Ste že kdaj bili v trgovini z ličili in niste natančno vedeli, kaj kupiti in kako vprašati za nasvet, da ne bi izpadli trapasto? Točno to se je nekoč zgodilo Maji, nekaj let nazaj maturantki Škofijske gimnazije, danes uspešni 26-letni podjetnici. Zanimiva in ne najbolj prijetna izkušnja je bila ena od idej in razlogov, kako začeti nekaj, pri čemer si lahko sam svoj šef. Maja danes pravi: »Bolje, da kregam sama sebe, kot da me kdo drug.«

Z mladimi iz župnije Ptuj – sv. Ožbalt smo govorili posledicah krize. Ob tem smo se spraševali, ali znamo biti pozorni, občutljivi za revščino, ki se dogaja med nami? Ob tem pa pogosto kristjani govorimo: »Ja, bi pomagali, ja, bi se pogovarjali ...« - torej govorimo v oblačkih, ni pa nič konkretnega. Kako so torej mladi odgovorili na potrebe socialne stiske v njihovem okolju? Kako bi odreagirali in kako bi priskočili na pomoč nekomu, ki je pomoči potreben?

Spletni portal mladi.net je praznoval desetletnico svojega delovanja. Praznovanje so si zamislili malce drugače - Hana in Grega Strajnar, starša 3-letne Evelin, ki ima redko prirojeno okvaro, Rok Mulec, študent anglistike in glasbenik, ki je slep od rojstva, slikar Vojko Gašperut – Gašper, ki je hrom zaradi skoka v morje, in Alison Kogoj, ki se je svoja poletja odločila preživeti z otroki v Južni Ameriki in Afriki so pričevali o lepoti življenja in prav to je eden od stebrov portala mladi.net.

V času recesije ne mine dan, da nas ne bi kdo bombardiral s sporočili o varčevanju in zategovanju pasov. Tudi reklame o bančnih storitvah obljubljajo marsikaj. Pa vemo, kaj točno nam ponujajo banke, ali morda mislimo, da se nam v mladosti ni potrebno obremenjevati z denarjem? Koliko sploh poznamo stanje v lastni denarnici? Morda je skupaj s krizo napočil pravi čas za prevetritev osebnih financ – in spremembe na bolje.

Gospodarske in finančne krize, ki smo ji v Sloveniji priča že vsaj štiri leta, ne zmoremo, ne znamo ali celo nočemo pregnati iz naših krajev. Vedno bolj se mi zdi, da velja predvsem to zadnje, saj kljub kopici strokovnjakov, ki zbirajo in obdelujejo podatke, pripravljajo strategije in simulacije, nekdo na političnem parketu misli, da bo lahko po svoje naredil boljše. Rezultate takšnega početja poznamo, zato smo se po odgovore o trenutnem stanju krize pri nas odpravili k Boštjanu Vasletu, ki z ekipo več kot petdesetih strokovnjakov dnevno spremlja in pripravlja podatke, strategije in usmeritve, kaj bi morali narediti, da bi voz potegnili iz blata.

Naš papež Frančišek se je po izvolitvi, 13. marca 2013 zvečer, množici na Trgu svetega Petra v Rimu in milijonom ljudi po vsem svetu ob televizijskih sprejemnikih predstavil kot 'rimski škof'. Petrinsko službo – naslednika apostola Petra kot poglavarja Kristusove Cerkve, je nastopil na praznik sv. Jožefa, 19. marca, med slovesno mašo na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Na drugo velikonočno nedeljo, nedeljo Božjega usmiljenja, 7. aprila, pa je "vzel v posest" baziliko sv. Janeza v Lateranu, ki je stolnica papeža kot rimskega škofa.

Papeži so dobrih tisoč let bivali v Lateranu, proti koncu 14. stoletja so se preselili v Vatikan, toda njihova stolnica-škofovska cerkev je še vedno bazilika sv. Janeza v Lateranu.

* 20. maj 1913, Kubed, † 19. november 1991, Klanec pri Kozini

»Ne, ni mi žal, da sem duhovnik!«

»Senčnih dni, mladost si moja, / le preveč naštela,« je v zapisal Alojz Kocjančič v eni svojih pesmi. Njegovo otroštvo je bilo vse prej kot lahko, vendar je v svoji duši ohranil nanj lepe spomine. Rodil se je 20. maja 1913 v Kubedu kot najmlajši od osmih otrok matere Ane in očeta Matija, ki ga je nemirni duh gnal v Ameriko in je umrl kot vojak v drugem letu prve svetovne vojne. Mlada mati Ana je ostala sama s tremi otroki, ki so preživeli. Po vojni so bili izgnani iz rojstnega doma. Leta 1923 je prišel za župnika v Kubed Ivan Brezavšček, goreč duhovnik in pokončen Slovenec. Ob njem se je v Stanku, kakor so mlademu Lojzu pravili, vnela iskra duhovniškega poklica. Po končani ljudski šoli v Kubedu, eni najstarejših v Slovenski Istri, je odšel v goriško semenišče, kjer so bili profesorji in vzgojitelji povečini zavedni Slovenci, čeprav je bilo to pod fašizmom nevarno in težko. Že kot gimnazijec je začel pisati pesmi in se spoprijateljil z leto dni mlajšim Ladom Piščancem, pesnikom, ki je bil umorjen kot kaplan v Cerknem leta 1944. Pisal je tudi dnevnik, ki pričuje o njegovem človeškem in pesniškem zorenju.

Po maturi je skupaj z drugimi slovenskimi sošolci spoznal, "da mora biti naše mesto samo ob Brezavščku in njemu podobnih". Vstopil je v bogoslovje in bil po štirih letih študija 29. junija 1937 v goriški stolnici posvečen v duhovnika. Naslednjo nedeljo, 4. julija, je pel novo mašo v svojem rojstnem Kubedu. »Okrog pet tisoč ljudi se je zbralo za to slovesnost, ki je prerasla v pravo versko in narodno manifestacijo. Primerjali so jo s prvim slovenskim taborom v Istri iz leta 1870, ki je bil prav v Kubedu,« se je z veseljem spominjal vse življenje.

"Kar sem, si, istra, ti mi dala, / pečat si vžgala za vse dni"

Mladega duhovnika Alojza so po novi maši poslali za kaplana v Buzet v Hrvaški Istri, kjer pa je ostal samo eno leto. Leta 1938 je bil prestavljen v svojo ljubljeno Slovensko Istro – v Koštabono, kjer je deloval petindvajset let – najprej kot župnijski upravitelj, potem pa kot župnik. Vmes je devet let upravljal župnijo Pomjan, šestnajst pa župnijo Šmarje pri Kopru. Bil je med svojimi ljudmi, ki se jim je znal približati s svojo človeško toplino. Svoje duhovniško poslanstvo je vedno opravljal z globoko osebno predanostjo in zavzetostjo. Ljudje so se zatekali k njemu v raznih stiskah in težavah. »Zaupali smo mu. On nas je vselej branil: pod fašisti, pod Nemci, po vojni pred novimi oblastniki.

Bil je naš zagovornik in naš učitelj. Med vojnama nas je učil slovenščine in učil nas je peti ... Zaupali smo mu dokumente, tudi denar. Pri njem je bilo najbolj varno.« Leta 1945 mu je umrla ljubljena mati Ana, ki je živela z njim v Koštaboni. Tam tudi čaka vstajenja. Na njenem grobu je njegov hvaležni napis: »Pot je zginil s tvoj'ga čela, / žalost s tvojega srca, / za vsa tvoja dobra dela / naj ti Bog plačilo da. // Ne bo le govoril zate / mrzel kamenit spomin: / v sveti maši vsak dan nate / se spominjal bo tvoj sin.« Podobne napise je daroval mnogim svojim pokojnim faranom. Kot božji otrok je znal občudovati lepote istrskega sveta in je to izpovedal v pesmih, ki so predvsem domoljubne, izpoved ljubezni do istrske zemlje. Leta 1962 je izšla njegova pesniška zbirka Šavrinske pesmi. Posvečena je bila Istri, kot je izpovedal v motu: »Kar sem, si, Istra, ti mi dala, / pečat si užgala za vse dni, / zato se vsaka moja pesem / ob tvojih strunah oglasi.«

"Zahvaljen, Bog, za slast, / da bratom vračam, kar si meni dal"

Zadnja pesem v tej zbirki je Zahvaljen, Bog, ki je njegova zahvala za vse, kar mu je Bog naklonil v življenju – kot človeku, duhovniku in pesniku. V istrski zemlji je pognal tako globoke korenine, da mu je krvavelo srce, ko se je moral od nje ločiti. Leta 1963 je bil namreč iz Koštabone prestavljen v Klanec pri Kozini, iz Šavrinske Istre na Mali Kras. »Za mano so ostali ljudje in zemlja, katerih lepoto, toplino in bolečino je vase srkalo moje srce dolgih petindvajset le, polovico mojega dotedanjega življenja.«

Tudi tam se je njegovo srce hitro odprlo ljudem. »Ob nedeljah zvečer, ko se po tretji, večerni maši, vračam truden domov iz te ali druge podružničnih cerkva, si v avtu pojem in vriskam ... pijan od sreče, da verujem z lahkoto v božjo in človeško dobroto!« Računal je, da bi se po upokojitvi preselil v hišo, ki jo je bil kupil v rojstnem Kubedu. Leta 1987 je obhajal petdesetletnico duhovništva – zlato mašo. Naslednje leto je izšla njegova druga pesniška zbirka Brumbole, ki jo je uredil pisatelj Marjan Tomšič, Štajerc, ki je postal Istran. Ob petstoletnici fresk v Hrastovljah je zanosno prebral nekaj svojih pesmi – ljubezenskih izpovedi svoji Istri. Poldrugo leto zatem, 19. novembra 1991, je njegovo srce utihnilo. Ko je v krsti odhajal iz Klanca v svoj Kubed, kjer je končno našel svoj dom, je lilo kot iz škafa. »Zdelo se je, da tudi nebo z ljudmi joče za njim« (Tone Pavček). Po njegovi smrti je koprska založba Lipa izdala njegovo pripovedno knjigo Ljudi opeval sem, vode in skale. Tam beremo njegovo izpoved: »Življenje duhovnika je tako pestro in bogato, da bi izbrane poti ne hotel zamenjati z nobeno drugo potjo, z nobenim drugim poklicem.«

(obletnica meseca 06_2013)

Od leta 1984 Slovenski šolski muzej domuje sredi Ljubljane ob baročni uršulinski cerkvi Sv. Trojice v delu prostorov nekdanjih uršulinskih šol. Leta 1898 ga je ustanovila Zaveza slovenskih učiteljskih društev, in sicer z imenom Muzej slovenskega in istrsko-hrvaškega učiteljstva.

Stalna razstava Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja nas seznanja z začetki načrtnega izobraževanja, ki so ga tudi pri Slovencih spodbudili najstarejši zapisi, ki s seboj prinašajo zahtevo po učenju in šolanju. Razstava, ki nam ta razvoj prikazuje, nazorno osvetli prve znane začetke šolstva na naših tleh in se konča v sodobnosti.