• Abel, sv., † 750, škof v Reimsu in menih v škofiji Tournai v Belgiji
• Addai in Mari, sv., 2. st., iz Sirije, kjer ju častijo kot apostolska moža
• Emigdij, sv., † 303?, škof in mučenec, zavetnik pred potresom
• Evtimij, sv., † 917, škof v Carigradu
• Frančišek Zanfredini, bl., † ok. 1550, frančiškanski tretjerednik, samotar na Monte Granaro v Italiji
• Kasijan, sv., 4. st., škof v Autunu v Franciji
• Mari, sv., 2. st., iz Sirije, kjer ga častijo kot apostolskega moža
• Marija Devica Marija Snežna
• Marjeta, sv., † ok. 1395, vdova v pokrajini Pičeno v Italiji
• Memij, sv., 3./4. st., prvi škof v mestu Chalons v Franciji
• Nona, sv., † 374, mati Gregorja Nazianškega
• Ožbolt (Osvald), sv., † 642, kralj in mučenec
• Páris, sv., 4. st., prvi škof v mestu Teano v Italiji
• Vardan in tovariši, sv., † 454, mučenci v Armeniji
• Venancij, sv., † po 535, škof v mestu Viviers v Franciji
• Viator, sv., 6. st., samotar v škofiji Blois v Franciji
• Viljem Horn, bl., † 1540, kartuzijan in mučenec v Londonu

5. avgust

Drugi godovnjak današnjega dne je sveti OŽBALT ali Ozvald, angleški kralj in mučenec. Med Slovenci severno od Drave je bil zelo priljubljen, kar dokazuje dokajšnje število njemu posvečenih cerkva. Svetega

Ožbalta prištevajo štirinajstim pomočnikom v sili.

Ožbalt se je rodil okoli leta 605 kot sin angleškega kralja Etelfrida. Ko mu je bilo dvanajst let, je oče padel v bitki in Ožbalt je moral z brati zbežati na Škotsko, kjer je užival varstvo menihov, ki so ga poučili v krščanski veri in ga krstili. Kot vladar Northumberlanda, pokrajine ob meji s Škotsko, je 5. avgusta 642 prišel v roke poganskemu kralju, ki ga je dal v svojem protikrščanskem gnevu strahovito mučiti. Takoj po smrti je Bog poveličal Ožbalta s številnimi čudežnimi ozdravljenji. Zato se je njegovo češčenje razširilo po vsej Angliji, od tam pa so ga škotski menihi prenesli tudi v zahodne evropske dežele.

5. avgust

Kapela na Kredarici, najvišje svetišče na tleh države Slovenije, – 2.515 metrov nad morjem in 348 metrov pod vrhom Triglava – je posvečena Mariji Snežni. Prvo kapelico je dal tam gori postaviti 'triglavski' župnik Jakob Aljaž leta 1896, da bi verni planinci mogli biti ob nedeljah pri maši. Svojemu namenu je služila do jeseni leta 1952, spomladi leta 1953 so jo našli porušeno ... 19. avgusta 1992 je bila blagoslovljena nova kapela. Razen te kapele na Kredarici so v našem gorskem svetu Mariji Snežni posvečene še kapele na Veliki planini, na Krvavcu in v Martuljku. Marija Snežna ima pri nas tri župnijske cerkve: Marija Snežna v Slovenskih goricah, Solčava ter Trnovo nad Gorico pa še nekaj podružnih cerkva.

Največja cerkev Marije Snežne, ki je tudi največja Marijina cerkev na svetu, je bazilika Marije Velike v Rimu. Njeno ime Marija Snežna ali latinsko Sancta Maria ad Nives je nastalo na podlagi legende. Pod papežem Liberijem, ki je Cerkev vodil od leta 352 do leta 366, je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje žene sklenil, da Gospodovo mater Marijo napravi za dedinjo svojega velikega premoženja, ker sama nista imela otrok. Molila sta, kako naj bi ta sklep uresničila. V noči med 4. in 5. avgustom, ko je v Rimu navadno največja vročina, se je zakoncema v sanjah prikazala Marija in velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo naslednje jutro ležal sneg. Enake sanje je imel tudi papež Liberij, ki je zgodaj zjutraj šel v spremstvu duhovščine in ljudstva na grič Eskvilin, pokrit s snegom, in tam označil prostor za zidanje Marijine cerkve. Bleščeče beli sneg sredi poletja je v legendi simbol Marijine brezmadežne čistosti. Pri cerkvi, ki jo je papež Liberij dal pozidati, je bila tudi votlina Kristusovega rojstva, posneta po pravi betlehemski votlini, zato so to cerkev imenovali tudi 'blažena Devica Marija pri jaslicah'.

Slovenci in Slovani sploh bi Marijo Snežno morali hvaležno častiti že zaradi tega, ker je prav na oltar te bazilike v Rimu papež Hadrijan II. položil slovanske bogoslužne knjige, potem ko je odobril njihovo rabo, in skoraj gotovo je v jeziku naših pradedov v tej cerkvi pel novo mašo slovanski apostol sveti Metod.

• Amata, bl., † 1290, redovnica, učenka sv. Dominika
• Aristarh, sv., 1. st., učenec sv., Pavla iz Soluna
• Atom in tovariši, sv., † 421, vojaki in mučenci v Armeniji
• Cecilija in Amata, bl., † 1290, redovnici, učenki sv. Dominika
• Elevterij, sv., 4. st., mučenec v Bitiniji
• Evfronij, sv., † 567, škof v Toursu v Franciji
• Friderik Janssoone, bl., † 1916, francoski duhovnik
• Ija, sv., † ok. 362, mučenka v Perziji
• Janez Marija Vianney, sv., † 1859, arški župnik
• Justin in Krescencij, sv., † 258, mučenca v Rimu
• Krescencij, sv., † 258, mučenec v Rimu
• Molua, sv., † ok. 609, opat na Irskem
• Rajner, sv., † 1180, splitski nadškof, mučenec

4. avgust

Dragi moji župljani, potrudimo se, da pridemo v nebesa,« je vernikom v Arsu, zakotni hribovski vasici v Franciji, ponavljal njihov župnik Janez Marija Vianej. »Tam bomo gledali Boga. Kako bomo srečni! Vsi bomo šli v procesiji, če postane župnija dobra, in vaš župnik bo šel pred vami.« Tega izrednega duhovnika, o katerem je hudobni duh po ustih neke obsedenke izjavil: »Če bi bili na svetu samo trije taki, kot si ti, bi bilo moje kraljestvo uničeno!«, je papež Pij XI. leta 1929 postavil za zavetnika vseh dušnih pastirjev.

Podlago za svetništvo je Janez Marija Vianej prejel v domači hiši v vasi Dardilly nedaleč od mesta Lyona. Tam se je rodil 8. maja 1786. Globoko je spoštoval in iskreno ljubil svojo mater, o kateri je dejal: »Bila je tako modra – in krepost preide iz materinega srca na otroka.« Ona je z vsemi močmi podpirala njegovo vročo željo, da bi postal duhovnik. V šoli mu je šlo zelo trdo, ker je bil precej starejši od vseh sošolcev. Generalni vikar lyonske škofije, ki ga je izpraševal pri izpitih, je dejal: »Cerkev ne potrebuje samo učenih duhovnikov, temveč tudi in še bolj pobožne in svete!« Po novi maši je bil najprej dve leti kaplan pri svojem vzgojitelju in dobrotniku župniku Balleyu, po njegovi smrti pa je bil prestavljen v Ars. To je bila vasica, ki je štela le 230 duš, svojega duhovnika pa je imela zaradi gradu, v katerem je živela neka pobožna družina. »V Arsu ni veliko božje ljubezni,« mu je rekel generalni vikar, ko mu je izročil dekret, »a vi jo boste tja prinesli.«

Novi župnik se je odpravil v Ars 4. februarja 1818. Dan je bil oblačen in Janez Marija Vianej je moral za pot v Ars vprašati nekega dečka, ki je pasel živino. Ta mu je pokazal pot, Vianej pa se mu je zahvalil z znamenitimi besedami: »Ti si mi pokazal pot v Ars, jaz pa ti bom pokazal pot v nebesa.« Ko je prišel v vas, je najprej šel v cerkev, ki je bila silno zanemarjena, in sklenil, da jo bo napravil bolj privlačno. To je uresničil že prva leta svoje službe v Arsu.

Ljudje v Arsu so kmalu spoznali, da njihov novi župnik veliko časa premoli, malo spi in živi zelo spokorno. Sprva po dva ali tri dni ni nič jedel, potem si je za ves teden skuhal lonec krompirja. Molil in pokoril se je za spreobrnitev svoje župnije. Poskrbel je tudi za verski pouk otrok in odraslih – z veroukom in s pridigami. Boril se je zoper štiri poglavitne razvade: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples. In zmagal je! Zaradi tega je bil mnogim trn v peti. Njegovi uspehi so 'šli na živce' tudi hudobnemu duhu ki ga je zadnjih 35 let življenja na vse načine mučil.

Glas o njegovi svetosti se je širil in leta 1327 so se pričela množična romanja v Ars. Ljudje so prihajali od blizu in daleč predvsem zato, da bi pri svetem župniku opravili spoved. Vianej je prebil v spovednici vsak dan po dvanajst do šestnajst ur. Nekateri duhovniki so bili zaradi njegovih uspehov nevoščljivi in so ga škofu tožili, da je nor, škof pa jim je odgovoril: »Gospodje, vsem svojim duhovnikom bi želel nekoliko te norosti!« Od vseh duhovniških opravil je najbolj cenil sveto mašo. »Nisem rad župnik, a zelo sem vesel, da sem duhovnik, da morem maševati,« je dejal. Ljudi je vzgajal pri krščanskem nauku, pri katerem je najraje opeval lepoto in radost božje ljubezni.

Izredni napori, združeni s spokornostjo, so izčrpavali njegove moči. Potem ko je prejel zakramente za umirajoče, je Janez Marija Vianej 4. avgusta 1859 brez smrtnega boja izročil svojo dušo Bogu. Na njegovem pogrebu dva dni kasneje se je v Arsu zbralo nad tristo duhovnikov in več kot 6.000 vernikov. Papež Pij X. ga je leta 1905 razglasil za blaženega, papež Pij XI. ga je leta 1925 prištel med svetnike, štiri leta kasneje pa ga je postavil za vzornika in zavetnika dušnih pastirjev vsega katoliškega sveta.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Lovrenc na 381. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2016 z imenom Lovrenc poimenovanih 266 (1971: 573; 1994: 388; 2006: 293) oseb. Podatki kažejo, da zanimanje za to ime v zadnjih desetletjih precej upada. Precej bolj pogosta je skrajšana oblika Lovro (2016: 2.147; 2006: 995 - 163. mesto), ki je v zadnjih dveh desetletjih tudi v modi. Precej manj pogoste ali zelo redke so ostale različice: Lovrencij (2016:20; 2006: 31), Lavrencij (12), Lorenc (6), Loris (2016: 74; 2006: 47), Lovre (12). Med ženskimi oblikami je najpogostejša Laura (2016: 2.580 - 109. mesto: 2006: 2.017 - 125. mesto), manj pogoste, redke ali zelo redke pa različice Lovrencija (11), Lavrencija (10), Lavra (280), Laureta (12), Lora (2016: 137; 2006: 65), Lorena (2016: 297; 2006: 165), Loreta (23), Lori (2016: 82; 2006: 33), Loris (8).

God:
• 8. januar
• 15. januar
• 28. januar
• 2. februar
• 3. februar
• 4. februar
• 30. april
• 21. julij
• 25. julij
• 10. avgust
• 20. september
• 27. september
• 28. september
• 14. november
• 24. november

Ime Lovrenc izhaja iz latinskega imena Laurentius, iz tega tudi grško Lauréntios. Ime Laurentius razlagajo kot 'izhajajoč iz mesta Lauretum pri Rimu'. Drugi menijo, da je Laurentius izpeljanka iz imena Laurus, ki ga povezujejo z latinskim laurus 'lovor, lovorova vejica'.

Lovrenc je tudi ime zelo znanega svetnika. Bil je eden od sedmih diakonov v času papeža Siksta II. Ker je leta 258 cerkveno premoženje, ki mu je grozila zaplemba, razdelil med siromake, ga je dal cesar Valerijan prebičati, nato pa na žareči rešetki mučiti do smrti (v koledarju 10. avgusta). Utrinke perzeid, ki okoli njegovega goda letijo na naš planet, so ljudje poimenovali svetega Lovrenca solze. Te naj bi pretakalo nebo zaradi strašne smrti mučenca. V Sloveniji je 50 cerkva sv. Lovrenca. Po njih so poimenovana naselja Sv. Lovrenc, Šentlovrenc, Lovrenc, Šlorenc. Iz imena Lovrenc in njegovih različic so nastali številni priimki, npr. Lavrač, Lavrenčak, Lavrenčič, Lavrič, Lavrin, Lavrinc, Lovrač, Lovrenc, Lovrenčič, Lovrič, Lovrin, Lovrinc, Lovro.

Ime Lovrenc je tudi v ljudski pesmi in v pregovorih. Oblika Lovro je npr. v ljudski posmehulji (K. Štrekelj, SNP IV, str. 372): Počaki, Lovrè, / de godla zavrè: /Lavrè zaspi, / pa godla skipi!

Marina je med pogostejšimi ženskimi imeni v Sloveniji na 138. mestu. Konec leta 2008 je bilo s tem imenom poimenovanih 1740 (1971: 882; 1994: 1488) oseb. Zanimanje za ime Marina je naraščalo do leta 1990, potem pa je zelo upadlo. Različice imena Marina so: Mara (807), Marinka (1971: 2160; 1994: 1781; 2008: 1731), Marinela (2008: 63), Marinella (12), Rina (69). Moška oblika imena Marina je Marin (2008: 137) z različicama Marino (388) in Rino (31).

God:

pri imenu Marjeta

• 20. julij

pri imenu Marin

• 3. marec
• 8. avgust
• 4. september
• 15. december

Ime Marina izhaja iz latinskega imena Marina. Ustrezna moška latinska oblika je Marinus, slovensko Marin, medtem ko sta obliki Marino in Rino po izvoru italijanski. To ime razlagajo iz latinske besede marinus 'morski'. Marina je torej prvotno pomenila 'morska' in je pomensko sorodna grškemu imenu Pelagija. Ime Marina je možno razlagati tudi iz imena Marija, in sicer prek skrajšane oblike Mara: Mar- + -ina. Različica Marinka je tvorjenka na -ka iz imena Marina in je glede na drugo možnost razlage imena Marina lahko tudi povezana z imenom Marija. Mara je lahko skrajšana oblika iz imen Marina ali Marija, različica Rina pa je skrajšana oblika imena Marina. Marinela z različico Marinella je po izvoru italijanska tvorjenka na -ella iz imena Marina. V nasprotju z imenom Marija se Marina pogosto pojavlja v matičnih knjigah v 16., 17. in 18. stoletju.Goduje na god sv. Marina, ali na god svete Marjete (20. julija)

Ime Zlata je med pogostejšimi ženskimi imeni na 219. mestu. Konec leta 2008 je bilo v Sloveniji z imenom Zlata poimenovanih 734 (1994: 858; 1971: 879) oseb. Podrobnejši podatki kažejo, da je zanimanje za to ime po letu 1970 začelo zelo upadati. Različice imena Zlata so: Zlatka (1183), Zlatica (220), Zlatica Aurea, Zlatana (7), Zlate (22), Zlatiborka, Zlatija (11), Zlatislava, Zlatomira, Zlatoslava. Imenu Zlata so pomensko sorodna imena Avrelija (75; 1994: 96; 1971: 126), Aurelia (9), Aurelija (16). Moške oblike: Zlatko (2462; 1994: 2505; 1971: 1853), Zlatan (133), Zlatibor (9).

God:
• 20. julij
• 25. september
• 15. oktober

Ime Zlata je slovansko in se pomensko povezuje s pridevnikom zlat in samostalnikom zlato. Imena iz teh imenskih podstav so tudi v drugih slovanskih jezikih. Znano je, da imajo osebna imena iz poimenovanj za kovine in nebesna telesa magični in varovalni pomen, npr. staročeška Zlata, Zořena, Zořata, Zořík, bolgarska Zvezda, Srebra, Zarko, Želězko, pri nas tudi Srebra, Srebren, Srebrenka, Srebrenko.

Ime Zlata je prišlo v koledar prek latinskega imena Aurea. Latinska moška oblika imena je Aureus, izpeljanke pa Aurelius, Aurelianus, Aurelia. Razlagajo jih iz latinskega aureus 'zlat; z zlatom okrašen, pozlačen; zlatorumen, zlate barve; krasen, ljubek'. Iz enakopomenske manjšalnice aureolus izhaja izraz avreola 'svetniški sij na podobah in kipih svetnikov'.

Avrelija je ime več svetnic: 15. oktobra je v koledarju Avrelija iz Strassburga v 6. stoletju, 25. septembra Avrelija (Zlata), mučenka iz južne Italije. Dne 19. julija je v koledarju sv. Avrelij (+ ok. 430) škof v Kartagini v Afriki.