God: 16. junij

V švicarskem kantonu Luzern se je v kraju Meggen rodila Katarina Scherer 31. oktobra 1825. Iz kmečke družine se je v Luzernu že mlada naučila premagati naravni odpor do bolnikov. Na romanju v Einsiedeln je leta 1844 začutila božji klic in 27. oktobra 1845 je v samostanu Wurmsbach pri Zürichu s še štirimi sosestrami izrekla redovne obljube v novi družbi Sester sv. Križa, ki jo je zasnoval kapucin Teodozij Fiorentini. Ker je ustanovitelj p. Teodozij že 15. februarja 1845 nenadoma umrl, je vsa skrb za družbo prešla na sestro Marijo Terezijo.

Leta 1857 so jo izvolili za vrhovno predstojnico v materini hiši v Ingenbohlu. Sestre naj bi se posvečale vzgoji mladine od mladih let do poklicne izobrazbe z namenom, da bi skrbele za bolnike, zapuščene, sirote, jetnike. Skupnost se je hitro širila tudi v drugih evropskih državah, ob smrti Schererjeve 16. junija 1888 je bilo že 422 redovnih hiš s 1500 sestrami. Za blaženo je bila razglašena 29. oktobra 1995. Njene sestre, ki imajo pri nas samostan v Mali Loki pri Ihanu, obhajajo njen god 16. junija, na njen smrtni dan.

God: 15. junij

Ljubitelji psov boste prav gotovo vedeli, da se pasmi velikih pa prijaznih psov, ki so izučeni za reševanje ponesrečencev izpod snežnih plazov, pravi bernardinci. Ime so dobili po zavetišču na prelazu Veliki sveti Bernard v Švici, ki vodi na Montblanc, naj višjo goro Evrope. Zavetišči Mali in Veliki sveti Bernard je ustanovil pred več kot devetsto leti sv. Bernard Mentonski ali iz Aoste.

Iz njegovega življenja imamo le malo zanesljivih podatkov. Legendarni življenjepis iz 15. stoletja ve povedati, da je bil sin viteza, rojen okoli leta 923 na gradu Menton v Savoji. Po študijih v Parizu so ga starši namenili za državno službo, toda Bernard je brez njihove vednosti v Parizu študiral bogoslovje in se zavezal, da se nikoli ne bo poročil. Ko se je vrnil domov, so mu starši že izbrali nevesto, on pa se je umaknil v avguštinski samostan v Aosto; kjer si je naložil težko breme: versko vzgojo otrok, izobraževanje in vzgojo duhovnikov, pridiganje, spovedovanje in dušnopastirska potovanja po deželi. Močno so ga prizadele novice o nesrečah v gorah, zlasti o uničujoči moči snežnih plazov. Iz svojih prihrankov je dal zgraditi dve gostišči, ki sta bili gostoljubno odprti vsakemu popotniku. Oskrbo teh zavetišč je zaupal avguštinskim menihom iz Aoste. Z darovi papežev, vladarjev in drugih bogatih ljudi se je glavno gostišče na Velikem sv. Bernardu razširilo v mogočno stavbo. Ob gostišču so pozneje zgradili cerkev, posvečeno sv. Nikolaju in sv. Bernardu. Menihi so skozi stoletja brezplačno nudili romarjem in popotnikom stanovanje, hrano in sploh vso oskrbo. Spremljali so jih na nevarnih poteh ter reševali tiste, ki so zašli ali so se ponesrečili, zlasti pod plazovi. Pri tem so jim bili v veliko pomoč omenjeni psi, ki so po kraju, kjer so jih vzgojili, dobili ime bernardinci.

Zadnji del svojega življenja je Bernard apostolsko deloval med ljudmi po gorah in dolinah italijanskih, francoskih in švicarskih Alp. Ko je bil že zelo bolan, se je odpravil na pot v Novaro, mesto v severni Italiji, da bi spravil dva sprta grofa. To zadnje delo ljubezni do bližnjega ga je stalo življenja: dobil je hudo vročino in 12. junija 1081 je umrl. Za svetnika je bil slovesno razglašen leta 1681. Papež Pij XI., ki je bil navdušen ljubitelj gora, je sv. Bernarda Mentonskega imenoval "enega največjih junakov katoliške Cerkve" in ga leta 1923 počastil s tem, da ga je razglasil za zavetnika planincev in turistov.

God: 15. junij

Pregovor: »O svetem Vidi se skozi noč vidi«, ki hoče povedati, da je na njegov god dan najdaljši in noč najkrajša, izvira še iz časov pred reformo koledarja. Po starem, julijanskem koledarju (sedanji je gregorijanski) so god sv. Vida obhajali na dan poletnega kresa, zdaj pa njegov spominski dan pride skoraj deset dni prej na 15. junij, ko dan še nekoliko raste. Sveti Vid je eden najbolj češčenih svetnikov na Slovenskem. To potrjuje že število njemu posvečenih cerkev, ki jih je 76 od tega 38 župnijskih in večinoma se po teh cerkvah imenuje tudi kraj (Šentvid, Sveti Vid, Šembid). Svetemu Vidu posvečene cerkve spadajo med najstarejše in segajo v začetke krščanstva na naših tleh, zato strokovnjaki domnevajo, da so jih naši predniki postavljali v krajih, kjer so prej častili slovanskega poganskega boga Svetovita. Našim prednikom je bil sveti Vid tudi eden od štirinajstih pomočnikov v sili: priporočali so se mu za zdravje živcev in oči (vida), zoper božjast, ob nevarnosti bliska in ognja, zoper kačji pik. Za nebeškega zavetnika so ga imeli lekarnarji, kotlarji, pivovarji, gluhonemi, viničarji in rudarji pa tudi gledališki igralci in plesalci. Upodabljali so ga na dva načina: kot mladeniča s palmo, simbolom mučeništva, ali pa mučenega v kotlu s kotličem v roki.

O življenju in mučeništvu svetega Vida govori samo legenda iz začetka 7. stoletja, ki se je porodila v glavi z bujno domišljijo. Povsod po Evropi razširjeno češčenje tega svetnika pa da misliti, da ta legenda le ni brez zgodovinske podlage. Sveti Vid spada med tiste krščanske mučence, ki so jih kristjani dobro poznali in morda prav zato nihče o njih ni poizvedoval, ker pač ni bilo dvomov. Skoraj zanesljivo je bil sveti Vid doma s Sicilije. Po legendi naj bi ga vzgajala zakonca Modest in Krescencija, ki sta bila kristjana in sta v krščanski veri vzgojila tudi njega. Vsi trije naj bi tudi skupaj umrli mučeniške smrti. Cesar Dioklecijan, ki mu je bil Vid v Jezusovem imenu ozdravil obsedenega sina, je dal vse tri, ker niso hoteli darovati rimskim bogovom, vreči v kotel, poln raztopljenega svinca. Takoj se je približal božji angel, ki jih je rešil. Nato jih je dal cesar do smrti mučiti na natezalnici. To naj bi se zgodilo okoli leta 304.

Iz poznejšega časa vemo, da so relikvije svetega Vida leta 775 prenesli v samostan St. Denis pri Parizu; Francozi pravijo temu svetniku Guy. Od tam je del relikvij šlo na Vestfalsko, nekaj pa jih je nemški cesar Henrik I. poklonil češkemu knezu sv. Venceslavu (Vaclavu) in hrani jo jih v veličastni cerkvi sv. Vida na Hradčanih v Pragi.

God svetega Vida ali po ljudsko Vidovo pomeni v slovenskem izročilu začetek 'kmečkega poletja'. Približuje se košnja, kar pove pesem: »Prišel bo sveti Vid, / češnje zorijo. / Fantje po travnikih / travco kosijo.« Pregovor, da je "sveti Vid češenj sit", je tud nastal še v dobi starega koledarja O svetem Vidu so češnje dozore le (in obrane) le v toplih primorskih krajih, ne pa v notranjosti slovenske dežele. Na Bizeljskem, poroča priznani etnograf Niko Kuret v svojem delu Praznično leto Slovencev, imajo zanimivo navado, da za god svetega Vida ali za Vidovo nedeljo spletejo iz zrelih češenj velik zvon, ki ga obesijo nad glavni oltar. Po maši ga snamejo in prirede zanj licitacijo za cerkvene pevce.

Vidov in Vid, ki danes godujejo, no Slovenskem ni prav veliko. Ime Vid izhaja iz latinskega imena Vitus, ki ga povezujejo z latinsko besedo 'vita', ki pomeni 'življenje'.

God: 14.junij

Carigrajski pa­triarh sv. Metodij I., je bil močan steber vesoljne Cerkve v pr­vi polovici 9. stoletja. Njemu dajejo življenjepisci naslov 'veliki', 'ves sveti' in 'božji' mož. Izšel je iz spoštovane in bogate družine v Sirakuzah na Sici­liji, ki je bila tedaj pod oblastjo bizantinskega cesarja. Rodil se je leta 789. Njegov oče Janez je bil po sinovem pričevanju mož močne vere, izobražen in pogumen. Tak je želel biti že od mladega tudi Metodij. Ko je izčrpal vse vire učenosti v Sirakuzah, je šel spopolnit svoje znanje še v Carigrad, kjer se je kmalu od­ločil za meniški stan. Stopil je v samostan Kenolak ob vznožju bitinijske gore Olimp. Po nastopu cesarja Mihaela I. (811-813) je patriarh sv. Nikefor Metodija poklical v Carigrad in ga postavil za svojega ožje­ga sodelavca. Tudi ta značajni patriarh je močno oblikoval nazore sv. Metodija glede cerkvenega vodstva. V prvi dopustni starosti petind­vajsetih let je Metodij (814) postal patriarhov arhidiakon. Ko se je nato leta 815 pod cesarjem Leonom V. Armencem (813-820) obnovilo pre­ganjanje svetih podob, je Metodij odpotoval v Rim, da bi papežu poročal o nastalem položaju. V Rimu je prejel tudi mašniško posvečenje, ker ga viri od leta 817 dalje imenujejo kot duhovnika.

Leta 820 je odnesel cesarju v Cari­grad papeževo pismo z razlago dogmatičnega nauka o češčenju svetih podob. Pisma ni samo oddal, ampak je leta 821 od cesarja odločno zahteval, naj pokliče nazaj patriarha Nikeforja in naj odstrani ikono­klasta patriarha Antonija. Ta je dal Metodija do krvi prebičati in vreči v ječo. Cesar mu je nato ponudil prostost, če opusti svoje stališče glede verskih podob in se pri­lagodi cesarjevi »nevtralni politiki«. Metodij ni nikoli kupčeval s pre­pričanjem in tudi to pot ni niti za trohico popustil. Izgnali so ga na otoček Sv. Andreja ob bitinijski obali. V samotnem zaporu je moral strahot­no trpeti, zakaj ko so ga po devetih letih premestili na otok Princev (Prinkipe) in je dobil več stika z ljudmi, je bil podoben skeletu. Prostost so vr­nili Metodiju na nasvet cesarjevega tajnika Janeza, ki je cesarju pove­dal, da samo Metodij zna rešiti zapletena vprašanja iz Svetega pisma, ki so mučila cesarja. Po nagli smrti cesarja Teófila in odstavitvi patriarha Janeza Gramatika je bil za patriarha izvoljen »izgnanec« Metodij. Po sedmih dneh je novi patriarh Metodij ob umestitvi slovesno razglasil pomilo­stitev za vse ikonoklaste, ki bodo prostovoljno in javno obžalovali svo­jo zmoto, najvidnejšim žrtvam preganjanja pa zagotovil vrnitev na škofovska ali igumanska mesta. Cerkev naj se veseli miru in sprave. Zgodovinsko najpomembnejši pa je bil sinodalni sklep, s katerim je obnovil veljavo sklepov 7. vesoljnega cerkvenega zbora leta 787 glede češčenja svetih podob in razglasitev praznika pravoslavja (ali ortodoksije) 11. marca 843. Praznik obnovljene pravovernosti se obhaja na Vzhodu kar najslovesneje na prvo nedeljo v postu od tedaj do naših dni. Stal je na stališču, da mora Cerkev imeti le značajno neomajne vodnike. Po drugi strani spet ni hotel popustiti skrajnežem, ki so v svoji zelotski zaslepljenosti grajali patriarhovo modro in usmiljeno spravljivost z vsemi, ki so se s prepričanjem odrekli ikonoklastični zmoti. Leta 846 so patriarhu Metodiju po vrsti umrli trije najboljši sode­lavci in svetniški prijatelji, ki so mu pomagali obnoviti versko stanje po ikonoklastičnem divjanju (Teodor Graptos, Mihael Sinkellos in Joanikij). Tedaj se je bolehni Metodij zatekel v samoto, kjer je pred­vsem molil in pisal. Joanikij mu je napovedal, da bo kmalu umrl. Zato je Metodij hitel, da leta 847 s prenosom relikvij sv. Nikeforja, svojega učitelja in »drugega Janeza Krizostoma«, ne bi zamudil priložnosti, da mu še živ da zasluženo zadoščenje. Dušo je ves vdan v božjo voljo izdihnil 14. junija 847.

Med njegovimi spisi, ki niso vsi ohranjeni, so imeli največji vpliv orisi svetniških življenj in govori v njihovo čast. Poleg že imenovanega sv. Evtimija in drugih vzhodnih svetnikov je poveličeval tudi svetnike, ki so pri nas dobro znani, posebno sv. Kozma in Damijana ter Nikolaja. Več njegovih himn v čast svetnikom še danes pojejo pri vzhodni li­turgiji.

God: 14. junij

O obeh mučencih zanesljivo vemo le glavne podatke. Bila sta nižja uradnika rimske finančne uprave, ki je imela ob veliki državni cesti skozi Galijo (današnjo Francijo) proti Britaniji svoje skladišče za žito in drug živež pri Braineu v dolini Basoke (danes: Aisne). Njuna naloga je bila, da sprejemata, zapisujeta, hranita in spet oddajata živež po na­ročilu višjega državnega upravnika. Valerij in Rufin sta bila znana po svoji zanesljivi zvestobi in poštenosti. Bila pa sta tudi goreča kristjana in sta velike priložnosti za stik z ljudmi uporabila za oznanjevanje bož­jega razodetja in odrešenja. Takrat, to je proti koncu tretjega stoletja, v tistih krajih krščanstvo še ni bilo splošno znano, oba misijonarja pa sta ga tako razširila, da je Kristusovo ime bilo tod že kmalu močno češčeno. Bil je to preskušen način za oznanjevanje evangelija, ki se je naj­bolj obnesel na tleh rimskega cesarstva, in način, brez katerega si končne zmage krščanstva skoraj misliti ne moremo. Navadno so bili najbolj vneti Kristusovi glasniki obrtniki in trgovci, v tem primeru pa vidimo, da so se take naloge oprijeli vsi sposobni kristjani.

Poskusila sta sicer pridobiti za Kristusa tudi svojega predstojnika, barbarskega suroveža in nasilnika Riziovara, a pri njem nista nič opra­vila. Zgodilo se je prav nasprotno: Riziovar ni maral ukloniti svojega tilnika pred Kristusom in je vrh tega oba skladiščnika zasovražil. Bila sta mu kakor nadležen očitek vesti in zato ju je hotel odstraniti. Prilož­nost za to se mu je pokazala, ko se je leta 303 začelo ostro preganjanje kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Ko sta Valerij in Rufin spoz­nala Riziovarjev naklep, sta se na tihem umaknila v skrito jamo, kakr­šnih je več v tisti dolini. Riziovar pa ni odnehal, dokler ju ni odkril in postavil pred sodišče. Dosegel je, da ju je po državnih zakonih doletela smrtna kazen. Valerija in Rufina, ki sta pred sodnikom junaško izpo­vedala svojo zvestobo Kristusu, so leta 303 obglavili in njuni trupli po običaju vrgli v reko Vesle. Kristjani so ju nato ob rečnem toku prestre­gli in ju skrivaj pokopali. Ko je nekaj let pozneje Konstantin Veliki, sin Konstancija Klora, dal krščanski veri državno priznanje, je postal grob obeh mučencev eden najslavnejših v krščanski Galiji. Relikvije Valerija in Rufina še danes časte v stolnici mesta Soissons in godovni spomin obeh mučencev 14. junija zelo slovesno obhajajo.

Mesto Padova v severni Italiji je znano po vsem svetu zaradi svetega Antona, ki sodi med najbolj priljubljene svetniške osebnosti in mogočne nebeške zavetnike v zahodnem krščanstvu. V Padovi in po Italiji je tako slaven in tako močno češčen, da mu pravijo kar 'Il Santo' (svetnik 'brez konkurence'). Veličastna bazilika, zgrajena nad njegovim grobom, privablja množice romarjev od vsepovsod. Mašna prošnja na njegov god ga predstavlja kot znamenitega oznanjevalca evangelija in pomočnika v vseh stiskah. Mnogi se mu priporočajo za izgubljene reči. Njegov kip ali sliko lahko vidite v skoraj vseh naših cerkvah: upodobljen je kot mlad redovnik, ki ima v naročju Dete Jezusa, v rokah pa drži lilijo.

Sveti Anton ni bil doma iz Padove in po rodu ni bil Italijan, temveč Portugalec. Rodil se je leta 1195 (ali morda kakšno leto prej) v Lizboni, prestolnici Portugalske. Pri krstu je dobil ime Fernando. Iz njegovega otroštva vemo le to, da je zgodaj izgubil starše. Pri petnajstih letih ga najdemo v stolniški šoli v Lizboni. Ko je šolo končal, je vstopil v skupnost avguštinskih korarjev, najprej v Lizboni, zatem v Coimbri. Poglobil se je v študij Svetega pisma in cerkvenih očetov. Pri šestindvajsetih letih je bil posvečen v duhovnika. V Coimbri srečal pet manjših bratov, ki jih je sv. Frančišek Asiški poslal kot misijonarje med Mavre, muslimanske Arabce na Pirenejskem polotoku. Od tam so odšli v Maroko, kjer so umrli kot mučenci. Njihove posmrtne ostanke so prepeljali v Coimbro in jih tam pokopali. Pričevanje teh misijonarjev je Fernanda tako prevzelo, da je poleti 1220 zaprosil za sprejem v red Frančiškovih manjših bratov, kjer je dobil ime Anton. Odšel je kot misijonar v Maroko, toda zbolel je – Bog mu je dal vedeti, da ima z njim drugačne načrte. Ko se je vračal v Coimbro, je vihar zanesel ladjo na Sicilijo in Anton se je pridružil sinovom sv. Frančiška v Messini. Konec maja 1221 se je udeležil generalnega kapitlja v Assisiju in se tam srečal s sv. Frančiškom. Kakšni dve leti se je mirnem samostanu Montepaolo pri Forliju učil redovnega življenja po vodilu očeta Frančiška. Kmalu je zaslovel kot odličen pridigar. Zaradi njegove učenosti ga je Frančišek leta 1223 imenoval za prvega bogoslovnega profesorja svojega mladega reda. V letih 1225–1227 je deloval v južni Franciji, kjer je s svojo ognjevito, a obenem blago pridigo zbiral skupaj velike množice, da je pogosto pridigal zunaj, na trgih. Ljudje so mu prisluhnili, ker je svoje oznanjevanje potrjeval z življenjem. Ko je opominjal pridigarje: »Živa je govorica, ko govorijo dela. Umolknejo naj besede, govorijo naj dela«, je mislil tudi nase. Ko se je vrnil v Italijo, je bil izvoljen za predstojnika reda manjših bratov v severnem delu Italije. Leta 1230 je prvič prišel v Padovo, kjer je do konca leta zaključil svoje Nedeljske govore. Kot član poslanstva, ki je v redovnih zadevah potovala v Rim, je pridigal pred papežem Gregorjem IX., ki je bil tako prevzet od njegovega izrednega poznanja Svetega pisma, da ga je imenoval 'skrinja zaveze'. Ko je bil na lastno prošnjo razrešen predstojniške službe, se je vrnil v Padovo. Tu je pisal svoje slavne Govore za svetniške praznike. Po uspešnih postnih pridigah se je umaknil v Camposanpiero. Ko je začutil, da mu pojemajo moči, je prosil, naj ga odpeljejo v samostan v Padovo. Po poti je tako oslabel, da so ga prenesli v majhen samostan Arcella, kjer je še isti dan, 13. junija 1231, izdihnil dušo. Na njegovem grobu v Padovi so se začeli goditi čudeži. Ko so bili potrjeni, ga je papež Gregor IX. že 30. maja 1232 – manj kot leto dni po smrti – razglasil za svetnika. Naslov cerkvenega učitelja mu je dal papež Pij XII. leta 1946.

Silvester ČUK

God: 12. junij

Jolanda je bila hči ogrskega kralja Bele IV. Rodila se je leta 1235. Njena precej starejša sestra bl. Kunigunda (goduje 24. junija) je bila poročena s poljskim kraljem Robertom, ki je imel svoj dvor v Krakovu. Kunigundi so starši izročili Jolando v vzgojo, ko je bila stara komaj 5 let, in Kunigunda jo je lepo vzgojila. Tudi tretja sestra Marjeta je dosegla v življenju stopnjo popolnosti, da jo Cerkev časti kot svetnico (gl. 18. januar). Njihova teta je bila sv. Elizabeta (gl. 17. november). Ko je Jolanda odrasla, se je poročila z Boleslavom Pobožnim, vladarjem Velike Poljske. V zakonu je rodila tri hčerke, katere je vzgajala v pravem krščanskem duhu. Skupaj z njimi je molila, hodila v cerkev, delila miloščino in delala druga dobra dela. Živela je v miru in zadovoljstvu. Na svojega moža je vplivala tako blagodejno, da je zidal bolnišnice, samostane in druge zavode. Tudi Frančiškovemu redu je bil tako naklonjen, da je le-ta pognal globoke korenine na Poljskem.

Leta 1279 ji je smrt ugrabila moža. To je bil zanjo hud udarec, obenem pa tudi velika božja milost, saj je z moževo smrtjo dobila popolno svobodo: brez ovir in težav se je lahko posvetila redovnemu življenju v samostanu klaris v Sandeku (Stary-Sacz) v Galiciji. Ta samostan je ustanovila njena sestra Kunigunda, ki je po smrti svojega moža tudi vstopila vanj. Tako sta bili sestri skupaj.

V samostanu je hotela biti Jolanda kakor vse druge, le navadna redovnica. Ko je leta 1292 Kunigunda umrla, se je preselila v samostan v Gnezno, katerega je ustanovil njen pokojni mož. Tam so jo redovnice izvolile za opatinjo. Kot opatinja je dajala najlepši zgled svojim sosestram, revežem pa je delila veliko miloščino.

Leta 1298 je hudo zbolela in več mesecev bolehala, dokler ni 11. junija 1299 mirno v Gospodu zaspala. Po smrti se je prikazala bolni opatinji svojega samostana, vsa ožarjena z nebeško svetlobo. Po tej prikazni je opatinja takoj ozdravela.

Ker so se na njenem grobu godili mnogi čudeži, so jo ljudje začeli častiti kot svetnico. Papež Leon XII. je leta 1827 to češčenje potrdil in odobril.

V samostanih klaris obhajajo god bi. Jolande 12. junija. (Klarise, Nazarje)

God: 12. junij

Alejda ali Adelajda, svetnica cistercijanskega reda, se je rodila leta 1215 v Schaerbeeku blizu mesta Bruselj. Bila je izredno ljubka in nadarjena deklica. S sedmimi leti so jo starši dali v pouk in vzgojo v samostan cistercijank La Cambre (Mariae Kammern, Pennebeck) pri Bruslju, kjer je zelo napredovala v znanju in krepostih, zlasti v ljubezni do Boga. Bila je ljubezniva do sester, prizadevna pri delu in je rada molila.

V tem samostanu je postala redovnica cistercijanka. Jezus jo je izbral za svojo trpečo nevesto. V posebnem videnju je spoznala svoje prihodnje trpljenje. Z dvaindvajsetimi leti je zbolela za gobavostjo, zato je v velikem trpljenju stalno živela v celici ob cerkvi samotarsko življenje kot rekluza, ločena od sosester. Največja bolečina zanjo je bila, da se ni mogla skupaj s sosestrami udeleževati kornih molitev in mašne daritve ter sv. obhajila. Svojo strašno bolezen je sprejela popolnoma vdano. Proti koncu življenja je zaradi gobavosti tudi oslepela. Ko je izgubila desno oko, ga je darovala Bogu za nizozemskega kralja Viljema. Ko je ugasnilo njeno levo oko, je to žrtev sprejela in jo darovala za francoskega kralja Ludvika IX. Gobavost jo je razjedla po vsem telesu, da je postalo ena sama gnojna rana. Zdravje ostal le jezik, s katerim je v svojih molitvah slavila Boga, se mu zahvaljevala ter z njim tolažila in opogumljala obiskovalce. Svoje strahotne bolečine je darovala za spreobrnjenje grešnikov, za Cerkev in za duše v vicah. Zadnje leto njenega življenja je bilo trpljenje posebno hudo. Čim bolj je trpelo njeno telo, tem bolj je njena duša črpala veselje iz Odrešenikovih ran. Umrla je 11. junija 1250. Spadala je k cistercijanskemu ženskemu gibanju trinajstega stoletja. Njeno življenje in mistična doživetja je popisal samostanski spiritual. V stiškem samostanu obhajajo njen god 12. junija. (Nadrah)