Misijonarski poklic je specifičen poklic. Ne gre za popotnika v klasičnem smislu, ki v določenem času prekrižari določeno ozemlje, si ogleda zanimivosti in potem odide, ampak gre za nekoga, ki ostane leta in desetletja na določenem območju in spozna do podrobnosti ljudi in njihov način življenja. Vendar je vse podrejeno njegovemu duhovnemu poslanstvu. Misijonarji so nam zapustili in še vedno nam ponujajo ogromno zanimivih podatkov o tujih kulturah. Podatkov, ki vsekakor držijo in včasih so to sploh prvi podatki o kakšnem ljudstvu.

dr. Zmago Šmitek

V počitniškem času se številni ljudje odpravijo na potovanja. Mnogi tudi v oddaljene kraje. Stike Slovencev z neevropskimi kulturami je raziskoval profesor dr. Zmago Šmitek. Pri tem raziskovanju je ovrednotil veliko vlogo slovenskih misijonarjev. Svoja bogata spoznanja je strnil v več knjig, mi smo ga pa povabili na pogovor za našo revijo.

• Anicet in Fotij, sv., 4. st., mučenca v Nikomediji
• Evplij, sv., † 304, mučenec
• Fotij, sv., 4. st., mučenec v Nikomediji
• Herkulan, sv., 6. st., škof v Brixnu na Južnem Tirolskem
• Inocenc XI., bl., † 1689, papež
• Karel Leisner, bl., † 1945, duhovnik, mučenec
• Karel Meehan, bl., 11679, duhovnik iz reda manjših bratov, mučenec v Walesu
• Lelija, sv., 5. st., devica z Irskega
• Mavricij Tornay, bl., † 1949, misijonar iz Švice, ustreljen v Tibetu
• Muredah, sv., 5. st., škof v Killali na Irskem
• Porkarij, opat, in 50 menihov, sv., 8. st., mučenci na otoku Lerins v Provansi

12. avgust

Če bi hotel vsem ugajati, ne bi bil Kristusov apostol,« je zapisal sveti Pavel. Po tem načelu je ravnal papež Inocenc XI., ki je bil branilec svobode Cerkve proti nasilju razbrzdanega francoskega kralja Ludvika XIV., ki so mu pravili 'sončni kralj'. Bil je kos vsem diplomatskim spletkam, mož, ki je klečal samo pred božjim Veličastvom, nikoli pa pred mogočniki tega sveta.

Inocenc XI. je bil v vsakem pogledu najpomembnejši papež 17. stoletja. Preden je postal papež, se je imenoval Benedetto Odescalchi in luč sveta je zagledal 19. maja 1611 v severnoitalijanskem mestu Como. Mikal ga je vojaški stan, a si je izbral študij prava, ki ga je končal v Neaplju z doktoratom, potem pa se je nenadno odločil za duhovniški poklic. Živel je zgledno, bil je pošten in preprost, odlikoval se je v dobrodelnosti. Ko mu je bilo komaj štiriintrideset let, je že postal kardinal. Ko je francoski kralj Ludvik XIV. hotel papeža vpreči v voz svoje absolutistične politike, je bil kardinal Odescalchi njegov odločen nasprotnik. Kralj mu je to zameril. Ko naj bi Odescalchi leta 1670 postal papež, ga je Francija odklonila.

V novem konklavu leta 1676 je bilo treba čakati dva meseca, da je Ludvik XIV. njegovi izvolitvi nehal nasprotovati.

Kot papež se je zapisal v zgodovino po tem, da je obsodil zmotne nazore kvietizma, naziranja, da je prava krščanska popolnost v popolnem miru in pasivnosti duše, ter laksizma, moralnega nauka, po katerem je pravilno to, kar je lažje. Najhujše spore je imel s francoskim kraljem Ludvikom XIV. Ta je leta 1681 vsilil štiri 'galikanske člene', ki poudarjajo, da je kralj v vseh časnih zadevah od cerkvene oblasti neodvisen, papeževa oblast pa je – celo v odločitvah učiteljske službe – na njegovem ozemlju omejena. »Sinovi moje matere so se bojevali proti meni,« je zapisal papež Inocenc XI. na začetku svojega pisma, v katerem je 'galikanske člene' odločno zavrnil.

Papež Inocenc XI. je Cerkev vodil trinajst let in ves čas si je prizadeval, kako bi Evropo ubranil pred turškimi vdori. V več let trajajočih pogajanjih mu je uspelo, da je prišlo do zveze med Poljsko in avstrijskim cesarjem, kateri so se nato pridružile še Benetke in Rusija. Vso krščansko Evropo je pozival k molitvi. Turško vojsko, ki je štela 160.000 mož, je združena vojska Poljakov, cesarja in državnih stanov 12. septembra 1683 pred Dunajem do nog potolkla. Evropski zahod je bil rešen. »Tvoja desnica, Gospod, je premagala sovražnika,« je dal Inocenc XI. vtisniti na spominske kovance in za vso Cerkev zapovedal poseben praznik v čast Marijinemu imenu.

Po svetniškem življenju je Inocenc umrl 12. avgusta 1689. Svojega velikega prednika je za blaženega razglasil papež Pij XII. leta 1956.

Osebno ime Inocenc je pri nas neznano in imenoslovec Janez Keber ga v svojem Leksikonu imen niti ne omenja.

• Aleksander Oglar, sv., 3. st., škof in mučenec
• Ekvicij, sv., † pred 571, opat v Aquili v Italiji
• Filomena, sv., prva st., po izročilu mučenka
• Gaugerih, sv., † ok. 625, škof v Cambraiju v Franciji
• Janez Henrik Newman, † 1890, teolog in kardinal
• Janez Sandys, bl., † 1586, duhovnik in mučenec v Angliji
• Klara, sv., † 1253, učenka sv., Frančiška Asiškega in soustanoviteljica reda klaris
• Nikolaj Appleine, bl., † 1466, kanonik in dobrodelnik v škofiji Nevers v Franciji
• Rufin, sv., 4. st., prvi škof in mučenec v Assisiju v Italiji
• Rustikola, sv., † 632, opatinja v Arlesu v Franciji
• Suzana, sv., † ok. 304, mučenka
• Tavrin, sv., 5. st., škof v Evreuxu v Franciji
• Tiburcij, sv., 3./4. st., mučenec v Rimu

11. avgust

Na današnji dan se spominjamo hkrati s sv. Tiburcijem svete device m mučenke Suzane, ki naj bi umrla okoli leta 304. Mučenko iz zgodnje krščanske dobe so po strašnem mučenju obglavili. Njeni posmrtni ostanki so ohranjeni v njej na čast postavljeni baziliki na Kvirinalu v Rimu. Opis njenega trpljenja in mučeniške smrti, ki je nastal v 6. stoletju, je povsem legendaren. Po legendi naj bi bila hči sv. Gabinija in nečakinja papeža Kaja (283–296). Ker je iz ljubezni do Kristusa naredila obljubo večnega devištva, se ni hotela poročiti s posinovljencem cesarja Dioklecijana. Priznala je, da je kristjanka, zaradi česar je bila obsojena na smrt. Upodabljajo jo z mečem in krono poleg sebe.

O svetniških likih z lepim imenom Suzana ne vemo dosti, čeprav jih srečujemo v koledarju več. Ime je hebrejsko in pomeni lilija. Dekle z imenom Suzana poznamo že iz Svetega pisma stare zaveze. O njej pripoveduje svetopisemski pisatelj v knjigi preroka Danijela, da je bila silno lepa in se je bala Gospoda. Tudi njeni starši so bili pravični in so vzgojili svojo hčer po Mojzesovi postavi. Ta Suzana je zaradi svoje čistosti prapodoba Marije in nasprotje grešne Eve. Hkrati je ta Suzana pralik v umetnosti tolikokrat upodobljene 'Suzane v kopeli', kjer sta jo zalotila dva starca in si jo poželela; ker se jima ni hotela vdati, sta jo obtožila greha z nekim mladeničem. Obsojena je bila na smrt, Danijel pa jo je rešil. Njen spomin obhaja vzhodna Cerkev 19. decembra, aleksandrijski koledar pa 25. septembra.

Rimski martirologij omenja na dan 19. septembra še eno svetnico z imenom Suzana. Bila je hči poganskega duhovnika in Judinje. Po smrti staršev se je spreobrnila h krščanstvu in je bila diakonisa v Eleutheropolisu, kjer je pod cesarjem Julijanom Odpadnikom leta 362 umrla mučeniške smrti.

Dne 24. maja se Cerkev spominja krščanske svetnice z imenom Suzana, ki je umrla mučeniške smrti skupaj z drugimi ženami rimskih vojakov in njihovimi otroki ...

Dne 12. julija je tudi spomin smrti blažene mučenke Suzane Araki, ki so jo leta 1626 imeli zaradi vere v Nagasakiju osem ur golo obešeno za lase; čast oltarja je dosegla leta 1867, goduje pa skupaj z drugimi 1. junija.

11. avgust

Neštetokrat se v življenju dogaja, da notranji ogenj kakšnega človeka, s katerim se srečamo, ogreje tudi nas. Na izreden način se je to uresničilo v življenju sv. Klare Asiške: ogenj božje ljubezni ob katerem je vse posvetno bogastvo zbledelo, je v njenem srcu zanetil njen dvanajst let starejši rojak Francesco Bernardone, ki ga ves svet – ne samo krščanski – pozna kot sv. Frančiška Asiškega. Klara je bila najstarejši otrok viteza Favaroneja in plemkinje Ortolane, rojena leta 1193 v Assisiju; imela je še mlajši sestri Agnes in Beatrice. Mati Ortolana je vse tri vzgojila v pravem verskem duhu in jim omogočila tudi izobrazbo, ki je bila v tistih časih dekletom dostopna. Klara se je razvila v lepo dekle in v hiši so se začeli oglašati snubci.

Ko ji je bilo sedemnajst let, je slišala Frančiška, ki je v bližnji stolnici pridigal o pokori. Šla je k Frančišku, ki je takoj začutil, da je Klaro Bog poklical po njem. Frančišek je naročil Klari, naj pride k njemu v noči na 19. marec leta 1212. Klara je vedela, da bo ta njen korak pri sorodnikih izzval odločen odpor, zato je tisto noč naskrivaj zbežala iz domače hiše. V znamenje, da je poslej božja last, ji je Frančišek ostrigel lase, potem pa jo je peljal v samostan redovnic benediktink. Ko so jo sorodniki tam iskali, Klara niti slišati ni hotela, da bi šla z njimi. Kmalu je šla po njenih stopinjah tudi sestra Agnes, za njo kasneje še najmlajša sestra Beatrice, nazadnje pa še ovdovela mati Ortolana. Redovnice klarise, zaročenke 'gospe uboštva' kot Frančiškovi sinovi, so dobile dom-samostan v San Damianu. Redovna družina pri sv. Damijanu ni imela stalnega vodila: živela je po navodilih, ki jih je sproti dajal sv. Frančišek, v njegovi odsotnosti pa njegovi sobratje. Klara je redovnicam dan razdelila v molitev, delo, dejanja ljubezni do bližnjega, pokorila in počitek. Preživljajo naj se z delom, ki se jim zjutraj sproti odkaže, in z miloščino. Pokore naj se zlasti z molkom in s postom – razen v bolezni naj ne uživajo mesa. V tem so povzeta pravila reda klaris, ki veljajo še danes. Klara se je morala dolgo bojevati za svoje redovno pravilo uboštva. 9. avgusta 1253, dva dni pred njeno smrtjo, je papež Inocenc IV. potrdil njeno pravilo. Naslednji dan ga je že imela v rokah. To je bila ura njenega največjega veselja. Ko so jo 12. avgusta istega leta pokopali, so ji dali to listino njene neomajne zvestobe do uboštva v grob kot znamenje njene največje zmage. Že dve leti po svoji smrti, 15. avgusta 1255 – je bila razglašena za svetnico. Prvi samostan klaris na slovenskih tleh je zrasel leta 1300 v Mekinjah pri Kamniku, kasneje so klarise prišle še v Koper, Gorico, Ljubljano in Škofjo Loko. Zdaj imajo svojo hišo v Nazarjah.

Papež Pij XII. je sveto Klaro leta 1958 razglasil za zavetnico televizije: ker naj bi Klara o božiču leta 1252 po nadnaravni 'televiziji' spremljala in doživljala daleč od Assisija tamkajšnje obrede.

Ime Klara ali poslovenjeno Jasna na Slovenskem ni prav posebno razširjeno.

• Arhangel, bl., † 1460, redovnik iz reda najmanjših bratov (minimov) na Siciliji
• Arigij, sv., † po 614, škof v Lyonu v Franciji
• Avktor, sv., 5. st., škof v Metzu v Franciji
• Blan, sv., 6. st., škof na Škotskem
• Hugo, sv., † ok. 1136, škof v Auxerru v Franciji
• Lovrenc, sv., † 258, mučenec

10. avgust

V Apostolskih delih beremo, da so apostoli, ko je število kristjanov naraščalo, izvolili sedem diakonov, da bi vernikom stregli v njihovih vsakdanjih potrebah, sami pa so se hoteli posvetiti molitvi in oznanjevanju božje besede. Med temi sedmerimi prvimi diakoni je daleč najbolj slaven sveti Štefan, prvi mučenec mlade Kristusove Cerkve. »Kakor je nekdaj sveti Štefan proslavil Jeruzalem, tako je zdaj od sončnega vzhoda do zahoda proslavil Rim sveti Lovrenc,« je nekoč ob njegovem prazniku pridigal papež Leon Veliki. V Rimu je bil spominski dan mučeništva svetega Lovrenca največji za praznikom apostolov Petra in Pavla (29. junija).

Lovrenca je papež Sikst II. zaradi njegovega svetega življenja, vedrega značaja in izrednega poguma sprejel med sedmerico diakonov rimske Cerkve. Kot prvi med njimi je papežu stregel pri sveti daritvi, vestno je upravljal cerkveno premoženje in skrbel za uboge. Papež je bil že sivolas, Lovrenc pa še mlad, vendar ju je povezovalo iskreno prijateljstvo. Med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Valerijana, ki je sedel na prestolu v letih od 253 do 260, je Lovrenc zvedel, da je cesar ukazal prijeti papeža. Nemudoma je pohitel v ječo, da bi šel s papežem v smrt. Žalosten mu je zaklical: »Kam hitiš, oče, brez sina? Kam hitiš, sveti duhovnik, brez diakona?« Papež Sikst mu je tolažeče odgovoril: »Ne zapuščam te, moj sin. A čakajo te še hujši boji za Kristusovo vero ... Po treh dneh prideš za menoj, služabnik za duhovnikom. Če imaš kaj denarja v zakladnici, ga razdeli ubožcem.« Tako se je papež poslovil od ljubljenega diakona, Lovrenc pa je šel in razdelil denar med ubožce, saj je vedel, da ni več daleč čas, ko bodo tudi njega prijeli.

Rimski načelnik Hipolit je slišal, da ima Cerkev velike zaklade in da jih upravlja Lovrenc. Poklical ga je predse in zahteval, da mu te zaklade takoj izroči. Lovrenc mu je odgovoril: »Res, Cerkev je bogata, niti cesar nima toliko dragocenih zakladov. Daj mi nekaj dni odloga, pa ti jih prinesem.« Hipolit ga je za tri dni pustil na svobodo. Tretji dan je Lovrenc zbral ubožce, vdove in sirote, jih peljal pred sodnika in rekel: »Glej, to so zakladi naše Cerkve!« Hipolita je to tako razjezilo, da je dal diakona Lovrenca najstrašneje mučiti. Nazadnje so ga, vsega ranjenega, položili na razbeljeni raženj in ga živega pekli. V strašnih mukah je molil: »Gospod, sprejmi mojega duha in reši me te umrljivosti!« Mučiteljem pa je v šali rekel: »Ena stran je že pečena, obrnite me!« Potem je med molitvijo izdihnil. To je bilo 10. avgusta leta 258. Nad njegovim grobom je dal cesar Konstantin sezidati baziliko.

Svetega Lovrenca ali Lavrencija – njegovo ime pomeni 'z lovorjem ovenčan' – upodabljajo kot diakona s pravokotnim ražnjem, z evangeljsko knjigo in s križem, delečega miloščino, ali z mučeniško palmo. Časte ga kot zavetnika ubogih in vseh, ki imajo pri svojem delu opravka z ognjem: gasilcev, steklopihalcev, kuharjev, likalk. Po ljudski veri sv. Lovrenc varuje pred opeklinami, bolečinami v hrbtu, vročico, priporočajo mu verne duše v vicah in ga prosijo za dobro letino, ker je njegov god mejnik med visokim poletjem in bližajočo se jesenjo. »Sveti Lovrenc je prvi jesene,« pravijo na Raki pri Krškem.