God: 23. junij

V Turinu, glavnem mestu italijanske pokrajine Piemont, so v 19. stoletju sijale tri svetle zvezde tri izredne svetniške osebnosti: Jožef Cottolengo (17861842), ustanovitelj znamenite Male hiše božje Previdnosti, kjer se že nad 160 let iz dneva v dan dogajajo čudeži nesebične ljubezni do bližnjega; Janez Boško (1815–1888), ustanovitelj salezijanske družbe, ki se posveča plemenitemu delu vzgoje mladine, in današnji godovnjak Jožef Cafasso, voditelj duhovnikov in prijatelj jetnikov. Med duhovniki, ki jih je vodil, je bil tudi don Bosco, ki je rad povedal: »Njemu se imam zahvaliti za vse. Bil mi je oče in svetovalec, vodnik in pomočnik.« Don Bosko, ki je napisal prvi življenjepis Jožefa Cafassa, je tudi dejal: »Mislim, da je res težko najti med svetniki koga, ki bi v svoji osebi združeval toliko modrosti, izkušenj v človeških zadevah, velikodušnosti, duševne sile, treznosti, vneme za božjo čast in zveličanje duš, kakor nam izžareva iz duhovnika Cafassa.«

Bil je sin premožnih kmečkih staršev v kraju Castelnuovo d'Asti pri Turinu, kjer se je rodil 15. januarja 1811. Zaradi njegove majhne postave in grbavosti so ga sošolci nekaj časa zasmehovali, ko pa so spoznali njegovo izredno dobroto, so ga iskreno vzljubili. Leta 1833 je bil posvečen v duhovnika. Zdaj je uresničeval tisto, kar je govoril že kot bogoslovec: »Kdor postane duhovnik, se proda Gospodu, zato ga na tem svetu ne mika nič bolj kakor prizadevanje za večjo čast božjo in zveličanje duš.« Iz teh besed je mogoče razumeti njegovo življenjsko geslo: »Postani svetnik, da prideš v nebesa in da pomagaš v nebesa tudi drugim.«

Po mašniškem posvečenju je odšel v Turin, da bi izpopolnil svoje bogoslovno znanje. Zavračal je mrzli janzenizem, ki je tedaj moril duhovno življenje marsikod po Evropi. Kot profesor moralke je oznanjal evangeljski nauk božjega usmiljenja in odpuščanja. V zavodu, kjer je deloval, si je prizadeval vzgojiti duhovnike, ki bodo imeli posluh za ljudi, med katerimi bodo kot Kristusovi poslanci delovali. Za najnevarnejšega sovražnika duhovnikov je imel to, kar je neposredno nasprotovalo duhu evangelija duhu posvetnosti. Kot učitelj in duhovni voditelj je z velikim uspehom vzgojil cele generacije sposobnih duhovnikov v Piemontu.

Svoje poučevanje je potrjeval z delovanjem. Vsak dan je prebil več ur v spovednici. Posebno skrb pa je posvečal jetnikom, zlasti na smrt obsojenim. Mnoge je spremljal na zadnji poti in zaradi tega so ga imenovali 'duhovnik obešencev'. S svojo izredno dobroto in ljubeznijo, prijaznostjo in dobrohotnostjo je dosegel, da so vsi pred smrtjo prejeli zakramente. Ko jih je videl umirati, je govoril: »Da, res je, da so veliko grešili, ali pa ni Bog zelo cenil njihove pokore in skesanosti, s katero so sprejeli smrt kot spravo za svoje zločine? Prepričan sem, da za take ljudi ni več nobenih vic.«

Vse njegovo življenje je bilo priprava na smrt, ki je bila zanj prehod v večno slavo. Vsak dan je molil molitev, ki jo je bil sam sestavil: »Gospod, moj Bog, že zdaj sprejmem vsako smrt tako, kakor bo tebi všeč, z vsem strahom, trpljenjem in bolečinami s popolno vdanostjo in pripravljenostjo.«

Jožef Cafasso je umrl za pljučnico 23. junija 1860 v Turinu v petdesetem letu svojega življenja. Za blaženega ga je razglasil papež Pij XI. leta 1925, med svetnike pa ga je prištel njegov naslednik Pij XII. leta 1947. Častijo ga kot zavetnika jetnikov in jetnišnic pač zaradi tega, ker se je odlikoval v skrbi za jetnike.

God: 22. junij

Spominjamo se sv. Ahacija, mučenca iz Male Azije, ki je skupaj s tovariši dal življenje za Kristusa med enim izmed preganjanj v prvih krščanskih stoletjih. Češčenje sv. Ahacija ima na Slovenskem svoje zgodovinsko ozadje: na dan sv. Ahacija, 22. junija 1593, so slovenski strelci pod vodstvom Andreja Turjaškega in Adama Ravbarja premagali Turke pri Sisku.

Godovni dan sv. Ahacija je povezan tudi z rudnikom živega srebra v Idriji, zato so ga idrijski rudarji imeli za svojega zavetnika in danes Idrija slavi svoj občinski praznik.

God: 22. junij

Za najboljši film leta 1967 je bil razglašen film režiserja Freda Zinnemanna 'Človek za vse čase'. Film prepričljivo prikaže osebnost Tomaža Mora, angleškega humanističnega pisatelja, državnika in značajnega moža, ki je bil zvest svojemu kralju, še bolj pa svoji vesti in prav zaradi te zvestobe je postal krščanski mučenec.

Tomaž More je vedra in prikupna svetniška postava. Rodil se je 7. februarja 1477 v Londonu. Oče, ki je bil sodnik, ga je poslal v šole in Tomaž je bil že pri triindvajsetih letih odvetnik, tri leta pozneje pa tudi član parlamenta. Nekaj časa ga je vleklo, da bi postal duhovnik ali redovnik, pa je po treznem premisleku spoznal, da je poklican za družinsko življenje. V srečnem zakonu z Jane Colt je imel štiri otroke: tri hčere in sina. Želel je, da študirajo tudi vse njegove hčere, kar je bilo za tiste čase nekaj nenavadnega. Tako so bili pogovori pri družinski mizi na visoki ravni, tem bolj, ker so v to gostoljubno hišo prihajali pomembni možje tedanjega časa, kot mislec in pisatelj Erazem Rotterdamski, slikar Hans Holbein, škof John Fisher in mnogi drugi. More sam je veliko pisal. Njegova knjiga Utopija, v kateri je razgrnil svoje misli o vodstvu države in o politiki, je še danes zelo pomembno delo.

V zasebnem življenju je bil nadvse preprost: vsak dan je hodil k maši in bil je prijatelj revežev. Družina je živela zgledno družinsko življenje. Vsi njeni člani s strežnim osebjem vred so se vsak večer zbirali k skupni molitvi, pri obedu ali pri večerji pa je kateri od otrok vedno prebral odlomek iz Svetega pisma. Tomaž je hitro »napravil kariero«, kot bi rekli danes. Ko je leta 1509 zasedel angleški prestol kralj Henrik VIII., je Tomaž postal njegov tajnik in svetovalec. Henrik VIII. je bil sprva odličen vladar. Poročen je bil s špansko princeso Katarino Aragonsko, ki pa mu ni rodila prestolonaslednika. Ko se je kralj zaljubil v dvorno damo Ano Boleyn, je hotel doseči, da bi papež njegov zakon razglasil za neveljaven. Prijatelja Tomaža je postavil za kanclerja drugega moža v državi, upajoč, da mu bo pomagal uresničiti njegove načrte. Toda Tomaž se je raje odpovedal visoki službi, kakor da bi ustregel kralju. Kralju naklonjeni nadškof Cramner je leta 1533 razglasil Henrikov zakon za neveljaven in Ana Boleyn je postala kraljica. Papež pa veljavnosti tega zakona ni priznal in je kralja izobčil iz Cerkve. Henrikov odgovor je bil, da se je razglasil za edinega poglavarja Cerkve na Angleškem in s tem ustanovil ločeno anglikansko Cerkev.

Ljudje so morali priseči zvestobo kralju kot vrhovnemu cerkvenemu voditelju. Tomaž ni hotel priseči, ker je bilo to proti njegovi vesti. Več kot leto dni je bil zaprt v ječi Tower, a se ni omehčal. Obsodili so ga na smrt kot veleizdajalca in 6. julija 1535 je bil obglavljen. Skupaj s prijateljem, kardinalom Janezom (Johnom) Fisherjem, ki je umrl kot mučenec malo pred njim, 22. junija 1535, je bil leta 1935 razglašen za svetnika. Oba godujeta skupaj 22. junija.

God: 21. junij

O današnjem svetniku, na čigar god se je verna slovenska mladina nekdanje čase pripravljala s 'šestnedeljsko pobožnostjo', je duhovni pisatelj Franc Sodja zapisal: »Neštetokrat so ga zmaličili v 'sladko mevžo'. Svetniki so junaki, le junaki morejo postati svetniki.« Papež Pavel VI. je sv. Alojzija v radijskem govoru ob 400-letnici njegovega rojstva označil kot "mojstrovino kulture in milosti". Hitro je dosegel duhovno popolnost, kateri je posvetil bistrino duha in močan značaj. Bil je angel čistosti in zgled svetosti mladega človeka brez primere. Svoje življenje je doumel kot dar, ki naj ga deli bližnjemu. Janez Zore svoj dolgi življenjepis tega zavetnika mladine začenja z lepo mislijo: »Bil je otrok čudovitih milosti: ne bi pa postal svetnik, če z milostmi ne bi sodeloval.«

Izšel je iz plemiške družine Gonzaga, rodil pa se je 9. marca 1568 na gradu Castiglione blizu Gardskega jezera. Vsi so se bali, da novorojenček ne bo preživel, tudi za mater so izgubili upanje. Otroka so krstili v sili na ime Aluigi (Alojzij). Preživela sta oba. Pobožna mati je otroka zgodaj naučila 'umetnosti molitve' in dobrote do revežev. Oče pa ga je že v nežni otroški dobi začel uriti v vojaških spretnostih, ker ga je določil za dediča mejne grofije.

Vzel ga je s seboj v vojaški tabor, kjer je bilo okolje vse prej kot zdravo za otroško dušo. Na srečo tam ni ostal dolgo. Vrnil se je k materi in ob njej začel misliti na to, da bi svoje življenje posvetil Bogu. Oče je svoja sinova Alojzija in Rudolfa poslal na medičejski dvor v Firence, da bi se izobrazila v svetnih vedah. Med bivanjem v tem mestu je Alojzij pred podobo Marijinega oznanjenja naredil zaobljubo čistosti za vse življenje; v povračilo je od nje prejel milost, da nikoli ni čutil skušnjave zoper čistost, kot je sam povedal. Ko mu je bilo dvanajst let, si je izbral geslo: »Kaj je to za večnost?« in v luči tega gesla vse presojal.

Skoraj dve leti je skupaj s starši in z bratom preživel na španskem dvoru. Tam je živo začutil, da ga Bog kliče k jezuitom. Ko je to namero razodel materi, je bila zelo vesela; potem pa še očetu, ki pa je bil odločno proti. Brez očetovega dovoljenja ga jezuiti niso hoteli sprejeti. Alojzij je pri svoji odločitvi vztrajal tako odločno, da se je oče nazadnje le vdal. Preden je zapustil svoj gosposki dom, se je Alojzij pred vsem sorodstvom odpovedal dediščini v korist svojega brata Rudolfa.

25. novembra 1585 je sedemnajstletni Alojzij vstopil v jezuitski noviciat v Rimu. V Družbi Jezusovi je preživel šest let in ves čas je bil vsem vrstnikom pa tudi starejšim članom reda vzor pobožnosti in zvestobe redovnim pravilom. V letih 1590 in 1591 je v po mnogih pokrajinah Italije divjala kuga. Bogoslovec Alojzij Gonzaga je stregel kužnim bolnikom in se tudi sam okužil. Napovedal je, da bo umrl v osmini praznika svetega Rešnjega telesa. Poslovil se je od vseh, ki so stali okoli njegove bolniške postelje ter jim dejal, da se "odpravlja na pot v nebesa". Provincial je na to rekel: »Ta govori o smrti, kot da bi šel na izlet v Frascati!« Svojo dušo je izročil Stvarniku v noči med 20. in 21. junijem 1591, star komaj triindvajset let. Med blažene je bil prištet štirinajst let po smrti, za svetnika pa ga je razglasil papež Benedikt XIII. leta 1726 skupaj z drugim mladim jezuitom Poljakom Stanislavom Kostkom. Tri leta kasneje ga je postavil za zavetnika mladine, posebno študentov.

Danes goduje zelo veliko Slovencev in Slovenk: pred petnajstimi leti so pri nas našteli skoraj 29.000 Alojzov, zelo pogosta (več kot 13.000) je ženska oblika Alojzija. Manj pogoste so bile druge različice obeh imen: Alojzij, Lojze, Lojz, Lojzek; Alojza, Lojzka.

God: 20. junij

Nemški cesarji srednjega veka so se zelo trudili za misijonsko delo v deželah Slovanov ob vzhodni državni meji. Pri tem seveda niso odloča­li zmerom samo verski nameni. Vladarji severnih in vzhodnih Slova­nov, ki bi sprejeli krščanstvo po nemških misijonarjih, bi s tem zavaro­vali njihov imperij. Na njihovih tleh so zato cesarji radi širili krščan­stvo in urejali cerkveno organizacijo. Pokristjanjevanje bližnjih slovan­skih dežel se je začelo že za časa Karla Velikega, načrtno pa se je nada­ljevalo v času cesarjev Otonov iz saške dinastije. Cesar Oton I. (936- 973) je po zmagi nad Madžari na Leškem polju leta 955 sklenil ustano­viti novo škofijo za Slovane v Merseburgu ob reki Saale. Ko je to leta 962 dosegel, je že snoval načrt za ustanovitev nove cerkvene pokrajine s sedežem v Magdeburgu ob Labi, takrat že nemškem mestu na slo­vanskih tleh. Od tam naj bi njegovi misijonarji širili krščanstvo med polabske Slovane in še dalje na Poljsko in v Rusijo. Uresničenje tega načrta mu je delno uspelo šele malo pred smrtjo. Za prvega nadškofa v Magdeburgu (s slovanskim imenom Devin ob Labi) je izbral Adalberta, takrat opata v Weissenburgu (Alzacija).

Nadškofija Magdeburg je še ostala kot izhodišče poznejšega misijonskega dela v vzhodnih deželah, tako da življenjsko delo sv. Adalberta ni bilo zaman. Adalbert velja za veli­kega misijonarja. Umrl je na vizitacijskem potovanju po škofiji Merse­burg 20. junija 981. Prepeljali so ga v Magdeburg in pokopali v stolni­ci. V zgodovinskih virih ga štejejo med svetnike.

God: 20. junij

Svetnica je znana povsod med Španci, saj spada s svojimi tremi brati, ki so vsi svetniki, med utemeljitelje španske vernosti. Največ je sodelovala z bratom sv. Leandrom, sama pa je vzgojila mlajšega brata sv. Izidorja Seviljskega, slovečega cerkvenega učitelja. Florentina se je rodila nekaj pred letom 550 in se je z očetom Severijanom iz rodne Cartagene umaknila pred Bizantinci v Sevillo. Bila je bister in prisrčen otrok, ki je zgodaj vzljubil Sveto pismo in premišlje­vanje. Kazala pa je tudi dejansko dobrotljivost in blag vpliv na svojo okolico.

Ko sta družini umrla oče in mati, je Florentina prevzela vzgo­jo najmlajšega brata Izidorja, ki se je rodil šele v Sevilli. Odrasli bratje so odšli vsak za svojim meniškim duhovniškim poklicem, Florentina pa je oddala Izidorja preskušenim učiteljem in odšla k starejšemu bra­tu Fulgenciju, škofu v Eciji. Tam je ustanovila družbo redovnic, kateri je redovna pravila po letu 575 izdelal brat Leander po vrnitvi iz Cari­grada. Podlaga pravilom je bila ista, kakor jo je določil sv. Benedikt za sestro Sholastiko; Leander pa jim je dodal premišljena dopolnila, pri­merna za španske razmere. Stara poročila soglasno hva­lijo vzgojiteljske vrline svete Florentine, njeno modrost, učenost in po­nižnost. Medtem ko so njeni trije bratje kot dušni pastirji, učenjaki in državniki svoje sile zastavili za široko versko prevzgojo ljudstva, ki je delno šele tedaj prešlo iz arijanstva v katolištvo, je Florentina dopol­njevala njihovo delo kot vzgojiteljica žena in posebej še njene elite v redovnih ustanovah. Umrla je med letoma 610 in 612. Njen grob so prvotno častili v seviljski stolnici, kjer sta bila pokopana tudi brata sv. Leander in Izidor. Pred Mavri so relikvije sv. Florentine pozneje pre­nesli na skrit kraj, zdaj pa jih hranijo največ v Plasenciji, nekaj pa še v Murciji in Escorialu.

God: 20. junij

Kristusovo Cerkev je vodil manj kot dve leti, toda to je bil zanj čas trpljenja in preizkušenj. Bil je subdiakon v Rimu in na sedež sv. Petra ga je spravil vzhodnogotski kralj Teo dat, ker se je bal, da bi rimska duhovščina ne izbrala za papeža koga takega, ki bi bil bolj naklonjen bizantinskemu cesarju Justinijanu kot pa njemu, ki je bil takrat gospodar Rima. Papež Silverij je bil splošno spoštovan zaradi svoje svetosti in delavnosti in kmalu si je pridobil srca vseh.

Zameril pa se je Teodori, ženi cesarja Justinijana, nekdanji plesavki, ki jo poznamo kot žensko dvomljivega slovesa iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem. Ko ni maral odstaviti svetniškega carigrajskega patriarha Mena, da bi se nanj vrnil njen ljubljenec, krivoverski Antim, je poslala bizantinskega vojskovodja Belizarja, da je papeža Silverija ugrabil in spravil v ujetništvo. To se je ponovilo še enkrat, potem ko je cesar Justinijan papeža ukazal peljati nazaj v Rim. Teodora je bila močnejša. Na samotnem otoku v Egejskem morju je papež Silverij 20. junija 537 umrl. Skoraj gotovo ga je dala umoriti Belizarjeva žena Antonina, da bi se prikupila cesarici Teodori.

God: 19. junij

Zdrava družinska vzgoja mora otroka pripravljati na življenje, kakršno v resnici je: ne samo z veselimi in srečnimi trenutki, temveč tudi s težavami in omejitvami. Oče današnje godovnjaki nje je svojo ljubljeno hčerko vzgajal predvsem za brezskrbno in veselo prihodnost, zato jo je prvi velik udarec skoraj podrl. Na srečo je imela ob sebi ljudi, ki so ji pokazali, kje naj išče opore, da bo mogla vzdržati tudi v preskušnjah.

Mihelina Malatesta se je rodila okoli leta 1300 v mestu Pesaro na italijanski strani jadranske obale kot plemiški otrok. Nič ji ni manjkalo. Odraščala je v pravo lepotico. Že pri dvanajstih letih so jo poročili z mladim velikašem iz družine Malatesta. Tudi on ji je nudil udobje, sijaj in prijetno družbo. Ko je po nekaj letih rodila sina, se je nanj navezala z vsem srcem. Prvič je občutila strašno bolečino, ko ji je po osmih letih zakona umrl ljubljeni mož. Nekaj časa je bila popolnoma otopela, mrtva za vse. Ko je le prišla k sebi, se je bolj živo zavedla minljivosti življenja, zato ga je skušala napolniti z dobrimi deli. Še vedno pa je bila ujetnica svojega bogastva.

Leta 1335 je prišla v Pesaro resna žena njenih let: frančiškanska tretjerednica Sorijana. Mihelina jo je povabila na svoj dom. Sorijana je svoji gostiteljici odpirala oči za spoznavanje božje veličine, dobrote in usmiljenja, posebno pa jo je navajala k nenavezanosti na svetne dobrine. Mihelina je bila dobra učenka: dobrodelnost je začutila kot svojo dolžnost in prav kmalu je znala velikodušno ravnati z ljudmi ter pozabljati nase. Zelo je ljubila svojega sina edinca. Ko ga je vrgla božjast in je kmalu nato umrl, je sicer to izgubo komaj prebolela, vendar je ni strla kot prej smrt moža. Ta žrtev je bila zanjo nova stopnica k Bogu.

Sklenila je, da bo poslej živela revno kot frančiškanska tretjerednica. Ko je hotela ta svoj sklep uresničiti, je naletela na hudo nasprotovanje pri sorodnikih in pri družbi, v kateri se je dotlej sukala. Njeno življenje je potekalo v molitvi in spokornosti, predvsem pa v dobrodelnosti. Ko je začutila, da se ji bliža smrt, se je srečna in hvaležna prepustila božji volji. Umrla je 19. junija 1356. Pokopali so jo v frančiškanski cerkvi v Pesaru, kjer počiva še danes. Uradno je bila razglašena za blaženo leta 1737.