• Asprenat, sv., 2./3. st., prvi škof v Neaplju v Italiji
• Avguštin Kažotič, bl., † 1323, škof iz Trogira v Italiji
• Beno, bl., † 940, menih, škof v Metzu, pokopan v Einsiedelnu v Švici
• Dalmacij in Favst, sv., 5. st., arhimandrit v Carigradu in njegov sin, menih
• Evfronij, sv., † po 475, škof v Autunu v Franciji
• Favst, sv., 5. st., menih v Carigradu
• Gamaliel, sv., † ok. 50, učitelj sv., Pavla
• Gaufrid, sv., † 1255, škof v Le Mansu v Franciji
• Konrad, bl., † 1270, duhovnik, cistercijan v Hainu v Hessnu (Nemčija)
• Lidija, sv., 1. st., trgovka s škrlatom v Tiatiri
• Martin, sv., † ok. 580, menih na Monte Massicu v Kampaniji (Italija)
• Peter, sv., † 1105, škof v Anagniju v Italiji

God: 3. avgust

Svetnica, katere ime je danes na koledarju, je bila prva kristjanka, ki jo je veliki misijonar apostol Pavel krstil na evropskih ¿eh. To se je zgodilo okoli leta 52, ko je med svojim drugim misijonskim potovanjem prišel v mesto Filipi, rimsko kolonijo v severovzhodnem delu Makedonije, naseljeno v glavnem z upokojenimi vojaki rimske vojske.

Apostola Pavla je na dolgem potovanju od Jeruzalema skozi številne kraje Male Azije spremljal Sila. V Troadi, mestecu na severozahodni obali Male Azije, ju je dohitel Luka, pisec tretjega evangelija in prve zgodovine Kristusove Cerkve, znane pod imenom Apostolska dela. Tam zvemo, kaj je Pavla nagnilo, da je šel misijonarit v Evropo. »Neko noč,« piše Luka,« je Pavel imel videnje. Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: 'Pridi v Makedonijo in pomagaj nam!' In ko je imel to videnje, smo takoj začeli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nam Bog veleva, naj tja ponesemo veselo oznanilo« (Apd 16, 9–10).

V naslednjem odlomku že nastopi žena, ki jo danes slavimo. »Iz Troade,« nadaljuje pisec Apostolskih del, »smo po najkrajši poti odjadrali do Samotrake, naslednjega dne pa v Neapolo. Od tam smo odrinili v Filipe; to je mesto v prvem okrožju Makedonije in rimska kolonija; v tem mestu smo ostali nekaj dni. Na sobotni dan smo šli skozi mestna vrata k reki, ker smo domnevali, da je tam prostor za molitev. Sedli smo in se pogovarjali z ženskami, ki so se tam zbirale. Poslušala nas je tudi ženska po imenu Lidija, trgovka s škrlatnimi oblačili v mestu Tiatiri. Bila je bogaboječa in Gospod je odprl njeno srce, da je prisluhnila Pavlovim besedam. Ko se je dala krstiti tudi njena hiša (družina), nas je povabila z besedami: 'Če ste prepričani, da verujem v Gospoda, stopite v mojo hišo in ostanite tu!' Primorala nas je, da smo vstopili« (Apd 16, 11–15). Ko so kmalu zatem v Filipih izbruhnili nemiri ter sta bila Pavel in Sila pretepena in vržena v ječo, sta se po čudežni rešitvi iz nje spet oglasila v Lidijini hiši.

Lidija je bila po rodu iz Tiatire v jugozahodnem delu Male Azije. Trgovala je s škrlatom, ki je imel visoko ceno, po čemer lahko sklepamo, da je bila premožna in ugledna žena. Zemeljsko bogastvo pa ni omrežilo njenega srca, saj je spadala med 'bogaboječe', kakor so Judje imenovali tiste pogane, ki so se oklenili njihove vere. V Apostolskih delih stoji zapisano, da se je po njenem zgledu "dala krstiti tudi njena hiša". O možu ni niti besedice. Razlagalci Svetega pisma sodijo, da bi ga Luka zagotovo omenil, če bi obstajal. Potemtakem je bila Lidija ali neporočena ali vdova, v vsakem primeru pa gospodarsko neodvisna ženska. Na podlagi dejstva, da apostol Pavel gostoljubne vernice Lidije iz Filipov v svojem pismu Filipljanom, odposlanem okoli leta 57, ne omenja, sklepajo, da je takrat že umrla.

Njen spomin že izza prvih krščanskih časov obhajamo 3. avgusta. Kot svojo zavetnico jo častijo barvarji.

Ime Lidija je na Slovenskem kar precej pogosto ime in naše Lidije danes godujejo.

• Avspicij, sv., 3. st.?, prvi škof v mestu Apt v južni Franciji
• Betarij, sv., † ok. 623, škof v Chartresu v Franciji
• Centola, sv., 3. st.?, mučenka pri Burgosu v Španiji
• Evzebij, sv., † 371, škof v Vercelliju
• Gundekar, sv., † 1075, škof v Eichstattu v Nemčiji
• Ivana D'Aza, bl., † 1203/1205, mati sv. Dominika
• Peter, sv., † 1109, škof v mestu Osma v Španiji
• Peter Faber, bl., † 1546, jezuit v Rimu
• Peter Julijan Eymard, sv., † 1868, redovni ustanovitelj
• Porcijunkula
• Rutilij, sv., † 212, mučenec v Afriki
• Seren, sv., † po 601, škof v Marseillu v Franciji
• Štefan I., sv., † 257, papež
• Tomaž de la Hale, sv., † 1295, menih in mučenec v Dovru v Angliji
• Valter, bl., † ok. 1258, učenec sv. Frančiška Asiškega

Med pogostejšimi ženskimi imeni je ime Justina na 142. mestu. Dne 1. 1. 2011 je bilo s tem imenom poimenovanih 1741 (1994: 2964; 1971: 4174) oseb. Podrobnejši podatki po obdobjih kažejo, da je zanimanje za ime Justina po letu 1970 začelo zelo upadati. Različice imena Justina so: Justa (2011: 31), Justi (45), Justika (9). Moška oblika imena Justina je Justin (2011: 124; 1994: 191; 1971: 297) z različicami Just (2011: 26), Justi, Justo, Jušt.

God:

Justa:

• 14. maj
• 19. julij

Justina:

• 12. marec
• 26. september
• 7. oktober
• 22. december

ali na god sv. Justina:

• 1. junij
• 31. julij
• 3. november

God: 2. avgust

Danes je tudi PORCIUNKULA, obletnica posvetitve cerkvice svete Marije Angelske pod mestom Assisi. Bila je last benediktincev, Frančišek Asiški pa si jo je od njih izprosil kot 'delček' svoje ustanove, zaradi česar je dobila ime 'porciunkula' (latinsko portiunkula-delček). Tam je sveti Frančišek rad prebival in hišica poleg cerkvice je postala prvi frančiškanski samostan. Tukaj je svetnik izročil sveti Klari redovno obleko in tu je leta 1226 tudi umrl. Nad prvotno cerkvico so v letih 1569 do 1678 sezidali sedanjo baziliko. Porciunkulska cerkvica je najbolj znana po 'porciunkulskem odpustku', ki ga je sveti Frančišek izprosil od papeža za vse, ki bodo na obletnico obiskali Porciunkulo.

Dolgo časa je bilo mogoče porciunkulski (popolni) odpustek prejeti le v cerkvah in kapelah frančiškanskih redov (frančiškanov, kapucinov in minoritov), po novi uredbi o odpustkih pa ga je mogoče dobiti razen v frančiškanskih svetiščih tudi v vseh župnijskih cerkvah.

God: 2. avgust

Vercelli je staro mesto v Piemontu na severu Italije, ki danes šteje okoli 50.000 prebivalcev in je sedež metropolije. Prvi škof v tem mestu je bil sveti Evzebij, ki je skrbel za čistost vere v boju z arijanstvom, ki je Kristusu odrekalo resnično in popolno božjo naravo. Za vero je veliko pretrpel, zato si je pridobil častni naziv 'spoznavalec'. Ni pa dokazano, da bi umrl mučeniške smrti: legenda pripoveduje, da so ga arijanci pobili s kamenjem.

Doma je bil z otoka Sardinija, kjer se je rodil okoli leta 283. V mladih letih je prišel v Rim, kjer naj bi prejel krst iz papeževih rok. Pri njegovem krstu, pripoveduje pobožna legenda, so videli angele, ki so Evzebija dvignili iz krstilnice. Ko je bil posvečen v duhovnika, nadaljuje legenda, pa je bila njegova svetost že tolikšna, da so mu pri prvi maši, ki jo je daroval, stregli angeli. Kot duhovnik je – to je zanesljivo – nekaj časa opravljal službo lektorja rimske duhovščine. Leta 340 je bil posvečen v škofa s sedežem v mestu Vercelli, ki je bilo močno arijansko gnezdo. Legenda ve povedati, da so arijanci pred prihodom novega škofa zapahnili vrata vseh cerkva v mestu. Škof Evzebij je šel pred največjo cerkev, posvečeno Materi božji, in pokleknil pred njenimi glavnimi vrati. Tisti hip so se sama od sebe odprla vrata vseh cerkva v mestu. Kot škof se je Evzebij leta in leta bojeval proti zmotnim naukom arijanstva, ki ga je na območju svoje škofije s svojim sardinskim značajem tudi uspešno dokončal. V tem je bil močno podoben škofu Hilariju iz Poitiersa v Franciji. Oba sta morala za štiri leta iti v pregnanstvo v Malo Azijo, ker sta branila pravo vero. Med svojim izgnanstvom je Evzebij v Aleksandriji obiskal sv. Atanazija, velikega nasprotnika arijanstva. Ko je leta 361 zavladal cesar Julijan Odpadnik, je vsem tedaj izgnanim škofom dovolil, da se vrnejo domov, računajoč na njihovo medsebojno obračunavanje – pa se je uštel. Škofje so bili na sinodi, ki jo je leta 362 sklical Atanazij, edini, ko je šlo za obsodbo arijanske zmote. Cesarja Julijana je ta edinost tako razburila, da je prefektu v Egiptu pisal, da bi mu z ničemer ne ustregel tako zelo, kot da prežene Atanazija čez meje Egipta.

Evzebij je bil prvi škof na evropskem Zahodu, ki je po zgledu vzhodnih Cerkva za svoje duhovnike vpeljal skupno življenje. V tem ga je nekaj desetletij kasneje posnemal tudi sv. Avguštin, škof v Hiponu v severni Afriki. Iz njegove duhovniške skupnosti je nastal red avguštincev, ki si je za svojega zavetnika izbral sv. Evzebija. Evzebij je umrl v visoki starosti 88 let v Vercelliju in sicer 1. avgusta leta 371.

• Alfonz Marija Ligvorij (Liguori), sv., † 1787, redovni ustanovitelj
• Arkadij, sv., pred 549, škof v Bourgesu v Franciji
• Bandarik, sv., † pred 549, škof v Soissonu v Franciji
• Eksuperij, sv., 4. st., škof v Galiji
• Elineda, sv., 5. st., devica in mučenka v Kambriji (Wales)
• Emerik de Quart, bl., † 1313, škof v Aosti v Italiji
• Ethelwold, sv., † 984, utemeljitelj meništva na Angleškem
• Feliks, sv., 4. st., mučenec v Španiji
• Friard in Sekundel, sv., 6. st., diakona in samotarja pri Nantesu v Franciji
• Janez, bl., † ok. 1336, avguštinski samotar v Italiji
• Jonat, sv., † ok. 690, opat, učenec sv. Armanda v Cambraiu v Franciji
• Leon, sv., 4./5. st., puščavnik pri Picenu v Italiji
• Leoncij in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Pergi v Pamfiliji
• Makabejski bratje, sv., 2. st. pr. Kr.
• Marija Tolažnica, sv., † ok. 770, devica v Veroni v Italiji
• Sekundel, sv., 6. st., diakon in samotar pri Nantesu v Franciji
• Sekundin, sv., 3./4. st., mučenec iz okolice Rima
• Sever, sv., † ok. 500, duhovnik pri Bigorre (Tarbes) v Franciji
• Timotej, sv., 6. st., škof na otoku v Helespontu
• Tomaž, sv., † ok. 1300, avguštinski redovnik v Riminiju v Italiji
• Tomaž Welbourne, bl., † 1605, mučenec v Yorku v Angliji
• Varmund, bl., † ok. 1010, škof v Ivreji v Italiji

God: 1. avgust

Iz življenja Friderika Barage, misijonarja in škofa med ameriškimi Indijanci in slovenskega svetniškega kandidata, je znano, da so ga verniki povsod, kjer je deloval, vzljubili, ker je znal tako prisrčno govoriti o božjem usmiljenju in vseodrešujoči božji ljubezni. Baraga je svoje oznanjevanje nadaljeval s svojimi molitveniki, napisanimi v duhu spisov današnjega slavljenca sv. Alfonza Marije Ligvorija, s katerim se je Baraga seznanil pri svojem duhovnem voditelju sv. Klemenu Dvoržaku med svojim študijem prava na Dunaju.

Alfonz Marija Ligvorij se je rodil 27. septembra 1696 v kraju Marianella pri Neaplju kot najstarejši od osmih otrok bogate plemiške družine. Bil je izredno nadarjen in že pri sedemnajstih letih je končal študij prava z doktoratom. Ko mu je bilo dvajset let, je odprl samostojno odvetniško pisarno in je užival med ljudmi velik ugled. Ko je izgubil neko zelo pomembno pravdo, je sklenil dati pravu slovo in postati duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel leta 1726 kot član misijonskega društva neapeljskih duhovnikov. Takoj je začel delovati z modernimi prijemi v domačem mestu, zlasti med moško mladino. V nasprotju s tedanjim baročnim okusom so bile njegove pridige naravne, krepke in jasne. Med zdravljenjem v nekem gorskem kraju nad Neapljem je videl popolno zapuščenost in nevednost tamkajšnjih ljudi in sklenil je, da bo ustanovil redovno družbo za pomoč najbolj zapuščenim. In res je 9. novembra 1732 zaživela 'kongregacija presvetega Odrešenika': Odrešenik se po latinsko pravi Redemptor, zato se njegovi redovniki imenujejo redemptoristi. Sprva je kazalo na popoln polom, pozneje, zlasti potem, ko je delovanje družbe po zaslugi Klemena Dvoržaka ali Hofbauerja zajelo avstrijske dežele, pa se je povsod hitro širila in še danes uspešno deluje posebno na področju ljudskih misijonov. Družbo redemptoristov je potrdil papež Benedikt XIV. leta 1749.

Alfonz in njegovi tovariši so na misijonih poleg osnovnih verskih resnic obravnavali tudi take, ki vernikom vzbujajo zaupanje v Boga in ljubezen do njega – božje usmiljenje, ljubezen Zveličarja, ki se razodeva v njegovem trpljenju in v evharistiji, dobroto Matere božje in moč njene priprošnje. Hotel je, da bi bili njegovi misijonarji ne le dobri pridigarji, temveč tudi razumevajoči spovedniki. E$> večletnem študiju in bogatih izkušnjah je napisal vrsto knjig s področja moralne teologije (nravnosti, zgrajene na temelju evangelija).

Papež Klemen XIII. je Alfonza leta 1762 imenoval za škofa v mestu Santa Agata pri Neaplju.

V nekaj letih jo je temeljito prenovil. Za vernike je napisal vrsto molitvenikov, od katerih je bilo precej poslovenjenih že v prejšnjem stoletju. Osrednja misel Alfonza Ligvorija v njegovih spisih je bila nenehna zahvala za odrešujočo božjo ljubezen. Po neštetih prošnjah je papež Pij VI. Alfonza vendarle razrešil vodstva škofije. Bil je star 79 let in od starosti ves sključen. Želel se je mirno pripraviti na smrt, toda čakalo ga je še dvanajst let hudih telesnih in duševnih preizkušenj, slednjih predvsem zaradi razkolov v njegovi redovni družbi. Umrl je 1. avgusta leta 1787. Za blaženega je bil razglašen že leta 1816, med svetnike pa je bil prištet leta 1839. Papež Pij IX. ga je leta 1871 razglasil za cerkvenega učitelja. Svetega Alfonza častijo kot svojega zavetnika spovedniki in profesorji moralne teologije.