• Arhangel, bl., † 1460, redovnik iz reda najmanjših bratov (minimov) na Siciliji
• Arigij, sv., † po 614, škof v Lyonu v Franciji
• Avktor, sv., 5. st., škof v Metzu v Franciji
• Blan, sv., 6. st., škof na Škotskem
• Hugo, sv., † ok. 1136, škof v Auxerru v Franciji
• Lovrenc, sv., † 258, mučenec

10. avgust

V Apostolskih delih beremo, da so apostoli, ko je število kristjanov naraščalo, izvolili sedem diakonov, da bi vernikom stregli v njihovih vsakdanjih potrebah, sami pa so se hoteli posvetiti molitvi in oznanjevanju božje besede. Med temi sedmerimi prvimi diakoni je daleč najbolj slaven sveti Štefan, prvi mučenec mlade Kristusove Cerkve. »Kakor je nekdaj sveti Štefan proslavil Jeruzalem, tako je zdaj od sončnega vzhoda do zahoda proslavil Rim sveti Lovrenc,« je nekoč ob njegovem prazniku pridigal papež Leon Veliki. V Rimu je bil spominski dan mučeništva svetega Lovrenca največji za praznikom apostolov Petra in Pavla (29. junija).

Lovrenca je papež Sikst II. zaradi njegovega svetega življenja, vedrega značaja in izrednega poguma sprejel med sedmerico diakonov rimske Cerkve. Kot prvi med njimi je papežu stregel pri sveti daritvi, vestno je upravljal cerkveno premoženje in skrbel za uboge. Papež je bil že sivolas, Lovrenc pa še mlad, vendar ju je povezovalo iskreno prijateljstvo. Med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Valerijana, ki je sedel na prestolu v letih od 253 do 260, je Lovrenc zvedel, da je cesar ukazal prijeti papeža. Nemudoma je pohitel v ječo, da bi šel s papežem v smrt. Žalosten mu je zaklical: »Kam hitiš, oče, brez sina? Kam hitiš, sveti duhovnik, brez diakona?« Papež Sikst mu je tolažeče odgovoril: »Ne zapuščam te, moj sin. A čakajo te še hujši boji za Kristusovo vero ... Po treh dneh prideš za menoj, služabnik za duhovnikom. Če imaš kaj denarja v zakladnici, ga razdeli ubožcem.« Tako se je papež poslovil od ljubljenega diakona, Lovrenc pa je šel in razdelil denar med ubožce, saj je vedel, da ni več daleč čas, ko bodo tudi njega prijeli.

Rimski načelnik Hipolit je slišal, da ima Cerkev velike zaklade in da jih upravlja Lovrenc. Poklical ga je predse in zahteval, da mu te zaklade takoj izroči. Lovrenc mu je odgovoril: »Res, Cerkev je bogata, niti cesar nima toliko dragocenih zakladov. Daj mi nekaj dni odloga, pa ti jih prinesem.« Hipolit ga je za tri dni pustil na svobodo. Tretji dan je Lovrenc zbral ubožce, vdove in sirote, jih peljal pred sodnika in rekel: »Glej, to so zakladi naše Cerkve!« Hipolita je to tako razjezilo, da je dal diakona Lovrenca najstrašneje mučiti. Nazadnje so ga, vsega ranjenega, položili na razbeljeni raženj in ga živega pekli. V strašnih mukah je molil: »Gospod, sprejmi mojega duha in reši me te umrljivosti!« Mučiteljem pa je v šali rekel: »Ena stran je že pečena, obrnite me!« Potem je med molitvijo izdihnil. To je bilo 10. avgusta leta 258. Nad njegovim grobom je dal cesar Konstantin sezidati baziliko.

Svetega Lovrenca ali Lavrencija – njegovo ime pomeni 'z lovorjem ovenčan' – upodabljajo kot diakona s pravokotnim ražnjem, z evangeljsko knjigo in s križem, delečega miloščino, ali z mučeniško palmo. Časte ga kot zavetnika ubogih in vseh, ki imajo pri svojem delu opravka z ognjem: gasilcev, steklopihalcev, kuharjev, likalk. Po ljudski veri sv. Lovrenc varuje pred opeklinami, bolečinami v hrbtu, vročico, priporočajo mu verne duše v vicah in ga prosijo za dobro letino, ker je njegov god mejnik med visokim poletjem in bližajočo se jesenjo. »Sveti Lovrenc je prvi jesene,« pravijo na Raki pri Krškem.

• Antonin, sv., 3./4. st., mučenec v Aleksandriji v Egiptu
• Falko, bl., 14. st., samotar v Kalabriji
• Fedlimin, sv., 6. st., škof v Kilmoru na Irskem
• Florentin Asensio y Barroso, bl., † 1936, škof v Barbastru v Španiji, mučenec
• Franc Jägerstätter, † 1943, tirolski vojni oporečnik, mučenec
• Flatumar, sv., † 815, prvi škof v Paderbornu v Nemčiji
• Janez Elizej iz Firma, bl., † 1322, manjši brat na gori Alverno
• Janez iz Salerna, bl., † ok. 1242, dominikanec
• Julijan in tovariši, sv., † ok. 729, mučenci v Carigradu
• Kandida Marija Jezusova Cipitriay Burrida, bl., † 1912, ustanoviteljica družbe Jezusovih hčera za vzgojo deklet Marija Frančiška Jezusova Rubatto, bl., † 1904, redovna ustanoviteljica
• Miro, sv., 4. st., škof na Kreti
• Natej, sv., 6. st., duhovnik in opat na Irskem
• Rihard Bere, bl., † 1537, duhovnik kartuzijan in mučenec v Londonu
• Roman, sv., † ok. 258, mučenec iz Rima
• Terezija Benedikta od Križa (Edita Stein), sv., † 1942, karmeličanka, mučenka, sozavetnica Evrope

God: 9. avgust

Drevo križa rojeva ob večnem cvetenju vedno nove sadove odrešenja in zveličanja. Zato gledajo verniki zaupljivo na križ. Iz njegove skrivnosti, ki je skrivnost ljubezni, črpajo pogum in moč, da zvesto hodijo za križanim in vstalim Gospodom. Oznanilo o križu se je potopilo v srca mnogih mož in žena ter spremenilo njihovo življenje. Živ zgled za to izredno notranjo prenovitev je duhovni razvoj Edith Stein. Iz mlade žene, ki je iskala resnico, je po tihem delovanju božje milosti postala svetnica in mučenka: s. Terezija Benedikta od Križa. Danes ponavlja z nebes za nas besede, ki so oblikovale njeno življenje: 'Jaz pa se bom hvalila samo s križem Jezusa Kristusa'.« Tako je dejal papež Janez Pavel II., ko je 11. oktobra 1998, ko je razglasil za svetnico Edith Stein – sestro Terezijo Benedikto od Križa, katero je bil uvrstil med blažene 1. maja 1987 v Kölnu. Od leta 1999 je skupaj s sv. Katarino Siensko in sv. Brigito Švedsko sozavetnica Evrope.

Življenjska pot te svetnice našega časa se je pričela 12. oktobra 1891 v mestu Breslau v tedanji nemški Šleziji, današnjem poljskem Wroclawu. Bila je sedmi in zadnji otrok verne judovske družine, njena ljubljenka – ne le zato, ker je bila najmlajša, ampak tudi zaradi svoje izredne bistrosti. Ko je imela dve leti, je umrl oče Siegfrid, premožen lesni trgovec, in skrb za družino je padla na ramena matere Avguste, ki pa je bila pogumna in odločna žena. Nadarjena Edith je po končani srednji šoli izbrala študij filozofije najprej v rodnem mestu, potem pa v Gottingenu, kjer je predaval Edmund Husserl, ustanovitelj fenomenološke šole. Bila je njegova najboljša učenka. Ko si je leta 1916 z najvišjimi ocenami pridobila naslov doktorice filozofije, je doživela 'prvo srečanje s križem' ob ženi, katere mož je padel na fronti, pa je ta težka izguba ni strla. »Otipljivo sem prvič pred seboj videla Cerkev, rojeno iz odrešilnega Kristusovega trpljenja, v njeni zmagi nad križem in želom smrti.« Njeno srce se je odprlo Bogu. Na novo leto 1922 je prejela sveti krst: za krstno ime si je izbrala ime Terezija, po svetnici (sv. Tereziji Avilski), ki jo je pripeljala med božje otroke. Kmalu po krstu se je preselila v mesto Speyer, kjer so jo sprejele v svojo hišo redovnice dominikanke. Učila je po raznih šolah. 12. oktobra 1933, na svoj 42. rojstni dan, se je Edith poslovila od svoje ljubljene matere in prestopila prag karmeličanskega samostana Köln-Lindenthal. Tri dni zatem, 15. oktobra, na god svoje krstne zavetnice, je postala karmeličanka – sestra Terezija Benedikta od Križa. Leta 1935 je izrekla svoje začasne, leta 1938 pa večne zaobljube.

Nacistično divjanje zoper Jude je postajalo vse bolj silovito, zato so jo predstojnice poslale v karmel Echt na Nizozemskem, da bi bila na varnem. Tja je prišla na Silvestrovo 1938, poldrugo leto kasneje je prišla za njo tudi njena sestra Rosa, ki je opravljala službo samostanske vratarice.

Poleti 1940 so nevtralno Nizozemsko zasedli Nemci in tam živeči Judje so se morali bati najhujšega. 2. avgusta 1942 so esesovci potrkali na vrata karmela Echt in zahtevali, da jim izročijo sestri Stein. Teden dni kasneje, 9. avgusta 1942, sta z drugimi 300 žrtvami zgoreli v krematoriju zloglasnega koncentracijskega taborišča Auschwitz. Uresničilo se je, kar je zapisala: »Ne more nas rešiti človeška dejavnost, marveč Kristusovo trpljenje. Imeti pri tem svoj delež, to je moje hrepenenje.«

• Altman Passauski, sv., † 1091, škof
• Ciriakin tovariši, sv., † 303?, diakon, in mučenci
• Dominik, sv., † 1221, ustanovitelj dominikancev
• Emilijan, sv., 9. st., škof v Helespontu
• Evzebij, sv., † ok. 462, škof v Milanu v Italiji
• Famijan, sv., † ok. 1150, cistercijanski menih, umrl v Galesseju v Italiji
• Hugolina iz Novare, sv., † ok. 1300, samotarka rekluza v Vercelliju v Italiji
• Janez Felton, bl., † 1570, mučenec v Londonu v Angliji
• Janez Fingley in Robert Bickendike, bl., † 1586, mučenca v Yorku v Anglij
• Marija Marjeta Caiani, bl., † 1921, ustanoviteljica frančiškank minim od Svetega Srca
• Marija od Križa (Mac Killop), bl., † 1909, avstralska redovnica in redovna ustanoviteljica
• Marin, sv., † ok. 303–311, starček in mučenec v Tarzu v Kilikiji
• Mumol, sv., † 678, opat v Bordeauxu v Franciji
• Ratard Andeški, bl., 8./9., duhovnik
• Robert Bickendike, bl., † 1586, mučenec v Yorku v Angliji
• Sekund in tovariši, sv., 3. st.?, mučenci iz okolice Rima

8. avgust

Današnjega godovnjaka svetega Dominika mnogi imajo za začetnika molitve rožnega venca, ki je znana in priljubljena povsod, kjer živijo katoličani. To pa ni res, kajti ta preprosta in bogata molitev je obstajala že pred njim, seveda ne v današnji obliki. Res pa je, da so bili dominikanci, redovniki, ki jih je sveti Dominik ustanovil in po njem nosijo ime, veliki apostoli rožnega venca. Pri svojih pridigah so jemali kot vodilo in podlago posamezne skrivnosti odrešenja, vključene v rožni venec. Te so najprej temeljito razložili, potem pa so jih skupaj z verniki molili.

Dominik Guzman je bil doma iz španske pokrajine Kastilije, kjer je zagledal luč sveta okoli leta 1170. Družina je bila premožna, zato so Dominika dali šolati. Navdušil se je za duhovniški poklic. Nakupil si je precej knjig: ko pa je v mestu, kjer se je šolal, nastala huda lakota, je vse knjige prodal in z izkupičkom podpiral stradajoče. Škof v mestu Osma ga je posvetil v duhovnika in ga sprejel v svojo službo. Dominik bi rad šel v misijone in s tem namenom je svojega škofa spremljal v Rim, da bi papeža prosil dovoljenja za odhod v misijone. Spotoma je v južni Franciji naletel na krivoverce, ki so zanikali nekatere temeljne verske resnice in so ljudstvo ščuvali zoper Cerkev. Ti ljudje, ki so jim pravili albižani, valdenci, patareni, sami pa so se imenovali katari, kar pomeni 'čisti', so imeli velike uspehe, ker so duhovniki živeli precej posvetno in so ljudem dajali slab zgled. Papež je poslal v Francijo svoje pridigarje, ki naj bi te ljudi spreobrnili. Toda nastopali so preveč uradno, oblastno in ošabno, zato jim nihče ni prisluhnil. Pač pa so radi poslušali Dominika in njegove spremljevalce, ki so kakor Jezusovi učenci hodili v majhnih skupinah po mestih in vaseh ter oznanjali evangelij s tehtno besedo in z zgledom apostolskega življenja.

Skupino svojih tovarišev, ki jih je imenoval 'bratje pridigarji', bi Dominik rad razširil v red pridigarjev. S tem namenom se je napotil v Rim, kjer je naletel na sv. Frančiška Asiškega, ki je tudi prišel tja, da papež potrdi pravila reda manjših bratov. Papež Inocenc III. in škofje, zbrani na 4. lateranskem koncilu, so sicer pohvalili Dominikovo apostolsko misel, red pa je bil potrjen šele 22. decembra 1218. Prva hiša dominikanskega reda je bila v Toulousu v Franciji, od tam pa se je red širil najprej v Italijo ter v Dominikovo domovino Španijo. Že za Dominikovega življenja je red imel osem provinc.

Dominikanci naj bi s pridiganjem ljudstvu posredovali evangeljsko resnico in jih z njo preoblikovali v razumne božje otroke. Med najbolj znamenite člane dominikanskega reda spadata velika cerkvena učitelja sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski. Dominik je umrl 6. avgusta leta 1221 v Bologni. Njegov pogreb je vodil kardinal Hugolin, ki je nato kot papež Gregor IX. leta 1234 Dominika razglasil za svetnika. Ob tej priložnosti je povedal: »Poznal sem moža, ki je živel popolnoma po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.« Po novem koledarju obhajamo njegov god 8. avgusta. Pred cesarjem Jožefom II., ki je leta 1781 razpustil veliko samostanov, so imeli na slovenskih tleh svoje samostane tako dominikanci kot dominikanke. Od leta 1965 ponovno delujejo dominikanci, ki imajo hiši v Petrovčah in Žalcu.

• Afra, sv., † ok. 304, mučenka
• Agatangel in Kasijan, bl., † 1638, misijonarja, mučenca
• Albert, bl., † 1350, kamaldulenski menih v Saxa Ferrata v Italiji
• Albert iz Trapanija, sv., † 1307, karmeličan
• Donat, sv., † ok. 600, škof v Besanconu v Franciji
• Donat, sv., 4. st., škof v Arezzu v Italiji
• Donatian, sv., 4. st., škof v Chalonsu v Franciji
• Edmund Bojanowski, bl., † 1871, poljski laik, redovni ustanovitelj
• Edvard Bamber in tovariši, bl., † 1646, duhovniki in mučenci v Lancastru v Angliji
• Hipersekij, sv., 4. st., menih v Egiptu
• Jordan Fozate, bl., † ok. 1248, opat v Padovi v Italiji
• Kajetan Tienski, sv., † 1547, ustanovitelj reda teatincev
• Kasijan, bl., † 1638, misijonar, mučenec
• Klavdija, bl., † 1489, opatinja klaris v Burgundiji
• Konrad Nantwein, sv., † ok. 1280, bavarski romar
• Nikolaj Postgate, bl., † 1679, duhovnik in mučenec v Angliji
• Sikst II., sv., † 2.58, papež in mučenec
• Viktricij, sv., † ok. 410, škof v Rouenu v Franciji
• Vincenc, bl., † 1504, minorit iz Aquile v Italiji

7. avgust

Kajetan Tienski, ustanovitelj reda teatincev, ki si je zadal nalogo pri apostolskem delovanju čim zvesteje posnemati Kristusa v popolni nenavezanosti na svetne dobrine, je postal duhovnik, ko se je njegovo življenje prevesilo že v drugo polovico. Za ta korak se je odločil, ko je spoznal, da se bo kot duhovnik lažje "s telesom in z dušo prispodobil Jezusu Kristusu". Hotel je biti tak duhovnik, ki bo ljudem z besedo in življenjem znal približati Kristusa. »Ne bom odnehal prej, dokler ne bom videl kristjanov, ki kakor lačni hite k duhovniku, da bi se nasitili z evharistijo in bi jim bilo to velika čast in ne sramota,« je zapisal v enem svojih redkih pisem.

Izšel je iz plemiške družine Tiene, ki je dala vrsto učenjakov, državnikov in vojskovodij. Rodil se je v oktobru leta 1480 v Vicenzi. Zelo zgodaj je izgubil očeta in za vzgojo Kajetana in njegovih bratov je poskrbela mati. Ta je redno hodila v dominikansko cerkev, v kateri je imela družina Tiene svojo kapelo. Tako je Kajetan zgodaj prišel v stik z dominikanci, kar je odločilno vplivalo na njegovo življenje. Na univerzi v Padovi je študiral pravo. Študij je končal z doktoratom iz cerkvenega in civilnega prava, ko mu je bilo štiriindvajset let. Nekaj let kasneje srečamo Kajetana v Rimu, kjer je opravljal službo ravnatelja papeške pisarne. To je bil čas renesančnih papežev, ki so sicer skrbeli za umetnost, niso se pa odlikovali po pobožnosti in svetosti. »Nekoč sveto mesto je zdaj Babilon,« je o Rimu dejal mladi Kajetan.

V prostem času je Kajetan obiskoval družbo laikov in duhovnikov, ki se je imenovala Bratovščina božje ljubezni. Njen namen je bil v srca "sejati in saditi ljubezen do Boga". Njeni člani so morali redno moliti, biti vsak dan pri maši, vsaj enkrat na mesec pri obhajilu in negovati bolnike po bolnišnicah. Na god sv. Hieronima, ki si ga je izbral za patrona, 30. septembra leta 1517 je Kajetan prejel mašniško posvečenje. Bilo mu je sedemintrideset let. Popolnoma se je posvetil bratovščini. Zaradi materine bolezni se je za nekaj časa preselil domov v Vicenzo, po njeni smrti pa se je nastanil v Benetkah, kjer je ustanovil novo bolnišnico.

Vedno močneje se je v njem oglašala želja, da bi ustanovil družbo izobraženih duhovnikov, ki bi živeli kakor redovniki. Zamisel je uresničil leta 1524.

V rimski Bratovščini božje ljubezni je Kajetan našel tri tovariše, ki so bili pripravljeni, da se mu pridružijo in ustanove redovno družbo. Eden od teh je bil Gianpietro Caraffa, poznejši papež Pavel IV., tedaj še škof v mestu Chieti. Latinsko ime tega mesta je Theates in po njem so nove redovnike imenovali teatince. Teatinec je pomenilo: pobožen, pravičen, spokoren. Red se številčno ni nikoli razmahnil, ker je bil zvest svojemu načrtu in je sprejemal samo starejše, zrele in preskušene može ter je deloval za prenovo duhovnikov in starih redov. Proti lakomnosti in častihlepnosti, dvema hudima ranama

Cerkve tiste dobe, so se teatinci prostovoljno odrekli lastnini in željam po časteh.

Ko je Kajetan leta 1547 umrl, so ga na njegovo željo pokopali tam, kjer so pokopavali mestne ubožce, pozneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev sv. Pavla v Neaplju. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen X. leta 1671.