10. junij

"Pritožujejo se, da je malo duhovnikov. To ni povsem res. Resnica pa je, da je premalo svetih duhovnikov ... Če bi s svojimi žrtvami izprosili vsako leto vsaj enega svetega duhovnika, bi bil v kratkem času ves svet posvečen. Gorim od želje po božjem kraljestvu v duhovniških dušah," je govoril mlad flamski duhovnik Edvard Poppe. Belgijski primas kardinal D. J. Mercier je povedal: "Ko sem ga prvikrat videl, me je nenadno pretreslo do dna duše, tok milosti je izhajal iz njega."

Ta svetniški duhovnik je izšel iz posvečene družine. Rodil se je 18. decembra 1890 kot tretji od enajstih otrok; duhovnik je postal tudi eden njegovih bratov, pet sester pa je sledilo božjemu klicu v redovništvo. To je bil sad trdne krščanske vzgoje očeta peka in matere gospodinje. Edvard je bil živahen otrok, vseskozi odličen učenec. Pri petnajstih letih je vstopil v malo semenišče v Gentu in bil sošolcem za vzor. Ko mu je bilo sedemnajst let, je umrl oče in Edvard je bil pripravljen prevzeti njegovo delo in s tem poskrbeti za mlajše brate in sestre, toda mati je hotela, naj nadaljuje šolanje. Leta 1910 je moral k vojakom v Leuven (Louvain); ob vojaški službi je poslušal predavanja iz filozofije na tamkajšnji katoliški univerzi. Kot vojak je svoje tovariše vnemal za življenje po veri: širil je zlasti češčenje svete evharistije in Matere božje. Po končani vojaščini je končal bogoslovne študije v Gentu z doktoratom iz filozofije in bil 1. maja 1916 posvečen v duhovnika. Na novomašno podobico je dal napisati geslo: "Duhovnik je drugi Kristus" in to je bilo njegovo življenjsko vodilo, po katerem se je dosledno ravnal vse dni svojega kratkega duhovništva. Najprej je bil kaplan v delavski župniji v Gentu. Posebno skrb je posvečal revnim in evharistični vzgoji otrok. Ljudje so ga vzljubili, kajti začutili so, da je ta mladi, bolehni duhovnik poln božje milosti, ki priteka v njegovo srce v dolgih urah molitve pred Najsvetejšim. Zaradi krhkega zdravja - bil je srčni bolnik - ga je škof leta 1918 prestavil v podeželski kraj Moerzeke, kjer je bil duhovni voditelj redovnic usmiljenk. Večino časa je preživel v bolniški postelji ali v naslanjaču, vendar je ves čas goreče vršil svoje apostolsko poslanstvo. Moerzeke je postal romarski kraj: od vseh strani so prihajali ljudje, posebej še duhovniki, po nasvete, predvsem pa zato, da so se ogreli ob njegovem svetniškem ognju. V tem času je napisal svoje številne "priročnike" za evharistično vzgojo otrok in odraslih. S svojo knjigo Evharistična vzgojna metoda (v slovenskem prevodu pod naslovom Vzgajajmo evharistično je izšla pred vojno v Stični) si je prislužil naslov "učitelj Evharistije".

Njegovi vzorniki so bili svetniki, posebej trije: arški župnik Janez Vianej pri prizadevanju za duhovniško svetost, sv. Grignon Montforski, po čigar zgledu se je brez pridržka posvetil Materi Božji, ter sv. Terezija Deteta Jezusa, ki jo je posnemal na "mali poti" božjega otroštva. Srečanje s to svetnico, ki jo je dobro poznal ob branju Povesti duše, njene avtobiografije, 5. septembra 1920 je imel za eno največjih milosti svojega življenja. Zadnji dve leti je bil duhovni voditelj bogoslovcev, ki so bili pri vojakih. Ko se je za nekaj dni vrnil v Moerzeke, je tam 10. junija 1924 končal svojo življenjsko pot. "Ne bom se mu nehal priporočati, ker sem prepričan, da je vaš sin svetnik," je pisal kardinal Mercier njegovi materi. Na njegovem grobu so vklesane njegove besede: "Raje umrjem, kot da bi služil Bogu s polovičnim srcem." Ko ga je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 1999 razglasil za blaženega, je dejal: "Duhovnike vabim, da v središće svojega življenja in poslanstva postavijo evharistijo kot blaženi Poppe."

10. junij

Bengalski pesnik Rabindranath Tagore je zapisal globoko misel: »Vsako dete prihaja na svet s sporočilom, da Bog še ni obupal nad človeštvom.« Sleherni človek je božji otrok in vsak je Bogu pri srcu, kakor da je edini na svetu. S takšnim duhom sprejemajo svoje otroke verni starši. Taka starša sta bila poljska plemiča, živeča na gradu Kožminu pri starodavnem mestu Gneznu. Ko se jima je leta 1116 rodil sin, sta mu dala ime Bogumil, ko je prišel na svet drugi sin, pa sta ga imenovala Boguhval. Prvi pouk sta brata prejela na domačem gradu, potem pa sta ju starša poslala šolat v Gnezno, tedanjo prestolnico Poljske. Med njunimi vzgojitelji je bil tudi poznejši bamberški škof sv. Oton. Iz Gnezna sta odšla na pariško univerzo, da se izobrazita v bogoslovnih in pravnih vedah. Francija je bila tedaj pod močnim vplivom svetega Bernarda in njegovih cistercijanskih menihov. Tudi oba poljska brata sta se navdušila zanje.

Ko sta se vrnila domov na Poljsko, je Boguhval vstopil v cistercijanski samostan Land, Bogumil pa je postal upravitelj družinske posesti. Ravnal se je po besedah sv. Bernarda, da plemstvo le toliko velja, kolikor stori dobrega za Cerkev in za verski blagor ljudstva. Pri vasi Dobrovo je dal postaviti veliko cerkev sv. Trojice, ji določil stalne dohodke in jo povzdignil v sedež močne župnije. Tedanji nadškof Gnezna in vse krščanske Poljske je bil Janislav, Bogumilov stric. Ta je nečaka poklical k sebi za tajnika in ga je nagovarjal, naj postane duhovnik, ko je videl, kako pobožen in spokoren je. Toda Bogumil se je odgovorne duhovniške službe branil. Ko mu je škof razložil, da se bo mogel kot duhovnik bolj razdajati za duše in da se ne sme izmikati dolžnostim, ki mu jih nalaga Bog, se je končno vdal. Po mašniškem posvečenju je škof Bogumila poslal za župnika k Sveti Trojici v Dobrovo, kjer se je izkazal kot odličen dušni pastir. Storil je vse, da bi ljudje vzljubili Boga in Marijo ter opustili grešne navade. Po nekaj letih napornega, toda blagoslovljenega dela na župniji ga je škof poklical nazaj k sebi, vendar je vedno rad priskočil na pomoč duhovnikom po župnijah. Pripisovali so mu čudodelne moči. Neko poročilo pripoveduje, da je nekoč šel bos čez naraslo reko Varto, kjer si nihče ni upal, njemu pa se ni nič zgodilo. Govorili so tudi, da so ga ob Varti čakali reveži, ker so vedeli, da jim v svoji dobroti ne bo odrekel pomoči. Ko jim nekoč ni imel kaj dati, pripoveduje lepa zgodba, je sklical v veliki reki ribe na en kraj in jih je kar z roko metal na suho, da so imeli reveži kaj jesti.

Leta 1167 je umrl nadškof Janislav in kanoniki so za njegovega naslednika soglasno izbrali Bogumila. Službo je sprejel šele na ukaz papeža Aleksandra III. Bil je preudarno moder in blag, zvest svojemu lepe imenu in poslanstvu, ki ga je opravljal. Razmere so ga silile, da je z dobroto združeval tudi strogost. Zaradi tega je hudo trpel, zato je papeža prosil, naj ga te službe razreši. Odšel je na Ogrsko, kjer se je v samostanu kamaldolencev prepustil duhovni zbranosti. Ko se je izognil zunanjim nemirom, je dosegel globok notranji mir. Zadnja leta je spet živel na Poljskem in sicer v popolni samoti blizu Dobrova, kjer se je postil in veliko molil.

Ko je dozorel za nebesa, ga je Bog poklical 10. junija 1182. Na njegov grob v Dobrovu so prihajali trumoma prosit pomoči. Leta 1925 je papež Pij XI. potrdil njegovo češčenje z naslovom blaženi.

• Aleksander in Antonina, sv., † 313, mučenca
• Ana Marija Taigi, bl., †1837, družinska mati in mistikinja iz Rima
• Antonina, sv., † 313. mučenka
• Efrem Sirski, sv., † 373, cerkveni učitelj
• Felicijan, sv., † ok. 297, mučenec
• Jožef iz Anchiete, bl., † 1597, misijonar
• Kolumban (Kolumb, Kolumba), sv., † 597, opat in potnik h Kristusu
• Primož in Felicijan, sv., † ok. 297, mučenca
• Rihard, sv., 12. st., škof v Andrii v Italiji
• Robert Salt, bl., † 1537, mučenec v Londonu
• Silvester, bl., † 1348, kamaldulenski menih v Firencah
• Tekla, Mariamna, Marta, Maria in Amai, sv., † 347, device in mučenke v Arbeli v Perziji
• Vincenc, sv., prva st., mučenec v Agenu v Franciji

9. junij

Vesoljna Cerkev je na današnji dan postavila god sv. Eferma Sirskega, cerkvenega učitelja, ki je živel v 4. stoletju v današnji Turčiji. Njegovi starši so bili kristjani in so ga vzgojili v krščanski veri, krščen pa je bil šele, ko mu je bilo osemnajst let. Bogoslovje je študiral v zavodu, ki ga je ustanovil škof Jakob v Nisibisu, vendar ni bil posvečen v duhovnika, temveč samo v diakona. Umaknil se je v mesto Edeso. Najprej je v njeni okolici živel kot puščavnik v skalni votlini, kmalu pa je začel poučevati na šoli v mestu in tam napisal večino svojih asketskih dela. Za pisateljsko delo je bil izredno nadarjen. Poglabljal se je v Sveto pismo in z njim pobijal krive nauke svojega časa. Znal je bistro pokazati nesmiselnost verovanja v zvezde in druga praznoverja. Vendar mu ni bilo do tega, da bi se izgubljal v polemiki, marveč je nasproti krivim naukom postavljal podobo prave vere s pravilno razlago Svetega pisma. Veliko svojih razlag je podal v pesniški obliki, zato ga Sirci imenujejo 'harfa Svetega Duha'. Katoliška Cerkev mu je leta 1920 priznala čast cerkvenega učitelja. Upodabljajo ga kot pišočega učitelja ali s knjigo in zvitkom v roki.

9. junij

Na slovenskih tleh stoji nad trideset cerkva, posvečenih današnjima godovnjakoma, mučencema Primožu in Felicijanu. Najstarejša in umetniško najbolj bogata med njimi je vsekakor tista, ki so jo v hribih nad Kamnikom postavili že pred letom 1396. Sedanja lepa in prostorna romarska cerkev je bila dozidana leta 1459, posvečena pa leta 1492, tedaj, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Njene stene so poslikane s prizori iz Jezusovega in Marijinega življenja. Nekdaj je bila to sloveča božja pot, ki je privabljala ne le Kranjce, temveč tudi Štajerce in celo Korošce. Pri shodu je duhovnik blagoslovil veliko posodo ajde, ki jo je potem cerkovnik delil romarjem, da so jo doma pomešali med semensko ajdo.

Primož in Felicijan sta bila rodna brata, doma v Sabinskih gorah, severovzhodno od Rima. Še mlada sta prišla v Rim, kjer so ju poganski duhovniki naznanili oblastem, da sta kristjana. Prijeli so ju, ju pretepali in mučili, onadva pa sta junaško vztrajala v veri. Pobožna zgodba pripoveduje, da sta brata v ječi molila: »Pomagaj nama, o Bog, naš Zveličar, in zaradi slave svojega imena naju reši. Odpusti nama grehe zaradi svojega usmiljenja, da ne porečejo med narodi: 'Kje je njihov Bog?'« Nazadnje je sodnik ukazal rabljem, naj Primoža in Felicijana obglavijo. To se je zgodilo leta 304, med preganjanjem kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Spominjamo se ju 9. junija.

Primož je na Slovenskem vedno bolj priljubljeno ime. Izhaja iz latinske besede 'primus', ki pomeni prvi (lahko tudi najboljši npr. najboljši v razredu, prvak). Poimenovanje z vrstilnimi števni ki je bilo značilno v starem Rimu: prvorojenemu sinu so rekli Primus, drugi je bil Secundus, če se je kot tretja rodila hčerka, je dobila ime Tertia itd. Ime Felicijan ('srečen, uspešen, blažen') pa je pri nas silno redko. Kot zanimivost naj omenim: najbolj znan Primož med Slovenci je bil Trubar, protestantski pridigar in začetnik slovenske književnosti svojemu sinu pa je dal ime Felicijan, tako da sta godovala na isti dan.

• Armand, bl., † 1524 ali 1534, frančiškanski teološki pisatelj
• Cecilija, bl., † 1290, dominikanka
• Diana in Cecilija, bl., † 1236, dominikanki
• Evstadiola, sv., 7. st., opatinja v Bourgesu v Franciji
• Gildard, sv., 6. st., škof v Rouenu v Franciji
• Jakob Berthieu, bl., † 1896, jezuit in misijonar na Madagaskarju (8. junij, god 4. februar)
• Klodulf, sv., † ok. 660, škof v Metzu v Franciji
• Marija od božjega Srca Jezusovega (Droste zu Vischering), bl., † 1899, mistikinja in bolnica iz Münstra
• Medard, sv, † ok. 560, škof
• Nikolaj iz Gesturija (Medda), bl., † 1958, kapucinski brat v Caligariju
• Severin, sv, 6. st., škof v San Severinu v Italiji
• Viljem, sv, † 1154. škof v Yorku

8. junij

Drugi svetnik, ki ga danes najdemo v koledarju, je sv. VILJEM, škof v angleškem mestu Yorku, ki je živel v prvi polovici 12. stoletja. Kot duhovnik je bil med ljudmi priljubljen zaradi svoje dobrote in svetega življenja, zato je bil izvoljen za nadškofa v Yorku, vendar škofovske službe ni mogel opravljati, ker je nasprotna stranka izbrala za nadškofa svojega kandidata. Viljem se zaradi tega ni razburjal, temveč je mirno živel naprej, se posvečal molitvi in dobrodelnosti. Razmere so se uredile šele leta 1153 in tedaj je mogel zasesti škofovski sedež v Yorku. Toda le za malo časa, kajti že 8. junija 1154 je umrl. Za svetnika ga je razglasil papež Honorij III. leta 1227.

Danes goduje kateri od tistih Slovencev, ki jim je ime Vitjem, Viti, Vilko; teh ni prav veliko. Ime Medard pa je v Sloveniji prava redkost.

8. junij

Gotovo ste že slišali tisti pregovor, ki pravi: »Kakršno vreme Medarda kane, takšno štirideset dni ostane.« Sveti Medard, ki danes goduje, z vremenom nima nič opraviti v pregovor je prišel zato, ker so dolgoletne izkušnje kmečkih ljudi pokazale, da se prve dni junija vreme rado za dalj časa ustali lepo ali grdo. Če je vreme lepo, se začenjajo pripravljati na košnjo.

Življenje tega svetniškega moža, ki je bil rojen na severu Francije leta 457, sta popisala latinska pisatelja Venancij Fortunat in sv. Gregor iz Toursa. V svoja zapisa sta natresla precej ljubkih legend. Ena od teh pripoveduje, kako je nekdo prišel v njegov vinograd grozdje krast. Veliko si ga je naložil, ko pa je hotel oditi, ni več našel izhoda. Zjutraj so ga vsega upehanega našli Medardovi delavci in ga peljali h gospodarju. Ta ga je poučil, kako grda pregreha je tatvina in mu ukradeno grozdje podaril. Zaradi te prigode častijo sv. Medarda kot zavetnika vinogradov.

V otroških in fantovskih letih se je Medard ukvarjal s kmečkimi opravili. Ko je začel malo globlje razmišljati o svojem življenju, je sklenil, da postane duhovnik. Po nekaj letih škofijske šole je prejel mašniško posvečenje. Tedaj mu je bilo triintrideset let. Nato je štirideset let goreče deloval kot dušni pastir. Bil je vnet pridigar, s svojim spokornim življenjem pa je bil najlepši zgled svetniškega duhovnika. Vse, kar je imel, je delil revnim, zato ni čudno da so ljudje po smrti škofa v mestu Vermandoisu hoteli imeti za naslednik Medarda, čeprav je bil tedaj star že 73 let. Tudi kot škof je živel enako kot prej: spokorno, v ljubezni do Boga in do bližnjega. Obhodil je vse kraje svoje škofije, da bi osebno spoznal čim več svojih vernikov. Ko je umrl škof v mestu Toumayju, so verniki želeli biti podrejeni Medardu. Tako je svetnik upravljal dve škofiji, ki sta se kasneje (v 12. stoletju) za stalno združili. Del nove škofije je bil še poganski in Medard je imel prav trdo delo, da je malikovalstvo iztrebil in ljudem oznanil evangelij ljubezni.

Umrl je okoli leta 560. Najprej so ga pokopali v mestu Tournai, pozneje pa so njegove posmrtne ostanke v slovesnem sprevodu prenesli v Soissons. Kralj Sigibert je dal nad njegovim grobom postaviti veličastno cerkev.

Sv. Medarda najpogosteje upodabljajo kot škofa v mašnem plašču in s škofovsko palico, delečega miloščino. Kot svojega zavetnika ga častijo kmetje, zlasti kosci, pa tudi pivovarji in jetniki. K njemu se zatekajo v prošnjah za dež ali lepo vreme, za dobro košnjo, za rodovitnost polj in vinogradov.