Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Evgen na 226. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2011 z imenom Evgen poimenovanih 589 (2008: 609; 1994: 765; 1971: 896) oseb. Podatki po obdobjih kažejo, da se zanimanje za ime Evgen v zadnjih dveh desetletjih zmanjšuje. Različice: Eugen (2011: 37), Evgenij (22), Jevgenij, Ženja. Ženske oblike: Evgenija (2011: 94), Eugenija (11), Genija, Ženja (16).

God:
• 20. januar
• 2. maj
• 2. junij
• 9. julij

na god sv. Evgenija:

• 13. julij
• 23. avgust
• 13. november

Ime Evgen z različicami izhaja iz grškega imena Eugénios. To se povezuje z grškim eugenē´s 'blagoroden, plemenitega rodu'. Iz tega pridevnika je tudi poimenovanje evgenika 'nauk za dosego telesno in duševno zdravega potomstva'

Evgenij je bilo ime več rimskih papežev. Iz ruske književnosti je znan Evgenij Onjegin, naslovni junak Puškinove pesnitve. Iz zgodovine je vreden omembe Evgen Savojski, imenovan tudi "žlahtni vitez", ki je bil avstrijski feldmaršal in državnik (1663–1736).

V koledarju so:

• Evgen, sv., † 483, škof in mučenec v Severni Afriki (2. maj)
• Evgen I., sv., † 657, papež (2. junij)
• Evgen III., bl., † 1153, rimski opat in papež (god 9. julij)
• Evgen, Kanidij, Valerijan in Akvila, sv., 4. st., mučenci vTrapezuntu (20. januar)
• Evgenij, sv., † 505, kartaginski škof (13. julij)
• Evgenij, sv., 6. st., škof v Derryju na Irskem (23. avgust)
• Evgenij, sv., † 657, škof v Toledu v Španiji (13. november)

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Erazem na 436. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2010 z imenom Erazem poimenovanih 199 (2008: 177; 1994: 33) oseb. Največ jih je bilo v osrednjeslovenski (71), gorenjski (54) in savinjski regiji (19). Večina zdajšnjih Erazmov je bila rojena po letu 1980, in to prav v zadnjem desetletju. Ženska oblika imena Erazem je Erazma, ki je zelo redka.

God:
• 2. junij

Ime Erazem izhaja iz latinskega imena Erasmus, ki je grškega izvora, in se povezuje z grškim erásmos v pomenih 'ljubek, ljubezniv, ljub, dražesten, mičen' ali erasmios 'prijeten, dobrodošel, zaželen'. Iz istega korena je grški glagol eráō 'strastno, prisrčno ljubim, silno hrepenim po čem', dalje éros 'ljubezen; čutna in spolna ljubezen, slast; hrepenenje po kom, želja, poželenje po kom', poosebljeno Éros 'bog ljubezni, Afroditin sin' itd.

Iz imena Erazem in njegovih različic Eražem, Eražman so nastali priimki Erazem, Eražman, Ažman, Oraž, Oraže, Oražen, Oražem, Orožen, Orožim, Ražem, Reže, Režek, Režun, Rože, Rožej, Rožič, Rožman.

V koledarju je 2. junija Erazem, škof, ki je umrl leta 303 kot mučenec v času vladavine rimskega cesarja Dioklecijana. Pri nas je bil eden od 14 zavetnikov v sili, pomočnik pri krčih, trebušnih, želodčnih in črevesnih boleznih. V zvezi s tem je starinski italijanski izraz rasmo ali mal di San Rasmo 'trebušna bolezen'.

Najbolj znan evropski Erazem je bil Erazem Rotterdamski (1466–1536), nizozemski humanist, tekstovni kritik, izdajatelj in slovničar. Sodobnejši "Erazemček" pa je Rožle, Kekčev vrstnik iz Vandotovih povesti.

Ime Justin je med manj pogostimi moškimi imeni na 518. mestu. Tako je bilo konec leta 2007 poimenovanih 131 (1971: 297; 1994: 191) prebivalcev Slovenije. Primerjalni podatki po obdobjih kažejo, da se zanimanje za ime Justin zelo zmanjšuje že več desetletij. Še redkejša je različica Just (29), zelo redke oblike Justi, Justo in Jušt, veliko pogostejša pa ženska oblika Justina (1963; 130. mesto) z različicami Justa (32), Justi (45), Justika (9).

God:
• 1. januar
• 1. junij
• 3o. julij
• 4. avgust

Just:

• 28. maj
• 6. avgust
• 14. oktober
• 18. oktober
• 3. november
• 10. november

Ime Justin izhaja iz latinskega imena Justinus. To je izpeljanka s prvotno manjšalnim pomenom iz latinskega imena Justus, slovensko Just. Latinsko ime Justus se povezuje z latinskim justus 'pravičen, pošten; zakonit, utemeljen, tehten, pristojen; pravilen, pravi, reden'. Z imenom Justicija je bila poimenovana starorimska boginja pravičnosti. Iz latinskega justitia je sprejeto tudi slovensko justíca v pomenu 'sodstvo, pravosodje'.

Iz latinskega imena Justinus je izpeljano še ime Justinianus, slovensko Justinijan.

Iz imen Just in Justin so nastali priimki Just, Justin, Justina, Justinek, Justnik, Jušt, Juštin.

V koledarju so:

• Justin, sv., † ok. 384, duhovnik v Južni Italiji (1. januar)
• Justin, sv., † 165, filozof in mučenec (1. junij)
• Justin de Jacobis, sv., † 1860, misijonar v Etiopiji (31. julij, god 30. julij)
• Justin in Krescencij, sv., † 258, mučenca v Rimu (4. avgust)
• Just, sv., 6. st., škof v Urgelu v Španiji (28. maj)
• Just, sv., † po 381, škof v Lyonu v Franciji (14. oktober)
• Just, sv., 3. st., mučenec v Beauvais v Franciji (18. oktober)
• Just, sv., † ok. 627, škof v Canterburyju v Angliji (10. november)
• Just in Pastor, sv., † 304, mučenca, otroka v Madridu v Španiji (6. avgust)
• Just Tržaški, sv., † ok. 303, mučenec (3. november)

V Sloveniji je 8 cerkva sv. Justa, ki so vse v koprski škofiji. Latinsko ime za Koper je bilo Justinopolis, tj. 'Justinovo mesto'. Znameniti Justin je bil bizantinski cesar Justinijan, ki je vladal v letih 527–565. Z vojskovodjema Belizarjem in Narsesom je spet osvojil večino zahodnorimskega imperija. Justinijan ali Upravda je eden izmed junakov Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem.

• Andrej, sv, † 1886, kraljev bobnar, mučenec v Ugandi
• Andrej Caccioli, sv., † 1254, manjši brat iz Foligna v Italiji
• Atanazij, sv., † 1886, ugandski kraljevi služabnik in mučenec
• Davin, sv., † 1051, romar iz mesta Lucca v Italiji
• Dionizij Ssebuggwawo, sv., † 1886, šestnajstletni mučenec v Munyonyu v Ugandi
• Genezij, sv., † ok. 660, škof v Clermontu v Franciji
• Gonzaga Gonza, sv., † 1886, ugandski kraljevi služabnik in mučenec
• Hilarij, sv., 4. st., škof v Carcassonnu v Franciji
• Izak, sv., † 851, menih in mučenec iz Kordobe v Španiji
• Janez Grande, sv., † 1600, redovnik usmiljenih bratov
• Janez Marija Muzei, sv., † 1887, ugandski mučenec
• Karel Lwanga in drugi ugandski mučenci, sv., † 1886
• Kevin, sv., † ok. 618, opat na Irskem Klotilda, sv., † 545, kraljica in vdova
• Lifard, sv., 6. st., duhovnik iz Orleansa v Franciji
• Lucilijan, Pavla in otroci, sv., 3. st., mučenci v Nikomediji
• Marija Rafaela Cimatti, bl., † 1945, bolniška sestra iz Faenze
• Matija Kalemba/Molumba, sv., † 1886, ugandski mučenec
• Morand, sv., ok. 1115, clunyjski menih iz Alzacije
• Noe Mawaggali, sv., † 1886, ugandski mučenec
• Oto Neururer, bl., † 1940, tirolski duhovnik, mučenec
• Pavla, sv., 3. st., mučenka v Nikomediji
• Poncijan, sv., † 1886, kraljev služabnik in mučenec v Ugandi

• Adalgiz, sv., † 670, duhovnik v Pikardiji v Franciji
• Blandina, sv., † 177, mučenka v Lugdunu (Lyonu)
• Erazem, sv., † 303, škof in mučenec
• Evgen I., sv., † 657, papež
• Janez Krstnik Scalabrini, bl., † 1905, redovni ustanovitelj in škof v Piacenzi Lugdunski (lyonski) mučenci, sv., † 177
• Marcelin in Peter, sv., † 304, mučenca
• Nikefor, sv., † 829, carigrajski patriarh Nikolaj, sv., † 1094, romar iz mesta Trani v Italiji Peter, sv., † 304, mučenec
• Potin, Blandina in drugi lugdunski (lyonski) mučenci, sv., † 177
• Sadok in tovariši, bl., † 1260, dominikanci in mučenci v Sandomierzu na Poljskem
• Štefan, sv., † 1072, škof in mučenec na Švedskem

• Alojzij Florès in 14 tovarišev, bl., † 1622, dominikanec in japonski mučenci
• Ambrož Fernandez, bl., † 1620, jezuitski misijonar in mučenec na Japonskem
• Atto (Aton), sv., † 1052, škof mesta Oca (zdaj Burgos) v Španiji
• Eneko, sv., † 1057, opat v Oni v Španiji
• Fortunat, sv., 4./5. st., duhovnik pri Perugii v Italiji
• Frančišek Curobioye in 14 tovarišev, bl., † 1627, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Frančišek Galvez in dva tovariša, bl., † 1623, frančiškan in jezuita, mučenci na Japonskem
• Hanibal Marija Di Francia, bl., † 1927, redovni ustanovitelj iz Messine v Italiji
• Herkulan iz Piagale, bl., † 1451, manjši brat v Italiji Ishirion in tovariši, sv., prva st., mučenci v Egiptu
• Jakob Carvalho, bl., † 1624, portugalski jezuit, mučenec na Japonskem
• Janez Pelingotto, bl., † 1304, frančiškanski tretjerednik v Urbinu v Italiji
• Janez Storey, bl., † 1571, mučenec v Londonu v Angliji
• Justin, sv, † 165, filozof in mučenec
• Kaprazij, sv., † ok. 430, opat v Lerinsu v južni Franciji
• Klavdij, sv., 5. st., škof v Viennu v Franciji
• Mihael Carvalho in tovariši, bl., † 1624, jezuit in frančiškani, mučenci na Japonskem
• Mihael Nacachima, bl., † 1628, jezuit, mučenec na Japonskem
• Prokul, sv., prva st., mučenec iz Bologne v Italiji
• Roman, sv., 5./6. st., samotar v Saint Renanu v severni Franciji
• Simeon, sv., † 1035, menih iz Trierja v Nemčiji
• Teobald, bl., † 1150, iz Albe v Italiji
• Tespezij, sv., prva st., mučenec v Kapadokiji

3. junij

Ti afriški mučenci dodajajo seznamu mučencev, ki mu pravimo martirologij, novo stran, ki opisuje tragične in veličastne reči. Ta stran je zares vredna, da se pridruži tistim čudovitim poročilom iz stare Afrike, za katera smo današnji maloverni ljudje mislili, da nikoli ne bodo imela vrednega nadaljevanja.« Tako je dejal v svoji homiliji papež Pavel VI., ko je 18. oktobra 1964 med tretjim zasedanjem drugega vatikanskega cerkvenega zbora razglasil za svetnike Karla Lvvanga in njegove tovariše iz Ugande. »Navzočnost škofov z vsega sveta je dala tej slovesnosti velik pomen. Ob tej priložnosti je bilo poudarjeno ne le priznanje afriškega krščanstva, temveč tudi misel, da je trpljenje in slava Cerkve v kateri koli deželi in na kateri koli celini, trpljenje in slava vse Cerkve.«

V afriško državo Ugando so kot prvi oznanjevalci evangelija prišli beli očetje in sicer leta 1879. Bili so lepo sprejeti, toda čez tri leta so morali deželo zapustiti, ker so arabski trgovci nahujskali kralja Mtesa zoper nje. Njegov naslednik, mladi kralj Mwanga, je leta 1884 poklical misijonarje nazaj. Nekatere kristjane je povabil celo na svoj dvor in jim zaupal visoke službe. Med njimi sta bila dvomi upravitelj Jožef Mkasa in poveljnik kraljeve telesne straže Andrej Kagva. Ta dva sta odkrila zaroto proti kralju, ki jo je vodil najvišji državni uradnik Katikiro. Zaslužil je smrtno kazen, a so mu jo spregledali in tudi službo je ohranil. Zdaj pa je sam mislil, kako se bo maščeval nad kristjani, ki jih je razglašal za izdajalce.

Katikiro je znal pridobiti na svojo stran kralja in dosegel je, da so 31. oktobra 1885 usmrtili anglikanskega škofa Hanningtona in nekaj kristjanov češ da so 'vohuni'. 17. novembra tega leta so obglavili in sežgali Jožefa Mkaso. 25. maja 1886 je umrl krute smrt sedemnajstletni dvorni paž Dioniz Subagvao. Zvečer tistega dne je zaslepljeni kralj sklenil, da bo naredil čistko med svojimi paži. Naslednje jutro so se morali postaviti v vrsto in kralj je dejal: »Vsi tisti med vami, ki ne molijo (to je, niso kristjani), naj se postavijo tule na mojo stran, oni pa, ki molijo, naj se postavijo tjale.« Prvi je na ono stran stopil Karel Lwanga, predstojnik dvornih pažev, za njim pa je šlo petnajst drugih. Poln sovraštva je tedaj kralj izrekel sodbo: »Usmrčeni boste!«

Na izvršitev smrtne obsodbe so morali še nekaj časa čakati. Pred njimi je z življenjem pričeval za Kristusa poveljnik kraljeve telesne straže Andrej Kagva, čigar smrt je zahteval izdajavec Katikiro. Naslednji dan je prišel na vrsto ugleden veljak Matija Murumba, ki mu je bil poganski oče napovedal: »Od daleč bodo prišli beli možje in učili novo vero. Ko jih boš videl, se jim pridruži in poslušaj njihove besede.«

Paže so odpeljali na morišče, ki je bilo oddaljeno šestdeset kilometrov. Tja so hodili dva dni. Uboge paže so po poti mučili in nekatere celo pobili. 3. junija 1886 zjutraj so paže zvezane postavili na morišče, kjer so bili živi sežgani. Prvi je bil sežgan njihov voditelj Karel Lwanga. Še zmerom so upali, da se bodo drugi prestrašili ob strašnih mukah Karla Lwange, ki je gorel na grmadi. Vsi so ostali stanovitni. Po tedanji navadi so tri pomilostili in ti so pozneje pričevali o mučeništvu svojih tovarišev. Druge so povili v velike snope slame in jih položili na grmado. Tem pričevalcem se je 27. januarja 1887 pridružil še Janez Marija Jamari, ki so ga utopili v nekem ribniku.

Vseh ugandskih mučencev je dvaindvajset. Za blažene jih je razglasil papež Benedikt XV. leta 1920, za svetnike, kot rečeno, Pavel VI. leta 1964. V navzočnosti tega papeža je bila julija 1969 posvečena veličastna cerkev v čast ugandskim mučencem v kraju Namugongo.

Ti afriški mučenci odpirajo novo dobo... Afrika, okopana v krvi teh mučencev, prvih v novejšem času (in Bog daj, da bi bili zadnji, tako velika in dragocena je njihova žrtev!), vstaja svobodna in samostojna (papež Pavel VI. ob razglasitvi ugandskih mučencev svetnike).

2. junij

Poleg teh dveh rimskih mučencev je danes na koledarju tudi ime Erazem. Zgodovina je za trdno ugotovila, da je bil sv. Erazem škof v mestu Formia severno od Neaplja, kjer je umrl mučeniške smrti 2. junija 303. Papež Gregor I. v nekem pismu piše, da "telo blaženega mučenca Erazma počiva v formijski cerkvi". Dalje poroča, da sta dva samostana, eden v Neaplju, drugi v Kumah, imela cerkvi posvečeni temu svetniku. V 7. stoletju so nekaj njemu posvečenih cerkva zgradili v Rimu in v okolici Formije. Ko so leta 842 Formijo zasedli Arabci, so relikvije sv. Erazma pred njimi rešili v Gaeto, kjer ga je mesto razglasilo za svojega patrona. V srednjem veku so sv. Erazma uvrstili med štirinajst 'pomočnikov v sili'. Bil je priljubljen zavetnik mornarjev (rekli so mu tudi sv. Elmo) in priprošnjik zoper nalezljive bolezni. Podlaga za to češčenje je legenda, ki hoče povedati, kako zelo je bil Erazem povezan z nebeškimi močmi.

Mornarji romanskih dežel so Erazma kot svojega nebeškega zavetnika upodabljali z vitlom, na katerem so navite vrvi za sidro. Na celini so te vrvi razlagali kot črevesje in menili, da so mu s sidrom iztrgali drobovje. Zato je postal še zavetnik strugarjev, ki delajo vitle, in priprošnjik ob raznovrstnih bolečinah v črevesju. Ko je bil, po legendi, v libanonski votlini, so ga obiskovale divje živali, zato so se sv. Erazmu priporočali tudi zoper živalsko kugo. Naši predniki so sv. Erazma do 16. stoletja zelo častili. Nanj spominja vrsta slovenskih priimkov. Njemu na čast so sezidali šest cerkva.