• Aleksander in Antonina, sv., † 313, mučenca
• Ana Marija Taigi, bl., †1837, družinska mati in mistikinja iz Rima
• Antonina, sv., † 313. mučenka
• Efrem Sirski, sv., † 373, cerkveni učitelj
• Felicijan, sv., † ok. 297, mučenec
• Jožef iz Anchiete, bl., † 1597, misijonar
• Kolumban (Kolumb, Kolumba), sv., † 597, opat in potnik h Kristusu
• Primož in Felicijan, sv., † ok. 297, mučenca
• Rihard, sv., 12. st., škof v Andrii v Italiji
• Robert Salt, bl., † 1537, mučenec v Londonu
• Silvester, bl., † 1348, kamaldulenski menih v Firencah
• Tekla, Mariamna, Marta, Maria in Amai, sv., † 347, device in mučenke v Arbeli v Perziji
• Vincenc, sv., prva st., mučenec v Agenu v Franciji

9. junij

Vesoljna Cerkev je na današnji dan postavila god sv. Eferma Sirskega, cerkvenega učitelja, ki je živel v 4. stoletju v današnji Turčiji. Njegovi starši so bili kristjani in so ga vzgojili v krščanski veri, krščen pa je bil šele, ko mu je bilo osemnajst let. Bogoslovje je študiral v zavodu, ki ga je ustanovil škof Jakob v Nisibisu, vendar ni bil posvečen v duhovnika, temveč samo v diakona. Umaknil se je v mesto Edeso. Najprej je v njeni okolici živel kot puščavnik v skalni votlini, kmalu pa je začel poučevati na šoli v mestu in tam napisal večino svojih asketskih dela. Za pisateljsko delo je bil izredno nadarjen. Poglabljal se je v Sveto pismo in z njim pobijal krive nauke svojega časa. Znal je bistro pokazati nesmiselnost verovanja v zvezde in druga praznoverja. Vendar mu ni bilo do tega, da bi se izgubljal v polemiki, marveč je nasproti krivim naukom postavljal podobo prave vere s pravilno razlago Svetega pisma. Veliko svojih razlag je podal v pesniški obliki, zato ga Sirci imenujejo 'harfa Svetega Duha'. Katoliška Cerkev mu je leta 1920 priznala čast cerkvenega učitelja. Upodabljajo ga kot pišočega učitelja ali s knjigo in zvitkom v roki.

9. junij

Na slovenskih tleh stoji nad trideset cerkva, posvečenih današnjima godovnjakoma, mučencema Primožu in Felicijanu. Najstarejša in umetniško najbolj bogata med njimi je vsekakor tista, ki so jo v hribih nad Kamnikom postavili že pred letom 1396. Sedanja lepa in prostorna romarska cerkev je bila dozidana leta 1459, posvečena pa leta 1492, tedaj, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Njene stene so poslikane s prizori iz Jezusovega in Marijinega življenja. Nekdaj je bila to sloveča božja pot, ki je privabljala ne le Kranjce, temveč tudi Štajerce in celo Korošce. Pri shodu je duhovnik blagoslovil veliko posodo ajde, ki jo je potem cerkovnik delil romarjem, da so jo doma pomešali med semensko ajdo.

Primož in Felicijan sta bila rodna brata, doma v Sabinskih gorah, severovzhodno od Rima. Še mlada sta prišla v Rim, kjer so ju poganski duhovniki naznanili oblastem, da sta kristjana. Prijeli so ju, ju pretepali in mučili, onadva pa sta junaško vztrajala v veri. Pobožna zgodba pripoveduje, da sta brata v ječi molila: »Pomagaj nama, o Bog, naš Zveličar, in zaradi slave svojega imena naju reši. Odpusti nama grehe zaradi svojega usmiljenja, da ne porečejo med narodi: 'Kje je njihov Bog?'« Nazadnje je sodnik ukazal rabljem, naj Primoža in Felicijana obglavijo. To se je zgodilo leta 304, med preganjanjem kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Spominjamo se ju 9. junija.

Primož je na Slovenskem vedno bolj priljubljeno ime. Izhaja iz latinske besede 'primus', ki pomeni prvi (lahko tudi najboljši npr. najboljši v razredu, prvak). Poimenovanje z vrstilnimi števni ki je bilo značilno v starem Rimu: prvorojenemu sinu so rekli Primus, drugi je bil Secundus, če se je kot tretja rodila hčerka, je dobila ime Tertia itd. Ime Felicijan ('srečen, uspešen, blažen') pa je pri nas silno redko. Kot zanimivost naj omenim: najbolj znan Primož med Slovenci je bil Trubar, protestantski pridigar in začetnik slovenske književnosti svojemu sinu pa je dal ime Felicijan, tako da sta godovala na isti dan.

• Armand, bl., † 1524 ali 1534, frančiškanski teološki pisatelj
• Cecilija, bl., † 1290, dominikanka
• Diana in Cecilija, bl., † 1236, dominikanki
• Evstadiola, sv., 7. st., opatinja v Bourgesu v Franciji
• Gildard, sv., 6. st., škof v Rouenu v Franciji
• Jakob Berthieu, bl., † 1896, jezuit in misijonar na Madagaskarju (8. junij, god 4. februar)
• Klodulf, sv., † ok. 660, škof v Metzu v Franciji
• Marija od božjega Srca Jezusovega (Droste zu Vischering), bl., † 1899, mistikinja in bolnica iz Münstra
• Medard, sv, † ok. 560, škof
• Nikolaj iz Gesturija (Medda), bl., † 1958, kapucinski brat v Caligariju
• Severin, sv, 6. st., škof v San Severinu v Italiji
• Viljem, sv, † 1154. škof v Yorku

8. junij

Drugi svetnik, ki ga danes najdemo v koledarju, je sv. VILJEM, škof v angleškem mestu Yorku, ki je živel v prvi polovici 12. stoletja. Kot duhovnik je bil med ljudmi priljubljen zaradi svoje dobrote in svetega življenja, zato je bil izvoljen za nadškofa v Yorku, vendar škofovske službe ni mogel opravljati, ker je nasprotna stranka izbrala za nadškofa svojega kandidata. Viljem se zaradi tega ni razburjal, temveč je mirno živel naprej, se posvečal molitvi in dobrodelnosti. Razmere so se uredile šele leta 1153 in tedaj je mogel zasesti škofovski sedež v Yorku. Toda le za malo časa, kajti že 8. junija 1154 je umrl. Za svetnika ga je razglasil papež Honorij III. leta 1227.

Danes goduje kateri od tistih Slovencev, ki jim je ime Vitjem, Viti, Vilko; teh ni prav veliko. Ime Medard pa je v Sloveniji prava redkost.

8. junij

Gotovo ste že slišali tisti pregovor, ki pravi: »Kakršno vreme Medarda kane, takšno štirideset dni ostane.« Sveti Medard, ki danes goduje, z vremenom nima nič opraviti v pregovor je prišel zato, ker so dolgoletne izkušnje kmečkih ljudi pokazale, da se prve dni junija vreme rado za dalj časa ustali lepo ali grdo. Če je vreme lepo, se začenjajo pripravljati na košnjo.

Življenje tega svetniškega moža, ki je bil rojen na severu Francije leta 457, sta popisala latinska pisatelja Venancij Fortunat in sv. Gregor iz Toursa. V svoja zapisa sta natresla precej ljubkih legend. Ena od teh pripoveduje, kako je nekdo prišel v njegov vinograd grozdje krast. Veliko si ga je naložil, ko pa je hotel oditi, ni več našel izhoda. Zjutraj so ga vsega upehanega našli Medardovi delavci in ga peljali h gospodarju. Ta ga je poučil, kako grda pregreha je tatvina in mu ukradeno grozdje podaril. Zaradi te prigode častijo sv. Medarda kot zavetnika vinogradov.

V otroških in fantovskih letih se je Medard ukvarjal s kmečkimi opravili. Ko je začel malo globlje razmišljati o svojem življenju, je sklenil, da postane duhovnik. Po nekaj letih škofijske šole je prejel mašniško posvečenje. Tedaj mu je bilo triintrideset let. Nato je štirideset let goreče deloval kot dušni pastir. Bil je vnet pridigar, s svojim spokornim življenjem pa je bil najlepši zgled svetniškega duhovnika. Vse, kar je imel, je delil revnim, zato ni čudno da so ljudje po smrti škofa v mestu Vermandoisu hoteli imeti za naslednik Medarda, čeprav je bil tedaj star že 73 let. Tudi kot škof je živel enako kot prej: spokorno, v ljubezni do Boga in do bližnjega. Obhodil je vse kraje svoje škofije, da bi osebno spoznal čim več svojih vernikov. Ko je umrl škof v mestu Toumayju, so verniki želeli biti podrejeni Medardu. Tako je svetnik upravljal dve škofiji, ki sta se kasneje (v 12. stoletju) za stalno združili. Del nove škofije je bil še poganski in Medard je imel prav trdo delo, da je malikovalstvo iztrebil in ljudem oznanil evangelij ljubezni.

Umrl je okoli leta 560. Najprej so ga pokopali v mestu Tournai, pozneje pa so njegove posmrtne ostanke v slovesnem sprevodu prenesli v Soissons. Kralj Sigibert je dal nad njegovim grobom postaviti veličastno cerkev.

Sv. Medarda najpogosteje upodabljajo kot škofa v mašnem plašču in s škofovsko palico, delečega miloščino. Kot svojega zavetnika ga častijo kmetje, zlasti kosci, pa tudi pivovarji in jetniki. K njemu se zatekajo v prošnjah za dež ali lepo vreme, za dobro košnjo, za rodovitnost polj in vinogradov.

• Ana od sv., Jerneja, bl., † 1626, karmeličanka
• Anton Marija Gianelli, sv., † 1846, škof v Bobbiu v Italiji
• Bogumil (Deocar, Gottlieb), sv., † pred 829, opat Deocar
• Godeskalk in tovariši, sv, † 1066, mučenci v Nemčiji
• Kolman, sv, 6. st., škof v Dromoru na Irskem
• Marija Terezija de Soubiran, bl., † 1889, ustanoviteljica družbe Marije Pomočnice
• Matej Talbot, † 1925, svetniški irski delavec
• Meriadok, sv., 7. st., škof iz Bretanije
• Peter in tovariši, sv, † 851, mučenci v Kordobi v Španiji
• Prvi mučenci tržaške cerkve, sv., prva st.
• Robert, sv., † 1159, prvi cistercijanski opat na Angleškem

7. junij

Eno pomembnih duhovnih žarišč na slovenskih tleh je cistercijanski samostan v Stični na Dolenjskem. Beli menihi, kakor cistercijane imenujejo zaradi njihove bele redovne obleke, so se tam naselili že leta 1136, sedemnajst let pred smrtjo sv. Bernarda, ki velja za pravega ustanovitelja cistercijanskega reda. Bil je tako močna osebnost, da je vtisnil globok pečat svojemu dvanajstemu stoletju.

Podobno kot sv. Bernard na evropski celini, je na angleškem otoku deloval njegov sodobnik sv. Robert, prvi cistercijanski opat onkraj Rokavskega preliva. Rodil se je okoli leta 1100 v kraju Gargrave v grofiji York. Bil je silno vedoželjen in nabral si je ogromno znanja, toda bolj ko se je bogatilo njegovo znanje, bolj je v njem zorelo spoznanje: »Samo Bog je velik, človek velja le toliko, kolikor cene ima v božjih očeh.« Po mašniškem posvečenju je nekaj časa opravljal duhovniško službo v domačem kraju.

V želji, da se duhovno poglobi, je vstopil v benediktinski samostan Whitby, ki pa se je mu je zdel premalo strog. Predstojniki so mu dovolili, da je z nekaterimi somišljeniki odšel v samostan Fountains blizu Yorka, kjer so menihi živeli po zgledu cistercije Clairvaux v Franciji, katere ustanovitelj je bil sv. Bernard.

Tako je Robert postal cistercijan in v redovnem obnovitelju sv. Bernardu je videl tistega glasnika z neba, ki ga je ves čas iskal. Z Bernardom sta kmalu postala prijatelja in sta si živahno dopisovala. Samostan Fountains je privabljal mlade može, željne zdrave duhovnosti. Ko je postal pretesen, je Robert dobil nalogo, da ustanovi nov samostan v škofiji Durham, ki mu je dal ime Newminster (Novi klošter). Menihi so ga izbrali za opata. Robert je uresničeval svoje želje iz mladosti in pa tudi zamisli redovnega ustanovitelja sv. Bernarda. Ko je tudi Newminster postal pretesen, je Robert med 1143–48 ustanovil še tri nove cistercijanske samostane.

Pri vsem njegovem delu ga je vodila misel: ponižnost je temelj vsemu in vsa rast je iz milosti. Krotil ni samo svojega telesa, ampak tudi svojega duha, ki naj ga razsvetli samo božja luč. Iz njegovih ust je bilo slišati neprestano hvalo Bogu, da mu je očitno pomagal pri premagovanju težav, ki jih je nova ustanova morala prebroditi, preden se je ustalila. Robert se je držal cistercijanskih redovnih pravil, ki jih je bil izdelal Anglež Štefan Harding je vendar za svoje opatije sprejemal pobude še od drugod. Tako je po zgledu prvih puščavnikov uredil post ob kruhu in vodi za ves štiridesetdnevni post. Izogibal pa se je vsake samovoljnosti. Ko so ga neki zavistneži tožili sv. Bernardu, je Robert šel k njemu. Srečanje je bilo prijateljsko in Bernard mu je izkazal popolno zaupanje ter je odobril njegovo delo.

Od prvih dni svojega redovniškega življenja je Robert imel prisrčne stike s svetniškim puščavnikom Goderikom. Ko ga je leta 1159 zadnjikrat obiskal, je po vrnitvi v Newminster zbolel in po dveh tednih 6. junija umrl blažene smrti. Ob češčenju, ki se je takoj začelo, so mu menihi pripravili grob v samostanski cerkvi. Njegov god so vedno obhajali 7. junija. Že v življenju se je o njem širil glas, da ima dar prerokovanja in videnj. Njegovi samostani so srečno prestali vse viharje, ki so kasnejša stoletja zajeli Cerkev na Angleškem.