God: 27. junij

Poromali ste v Krko, k tej častitljivi Marijini cerkvi in na grob svete Eme. Tudi Slovenci že dolgo častijo sveto Emo: mnogo slovenskih romarjev je že priromalo v Krko. To izročilo vi danes nadaljujete, ko se udeležujete šestega romanja treh dežel.« S temi besedami je papež Janez Pavel II. v soboto, 25. junija 1988 pozdravil okoli 70.000 romarjev, med katerimi je bilo vsaj 20.000 Slovencev s Koroške in iz vseh treh slovenskih škofij, zbranih na prostranem polju ob Marijini cerkvi v Krki. To veličastno svetišče je dala graditi koroška kneginja sveta Ema in v samostanu ob njej je umrla.

Leta 1287 so njene posmrtne ostanke slovesno prenesli v grobnico, postavljeno v kripti cerkve v Krki. To dejanje je pomenilo potrditev njenega svetniškega češčenja. Takrat so praznovanje njenega godu postavili na 27. junij. Na pobudo avstrijskih in slovenskih škofov je rimska kongregacija svetih obredov pristala na živo prepričanje zlasti vernih Slovencev, da je sveta Ema njihova mogočna priprošnjica pri Bogu, kakor jim je bila v življenju materinska dobrotnica.

Trdnega zgodovinskega dokaza, kdaj se je Ema rodila in kakšnega rodu je bila nemškega ali slovenskega nimamo. V tistih časih namreč v ljudeh še ni bilo kakšne zavesti o narodni pripadnosti. Po starem izročilu naj bi Ema zagledala luč sveta leta 983 na gradu Pilštajn na Kozjanskem. Čeprav je bila plemiškega rodu, se je počutila domačo med preprostimi in revnimi. Na rodbinskih posestih v Posavju in na Koroškem so bili podložniki večinoma Slovenci. Mlado Emo so starši poslali na nemški dvor, da se nauči uglajenega vedenja in da se primemo izobrazi. Ob cesarju Henriku II. in cesarici Kunigundi, ki ju Cerkev časti kot svetnika, je tudi sama rasla v veri in svetosti.

Na dvoru je Ema Pilštajnska srečala Viljema, mejnega grofa Savinjske marke, svojega bodočega moža. Viljem in Ema sta bila upravitelja precejšnjega dela sedanjega slovenskega ozemlja. Bila sta blaga in ljudem^ naklonjena zemljiška gospoda. Živela sta v skladnem zakonu, toda njuna družinska sreča je trajala le malo časa. Imela sta dva sina: Viljema in Hartviga; slednji je umrl že v otroških letih. Potem je Ema izgubila moža ni trdnih zgodovinskih poročil, kdaj, kje in kako je umrl. Po tedanji navadi je za moževo dušo poskrbela tako, da je dala sezidati več cerkva, kjer so molili za pokojnika (med drugim v Šentrupertu na Dolenjskem ter v Vidmu ob Savi). Leta 1035 je v bojih za oblast med cesarjem in samopašnim velikašem Adalberonom padel še njen sin Viljem.

Ko je Ema ostala sama, se je odrekla vsemu in je začela velikodušno razdeljevati svoje imetje v korist ljudstva in Cerkve. Njeno največje delo je bil samostan benediktink v Krki na Koroškem. Samostanska cerkev žalostne Matere božje, ki je še danes priljubljena božja pot, je bila posvečena leta 1043. Leta 1072 je samostan v Krki postal sedež novoustanovljene škofije (od leta 1786 ima sedež v Celovcu, še vedno pa se imenuje krška). V tem samostanu je Ema preživela zadnja leta svojega življenja. Redovnica sicer ni postala, pač pa je živela v redovniški skupnosti in se udeleževala molitev. Umrla je najbrž po letu 1045.

Vztrajno, devet stoletij trajajoče češčenje svete Eme med Slovenci je bila podlaga njene uradne razglasitve za svetnico leta 1938. Lahko rečemo, da je sveta Ema na neki način 'prva slovenska svetnica'. Slovenci so vedno radi romali na grob svete Eme k Krko. O njenem češčenju pričajo tudi mnoge cerkve, posvečene njej, zlasti na Koroškem in Štajerskem. Tudi krstno ime Ema, Emica na Slovenskem kar pogosto slišimo.

God: 26. junij

Do pokoncilske preureditve svetniškega koledarja je bil na današnji dan tudi spomin rimskih mučencev Janeza in Pavla, imenovana sta bila tudi v mašnem kanonu in v litanijah vseh svetnikov.

Nihče ne dvomi, da sta ta dva krščanska pričevalca res živela in tudi njuno splošno češčenje je ugotovljeno, težava je v tem, da je v njunih življenjepisih veliko podatkov, ki si med seboj nasprotujejo, zato je papeška komisija, ki je sestavljala sedanji bogoslužni koledar, sklenila, da se njun god opusti.Navajamo ga pa zato, ker sta po mnogih koledarjih še vedno natisnjeni njuni imeni in verjetno kdo tudi na Slovenskem danes goduje.

God: 26. junij

Med enaindvajsetimi vesoljnimi cerkvenimi zbori ali ekumenskimi koncili, kakor pravimo zborovanjem katoliških škofov z vsega sveta, na katerih se posvetujejo ter s potrditvijo papeža sprejemajo odloke in zakone, ki se nanašajo na življenje in nauk Cerkve, je eden najpomembnejših tridentinski koncil. Ime je dobil po mestu Trident (italijansko Trento) na južnem Tirolskem, kjer je potekala večina sej v letih od 1545 do 1563. Tridentinski koncil je bil resen katoliški odgovor na zahtevo po prenovi, ki jo je postavljal protestantizem. Med sadovi tridentinskega koncila velja omeniti obred svete maše, ki je bil v veljavi vse do prenovitve, ki jo je o veliki noči leta 1969 uzakonil drugi vatikanski koncil.

Trident je bil sedež škofije že v začetku 4. stoletja, za pravega ustanovitelja škofije v tem predelu sedanje severne Italije pa velja današnji godovnjak sv. Vigilij. Bil je tukaj tretji znani škof, vendar prvi, ki je to ozemlje res pokristjanil in uredil cerkveno upravo na južnem Tirolskem. Do leta 1751 je bila tridentinska škofija v oglejskem patriarhatu, zato smo god sv. Vigilija z veliko pozornostjo obhajali tudi na Slovenskem.

Vigilij je bil po rodu Rimljan, doma iz okolice Milana, rojen nekaj po letu 350. Tedanji milanski nadškof sv. Ambrož, ki je hotel na latinska tla presaditi nekatere lepe običaje vzhodne Cerkve, je nadarjenega Vigilija poslal v atensko šolo, kjer je prejel temeljito bogoslovno izobrazbo. Ko se je vrnil v Milan, mu je nadškof Ambrož kljub njegovi mladosti imel je komaj kakšno leto čez trideset zaupal škofovsko službo v Tridentu. Škofovsko posvečenje naj bi po izročilu prejel v Ogleju. Za popotnico mu je Ambrož napisal pismo z modrimi nasveti za težavno pastirsko službo. Vigilij se je izkazal z modrostjo in s pogumom, pa tudi z blagostjo. Ko so poganski uporniki porušili neko cerkev in zverinsko pobili nekaj kristjanov, so hotele rimske oblasti krivce najstrožje kaznovati. Toda Vigilij je cesarja prosil, naj jim prizanese. Prav s tem dejanjem je Vigilij dosegel, da so dotlej uporni pogani sprejeli Kristusa za svojega Gospoda. Ohranjenih je dvoje Vigilijevih pisem, ki poročata o tem: eno je poslal milanskemu nadškofu Simplicijanu, drugo pa je naslovil na carigrajskega škofa sv. Janeza Krizostoma. Vigilij je umrl okoli leta 400 in je bil pokopan v Tridentu. Njegov god so od najstarejših časov obhajali 26. junija, na spominski dan njegove smrti.

Danes imajo god tisti Slovenci in Slovenke, ki so jim starši izbrali ime Stojan oziroma Stojana. To je eden od pomenov imena Vigilij, ki izhaja iz latinske besede 'vigil' in pomeni čuječ, buden t. j. tistega, ki 'stoji na straži'.

God: 25. junij

Vsak človek ima svojo lastno pot k Bogu, zato ima tudi vsak svetnik neko značilno potezo. Za današnjega godovnjaka sv. Viljema iz Vercellija v Piemontu je značilno to, da je že pri petnajstih letih sklenil, da postane redovnik, ni pa se mogel odločiti, kateri redovni skupnosti naj se pridruži. Zato je veliko potoval po svetu, da bi našel tisto, kar bi ga notranje zadovoljilo. Najprej je romal v špansko Kompostelo, a se je brez odgovora vrnil domov v Italijo. Potem je prišel na misel, da bi se bolje znašel v skrivnostih odrešenja, če bi obiskal svete kraje v Palestini, zlasti mesto Jeruzalem. Preden se je vkrcal na ladjo za Palestino, je obiskal svetniškega puščavnika Janeza, ki mu je dejal, da ni nujno iti v Palestino, da spozna božje namene z njim. Bog govori v njegovi notranjosti, samo dobro naj mu prisluhne. Viljem se je ravnal po njegovem nasvetu.

Naš svetnik se je rodil leta 1085 v plemiški družini v Vercelliju. Že v otroških letih je izgubil starše, zato je hitro dozorel. Pri petnajstih letih, kot povedano, se je odločil, da postane redovnik. Po dolgem iskanju in romanju se je umaknil na samotno goro Monte Virgiliano vzhodno od Neaplja. Izbral si je prostor za celico in ostal tam gori popolnoma sam s svojim Bogom leto dni. Kmalu pa se mu je začelo dogajati kakor nekoč sv. Benediktu: okrog njega so se naseljevali še drugi in ga prosili za duhovno vodstvo. Ustregel jim je. Število celic je raslo in treba je bilo urediti dnevni red ter skupno bogoslužje. Leta 1123 je Viljem začel graditi samostan, katerega srce je bila cerkev, posvečena Devici Mariji, in po tej cerkvi je gora dobila ime Monte Vergine. Škof iz Avellina, ki je cerkev posvetil, je tudi potrdil začasna pravila, ki so bila v bistvu benediktinska s poudarkom na samotarski osebni pobožnosti. Viljem je kot poglavitno vajo duhovnega življenja priporočal misel na božjo vsepričujočnost: če človek neprestano vidi pri sebi in v sebi Boga, bodo kmalu postale svete njegove misli, želje in njegova dela.

Opat Viljem, ki je prejel maš niško posvečenje, je potem, ko je uredil samostansko življenje na Monte Vergine, šel svojo duhovno družino širit drugam. Ustanovil je več novih samostanskih skupnosti, predvsem v južni Italiji. Vse svoje samostane je pogosto obiskoval in redovnikom, ki so se po njem imenovali viljemiti, je bil svetovalec in vodnik s svojo modro besedo, predvsem pa z zgledom veselega božjega služabnika. Povsod je oznanjal božji mir in pota, kako ga je mogoče doseči.

Kralj Robert II., vladar Neaplja in Sicilije, je zvedel za Viljemovo svetost in modrost in ga je poklical na svoj dvor za svetovalca. Viljem se je povabilu odzval, da bi storil kaj dobrega. Z vso odločnostjo je nastopil zoper napake in razvade dvora. Zaradi svoje odločnosti je pri nekaterih dvorjanih, ki jim je prijalo lagodno življenje, naletel na odpor. Z raznimi spletkami so ga hoteli očrniti pri kralju, vendar zaman.

Ko je opravil svojo nalogo na dvoru, se je opat Viljem spet umaknil v svojo blaženo samoto. Mir v Bogu je našel 25. junija 1142, ko mu je bilo sedeminpetdeset let. Njegovo svetniško češčenje je papež Gregor XIII. dovolil najprej benediktinskemu redu, leta 1785 pa je bilo raztegnjeno na vso Cerkev. Sv. Viljema upodabljajo v opatovski obleki z volkom ob strani po legendi mu je volk nekoč raztrgal osla, svetnik pa je zver ukrotil in volk mu je nosil tovore, ko je zidal cerkev.

Na današnji dan godujejo tisti, ne preveč številni, Slovenci in Slovenke, ki jim je ime: Viljem, Vili, Vilko ter Vilma, Viljemina, Vilka.

God: 24. junij

V bogoslužnem letu se slovesno spominjamo rojstva dveh oseb, ki sta najpomembnejši v zgodovini odrešenja: učlovečenega božjega Sina Jezusa (na božič) in njegove deviške matere Marije. Godovi svetnikov so navadno postavljeni na dan njihove smrti rojstva za nebesa. Edini svetnik, čigar rojstvo Cerkev proslavlja s posebnim praznikom, je Janez Krstnik, Jezusov predhodnik. Njegova vloga ob prehodu iz stare v novo zavezo je tako pomembna, da je Bog preroku Malahiju petsto let pred Kristusom navdihnil besede: »Glej, pošljem svojega angela /glasnika/, da pripravi pot pred menoj.« Da je ta 'angel' prav Janez Krstnik, je potrdil Jezus sam, ko je pridigarja ob Jordanu imenoval največjega preroka in 'več kot preroka'.

Evangelist Luka poroča, kako je Bog po angelu naznanil očetu Zahariju Janezovo rojstvo, podobno kot malo kasneje Mariji iz Nazareta učlovečenje Jezusa, božjega Sina. V obeh primerih je božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je naznačeno njegovo poslanstvo. Ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni 'Bog je milostljiv'. Janezu pravimo Krstnik zato, ker je oznanjal krst spokornosti in je tiste, ki so se s pokoro hoteli pripraviti na Odrešenikov prihod, krščeval v reki Jordan; predvsem pa je dobil vzdevek Krstnik zato, ker je krstil tudi Jezusa ter ga pri tem razglasil za obljubljenega Mesija.

Kdor sodeluje pri cerkvenem bogoslužju ali kdor sam bere Sveto pismo, ima živo pred očmi prizor oznanjenja rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju v jeruzalemskem templju. Njegova žena Elizabeta, sorodnica Jezusove matere Marije (uveljavil se je naziv 'teta'), je vztrajno prosila Boga, da bi jima naklonil potomstvo, po katerem bi bila deležna sreče mesijanskih časov. Zaharija in Elizabeta sta živela v kraju Ain Karem kakih sedem kilometrov jugozahodno od Jeruzalema. Ko je prišel angel k Mariji, ji je v potrditev, da Bogu ni nič nemogoče, dejal: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno.« Marija je brž pohitela k svoji sorodnici. Ob njunem srečanju je iz Marijinega srca privrel najlepši hvalospev Bogu: njena hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ko je Elizabeta rodila sina, so mu hoteli sorodniki dati ime po očetu, toda Zaharija je vzel deščico in nanjo zapisal: »Janez je njegovo ime.« Tedaj je spet mogel govoriti: začasna onemelost je bila kazen, ker ni veroval angelovemu oznanilu. Sorodnike in sosede je ob vsem tem obšel strah in spraševali so se, kaj bo s tem otrokom, ko se že ob njegovem rojstvu dogajajo tako nenavadne stvari. Janez je bil rojen za to, da pripravi pot Odrešeniku. To nalogo je izpolnil, ko je Jezusa predstavil ob krstu v Jordanu.

»Kaj bo iz tega otroka?« se lahko vprašamo ob rojstvu vsakega otroka. Vsak človek je po božjih načrtih enkraten in neponovljiv, vsakemu je določena posebna naloga, ki jo mora izpolniti prav on in nihče drug. Na to pa ga morajo pripraviti predvsem njegovi starši pa tudi drugi vzgojitelji.

Ime Janez je na Slovenskem tako razširjeno, da je postalo skoraj sinonim za Slovenca ('kranjski Janez'). Janez je ime mnogih svetnikov (skupaj 224, v Letu svetnikov jih je 49 ), najbolj znana pri nas sta Janez Krstnik in Janez Evangelist (27. decembra). Danes imajo god številni Slovenci, ki jim je ime Janez, Ivan, Janko, Jani, Johan, Anže ter Slovenke z imenom Ivana, Ivanka, Iva, Jana ...

God: 23. junij

V Turinu, glavnem mestu italijanske pokrajine Piemont, so v 19. stoletju sijale tri svetle zvezde tri izredne svetniške osebnosti: Jožef Cottolengo (17861842), ustanovitelj znamenite Male hiše božje Previdnosti, kjer se že nad 160 let iz dneva v dan dogajajo čudeži nesebične ljubezni do bližnjega; Janez Boško (1815–1888), ustanovitelj salezijanske družbe, ki se posveča plemenitemu delu vzgoje mladine, in današnji godovnjak Jožef Cafasso, voditelj duhovnikov in prijatelj jetnikov. Med duhovniki, ki jih je vodil, je bil tudi don Bosco, ki je rad povedal: »Njemu se imam zahvaliti za vse. Bil mi je oče in svetovalec, vodnik in pomočnik.« Don Bosko, ki je napisal prvi življenjepis Jožefa Cafassa, je tudi dejal: »Mislim, da je res težko najti med svetniki koga, ki bi v svoji osebi združeval toliko modrosti, izkušenj v človeških zadevah, velikodušnosti, duševne sile, treznosti, vneme za božjo čast in zveličanje duš, kakor nam izžareva iz duhovnika Cafassa.«

Bil je sin premožnih kmečkih staršev v kraju Castelnuovo d'Asti pri Turinu, kjer se je rodil 15. januarja 1811. Zaradi njegove majhne postave in grbavosti so ga sošolci nekaj časa zasmehovali, ko pa so spoznali njegovo izredno dobroto, so ga iskreno vzljubili. Leta 1833 je bil posvečen v duhovnika. Zdaj je uresničeval tisto, kar je govoril že kot bogoslovec: »Kdor postane duhovnik, se proda Gospodu, zato ga na tem svetu ne mika nič bolj kakor prizadevanje za večjo čast božjo in zveličanje duš.« Iz teh besed je mogoče razumeti njegovo življenjsko geslo: »Postani svetnik, da prideš v nebesa in da pomagaš v nebesa tudi drugim.«

Po mašniškem posvečenju je odšel v Turin, da bi izpopolnil svoje bogoslovno znanje. Zavračal je mrzli janzenizem, ki je tedaj moril duhovno življenje marsikod po Evropi. Kot profesor moralke je oznanjal evangeljski nauk božjega usmiljenja in odpuščanja. V zavodu, kjer je deloval, si je prizadeval vzgojiti duhovnike, ki bodo imeli posluh za ljudi, med katerimi bodo kot Kristusovi poslanci delovali. Za najnevarnejšega sovražnika duhovnikov je imel to, kar je neposredno nasprotovalo duhu evangelija duhu posvetnosti. Kot učitelj in duhovni voditelj je z velikim uspehom vzgojil cele generacije sposobnih duhovnikov v Piemontu.

Svoje poučevanje je potrjeval z delovanjem. Vsak dan je prebil več ur v spovednici. Posebno skrb pa je posvečal jetnikom, zlasti na smrt obsojenim. Mnoge je spremljal na zadnji poti in zaradi tega so ga imenovali 'duhovnik obešencev'. S svojo izredno dobroto in ljubeznijo, prijaznostjo in dobrohotnostjo je dosegel, da so vsi pred smrtjo prejeli zakramente. Ko jih je videl umirati, je govoril: »Da, res je, da so veliko grešili, ali pa ni Bog zelo cenil njihove pokore in skesanosti, s katero so sprejeli smrt kot spravo za svoje zločine? Prepričan sem, da za take ljudi ni več nobenih vic.«

Vse njegovo življenje je bilo priprava na smrt, ki je bila zanj prehod v večno slavo. Vsak dan je molil molitev, ki jo je bil sam sestavil: »Gospod, moj Bog, že zdaj sprejmem vsako smrt tako, kakor bo tebi všeč, z vsem strahom, trpljenjem in bolečinami s popolno vdanostjo in pripravljenostjo.«

Jožef Cafasso je umrl za pljučnico 23. junija 1860 v Turinu v petdesetem letu svojega življenja. Za blaženega ga je razglasil papež Pij XI. leta 1925, med svetnike pa ga je prištel njegov naslednik Pij XII. leta 1947. Častijo ga kot zavetnika jetnikov in jetnišnic pač zaradi tega, ker se je odlikoval v skrbi za jetnike.

God: 22. junij

Spominjamo se sv. Ahacija, mučenca iz Male Azije, ki je skupaj s tovariši dal življenje za Kristusa med enim izmed preganjanj v prvih krščanskih stoletjih. Češčenje sv. Ahacija ima na Slovenskem svoje zgodovinsko ozadje: na dan sv. Ahacija, 22. junija 1593, so slovenski strelci pod vodstvom Andreja Turjaškega in Adama Ravbarja premagali Turke pri Sisku.

Godovni dan sv. Ahacija je povezan tudi z rudnikom živega srebra v Idriji, zato so ga idrijski rudarji imeli za svojega zavetnika in danes Idrija slavi svoj občinski praznik.

God: 22. junij

Za najboljši film leta 1967 je bil razglašen film režiserja Freda Zinnemanna 'Človek za vse čase'. Film prepričljivo prikaže osebnost Tomaža Mora, angleškega humanističnega pisatelja, državnika in značajnega moža, ki je bil zvest svojemu kralju, še bolj pa svoji vesti in prav zaradi te zvestobe je postal krščanski mučenec.

Tomaž More je vedra in prikupna svetniška postava. Rodil se je 7. februarja 1477 v Londonu. Oče, ki je bil sodnik, ga je poslal v šole in Tomaž je bil že pri triindvajsetih letih odvetnik, tri leta pozneje pa tudi član parlamenta. Nekaj časa ga je vleklo, da bi postal duhovnik ali redovnik, pa je po treznem premisleku spoznal, da je poklican za družinsko življenje. V srečnem zakonu z Jane Colt je imel štiri otroke: tri hčere in sina. Želel je, da študirajo tudi vse njegove hčere, kar je bilo za tiste čase nekaj nenavadnega. Tako so bili pogovori pri družinski mizi na visoki ravni, tem bolj, ker so v to gostoljubno hišo prihajali pomembni možje tedanjega časa, kot mislec in pisatelj Erazem Rotterdamski, slikar Hans Holbein, škof John Fisher in mnogi drugi. More sam je veliko pisal. Njegova knjiga Utopija, v kateri je razgrnil svoje misli o vodstvu države in o politiki, je še danes zelo pomembno delo.

V zasebnem življenju je bil nadvse preprost: vsak dan je hodil k maši in bil je prijatelj revežev. Družina je živela zgledno družinsko življenje. Vsi njeni člani s strežnim osebjem vred so se vsak večer zbirali k skupni molitvi, pri obedu ali pri večerji pa je kateri od otrok vedno prebral odlomek iz Svetega pisma. Tomaž je hitro »napravil kariero«, kot bi rekli danes. Ko je leta 1509 zasedel angleški prestol kralj Henrik VIII., je Tomaž postal njegov tajnik in svetovalec. Henrik VIII. je bil sprva odličen vladar. Poročen je bil s špansko princeso Katarino Aragonsko, ki pa mu ni rodila prestolonaslednika. Ko se je kralj zaljubil v dvorno damo Ano Boleyn, je hotel doseči, da bi papež njegov zakon razglasil za neveljaven. Prijatelja Tomaža je postavil za kanclerja drugega moža v državi, upajoč, da mu bo pomagal uresničiti njegove načrte. Toda Tomaž se je raje odpovedal visoki službi, kakor da bi ustregel kralju. Kralju naklonjeni nadškof Cramner je leta 1533 razglasil Henrikov zakon za neveljaven in Ana Boleyn je postala kraljica. Papež pa veljavnosti tega zakona ni priznal in je kralja izobčil iz Cerkve. Henrikov odgovor je bil, da se je razglasil za edinega poglavarja Cerkve na Angleškem in s tem ustanovil ločeno anglikansko Cerkev.

Ljudje so morali priseči zvestobo kralju kot vrhovnemu cerkvenemu voditelju. Tomaž ni hotel priseči, ker je bilo to proti njegovi vesti. Več kot leto dni je bil zaprt v ječi Tower, a se ni omehčal. Obsodili so ga na smrt kot veleizdajalca in 6. julija 1535 je bil obglavljen. Skupaj s prijateljem, kardinalom Janezom (Johnom) Fisherjem, ki je umrl kot mučenec malo pred njim, 22. junija 1535, je bil leta 1935 razglašen za svetnika. Oba godujeta skupaj 22. junija.