God: 28. julij

Največji praznik krščanskega bogoslužnega leta je velika noč vsakoletno spominjanje in doživljanje skrivnosti Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Že v apostolskem času so velikonočni praznik obhajali na različne dneve. V Mali Aziji, Siriji in Mezopotamiji so ga povezovali z judovsko pasho spominom na izhod izvoljenega ljudstva iz Egipta. Ta spomin so Judje obhajali 16. nizana (nekako sredi našega aprila), pa naj je ta datum padel na katerikoli dan tedna. Sklicevali so se na apostola Janeza, ki da je veliko noč vselej obhajal na ta dan, kakor s pravovernimi Judi vred tudi Jezus, ko je po Mojzesovi postavi obhajal velikonočno večerjo s svojimi učenci na veliki četrtek. Drugod pa so veliko noč vselej obhajali na nedeljo, ker je Jezus vstal od mrtvih v nedeljskem jutru. Držali so se nedelje, ki je prišla po 14. nizanu, dnevu, ko je Jezus umrl. Mnogi so menili, da ta različni datum praznovanja glavnega praznika škoduje krščanski edinosti.

To zadevo je sklenil urediti papež Viktor I., štirinajsti rimski škof na sedežu apostola Petra. Cerkev je vodil deset let, od leta 189 do 199. Sklical je škofe na več zborovanj, da bi mu pomagali skupno določiti datum velikonočnega praznika. Večina se jih je izreklo za praznovanje na nedeljo, v Mali Aziji pa so veliko noč še vedno hoteli obhajati 16. nizana. Papež Viktor je ukazal, naj jo praznujejo na nedeljo. Neposlušnim je zapretil s kaznijo izobčenja.

Sveti Irenej, škof v Lyonu v sedanji Franciji, doma pa iz Male Azije, je začutil, da bi ta odlok utegnil odtegniti od Cerkve cele pokrajine, enotnosti pa ne bi rodil. Zato je papežu spoštljivo pisal, naj ta odlok umakne, saj zadeva ni verska, ampak se tiče le cerkvenega življenja, v katerem edinost ni tako nujno potrebna. Tako papež Viktor s svojim odlokom, kot škof Irenej s svojim posredovalnim pismom kažeta, da je papež poglavar tudi krščanskega Vzhoda.

Papež je sklep res preklical. Prvi nicejski koncil leta 325 je ukazal: velika noč naj se v vsej Cerkvi praznuje v nedeljo po prvi pomladni polni luni. To pravilo velja še danes in po datumu velike noči, ki se iz leta v leto spreminja, se ravnajo vsi premakljivi prazniki cerkvenega ali bogoslužnega leta.

• Angelar, sv., zač. 10. st., učenec sv., Cirila in Metoda
• Bertold, bl., † 1142, opat v Garstenu v Avstriji
• Celestin I., sv., † 432, papež
• Deziderat, sv., 5. st., škof v Franciji
• Eklezij, sv., † ok. 532, škof v Raveni v Italiji
• Galaktorij, sv., 6. st., škof in mučenec v Lescarju v Franciji
• Gorazd, Naum, Angelar, Sava, Kliment Ohridski in drugi učenci sv. Cirila in Metoda, sv., † začetek 10. st.
• Kliment Ohridski, sv., 10. st., učenec sv., Cirila in Metoda
• Lucija Bufalari, bl., † 1350, avguštinska devica iz Amelije v Italiji
• Marija Magdalena Martinengo, bl., † 1737, klarisa v Brescii v Italiji
• Natalija, sv., † 852, mučenka iz Kordobe, umrla hkrati z več mučenci
• Naum, sv., † 910, iz Ohrida v Makedoniji
• Nevolan, bl., † 1280, Frančiškov tretjerednik iz Faenze v Italiji
• Pantaleon, sv., 4. st., zdravnik in mučenec
• Rajmund Palmarius, sv., † 1200, dobrotnik ubogih iz Piacenze v Italiji
• Sava, sv., 9. st., duhovnik izmed učencev sv. Cirila in Metoda
• Simeon Stilit starejši, sv., † 459, samotar iz Sirije
• Tit Brandsma, bl., † 1942, karmeličan in mučenec
• Ursus, sv., 5. st., opat v Lochesu v Franciji

God: 27. julij

Srbska, makedonska in bolgarska (pravoslavna) Cerkev že dolga stoletja slavijo spomin glavnih učencev svetih bratov Cirila in Metoda, blagovestnikov Slovanov, ki so morali po letu 885, ko je umrl sveti Metod, zaradi nemškega preganjanja bežati iz Moravske in so se naselili na slovanskem jugu.V svetniškem koledarju omenjenih Cerkva najdemo imena sv. Gorazda, Klimenta, Nauma, Angelarja in Sava. Zdaj jih je v svoj prenovljeni koledar sprejela tudi katoliška Cerkev in njihov spomin slavimo 27. julija, na dan smrti sv. Klimenta Ohridskega leta 916.

Nas Slovence mora posebej zanimati sv. Gorazd. Klimentov življenjepis ga imenuje Moravana. Utegnil bi pa biti tudi iz skupine tistih petdesetih učencev, ki jih je svetima bratoma dal panonski knez Kocelj. Po poreklu je bil Gorazd potomec naših slovenskih prednikov, "prvi in doslej edini slovenski svetnik", piše o njem Franc Perko v Letu svetnikov. Bil je izredno nadarjen in je obvladal slovanski, grški in latinski jezik, zato ga je Metod določil za svojega naslednika. Po Metodo vi smrti se je začelo na Moravskem preganjanje slovanskih duhovnikov in Gorazd je moral zapustiti deželo. Kam je odšel po izgonu, ni znano. Nekateri viri trdijo, da je deloval na Poljskem, drugi ga postavlja jo v Dalmacijo, kjer naj bi utrdil glagolsko bogoslužje. Tretji viri poročajo, da ga je carigrajski patriarh kot Metodovega naslednika posvetil v škofa in ga pozneje poslal oglejskemu patriarhu, da je deloval med Slovani tega patriarhata. Vendar so to le domneve. Ne vemo niti tega, kje je umrl in kje je bil pokopan. Dejstvo, da ga je svetniški nadškof Metod izbral za svojega naslednika in da so ga Metodovi učenci v Bolgariji začeli častiti kot svetnika, priča, da je bil res svetniški mož.

Drugi najpomembnejši učenec sv. Cirila in Metoda je bil sv. Kliment Ohridski. O njem je ohranjenih največ podatkov. Rodil se je med letoma 830 in 840, najbrž v slovanskem delu grške pokrajine Makedonije. V duhovnika je bil posvečen v Rimu, potem pa je z Metodom šel na Moravsko. Po Metodovi smrti je bil med voditelji slovanskih duhovnikov. Ko so bili izgnani iz Moravske, je skupaj z Naumom, Angelarjem in drugimi prišel v Bolgarijo, kjer ga je kralj Boris postavil za učitelja. Dal mu je tudi bogate darove, da je Kliment lahko sezidal samostan in cerkev v Ohridu. Tam je s sodelavci ustanovil šolo, iz katere je izšlo okoli 3500 učencev, usposobljenih za cerkvene službe. V tej šoli so uporabljali glagolico; v severovzhodni Bolgariji pa je škof Konstantin leta 893 namesto nje uvedel lažjo pisavo, ki po sv. Cirilu nosi ime cirilica, in ta je kasneje povsod izrinila glagolico.

Kliment je tudi plodovito književno deloval. Napisal je lepe in lahke cerkvene govore, pisal je življenjepise cerkvenih očetov in zložil je več pesmi. Nekateri njegovi spisi so se ohranili. Na stara leta se je umaknil v samostan ob Ohridskem jezeru, kjer je 27. julija leta 916 umrl. Ko so Turki cerkev sv. Pantalejmona leta 1396 spremenili v mošejo, so Klimentove posmrtne ostanke prenesli v cerkev Matere božje, ki so jo poslej imenovali kar cerkev sv. Klimenta, in tam je pokopan še danes.

• Ana, sv., 1. st., mati Device Marije
• Andrej di Phu Yèn, bl., † 1644, vietnamski katehist, mučenec
• Bartolomeja Capitanio, sv., † 1833, ustanoviteljica Sester ljubezni v Loveru v Italiji
• Emanuel Martin Sierra, bl., † !936, župnik, mučenec v Španiji
• Hermip, sv., 4. st., duhovnik v Nikomediji
• Hermogen, sv., 4. st., duhovnik v Nikomedij
• Hermolaj, Hermip in Hermogen, sv., 4. st., duhovniki v Nikomediji
• Joahim in Ana, sv., 1. st., Marijini starši
• Kamila Gentili, sv., 15. st., mučenka v San Severino Marche v Italiji
• Kristijan, sv., † po 1145, benediktinski menih v samostanu Landais v Franciji
• Simeon, sv., † 1016, samotar v San Benedetto Po v Italiji
• Viljem Ward, bl., † 1641, mučenec v Londonu

God: 26. julij

Po novem svetniškem koledarju, veljavnem od leta 1969, danes skupaj godujeta Marijina starša, oče Joahim in mati Ana. Poprej je bil današnji dan posvečen le spominu matere Ane, očeta Joahima smo se spominjali 16. avgusta, dan po prazniku Marijinega vnebovzetja. Z združitvijo obeh godov je bolj poudarjena zakonska zveza, iz katere je izšel edinstveni otrok edino človeško bitje, ki je bilo že ob spočetju obvarovano madeža izvirnega greha.

Tako Joahim kakor Ana sta bila potomca kraljevega Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Ko sta se ta dva bogaboječa pravična človeka poročila, sta si silno želela otrok, kajti takrat je vsaka verna judovska žena živela v pričakovanju, da bo morebiti prav ona rodila obljubljenega Mesija. Pobožna zakonca sta vztrajala v zaupni molitvi in na stara leta sta le dobila tako želenega otroka hčerko Marijo-Mirjam.

Srečna starša Joahim in Ana sta hčerko imela pri sebi le tri leta, potem pa sta jo po zaobljubi izročila v varstvo in vzgojo duhovnikom. Ko so se vrata svetišča za njo zaprla, je padla zavesa nad njeno mater in očeta. Njuno zemeljsko življenje je bilo dopolnjeno.

Ime Ana v hebrejščini pomeni milost, ljubezen, molitev. Poleg Marijine matere je ime Ana imelo več svetopisemskih žena, med katerimi je najbolj slavna mati starozaveznega preroka Samuela, o kateri beremo v prvem in drugem poglavju Prve Samuelove knjige. Obe Ani sta si bili podobni v tem, da sta otroka izmolili in ga že pred rojstvom posvetili Bogu. Nič čudnega torej, da so se k sveti Ani, Marijini materi, zatekale po pomoč matere in nerodovitne žene, ki so videle svoje najvišje dostojanstvo v materinstvu.

Joahima upodabljajo s košaro, v kateri sta dva goloba, ki ju je bil prinesel v svetišče, in s palico. Časté ga kot zavetnika zakoncev in mizarjev. Ano pa umetniki najpogosteje prikazujejo, kako hčerki Mariji razlaga Sveto pismo. Mnogo podob in kipov jo kaže kot sveto Ano 'Samotretjo': v naročju velike svete Ane sedi manjša Marija, v Marijinem naročju pa je mali Jezus; ali pa sveta Ana stoji in v eni roki nosi manjšo Marijo, v drugi pa malega Jezusa. K sveti Ani so se zatekale, kot že rečeno, matere in nerodovitne žene ter opravljale pobožnost devetih prvih torkov po binkoštih, ker je bil torek sveti Ani posvečen dan. Priporočajo se ji za srečno poroko in skladen zakon, za svojo zavetnico jo imajo matere in vdove, žene se ji posebej priporočajo za srečen porod in za blagoslov otrok. Pri nas je bila sveta Ana tudi priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato so ji posvečali pokopališke cerkve in kapele. Na Slovenskem je sveti Ani posvečenih nad 70 župnijskih cerkva in podružnic.

• Glodesinda, sv., 6. st., opatinja v Metzu v Franciji
• Jakob Starejši, sv., † 44, apostol
• Janez Agnus, sv., † ok. 646, škof v Maastrichtu na Nizozemskem
• Kukufas, sv., prva st., mučenec v Barceloni v Španiji
• Kunigunda (Kinga), sv., † 1292, poljska kraljica
• Lovrenc, sv., † ok. 510, škof v Milanu v Italiji
• Magnerik, sv., † ok. 596, škof v Trierju v Nemčiji
• Olimpija, sv., † 408, redovna ustanoviteljica
• Pavel, sv., 308, mučenec v Cezareji v Palestini
• Peter a Molliano, bl., † 1490, manjši brat iz Camerina v Italiji
• Teja, sv., † 308, mučenka v Cezareji v Palestini
• Teodermij, sv., † 851, mučenec v Kordobi v Španiji
• Valentina, Teja, Pavel in tovariši, sv., † 308, mučenci v Cezareji v Palestini

God: 25. julij

V zboru dvanajsterih apostolov, ki jih je bil Jezus izbral iz vrst svojih številnih učencev, sta bila dva Jakoba. Med prvimi je bil za apostola poklican današnji godovnjak, zato je ob njegovem imenu vzdevek 'starejši' (po apostolski službi, ne po letih), malo kasneje pa je Jezus poklical še Jakoba, Alfejevega sina, ki mu pravimo 'mlajši'.

Jakob je bil doma iz enega od mest ob Genezareškem jezeru. Njegov oče Zebedej je bil ribič, pri delu pa sta mu pomagala njegova odrasla sinova Jakob in Janez. Na Jezusov klic sta, kot poroča evangelist Matej, "pustila čoln in očeta ter šla za njim". Mati Saloma je bila sestra Jezusove matere Marije, zato sta bila Jakob in Janez prava Jezusova bratranca. V seznamu apostolov je Jakobovo ime med prvimi, vedno zraven Janezovega. Evangelist Marko pove, da je Jezus

Zebedejevima sinovoma dal ime 'sinova groma' in sicer zaradi njunega vihravega značaja. Ob neki drugi priliki sta si Jakob in Janez prislužila Jezusovo grajo zaradi svoje častihlepnosti. Hotela sta si izprositi čim boljši 'stolček' v Jezusovem kraljestvu. Skupaj s Petrom in z bratom Janezom je bil Jakob priča Jezusovega spremenjenja na gori in obuditve Jairove hčere. Te tri je Jezus vzel s sabo, ko je šel na veliki četrtek zvečer molit v vrt Getsemani, kjer je v duhu videl grozo trpljenja, ki ga je čakalo prav kmalu. V dneh Jezusovega trpljenja se je Jakob, kot večina apostolov, 'potuhnil', po Jezusovem vstajenju pa je bil z drugimi apostoli v Jeruzalemu. Prav malo vemo o njegovem delovanju po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha na prve binkošti. Pisatelj Apostolskih del poroča, da je Herod "dal z mečem usmrtiti Jakoba, Janezovega brata". To se je zgodilo o veliki noči leta 44.

Legenda pripoveduje, da je apostol Jakob deloval v Španiji, vendar za to ni nobenega trdnega dokaza. Dejstvo pa je, da je grob tega apostola v Španiji, ki ga časti kot svojega zavetnika, in sicer v pokrajini Galiciji na severozahodu Pirenejskega polotoka, v mestu, ki se po njem imenuje Santiago de Compostela. Njegove kosti so prenesli tja najbrž v 7. stoletju, ko so Jeruzalem zasedli muslimanski Arabci. Compostela je kmalu postala sloveča božja pot brž za Sveto deželo in Rimom. Kdor je od nas romal v daljno Kompostelo, se je napravil po romarsko: za to opravo je bil značilen romarski klobuk s širokimi krajci in na njem pritrjena školjka 'Jakobova pokrivača', plašč, bisaga ter dolga romarska palica z bučo za vodo na njej. Zaradi romarskega klobuka je sv. Jakob postal zavetnik klobučarjev. Poleg romarjev so ga svojega zavetnika razen klobučarjev častili še mornarji in voskarji. Kmetje se mu priporočajo za dobro letino in lepo vreme. Nekdaj je bil ta čas višek žetve, kajti "o svetem Jakobu pšenica zori ali zgori". V Prekmurju se po tem svetem apostolu mesec julij imenuje 'jakobšček'; po njem nosijo ime 'jakobčki', prva jabolka.

O izredni priljubljenosti tega svetnika med našimi predniki govori tudi dejstvo, da so sv. Jakobu na čast samo na ozemlju ožje Slovenije zgradili 68 cerkva, 26 župnijskih in 42 podružnic. Nekateri slovenski kraji so po njih dobili ime: Šentjakob ob Savi, Sv. Jakob v Slovenskih goricah, Štjak na Krasu.

• Anton Lucci, bl., † 1752, minorit in škof v mestu Bovino v Italiji
• Anton Turriani, bl., † 1484, avguštinski eremit v L'Aquili v Italiji
• Atenogenes, sv., prva st., škof v Sebasti v Armeniji
• Boris in Gleb (Roman in David), sv., † 1015, mučenca
• Evfrazija (Evpraksija) iz Tebaide, sv., † ok. 412, mučenka
• Evpraksija, glej Evfrazija Gleb, sv., † 1015, mučenec
• Janez iz Tossignana, bl., † 1446, škof v Ferrari v Italiji
• Kristina Belgijska (Čudovita), sv., † ok. 1224, mistikinja
• Kristina Čudovita, glej Kristina Belgijska
• Kristina iz Bolsene, sv., † ok. 304, mučenka
• Krištof, sv., † ok. 250, mučenec
• Marija Angeles, bl., † 1936, španska karmeličanka, mučenka
• Marija Pilar, Terezija in Marija Angeles, bl., † 1936, španske karmeličanke, mučenke
• Nikolaj Hermansson, bl., † 1391, škof v Linkopingu na Švedskem
• Terezija, bl., † 1936, španska karmeličanka, mučenka
• Terezija Angeles, bl., † 1936, španska karmeličanka, mučenka