God: 20. junij

Kristusovo Cerkev je vodil manj kot dve leti, toda to je bil zanj čas trpljenja in preizkušenj. Bil je subdiakon v Rimu in na sedež sv. Petra ga je spravil vzhodnogotski kralj Teo dat, ker se je bal, da bi rimska duhovščina ne izbrala za papeža koga takega, ki bi bil bolj naklonjen bizantinskemu cesarju Justinijanu kot pa njemu, ki je bil takrat gospodar Rima. Papež Silverij je bil splošno spoštovan zaradi svoje svetosti in delavnosti in kmalu si je pridobil srca vseh.

Zameril pa se je Teodori, ženi cesarja Justinijana, nekdanji plesavki, ki jo poznamo kot žensko dvomljivega slovesa iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem. Ko ni maral odstaviti svetniškega carigrajskega patriarha Mena, da bi se nanj vrnil njen ljubljenec, krivoverski Antim, je poslala bizantinskega vojskovodja Belizarja, da je papeža Silverija ugrabil in spravil v ujetništvo. To se je ponovilo še enkrat, potem ko je cesar Justinijan papeža ukazal peljati nazaj v Rim. Teodora je bila močnejša. Na samotnem otoku v Egejskem morju je papež Silverij 20. junija 537 umrl. Skoraj gotovo ga je dala umoriti Belizarjeva žena Antonina, da bi se prikupila cesarici Teodori.

God: 19. junij

Zdrava družinska vzgoja mora otroka pripravljati na življenje, kakršno v resnici je: ne samo z veselimi in srečnimi trenutki, temveč tudi s težavami in omejitvami. Oče današnje godovnjaki nje je svojo ljubljeno hčerko vzgajal predvsem za brezskrbno in veselo prihodnost, zato jo je prvi velik udarec skoraj podrl. Na srečo je imela ob sebi ljudi, ki so ji pokazali, kje naj išče opore, da bo mogla vzdržati tudi v preskušnjah.

Mihelina Malatesta se je rodila okoli leta 1300 v mestu Pesaro na italijanski strani jadranske obale kot plemiški otrok. Nič ji ni manjkalo. Odraščala je v pravo lepotico. Že pri dvanajstih letih so jo poročili z mladim velikašem iz družine Malatesta. Tudi on ji je nudil udobje, sijaj in prijetno družbo. Ko je po nekaj letih rodila sina, se je nanj navezala z vsem srcem. Prvič je občutila strašno bolečino, ko ji je po osmih letih zakona umrl ljubljeni mož. Nekaj časa je bila popolnoma otopela, mrtva za vse. Ko je le prišla k sebi, se je bolj živo zavedla minljivosti življenja, zato ga je skušala napolniti z dobrimi deli. Še vedno pa je bila ujetnica svojega bogastva.

Leta 1335 je prišla v Pesaro resna žena njenih let: frančiškanska tretjerednica Sorijana. Mihelina jo je povabila na svoj dom. Sorijana je svoji gostiteljici odpirala oči za spoznavanje božje veličine, dobrote in usmiljenja, posebno pa jo je navajala k nenavezanosti na svetne dobrine. Mihelina je bila dobra učenka: dobrodelnost je začutila kot svojo dolžnost in prav kmalu je znala velikodušno ravnati z ljudmi ter pozabljati nase. Zelo je ljubila svojega sina edinca. Ko ga je vrgla božjast in je kmalu nato umrl, je sicer to izgubo komaj prebolela, vendar je ni strla kot prej smrt moža. Ta žrtev je bila zanjo nova stopnica k Bogu.

Sklenila je, da bo poslej živela revno kot frančiškanska tretjerednica. Ko je hotela ta svoj sklep uresničiti, je naletela na hudo nasprotovanje pri sorodnikih in pri družbi, v kateri se je dotlej sukala. Njeno življenje je potekalo v molitvi in spokornosti, predvsem pa v dobrodelnosti. Ko je začutila, da se ji bliža smrt, se je srečna in hvaležna prepustila božji volji. Umrla je 19. junija 1356. Pokopali so jo v frančiškanski cerkvi v Pesaru, kjer počiva še danes. Uradno je bila razglašena za blaženo leta 1737.

God: 19. junij

Ob današnjem datumu sta v koledarju tudi imeni sv. Gervazija in Protazija, ki sta umrla kot mučenca v Milanu, najverjetneje pod cesarjem Decijem okoli leta 250. Njun spomin je ohranjal sv. Ambrož, ki je bil škof v Milanu proti koncu 4. stoletja. Odkril je njun grob in njune relikvije slovesno prenesel v svojo stolnico, ki zdaj nosi ime po njem.

Bila sta tako slavna, da sta bili njuni imeni vključeni v litanije vseh svetnikov; v novih, ki so se izoblikovale po drugem vatikanskem koncilu, ju ni več.

God: 19. junij

Vesoljna Cerkev se danes spominja sv. Julijane Falconieri, ki je živela v prvi polovici 14. stoletja v Firencah in je ustanovila žensko vejo reda servitov služabnikov Matere božje. Te redovnice se imenujejo mantelatinje po italijanski besedi 'mantello', ki pomeni plašč.

Njihova redovna obleka ima namreč obliko plašča, ki zakriva vso postavo od glave do peta. Njihovo glavno opravilo je češčenje žalostne Matere božje in dela usmiljenja.

God: 19. junij

Mesto Koper po starem izročilu danes obhaja god svojega zavetnika svetega Nazarija, ki naj bi bil prvi škof tega mesta. Vsa koprska škofija se na današnji dan spominja posvetitve koprske stolnice. Stolnica je "mati vseh cerkva v škofiji", ker je v njej sedež stol škofa, prvega učitelja vere in prvega pastirja božjega ljudstva v krajevni Cerkvi, ki je del vesoljne Kristusove Cerkve. Prva koprska stolnica naj bi bila na tem mestu zgrajena že v 9. stoletju. Zunanjščina in notranjščina, zlasti pa arheološka izkopavanja v novejšem času, pričajo, da so jo večkrat prezidavah. Sedanjo obliko in velikost je dobila v prvi polovici 18. stoletja.

Koprska stolnica je bila vedno posvečena Marijinemu vnebovzetju, kot mnogo najstarejših cerkva na slovenskih tleh. Sveti Nazarij pa je bil vedno češčen kot zavetnik mesta. Po izročilu, ki ga sprejemajo skoraj vsi krajevni zgodovinarji, je oglejski patriarh Štefan, ko je uvidel, da ne zmore več sam voditi škofije, ker je s širjenjem krščanstva proti vzhodu vedno bolj rasla, ustregel vernikom v teh krajih: na priporočilo cesarja Justina I. je prosil papeža Janeza I., naj dovoli, da si večja mesta v Istri izberejo lastnega škofa. Izvolili so jih šest, med njimi Nazarija za mesto Kapris ali Egido v Tržaškem zalivu.

Izročilo ve povedati celo to, da je bil Nazarij rojen med letoma 470 in 480 v kraju Elpidum v okolici mesta; nekateri menijo, da v sedanjem Borštu. Za škofa je bil posvečen leta 524, novoustanovljeno škofijo pa naj bi vodil 33 let. Umrl je pred letom 557 in bil pokopan v svoji stolni cerkvi Matere božje. Pred napadi barbarskih narodov so njegove posmrtne ostanke skrili. Odkrili so jih več stoletij pozneje, ko se je nekdanji Kapris ali Kaprarija preimenoval v Justinopolis (po bizantinskem cesarju Justinu II.).

V 12. stoletju je mesto prišlo pod Benečane in vedno bolj se je uveljavljalo ime Capodistria ("glava Istre"). Leta 1380 so Genovežani mesto oplenili in odnesli v Genovo tudi relikvije sv. Nazarija. Šele leta 1422 je koprski škof Jeremija Pola dosegel, da so jih vrnili. Shranjeni so v marmornatem sarkofagu za škofovim sedežem. Na njem je v latinščini napisano: »To domovino ohranjaj in vodi, sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta.«

God: 18. junij

Rimski cesar Dioklecijan, ki je imperiju vladal v letih od 284 do 305, je bil zadnji velik preganjavec krščanstva. Do tega ni prišel sam od sebe, temveč na prigovarjanje drugih. Dioklecijan je imel kristjane v svoji najbližji okolici. Krščanstvu zelo blizu sta bili celo njegova žena Priska in hči Valerija, ki jo je dal za ženo svojemu cezarju (sovladarju) Galeriju. Na rimskem cesarskem dvoru je bilo precej krščanskih nameščencev. Dioklecijan je za to vedel in je to sprejemal. Njegov sovladar Galerij pa je bil do kristjanov veliko bolj nestrpen. Po zmagi nad Perzijci leta 297 je Galerijev vpliv na Dioklecijana naraščal. Ta vpliv so porabili poganski svečeniki, ki so pritiskali na Galerija, on pa na Dioklecijana: trdili so, da ves njegov trud za obnovitev države ne bo uspel, če ne zatre krščanstva. Pod vplivom svojega sovladarja Galerija je cesar Dioklecijan v začetku leta 303 podpisal prvi odlok zoper kristjane. S tem odlokom je je krščanskim državljanom odvzel državljanske pravice in vsa častna mesta, prepovedal je dajati svobodo krščanskim sužnjem, zapovedal sežiganje krščanskih svetih knjig in porušiti njih bogoslužne stavbe.

Žrtvi tega preganjanja, ki je zajelo skoraj celotno rimsko cesarstvo, sta bila tudi rimska brata dvojčka Marcel in Marcelijan, ki se ju spominjamo na današnji dan. Poročilo o njunem mučeništvu pravi, da sta dala življenje za Kristusa pred letom 303. Če to drži, lahko sklepamo, da sta bila brata v vojaški službi, kajti pred letom 303 zaradi vere še niso gnali pred sodišča drugih kristjanov razen vojakov in drugih državnih uslužbencev.

Izvirnih poročil o njunem življenju in smrti nimamo. O bratih dvojčkih-mučencih največ poroča legenda o mučeništvu sv. Sebastijana (Boštjana). Tam beremo, da sta bila Marko in Marcelijan iz ugledne rimske družine Trankvilinov. Krščansko vero sta sprejela že v mladosti. Poročila sta se in lepo krščansko živela. Ko je rimski sodnik Kromacij zvedel, da sta kristjana, ju je dal privesti predse in ju nagovarjal, naj darujeta bogovom, kakor veleva cesarjev ukaz. Kromaciju se je zdelo škoda njunih mladih življenj, zato jima je dal trideset dni časa za premislek. Izročil ju je upravniku ječe, da ju omehča in pripravi do tega, da od vere odpadeta. Oba sta vse te nasvete gladko odbila. Pogovori, pravi legenda, so se končali s tem, da so krščansko vero sprejeli še njuni starši, obe ženi in celo sam sodnik Kromacij.

V ječi ju je obiskal tudi papež Gaj, ki ju je posvetil v diakona. Zdaj sta še bolj goreče oznanjala Kristusa, ki je njuno oznanjevanje potrjeval s čudeži. To je neki Torkvat naznanil sodišču. Dvojčka so znova privedli pred sodnika, ki ju je obsodil na smrt. Po krutem mučenju so ju prebodli s sulico. Poročilo pove tudi, na katerem kraju ob Apijski cesti so pokopali njuni trupli. Svetinje sv. Marka in Marcelijana so častili v rimski baziliki sv. Kozma in Damijana.

God: 18. junij

Papež Janez XXIII., 'župnik sveta' in pastir božjega ljudstva z vsem srcem, je kot mlad zgodovinar proučeval življenje in delo Gregorija Barbariga, ki je bil sredi 17. stoletja škof v Bergamu, Janezovi rojstni škofiji. Občudoval je tega svetniškega nadpastirja in želel ga postaviti našemu času za zgled posnemanja. Prav s tem namenom je končal postopek njegove poti do oltarja in ga je leta 1960 prištel med svetnike katoliške Cerkve ter določil, naj se njegov spomin obhaja 18. junija.

Beneška plemiška rodbina Barbarigo, ki je dala današnjega svetnika, izvira iz Istre. V Benetkah si je pridobila ugled z velikodušno podporo Cerkvi. Gregorij se je rodil 16. septembra 1625 kot prvi od štirih sinov v družini, ki je zgodaj ostala brez matere: ko je umrla, je imel Gregorij komaj šest let. V družini je bila navada, da je otroke versko, moralno in politično vzgajal oče; po smrti matere je bilo to tudi nujno potrebno. Svoji nalogi je bil Gregorijev oče dorastel, saj je bil zelo pobožen mož. Sam ga je pripravljal na prvo spoved in prvo obhajilo, ki sta ga potem vsako nedeljo skupaj prejemala. Oče je bil Gregoriju tudi temeljit učitelj filozofije in matematike, drugih predmetov pa so ga učili najboljši beneški strokovnjaki. Njegova izobrazba je bila tako temeljita, da je mogel že pri osemnajstih letih prevzeti službo tajnika pri beneškem poslaniku Contariniju na mirovnem kongresu v Münstru na Vestfalskem. Odločilnega pomena zanj je bilo srečanje s papeževim nuncijem, kasnejšim papežem Aleksandrom VII.

Ta je videl, kako pobožen je Gregorij, zato ga je nagovoril, naj postane duhovnik. Ko mu je bilo petindvajset let, se je Gregorij vrnil v Benetke in se vpisal med duhovniške kandidate. V Padovi je napravil doktorat iz cerkvenega prava in bil pred božičem leta 1655 posvečen v duhovnika. Že nekaj mesecev zatem je novoizvoljeni papež Aleksander VII. Gregorija poklical v Rim v službo v papeški pisarni. Tam je ostal le poldrugo leto, kajti že aprila 1657 je bil imenovan za škofa v Bergamu v severni Italiji. Pred seboj je poslal pastirsko pismo, ki razodeva vso njegovo ljubezen do Gospodove črede, ki mu bo zaupana. Svoje delo je pričel pri sodelavcih duhovnikih. Vsakega je spoznal osebno in mu pomagal v duhovni ali materialni stiski. Hotel je in je tudi dosegel, da so mu vsi zaupali ko bratu. Srečeval se je tudi z verniki: v dveh letih je obiskal vseh 279 župnij svoje škofije, natančno preučil stanje v njih in odstranjeval ugotovljene napake. Leta 1660 je pripravil zelo uspešno škofijsko sinodo in papež Aleksander VII. ga je imenoval za kardinala ter ga za nekaj časa poklical v Rim. Gregorij je od tam pisno vodil bergamsko škofijo in trdno upal, da se kmalu vrne med svoje duhovnike in vernike.

Toda leta 1664 je bil imenovan za škofa v Padovi. Škofija je bila veliko težja kot bergamska, vodil pa jo je triintrideset let. Ob nastopu nove službe je vernikom dejal: »Kristus je prvi pastir in škof vaših duš, jaz pa ne smem dopustiti, da bi vaše duše, odkupljene za ceno božje krvi, postale plen pekla.« Duhovnikom je naročal, naj bodo ljudem vzor: »Vaši župljani nimajo druge knjige, da bi se iz nje učili, kakor le vaš živi zgled.« Ko se mu je neki župnik potožil zaradi slabih navad med farani, mu je mirno odgovoril: »Pravijo, da riba smrdi pri glavi. Če boste vi storili svojo dolžnost, jo bodo tudi ljudje. Dokler nisva tega napravila midva škof in župnik se ne smeva pritoževati.«

Ko so njegove moči pojemale in mu je zdravnik priporočal počitek, ga je zavrnil z besedami sv. Karla Boromejskega: »Škof mora umreti od utrujenosti ob naporih za Cerkev.« Umrl je 18. junija 1697. Med svetnike ga je prištel papež Janez XXIII. in postavil njegov spomin na 17. junij, po preureditvi bogoslužnega koledarja 1969 ga praznujemo 18. junija.

God: 17. junij

Praški nadškof Jan Jenštejn (nemško Jenzenstein), je bil predstojnik sv. Janeza Nepomuka, njegov sotrpin in vnet častilec božje matere Marije. Na njegovo pobudo je papež Urban VI. z letom 1389 uvedel nov praznik Marijinega obiskanja.

Družina, v kateri se je rodil Jan Jenštejn leta 1347, je bila med najuglednejšimi na Češkem. Cesar Karel IV. Luksemburški je bil osebni prijatelj Janovega očeta, materin brat Jan Očko pa je bil nadškof v Pragi. Tako je bil Jan v mladih letih dobro preskrbljen, pa tudi ukaželjni Jan sam je mnogo obetal. Dosegel je tolikšno izobrazbo, kakor je bilo malokateremu dano: ko je napravil izpite na praški univerzi, so ga poslali še na spopolnitev znanja na slavne učne zavode v Padovi, Bologni in Montpellieru. Pred odhodom v tujino je bil že duhovnik in po vrnitvi domov je dobil leta 1375 škofijo v Mišnju (Meissen) med Slovani na Saškem. Škofovsko službo je opravljal z vso moralno resnobo. Za svojo prvo dolžnost si je naložil, da opusti lagodne plemiške običaje in si z obilno molitvijo in posti pridobi milosti zase in svoje ovce, da bi mogel zatreti posvetnost, ki se je bila razpasla v tej škofiji. V Mišnju je ostal le dobra tri leta, zakaj po smrti strica Jana Očka so ga poklicali na nadškofijski sedež v Pragi. Nastopil je v pozni jeseni 1378, star dobrih trideset let.

V Pragi so Jana čakala viharna leta. Branil je pravice Cerkve zoper cesarja Venčeslava, ki je hotel uveljaviti svojo moč predvsem s tem, da si ukloni škofe in s cerkvenimi nadarbinami plačuje svoje somišljenike. Cesar mu je skušal vzeti celo nadškofovsko oblast, včasih zlepa, drugič zgrda, a Jan se sili ni uklonil. Končno je leta 1395 v Rimu odstopil kot praški nadškof. Ljubezen do rodne zemlje ga je gnala, da se je vrnil na Češko, kjer je poskusil služiti Cerkvi kot potujoči misijonar. Tudi ta poskus je moral opustiti. Ovirala ga je državna oblast, pa tudi zdravje mu je odpovedalo. Zato se je vrnil v Rim, se naselil v samostanu pri cerkvi sv. Praksede, živel tam v prostovoljnem uboštvu in mnogo molil za svojo domovino. 17. junija 1400 ga je doletela smrt v sluhu svetosti.

Odkar je Jan Jenštejn stopil v javno življenje, je bil velik dobrotnik revnih in varuh zatiranih. Z vsemi močmi je branil svobodo Cerkve. Ko tam ni dosegel zunanjih uspehov, je storil, kar je največ mogel, za obnovitev duhovnih moči Cerkve. Za prvo sredstvo je imel evharistične pobožnosti. Leta 1391 je na sinodi med prvimi škofi priporočal pogostno in celo vsakdanje obhajilo. Poleg praznika Marijinega obiskanja, ki ga je sam začel obhajati, je uvedel po rimskem zgledu praznovanje Marije Snežne (gl. 5. avgust), osebno pa je častil še posebej Marijo sedem žalosti.