2. junij

Pri prvi evharistični molitvi je po povzdigovanju za spominom rajnih spomin mučencev: med tistimi, ki so tam navedeni, sta tudi današnja godovnjaka Marcelin in Peter, mučenca iz Rima, ki sta dala življenje za Kristusa med preganjanjem pod vlado cesarja Dioklecijana, najverjetneje leta 303.

Papež Damaz, ki je Cerkev v vodil v letih od 366 do 384, pripoveduje, da je poročilo o mučeništvu sv. Marcelina in Petra dobil osebno od krvnika, ki je izvršil smrtno obsodbo. Sodnik je ukazal, naj oba obglavijo sredi gozda in ju tam pokopljejo, tako da bo njun grob ostal neznan. Pobožna žena Lucila pa je grob le odkrila, nakar so sveta mučenca z vso častjo pokopali v katakombah. Nad njunim grobom je dal cesar Konstantin sezidati lepo baziliko, ki jo je papež Damaz I. obnovil in je njuno življenje na kratko povzel v lepi pesnitvi.

Zanesljivih podatkov o njunem življenju imamo malo, ker je vse ovito v legendarno pripoved. Oba so zgrabili med zadnjim velikim preganjanjem kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Marcelin je bil duhovnik, Peter pa je prejel le nižji red eksorcistov. Vrgli so ju med zločince v temno, vlažno in prenatrpano ječo, kjer sta več poganov pridobila za krščansko vero. Zgodba pripoveduje, da je Peter izgnal iz ječarjeve hčerke hudobnega duha, nakar se je vsa ječarjeva družina dala krstiti duhovniku Marcelinu. Tudi njun krvnik Dorotej je ob občudovanju njune zvestobe do Kristusa začel spoštovati vero in je pozneje prejel sveti krst. O mučencih je potem pripovedoval papežu Damazu. Leta 528 je papež Gregor IV. relikvije sv. Marcelina in Petra podaril bivšemu tajniku Karla Velikega. Ta jih je shranil v Strassburgu, od koder so jih prenesli v Seligenstadt ob reki Main. Tam so še zdaj v časteh; njuna rakev je lepo umetniško delo.

1. junij

Prve čase so bili kristjani v glavnem preprosti ljudje, ribiči, obrtniki, sužnji. V drugem stoletju pa so se za krščanstvo odločali tudi že prvi izobraženci. Eden najodličnejših je bil filozof Justin, ki se je vere v Kristusa oklenil mlad, trdno prepričan, da je našel resnico, ki jo je iskal in je o njej vredno prepričevati druge. Odpor proti krščanstvu v rimski državi je slonel predvsem na predsodkih, ki so bili posledica neznanja in nerazumevanja. Proti temu so se odločno borili krščanski pisatelji v 2. stoletju, vendar na način, s katerim so hoteli odpreti dialog med vero in tedanjo miselnostjo, med Cerkvijo in svetom. Ti pisatelji so imenujejo apologeti (branilci, zagovorniki). Med krščanskimi apologeti, ki so v tem času dokazovali resničnost krščanstva proti poganom, judovskim nasprotnikom in krivoverskim učiteljem, je Justin najslavnejši in največji. Ohranila so se tri njegova dela, iz katerih se dviga pričevanje, ki je s svojo vrednostjo preživelo stoletja. Krščanstvo zanj ni najprej nauk, temveč Beseda, ki se je v Jezusu učlovečila in bila križana.

Rodil se je v srcu Palestine, v mestu Flavia Neapolis, ki ga je dal postaviti rimski cesar Vespazijan na kraju porušenega Sihema. Čas njegovega rojstva postavljajo v prvo desetletje 2. stoletja. Njegovi starši so bili premožni naseljenci latinskega rodu. V mladosti je spoznaval razne filozofske šole, pa noben filozofski sestav ga ni zadovoljil. Nekega dne se je Justin sprehajal po morskem obrežju in tam srečal nekega starega moža. Seznanila sta se in mož je Justinu dokazal, da so resnico učili stari preroki in Jezus Kristus, ne pa poganski filozofi. Ko mu je to dopovedal, ga je pozdravil in izginil.

V srcu mladega filozofa se je prižgal plamen, ki mu ni dal miru. Pošteno iskanje resnice ter ponižna in zaupna molitev sta Justina kmalu privedla do tega, da je sprejel vero v Jezusa Kristusa. Od tistega trenutka dalje je svoje življenje posvetil temu, da je z govorjeno in pisano besedo branil življenje kristjanov in njihov nauk. Oblečen v bel plašč kakor nekdanji grški filozofi, je začel potovati okoli in povsod je oznanjal krščansko vero. Zanj je bila čast, da se je imenoval filozofa. Tudi kot kristjan ni smešil Platonovega mišljenja, temveč ga je uvedel v Cerkev. Grška filozofija mu je postala orodje za oznanjevanje evangelija in sicer na temelju njegovega lastnega miselnega in duhovnega razvoja in dozorevanja.

Pred letom 150 se je naselil v Rimu, kjer je imel šolo, v kateri je učil krščansko filozofijo in imel veliko učencev. Njegovo poučevanje je pripomoglo krščanski miselnosti do javnega ugleda. Njegovo mučeništvo dokazuje, da so se rimske oblasti bale njegovega vpliva. Med letoma 150 in 155 je napisal obširno obrambo krščanstva z naslovom Apologija, ki jo je izročil cesarju Antonimi Piju. V njej je zavrnil obdolžitve, ki so se o kristjanih širile med pogani, pojasnil osnovne resnice krščanskega nauka in opisal življenje kristjanov. Posebno dragoceno je njegovo poročilo o krščanski božji službi in pojasnilo o evharistiji. Malo zatem je napisal še krajšo Apologijo ter Dialog z Judom Trifonom, najstarejši ohranjeni spis, ki brani krščanstvo pred judovskimi ugovori.

Njegovo bivanje v Rimu se je končalo z mučeniško smrtjo, najbrž leta 165. Na smrt ga je obsodil rimski prefekt Rustik, ki je bil tudi stoiški filozof. Med sodnim procesom mu je Justin rekel: »Nihče ni verjel Sokratu toliko, da bi bil za njegov nauk pripravljen umreti. Zaradi Kristusa pa so prezirali strah in smrt celo rokodelci in nevedneži.« Skupaj s šestimi drugimi kristjani je šel pogumno v smrt za Kristusa. Njegov god obhajamo 1. junija.

STARO SLOVENSKO IME ZA MESEC JANUAR JE PROSINEC

Nekateri so razlagali, da pomeni to "prošnji mesec", ker je (bil) to čas, ko si največ fantov in deklet prosi zakonskega druga. Slavni jezikoslovec Miklošič pa pravi, da je ime prosinec od tod, ker ob rastočem dnevu sonce vedno bolj proseva.

LETA 1618 ROJEN BARTOLOME ESTEBAN MURILLO

ŠPANSKI SLIKAR († 1682)

Bil je eden najbolj priljubljenih baročnih slikarjev v Španiji, bil je ljudski slikar za razliko od sodobnika Velazqueza. Svoj slog je razvijal pod vplivom Tiziana, Rubensa in Van Dycka, odlikuje ga tehnična dovršenost, njegove slikke so idealistične in zelo privlačne, včasih celo preveč sentimentalne. Naslikal je veliko verskih motivov (Videnje sv. Antona, Sveta družina, Marijo je začel slikati kot črnolaso Španko ... Še bolj pa so bile priljubljene njegove slike iz vsakdanjega življenja (seviljski dečki, klošarji, berači ...)

LETA 1621 ROJEN LUKA KNAFELJ

duhovnik, podpornik kranjskih študentov († 1671)

Luč sveta je zagledal v Ribnici, šolal se je najprej pri cistercijanih v Stični, zatem pa na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Na Dunaju je študiral teologijo in bil leta 1648 posvečen v duhovnika. Prva leta je opravljal službo dušnega pastirja v dunajski dvorni bolnišnici. Leta 1658 je postal župnik v vinorodnem kraju severno od Dunaja. Župnijsko posestvo je bilo glavni vir bogatih dohodkov. Ko je leta 1671 umrl na Dunaju, je skoraj vse svoje premoženje zapustil štipendijski ustanovi za podporo kranjskih študentov na dunajski univerzi.

LETA 1868 ROJEN in 1946 UMRL VIKTOR STESKA

duhovnik, umetnostni in kulturni zgodovinar

Osnovno šolo je obiskoval v Šmartnem pri Litiji, gimnazijo in bogoslovje pa v Ljubljani, bil kaplan v Kočevju, pri Sv. Jakobu v Ljubljani, škofov tajnik in ravnatelj škofijske pisarne ... Že v alojzijevišču ga je zanimalo leposlovje, sodeloval je v Domačih vajah, v Domu in svetu ... Kasneje ga je najprej zanimala arheologija in zgodovina, proučeval je tudi glasbeno zgodovino in tudi o glasbi veliko pisal. Njegovo glavno zanimanje pa je veljalo upodabljajoči umetnosti, nad katero se je navdušil, ko je spremljal škofa na vizitacijah. Izpisoval si je arhivalije in starejše zgodovinske objave in o tem veliko pisal. Njegovi najpomembnejši zapisi: Naši stavbarji minule dobe, Ljubljanski baročni kiparji, Ljubljanski škofijski dvorec... Pisal je tudi biografske prispevke o Langusu, Layerju, Metzingerju, Koželju ... in v knjigi Slovenska umetnost I. (Slikarstvo) naredil pregled slikarjev, ki so delovali na Slovenskem od srednjega veka do moderne.

LETA 1863 ROJEN PIERRE DE COUBERTIN

OČE OLIMPIJSKIH IGER NOVE DOBE († 1937)

Leta 1880 so odkrili razvaline grškega mesta Olimpija, kjer so bile v antiki športne igre. Ob tem odkritju je francoski baron Pierre de Coubertin dal pobudo za obnovitev olimpijskih iger, ki jih je ukinil rimski cesar Teodozij II. (+ 450) kot ostanek poganstva. Osnovali so prvi Mednarodni olimpijski odbor, izbrali olimpijski znak (pet med seboj povezanih krogov) in geslo prijateljskih športnih bojev (više – hitreje. močneje). Prva olimpiada moderne dobe je bila 1896 v Atenah.

LETA 1881 ZAČNE IZHAJATI LJUBLJANSKI ZVON

Revijo so ustanovili Josip Jurčič, Janko Kersnik, Fran Levec in Ivan Tavčar. S tem se je središče slovenskega kulturnega življenja  z Dunaja preselilo v Ljubljano. Zadnja številka Ljubljanskega zvona je izšla leta 1941.

LETA 1889 ROJEN VIRGIL ŠČEK

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, KULTURNI DELAVEC († 1948)

Rojen v Trstu, po selitvi družine v Gorico (1905) je obiskoval nemško realko v Gorici, spoznaval razmere v Benečiji in se seznanil z Ivanom Trinkom Zamejskim ter se navdušil za narodno delo. Po maturi 1909 se je vpisal na trgovsko akademijo v Gradec, toda v enem letu spoznal, da je to napačna odločitev, zato se je vpisal na goriško bogoslovje, leta 1914 je posvečen in je najprej kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu. Zaradi šibkega zdravja ga je leta 1918 tržaško-koprski škof Andrej Karlin premestil v Lokev, kjer je deloval kot samostojni kaplan. Bil je gonilna sila "Sedejeve šole", s pomočjo katere se je slovenski jezik obdržal v župnijskih šolah ves čas do kapitulacije Italije. Na pobudo Zbora svečenikov sv. Pavla je bil izvoljen kot poslanec v rimskem parlamentu. Leta 1923 je postal tajnik Katoliškega društva v Gorici (KTD), ki je ustanovilo Katoliško tiskarno in knjigarno. Dal je pobudo za ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe (1923). Leta 1927 ga je goriški nadškof Sedej zaradi notranjih sporov v krščanskosocialni struji in ob čedalje hujših grožnjah in pritiskih fašističnih oblasti suspendiral, tako leta 1927 nastopi kot župnijski upravitelj v Avberju. Povabil je slikarja Toneta Kralja, da je prenovil cerkvene poslikave in mu je pomagal da je slikar lahko poslikal še 40 primorskih cerkva. Zanimivi so njegovi Paberki - spominski zapisi iz let, ko je upravljal župnijo Avber na Krasu, ki razodevajo njegovo modrost in smisel za humor. Ker so pritiski fašističnih oblasti nanj postajali čedalje hujši, njegovo zdravje pa je vidno pešalo, je leta 1940 zaprosil za upokojitev in se umaknil najprej v Trst, nato pa k svojemu prijatelju duhovniku dr. Tonetu Požarju v Lokev.

Pri Ognjišču smo leta 2000 v zbirki Graditelji slovenskega doma izdali knjižico Virgil Šček (Marko Tavčar in Albin Kjuder) – ki je pošla (morda se kje najde še kakšen izvod) iz katere povzemam sklepno besedo:

Skupen cilj njegovega dela je bil splošno, duhovni in materialni napredek slovenskega naroda. Ščekova politična misel je bila v prvi vrsti namenjena ohranjanju narodne manjšine pod Italijo. Poudarjal je njeno samobitnost in potrebo po avtonomnosti. Na kratko bi o njem rekli, da je bil v tem smislu idealist, po eni strani zelo uspešen pri svojem delu, a navadno zavrnjen in oviran s strani take in drugačne oblasti. Bil je včasih prezaletav in nezaslišano odkrit, bister in zelo komunikativen ter simpatičen sogovornik, poln navadno pikrega humorja. Primorsko ljudstvo ga je ohranilo v svojem srcu in spominih kot pozitiven lik, ki je vse žrtvoval za narod. O njem bi lahko rekli, da je bil izrazita revolucionarna osebnost, ki dosledno sledi imperativu svoje vesti, tudi za ceno nerazumevanja in celo sovražnega odklona. Zato verjamemo njegovemu poslednjemu sporočilu sestrama, ki je na posmrtni podobici dobilo značaj nekakšne duhovne oporoke, ko med drugim zatrdi, da je iskal le »srečo svojega naroda«. (Marko Tavčar)

LETA 1890 ROJEN ANTON MELIK

geograf, avtor učbenikov za zgodovino in zemljepis († 1966)

Po osnovni šoli in gimnaziji v rodni Ljubljani je na dunajski univerzi študiral zemljepis in zgodovino ter tam opravil profesorski izpit za oba predmeta s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Poučeval je najprej na srednjih šolah, zatem pa filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Poleg številnih znanstvenih razprav je pisal učbenike zemljepisa in zgodovine za srednje šole. Kot član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil ustanovitelj Geografskega inštituta in njegov prvi voditelj.

LETA 1892 ROJEN P. ANGELIK TOMINEC

FRANČIŠKAN, SOCIOLOG, TEOLOG († 1961)

Po prvi svetovni vojni je bilo v Cerkvi na Slovenskem zelo živahno delavsko socialno gibanje. Imelo je sposobne voditelje, ki so izhajali iz Krekovega kroga. Pomembno vlogo je imel frančiškan p. dr. Angelik Tominec (njegov brat-dvojček p. dr. Roman je bil umetnostni zgodovinar). Delavsko krščansko gibanje je obravnavalo tudi družinska in ženska vprašanja in se zavzemalo za urejene družine na krščanskih temeljih.

več:

ČUK, Silvester. p. Angelik Tominec. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 1, str. 50-51

LETA 1905 UMRL MATIJA PRELESNIK

duhovnik, pesnik in pisatelj povestii o naših davnih dedih (* 1872)

Duhovnik Matija Prelesnik, doktor teologije, je bil tudi nadarjen pisatelj. »Bil je nenavaden talent,« je o njem zapisal pisatelj Finžgar, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Pisati je začel zgodaj, najprej pesmi, a pravo moč je razodel v trilogiji o porabskih Slovanih (Naš stari greh, V smrti senci, Vineta), v katerih pripoveduje, kako so zasužnjili slovanski rod ob Baltiku. Tretji del je zaradi njegove prezgodnje smrti (dočakal je le 33 let) ostal nedokončan.

LETA 1922 UMRL ŠTEFAN KUHAR ml.

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ (* 1887)

Rodil se je v Gračišču tišinske župnije, obiskoval je madžarske šole od osnovne od bogoslovja, kljub temu pa je ostal zvest svoji materinščini. Njegov brat Janoš je bil zaveden slovenski duhovnik v Slovenskem Porabju. Štefan je bil nekaj let kaplan, med prvo svetovno vojno je postal župnik v Beltincih. Že pred razpadom avtro-ogrske monarhije se je udejstvoval kot iskren Slovenec in Jugoslovan, ki je v Wilsonovi ideji o samoodločbi narodov videl zagotovilo za narodni obstoj prekmurskega ljudstva.

LETA 1943 UMORJEN ALOJZIJ GROZDE

PESNIK, MUČENEC IN BLAŽENI (* 1927)

"Nov, boljši red zahteva najprej novega, boljšega človeka. Brez novega človeka je nov red prazna beseda. In tega novega človeka moramo ustvariti predvsem mi. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe... Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov." Te modre besede je izrekel na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, v ljubljanskem zavodu Marijanišče devetnajstletni dijak Lojze Grozde. Za njimi je stal sam; to potrjujejo vsi, ki so ga poznali in so z njim živeli. Jemal jih je tako zelo zares, da jih je zapečatil z lastno krvjo: 1. januarja 1943, na novega leta dan, ko so ga komunisti na Mirni na Dolenjskem mučili in umorili. Njegova edina 'krivda' je bila njegova apostolska gorečnost, izvirajoča iz njegove globoke vere in neomajne zvestobe katoliškim načelom. 27. septembra 1992 je slovenski metropolit, ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar v Šentrupertu, kjer je bil pokopan, slovesno razglasil odlok o začetku uradnega postopka za priznanje njegovega mučeništva. Čez sedem let (30. avgusta 1999) se je zaključil škofijski postopek za beatifikacijo in takrat je Stanislav Hočevar, beograjski nadškof in metropolit, v ljubljanski stolnici dejal: "Prepričan sem, da Sveti Duh prižiga po osebi božjega služabnika Lojzeta Grozdeta v naši krajevni Cerkvi tri nove zvezde: zvezdo svete mladosti, zvezdo pristne laiškosti in zvezdo junaškega mučeništva.«  13. junija 2010, med evharističnim kongresom v Celju, je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. »Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. »Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije." S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca.

... več o njem preberite v obletnici meseca 01_1993

... v pričevanju 02_2009 in ... v pričevanju 07_2011

nekaj njegovih misli in verzov:

- Ne smemo iti s svetom v pogubo, ampak mora svet iti z nami v – rešenje!

- Tišine spev, najlepši spev, / lepote božje je odsev / in v duši najde svoj odmev. / Nič nimam, vendar vse imam.

- Divjaj, življenje, jaz se ne podam, / ne klone mi pred tabo moč duha, / za temelj samega Boga imam.

- Sem mislil, da sem sam / sredi življenja valov, / sredi besnečih vetrov / in nisem vedel kam. // In vendar Ti si bil, / mogočni moj Gospod, / z menoj prav vsepovsod, / kjerkoli jaz boje sem bíl.

- Sveta si zemlja, ti blagoslovljena / si od Najvišjega, Kralja neba; / ti z mojih dedov krvjo napojena, / tebi vsa moja ljubezen velja.

LETA 1985 UMRL TONE GASPARI

PESNIK IN PISATELJ (* 1893)

Mladinski pesnik Tone (Anton) Gaspari je bil mlajši brat priljubljenega slikarja Maksima, rojen v Selščku pri Cerknici. Kot učitelj je deloval v raznih krajih, nekaj časa tudi na Koroškem. Leta 1923 je s Pavletom Koširjem izdal zbirko koroških pesmi Sijaj, sijaj, sončece in pravljic, zbranih na Koroškem, z naslovom Gor čez izaro. Leta 1924 je izšel njegov didaktični priročnik Pratika za deco z ilustracijami brata Maksima.

LETA 1994 UMRLA KSENIJA PRUNK

MLADINSKA PISATELJICA IN ILUSTRATORKA KNJIG SVOJE MATERE (* 1905)

V Sežani rojena mladinska pisateljica Ksenija Prunk je ljubljanski univerzi diplomirala iz francoščine ter primerjalne slovenske književnosti. Med študijem je štiri leta hodila v šolo risanja pri slikarju Mateju Sternenu. Službovala je kot profesorica po raznih krajih. V raznih listih je objavljala mladinske spise in zanje risala tudi ilustracije. Ilustrirala je vrsto mladinskih knjig svoje matere, pesnice Ljudmile Prunk ter mnogih drugih slovenskih pesnikov in pisateljev. Z ilustracijami je sodelovala tudi v Cicibanu.

LETA 2012 UMRL ALFREDO BATTISTI

VIDEMSKI NADŠKOF, OČE SLOVENSKIH BENEŠKIH VERNIKOV (* 1925)

Po raznih odgovornih duhovniških službah v rojstni škofiji Padova ga je papež sv. Pavel VI. leta 1972 imenoval za nadškofa v Vidmu (Udine). Takoj ob nastopu je poudaril, da hoče biti oče vernikov vseh narodnostnih skupin, prisotnih v videmski Cerkvi: Furlanov, Slovencev in Nemcev. Slovenski beneški duhovniki so v nadškofu Battistiju našli razumevajočega sogovornika pri reševanju njihovih vprašanj. Leta 1976 je s posebnim odlokom priznal pravico do uporabe slovenskega jezika pri bogoslužju v krajih, kjer živijo slovenski verniki.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 106 pr. KR. ROJEN MARCUS TULLIUS CICERO

RIMSKI DRŽAVNIK, PRAVNIK, POLITIK IN FILOZOF († 43)

Največji mojster latinske retorike je iz rojstnega Arpinuma pri petnajstih letih prišel v Rim. Takrat je bilo za kultiviranega Rimljana nujno, da je obvladal tako latinski kot grški jezik. Višji razred je celo raje uporabljal grščino kot latinščino, saj naj bi bila bolj uglajena in prefinjena. Govorništva se je učil tako, da je na forumu poslušal govornike, verjetno pa je obiskoval tudi kakšno šolo. Leta 75 pr. Kr. je postal kvestor (pomočnik uradnika), napredoval v edila (uradnika) in pretorja (sodnika). Leta 64 je postal konzul, vendar je imel veliko nasprotnikov, zato je šel sam v izgnanstvo v Solun, kjer je napisal deli De oratore (O govorniku) in De re publica (O državi). V Rim se je vrnil še pred državljansko vojno. Med diktaturo Cezarja je napisal večino svojih filozofskih in govorniških razprav. Po Cezarjevi smrti je (44 pr. Kr.) je nasprotoval Marku Antoniju, bil je razglašen za osebo zunaj zakona in ko je hotel pobegniti, so ga ubili. Velja za najspretnejši um rimske kulture in njegovi spisi so vzor klasične latinščine. Rimljane je vpeljal v filozofijo visokih grških šol in ustvaril latinski slovar filozofskih izrazov. Kljub temu, da je bil impresiven govornik in uspešen pravnik je zase menil, da je njegov največji dosežek njegova politična kariera. Danes pa je cenjen predvsem zaradi idealnega vzora humanega človeka in njegovih filozofskih in političnih spisov.

nekaj njegovih misli:

• Kdor izbriše prijateljstvo iz svojega življenja, ta izbriše sonce z neba.
  
• Naravni talent brez izobrazbe, je večkrat žel slavo in hvalo, kot izobrazba brez naravnega talenta.
  
• Soba brez knjig je podobna telesu brez duše.
  
• Tišina je ena največjih umetnosti pogovora.
  
• Nihče vam ne more dati boljšega nasveta, kot sami sebi.
  
• Tam kjer je življenje, je upanje.
  
• Blaginja ljudstva naj bo najvišji zakon. (blaginja)
  
• Nečimrnost in častihlepje sta zelo nesrečni lastnosti.
  
• Ni umetnost le vedeti o neki stvari, posebna umetnost je učiti o njej.
  
• Bogat je tisti, ki ne hrepeni po bogastvu.
  
• Motiti se je človeško.
  
• Pravega prijatelja spoznaš v nesreči.
  
• Sužnji zakona smo zato, da smo lahko svobodni.
  
• Domovina je povsod, kjer je človeku dobro.

LETA 1803 ROJEN ANTON LAH

DUHOVNIK, NABOŽNI PESNIK IN PREVAJALEC († 1861)

Rojen v Jarenini, po gimnaziji v Mariboru in končanem bogoslovju je bil posvečen v duhovnika in nekaj časa kaplan pri Sv. Petru pri Radgoni. Pisanja se je lotil po zgledu Petra Danjka, ki je bil tudi kaplan v Radgoni, njegovo delo pa je ocenjeval tudi njegov najboljši prijatelj Marko Glaser (tudi duhovnik, nabožni pisatelj in Slomškov prijatelj). Kasneje je bil tudi župnik v Limbušu, kjer je leta 1847 je ustanovil Družbo slovenskega branja v Lembahi - eno prvih bralnih društev pri nas.

LETA 1835 ROJEN ANTON TOŽBAR - ŠPIK

GORSKI VODNIK († 1891)

Rojen pri Špiku (domačija) v Trenti in že v mladostniških letih veljal za neustrašenega lovca, ki je poznal vsako trentarsko stezo. Še bolj znan je postal po boju z medvedom (pod Planjo leta 1871), ki mu je odtrgal spodnjo čeljust in jezik. Po tej nesreči je živel še dvajset let, se hranil po cevki in silno nerazločno govoril, ter svojo iznakaženost skrival z obvezo. Ko je leta 1977 prišel v Trento Julius Kugy, da bi iskal Scabioso, je bil Anton njegov prvi vodnik. Spremljal ga je na pohodih na na Triglav, Mojstrovko, Jalovec, Razor, Vršac, Kanjavec ... Imel je tudi naziv uradnega gorskega vodnika Nemško-avstrijskega planinskega društva. Veliko je pomagal pri odkrivanju in gradnji novih gorskih poti, zaslužen je tudi za pomoč pri gradnji planinskih koč. Umrl je na današnji dan pri podiranju smrek na pobočjih Prisojnika.

LETA 1883 ROJEN MILAN PUGELJ

PESNIK, ČASNIKAR IN UREDNIK († 1929)

V Kandiji pri Novem mestu rojeni Milan Pugelj se je vse življenje boril z revščino. Ni končal niti srednje šole, zgodaj se je posvetil časnikarstvu in pisateljevanju. Na njegovo pobudo je bilo leta 1920 ustanovljeno Društvo slovenskih pisateljev in bil je njegov prvi tajnik. Zaradi pomanjkanja je umrl za srčno oslabelostjo. Pisati je začel že v gimnazijskih letih. Bil je mojster novel, ki so izšle v več knjigah. Najboljše je izdal v knjigi Izbrane novele (1948) France Koblar s študijo o pisatelju.

LETA 1899 ROJEN GEORGES HOURDIN

STOLETNI FRANCOSKI ČASNIKAR, UREDNIK, PISATELJ († 1999)

Ob stoletnici rojstva, 3. januarja 1999, je Georges Hourdin, ustano­vitelj in dolgoletni urednik francoskega katoliškega tednika La Vie, izdal knjigo Stari mož in življenje. V njej "dekan" francoskih in ev­ropskih časnikarjev z neverjetno svežino opisuje svoj duhovni razvoj.  "Na večer svojega življenja skušam poiskati neko povezavo med različ­nimi pogledi na svet, na različne smisle, ki jih je mogoče dati živ­ljenju," je zapisal v tej svoji knjigi.

več:
S. Čuk, Georges Hourdin - stoletni časnikar: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (1999), 58-59.

nekaj njegovih misli:

• Sreča nikoli ni popolna. To, kar nam dviga telo in duha, to, kar traja toliko kot mi - se pravi, ne dolgo - ni sreča, temveč silo­vito zadovoljstvo nad življenjem; to je radost, da smo na svetu in da čutimo lakoto po vsem.
  
• Naša vera se utelesi na različne načine v skladu z značajem, z okoljem, z dobo. Avantura naše generacije? Od podeljene vere je pre­šla k doživeti; od podedovane k osebno sprejeti; od spoštljive k za­upni; od osebne k občestveni; od metafizičnega krščanstva h krščan­stvu, ki se uresničuje sredi sveta.
  
• Z nevernim me povezujejo vse lepote sveta, radosti ljubezni, zadovoljstvo dobro opravljenega dela, prizadevanje za pravičnost, že­lja po spremenitvi življenja. Lahko se z njim veselim in ga razumem.
  
• Knjige sem vzljubil pri sedmih letih in jih nikoli nisem za­pustil... Branje me nikdar ni razočaralo. Potolažilo me je v vseh mojih težavah in nadlogah. Nudilo mi je trdne temelje znanja. Pomiri­lo me je, ko me je obšla jeza ali so me zajeli viharji.
  
• Vera dobi svoj polni smisel, če imamo pred očmi dejstvo, da je sporočilo Svetega pisma sporočilo svobode, in predvsem da to trdno verujemo. Kristus se je svobodno odločil, da umre iz ljubezni do greš­nikov. Bog Stvarnik je sklenil ustvariti človeka, ki bo svoboden in odgovoren.
  
• Vse življenje me je bolela in vznemirjala brezbriž­nost ljudskih množic do Cerkve. Vzrok temu, da se že več stoletij to­liko ljudi oddaljuje od vere in Cerkve, je treba iskati v tem, da kristjani niso znali pravočasno razumeti in sprejeti velikih tokov misli in delovanja, ki izražajo njihove človeške upe v boljši svet.

LETA 1923 UMRL JAROSLAV HAŠEK

ČEŠKI PISATELJ IN VOJAK, AVTOR KNJIGE DOBRI VOJAK ŠVEJK (* 1883)

Češki pisatelj Jaroslav Hašek je med drugo svetovno vojno pobegnil iz avstrijske vojske k Rusom in se po vojni vrnil v domovino. Napisal je več humoristično satiričnih del. Svetovni sloves si je pridobil s knjigo Pustolovščine dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni (1928), v kateri je s pomočjo navidez omejenega junaka prikazal ves nesmisel militarizma in vojne.

LETA 1929 ROJEN LORENZO BELLOMI

TRŽAŠKI ŠKOF († 1996)

Doma je bil v Veroni, škofovsko službo v Trstu je nastopil 8. decembra 1977, na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije v stolnici sv. Justa. Tržaško škofijo je vodil devetnajst let z umirjenostjo in veliko osebno predanostjo, čeprav je moral reševati številne večje in manjše težave. Poskrbel je za tržaško sinodo leta 1978, ljudski misijon leta 1989, vodil priprave na obisk papeža Janeza Pavla II. leta 1992, prav posebna skrb pa mu je bila dobra kateheza, poglobljeno bogoslužje in krščansko življenje zaupanih mu duhovnikov. To med drugim potrjuje dejstvo, da je kot škof kar trikrat obiskal vso škofijo. Odlikovala ga je posebna pozornost do Slovencev.

več:
F. Bole, Tržaški škof Lorenzo Bellomi: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1989), 6-10.

LETA 1940 UMRLA MARICA NADLIŠEK BARTOL

PISATELJICA, PREVAJALKA, UREDNICA (* 1867)

Mati pisatelja Vladimirja Bartola je maturirala v Gorici in učila na šolah v okolici Trsta. Urejala je tudi prvi slovenski ženski časopis Slovenka (1897-1900) in s članki o ženskih vprašanjih sodelovala tudi v drugih časopisih. Kljub temu, da ni imela univerzitetne izobrazbe, je z velikim prizadevanjem in željo ter ljubeznijo do leposlovja prišla do velike razgledanosti, želela je biti napredna ženska na vseh področjih, zato se je udeleževala tudi sokolskih shodov, kupila si je kolo in se učila kolesarjenja ... bila  je članica Splošnega slovenskega ženskega društva. ... Leta 1889 je objavila novelo Moja prijateljica, leta 1898 še roman Fata morgana, ki je izšel po njeni smrti, prav tako zbirka novel Na obali.

LETA 1958 UMRLA AVGUSTA DANILOVA

IGRALKA, REŽISERKA, VODITELJICA GLEDALIŠKEGA DELA MED AMERIŠKIMI SLOVENCI (* 1869)

Gledališka igralka in organizatorka Avgusta Danilova, rojena Gostič, poročena Cerar, je bila ena prvih slovenskih poklicnih igralk in ena najboljših. Dalj časa (1914-1920, 1922-1928) je bila v New Yorku in Clevelandu. V obeh mestih je vodila amatersko gledališko delo med slovenskimi izseljenci in s tem pripomogla k ohranitvi gledališke tradicije med Slovenci zunaj domovine.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1832 ROJEN IVAN VALJAVEC

DUHOVNIK, PRIDIGAR IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1875)

Doma iz Srednje vasi pri Šenčurju je po končani teologiji in posvečenju nekaj časa služboval v Vipavi in Tržiču, pozneje je vstopil k jezuitom, bil najprej misijonar (Slavonska Požega), pozneje je pomagal, da so jezuiti pridobiti hišo v Repnjah, od koder so hodili pomagat v Ljubljano, Kamnik, Kranj ... Ivan je bil zelo znan kot pridigar in govornik. Pisal je tudi pesmi (Pesem mornarju) in dolgo elegično pesnitev Slovo. Poveličeval je Koseskega, toda tudi o Prešernu je pisal zelo zrelo: »Milina jezika, krasne misli, najgorkeji čutenja ...najčistejši stihi, čisto naroden duh ...«

LETA 1852 ROJEN ANTON GREGORČIČ

duhovnik in politik († 1925)

Rojen je bil na Vrsnem, po končanem študiju (dr. bogoslovja) pa kot duhovnik služboval na Barbani in kasneje na Travniku v Gorici. Vstopil je tudi v politično življenje (društvo Sloga), v goriškem deželnem zboru je zastopal gospodarske in narodnostne interese goriških Slovencev ... bil je tudi predsednik novo ustanovljene stranke SLS. Prizadeval si je, da bi združeval različne politične interese, pa tudi Slovence in Italijane. Dal je tudi pobudo slovenski otroški vrtec, zasebno slovenski dekliško šolo. Ustanovil je tudi šolsko društvo Šolski dom, ki je skrbelo za organizacijo pouka in nove prostore. Ustanovil je tudi Narodno tiskarno, Goriško matico in Narodno knjigarno.

LETA 1887 ROJEN ADAM LUTHAR

evangeličanski duhovnik in pisec († 1972)

Prekmurski evangeličanski pisatelj je bil doma v Sebeborcih blizu Murske Sobote, bil je kaplan in duhovnik v Puconcih, pisal je članke v verske in posvetne časopise, sestavljal veroučne knjige, od 1922 je bil glavni urednik Evangeličanskega kalendarija in od 1923 Duševnega lista ... Z Janošem Flisarjem sta pisala Prekmurja znamenite može ...

LETA 1901 UMRL IGNACIJ MRAK

misijonar, duhovnik in škof (* 1810)

Baragov naslednik v škofiji Sault Ste Marie and Marquette, se je rodil 16. oktobra 1810 v Hotavljah pri Poljanah. Leta 1845 je po nekaj letih kaplanske službe odšel v ameriške misijone. Najprej je bil dve leti pri Francu Pircu v Arbre Croche, leta 1859 pa ga je Baraga postavil za gen. vikarja. Po Baragovi smrti 1868 je bil imenovan za njegovega naslednika. Kasneje se je zaradi bolezni odpovedal škofovski službi, nekaj let je misijonaril tudi med Indijanci v Eagle Townu, potem pa se je vrnil v Marquette in bil do smrti hišni duhovnik. Zvest sodelavec in Baragov naslednik je pokopan v marquetski stolnici.

LETA 1923 ROJEN CENE AVGUŠTIN

UMETNOSTNI ZGODOVINAR († 2010)

Kranj, srce Gorenjske, je bil njegova ljubezen. Po ljudski šoli v rojstni Radovljici je bil nekaj časa na škofijski gimnaziji v Šentvidu, nato pa se je izšolal za učitelja. Po vojni je študij umetnostne zgodovine v Ljubljani zaključil z doktorsko tezo o zgodovinskem in umetnostnem razvoju Kranja. Po študiju je bil kustos in ravnatelj novo ustanovljenega muzeja v Kranju. Kot priznan strokovnjak za arhitekturni razvoj starejših mest je sodeloval s tujimi strokovnjaki in ustanovami, zlasti avstrijskimi.

LETA 1944 UMRLA MARA HUS

PRIMORSKA BEGUNKA, ŽRTEV VOJNE (* 1900)

Pisateljica Mara Hus, rojena v Sežani leta 1900, se je po italijanski zasedbi Primorske leta 1918 kot begunka umaknila v Jugoslavijo, kjer je opravljala različne službe, nazadnje je bila bolničarka in zaščitna sestra v Beogradu, Strugi, Bitoli in Banja Luki, kjer so jo Nemci ustrelili z vsemi sostanovalci v hiši. Pisala je povesti in črtice, v avtobiografskih knjigah Njene službe (1933) in Živa plamenica (1938) opisuje tudi življenje Slovencev na jugoslovanskem jugu.

LETA 1946 UMRL AVGUST PAVEL

pesnik, pisatelj, etnolog, jezikoslovec, literarni zgodovinar, učitelj in muzeolog (* 1886)

Jezikoslovec, etnolog in pesnik Avgust Pavel, doma s Cankove, je imel očeta evangeličana in mater katoličanko, ki je bila globoko verna. Od enajstih otrok so štirje izbrali duhovni poklic: dve hčerki sta postali redovnici, dva sinova pa redovnika salezijanca. Avgust je bil tretji otrok. Šolal se je povečini na Madžarskem, leta 1913 je na univerzi v Budimpešti doktoriral iz slovanskega jezikoslovja. Bil je tudi ‘slovenski’ pesnik, ki pa je pisal le v madžarščini.

več:
S Čuk, Avgust Pavel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2006), 38-39.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

LETA 1804 ROJEN MIHAIL IVANOVIČ GLINKA

RUSKI SKLADATELJ, ZAČETNIK RUSKE NARODNE GLASBE († 1857)

Glinka je bil prvi ruski skladatelj, ki je gorel za ideal, da bi pisal rusko glasbo. Njegov edini cilj je bil: postaviti rusko nacionalno glasbo na čvrste temelje, upoštevajoč prvine ruske ljudske glasbe. To je uresničil v svoji operi Ivan Susanin (1836) s pripovedjo o pogumnem kmetu, ki se je žrtvoval, da bi rešil carja in domovino. Opero Ruslan in Ljudmila (1842) je napisal na besedilo Puškinove pesnitve. Glasbeni zgodovinarji sodijo, da je to prva resnično ruska opera.

LETA 1854 UMRLA JOSIPINA TURNOGRAJSKA

PISATELJICA, PESNICA IN SKLADATELJICA (*1833)

»Slave dan je veselo zabliščal. Njeni sinovi hite ji vsak svoj davek prinesti, vsaki ji hoče po svoji moči pokazati, da je nje vreden sin. In zakaj bi njene hčere ravno tiste želje ne imele? Ta misel je vzrok, da sem tudi jaz poskusila kaj v milem svojem jeziku pisati, – da se predrznem eno povestico iz svoje nabirke na beli dan poslati in Vas prositi, da bi jo v svojo pridno Bčelo vzeli. Ljubo bi mi bilo, da bi že v februarskem zvezku natisnjena bila, in sicer, ako je le mogoče, brez da bi se oblike popravile. Josipina Turnograjska naj bo moje ime, ker je Turnski grad moj dom. Ako bode ta perva poskušnjica mladiga nevajinega peresa dopadla, hočem še nektere njenih sestric vaši marljivi Bčeli poslati. Sprejmite priporočenje iskrene Slovenke.« Tako je v svojem pismu 11. januarja 1851 nagovorila še ne osemnajstletna Josipina Urbančič urednika celovškega lista Slovenska bčela Antona Janežiča, ko mu je poslala svojo prvo povestico Nedolžnost in sila. Njena želja je bila izpolnjena.

več:
S. Čuk, Josipina Turnograjska: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2013), 48-49.

LETA 1884 ROJEN IVAN VURNIK

ARHITEKT, URBANIST, UTEMELJITELJ MODERNE ARHITEKTURE NA SLOVENSKEM († 1971)

Rojen v Radovljici, študiral na Dunaju, kjer se je seznanil z Wagnerjevo mojstrsko šolo, delal je v biroju za načrtovanje novega Hofburga. Potem se je vrnil domov, leta 1919 v Ljubljano, kjer je zaslužen za ustanovitev oddelka za arhitekturo na TF. Ustvarjal je pod vplivom ekspresionizma in secesije. Nekaj njegovih del: Zadružna gospodarska banka v LJ, sanatorij za pljučne bolezni na Golniku, Sokolski dom na Taboru, Narodni dom v Kranju, mozaični okras fasade na baziliki na Brezjah in v atriju med cerkvijo in samostanom kapelica v čast Sv. Frančišku Asiškemu v stilu slovenske planinske koče, načrt za cerkev in uršulinski samostan v Rimu ...Sodeloval je pri prenovi nekaterih cerkva in obenem izdelal vrsto tabernakljev, kelihov in drugih liturgičnih predmetov. Vurnik je bil eden prvih, ki je pri nas uvajal načelo funkcionalne arhitekture.

njegovo razmišljanje:

• Poslanstvo arhitekturnega izobraževanja je graditi ljudem, živalim in rastlinam zavetja, ki jim bodo všeč tako zaradi njihovih fizičnih lastnosti, kot zaradi psiholoških prednosti, ki so v vseh pogledih dosegla vrhunec svojega razvoja. Arhitektovo delo bi moralo vzgojno delovati na vse tiste, ki še niso dosegli plemenitih višav človeške biti. Odkrivati bi moralo nagnjenje, ki je v skladu s tem ciljem.
  
• Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič sam iz svojega čuta poje. Kdor tako hoče, ta mora nekaj znati, mora imeti fantazijo in za to potrebno ustvarjalno moč ... Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.

več:
S. Čuk,  Ivan Vurnik (1884-1971): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 38-39.

LETA 1939 ROJEN JOŽE TRONTELJ

NEVROLOG, PROFESOR, PREDSEDNIK SAZU, AKADEMIK († 1913)

»Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže ne žive narave ... Poseben čudež pa je, koliko vsega, kar bo določalo značaj, nadarjenost in sposobnosti prihodnjega otroka in odraslega, je že vgrajeno v semenčico, jajčno celico in v zigoto, začetek človeškega bitja. V drobceni prvi celici novega bitja, z golim očesom komaj vidni kot majcena pikica, je zapisana nepredstavljivo bogata in raznovrstna dediščina. So zapisani dosežki milijonov in milijard let razvoja živega sveta. Je zapisan velik del prihodnosti novega človeka in njegovega potomstva. V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega. Karkoli manj kot varstvo od spočetja do naravnega konca bi bilo za tak čudež premalo.« To je nekaj stavkov iz razmišljanja, ki ga za revijo Božje okolje zapisal nekaj dni pred nenadno smrtjo, 9. decembra 2013, dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, mednarodno ugledni strokovnjak na področju bioetike. Ko je akademik pisatelj Alojz Rebula ta njegov sestavek prebral, je zapisal: »Imam ga za enega največjih duhov, kar smo jih Slovenci imeli.«

več:
B. Rustja, dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU. Dragocena značilnost katoliške etike je njena doslednost: Gost meseca, v: Ognjišče 6 (2008), 8-12.
S. Čuk, dr. Jože Trontelj. V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2014), 30-31.

nekaj njegovih misli:

• Nesprejemljivo je, da bi človeško bitje ustvarili in potem žrtvovali za koristi drugega človeškega bitja, pa čeprav naj bi s tem pozdravili hudo bolezen.
  
• Vsi ljudje smo dediči religijskih vrednot. Brez njih se ne bi razvile, ne bi obstale civilizacije. Religijske vrednote so temelj svetovne etike, so podlaga urejenemu človeškemu življenju.
  
• Doslednost je na primer v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od samega spočetja do naravne smrti.
  
• Ko zdravnik ne more več ohraniti zdravja niti rešiti življenja, se znajde pred vprašanjem, ali naj vseeno nadaljuje ukrepanje, ki bo življenje podaljšalo, čeprav bo to verjetno pomenilo le podaljšanje agonije. Pogosto se težko odloči. Preprosto razumevanje pravi, da je dolžnost zdravnika, da tudi v navidez brezupnem položaju življenje ohranja, dokler je to mogoče.
  
• Pravice do življenja ne spremlja nekakšna zrcalna pravica do smrti. Treba pa je reči, da je človeško bitje deležno najmanj varstva prav v dveh položajih največje nemoči in odvisnosti – na začetku življenja, ko je šele zarodek, in v zadnjih dnevih življenja, ko je smrt blizu.
  
• Ne mislim, da je človek danes bistveno manj moralen, kot je bil nekoč. Nekaterih etičnih dilem se zaveda morda celo bolj izostreno. Razlika pa je v moči, ki jo je razvoj znanosti dal ljudem v roke.
  
• Ugled akademije je vreden toliko, kot je vreden ugled njenih članov, seveda pa je odvisen tudi od neoporečnosti in tehtnosti njenih nastopov v javnosti.

o njem:

• Življenjska pot pokojnega akademika je tako bogata, da je ni mogoče povzeti z nekaj besedami. Poudaril pa bi rad predvsem naslednje: Človek globoke osebne vere in zgleden kristjan je s svojim akademskim delom, predavanji, srčno dobroto, dialoško odprtostjo, toda hkrati tudi jasno besedo odločilno zaznamoval slovenski in širši evropski prostor. (škof Anton Jamnik)
  
• Lahko rečemo, da je dr. Trontelj kot predsednik SAZU tej ustanovi vrnil tisti ugled, ki bi ga morala kot zbor narodne intelektualne, znanstvene in umetniške elite imeti,« Težko bo najti takemu človeku na tistem sedežu enakovrednega naslednika. (Alojz Rebula)

LETA 1901 UMRLA PAVLINA PAJKOVA

PESNICA IN PISATELJICA Z 'ŽENSKO' TEMATIKO (* 1854)

V italijanskem mestu Pavia rojena Pavlina Doljak (9. aprila 1854) se je začela učiti slovenščine pri šestnajstih letih. Po poroki (1872) s filozofom in politikom Jankom Pajkom je veliko živela v tujini ter prijela za pero. Pisala je sentimentalne ljubezenske pesmi ter novele in črtice z meščansko družinsko 'žensko' tematiko. Njena dela je ostro zavrnil pisatelj Fran Govekar.

več:
S. Čuk, Pavlina Pajkova (1854-1901). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 48-49.

njena misel:

• Kljub nehvaležnosti otrok je materina ljubezen najstanovitnejša ljubezen na svetu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Nekdaj je bila po vseh slovenskih pokrajinah navada, da so fantje na začetku meseca maja sredi vasi postavljali mlaje, visoke smreke ali jelke z obeljenim deblom in zelenim vrhom. Ta običaj se je še najbolj ohranil po nekaterih vaseh v tržaški okolici (v Dolini, Boljuncu, Mačkoljah). Kakšen pomen ima ta običaj? (Polde)

Znani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev piše, da postavljanje mlajev ('mladega drevesa') ni slovenska posebnost in sega v predkrščansko dobo. »Po nekaterih razlagah so drevo postavljali nekoč v čast obnovljene drevesne rasti, pozneje pa se je prvotni pomen zabrisal. Predvsem so šego prevzeli mladeniči, ki so jih začeli postavljati svojim izvoljenkam. Nazadnje se je prenesla navada tudi na praznik svetega Rešnjega Telesa in na nekatere slavnostne dneve: poroko, birmo, novo mašo. Mlaj tedaj docela izgubi svoj prvotni pomen in postane zgolj glasnik občestvenega veselja.« Ko so fantje postavljali mlaje na prvi maj ali na začetku tega meseca, so vasi med seboj tekmovale, katera bo postavila višji in bolj okrašeni mlaj. (sč)

Številne med vami je gotovo razveselila knjiga o papežu Frančišku, ki smo jo izdali prej ko je minilo dva meseca od njegove izvolitve. Še enkrat bi knjigo priporočili vsem, saj v njej poleg življenjepisa najdete tudi druge zanimivosti, fotografije in zapis o stikih papeža s Slovenci.

Med novimi knjigami je tudi ponatis Dnevnika Anamarije. To je že enajsta izdaja knjige za dekleta. Toliko bolj smo veseli, ker tej lahko dodamo še novo, sodobno knjigo za to starostno obdobje Dr@gi dnevnik.

Z omembo teh dveh knjig vam priporočam, da tudi v prihodnje kupujete ob birmah, prvih obhajilih, krstih, godovih in rojstnih dnevih ter ob drugih priložnostih knjige ter druge izdaje naše založbe. Za nekatere priložnosti smo vam pripravili tudi posebne pakete. Tudi letos ste, kljub krizi, naročali precej knjig in drugih izdelkov, primerih za obdarovanje ob prejemu zakramentov. To, da kupujete knjige pri nas, pomeni, da jih tiskamo v višji nakladi in da so zato lahko cenejše. Tudi zato vas spodbujamo, da ostanete zvesti Ognjišču. Modro je podariti knjigo, saj je knjiga pomočnica za reševanje življenjskih problemov in za rast v veri.

Življenjska vprašanja odstira tudi knjiga o problemu zasvojenosti z igralništvom. V prihodnosti bo izšla v zbirki Življenjske smernice, v kateri je že izšla knjiga o motnjah hranjenja, o žalovanju in smrti, pa knjiga z naslovom Poti skozi depresijo, knjiga p. Vidra o Zakonu, ki osrečuje. Načrtujemo tudi knjigo, ki govori o bolečini izgube otroka in o tesnobnosti ob ločitvi. A o teh knjigah več v prihodnosti, sedaj bi vam res še enkrat priporočil zbirko, ki pomaga reševati pereča življenjska vprašanja.

Med našimi novimi izdajami omenimo tudi drobno knjižico Rožni venec s podobami. S pomočjo podob in misli blaženega Janeza Pavla II. na začetku vseh štirih delov nam bo pomagala globlje moliti in premišljevati rožni venec. Pripravili smo tudi poseben paketič, v katerem je knjižica in rožni venec v škatlici. Paketič, ki stane samo 4,70 € (sama knjižica pa 2,90 €), je lepo darilo.

Tretjo soboto v juniju bo, kakor je že 45. letna tradicija, romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje, ki ga že od samega začetka organizira naša revija. Vsak mesec lahko v Ognjišču preberete zgodbo invalida. Ko je ustanovitelj Ognjišča Franc Bole obiskoval invalide in opazil, kako so nekateri osamljeni in kako radi bi poromali, se je odločil za organizacijo romanja na Brezje, ki se spremenilo v enega največjih romanj v Sloveniji. Vabimo prostovoljce, da se nam pridružijo pri organizaciji in izvedbi romanja. Prav tako vas vabimo, da ostarelim, invalidom ali bolnikom organizirate prevoz do Brezij. Gotovo je to lep izziv za župnijske ali dekanijske Karitas, da poskrbijo za romarje, ki sami ne morejo poromati.

Vabimo vas, da obiščete našo prenovljeno spletno stran, da tam ali pa 'peš' rešite anketo o vsebini Ognjišča. Na naši spletni strani je vse več vsebin. S te strani lahko greste tudi v našo spletno knjigarno (http://knjigarna.ognjisce.si), kjer si lahko ogledate in naročite knjige in druge izdaje naše založbe.