Ana je za Marijo drugo najpogostejše žensko ime, a je zanimanje zanjo v nasprotju z imenom Marija kljub upadanju še vedno zelo veliko. Zelo v modi pa so nekatere njene različice. Po podatkih Statističnega urada je bilo konec leta 2007 z imenom Ana poimenovanih 29442 (1971: 35716; 1994: 33755) prebivalk Slovenije. Med številnimi različicami imena Ana omenjam tu naslednje: Anamarija (851; 197. mesto), Ančka (55), Anda (23), Anela (153), Aneta (54), Ani (56), Anica (6952; 33. mesto), Anika (174), Anita (4108; 66. mesto), Anja (8074; 22. mesto), Anka (985; 184. mesto), Ankica (322), Anna (187), Anuša (90), Anuška (136), Hana (1498; 147. mesto), Nana (105), Nanika (12), Nuša (1947; 131. mesto), Nuška (202).

God:
• 26. julij

Ana je svetopisemsko ime. Izhaja iz hebrejskega imena Hannáh, ki je pomenilo 'ljubkost, milost'. Po pomenu sta imenu Ana sorodni imeni Janez, hebrejsko Jehohanan 'Jahve je milostljiv' in kartažansko Hanibal 'milost (boga) Baala'. Po novi zavezi je bila Ana mati Marije in Joahimova žena. V koledarju je skupaj z možem Joahimom 26. julija. Svetopisemska Ana je pogost slikarski motiv. Slika Ane s hčerko Marijo se imenuje Ana Samotretja. God sv. Ane se imenuje Anino ali Šentanino. Na Anino je v Bakovcih v Prekmurju Anin sejem.

Sveta Ana velja za zavetnico Bretanije, mater, vdov, sirot, mnogih poklicev, npr. ribičev, zlatarjev, krojačev, ter priprošnjica proti nerodovitnosti. V Sloveniji je 58 cerkva sv. Ane. Po njih so poimenovana naselja Sv. Ana v Slovenskih goricah, Sv. Ana, zaselek vasi Podlož v občini Cerknica in Sv. Ana v občini Slovenska Bistrica, zdaj uradno Stari Grad.

Različico Anka najdemo v ljudski pesmi – posmehulji z rimo Poljanka, različici Anča, Ančka pa se v otroškem jeziku rimata s panča, pančka in pomaranča, pomarančka.

Ime Teja z različico Tea sta možni skrajšani obliki iz imen Teodora, Doroteja, Mateja. Druga možnost je izhajanje iz imena Thea, ki bi ga lahko razlagali iz grške besede theá 'boginja'. Prvotni pomen 'dana od boga' ali 'božji dar' je imelo tudi ime Mateja.

God:
• 25. julij

Kljub zatišju, ki običajno vlada poleti, smo v teh dneh dobili iz tiskarne kar nekaj knjig. Nekaj jih še pričakujemo tudi po 'posebni poti', to je z ladjami, ki bodo pripeljale 'iz daljne dežele' knjige, zlasti otroške. Največ teh knjig je z božično tematiko, zato bomo o njih več pisali v prihodnosti.

V zbirki Pričevanja, ki jo sicer bolj poznamo po modri barvi, je izšla knjiga Favstina Kowalska, glasnica Božjega usmiljenja. Govori o preprosti redovnici, ki ji je Jezus v videnjih razodel svoje usmiljenje do ljudi. Knjiga na kratko opiše razmere, v katerih je odraščala svetnica, in njeno tiho svetniško življenje. Predstavi sporočila in gibanje, ki so ga sprožila ta videnja, in Favstinino pot do oltarja. Prikazano je mogočno svetišče Božjega usmiljenja na robu Krakova, ki ga je posvetil blaženi Janez Pavel II., in rožni venec Božjega usmiljenja. Zanimivo je, da se je v zadnjem času povečalo zanimanje za celo zbirko, v kateri so opisane božje poti (Lurd, Fatima, Medjugorje), nekateri znani svetniki (Anton Padovanski, bl. Janez Pavel II., Elizabeta Ogrska, Pater Pij).

Druga knjiga, ki je prišla iz tiskarne v poletnih dneh, nosi naslov Bil sem hudoben Prava baraba. Gre za pretresljivo pripoved življenjske poti mladega fanta, ki ga zaradi težkega mladostnega prestopka pošljejo v poboljševalni dom. V domu se sreča z izrednim duhovnikom, ki pomaga mladostnikom z različnimi težavami in zna iz njih izvabiti najboljše. Fanta, ki 'je bil hudoben', popelje v novo življenje. Knjiga je v tujini prejela več nagrad. Več o knjigi si lahko preberete na str. 93.

To je že 7. knjiga v zbirki Žepnice. To zbirko, v kateri je veliko zanimivega branja, primernega prav za poletni čas, vam ponujamo z velikimi popusti. Če iz zbirke kupite 6 knjig, dobite 50% popusta, za 5 knjig 40%, za 4 knjige 30%, za 3 pa 20% popusta. Več o ponudbi si lahko preberete na str. 123.

Prav tako ohranjamo drugo poletno ponudbo Sestavi košarico za 10€!. V njej je 25 knjig založbe Ognjišče, po znižanih cenah: 1€, 2€, 3€, 4€, 5€, 6€ in 7€ (odvisno od naslova). Pogoj, da dobite knjige po teh cenah, je da sestavite iz knjig svojo 'košarico' za vsaj 10 €. Poleg teh ugodnosti vas v poletnih mesecih tudi posebej nagrajujemo: za vsak nakup knjig nad 7 € vam podarimo še ležalko z napisom Ognjišče. Več o ponudbi si lahko preberete na str. 65. Obe ponudbi veljata do 31. avgusta 2013, oziroma do razprodaje zalog.

V letošnjem poletju bi vas radi razveselili še z eno novostjo – z zbirkama novih, posebnih podobic: enojne podobice, na katerih so na prvi strani upodobljeni znani svetniki, na drugi strani pa molitev k njim. V tej zbirki je tudi nekaj podobic z molitvami ali mislimi, kar nekaj jih je napisala blažena Mati Terezija. Dvojne podobice imajo podobno zasnovo. Na zunanjih straneh je meditativna fotografija, na notranjih pa misel 'za dušo' ali molitev. Dvojno podobico lahko prepognete. Podobice so prijetno 'dopolnilo' kakšnega pisma, ali dopolnilo k darilu, ki bo razveselilo obdarovanca in mu povedalo, kar mu želimo povedati. Podobic je veliko, zato ne bom našteval vseh, lahko si jih ogledate na 58 in 59 strani Ognjišča in na naši spletni strani.

Vabimo vas, da obiščete našo prenovljeno spletno stran, da tam ali pa 'peš' rešite anketo o vsebini Ognjišča. Na naši spletni strani je vse več vsebin. S te strani lahko greste tudi v našo spletno knjigarno (http://knjigarna.ognjisce.si/), kjer si lahko ogledate in naročite knjige in druge izdaje naše založbe.

Kmetijstvo nas vse preživlja

Rok Roblek

»Kmetijstvo nas vse preživlja,« je Rok Roblek kratko in jedrnato odgovoril na vprašanje, kaj ga pri kmetijstvu najbolj privlači. Rok sicer prihaja iz Bašlja ob vznožju Storžiča, kjer imajo z družino veliko kmetijo. Po gimnaziji v Kranju se je vpisal na Biotehniško fakulteto v Ljubljani in že pri 21-ih letih zaključil dodiplomski študij Agronomije. Trenutno obiskuje podiplomska programa agronomije in ekonomije, poleg dela na domači kmetiji pa mu čas jemlje tudi zanimiva obveznost: je namreč predsednik Zveze slovenske podeželske mladine.

Tokratno srečanje z mladimi ni potekalo v običajni mladinski skupini, ampak v skupini animatorjev, ki je oblikovala in izpeljala letošnji oratorij. Za hip sem dobil občutek, da so v nekaterih župnijah skupine animatorjev, ki se naključno zberejo za določen projekt, zamenjale klasično obliko zbiranja mladih v župniji. Dejstvo je, da so skupine animatorjev številčno mnogo večje, res pa je tudi, da mnogokrat vanje priključijo tudi zadnje letnike osnovne šole (po sv. birmi).

V pogovoru sem lahko slišal, da mladim udeležba na oratoriju prinaša mnogo pozitivnih izkušenj. Počutijo se odgovorne in se učijo odgovorno ravnati. V vsakdanjem življenju mladim namreč mnogokrat odvzamemo njihov delež odgovornosti, ko starši ali odrasli nasploh namesto njih opravimo neko zadolžitev oz. nalogo, ker jo menda opravimo hitreje, bolje in brez kompliciranja. O tem mi pripovedujejo mladi sami s primerom, da želijo doma po kosilu pospraviti posodo, pa takoj stopi zraven mama in pozove k umiku, ker bo ona to storila hitreje.

Kot animator na oratoriju se učiš odgovornosti, saj so ti zaupani mlajši otroci. V teh dneh, ki so bogati pa tudi naporni, najdejo svojo uresničenost, dobivajo nove izkušnje in s tem pridobivajo na samozavesti. To pa je dobro, saj danes mladim velikokrat primanjkuje prav samozavesti, še posebej pri odločanju. Mladi se preko počitniških aktivnosti tudi zavedo, da so vsem, ki so jim zaupani, vzor, ne samo takrat, ko so skupaj, ampak tudi sicer. Ne nazadnje ti mladi krepijo občutljivost za mnoge otroke, ki so zaradi različnih vzrokov lahko izločeni iz skupine.

Kaj se zgodi, ko oratorij mine? Lahko naredimo še eno kljukico in čakamo priprave na naslednji oratorij, ki bo čez dobrih devet mesecev. Lahko to zapišem. Vendar mladih ne smemo navajati samo za to, da imajo projekt, ki ga izpeljejo. Primanjkuje jim vsebine, ki bi jih bogatila, ki bi krepčala njihove žeje, ki se nabirajo v najstniških letih. V skupini sem preko pogovora zaznal, da se radi družijo, obenem pa pozabljajo, da je za vsak odnos, za vsako skupinsko povezanost potrebno vedno znova delati, je ne jemati za samoumevno. Na ta način niso in ne bodo zgolj interesna skupina, ampak občestvo, ki se bo srečalo ob različnih priložnostih predvsem iz želje, pač pa zato, ker drug drugega potrebujejo.

Robert

Počitnice so na vrhuncu in tudi mladi se ukvarjajo z vprašanji, kam se odpraviti in kaj še doživeti ... vse to pa je povezano s transportom. Vse od sredine prejšnjega stoletja je simbol svobode, potovanj in pohajkovanj predstavljal avtomobil. Njegova vrednost se je s širjenjem kupne moči, z razvojem avtomobilske tehnologije in vedno večjim razmahom turizma povečevala, prispodoba avta kot tistega elementa, ki naredi ključno dodano vrednost ob prečkanju magične meje 18 let, pa danes vedno bolj bledi.

Kakšen odnos imajo mladi do avtomobila danes? Jim še zmeraj predstavlja zelo pomemben statusni simbol? Simbol svobode?

Človeka že od davnine poganja želja po ustvarjanju, odkrivanju, izboljševanju in napredku. Če takšna želja ne bi bila vsajena globoko v nas, mnogi možje in žene v preteklosti ne bi prišli do pomembnih odkritij in izumov. Do nekaterih je prišlo skorajda po naključju, do drugih po dolgih letih vztrajnega tipanja in raziskovanja, velikih naporov in odpovedovanja samemu sebi.

V tokratni temi meseca predstavljamo nekaj odkritij in izumov, ki so zaznamovali daljno in ne tako daljno preteklost ter so v človeški zgodovini ustvarili pomembne premike.

Kaj vse lahko doživiš pri maši v Braziliji

piše in fotografira: Eva Slivka

Na moj prvi večer v Braziliji so bile sestre povabljene na slovesno mašo v sosednjo župnijo. Med potjo mi je Ana povedala neverjetno zgodbo o tej župniji.

Paranagua je pristaniško mesto. Velike ladje, polne tovora (in mornarjev) prihajajo z morja, tovornjaki z robo (in vozniki) pa prihajajo s kopnega. Vsa ta masa možakarjev si potem išče zabave v mestu, kjer je nepregledna možica revnih deklet in žena. Prostitucija je razširjena v vseh kotičkih Paranague.

Skupina za dostojanstvo deklet in žena se trudi po svojih najboljših močeh dati ženskam drugačen poklic. Duhovnik v župniji Sveti Krištof, Adelir de Carli, pa se je odločil poskrbeti za možakarje. Vozniki in mornarji si po dolgih, samotnih dneh jasno želijo družbe in sprostitve. Adelir je dobil čudovito idejo: zgradil bi neke vrste sprejemni center, kjer bi lahko prenočevali ti možakarji. Ponudil bi jim zabavo v obliki biljarda, namiznega tenisa ali nogometa, hkrati pa tudi možnost udeležbe pri sveti maši in spovedi, kdor bi želel. Tako bi jih umaknil z ulic in umazanih hotelskih sobic, kjer so bolj ali manj prepuščeni sami sebi.

Ideja je dobra, toda draga. Nihče ne ve, kako je Adelir prišel na idejo, da bi denar zaslužil z letenjem s helijevimi baloni. Naredil je načrt in se pripravil na krajši polet. Vse je šlo kot po maslu! Postal je drznejši! Poklical je medije in jim sporočil, da namerava (z namenom zbrati denar za šofersko-mornarski hotel) preleteti iz Paranague v Dourados v brazilski zvezni državi Mato Grosso do Sul, približno 1.000 kilometrov stran. Dobil je sponzorje in medijsko pozornost, videti je bilo, da gre vse po načrtu.

Ko je napočil dogovorjeni dan, so nebo zagrinjali črni oblaki in pihal je močan veter. Ljudje so se zaskrbljeno ozirali v temno nebo. Svetovali so Adelirju, naj nikar ne leti v takšnem vremenu, naj svoj polet prestavi. Toda vsi novinarji so bili tam in Adelir se je odločil, da bo za vsako ceno zbral denar za svoj projekt. Pripravil se je, sedel na svoj letalski stol in prerezal vrvi, ki so ga vezale k tlom. V nebo je poletel kot bi ga izstrelil iz katapulta. Veter ga je pograbil in zagnal med črne nevihtne oblake. Na množico je legla tiha skrb in jasno spoznanje, da ga ne bodo več videli. Še nekaj ur so strmeli v nebo in čakali na nekaj, karkoli ... Čez približno tri ure se je Adelir prvič in zadnjič oglasil prek radijske naprave: zavpil je na pomoč. Potem je vse utihnilo, slišalo se je samo še šumenje.

Državne službe so ga iskale deset dni, kot se pač išče pogrešane osebe. Svojci so iskali še naprej. Hoteli so vsaj njegovo truplo, saj nihče več ni verjel, da je živ. Čez tri mesece so na obali Rio de Janeira ribiči potegnili iz vode nogo v rumeni neoprenski obleki, kakršno je nosil Adelir na svojem poletu.

Ko se je prah polegel, je škof na zapuščeno župnijo postavil novega duhovnika. Adelir je imel idejo, karizmo in pogum za projekt, ki ga je bil zastavil. Žal je bil tudi do norosti drzen, kar ga je stalo življenja. Novi duhovnik se otepa z dolgovi in poskuša rešiti kar se da, da bi Sprejemni center vseeno nekoč stal in služil svojemu plemenitemu namenu.

Maša se je torej obhajala v nedokončani zgradbi nesojenega hotela. Prišel je škof in cel kup sester in župljanov in sploh vsi, ki so bili in ki nismo bili povabljeni. Maša naj bi se začela ob pol osmih zvečer, ampak so po brazilski navadi malo zamujali. Okrog 22. ure je bilo maše konec. Presenetilo me je, ko so po Evangeliju ljudje navdušeno zaploskali. Hitro mi je tudi postalo jasno, zakaj tu nihče ne spi med mašo, čeprav je dolga: ker je petje tako glasno, da ni najmanjše možnosti v takšnem vzdušju spati. S kadilom ne varčujejo. Na trenutke se je komaj videlo oltar. Še sreča, da je škof črn in je izstopal. Bledi svetlolasi duhovnik je kar izginil v dimu ...

No, škof je svoje sorte pojava. Že ob prihodu v cerkev je od vrat do oltarja potreboval skoraj pol ure. Hodil je po pol koraka in blagoslovil skoraj vsakega posebej. Med pozdravom miru se je rokoval s skoraj polovico cerkve. Stopil je tudi k nama z Ano.

Stegnil je roko k meni in Ana je pohitela z razlago: »To je pa ...«

Škof: »Veeem, tvoja sestra!«

Ana (presenečeno): »Kako pa veste?«

Škof (se skrivnostno smehlja): »Vem, vem ...«

Ana: »Kje ste pa izvedeli?«

Škof: »Danes zjutraj. Na tržnici.«

Ko je rekel tisto o tržnici sem mislila, da se malo šali, pa mi je Ana razložila, da je mislil čisto dobesedno. Vsako soboto gre škof na tržnico po domačo zelenjavo in sveže čveke. Danes se je čvekalo o tem, da ima sestra Ana čezoceanski obisk.

Tudi navadna večerna maša, h kakršni sva hodili ostale dni, je zanimiva.

Če pri nas človek zamudi mašo, navadno obstane nekje pod korom, da čim manj zmoti bogoslužje. Tu pa se ženska, ki je zamudila, odpravi proti svojemu stalnemu prostoru, tudi če je tip pred oltarjem že začel, in se spotoma ne obotavlja pozdraviti in objeti vse svoje prijateljice, ki so se potrudile priti točno k maši.

Druga zanimiva stvar so drobne platnene vrečke, ki se nahajajo na vseh klopeh. Ljudje pred darovanjem dajo denar v vrečke in le-te prinesejo do škatel pred oltarjem. Torej ni ministranta, ki bi šel pobirat od klopi do klopi, ampak se vedno daruje v škatle. In ni žvenketanja kovancev ali šuštenja bankovcev, so samo vrečke, za vse enake platnene vrečke.

In tretja, skoraj neverjetna zanimivost: plastični lončki z vodo in vrečke s pokovko tu v cerkvi niso nič neobičajnega. Ljudem se zdi povsem samoumevno, če med mašo srkajo vodo ali če majhne otroke zamotijo s pokovko, da so med mašo bolj pridni.

Všeč mi je bilo, ko je nekega dne po maši (še pred blagoslovom) župnik oznanil, da ima ena od župljank 91. rojstni dan. Vsi so vstali in zapeli 'vse najboljše' (s ploskanjem). Sledil je aplavz, potem pa smo ji vsak posebej čestitali. Ana je gospe najprej povedala, da sem njena sestra iz Evrope, potem je meni prišepnila, kaj naj rečem, nakar sem poskušala čim bolj dosledno ponoviti čudne besede, gospa pa se je blaženo smehljala in si najbrž mislila, da sva obe malo čez les.

Spet drugič mi je Ana po maši predstavila mlado vdovo Márcio. Njen mož je zbolel in spremljala ga je od zdravnika do zdravnika, od enega specialista do drugega, dokler niso postavili končne diagnoze: okužen je z virusom HIV. Na smrtni postelji ji je priznal, da ga je staknil pri prostitutkah. Takoj se je dala testirati in seveda je bila pozitivna. Sin je bil negativen. Kljub vsemu temu je ženska vedra in polna energije. Zaveda se, s kakšno boleznijo živi, in je dovolj osveščena, da pazi na sina in na druge ljudi. Z vso pravico bi bila zagrenjena in zamorjena. Po moževi smrti se ne more ponovno poročiti, saj bi ženinu za poročno darilo dala AIDS. Tako pač živi sama. Z optimizmom in nasmehom se prebija skozi življenje. Če samo pomislim, zaradi kakšnih malenkosti sem jaz včasih jezna in tečna, se počutim strašno neumna in otročja v primerjavi z njo, ki se je morala spoprijeti najprej s tem, da jo je mož prevaral, potem pa še s tem, da bo vse življenje nosila posledice te njegove prevare. Nič ni naredila narobe. Upravičeno bi besnela in kuhala mulo na Boga in na ves svet. Ona pa hodi skozi življenje pogumno in odločno.

To je samo nekaj zanimivih, tragičnih, zabavnih ali opogumljajočih zgodb, ki sem jih prinesla v svojem srcu iz Brazilije. Zdaj, ko je bila Ana prestavljena v mesto Manaus v zvezni državi Amazoniji, pridno zbiram denar, da jo obiščem tudi tam. Kljub temu se v molitvi še vedno pogosto spomnim ljudi, ki sem jih spoznala med svojim kratkim obiskom v Paranagui. Ne da bi se zavedali, so mi veliko dali – predvsem to, da se zdaj bolj zavedam, koliko pravzaprav imam ...

Konec