God: 11. junij

Glasnik sprave med Bogom in ljudmi ter med ljudmi samimi je bil sv. Janez Fakundski, ki je tudi zapisan ob današnjem datumu v koledarju. Doma je bil iz Španije, kjer se je rodil leta 1430. Ko je ostal brez očeta, mu je očim priskrbel župnijo z lepimi dohodki, čeprav Janez takrat še ni bil duhovnik. Očimovo ponudbo je zavrnil, sprejel pa je službo pri škofu v mestu Burgosu. Janez se je škofu priljubil in posvetil ga je v duhovnika, mu podelil kanoni kat in še dohodke treh župnij.

Prva leta je Janez živel precej lahkotno, ko pa je dobil dobrega spovednika in duhovnega vodnika, je postal povsem drugačen človek. Postal je redovnik avguštinec v mestu Salamanca. V tem mestu je bilo zaradi krvne osvete mnogo družin na smrt sprtih. Janez si je zadal nalogo, da te družine med seboj spravi in mestu vrne mir. Umrl je po daljšem bolehanju 11. junija 1479. K njemu se zatekajo za spravo med sprtimi ljudmi in takimi, ki se med seboj sovražijo.

God: 11. junij

Današnji godovnjak je bil med Jezusovimi sedemdeseterimi učenci zelo prikupen značaj. Ime mu je bilo Jožef in doma je bil z otoka Cipra, po poklicu je bil kmet. Bil pa je pravoveren Jud in to ga je gnalo v Palestino, kjer je srečal Jezusa in se pridružil njegovim učencem. Ko so po prihodu Svetega Duha na binkoštni praznik apostoli spoznali, kdo je ta mož tako trdne vere v Jezusa, so ga sprejeli v svoje vrste in mu dali ime Barnaba, kar pomeni 'sin tolažbe'. Barnaba je bil najpomembnejši misijonar ali oznanjevalec evangelija med pogani pred apostolom Pavlom in ob njem. On je apostolom in drugim Jezusovim učencem, ki so Pavla poznali kot Savla zagrizenega preganjavca kristjanov, razložil, da se jim ga ni treba bati, ker je na poti v Damask srečal Gospoda in je postal iz njegovega sovražnika njegov navdušen apostol.

Skupaj s Pavlom je Barnaba precej časa deloval v Antiohiji v Siriji, ki je bila tedaj tretje največje mesto znanega sveta in je štela pol milijona prebivalcev. Kristusovi učenci so tu ustanovili občino, v kateri so prevladovali spreobrnjeni pogani in prav tukaj so Jezusove učence prvikrat imenovali kristjane. V Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, beremo, da je Sveti Duh apostolom v Jeruzalemu naročil, naj Barnaba in Pavla pošljejo oznanjat Jezusov nauk med pogane. Kmalu zatem sta se moža res odpravila na prvo misijonsko potovanje po Mali Aziji, kjer sta ustanovila precej novih cerkvenih občin. Ko se je leta 50 v Jeruzalemu sestal apostolski zbor prvi koncil v zgodovini Cerkve da bi odločil, ali naj bi pogani, ki sprejmejo krščanstvo, sprejeli tudi določila judovske postave ali ne, sta Pavel in Barnaba odločno zatrdila, da to ni potrebno, in njuno stališče je zbor sprejel. Pavel in Barnaba sta se vrnila v Antiohijo v spremstvu dveh uglednih kristjanov iz Jeruzalema in krščanski občini v Antiohiji prinesla tole poslanico: »Mi, apostoli in starešine, vaši bratje, pozdravljamo brate iz poganstva v Antiohiji, Siriji in Kilikiji. Slišali smo, da so vas nekateri naši, čeprav jih za to nismo pooblastili, s svojimi besedami zbegali in zasejali nemir v vaša srca. Zato smo soglasno sklenili, da izberemo in pošljemo k vam dva moža skupaj z našima dragima Barnabom in Pavlom, ki sta svoje življenje zastavila za ime našega Gospoda Jezusa Kristusa. Poslali smo torej Juda in Sila, ki naj vam to tudi ustno sporočita. Sveti Duh je sklenil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila: vzdržite se tega, kar je bilo darovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja. Če se boste tega varovali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!« Antiohijski kristjani so pismo sprejeli z velikim veseljem.

Po starem izročilu naj bi apostol Barnaba umrl mučeniške smrti na svojem rodnem Cipru okoli leta 62. Njegove poganske rojake je pekla njegova vnema za Kristusa in njegov nauk. Ko je nekoč govoril v shodnici glavnega mesta Salamine, so planili nanj, ga vlekli ven iz mesta in ga kamenjali kot svetega Štefana. To naj bi se zgodilo 11. junija, zato že izza prakrščanskih časov Cerkev obhaja njegov spomin na ta dan. Barnaba upodabljajo, kako ga kamenjajo. Slikajo pa ga tudi z evangeljsko knjigo v roki, ko ozdravlja bolne in obsedene. Z njegovim godom je povezan slovenski vremenski pregovor, ki pravi: »Če sveti Barnaba deži, bodo jeseni grozdja polne kadi.«

• Amabila, sv., 11. st.?, redovnica v Rouenu, ima spomin v benediktinskem koledarju
• Barnaba, sv., 1. st., sodelavec apostolov
• Janez Fakundski, sv., † 1479, glasnik sprave
• Maksim, sv., 4. st., škof v Neaplju v Italiji
• Marija od Srca Jezusovega (Schinina), bl., † 1910, redovna ustanoviteljica iz Sirakuz
• Marija Roza Molas y Vallve, sv., † 1876, redovna ustanoviteljica
• Olivija, sv., prva st., mučenka iz Palerma na Siciliji, umrla v Tuniziji
• Parizij, sv., † 1267, menih kamaldulenec iz Trevisa v Italiji
• Rembert, sv., † 888, škof v Hamburgu v Nemčiji
• Štefan Bandelli, bl., † 1450, dominikanec iz Saluzza v Italiji

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Diana na 218. mestu. Dne 1. 1. 2011 s tem imenom poimenovanih 787 (2008: 769; 1994: 616; 1971: 208) oseb. Različici imena Diana sta Dajana (2011: 240; 2008: 228; 1994: 170; 1971: 72) in Dijana (2011: 790, 217. mesto; 2008: 772; 1994: 655; 1971: 86).

God:
• 9. junij

Ime Diana z različicama izhaja iz latinskega imena Diana. Tako se je imenovala rimska boginja svetlobe, lova in plodnosti. Prek starejše oblike *Diviana se povezuje z latinskim divus 'bog', divus božanski, nebeški', dius 'božanski, nebeški; krasen'; divinus 'božji, božanski; preroški, od boga navdahnjen; vzvišen, izvrsten'. Ime Dijana je pisna različica imena Diana, ime Dajana pa Diana po angleškem izgovoru. Boginji Diani v grški mitologiji ustreza boginja lova in meseca Artemida, hči Zevsa in Lete, sestra Apolona.

V koledarju je 9. junija blažena Diana Andolo (u. 1236), ki je leta 1223 zgradila samostan St. Agnes v Bologni in v njem uvedla dominikanski ženski red.

Ime Primož je med najpogostejšimi moškimi imeni na 42. mestu. Tako je bilo konec leta 2007 poimenovanih 5742 prebivalcev Slovenije. Zelo redki sta bili različici Primos in Primoš.

God:
• 9. junij

Ime Primož izhaja iz latinskega imena Primus. Razlagajo ga iz latinskega primus v pomenu 'prvi, najboljši'. Poimenovanje z vrstilnimi števniki je bilo značilno za stare Rimljane. Prvorojenega otroka so poimenovali Primus, drugega Secundus, tretjo hčer Tertia, petega sina Quintus itd. Primož danes seveda ni nujno prvi sin. Imenu Primož pomensko ustrezna slovanska imena so Prvan, Prvin, Prvoslav itd., ki pa so večinoma v rabi pri drugih južnoslovanskih narodih.

Iz imena Primož so nastali priimki Primož, Primožič, Primus, Primuš, Primužič.

V koledarju sta 9. junija sveta brata Primož in Felicijan, ki sta bila zaradi pripadnosti krščanski veri v času cesarja Dioklecijana mučena v Rimu. V Sloveniji je 29 cerkva sv. Primoža in Felicijana. So tudi tri cerkve sv. Primoža. Najbolj je znana božjepotna cerkev sv. Primoža nad Kamnikom, ki je bila zgrajena v 12. stoletju in ima nekaj relikvij obeh svetnikov ter lepe freske iz leta 1504. Po cerkvah sv. Primoža so bila poimenovana naselja Sv. Primož, Šemprimož, danes uradno večinoma Primož.

Najbolj znan slovenski Primož je Primož Trubar, začetnik slovenske književnosti (1508–1586).

• Bogumil, bl., † 1182, škof v Gneznu
• Cenzurij, sv., 5. st., škof v Auxerru v Franciji
• Edvard Janez Marija Poppe, bl., † 1924, belgijski duhovni pisatelj
• Henrik iz Bolzana, bl., † 1315, delavec, zavetnik drvarjev
• Itamar, sv., † po 665, škof v Rochestru v Angliji
• Janez Dominici, bl., † 1419, dubrovniški nadškof, kardinal
• Landerik, sv., † ok. 656, škof v Parizu
• Timotej, sv., 4. st., škof in mučenec v Prusiji
• Tomaž Green in Valter Person, bl., † 1537, mučenca v Londonu v Angliji
• Valter Person, bl., † 1537, mučenec v Londonu

10. junij

"Pritožujejo se, da je malo duhovnikov. To ni povsem res. Resnica pa je, da je premalo svetih duhovnikov ... Če bi s svojimi žrtvami izprosili vsako leto vsaj enega svetega duhovnika, bi bil v kratkem času ves svet posvečen. Gorim od želje po božjem kraljestvu v duhovniških dušah," je govoril mlad flamski duhovnik Edvard Poppe. Belgijski primas kardinal D. J. Mercier je povedal: "Ko sem ga prvikrat videl, me je nenadno pretreslo do dna duše, tok milosti je izhajal iz njega."

Ta svetniški duhovnik je izšel iz posvečene družine. Rodil se je 18. decembra 1890 kot tretji od enajstih otrok; duhovnik je postal tudi eden njegovih bratov, pet sester pa je sledilo božjemu klicu v redovništvo. To je bil sad trdne krščanske vzgoje očeta peka in matere gospodinje. Edvard je bil živahen otrok, vseskozi odličen učenec. Pri petnajstih letih je vstopil v malo semenišče v Gentu in bil sošolcem za vzor. Ko mu je bilo sedemnajst let, je umrl oče in Edvard je bil pripravljen prevzeti njegovo delo in s tem poskrbeti za mlajše brate in sestre, toda mati je hotela, naj nadaljuje šolanje. Leta 1910 je moral k vojakom v Leuven (Louvain); ob vojaški službi je poslušal predavanja iz filozofije na tamkajšnji katoliški univerzi. Kot vojak je svoje tovariše vnemal za življenje po veri: širil je zlasti češčenje svete evharistije in Matere božje. Po končani vojaščini je končal bogoslovne študije v Gentu z doktoratom iz filozofije in bil 1. maja 1916 posvečen v duhovnika. Na novomašno podobico je dal napisati geslo: "Duhovnik je drugi Kristus" in to je bilo njegovo življenjsko vodilo, po katerem se je dosledno ravnal vse dni svojega kratkega duhovništva. Najprej je bil kaplan v delavski župniji v Gentu. Posebno skrb je posvečal revnim in evharistični vzgoji otrok. Ljudje so ga vzljubili, kajti začutili so, da je ta mladi, bolehni duhovnik poln božje milosti, ki priteka v njegovo srce v dolgih urah molitve pred Najsvetejšim. Zaradi krhkega zdravja - bil je srčni bolnik - ga je škof leta 1918 prestavil v podeželski kraj Moerzeke, kjer je bil duhovni voditelj redovnic usmiljenk. Večino časa je preživel v bolniški postelji ali v naslanjaču, vendar je ves čas goreče vršil svoje apostolsko poslanstvo. Moerzeke je postal romarski kraj: od vseh strani so prihajali ljudje, posebej še duhovniki, po nasvete, predvsem pa zato, da so se ogreli ob njegovem svetniškem ognju. V tem času je napisal svoje številne "priročnike" za evharistično vzgojo otrok in odraslih. S svojo knjigo Evharistična vzgojna metoda (v slovenskem prevodu pod naslovom Vzgajajmo evharistično je izšla pred vojno v Stični) si je prislužil naslov "učitelj Evharistije".

Njegovi vzorniki so bili svetniki, posebej trije: arški župnik Janez Vianej pri prizadevanju za duhovniško svetost, sv. Grignon Montforski, po čigar zgledu se je brez pridržka posvetil Materi Božji, ter sv. Terezija Deteta Jezusa, ki jo je posnemal na "mali poti" božjega otroštva. Srečanje s to svetnico, ki jo je dobro poznal ob branju Povesti duše, njene avtobiografije, 5. septembra 1920 je imel za eno največjih milosti svojega življenja. Zadnji dve leti je bil duhovni voditelj bogoslovcev, ki so bili pri vojakih. Ko se je za nekaj dni vrnil v Moerzeke, je tam 10. junija 1924 končal svojo življenjsko pot. "Ne bom se mu nehal priporočati, ker sem prepričan, da je vaš sin svetnik," je pisal kardinal Mercier njegovi materi. Na njegovem grobu so vklesane njegove besede: "Raje umrjem, kot da bi služil Bogu s polovičnim srcem." Ko ga je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 1999 razglasil za blaženega, je dejal: "Duhovnike vabim, da v središće svojega življenja in poslanstva postavijo evharistijo kot blaženi Poppe."

10. junij

Bengalski pesnik Rabindranath Tagore je zapisal globoko misel: »Vsako dete prihaja na svet s sporočilom, da Bog še ni obupal nad človeštvom.« Sleherni človek je božji otrok in vsak je Bogu pri srcu, kakor da je edini na svetu. S takšnim duhom sprejemajo svoje otroke verni starši. Taka starša sta bila poljska plemiča, živeča na gradu Kožminu pri starodavnem mestu Gneznu. Ko se jima je leta 1116 rodil sin, sta mu dala ime Bogumil, ko je prišel na svet drugi sin, pa sta ga imenovala Boguhval. Prvi pouk sta brata prejela na domačem gradu, potem pa sta ju starša poslala šolat v Gnezno, tedanjo prestolnico Poljske. Med njunimi vzgojitelji je bil tudi poznejši bamberški škof sv. Oton. Iz Gnezna sta odšla na pariško univerzo, da se izobrazita v bogoslovnih in pravnih vedah. Francija je bila tedaj pod močnim vplivom svetega Bernarda in njegovih cistercijanskih menihov. Tudi oba poljska brata sta se navdušila zanje.

Ko sta se vrnila domov na Poljsko, je Boguhval vstopil v cistercijanski samostan Land, Bogumil pa je postal upravitelj družinske posesti. Ravnal se je po besedah sv. Bernarda, da plemstvo le toliko velja, kolikor stori dobrega za Cerkev in za verski blagor ljudstva. Pri vasi Dobrovo je dal postaviti veliko cerkev sv. Trojice, ji določil stalne dohodke in jo povzdignil v sedež močne župnije. Tedanji nadškof Gnezna in vse krščanske Poljske je bil Janislav, Bogumilov stric. Ta je nečaka poklical k sebi za tajnika in ga je nagovarjal, naj postane duhovnik, ko je videl, kako pobožen in spokoren je. Toda Bogumil se je odgovorne duhovniške službe branil. Ko mu je škof razložil, da se bo mogel kot duhovnik bolj razdajati za duše in da se ne sme izmikati dolžnostim, ki mu jih nalaga Bog, se je končno vdal. Po mašniškem posvečenju je škof Bogumila poslal za župnika k Sveti Trojici v Dobrovo, kjer se je izkazal kot odličen dušni pastir. Storil je vse, da bi ljudje vzljubili Boga in Marijo ter opustili grešne navade. Po nekaj letih napornega, toda blagoslovljenega dela na župniji ga je škof poklical nazaj k sebi, vendar je vedno rad priskočil na pomoč duhovnikom po župnijah. Pripisovali so mu čudodelne moči. Neko poročilo pripoveduje, da je nekoč šel bos čez naraslo reko Varto, kjer si nihče ni upal, njemu pa se ni nič zgodilo. Govorili so tudi, da so ga ob Varti čakali reveži, ker so vedeli, da jim v svoji dobroti ne bo odrekel pomoči. Ko jim nekoč ni imel kaj dati, pripoveduje lepa zgodba, je sklical v veliki reki ribe na en kraj in jih je kar z roko metal na suho, da so imeli reveži kaj jesti.

Leta 1167 je umrl nadškof Janislav in kanoniki so za njegovega naslednika soglasno izbrali Bogumila. Službo je sprejel šele na ukaz papeža Aleksandra III. Bil je preudarno moder in blag, zvest svojemu lepe imenu in poslanstvu, ki ga je opravljal. Razmere so ga silile, da je z dobroto združeval tudi strogost. Zaradi tega je hudo trpel, zato je papeža prosil, naj ga te službe razreši. Odšel je na Ogrsko, kjer se je v samostanu kamaldolencev prepustil duhovni zbranosti. Ko se je izognil zunanjim nemirom, je dosegel globok notranji mir. Zadnja leta je spet živel na Poljskem in sicer v popolni samoti blizu Dobrova, kjer se je postil in veliko molil.

Ko je dozorel za nebesa, ga je Bog poklical 10. junija 1182. Na njegov grob v Dobrovu so prihajali trumoma prosit pomoči. Leta 1925 je papež Pij XI. potrdil njegovo češčenje z naslovom blaženi.