• Altman Passauski, sv., † 1091, škof
• Ciriakin tovariši, sv., † 303?, diakon, in mučenci
• Dominik, sv., † 1221, ustanovitelj dominikancev
• Emilijan, sv., 9. st., škof v Helespontu
• Evzebij, sv., † ok. 462, škof v Milanu v Italiji
• Famijan, sv., † ok. 1150, cistercijanski menih, umrl v Galesseju v Italiji
• Hugolina iz Novare, sv., † ok. 1300, samotarka rekluza v Vercelliju v Italiji
• Janez Felton, bl., † 1570, mučenec v Londonu v Angliji
• Janez Fingley in Robert Bickendike, bl., † 1586, mučenca v Yorku v Anglij
• Marija Marjeta Caiani, bl., † 1921, ustanoviteljica frančiškank minim od Svetega Srca
• Marija od Križa (Mac Killop), bl., † 1909, avstralska redovnica in redovna ustanoviteljica
• Marin, sv., † ok. 303–311, starček in mučenec v Tarzu v Kilikiji
• Mumol, sv., † 678, opat v Bordeauxu v Franciji
• Ratard Andeški, bl., 8./9., duhovnik
• Robert Bickendike, bl., † 1586, mučenec v Yorku v Angliji
• Sekund in tovariši, sv., 3. st.?, mučenci iz okolice Rima

8. avgust

Današnjega godovnjaka svetega Dominika mnogi imajo za začetnika molitve rožnega venca, ki je znana in priljubljena povsod, kjer živijo katoličani. To pa ni res, kajti ta preprosta in bogata molitev je obstajala že pred njim, seveda ne v današnji obliki. Res pa je, da so bili dominikanci, redovniki, ki jih je sveti Dominik ustanovil in po njem nosijo ime, veliki apostoli rožnega venca. Pri svojih pridigah so jemali kot vodilo in podlago posamezne skrivnosti odrešenja, vključene v rožni venec. Te so najprej temeljito razložili, potem pa so jih skupaj z verniki molili.

Dominik Guzman je bil doma iz španske pokrajine Kastilije, kjer je zagledal luč sveta okoli leta 1170. Družina je bila premožna, zato so Dominika dali šolati. Navdušil se je za duhovniški poklic. Nakupil si je precej knjig: ko pa je v mestu, kjer se je šolal, nastala huda lakota, je vse knjige prodal in z izkupičkom podpiral stradajoče. Škof v mestu Osma ga je posvetil v duhovnika in ga sprejel v svojo službo. Dominik bi rad šel v misijone in s tem namenom je svojega škofa spremljal v Rim, da bi papeža prosil dovoljenja za odhod v misijone. Spotoma je v južni Franciji naletel na krivoverce, ki so zanikali nekatere temeljne verske resnice in so ljudstvo ščuvali zoper Cerkev. Ti ljudje, ki so jim pravili albižani, valdenci, patareni, sami pa so se imenovali katari, kar pomeni 'čisti', so imeli velike uspehe, ker so duhovniki živeli precej posvetno in so ljudem dajali slab zgled. Papež je poslal v Francijo svoje pridigarje, ki naj bi te ljudi spreobrnili. Toda nastopali so preveč uradno, oblastno in ošabno, zato jim nihče ni prisluhnil. Pač pa so radi poslušali Dominika in njegove spremljevalce, ki so kakor Jezusovi učenci hodili v majhnih skupinah po mestih in vaseh ter oznanjali evangelij s tehtno besedo in z zgledom apostolskega življenja.

Skupino svojih tovarišev, ki jih je imenoval 'bratje pridigarji', bi Dominik rad razširil v red pridigarjev. S tem namenom se je napotil v Rim, kjer je naletel na sv. Frančiška Asiškega, ki je tudi prišel tja, da papež potrdi pravila reda manjših bratov. Papež Inocenc III. in škofje, zbrani na 4. lateranskem koncilu, so sicer pohvalili Dominikovo apostolsko misel, red pa je bil potrjen šele 22. decembra 1218. Prva hiša dominikanskega reda je bila v Toulousu v Franciji, od tam pa se je red širil najprej v Italijo ter v Dominikovo domovino Španijo. Že za Dominikovega življenja je red imel osem provinc.

Dominikanci naj bi s pridiganjem ljudstvu posredovali evangeljsko resnico in jih z njo preoblikovali v razumne božje otroke. Med najbolj znamenite člane dominikanskega reda spadata velika cerkvena učitelja sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski. Dominik je umrl 6. avgusta leta 1221 v Bologni. Njegov pogreb je vodil kardinal Hugolin, ki je nato kot papež Gregor IX. leta 1234 Dominika razglasil za svetnika. Ob tej priložnosti je povedal: »Poznal sem moža, ki je živel popolnoma po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.« Po novem koledarju obhajamo njegov god 8. avgusta. Pred cesarjem Jožefom II., ki je leta 1781 razpustil veliko samostanov, so imeli na slovenskih tleh svoje samostane tako dominikanci kot dominikanke. Od leta 1965 ponovno delujejo dominikanci, ki imajo hiši v Petrovčah in Žalcu.

• Afra, sv., † ok. 304, mučenka
• Agatangel in Kasijan, bl., † 1638, misijonarja, mučenca
• Albert, bl., † 1350, kamaldulenski menih v Saxa Ferrata v Italiji
• Albert iz Trapanija, sv., † 1307, karmeličan
• Donat, sv., † ok. 600, škof v Besanconu v Franciji
• Donat, sv., 4. st., škof v Arezzu v Italiji
• Donatian, sv., 4. st., škof v Chalonsu v Franciji
• Edmund Bojanowski, bl., † 1871, poljski laik, redovni ustanovitelj
• Edvard Bamber in tovariši, bl., † 1646, duhovniki in mučenci v Lancastru v Angliji
• Hipersekij, sv., 4. st., menih v Egiptu
• Jordan Fozate, bl., † ok. 1248, opat v Padovi v Italiji
• Kajetan Tienski, sv., † 1547, ustanovitelj reda teatincev
• Kasijan, bl., † 1638, misijonar, mučenec
• Klavdija, bl., † 1489, opatinja klaris v Burgundiji
• Konrad Nantwein, sv., † ok. 1280, bavarski romar
• Nikolaj Postgate, bl., † 1679, duhovnik in mučenec v Angliji
• Sikst II., sv., † 2.58, papež in mučenec
• Viktricij, sv., † ok. 410, škof v Rouenu v Franciji
• Vincenc, bl., † 1504, minorit iz Aquile v Italiji

7. avgust

Kajetan Tienski, ustanovitelj reda teatincev, ki si je zadal nalogo pri apostolskem delovanju čim zvesteje posnemati Kristusa v popolni nenavezanosti na svetne dobrine, je postal duhovnik, ko se je njegovo življenje prevesilo že v drugo polovico. Za ta korak se je odločil, ko je spoznal, da se bo kot duhovnik lažje "s telesom in z dušo prispodobil Jezusu Kristusu". Hotel je biti tak duhovnik, ki bo ljudem z besedo in življenjem znal približati Kristusa. »Ne bom odnehal prej, dokler ne bom videl kristjanov, ki kakor lačni hite k duhovniku, da bi se nasitili z evharistijo in bi jim bilo to velika čast in ne sramota,« je zapisal v enem svojih redkih pisem.

Izšel je iz plemiške družine Tiene, ki je dala vrsto učenjakov, državnikov in vojskovodij. Rodil se je v oktobru leta 1480 v Vicenzi. Zelo zgodaj je izgubil očeta in za vzgojo Kajetana in njegovih bratov je poskrbela mati. Ta je redno hodila v dominikansko cerkev, v kateri je imela družina Tiene svojo kapelo. Tako je Kajetan zgodaj prišel v stik z dominikanci, kar je odločilno vplivalo na njegovo življenje. Na univerzi v Padovi je študiral pravo. Študij je končal z doktoratom iz cerkvenega in civilnega prava, ko mu je bilo štiriindvajset let. Nekaj let kasneje srečamo Kajetana v Rimu, kjer je opravljal službo ravnatelja papeške pisarne. To je bil čas renesančnih papežev, ki so sicer skrbeli za umetnost, niso se pa odlikovali po pobožnosti in svetosti. »Nekoč sveto mesto je zdaj Babilon,« je o Rimu dejal mladi Kajetan.

V prostem času je Kajetan obiskoval družbo laikov in duhovnikov, ki se je imenovala Bratovščina božje ljubezni. Njen namen je bil v srca "sejati in saditi ljubezen do Boga". Njeni člani so morali redno moliti, biti vsak dan pri maši, vsaj enkrat na mesec pri obhajilu in negovati bolnike po bolnišnicah. Na god sv. Hieronima, ki si ga je izbral za patrona, 30. septembra leta 1517 je Kajetan prejel mašniško posvečenje. Bilo mu je sedemintrideset let. Popolnoma se je posvetil bratovščini. Zaradi materine bolezni se je za nekaj časa preselil domov v Vicenzo, po njeni smrti pa se je nastanil v Benetkah, kjer je ustanovil novo bolnišnico.

Vedno močneje se je v njem oglašala želja, da bi ustanovil družbo izobraženih duhovnikov, ki bi živeli kakor redovniki. Zamisel je uresničil leta 1524.

V rimski Bratovščini božje ljubezni je Kajetan našel tri tovariše, ki so bili pripravljeni, da se mu pridružijo in ustanove redovno družbo. Eden od teh je bil Gianpietro Caraffa, poznejši papež Pavel IV., tedaj še škof v mestu Chieti. Latinsko ime tega mesta je Theates in po njem so nove redovnike imenovali teatince. Teatinec je pomenilo: pobožen, pravičen, spokoren. Red se številčno ni nikoli razmahnil, ker je bil zvest svojemu načrtu in je sprejemal samo starejše, zrele in preskušene može ter je deloval za prenovo duhovnikov in starih redov. Proti lakomnosti in častihlepnosti, dvema hudima ranama

Cerkve tiste dobe, so se teatinci prostovoljno odrekli lastnini in željam po časteh.

Ko je Kajetan leta 1547 umrl, so ga na njegovo željo pokopali tam, kjer so pokopavali mestne ubožce, pozneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev sv. Pavla v Neaplju. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen X. leta 1671.

• Hormizd, sv., † 523, papež
• Jezusova spremenitev na gori
• Just in Pastor, sv., † 304, mučenca, otroka v Madridu v Španiji
• Oktavijan, bl., † 1132, škof v Savoni na ligurski obali v Italiji
• Pastor, sv., † 304, otrok, mučenec v Madridu
• Schecelin, bl., † ok. 1138, samotar v okolici Luxemburga

6. avgust

Vsi trije sinoptiki – evangelisti Matej, Marko in Luka – poročajo o Jezusovi spremenitvi na gori. Zapisali so, da je božji Učitelj trem izbranim učencem – Petru, Jakobu in Janezu – pokazal svoje božje veličastvo. Cerkveni očetje razlagajo, da je to storil zato, da bi tiste, ki so hodili z njim, pripravil na dogodke ob svojem trpljenju in smrti, ki so vzbujali vtis, da je bilo vse njegovo dotedanje delo velika polomija. Dejansko pa se je natančno uresničevalo vse, kar je bilo o njem napovedano po prerokih.

Jezusove spremenitve na gori se je Cerkev spominjala s posebnim praznikom že izza prvih časov na Vzhodu, kjer bi to praznovanje mogli primerjati z našim praznikom Kristusa Kralja, na Zahodu pa od 11. stoletja dalje. Za vso katoliško Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457 v hvaležen spomin na zmago krščanske vojske nad Turki pri Beogradu pod vodstvom redovnika sv. Janeza Kapistrana na ta dan leto poprej. Turki so bili tedaj strah in trepet Evrope, zato so to veliko zmago tako slavili.

Vsebino današnjega praznika povzema glavna mašna prošnja, ki pravi: »Nebeški Oče, z veličastno Jezusovo spremenitvijo na gori si ob pričevanju očetov potrdil, da je Jezus v resnici tvoj Sin in naš Odrešenik. Na njem si pokazal poveličanje, ki čaka nas, tvoje posinovljene otroke. Pomagaj nam, da bomo vedno poslušali tvojega Sina in tako postali sodediči njegove slave pri tebi.«

Po starem krščanskem izročilu se je to, česar se z današnjim praznikom spominjamo, dogajalo na gori Tabor, ki stoji osamljena na galilejski ravnini in se dviga 588 metrov visoko. Gora Tabor je bila znana že v zgodovini izvoljenega ljudstva stare zaveze. Na pobočjih te gore je izraelski vojskovodja Barak okoli leta 1125 pred Kristusom po nasvetu sodnice in prerokinje Debore premagal Kanaance. Preroku Jeremiju se je gora Tabor zdela tako imenitna, da jo je opeval kot podobo božjega veličastva. Zapisal je namreč: »Jahve bo prišel, podoben Taboru med gorami.« Izraelski kralji, ki so se izneverili sinajski zavezi, so na vrhu Tabora postavili malikovalsko svetišče in zaradi tega jih prerok Ozej ostro graja.

Na vrhu gore Tabor je že proti koncu 4. stoletja stalo svetišče v spomin na Gospodovo spremenitev. Neznani romar leta 570 poroča, da so tam gori sezidali kar tri cerkve, ker je apostol Peter dejal: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredimo tu tri šotore.« Na začetku 13. stoletja je dal turški sultan Malik cerkev in samostan na Taboru porušiti ter na ruševinah zgraditi močne utrdbe, ki pa so stale le malo časa. Tudi kapelico, ki so jo Turki kristjanom pustili postaviti, so kmalu podrli. Gora Tabor je bila skoraj štiri stoletja zapuščena. Od 17. stoletja dalje so frančiškani iz Nazareta prihajali sem gor, da bi na ruševinah nekdanje cerkve maševali za romarje.

Sedanjo baziliko, zgrajeno v sirsko-romanskem slogu, je zasnoval italijanski arhitekt Bar luzzi. Graditi so jo začeli leta 1919, posvečena pa je bila leta 1924. V dveh zvonikih sta kapeli, posvečeni Mojzesu in Eliju, dvema pričama Jezusove spremenitve, v spodnjem delu cerkve so predstavljene štiri Kristusove spremenitve: rojstvo, evharistija, smrt, vstajenje.

• Abel, sv., † 750, škof v Reimsu in menih v škofiji Tournai v Belgiji
• Addai in Mari, sv., 2. st., iz Sirije, kjer ju častijo kot apostolska moža
• Emigdij, sv., † 303?, škof in mučenec, zavetnik pred potresom
• Evtimij, sv., † 917, škof v Carigradu
• Frančišek Zanfredini, bl., † ok. 1550, frančiškanski tretjerednik, samotar na Monte Granaro v Italiji
• Kasijan, sv., 4. st., škof v Autunu v Franciji
• Mari, sv., 2. st., iz Sirije, kjer ga častijo kot apostolskega moža
• Marija Devica Marija Snežna
• Marjeta, sv., † ok. 1395, vdova v pokrajini Pičeno v Italiji
• Memij, sv., 3./4. st., prvi škof v mestu Chalons v Franciji
• Nona, sv., † 374, mati Gregorja Nazianškega
• Ožbolt (Osvald), sv., † 642, kralj in mučenec
• Páris, sv., 4. st., prvi škof v mestu Teano v Italiji
• Vardan in tovariši, sv., † 454, mučenci v Armeniji
• Venancij, sv., † po 535, škof v mestu Viviers v Franciji
• Viator, sv., 6. st., samotar v škofiji Blois v Franciji
• Viljem Horn, bl., † 1540, kartuzijan in mučenec v Londonu

5. avgust

Drugi godovnjak današnjega dne je sveti OŽBALT ali Ozvald, angleški kralj in mučenec. Med Slovenci severno od Drave je bil zelo priljubljen, kar dokazuje dokajšnje število njemu posvečenih cerkva. Svetega

Ožbalta prištevajo štirinajstim pomočnikom v sili.

Ožbalt se je rodil okoli leta 605 kot sin angleškega kralja Etelfrida. Ko mu je bilo dvanajst let, je oče padel v bitki in Ožbalt je moral z brati zbežati na Škotsko, kjer je užival varstvo menihov, ki so ga poučili v krščanski veri in ga krstili. Kot vladar Northumberlanda, pokrajine ob meji s Škotsko, je 5. avgusta 642 prišel v roke poganskemu kralju, ki ga je dal v svojem protikrščanskem gnevu strahovito mučiti. Takoj po smrti je Bog poveličal Ožbalta s številnimi čudežnimi ozdravljenji. Zato se je njegovo češčenje razširilo po vsej Angliji, od tam pa so ga škotski menihi prenesli tudi v zahodne evropske dežele.