Avrelijan

God:
• 16. junij
• 4. julij

na god sv. Avrelija:

• 20. julij

priloga

Marija na Barbani vabi

moj pogled

Uroš Slak

gost meseca

raziskovalec dr. Zmago Šmitek

Preberite več: Avgust 2013

Na duhovnih vajah, kjer smo se spraševali o delovanju hudiča v naših življenjih, smo imeli milost prisluhniti tudi pričevanju eksorcista. Povedal je, da k njemu pridejo različni ljudje, ki so izgubljeni v svojem življenju in pogosto iščejo odgovore tudi pri raznih zdravilcih, šamanih in gurujih, pa ozdravljenja ne dosežejo, pogosto so le še bolj obupani in se znajdejo še globlje v svoji stiski. Povedal nam je, da ljudje ki pridejo k njemu, ne potrebujejo vere, da bi jim lahko pomagal. Šele kasneje, ko sem razmišljala o njegovih besedah, sem se začela spraševat, kako to. Ali ni Jezus ozdravljal ljudi, ki so imeli veliko vero vanj. Kdor je veroval, je lahko bil ozdravljen. To izpričujejo številni odlomki iz Svetega pisma. Zanima me torej, ali je za ozdravljenje po Jezusu potrebna močna vera in zaupanje, ali ne? Lahko pride k eksorcistu kdorkoli, četudi ne veruje, in ta mu bo lahko pomagal?

Drugo, kratko vprašanje, ki me že dalj časa muči, pa je:

Kaj natančno pomenijo besede, ki jih pri maši izrečemo pred obhajilom Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša. Katera beseda je, ki jo Gospod izreče? In ali pomeni, da nismo vredni to, da ostajamo ponižni, ali da smo grešni?

Hvala za odgovore in za čudovito revijo, ki jo ustvarjate in dvigujete naša življenja više, k Bogu. Zares sem vesela, da jo lahko prebiram!

Katarina

Vaše vprašanje glede potrebnosti vere pri izganjanju hudega duha je vsekakor zanimivo, zahteva pa morda malo širšo razlago ozadja. Omenjate, da Jezus ni mogel storiti čudežev tam, kjer ni našel vere. V Jezusovem delovanju srečamo vsaj tri vrste čudežev: pojavi v zvezi z naravo (umiritev viharja, hoja po vodi), ozdravljenja in izganjanje hudih duhov. Ko gre za ozdravljenja v ožjem pomenu besede, je vaša ugotovitev resnična. Čeprav tudi pri obuditvi dečka iz Nima nimamo jasnega sporočila o tem, ampak le, da se je Jezusu žalostna mati zasmilila. Med tem ko je pri pomiritvi viharja celo grajal nevero ali malo vero učencev. Saj imajo Jezusovi čudeži ali znamenja, kot jih Sveto pismo pogosto imenuje, predvsem namen spodbuditi in poglobiti vero. Pri evangeljskih primerih izganjanja hudih duhov pa o veri obsedenih ni veliko govora. Bolj o veri tistih, ki so obsedenega pripeljali k Jezusu. Toliko o svetopisemskem ozadju.

Iz prakse Cerkve na področju izganjanja hudega duha pa lahko sklepamo, da obstajajo tudi primeri, ko obsedeni niso resnično verni, a so osvobojeni. Vendar so praktično vedno verni tisti, ki obsedenega pripeljejo k eksorcistu in seveda eksorcist sam. Prvi učinek izganjanja hudega duha je lahko tudi na osnovi vere prisotnih in Cerkve kot celote, saj eksorcist izvaja eksorcizem v imenu škofa, ki je predstavnik Cerkve. Vendar pa je iz tradicije tudi jasno, da, če pride do osvoboditve, mora osvobojeni pričeti sodelovati tudi tako, da poglablja vero in pričenja praktično živeti po veri. Sicer se lahko zgodi, da se obsedenost ponovi in je stanje »sedemkrat« slabše od prejšnjega, kot poroča o podobnih primerih evangelij. To je verjetno tudi zato, ker ima hudi duh lahko nekoga tako v oblasti, da mu onemogoča vero, ki je takšen človek največkrat že prej ni imel, vsaj ne žive. Z obsedenostjo pa se stanje vere še poslabša, saj je jasno, da hudi duh, čeprav sam veruje v Kristusa, stori vse, da bi človeku vero omajal ali onemogočil.

Iz tega sledi, da je tudi najboljša preventiva pred delovanjem zla in hudega duha v življenju človeka prav globoka in praktično živeta vera. Kar pomeni predvsem redno, vsakdanjo molitev, redno obhajanje zakramentov sprave in evharistije ter seveda tudi drugih, velik pomen pa imajo tudi redna dobra dela.

Zdaj pa še nekaj glede pomena besed: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.« Najprej moramo ugotoviti, da so te besede pred obhajilom vzete iz evangelija: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo izreci besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8). To je beseda stotnika, ki je prosil za zdravje svojega služabnika. Stotnik je bil vojak, ki je sodeloval z Rimljani, okupatorji, zato se je zavedal, da je v očeh sonarodnjakov Judov, nevreden, nečist in celo zaničevan. Pravoverni Judje si niso drznili stopiti v hišo takšnega človeka, saj bi s tem tudi sami postali nečisti. Zato je s temi besedami izrazil svojo pristno ponižnost, v kateri je priznal tudi svojo nevrednost, da bi Jezus prestopil prag njegovega doma. In Jezus v nadaljevanju prav v tem njegovem izrazu prepozna vero, kakršne ni našel pri nikomer v Izraelu. Stotnik je s tem izrazil prepričanje v moč Jezusove besede, ki lahko ozdravlja tudi na daljavo, saj je Jezus sam Božja Beseda.

Ko sami ponovimo to besedo pred obhajilom, želimo s tem še v zadnjem trenutku pred združitvijo z Gospodom v obhajilu obuditi svojo vero vanj, priznati, da nismo vredni, da Gospod stopi v našo notranjost, ker smo grešniki, in da se zavedamo, da bo, če se bo to kljub vsemu zgodilo, to čisti in zastonjski Božji dar. Nikakor pa naša zasluga.

Marjan Turnšek

Teološka komisija Kongregacije za zadeve svetnikov je priznala drugi čudež na priprošnjo Karla Wojtyle, ki se je zgodil po njegovi beatifikaciji. Da bi bil papež Janez Pavel II. razglašen za svetega, je potrebno samo še soglasje komisije kardinalov in škofov na isti kongregaciji, kar bi ta lahko storila že v prihodnjih tednih. Temu sledi končni papežev podpis dekreta.

Dva vatikanska zdravnika sta že predhodno proučila novi primer ozdravitve in se oba pozitivno izrazila o njem. Dosje z vsemi dokumenti in pričevanji je bil uradno poslan na Kongregacijo za zadeve svetnikov. Ta je zadevo takoj uvrstila na dnevni red. Vatikan je vest o tej ozdravitvi ohranjal v strogi tajnosti, govori pa se, da gre za primer, nad katerim bo svet ostrmel in da se je čudež zgodil prav na večer papeževe beatifikacije. Predpisi določajo, da se mora po beatifikaciji zgoditi še en čudež na priprošnjo blaženega, da je ta razglašen za svetnika.

Nekateri zaradi hitrosti, s katero teče postopek, predvidevajo, da bi Janez Pavel II. lahko bil razglašen za svetnika že 20. oktobra, to je med 35. obletnico izvolitve za papeža (16. oktobra) in umestitve za Petrovega naslednika (22. oktobra). Na ta dan tudi praznujemo god blaženega Janeza Pavla II.

• Beatrika, sv., prva st., mučenka v Rimu
• Favstin, sv., prva st., mučenec v Rimu
• Feliks, sv., prva st., mučenec v Rimu
• Konstantin, sv., † 677, škof v Carigradu
• Ludvik Martin, bl. † 1894, oče sv., Male Terezije
• Lupus, sv., † ok. 478, škof v Troyesu v Franciji
• Marija iz Betanije, sv., 1. st., Lazarjeva in Martina sestra
• Marta, sv., 1. st., sestra Lazarja in Marije iz Betanije
• Olaf II., sv., † 1030, norveški kralj
• Prosper, sv., 5. st., škof v Orléansu v Franciji
• Simplicij, Favstin in Beatrika, sv., prva st., mučenci v Rimu
• Viljem Pinchon, sv., † 1234, škof v Saint-Brieucu v Franciji

God: 29. julij

Slovenski pregovor pravi: »Gost v hišo, Bog v hišo.« Ob današnji godovnjakinji ga je treba razumeti dobesedno. Njen dom v Betaniji nad Jeruzalemom, kjer je živela skupaj s sestro Marijo in z bratom Lazarjem, je bil namreč vedno odprt za Jezusa in njegove spremljevalce. Evangelist Luka nam slika prizor, ki zaživi pred našimi očmi vselej, ko slišimo ime Marta.

Ko so potovali, piše Luka, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo. Marta pa je imela s postrežbo polne roke dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me sestra pušča samo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbna si in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ga ji nihče ne bo vzel.«

Navidez zvenijo te besede kot graja Martine gostoljubnosti; če pa njeno prizadevnost presojamo v luči Jezusove napovedi vesoljne sodbe, kjer slišimo njegove pohvalne besede: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli ...«, spoznamo, da je Marta ravnala pravilno. Razlagalci Svetega pisma poudarjajo, da Jezus s svojimi pohvalnimi besedami na račun Marije ni hotel podcenjevati Martine skrbnosti, želel je le poudariti, da ima skrb za zveličanje prednost pred vsem drugim.

Prisluhnimo še razlagi svetega Avguština: »Marta, bodi mirna: za svojo zvesto službo si blagoslovljena, za svoj trud si želiš plačila, počitek. Zdaj imaš veliko dela, rada bi nasičevala umrljiva telesa, četudi svetnikov. Toda ko prideš v nebeško domovino, ali boš našla popotnika, da ga sprejmeš pod streho? Ali boš našla lačnega, da mu odlomiš kos kruha? Žejnega, da ga napojiš? Bolnika, da ga obiščeš? Prepirljivca, da ga spraviš? Mrliča, da ga pokoplješ? Vsega tega tam ne bo. A kaj bo torejtam? To, kar si je Marija izvolila: tam ne bomo nasičevali, ampak se bomo nasičevali. Zato bo tam v zvrhani meri vsega, kar si je tukaj Marija izvolila: z obložene mize je pobirala drobtine Gospodove besede.«

Evangelist Janez v svojem poročilu o obujenju mrtvega Lazarja lepo pokaže, kako je Marta, čeprav razočarana, ker ni prišel na prvi klic in brata rešil, ob srečanju z Jezusom izpovedala trdno vero vanj in v njegovo čudežno moč. V dneh trpljenja ni šla kakor druge žene, da bi spremljala Učenika na njegovi poti v smrt, temveč je ostala doma, ker je bila v skrbeh za brata Lazarja. Veliki duhovniki so namreč sklenili, da umorijo tudi Lazarja, ker je zaradi njegovega obujenja od mrtvih mnogo Judov verovalo v Jezusa. Drugih poročil o Marti, Mariji in Lazarju nimamo.

Marto upodabljajo kot gospodinjo s šopom ključev za pasom ali s kuhalnico v roki, včasih tudi s kotličkom z blagoslovljeno vodo, s katero kroti zmaja. Sveta Marta je zavetnica delavk, služkinj, gostilničarjev, gospodinj, kuharic, peric. Za nas vse je sveta Marta vzornica prisrčne gostoljubnosti.

Edina cerkev sv. Marte na slovenskih tleh je cerkev nekdanjega kapucinskega samostana v Kopru, kjer je od aprila 1905 do septembra 1906 živel in spovedoval sv. Leopold Mandič.

• Akacij, sv., 4. st., mučenec v Miletu
• Alfonza od brezmadežnega spočetja Muttathupandathu, bl., † 1946, klarisa iz Kerale v Indiji
• Botuid, sv., † 1100, mučenec na Švedskem
• Celz, sv., prva st., mučenec v Milanu
• Evstatij, sv., † ok. 250, mučenec v Ankari v Turčiji
• Janez Soreth, bl., † 1471, karmeličan v Angersu v Franciji
• Kamelian, sv., 6. st., škof v Troyesu v Franciji
• Nazarij in Celz, sv., prva st., mučenca v Milanu
• Peter Poveda Castroverde, bl., † 1936, vzgojitelj, kanonik in mučenec v Madridu
• Samson, sv., † ok. 565, opat in škof v Dolu v Franciji
• Urban II., bl., † 1099, papež
• Viktor I., sv., † ok. 200, papež

God: 28. julij

Sveti Samson je bil škof v francoski pokrajini Bretanji, po rodu pa je bil iz Walesa na Britanskem otoku. Kot menih je prišel misijonarit na evropsko celino in ustanovil je škofijo Dol v Bretanji. Tam je umrl okoli leta 565.

Ime Samo, manj uveljavljeno ime, je po sodbi Janeza Kebra značilno slovensko ime, ki ga pri drugih narodih skoraj ne najdemo. »Njegov izvor še ni zadovoljivo razložen, njegovo pojasnjevanje pa se nujno in vedno ustavi pri prvi znani osebnosti s tem imenom. Samo se je namreč imenoval frankovski trgovec, ki je leta 623 ustanovil močno slovansko državo, v okviru katere naj bi bila poleg Čehov in polabskih Slovanov tudi slovenska Karantanija (od leta 626 dalje).« Ta zveza je razpadla leta 658.