God: 12. junij

Jolanda je bila hči ogrskega kralja Bele IV. Rodila se je leta 1235. Njena precej starejša sestra bl. Kunigunda (goduje 24. junija) je bila poročena s poljskim kraljem Robertom, ki je imel svoj dvor v Krakovu. Kunigundi so starši izročili Jolando v vzgojo, ko je bila stara komaj 5 let, in Kunigunda jo je lepo vzgojila. Tudi tretja sestra Marjeta je dosegla v življenju stopnjo popolnosti, da jo Cerkev časti kot svetnico (gl. 18. januar). Njihova teta je bila sv. Elizabeta (gl. 17. november). Ko je Jolanda odrasla, se je poročila z Boleslavom Pobožnim, vladarjem Velike Poljske. V zakonu je rodila tri hčerke, katere je vzgajala v pravem krščanskem duhu. Skupaj z njimi je molila, hodila v cerkev, delila miloščino in delala druga dobra dela. Živela je v miru in zadovoljstvu. Na svojega moža je vplivala tako blagodejno, da je zidal bolnišnice, samostane in druge zavode. Tudi Frančiškovemu redu je bil tako naklonjen, da je le-ta pognal globoke korenine na Poljskem.

Leta 1279 ji je smrt ugrabila moža. To je bil zanjo hud udarec, obenem pa tudi velika božja milost, saj je z moževo smrtjo dobila popolno svobodo: brez ovir in težav se je lahko posvetila redovnemu življenju v samostanu klaris v Sandeku (Stary-Sacz) v Galiciji. Ta samostan je ustanovila njena sestra Kunigunda, ki je po smrti svojega moža tudi vstopila vanj. Tako sta bili sestri skupaj.

V samostanu je hotela biti Jolanda kakor vse druge, le navadna redovnica. Ko je leta 1292 Kunigunda umrla, se je preselila v samostan v Gnezno, katerega je ustanovil njen pokojni mož. Tam so jo redovnice izvolile za opatinjo. Kot opatinja je dajala najlepši zgled svojim sosestram, revežem pa je delila veliko miloščino.

Leta 1298 je hudo zbolela in več mesecev bolehala, dokler ni 11. junija 1299 mirno v Gospodu zaspala. Po smrti se je prikazala bolni opatinji svojega samostana, vsa ožarjena z nebeško svetlobo. Po tej prikazni je opatinja takoj ozdravela.

Ker so se na njenem grobu godili mnogi čudeži, so jo ljudje začeli častiti kot svetnico. Papež Leon XII. je leta 1827 to češčenje potrdil in odobril.

V samostanih klaris obhajajo god bi. Jolande 12. junija. (Klarise, Nazarje)

God: 12. junij

Alejda ali Adelajda, svetnica cistercijanskega reda, se je rodila leta 1215 v Schaerbeeku blizu mesta Bruselj. Bila je izredno ljubka in nadarjena deklica. S sedmimi leti so jo starši dali v pouk in vzgojo v samostan cistercijank La Cambre (Mariae Kammern, Pennebeck) pri Bruslju, kjer je zelo napredovala v znanju in krepostih, zlasti v ljubezni do Boga. Bila je ljubezniva do sester, prizadevna pri delu in je rada molila.

V tem samostanu je postala redovnica cistercijanka. Jezus jo je izbral za svojo trpečo nevesto. V posebnem videnju je spoznala svoje prihodnje trpljenje. Z dvaindvajsetimi leti je zbolela za gobavostjo, zato je v velikem trpljenju stalno živela v celici ob cerkvi samotarsko življenje kot rekluza, ločena od sosester. Največja bolečina zanjo je bila, da se ni mogla skupaj s sosestrami udeleževati kornih molitev in mašne daritve ter sv. obhajila. Svojo strašno bolezen je sprejela popolnoma vdano. Proti koncu življenja je zaradi gobavosti tudi oslepela. Ko je izgubila desno oko, ga je darovala Bogu za nizozemskega kralja Viljema. Ko je ugasnilo njeno levo oko, je to žrtev sprejela in jo darovala za francoskega kralja Ludvika IX. Gobavost jo je razjedla po vsem telesu, da je postalo ena sama gnojna rana. Zdravje ostal le jezik, s katerim je v svojih molitvah slavila Boga, se mu zahvaljevala ter z njim tolažila in opogumljala obiskovalce. Svoje strahotne bolečine je darovala za spreobrnjenje grešnikov, za Cerkev in za duše v vicah. Zadnje leto njenega življenja je bilo trpljenje posebno hudo. Čim bolj je trpelo njeno telo, tem bolj je njena duša črpala veselje iz Odrešenikovih ran. Umrla je 11. junija 1250. Spadala je k cistercijanskemu ženskemu gibanju trinajstega stoletja. Njeno življenje in mistična doživetja je popisal samostanski spiritual. V stiškem samostanu obhajajo njen god 12. junija. (Nadrah)

God: 11. junij

Glasnik sprave med Bogom in ljudmi ter med ljudmi samimi je bil sv. Janez Fakundski, ki je tudi zapisan ob današnjem datumu v koledarju. Doma je bil iz Španije, kjer se je rodil leta 1430. Ko je ostal brez očeta, mu je očim priskrbel župnijo z lepimi dohodki, čeprav Janez takrat še ni bil duhovnik. Očimovo ponudbo je zavrnil, sprejel pa je službo pri škofu v mestu Burgosu. Janez se je škofu priljubil in posvetil ga je v duhovnika, mu podelil kanoni kat in še dohodke treh župnij.

Prva leta je Janez živel precej lahkotno, ko pa je dobil dobrega spovednika in duhovnega vodnika, je postal povsem drugačen človek. Postal je redovnik avguštinec v mestu Salamanca. V tem mestu je bilo zaradi krvne osvete mnogo družin na smrt sprtih. Janez si je zadal nalogo, da te družine med seboj spravi in mestu vrne mir. Umrl je po daljšem bolehanju 11. junija 1479. K njemu se zatekajo za spravo med sprtimi ljudmi in takimi, ki se med seboj sovražijo.

God: 11. junij

Današnji godovnjak je bil med Jezusovimi sedemdeseterimi učenci zelo prikupen značaj. Ime mu je bilo Jožef in doma je bil z otoka Cipra, po poklicu je bil kmet. Bil pa je pravoveren Jud in to ga je gnalo v Palestino, kjer je srečal Jezusa in se pridružil njegovim učencem. Ko so po prihodu Svetega Duha na binkoštni praznik apostoli spoznali, kdo je ta mož tako trdne vere v Jezusa, so ga sprejeli v svoje vrste in mu dali ime Barnaba, kar pomeni 'sin tolažbe'. Barnaba je bil najpomembnejši misijonar ali oznanjevalec evangelija med pogani pred apostolom Pavlom in ob njem. On je apostolom in drugim Jezusovim učencem, ki so Pavla poznali kot Savla zagrizenega preganjavca kristjanov, razložil, da se jim ga ni treba bati, ker je na poti v Damask srečal Gospoda in je postal iz njegovega sovražnika njegov navdušen apostol.

Skupaj s Pavlom je Barnaba precej časa deloval v Antiohiji v Siriji, ki je bila tedaj tretje največje mesto znanega sveta in je štela pol milijona prebivalcev. Kristusovi učenci so tu ustanovili občino, v kateri so prevladovali spreobrnjeni pogani in prav tukaj so Jezusove učence prvikrat imenovali kristjane. V Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, beremo, da je Sveti Duh apostolom v Jeruzalemu naročil, naj Barnaba in Pavla pošljejo oznanjat Jezusov nauk med pogane. Kmalu zatem sta se moža res odpravila na prvo misijonsko potovanje po Mali Aziji, kjer sta ustanovila precej novih cerkvenih občin. Ko se je leta 50 v Jeruzalemu sestal apostolski zbor prvi koncil v zgodovini Cerkve da bi odločil, ali naj bi pogani, ki sprejmejo krščanstvo, sprejeli tudi določila judovske postave ali ne, sta Pavel in Barnaba odločno zatrdila, da to ni potrebno, in njuno stališče je zbor sprejel. Pavel in Barnaba sta se vrnila v Antiohijo v spremstvu dveh uglednih kristjanov iz Jeruzalema in krščanski občini v Antiohiji prinesla tole poslanico: »Mi, apostoli in starešine, vaši bratje, pozdravljamo brate iz poganstva v Antiohiji, Siriji in Kilikiji. Slišali smo, da so vas nekateri naši, čeprav jih za to nismo pooblastili, s svojimi besedami zbegali in zasejali nemir v vaša srca. Zato smo soglasno sklenili, da izberemo in pošljemo k vam dva moža skupaj z našima dragima Barnabom in Pavlom, ki sta svoje življenje zastavila za ime našega Gospoda Jezusa Kristusa. Poslali smo torej Juda in Sila, ki naj vam to tudi ustno sporočita. Sveti Duh je sklenil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila: vzdržite se tega, kar je bilo darovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja. Če se boste tega varovali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!« Antiohijski kristjani so pismo sprejeli z velikim veseljem.

Po starem izročilu naj bi apostol Barnaba umrl mučeniške smrti na svojem rodnem Cipru okoli leta 62. Njegove poganske rojake je pekla njegova vnema za Kristusa in njegov nauk. Ko je nekoč govoril v shodnici glavnega mesta Salamine, so planili nanj, ga vlekli ven iz mesta in ga kamenjali kot svetega Štefana. To naj bi se zgodilo 11. junija, zato že izza prakrščanskih časov Cerkev obhaja njegov spomin na ta dan. Barnaba upodabljajo, kako ga kamenjajo. Slikajo pa ga tudi z evangeljsko knjigo v roki, ko ozdravlja bolne in obsedene. Z njegovim godom je povezan slovenski vremenski pregovor, ki pravi: »Če sveti Barnaba deži, bodo jeseni grozdja polne kadi.«

• Amabila, sv., 11. st.?, redovnica v Rouenu, ima spomin v benediktinskem koledarju
• Barnaba, sv., 1. st., sodelavec apostolov
• Janez Fakundski, sv., † 1479, glasnik sprave
• Maksim, sv., 4. st., škof v Neaplju v Italiji
• Marija od Srca Jezusovega (Schinina), bl., † 1910, redovna ustanoviteljica iz Sirakuz
• Marija Roza Molas y Vallve, sv., † 1876, redovna ustanoviteljica
• Olivija, sv., prva st., mučenka iz Palerma na Siciliji, umrla v Tuniziji
• Parizij, sv., † 1267, menih kamaldulenec iz Trevisa v Italiji
• Rembert, sv., † 888, škof v Hamburgu v Nemčiji
• Štefan Bandelli, bl., † 1450, dominikanec iz Saluzza v Italiji

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Diana na 218. mestu. Dne 1. 1. 2011 s tem imenom poimenovanih 787 (2008: 769; 1994: 616; 1971: 208) oseb. Različici imena Diana sta Dajana (2011: 240; 2008: 228; 1994: 170; 1971: 72) in Dijana (2011: 790, 217. mesto; 2008: 772; 1994: 655; 1971: 86).

God:
• 9. junij

Ime Diana z različicama izhaja iz latinskega imena Diana. Tako se je imenovala rimska boginja svetlobe, lova in plodnosti. Prek starejše oblike *Diviana se povezuje z latinskim divus 'bog', divus božanski, nebeški', dius 'božanski, nebeški; krasen'; divinus 'božji, božanski; preroški, od boga navdahnjen; vzvišen, izvrsten'. Ime Dijana je pisna različica imena Diana, ime Dajana pa Diana po angleškem izgovoru. Boginji Diani v grški mitologiji ustreza boginja lova in meseca Artemida, hči Zevsa in Lete, sestra Apolona.

V koledarju je 9. junija blažena Diana Andolo (u. 1236), ki je leta 1223 zgradila samostan St. Agnes v Bologni in v njem uvedla dominikanski ženski red.

Ime Primož je med najpogostejšimi moškimi imeni na 42. mestu. Tako je bilo konec leta 2007 poimenovanih 5742 prebivalcev Slovenije. Zelo redki sta bili različici Primos in Primoš.

God:
• 9. junij

Ime Primož izhaja iz latinskega imena Primus. Razlagajo ga iz latinskega primus v pomenu 'prvi, najboljši'. Poimenovanje z vrstilnimi števniki je bilo značilno za stare Rimljane. Prvorojenega otroka so poimenovali Primus, drugega Secundus, tretjo hčer Tertia, petega sina Quintus itd. Primož danes seveda ni nujno prvi sin. Imenu Primož pomensko ustrezna slovanska imena so Prvan, Prvin, Prvoslav itd., ki pa so večinoma v rabi pri drugih južnoslovanskih narodih.

Iz imena Primož so nastali priimki Primož, Primožič, Primus, Primuš, Primužič.

V koledarju sta 9. junija sveta brata Primož in Felicijan, ki sta bila zaradi pripadnosti krščanski veri v času cesarja Dioklecijana mučena v Rimu. V Sloveniji je 29 cerkva sv. Primoža in Felicijana. So tudi tri cerkve sv. Primoža. Najbolj je znana božjepotna cerkev sv. Primoža nad Kamnikom, ki je bila zgrajena v 12. stoletju in ima nekaj relikvij obeh svetnikov ter lepe freske iz leta 1504. Po cerkvah sv. Primoža so bila poimenovana naselja Sv. Primož, Šemprimož, danes uradno večinoma Primož.

Najbolj znan slovenski Primož je Primož Trubar, začetnik slovenske književnosti (1508–1586).

• Bogumil, bl., † 1182, škof v Gneznu
• Cenzurij, sv., 5. st., škof v Auxerru v Franciji
• Edvard Janez Marija Poppe, bl., † 1924, belgijski duhovni pisatelj
• Henrik iz Bolzana, bl., † 1315, delavec, zavetnik drvarjev
• Itamar, sv., † po 665, škof v Rochestru v Angliji
• Janez Dominici, bl., † 1419, dubrovniški nadškof, kardinal
• Landerik, sv., † ok. 656, škof v Parizu
• Timotej, sv., 4. st., škof in mučenec v Prusiji
• Tomaž Green in Valter Person, bl., † 1537, mučenca v Londonu v Angliji
• Valter Person, bl., † 1537, mučenec v Londonu