Naši predniki so evangeljsko oznanilo prejeli iz Ogleja, ki je bil že na začetku 5. stoletja sedež metropolita z naslovom patriarh. V drugi polovici 6. stoletja so oglejski patriarhi prenesli sedež v varnejši Gradež. V Gradeški laguni – plitvem zalivu, ki ga proti morju skoraj zapira sipina – je otoček Barbana, na katerem že več kot 1400 let stoji Marijino svetišče, ki je v teku stoletij vedno bolj cvetelo in privabljalo romarje. Zadnje čase, zlasti potem, ko so z združevanjem Evrope padle meje med državami, je med njimi poleg Italijanov in Furlanov vedno več romarjev iz Slovenije, tudi iz Hrvaške in celo iz Avstrije. Posebnost te božje poti je, da se do svetišča pripeljemo po morju, kar ima tudi simboličen pomen, saj je naše življenje plovba po morju, ki je veliko bolj nevarno kot Gradeška laguna. To priljubljeno, a večini Slovencev premalo poznano božjo pot predstavljamo ob posebnem jubileju – 150-letnici kronanja milostnega kipa, ki bo prav na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 2013.

Čeprav smo lahko Uroša Slaka prvič videli na televiziji v okviru dnevnoinformativnih oddaj, se je v naše dnevne sobe dobro naselil z vodenjem pogovornih oddaj – Trenj na POP TV in Pogledov Slovenije na RTV Slovenija. S svojo prodornostjo in neposrednostjo do vseh gostov v oddajah je požel mnogo odobravanja, vendar ne s strani urednikov in politike, ki so mu pred kratkim odpovedali sodelovanje v oddaji Pogledi Slovenije, ampak s strani slovenskega človeka, ki je v njem videl osebo, ki se na pravem mestu bori za pravo stvar – resnico.

Tokrat je spregovoril o raziskovalnem novinarstvu, Pogledih Slovenije in tudi o vzrokih ter posledicah ukinitve te oddaje.

Zgodba o napitku in ljudeh

Popotniku se ob vstopu v Spodnjo Savinjsko dolino odpre pogled na hmeljeva polja. Urejena prostranstva dajejo prostor hmelju, rastlini z globokimi koreninami v zemlji in vzpenjajočo se zeleno plezalko proti nebu. Mogočna rastlina, katere srce so majhni storži, ki se oblečejo v zlat prah. Hmelju in hmeljarstvu, simboloma Spodnje Savinjske doline, so v Žalcu konec leta 2009 odprli tudi muzejsko pot. Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije je našel prostor v nekdanji sušilnici hmelja.

Sanjske dopustniške in počitniške dni si vsak predstavlja po svoje. Mnogi si dopusta in oddiha ne morejo predstavljati brez barke. Vsaj tisti, ki so na njej že preživeli nekaj dni, pravijo, da se je potem težko vrniti med gnečo na plažo. Sam tega v Zgoši pri Begunjah na Gorenjskem, kjer se nahaja sedež podjetja Seaway, sicer nisem mogel preizkusiti, sem pa spoznal navtično področje in delovno ekipo, polno znanja, idej in navdušenja. V času, ko se tržišče krči, ko se ukinja blagovne znamke in odpušča delavce, je stanje v podjetju Seaway ravno obratno – rastejo, povečujejo prodajo in zaposlujejo. S svojo novo hibridno barko Greenline rušijo prodajne rekorde in pobirajo nagrade po vsem svetu.

Seaway Yachts je vodilen v izbranih nišnih trgih. Poleg zelo uspešnih hibridnih bark Greenline svet osvaja tudi s karbonskimi jadrnicami Shipman, prekooceanskimi hibridnimi jahtami OceanClass in motornimi jahtami Skagen.

šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal;

Nestrpno sem pogledoval skozi okno in jih pričakoval. Za kratkočasje sem pobiral iz dnevnika Matere Terezije posamezne misli. »Revščina je telo ubogega Jezusa v lačnem otroku, v bolnem, tam, kjer je nepravičnost,« pravi svetnica. – Če spregledujemo reveže, ne moremo najti Boga v času in prostoru svojega bivanja. ... Čudno. – Janja in Jan sta bila običajno točna. Večinoma sta prišla že pred napovedanim časom prihoda. Tokrat zamujajo že za debelo uro – z njima je še Tilen. (Zgodba o njem je v prejšnji številki Ognjišča.) ... Ne iščimo Boga v nebesih, njegovo podobo bomo našli v revežih našega časa, pravi Mati Terezija: »Gospod, našla sem te v strašni veličini trpljenja drugih« – ne le telesnega, tudi duševnega. Na nas je, ali se upamo – zmoremo soočiti z bolečino bližnjih, ali pa od njih odvračamo svoj pogled. Jan se ni odvrnil od Tilnove stiske. Čeprav ga je zmedla, celo prestrašila, je pristopil in ... Avto je zahupal in me zdramil z razmišljanja. – Mladostna prešernost se pač rada, tako ali drugače, oglaša.

Misijonarski poklic je specifičen poklic. Ne gre za popotnika v klasičnem smislu, ki v določenem času prekrižari določeno ozemlje, si ogleda zanimivosti in potem odide, ampak gre za nekoga, ki ostane leta in desetletja na določenem območju in spozna do podrobnosti ljudi in njihov način življenja. Vendar je vse podrejeno njegovemu duhovnemu poslanstvu. Misijonarji so nam zapustili in še vedno nam ponujajo ogromno zanimivih podatkov o tujih kulturah. Podatkov, ki vsekakor držijo in včasih so to sploh prvi podatki o kakšnem ljudstvu.

dr. Zmago Šmitek

V počitniškem času se številni ljudje odpravijo na potovanja. Mnogi tudi v oddaljene kraje. Stike Slovencev z neevropskimi kulturami je raziskoval profesor dr. Zmago Šmitek. Pri tem raziskovanju je ovrednotil veliko vlogo slovenskih misijonarjev. Svoja bogata spoznanja je strnil v več knjig, mi smo ga pa povabili na pogovor za našo revijo.

• Anicet in Fotij, sv., 4. st., mučenca v Nikomediji
• Evplij, sv., † 304, mučenec
• Fotij, sv., 4. st., mučenec v Nikomediji
• Herkulan, sv., 6. st., škof v Brixnu na Južnem Tirolskem
• Inocenc XI., bl., † 1689, papež
• Karel Leisner, bl., † 1945, duhovnik, mučenec
• Karel Meehan, bl., 11679, duhovnik iz reda manjših bratov, mučenec v Walesu
• Lelija, sv., 5. st., devica z Irskega
• Mavricij Tornay, bl., † 1949, misijonar iz Švice, ustreljen v Tibetu
• Muredah, sv., 5. st., škof v Killali na Irskem
• Porkarij, opat, in 50 menihov, sv., 8. st., mučenci na otoku Lerins v Provansi

12. avgust

Če bi hotel vsem ugajati, ne bi bil Kristusov apostol,« je zapisal sveti Pavel. Po tem načelu je ravnal papež Inocenc XI., ki je bil branilec svobode Cerkve proti nasilju razbrzdanega francoskega kralja Ludvika XIV., ki so mu pravili 'sončni kralj'. Bil je kos vsem diplomatskim spletkam, mož, ki je klečal samo pred božjim Veličastvom, nikoli pa pred mogočniki tega sveta.

Inocenc XI. je bil v vsakem pogledu najpomembnejši papež 17. stoletja. Preden je postal papež, se je imenoval Benedetto Odescalchi in luč sveta je zagledal 19. maja 1611 v severnoitalijanskem mestu Como. Mikal ga je vojaški stan, a si je izbral študij prava, ki ga je končal v Neaplju z doktoratom, potem pa se je nenadno odločil za duhovniški poklic. Živel je zgledno, bil je pošten in preprost, odlikoval se je v dobrodelnosti. Ko mu je bilo komaj štiriintrideset let, je že postal kardinal. Ko je francoski kralj Ludvik XIV. hotel papeža vpreči v voz svoje absolutistične politike, je bil kardinal Odescalchi njegov odločen nasprotnik. Kralj mu je to zameril. Ko naj bi Odescalchi leta 1670 postal papež, ga je Francija odklonila.

V novem konklavu leta 1676 je bilo treba čakati dva meseca, da je Ludvik XIV. njegovi izvolitvi nehal nasprotovati.

Kot papež se je zapisal v zgodovino po tem, da je obsodil zmotne nazore kvietizma, naziranja, da je prava krščanska popolnost v popolnem miru in pasivnosti duše, ter laksizma, moralnega nauka, po katerem je pravilno to, kar je lažje. Najhujše spore je imel s francoskim kraljem Ludvikom XIV. Ta je leta 1681 vsilil štiri 'galikanske člene', ki poudarjajo, da je kralj v vseh časnih zadevah od cerkvene oblasti neodvisen, papeževa oblast pa je – celo v odločitvah učiteljske službe – na njegovem ozemlju omejena. »Sinovi moje matere so se bojevali proti meni,« je zapisal papež Inocenc XI. na začetku svojega pisma, v katerem je 'galikanske člene' odločno zavrnil.

Papež Inocenc XI. je Cerkev vodil trinajst let in ves čas si je prizadeval, kako bi Evropo ubranil pred turškimi vdori. V več let trajajočih pogajanjih mu je uspelo, da je prišlo do zveze med Poljsko in avstrijskim cesarjem, kateri so se nato pridružile še Benetke in Rusija. Vso krščansko Evropo je pozival k molitvi. Turško vojsko, ki je štela 160.000 mož, je združena vojska Poljakov, cesarja in državnih stanov 12. septembra 1683 pred Dunajem do nog potolkla. Evropski zahod je bil rešen. »Tvoja desnica, Gospod, je premagala sovražnika,« je dal Inocenc XI. vtisniti na spominske kovance in za vso Cerkev zapovedal poseben praznik v čast Marijinemu imenu.

Po svetniškem življenju je Inocenc umrl 12. avgusta 1689. Svojega velikega prednika je za blaženega razglasil papež Pij XII. leta 1956.

Osebno ime Inocenc je pri nas neznano in imenoslovec Janez Keber ga v svojem Leksikonu imen niti ne omenja.