• Hormizd, sv., † 523, papež
• Jezusova spremenitev na gori
• Just in Pastor, sv., † 304, mučenca, otroka v Madridu v Španiji
• Oktavijan, bl., † 1132, škof v Savoni na ligurski obali v Italiji
• Pastor, sv., † 304, otrok, mučenec v Madridu
• Schecelin, bl., † ok. 1138, samotar v okolici Luxemburga

6. avgust

Vsi trije sinoptiki – evangelisti Matej, Marko in Luka – poročajo o Jezusovi spremenitvi na gori. Zapisali so, da je božji Učitelj trem izbranim učencem – Petru, Jakobu in Janezu – pokazal svoje božje veličastvo. Cerkveni očetje razlagajo, da je to storil zato, da bi tiste, ki so hodili z njim, pripravil na dogodke ob svojem trpljenju in smrti, ki so vzbujali vtis, da je bilo vse njegovo dotedanje delo velika polomija. Dejansko pa se je natančno uresničevalo vse, kar je bilo o njem napovedano po prerokih.

Jezusove spremenitve na gori se je Cerkev spominjala s posebnim praznikom že izza prvih časov na Vzhodu, kjer bi to praznovanje mogli primerjati z našim praznikom Kristusa Kralja, na Zahodu pa od 11. stoletja dalje. Za vso katoliško Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457 v hvaležen spomin na zmago krščanske vojske nad Turki pri Beogradu pod vodstvom redovnika sv. Janeza Kapistrana na ta dan leto poprej. Turki so bili tedaj strah in trepet Evrope, zato so to veliko zmago tako slavili.

Vsebino današnjega praznika povzema glavna mašna prošnja, ki pravi: »Nebeški Oče, z veličastno Jezusovo spremenitvijo na gori si ob pričevanju očetov potrdil, da je Jezus v resnici tvoj Sin in naš Odrešenik. Na njem si pokazal poveličanje, ki čaka nas, tvoje posinovljene otroke. Pomagaj nam, da bomo vedno poslušali tvojega Sina in tako postali sodediči njegove slave pri tebi.«

Po starem krščanskem izročilu se je to, česar se z današnjim praznikom spominjamo, dogajalo na gori Tabor, ki stoji osamljena na galilejski ravnini in se dviga 588 metrov visoko. Gora Tabor je bila znana že v zgodovini izvoljenega ljudstva stare zaveze. Na pobočjih te gore je izraelski vojskovodja Barak okoli leta 1125 pred Kristusom po nasvetu sodnice in prerokinje Debore premagal Kanaance. Preroku Jeremiju se je gora Tabor zdela tako imenitna, da jo je opeval kot podobo božjega veličastva. Zapisal je namreč: »Jahve bo prišel, podoben Taboru med gorami.« Izraelski kralji, ki so se izneverili sinajski zavezi, so na vrhu Tabora postavili malikovalsko svetišče in zaradi tega jih prerok Ozej ostro graja.

Na vrhu gore Tabor je že proti koncu 4. stoletja stalo svetišče v spomin na Gospodovo spremenitev. Neznani romar leta 570 poroča, da so tam gori sezidali kar tri cerkve, ker je apostol Peter dejal: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredimo tu tri šotore.« Na začetku 13. stoletja je dal turški sultan Malik cerkev in samostan na Taboru porušiti ter na ruševinah zgraditi močne utrdbe, ki pa so stale le malo časa. Tudi kapelico, ki so jo Turki kristjanom pustili postaviti, so kmalu podrli. Gora Tabor je bila skoraj štiri stoletja zapuščena. Od 17. stoletja dalje so frančiškani iz Nazareta prihajali sem gor, da bi na ruševinah nekdanje cerkve maševali za romarje.

Sedanjo baziliko, zgrajeno v sirsko-romanskem slogu, je zasnoval italijanski arhitekt Bar luzzi. Graditi so jo začeli leta 1919, posvečena pa je bila leta 1924. V dveh zvonikih sta kapeli, posvečeni Mojzesu in Eliju, dvema pričama Jezusove spremenitve, v spodnjem delu cerkve so predstavljene štiri Kristusove spremenitve: rojstvo, evharistija, smrt, vstajenje.

• Abel, sv., † 750, škof v Reimsu in menih v škofiji Tournai v Belgiji
• Addai in Mari, sv., 2. st., iz Sirije, kjer ju častijo kot apostolska moža
• Emigdij, sv., † 303?, škof in mučenec, zavetnik pred potresom
• Evtimij, sv., † 917, škof v Carigradu
• Frančišek Zanfredini, bl., † ok. 1550, frančiškanski tretjerednik, samotar na Monte Granaro v Italiji
• Kasijan, sv., 4. st., škof v Autunu v Franciji
• Mari, sv., 2. st., iz Sirije, kjer ga častijo kot apostolskega moža
• Marija Devica Marija Snežna
• Marjeta, sv., † ok. 1395, vdova v pokrajini Pičeno v Italiji
• Memij, sv., 3./4. st., prvi škof v mestu Chalons v Franciji
• Nona, sv., † 374, mati Gregorja Nazianškega
• Ožbolt (Osvald), sv., † 642, kralj in mučenec
• Páris, sv., 4. st., prvi škof v mestu Teano v Italiji
• Vardan in tovariši, sv., † 454, mučenci v Armeniji
• Venancij, sv., † po 535, škof v mestu Viviers v Franciji
• Viator, sv., 6. st., samotar v škofiji Blois v Franciji
• Viljem Horn, bl., † 1540, kartuzijan in mučenec v Londonu

5. avgust

Drugi godovnjak današnjega dne je sveti OŽBALT ali Ozvald, angleški kralj in mučenec. Med Slovenci severno od Drave je bil zelo priljubljen, kar dokazuje dokajšnje število njemu posvečenih cerkva. Svetega

Ožbalta prištevajo štirinajstim pomočnikom v sili.

Ožbalt se je rodil okoli leta 605 kot sin angleškega kralja Etelfrida. Ko mu je bilo dvanajst let, je oče padel v bitki in Ožbalt je moral z brati zbežati na Škotsko, kjer je užival varstvo menihov, ki so ga poučili v krščanski veri in ga krstili. Kot vladar Northumberlanda, pokrajine ob meji s Škotsko, je 5. avgusta 642 prišel v roke poganskemu kralju, ki ga je dal v svojem protikrščanskem gnevu strahovito mučiti. Takoj po smrti je Bog poveličal Ožbalta s številnimi čudežnimi ozdravljenji. Zato se je njegovo češčenje razširilo po vsej Angliji, od tam pa so ga škotski menihi prenesli tudi v zahodne evropske dežele.

5. avgust

Kapela na Kredarici, najvišje svetišče na tleh države Slovenije, – 2.515 metrov nad morjem in 348 metrov pod vrhom Triglava – je posvečena Mariji Snežni. Prvo kapelico je dal tam gori postaviti 'triglavski' župnik Jakob Aljaž leta 1896, da bi verni planinci mogli biti ob nedeljah pri maši. Svojemu namenu je služila do jeseni leta 1952, spomladi leta 1953 so jo našli porušeno ... 19. avgusta 1992 je bila blagoslovljena nova kapela. Razen te kapele na Kredarici so v našem gorskem svetu Mariji Snežni posvečene še kapele na Veliki planini, na Krvavcu in v Martuljku. Marija Snežna ima pri nas tri župnijske cerkve: Marija Snežna v Slovenskih goricah, Solčava ter Trnovo nad Gorico pa še nekaj podružnih cerkva.

Največja cerkev Marije Snežne, ki je tudi največja Marijina cerkev na svetu, je bazilika Marije Velike v Rimu. Njeno ime Marija Snežna ali latinsko Sancta Maria ad Nives je nastalo na podlagi legende. Pod papežem Liberijem, ki je Cerkev vodil od leta 352 do leta 366, je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje žene sklenil, da Gospodovo mater Marijo napravi za dedinjo svojega velikega premoženja, ker sama nista imela otrok. Molila sta, kako naj bi ta sklep uresničila. V noči med 4. in 5. avgustom, ko je v Rimu navadno največja vročina, se je zakoncema v sanjah prikazala Marija in velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo naslednje jutro ležal sneg. Enake sanje je imel tudi papež Liberij, ki je zgodaj zjutraj šel v spremstvu duhovščine in ljudstva na grič Eskvilin, pokrit s snegom, in tam označil prostor za zidanje Marijine cerkve. Bleščeče beli sneg sredi poletja je v legendi simbol Marijine brezmadežne čistosti. Pri cerkvi, ki jo je papež Liberij dal pozidati, je bila tudi votlina Kristusovega rojstva, posneta po pravi betlehemski votlini, zato so to cerkev imenovali tudi 'blažena Devica Marija pri jaslicah'.

Slovenci in Slovani sploh bi Marijo Snežno morali hvaležno častiti že zaradi tega, ker je prav na oltar te bazilike v Rimu papež Hadrijan II. položil slovanske bogoslužne knjige, potem ko je odobril njihovo rabo, in skoraj gotovo je v jeziku naših pradedov v tej cerkvi pel novo mašo slovanski apostol sveti Metod.

• Amata, bl., † 1290, redovnica, učenka sv. Dominika
• Aristarh, sv., 1. st., učenec sv., Pavla iz Soluna
• Atom in tovariši, sv., † 421, vojaki in mučenci v Armeniji
• Cecilija in Amata, bl., † 1290, redovnici, učenki sv. Dominika
• Elevterij, sv., 4. st., mučenec v Bitiniji
• Evfronij, sv., † 567, škof v Toursu v Franciji
• Friderik Janssoone, bl., † 1916, francoski duhovnik
• Ija, sv., † ok. 362, mučenka v Perziji
• Janez Marija Vianney, sv., † 1859, arški župnik
• Justin in Krescencij, sv., † 258, mučenca v Rimu
• Krescencij, sv., † 258, mučenec v Rimu
• Molua, sv., † ok. 609, opat na Irskem
• Rajner, sv., † 1180, splitski nadškof, mučenec

4. avgust

Dragi moji župljani, potrudimo se, da pridemo v nebesa,« je vernikom v Arsu, zakotni hribovski vasici v Franciji, ponavljal njihov župnik Janez Marija Vianej. »Tam bomo gledali Boga. Kako bomo srečni! Vsi bomo šli v procesiji, če postane župnija dobra, in vaš župnik bo šel pred vami.« Tega izrednega duhovnika, o katerem je hudobni duh po ustih neke obsedenke izjavil: »Če bi bili na svetu samo trije taki, kot si ti, bi bilo moje kraljestvo uničeno!«, je papež Pij XI. leta 1929 postavil za zavetnika vseh dušnih pastirjev.

Podlago za svetništvo je Janez Marija Vianej prejel v domači hiši v vasi Dardilly nedaleč od mesta Lyona. Tam se je rodil 8. maja 1786. Globoko je spoštoval in iskreno ljubil svojo mater, o kateri je dejal: »Bila je tako modra – in krepost preide iz materinega srca na otroka.« Ona je z vsemi močmi podpirala njegovo vročo željo, da bi postal duhovnik. V šoli mu je šlo zelo trdo, ker je bil precej starejši od vseh sošolcev. Generalni vikar lyonske škofije, ki ga je izpraševal pri izpitih, je dejal: »Cerkev ne potrebuje samo učenih duhovnikov, temveč tudi in še bolj pobožne in svete!« Po novi maši je bil najprej dve leti kaplan pri svojem vzgojitelju in dobrotniku župniku Balleyu, po njegovi smrti pa je bil prestavljen v Ars. To je bila vasica, ki je štela le 230 duš, svojega duhovnika pa je imela zaradi gradu, v katerem je živela neka pobožna družina. »V Arsu ni veliko božje ljubezni,« mu je rekel generalni vikar, ko mu je izročil dekret, »a vi jo boste tja prinesli.«

Novi župnik se je odpravil v Ars 4. februarja 1818. Dan je bil oblačen in Janez Marija Vianej je moral za pot v Ars vprašati nekega dečka, ki je pasel živino. Ta mu je pokazal pot, Vianej pa se mu je zahvalil z znamenitimi besedami: »Ti si mi pokazal pot v Ars, jaz pa ti bom pokazal pot v nebesa.« Ko je prišel v vas, je najprej šel v cerkev, ki je bila silno zanemarjena, in sklenil, da jo bo napravil bolj privlačno. To je uresničil že prva leta svoje službe v Arsu.

Ljudje v Arsu so kmalu spoznali, da njihov novi župnik veliko časa premoli, malo spi in živi zelo spokorno. Sprva po dva ali tri dni ni nič jedel, potem si je za ves teden skuhal lonec krompirja. Molil in pokoril se je za spreobrnitev svoje župnije. Poskrbel je tudi za verski pouk otrok in odraslih – z veroukom in s pridigami. Boril se je zoper štiri poglavitne razvade: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples. In zmagal je! Zaradi tega je bil mnogim trn v peti. Njegovi uspehi so 'šli na živce' tudi hudobnemu duhu ki ga je zadnjih 35 let življenja na vse načine mučil.

Glas o njegovi svetosti se je širil in leta 1327 so se pričela množična romanja v Ars. Ljudje so prihajali od blizu in daleč predvsem zato, da bi pri svetem župniku opravili spoved. Vianej je prebil v spovednici vsak dan po dvanajst do šestnajst ur. Nekateri duhovniki so bili zaradi njegovih uspehov nevoščljivi in so ga škofu tožili, da je nor, škof pa jim je odgovoril: »Gospodje, vsem svojim duhovnikom bi želel nekoliko te norosti!« Od vseh duhovniških opravil je najbolj cenil sveto mašo. »Nisem rad župnik, a zelo sem vesel, da sem duhovnik, da morem maševati,« je dejal. Ljudi je vzgajal pri krščanskem nauku, pri katerem je najraje opeval lepoto in radost božje ljubezni.

Izredni napori, združeni s spokornostjo, so izčrpavali njegove moči. Potem ko je prejel zakramente za umirajoče, je Janez Marija Vianej 4. avgusta 1859 brez smrtnega boja izročil svojo dušo Bogu. Na njegovem pogrebu dva dni kasneje se je v Arsu zbralo nad tristo duhovnikov in več kot 6.000 vernikov. Papež Pij X. ga je leta 1905 razglasil za blaženega, papež Pij XI. ga je leta 1925 prištel med svetnike, štiri leta kasneje pa ga je postavil za vzornika in zavetnika dušnih pastirjev vsega katoliškega sveta.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Lovrenc na 381. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2016 z imenom Lovrenc poimenovanih 266 (1971: 573; 1994: 388; 2006: 293) oseb. Podatki kažejo, da zanimanje za to ime v zadnjih desetletjih precej upada. Precej bolj pogosta je skrajšana oblika Lovro (2016: 2.147; 2006: 995 - 163. mesto), ki je v zadnjih dveh desetletjih tudi v modi. Precej manj pogoste ali zelo redke so ostale različice: Lovrencij (2016:20; 2006: 31), Lavrencij (12), Lorenc (6), Loris (2016: 74; 2006: 47), Lovre (12). Med ženskimi oblikami je najpogostejša Laura (2016: 2.580 - 109. mesto: 2006: 2.017 - 125. mesto), manj pogoste, redke ali zelo redke pa različice Lovrencija (11), Lavrencija (10), Lavra (280), Laureta (12), Lora (2016: 137; 2006: 65), Lorena (2016: 297; 2006: 165), Loreta (23), Lori (2016: 82; 2006: 33), Loris (8).

God:
• 8. januar
• 15. januar
• 28. januar
• 2. februar
• 3. februar
• 4. februar
• 30. april
• 21. julij
• 25. julij
• 10. avgust
• 20. september
• 27. september
• 28. september
• 14. november
• 24. november

Ime Lovrenc izhaja iz latinskega imena Laurentius, iz tega tudi grško Lauréntios. Ime Laurentius razlagajo kot 'izhajajoč iz mesta Lauretum pri Rimu'. Drugi menijo, da je Laurentius izpeljanka iz imena Laurus, ki ga povezujejo z latinskim laurus 'lovor, lovorova vejica'.

Lovrenc je tudi ime zelo znanega svetnika. Bil je eden od sedmih diakonov v času papeža Siksta II. Ker je leta 258 cerkveno premoženje, ki mu je grozila zaplemba, razdelil med siromake, ga je dal cesar Valerijan prebičati, nato pa na žareči rešetki mučiti do smrti (v koledarju 10. avgusta). Utrinke perzeid, ki okoli njegovega goda letijo na naš planet, so ljudje poimenovali svetega Lovrenca solze. Te naj bi pretakalo nebo zaradi strašne smrti mučenca. V Sloveniji je 50 cerkva sv. Lovrenca. Po njih so poimenovana naselja Sv. Lovrenc, Šentlovrenc, Lovrenc, Šlorenc. Iz imena Lovrenc in njegovih različic so nastali številni priimki, npr. Lavrač, Lavrenčak, Lavrenčič, Lavrič, Lavrin, Lavrinc, Lovrač, Lovrenc, Lovrenčič, Lovrič, Lovrin, Lovrinc, Lovro.

Ime Lovrenc je tudi v ljudski pesmi in v pregovorih. Oblika Lovro je npr. v ljudski posmehulji (K. Štrekelj, SNP IV, str. 372): Počaki, Lovrè, / de godla zavrè: /Lavrè zaspi, / pa godla skipi!