God: 19. junij

Ob današnjem datumu sta v koledarju tudi imeni sv. Gervazija in Protazija, ki sta umrla kot mučenca v Milanu, najverjetneje pod cesarjem Decijem okoli leta 250. Njun spomin je ohranjal sv. Ambrož, ki je bil škof v Milanu proti koncu 4. stoletja. Odkril je njun grob in njune relikvije slovesno prenesel v svojo stolnico, ki zdaj nosi ime po njem.

Bila sta tako slavna, da sta bili njuni imeni vključeni v litanije vseh svetnikov; v novih, ki so se izoblikovale po drugem vatikanskem koncilu, ju ni več.

God: 19. junij

Vesoljna Cerkev se danes spominja sv. Julijane Falconieri, ki je živela v prvi polovici 14. stoletja v Firencah in je ustanovila žensko vejo reda servitov služabnikov Matere božje. Te redovnice se imenujejo mantelatinje po italijanski besedi 'mantello', ki pomeni plašč.

Njihova redovna obleka ima namreč obliko plašča, ki zakriva vso postavo od glave do peta. Njihovo glavno opravilo je češčenje žalostne Matere božje in dela usmiljenja.

God: 19. junij

Mesto Koper po starem izročilu danes obhaja god svojega zavetnika svetega Nazarija, ki naj bi bil prvi škof tega mesta. Vsa koprska škofija se na današnji dan spominja posvetitve koprske stolnice. Stolnica je "mati vseh cerkva v škofiji", ker je v njej sedež stol škofa, prvega učitelja vere in prvega pastirja božjega ljudstva v krajevni Cerkvi, ki je del vesoljne Kristusove Cerkve. Prva koprska stolnica naj bi bila na tem mestu zgrajena že v 9. stoletju. Zunanjščina in notranjščina, zlasti pa arheološka izkopavanja v novejšem času, pričajo, da so jo večkrat prezidavah. Sedanjo obliko in velikost je dobila v prvi polovici 18. stoletja.

Koprska stolnica je bila vedno posvečena Marijinemu vnebovzetju, kot mnogo najstarejših cerkva na slovenskih tleh. Sveti Nazarij pa je bil vedno češčen kot zavetnik mesta. Po izročilu, ki ga sprejemajo skoraj vsi krajevni zgodovinarji, je oglejski patriarh Štefan, ko je uvidel, da ne zmore več sam voditi škofije, ker je s širjenjem krščanstva proti vzhodu vedno bolj rasla, ustregel vernikom v teh krajih: na priporočilo cesarja Justina I. je prosil papeža Janeza I., naj dovoli, da si večja mesta v Istri izberejo lastnega škofa. Izvolili so jih šest, med njimi Nazarija za mesto Kapris ali Egido v Tržaškem zalivu.

Izročilo ve povedati celo to, da je bil Nazarij rojen med letoma 470 in 480 v kraju Elpidum v okolici mesta; nekateri menijo, da v sedanjem Borštu. Za škofa je bil posvečen leta 524, novoustanovljeno škofijo pa naj bi vodil 33 let. Umrl je pred letom 557 in bil pokopan v svoji stolni cerkvi Matere božje. Pred napadi barbarskih narodov so njegove posmrtne ostanke skrili. Odkrili so jih več stoletij pozneje, ko se je nekdanji Kapris ali Kaprarija preimenoval v Justinopolis (po bizantinskem cesarju Justinu II.).

V 12. stoletju je mesto prišlo pod Benečane in vedno bolj se je uveljavljalo ime Capodistria ("glava Istre"). Leta 1380 so Genovežani mesto oplenili in odnesli v Genovo tudi relikvije sv. Nazarija. Šele leta 1422 je koprski škof Jeremija Pola dosegel, da so jih vrnili. Shranjeni so v marmornatem sarkofagu za škofovim sedežem. Na njem je v latinščini napisano: »To domovino ohranjaj in vodi, sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta.«

God: 18. junij

Rimski cesar Dioklecijan, ki je imperiju vladal v letih od 284 do 305, je bil zadnji velik preganjavec krščanstva. Do tega ni prišel sam od sebe, temveč na prigovarjanje drugih. Dioklecijan je imel kristjane v svoji najbližji okolici. Krščanstvu zelo blizu sta bili celo njegova žena Priska in hči Valerija, ki jo je dal za ženo svojemu cezarju (sovladarju) Galeriju. Na rimskem cesarskem dvoru je bilo precej krščanskih nameščencev. Dioklecijan je za to vedel in je to sprejemal. Njegov sovladar Galerij pa je bil do kristjanov veliko bolj nestrpen. Po zmagi nad Perzijci leta 297 je Galerijev vpliv na Dioklecijana naraščal. Ta vpliv so porabili poganski svečeniki, ki so pritiskali na Galerija, on pa na Dioklecijana: trdili so, da ves njegov trud za obnovitev države ne bo uspel, če ne zatre krščanstva. Pod vplivom svojega sovladarja Galerija je cesar Dioklecijan v začetku leta 303 podpisal prvi odlok zoper kristjane. S tem odlokom je je krščanskim državljanom odvzel državljanske pravice in vsa častna mesta, prepovedal je dajati svobodo krščanskim sužnjem, zapovedal sežiganje krščanskih svetih knjig in porušiti njih bogoslužne stavbe.

Žrtvi tega preganjanja, ki je zajelo skoraj celotno rimsko cesarstvo, sta bila tudi rimska brata dvojčka Marcel in Marcelijan, ki se ju spominjamo na današnji dan. Poročilo o njunem mučeništvu pravi, da sta dala življenje za Kristusa pred letom 303. Če to drži, lahko sklepamo, da sta bila brata v vojaški službi, kajti pred letom 303 zaradi vere še niso gnali pred sodišča drugih kristjanov razen vojakov in drugih državnih uslužbencev.

Izvirnih poročil o njunem življenju in smrti nimamo. O bratih dvojčkih-mučencih največ poroča legenda o mučeništvu sv. Sebastijana (Boštjana). Tam beremo, da sta bila Marko in Marcelijan iz ugledne rimske družine Trankvilinov. Krščansko vero sta sprejela že v mladosti. Poročila sta se in lepo krščansko živela. Ko je rimski sodnik Kromacij zvedel, da sta kristjana, ju je dal privesti predse in ju nagovarjal, naj darujeta bogovom, kakor veleva cesarjev ukaz. Kromaciju se je zdelo škoda njunih mladih življenj, zato jima je dal trideset dni časa za premislek. Izročil ju je upravniku ječe, da ju omehča in pripravi do tega, da od vere odpadeta. Oba sta vse te nasvete gladko odbila. Pogovori, pravi legenda, so se končali s tem, da so krščansko vero sprejeli še njuni starši, obe ženi in celo sam sodnik Kromacij.

V ječi ju je obiskal tudi papež Gaj, ki ju je posvetil v diakona. Zdaj sta še bolj goreče oznanjala Kristusa, ki je njuno oznanjevanje potrjeval s čudeži. To je neki Torkvat naznanil sodišču. Dvojčka so znova privedli pred sodnika, ki ju je obsodil na smrt. Po krutem mučenju so ju prebodli s sulico. Poročilo pove tudi, na katerem kraju ob Apijski cesti so pokopali njuni trupli. Svetinje sv. Marka in Marcelijana so častili v rimski baziliki sv. Kozma in Damijana.

God: 18. junij

Papež Janez XXIII., 'župnik sveta' in pastir božjega ljudstva z vsem srcem, je kot mlad zgodovinar proučeval življenje in delo Gregorija Barbariga, ki je bil sredi 17. stoletja škof v Bergamu, Janezovi rojstni škofiji. Občudoval je tega svetniškega nadpastirja in želel ga postaviti našemu času za zgled posnemanja. Prav s tem namenom je končal postopek njegove poti do oltarja in ga je leta 1960 prištel med svetnike katoliške Cerkve ter določil, naj se njegov spomin obhaja 18. junija.

Beneška plemiška rodbina Barbarigo, ki je dala današnjega svetnika, izvira iz Istre. V Benetkah si je pridobila ugled z velikodušno podporo Cerkvi. Gregorij se je rodil 16. septembra 1625 kot prvi od štirih sinov v družini, ki je zgodaj ostala brez matere: ko je umrla, je imel Gregorij komaj šest let. V družini je bila navada, da je otroke versko, moralno in politično vzgajal oče; po smrti matere je bilo to tudi nujno potrebno. Svoji nalogi je bil Gregorijev oče dorastel, saj je bil zelo pobožen mož. Sam ga je pripravljal na prvo spoved in prvo obhajilo, ki sta ga potem vsako nedeljo skupaj prejemala. Oče je bil Gregoriju tudi temeljit učitelj filozofije in matematike, drugih predmetov pa so ga učili najboljši beneški strokovnjaki. Njegova izobrazba je bila tako temeljita, da je mogel že pri osemnajstih letih prevzeti službo tajnika pri beneškem poslaniku Contariniju na mirovnem kongresu v Münstru na Vestfalskem. Odločilnega pomena zanj je bilo srečanje s papeževim nuncijem, kasnejšim papežem Aleksandrom VII.

Ta je videl, kako pobožen je Gregorij, zato ga je nagovoril, naj postane duhovnik. Ko mu je bilo petindvajset let, se je Gregorij vrnil v Benetke in se vpisal med duhovniške kandidate. V Padovi je napravil doktorat iz cerkvenega prava in bil pred božičem leta 1655 posvečen v duhovnika. Že nekaj mesecev zatem je novoizvoljeni papež Aleksander VII. Gregorija poklical v Rim v službo v papeški pisarni. Tam je ostal le poldrugo leto, kajti že aprila 1657 je bil imenovan za škofa v Bergamu v severni Italiji. Pred seboj je poslal pastirsko pismo, ki razodeva vso njegovo ljubezen do Gospodove črede, ki mu bo zaupana. Svoje delo je pričel pri sodelavcih duhovnikih. Vsakega je spoznal osebno in mu pomagal v duhovni ali materialni stiski. Hotel je in je tudi dosegel, da so mu vsi zaupali ko bratu. Srečeval se je tudi z verniki: v dveh letih je obiskal vseh 279 župnij svoje škofije, natančno preučil stanje v njih in odstranjeval ugotovljene napake. Leta 1660 je pripravil zelo uspešno škofijsko sinodo in papež Aleksander VII. ga je imenoval za kardinala ter ga za nekaj časa poklical v Rim. Gregorij je od tam pisno vodil bergamsko škofijo in trdno upal, da se kmalu vrne med svoje duhovnike in vernike.

Toda leta 1664 je bil imenovan za škofa v Padovi. Škofija je bila veliko težja kot bergamska, vodil pa jo je triintrideset let. Ob nastopu nove službe je vernikom dejal: »Kristus je prvi pastir in škof vaših duš, jaz pa ne smem dopustiti, da bi vaše duše, odkupljene za ceno božje krvi, postale plen pekla.« Duhovnikom je naročal, naj bodo ljudem vzor: »Vaši župljani nimajo druge knjige, da bi se iz nje učili, kakor le vaš živi zgled.« Ko se mu je neki župnik potožil zaradi slabih navad med farani, mu je mirno odgovoril: »Pravijo, da riba smrdi pri glavi. Če boste vi storili svojo dolžnost, jo bodo tudi ljudje. Dokler nisva tega napravila midva škof in župnik se ne smeva pritoževati.«

Ko so njegove moči pojemale in mu je zdravnik priporočal počitek, ga je zavrnil z besedami sv. Karla Boromejskega: »Škof mora umreti od utrujenosti ob naporih za Cerkev.« Umrl je 18. junija 1697. Med svetnike ga je prištel papež Janez XXIII. in postavil njegov spomin na 17. junij, po preureditvi bogoslužnega koledarja 1969 ga praznujemo 18. junija.

God: 17. junij

Praški nadškof Jan Jenštejn (nemško Jenzenstein), je bil predstojnik sv. Janeza Nepomuka, njegov sotrpin in vnet častilec božje matere Marije. Na njegovo pobudo je papež Urban VI. z letom 1389 uvedel nov praznik Marijinega obiskanja.

Družina, v kateri se je rodil Jan Jenštejn leta 1347, je bila med najuglednejšimi na Češkem. Cesar Karel IV. Luksemburški je bil osebni prijatelj Janovega očeta, materin brat Jan Očko pa je bil nadškof v Pragi. Tako je bil Jan v mladih letih dobro preskrbljen, pa tudi ukaželjni Jan sam je mnogo obetal. Dosegel je tolikšno izobrazbo, kakor je bilo malokateremu dano: ko je napravil izpite na praški univerzi, so ga poslali še na spopolnitev znanja na slavne učne zavode v Padovi, Bologni in Montpellieru. Pred odhodom v tujino je bil že duhovnik in po vrnitvi domov je dobil leta 1375 škofijo v Mišnju (Meissen) med Slovani na Saškem. Škofovsko službo je opravljal z vso moralno resnobo. Za svojo prvo dolžnost si je naložil, da opusti lagodne plemiške običaje in si z obilno molitvijo in posti pridobi milosti zase in svoje ovce, da bi mogel zatreti posvetnost, ki se je bila razpasla v tej škofiji. V Mišnju je ostal le dobra tri leta, zakaj po smrti strica Jana Očka so ga poklicali na nadškofijski sedež v Pragi. Nastopil je v pozni jeseni 1378, star dobrih trideset let.

V Pragi so Jana čakala viharna leta. Branil je pravice Cerkve zoper cesarja Venčeslava, ki je hotel uveljaviti svojo moč predvsem s tem, da si ukloni škofe in s cerkvenimi nadarbinami plačuje svoje somišljenike. Cesar mu je skušal vzeti celo nadškofovsko oblast, včasih zlepa, drugič zgrda, a Jan se sili ni uklonil. Končno je leta 1395 v Rimu odstopil kot praški nadškof. Ljubezen do rodne zemlje ga je gnala, da se je vrnil na Češko, kjer je poskusil služiti Cerkvi kot potujoči misijonar. Tudi ta poskus je moral opustiti. Ovirala ga je državna oblast, pa tudi zdravje mu je odpovedalo. Zato se je vrnil v Rim, se naselil v samostanu pri cerkvi sv. Praksede, živel tam v prostovoljnem uboštvu in mnogo molil za svojo domovino. 17. junija 1400 ga je doletela smrt v sluhu svetosti.

Odkar je Jan Jenštejn stopil v javno življenje, je bil velik dobrotnik revnih in varuh zatiranih. Z vsemi močmi je branil svobodo Cerkve. Ko tam ni dosegel zunanjih uspehov, je storil, kar je največ mogel, za obnovitev duhovnih moči Cerkve. Za prvo sredstvo je imel evharistične pobožnosti. Leta 1391 je na sinodi med prvimi škofi priporočal pogostno in celo vsakdanje obhajilo. Poleg praznika Marijinega obiskanja, ki ga je sam začel obhajati, je uvedel po rimskem zgledu praznovanje Marije Snežne (gl. 5. avgust), osebno pa je častil še posebej Marijo sedem žalosti.

God: 17. junij

Vse tri so bile hčerke portugalskega kralja Sanca I. (1185–1211) in sestre njegovega naslednika Alfonza II. Debelega (1211–1223). Vse tri so dosegle čast oltarja kot blažene.

Najstarejša TEREZIJA se je rodila leta 1178. Komaj trinajstletno je oče dal za ženo v Španijo leonskemu kralju Alfonzu IX. (1188–1230), a papež Klemen III. je razglasil njun zakon zaradi bližnjega sorodstva v drugem kolenu za neveljaven in ničen. Zakonca in nekateri škofje so se tej odločitvi upirali in so zagovarjali veljavnost zakona. Zakonca sta bila izobčena, Portugalsko in León pa je zadel interdikt. Kar ni dosegla niti cerkvena kazen, to je dosegla nevarnost, da bodo Mavri osvojili njihovo deželo. Ljudje so imeli to nevarnost za božjo kazen zaradi neurejenega zakona kraljevskega para in zaradi neposlušnosti cerkvenim zapovedim. Pritisnili so na kralja, naj odpusti kraljico Terezijo domov. Tudi njen oče je s tem soglašal. Skoraj po šestih letih srečnega skupnega življenja sta se zakonca leta 1196 ločila, ko sta imela že tri otroke. Terezija se je vrnila domov na Portugalsko v Coimbro in vzela najmlajšo hčerko Dulce s seboj. Starejša hči Sancija in sin Ferdinand pa sta ostala pri očetu. Skrbela je za hčerko in domačo družino namesto matere, ki je kmalu po njenem prihodu domov umrla.

V Tereziji se je polagoma oživljala želja po samostanskem življenju, ki se je porodila še pred njeno poroko, a se je poročila iz pokorščine očetu, ki je s poroko hotel pridobiti politične koristi. Prosila je očeta, da ji je prepustil staro in propadajočo benediktinsko opatijo Lorvao, oddaljeno štiri ure hoda od Coimbre. Benediktinski menihi so se preselili v drug samostan. Benediktinsko opatijo je do leta 1200 spremenila v opatijo cistercijank. Želela je tudi sama vstopiti v red sv. Bernarda, ki je bil takrat v Španiji in na Portugalskem v največjem razcvetu. Vendar še skoraj 30 let ni sprejela redovne obleke in naredila redovnih zaobljub, ker je morala še zahajati v svet in skrbeti za svojo hčerko. V samostanu je živela kot familiarka in se ravnala po samostanskih pravilih.

Leta 1229 je v Lorvau naredila redovne zaobljube in je še dvajset let preživela v samostanu v postu in pokori. Premoženje je podelila samostanoma Lorvao in Cellas, obdarila je služinčad, del premoženja pa je dala v različne dobrodelne namene, zlasti za uboge. Vestno je spolnjevala redovniške dolžnosti in opravljala različna, tudi naj nižja dela, čeprav je bila stara že več kot petdeset let. Nalagala si je zatajevanja, veliko noči premolila, se veliko postila ter si dajala med hrano pepel. Do sosester je bila zelo uslužna in ljubezniva. Ni dovolila, da bi imela kot kraljica in ustanoviteljica samostana kake prednosti. Bila je vratarica in blagajničarka, odklonila pa je, da bi jo izvolili za opatinjo. Po vsej Španiji in Portugalski so govorili o njeni svetosti in njenih čudežih, ki so jo spremljali. Sama pa se je zelo odlikovala v ponižnosti in se je imela za ubogo grešnico in veliko dolžnico pred Bogom. Zato je podvajala svoja nočna bedenja, post in molitve. Vsak dan je pred grobom sestre Sancije dolgo časa premišljevala o smrti. Zelo rada je stregla bolnikom in bedela pri umirajočih. Bog jo je obdaroval z mističnimi milostmi. Ker je z dovoljenjem še smela razpolagati s premoženjem, ga je delila v dobrodelne namene. Večkrat je za kratek čas še šla v svet, da je posredovala za mir.

V 73. letu svojega življenja, na dan, ki ga je vnaprej napovedala, 17. junija 1250, se je v cerkvi med petjem Marijinega speva Moja duša poveličuje Gospoda preselila v večno kraljestvo svojega božjega Ženina, kateremu je toliko let goreče služila. Namesto zemeljske krone, kateri se je odpovedala, je prejela nebeško. Pokopali so jo v samostanski cerkvi poleg njene sestre bl. Sancije, ki je umrla že leta 1229.

Njena mlajša sestra SANCIJA se je rodila leta 1180. Zaradi njene lepote in krepostnega značaja so se mnogi plemiči potegovali za njeno roko, a je vse zavrnila, ker se je hotela posvetiti samo Kristusu. Kneginja Sancija je živela na svojem dvoru s svojimi služabnicami kakor bi bila v samostanu. Zelo je skrbela za uboge, sama pa je živela spokorniško življenje. Po zgledu svoje sestre Terezije je v Coimbri leta 1216 začela z gradnjo samostana Cellas, ki je bil v treh letih pozidan in je imel prostora za trideset sester. Leta 1223 ji je v tem samostanu škof nadel redovno obleko cistercijanke, svoj dvor pa je prepustila frančiškanom za samostan. Ker je že prej živela v molitvi in pokori, ji redovniško življenje ni delalo težav. Mnogo noči je prečula v molitvi. Zlasti je prisrčno častila Devico Marijo. Posebno se je odlikovala in se sosestram priljubila zaradi iskrene ponižnosti in zaupljivosti. Ni marala, da bi ji zaradi kraljevskega rodu in kot ustanoviteljici izkazovali kakšne časti. Zase je izbirala naj nižja dela in nikoli ni sprejela službe predstojnice. S svojim zglednim življenjem je vplivala na sosestre, da so jo primerjale cvetočemu travniku, same pa so se imele za čebele, ki na cvetovih njenih kreposti srkajo med. Ko je leta 1229 na smrt zbolela, ji je ob smrtni postelji stala njena sestra Terezija. Sancija jo je pred svojo smrtjo spodbujala, naj postane cistercijanka. Sancija je umrla 13. marca. Po njeni smrti je Terezija njeno truplo skrivaj prepeljala k sebi v Lorvao.

Obe sestri je ljudstvo častilo kot svetnici takoj po smrti, zlasti zaradi mnogih ozdravljenj, ki so se godila ob njunih grobovih ali ob zatekanju k njima. Ko so leta 1617 odprli grob blažene Terezije, so našli njeno telo nestrohnjeno. Nestrohnjeno je bilo tudi telo njene sestre Sancije. Obe sestri je za blaženi razglasil papež Klemen XI. leta 1705.

Tretja sestra MAFALDA se je rodila leta 1184. Leta 1215 se je kot enaintridesetletna poročila z enajstletnim Henrikom I., kraljem Kastilije. Takšna nenavadna poroka je bila v tistih časih, ko so se poročali iz političnih razlogov, mogoča. Naslednje leto je papež Inocenc III. zaradi bližnjega sorodstva razglasil zakon za neveljaven. Mafalda se je vrnila domov na Portugalsko in se umaknila v samostan benediktink Arouca. Leta 1222 je s pomočjo cistercijank samostan reformirala v cistercijanskega in si tudi sama nadela cistercijansko obleko ter bila vzorna redovnica. S papeževim dovoljenjem je smela up r avl j ati svojo posest. Zelo je skrbela za uboge, bolnike in pomoči potrebne. Čeprav je bila šibkega zdravja, je živela v ostri pokori. Spala je na golih tleh, se ostro postila in pogosto noč prečula v molitvi. Podpirala je frančiškane in dominikance, ki so takrat prišli na Portugalsko. Zelo je častila sveto Trojico in Devico Marijo. Na povratku z nekega romanja je zbolela in 1. maja 1257 v sluhu svetosti svojo dušo izročila Bogu. Umreti je želela v spokorniški halji, na deski, posuti s pepelom. Njene zadnje besede so bile: »Vate, Gospod, sem zaupala.« K zadnjemu počitku so jo položili v grobnico v cerkvi v Arouci. Na njenem grobu so se dogajali številni čudeži. Ljudje so jo imeli takoj za svetnico. Ko so leta 1617 njeno telo prenesli v kamniti mavzolej, je bilo nestrohnjeno. Leta 1793 je papež Pij VI. dovolil Portugalski in cistercijanskemu redu njeno češčenje. Vse tri godujejo naTerezijin smrtni dan.

God: 16. junij

Beno se je rodil leta 1010 v Hildesheimu. Njegov oče je bil saški plemič iz družine grofov Woldenberg. Ko mu je bilo komaj pet let, so ga starši izročili vzgoji sorodniku škofu Bermvardu v Hildesheimu (gl. 20. november). Vzgojen v dominikanskem duhu je sklenil, da tudi sam stopi v dominikanski samostan sv. Mihaela v Hildesheimu. Ker je bil izredno nadarjen, so ga redovni predstojniki poslali v Pariz na vseučilišče, kjer si je pridobil vse akademske časti in naslove. Vrnil se je kot doktor modroslovnih in bogoslovnih ved, bil posvečen v duhovnika in že po; dveh letih izvoljen za priorja. A že po treh mesecih je odložil predstojniško službo, ker se v svoji skromnosti ni čutil zmožnega voditi veliko redovno družino. Umaknil se je v samoto.

Medtem je cesar Henrik III. postal pozoren na Benovo krepostno življenje in njegovo učenost ter ga poklical za kanonika v na novo ustanovljeni zavod Goslar. Nič rad ni sprejel te časti. Skoraj dvajset let je tam vodil šolo. Ano, poznejši kölnski nadškof, s katerim sta si bila dobra prijatelja, ga je predlagal v izvolitev za škofa v Mišnju (Meissnu) leta 1066. Beno je potem štirideset let vodil škofijo z vso dobrohotnostjo, pa tudi s strogostjo, če je bilo potrebno. Potegoval se je za kar najbolj slovesno obhajanje bogoslužja in je z vnemo pospeševal cerkveno petje. Vso svojo škofijo je večkrat obhodil in dohodke razdelil revnim in potrebnim. Priljubil se je celo slovanskim rodovom onkraj meja svoje škofije (Lužiškim Srbom). Njemu so se dali mnogi krstiti, tako da si je pridobil ime 'apostol Lužiških Srbov'.

Umrl je 16. junija 1106, star šestindevetdeset let. Pokopali so ga v stolnici v Mišnju. Leta 1285 so ga po škofijskem postopku kanonizirali zaradi mnogih čudežev. Papež Hadrijan VI. ga je leta 1523 še slovesno razglasil za svetnika. Leta 1580 je vojvoda Albreht Bavarski dal prepeljati njegove relikvije v München, kjer je njegov grob v stolnici. Meissen je namreč postal protestantsko mesto.

Upodabljajo ga kot škofa z ribo, ki ima v gobcu šop ključev (po legendi, da so v trebuhu ribe, s katero so mu postregli v gostilni v Mišnju, ko se je vrnil iz pregnanstva, našli ključe stolne cerkve). Časte ga kot zavetnika Münchna, Bavarskega in mišenjske škofije; tudi kot zavetnika ribičev in suknarjev.

Najbrž so se zaradi odvisnosti nekaterih delov Gorenjske od Freisinga pri Münchnu tudi pri nas ohranili nekateri sledovi njegovega češčenja, npr. posebne litanije, natisnjene samo s sličicami, brez besedila.