• Aleksander, sv., 9. st., škof v Fiesolah v Italiji
• Artemij in Pavlina, sv., 1. st., mučenca v Rimu
• Bertrand, bl., † 1350, oglejski patriarh
• Cerat, sv., 5. st., škof v Grenoblu
• Didak Oddi, bl., † 1919, frančiškanski brat
• Evstorgij, sv., † 518, škof v Milanu v Italiji
• Gerard de'Tintori, bl., † 1207, iz Monze v Italiji
• Gilbert, sv., † 1152, opat, premonstrat v Clermontu v Franciji
• Klavdij, sv., 7./8. st., opat in škof v samostanu Saint Claude v Franciji
• Lovrenc a Villamagna, bl., † 1535, manjši brat v Ortoni v Italiji
• Marcelin Champagnat, sv., † 1840, ustanovitelj Malih Marijinih bratov
• Maria, sv., † 347, devica in mučenka v Arbeli v Perziji (31. maj, god 6. junij)
• Marija Karlowska, bl., † 1935, poljska redovna ustanoviteljica
• Marija Terezija Chiramel Manhidiyan, bl., † 1926, redovna ustanoviteljica v Indiji
• Norbert Magdeburški, sv., † 1134, ustanovitelj premonstratencev
• Pavlina, sv., 1. st., mučenka v Rimu - glej Artemij in Pavlina
• Tekla, Mariamna, Marta, Maria in Amai, sv., † 347? device in mučenke v Arbeli v Perziji (31. maj, god 6. junij ali 9. junij)
• Viljem Greenwood, bl., † 1537, mučenec v Londonu

6. junij

Vesoljna Cerkev se danes spominja tudi sv. Norberta, ustanovitelja reda premonstratencev. Svetnik, ki je svoje življenje sklenil kot škof v nemškem mestu Magdeburgu, je sam o sebi dejal: »Bil sem na dvoru, živel sem v samostanu, bil sem v zelo častnih službah Cerkve in povsod sem se naučil, da ni nič boljšega, kakor da se popolnoma izročiš Bogu.« Za red premonstratencev, ki ga je ustanovil leta 1121, je vzel pravila sv. Avguština. Cilj reda je bil bogomiselno življenje združiti z dušnopastirskim delom. Svetnikove posmrtne ostanke, ki so bili prvotno pokopani v Magdeburgu, je cesar Ferdinand pozneje, ko je to mesto postalo protestantsko, dal prepeljati v premonstratenski samostan Strahov v Pragi.

6. junij

Naši predniki, živeči na ozemlju južno od Drave, so prejeli evangeljsko oznanilo iz starodavnega Ogleja. Zagotovo je v Ogleju že sredi 3. stoletja obstajala krščanska občina. V začetku 5. stoletja so oglejski škofje postali metropoliti predstojniki večje cerkvene pokrajine, z naslovom patriarhi. V srednjem veku so poleg cerkvene oblasti izvrševali tudi svetno v imenu nemškega cesarja. Nekateri patriarhi so bili bolj cerkveni, drugi bolj posvetni knezi. Obe nalogi je vzorno uskladil današnji godovnjak patriarh Bertrand, ki mu je ljudstvo kmalu dalo vzdevek 'blaženi'. Papež Benedikt XIV. je leta 1756 določil, da naj ga kot blaženega časte v videmski škofiji in v goriški nadškofiji. Dobršen del Primorske je tedaj spadal v goriško nadškofijo, zato je blaženi Bertrand domač tudi Slovencem.

Blaženi Bertrand je bil po rodu Francoz, rojen okoli leta 1260 na gradu Saint Genies severno od Toulousa. Tam je študiral cerkveno in civilno pravo. Bil je odličen študent, tako da so ga po končanih študijih pridržali na univerzi kot profesorja. Bil je posvečen v duhovnika in kot tak je opravljal različne odgovorne cerkvene službe. Papež Janez XXII. ga je leta 1334 poslal v Oglej, kjer je bil patriarški sedež že poldrugo leto prazen. Bertrand je imel takrat že 74 let, vendar je oglejsko Cerkev vodil še polnih šestnajst let.

Ob nastopu svoje službe je pokazal kar mladeniško svežost. Hotel je postaviti trdne temelje za urejeno versko in cerkveno življenje. Kot preskušen pravnik je najprej napravil red na patriarškem dvoru, nato pa pridobil nazaj patriarhatu iztrgane kraje in posesti, izboljšal pravno in gospodarsko stanje, potem pa se lotil cerkvenih poslov. Svoje dolžnosti je vestno opravljal. Skrbel je, da je bilo ljudstvo dobro poučeno v verskih resnicah in zato je tudi sam veliko pridigal. Ko je leta 1348 potres porušil Oglej, je Bertrand patriarški sedež prenesel v Videm (Udine). V bližnjem Čedadu je imel namen ustanoviti univerzo, pa mu je Padova to preprečila.

Iz njegovih časov izvira običaj, da je patriarh o božiču maševal v bojni opravi, na katero je nadel bogoslužna oblačila, diakon pa je pel evangelij z mečem v roki. Patriarh Bertrand je namreč moral iti pozimi leta 1340 na vojsko zoper upornega goriškega grofa in menda je božično polnočnico opravil pred Gorico in tako si je vrh viteške oprave nadel mašna oblačila.

Ko se je devetdesetletni patriarh 6. junija 1350 vračal s slavja v čast sv. Antonu v Padovi, ga je pri Spilimbergu napadla roparska tolpa pod vodstvom viteza iz rodbine Vilalta, ga oropala in umorila. Umorjenega patriarha so pokopali pod glavnim oltarjem stolnice v Vidmu.

• Bonifacij, sv., † 754 škof in mučenec
• Dorotej, sv., 4. st., škof v Tiru v Palestini Igor, sv., † 1147, veliki knez in menih
• Leonida (ali Leonid), sv., † 203/204, mučenec
• Marcijan in tovariši, sv., prva st., mučenci v Egiptu
• Meinwerk, sv., † 1036, škof v Paderbornu v Nemčiji
• Sancij (Sanko ali Svetko), sv., † 851, mučenec

5. junij

Ime Bonifacij pomeni 'dobrotnik', 'človek, ki dela dobro'. In ta pomen je potrdil današnji godovnjak sv. Bonifacij, apostol Nemčije. Tej deželi v srcu Evrope je pred skoraj tisoč petsto leti izkazal izredno dobroto kot oznanjevalec Kristusovega evangelija, vesele novice o neločljivi povezanosti med Bogom in človekom, ustvarjenem po božji podobi.

Njegova domovina je bila Anglija. Rodil se je okoli leta 673 blizu samostana Exeter v zahodnem delu tedanjega kraljestva Wessex. Pri krstu je dobil ime Vinfrid in že v mladih letih je vstopil v samostan, kjer se je poglobil v študij in bil tudi sam nekaj časa učitelj gramatike v samostanski šoli. Ko se je bližal štiridesetemu letu, je v začutil klic za misijonsko delo na evropski celini. Leta 716 je zapustil Otok in šel po stopinjah svojega prijatelja Vilibrorda, ki je bil škof v mestu Utreht v današnji Nizozemski. Vinfrid je želel delovati kot misijonar med Sasi in drugimi rodovi na nemškem ozemlju. Prvi poskus mu je spodletel in moral se je vrniti v domovino. Leta 718 je dokončno zapustil Anglijo in odšel najprej v Rim, kjer je od papeža dobil vsa pooblastila za oznanjevanje evangelija. V znamenje svoje povezanosti z rimsko Cerkvijo si je tedaj vzel ime Bonifacij po rimskem mučencu Bonifaciju.

Že na poti iz Rima proti severu je skušal za krščanstvo pridobiti Bavarce. Mislil je ostati kar med tem ljudstvom na jugu Nemčije, toda Vilibrord ga je prosil, naj mu pride pomagat na sever. Res sta vneta duhovnika v kratkem času dosegla lepe uspeha. Vilibrord je hotel Bonifacija postaviti za svojega naslednika na škofovskem sedežu v Utrehtu, Bonifacij pa je to ponudbo vljudno in odločno odklonil. Skušal je uresničiti svojo davno željo, da ponese evangelij germanskim rodovom na ozemlju današnje Nemčije.

Odšel je v pokrajino Hesen, kjer je spreobrnil mnogo ljudi in ustanovil samostan. O tem nepričakovanem uspehu je poročal papežu, ko ga je obiskal v Rimu, kot sta se bila dogovorila ob svojem prvem srečanju. Papež ga je posvetil v škofa in mu naročil, naj organizira cerkveno življenje na področju nemško govorečih rodov. To papeževo naročilo je terjalo mnogo truda in potrpežljivosti. Bonifacij je skušal vernike povezovati v trdne enote in je odločno nastopal zoper zakoreninjene navade in razvade. Dokler je pridigal poganom, je imel mnogo prijateljev, občudovalcev in zagovornikov, ko pa je začel delati red v sami krščanski skupnosti ter je grajal samovoljo plemičev in škofov, pa je naletel na oster odpor. Bonifacija je vse to bolelo, vendar je pri delu prenovitve vztrajal.

Bonifacijevo misijonsko delo je naletelo na nasprotovanje nekaterih frankovskih krogov, tako da ga je prenehal podpirati tudi vladar Pipin. Ta neuspeh Bonifacija ni potrl. Iz Mainza, kamor se je bil umaknil, je pogosto odhajal v samostansko tišino v kraju Fulda, kjer se je z domotožjem spominjal let, preživetih v samostanu. Želel je, da bi samostan Fulda, ki ga je ustanovil leta 744, postal središče duhovnega in kulturnega življenja. Dosegel je, da je bila Fulda neposredno podrejena Petrovemu nasledniku v Rimu.

Leta 753 je osemdesetletni Bonifacij, ki mu je nekdanji učitelj Vilibrord zaupal skrb za svoje misijonsko delo v okolici Utrehta, še enkrat odšel tja. Njegov prihod je razveselil številne dobre vernike, zbudil pa je tudi sovraštvo redkih preostalih poganov. Ko je šel Bonifacij v spremstvu nekaterih učencev birmovat novospreobrnjence, ga je napadla skupina poganov. Pobili so ga z mečem. Preden je izdihnil, je vernike še zadnjič spodbudil, naj ostanejo zvesti Kristusu. Njegovo truplo so zmagoslavno prepeljali v Fuldo, kjer je danes sedež nemške škofovske konference.

• Adegrin, sv., † ok. 940, samotar v Clunyju v Franciji
• Andrej Jeruzalemski, sv., † 740, škof na Kreti
• Filip Smaldone, bl., † 1923, iz Neaplja, duhovnik in ustanovitelj sester salezijank presvetih Src
• Frančišek Caracciolo, sv., † 1608, redovni ustanovitelj
• Kvirin, sv., † 308, škof v Sisciji (Sisku) in mučenec
• Marija Elizabeta Hesselblad, bl., † 1957, redovna ustanoviteljica v Rimu
• Metrofan, sv., † ok. 325, škof v Carigradu
• Optat iz Mileve, sv., 4. st., škof v Numidiji v Severni Afriki
• Pacifik iz Cerana, bl., † 1482, iz reda manjših bratov
• Peter Veronski, sv., † 1252, mučenec dominikanskega reda
• Werner, bl., † 1126, menih v opatiji Sankt Blasien v južnozahodni Nemčiji

4. junij

Na koledarju je danes tudi sv. Kvirin, škof v rimski Sisciji, današnjem Sisku, ki je umrl kot mučenec leta 309; ime Kvirin je pri nas silno redko, na Primorskem naletimo na obliko Rino.

4. junij

Leta 1982 je Ognjišče izdalo knjižico, v kateri je opisano zgledno življenje in junaško smrt sv. Maksimilijana Kolbeja, svetnika iz taborišča smrti. Knjižica nosi naslov Vsak ima svojo pot Dejansko je Bog slehernemu človeku zarisal povsem lastno življenjsko pot, ki je pot k njemu torej pot svetništva. Zgodbe svetnikov, ki jih spoznavamo vsak dan, to resnico potrjujejo. Vsem tem božjim prijateljem je skupno prizadevanje, da bi Gospodu služili z vsem srcem in z vsemi močmi; vsak od njih pa to uresničuje v skladu z darovi in sposobnostmi, ki jih je prejel od Boga.

Sveti Frančišek Caracciolo, današnji godovnjak, je v svojem življenju opravljal nevsakdanji poklic: spreobračal je kaznjence in na smrt obsojene spremljal na zadnji poti. Do tega poklica je prišel po zaobljubi. Rodil se je 13. oktobra 1563 v italijanski pokrajini Abruci in pri krstu so mu dali ime Askanij. Ko mu je bilo dvaindvajset let, je nevarno zbolel na želodcu. Ko so zdravniki že obupali nad njim, se je zaobljubil, da se bo odrekel svetu, če mu Bog ohrani življenje. Ko je ozdravel, je v Neaplju študiral bogoslovje in bil posvečen v duhovnika.

Kmalu se je pridružil pobožni bratovščini, ki je skrbela predvsem za jetnike in sužnje na galejah. Seznanil se je z Janezom Adomom, ustanoviteljem duhovniške družbe za izredno dušno pastirstvo. Skupaj sta opravila štiridesetdnevne duhovne vaje, potem pa sestavila pravila novega reda, ki jih je potrdil papež Sikst V. leta 1588. Novi red 'manjših redovnih bratov' je zaživel leta 1589. Askanij si je ob vstopu vanj privzel ime Frančišek iz velikega spoštovanja do sv. Frančiška Asiškega in pod tem imenom ga je Cerkev razglasila za svetnika. Novi red si je postavil za cilj delovno in bogomiselno življenje. Njihovo dušno pastirstvo naj bo predvsem na prižnici, v spovednici, v ječah, bolnišnicah in na ladjah. Sedež njihovega reda je bil v Neaplju. Prvi predstojnik je bil Adorno, a le dve leti; po njegovi smrti je vodstvo družbe prevzel Frančišek.

Člani tega reda so prijeli za vsako delo in šli so povsod: v umazana pristanišča, v bolnišnice, hiralnice in ječe. Noč in dan so trdo delali, užili so le malo počitka in niso poznali nobenega udobja. Red se je iz Italije razširil v Španijo in na Portugalsko. V obe deželi je Frančišek kot predstojnik večkrat potoval. Čutil se je dolžan, da vsem sobratom daje zgled s svojo neutrudno dejavnostjo. Kot božji mož je dobro vedel, da še tako zagnano delo ne more imeti blagoslova, če ne izvira iz molitvenega življenja. Zato je v svojem redu vpeljal večno molitev pred Najsvetejšim: redovniki so imeli vsak dan skupno molitveno uro, nato so molili po vrsti vsak še eno uro, tako da je bila z molitvijo posvečenih vseh štiriindvajset ur vsakega dneva. Njihovo posebno poslanstvo je bilo delo med kaznjenci in na smrt obsojenimi zločinci. Frančišek je vedno znal odpreti njihova srca za usmiljenega Boga.

Ko je čutil, da mu pešajo moči, se je odpovedal mestu redovnega predstojnika. Potem je poromal v Loreto, od tam pa se je umaknil v samostan svojega reda v Abrucih.

V miru domačih gora je umrl 4. junija 1608. Papež Klemen XIV. ga je razglasil za blaženega, Pij VII. pa leta 1807 za svetnika. Časte ga kot zavetnika Neaplja.