• Anton Negro, sv., † 1460, dominikanec, mučenec v Tunisu
• Apolonij, sv., prva st., duhovnik in mučenec v Aleksandriji
• Arhangel a Calatafimi, bl., † 1460, manjši brat v Alcanu v Italiji
• Beda mlajši, sv., † 883, menih v Garellu v Italiji
• Domnij (Dujam, Domen), sv., † ok. 304, splitski (salonski) škof, mučenec
• Ezekijel, sv., 6. st. pr. Kr., prerok
• Fulbert, sv., † 1028, škof v Chartresu v Franciji
• Marko Fantuzzi, bl., † 1479, manjši brat v Piacenzi v Italiji
• Mihael Svetniški, imenovan Zamaknjenec, sv., † 1625, španski redovnik trinitarec
• Paladij, sv., † 658, škof v Auxerru v Franciji
• Paternus, sv., † 1058, menih v Paderbornu v Nemčiji

10. april

Simboli štirih evangelistov: Matej človek, Marko lev, Luka vol, Janez orel so nakazani v knjigi preroka Ezekijela, ki je deloval med judovskim izvoljenim ljudstvom tedaj, ko ga je zadela najhujša nesreča babilonska sužnost. Ljudem je odločno povedal, da je sužnost kazen za njihovo nezvestobo Bogu. Njegova preroška govorica je polna veličastnih pa tudi težko umljivih podob, ki spominjajo na videnja iz zadnje svetopisemske knjige Razodetja.

Ezekijel je bil po poklicu duhovnik kakor njegov oče. Njegovo ime pomeni 'močan je Bog'. Kot mlad duhovnik je verjetno opravljal službo v jeruzalemskem templju. Leta 597 je s kraljem Joahinom (Jehonijem) prišel v babilonsko sužnost. Tam je živel med pregnanci ob prekopu Kobaru. Za preroka je bil poklican leta 593 in je deloval do svoje smrti leta 571. Ezekijelovo preroško poslanstvo je mogoče deliti na dve obdobji: prvo obsega sedem let od leta 593, ko je bil poklican za preroka, do leta 586, ko je padel Jeruzalem, drugo pa čas po padcu svetega mesta do prerokove smrti, torej petnajst let.

V prvem obdobju je napovedoval božjo kazen zaradi malikovanja in nemoralnega življenja. Bil je neizprosen varuh božjih zakonov. Ko so se njegove grozeče prerokbe uresničile, pa Ezekijel nastopa kot tolažnik nesrečnega ljudstva in v apokaliptičnih videnjih napoveduje odrešenje in vrnitev ljudstva iz sužnosti. Najbolj pomembno je njegovo videnje o kosteh, ki vstajajo in se oblikujejo v živo telo: to je podoba vstajenja judovskega ljudstva v novo svobodo, obenem pa tudi zametek vere v vstajenje mrtvih. Kot prerok kliče k prenovitvi sveta. Za to prenovitev jemlje simbol božjega svetišča: staro svetišče je bilo oskrunjeno, zato mora biti pozidano novo. Tudi ljudje morajo dobiti drugačno srce in drugačnega duha. Vendar ne sami od sebe. Bog jim bo dal novo srce in novega duha. Razlagalci Svetega pisma vidijo v tem nakazano misel o resnični milosti božji, ki je izključno božji dar in brez katere je vsako dobro dejanje nemogoče.

Istočasno kot Ezekijel v Babilonu je doma, v Jeruzalemu deloval prerok Jeremija. Oba božja glasnika sta se kljub tolikšni daljavi, ki ju je ločila, glede vsebine oznanila presenetljivo ujemala. Oba sta imela ista videnja, njuni duši je napolnjevala enaka žalost in njune oči so videle enako grozo. Ezekijel je v duhu gledal, kar se je dogajalo v domovini in je na grehe svoje domovine izrekel isto kletev kot Jeremija, ki je te grehe videl s telesnimi očmi. Prerok Ezekijel je ostal v Babilonu med ujetimi Judi, pregnan kakor oni, a ne zakrknjen kot oni. Bivanje Judov v Babilonu je bilo zanj kazen, Ezekijelovo bivanje v pregnanstvu med Judi je bilo zanje milost. V sužnosti je lajšal žalost pregnancev. Tam je bil znamenje, da Bog svojega ljudstva ni pozabil.

Prerok Ezekijel je umrl kot mučenec. Rimski martirologij pravi o njem, da je bil "od sodnika izraelskega ljudstva, ki ga je svaril zaradi češčenja malikov, umorjen pri Babilonu in bil pokopan v grobu Abrahamovih prednikov, kamor so mnogi hodili molit". Nekateri domnevajo, da so ga kamnali, drugi pa, da je bil razčetverjen. Upodabljajo ga z mečem v roki, z vrati med dvema stolpoma, s tehtnico (božja pravičnost), z vozom, v katerega so vprežena bitja z obrazi človeka, leva, vola in orla.

• Anton Pavoni, bl., † 1374, mučenec dominikanskega reda v Bricherasiu pri Turinu
• Evpsihij, sv., prva st., mučenec v Cezareji v Palestini
• Gavherij, sv., † 1140, regularni kanonik v Aureilu v Franciji
• Heliodor, sv., † 362, škof, in tovariši, mučenci v Perziji
• Hugo, sv † 730, škof v Rouenu v Franciji
• Maksim, sv., † 282, škof v Aleksandriji
• Ubald Adimari, bl., † 1315, servit na Monte Senario v Italiji
• Valtruda, sv., † 688, redovnica v Belgiji

9. april

Valtruda je staro nemško ime, ki pomeni 'vladajoča božja (božanska)' ali 'močna'. Svetnica izhaja iz belgijske plemiške hiše; v njeni družini je bilo več svetnikov in svetnic. Bila je hči plemenitega Valberta in Bertile, sestra svete Aldegonde, mati svetega Landrika, svete Madelberte in Adeltrude, žena svetega Vincenca Madelgarija. Tudi njena mati Bertila je bila svetnica. Ko je odrasla, se je poročila z grofom Vincencem Madelgarijem, dvornim uradnikom kralja Dagoberta I. Imela sta tri otroke, vse tri svetnike: Landrik je bil opat v samostanih Soignies in Hautmont (v severni Franciji), ki ju je ustanovil njegov oče; deloval je verjetno kot misijonski škof na področju Bruxellesa in je umrl okoli leta 700; Madelberta je bila opatinja samostana Maubeuge in je umrla okoli leta 705; Adeltruda, druga opatinja v Maubeuge, pa je umrla okoli leta 696. Ko se je Valtrudin mož odločil, da gre v samostan Hautmont, je žena Valtruda živela še dve leti v svetu, se posvečala skrbi za bolnike in jetnike. Leta 656 je še sama šla v samostan. Po nasvetu svetega Gislana, apostola belgijskega Hainauta, je ustanovila in vodila belgijski ženski samostan Mons, v katerem je tudi umrla 9. aprila 688. Pokopali so jo v po njej imenovani katedrali Ste. Vaudru v Monsu.

Kot je dokumentirano, so sv. Valtrudo zelo zgodaj častili, predvsem v Belgiji in Franciji, kjer jo imenujejo Waudru. Češčena je zaradi njene življenjske zgodbe, hkrati pa častijo kot svetnike tudi njene štiri otroke, njeno sestro Adelgundo iz Maubeugea in njenega moža Vincencija Maldegarja. Njene ostanke so prekopali leta 1250, njeno glavo pa so shranili v posebnem relikviariju.Na praznik sv. Trojice (nedelja po binkoštih) Valtrudine relikvije v veliki procesiji nosijo skozi Mons. Časte jo kot zavetnico mesta Mons, ki se je razvilo ob njenem samostanu. Zdravilni vrelec v Castiauxu se imenuje po njej.

Valtrudo upodabljajo kot redovnico, samo ali skupaj s svojimi štirimi otroki, včasih tudi samo z dvema hčerkama.

• Amantij, sv., † 446, škof v Comu v Italiji
• Badim, sv., † 375, menih in mučenec v Perziji
• Dionizij, sv., † ok. 180, škof v Korintu
• Julija (Marija Roza) Billiart, sv., † 1816, vzgojiteljica
• Julijan od sv. Avguština, bl., † 1606, manjši brat v Španiji
• Klemen, bl., † 1291, vrhovni predstojnik avguštinskih eremitov v Orvietu v Italiji
• Maksim in Timotej, sv., prva st., mučenca v Antiohiji
• Martin, bl., † 1343, samotar v Genovi v Italiji
• Timotej, sv., prva st., mučenec v Antiohiji
• Valter Pontoiški, sv., † ok. 1095, opat v Franciji

8.april

V prvih krščanskih stoletjih so kristjani imeli varstvo po državnih zakonih: cesar Trajan je namreč Pliniju mlajšemu namestniku v Bitiniji naročil, naj kristjanov ne vodijo pred sodišča in tega so se modri cesarji držali. Ker pa pogani niso imeli dostopa na evharistične zbore kristjanov, so jim lahko zlahka naprtili številne protinaravne zločine in tako so kristjani kmalu veljali za 'sovražnike človeškega rodu', za 'rušilce bogov' in povzročitelje nesreč, ki so zadevale državo. Nekajkrat je to pogansko sovraštvo bruhnilo na dan in tako so v Smirni okoli leta 155 obsodili na smrt sv. Polikarpa (gl. 23. februar) in enajst drugih kristjanov, v Rimu je bil mučen apologet Justin (ok. leta 165, gl. 1. junij) in pet drugih, v Lyonu so hkrati usmrtili blizu 50 spoznavalcev vere v Kristusa (leta 177/78 - gl. 2. junij) in nekaj še drugod. Večkrat so kristjane obsodili na trdo delo v rudnikih, npr. na Siciliji ali na Sinaju, od koder se je malokdo vrnil živ.

To sovražno razpoloženje poganov zoper kristjane je dobro imeti pred očmi, da razumemo čudovito lepo vlogo, ki jo je v tedanji krščanski družbi prevzel nekako po letu 160 korintski škof Dionizij. Pri nas ta sveti mož ni splošno znan, vendar to zasluži. Sv. Hieronim ga uvršča med redke znane 'odlične može' prvega krščanstva in cerkveni zgodovinar Evzebij prisrčno hvali njegovo zgledno apostolsko vnemo. Zakaj? Sv. Dionizij se je posvetil nalogi, ki jo je Kristus postavil za znamenje svojih učencev: »To je moja zapoved, da se med seboj ljubite, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Spolnjevanje te zapovedi je bil najboljši odgovor na sovraštvo poganskih množic in najboljša opora za rast Cerkve. Več prič imamo, da so ljudje zunaj Cerkve morali priznati: »Glejte, kako se kristjani med seboj ljubijo!« O tem posebnem znamenju božjih otrok pričajo brž po letu 100 čudovita pisma sv. Ignacija Antiohijskega (gl. 17. oktober), kakih petdeset let pozneje pa je taka pisma razpošiljal korintski škof sv. Dionizij. Cerkvena občina v Korintu, ki ji je sv. Pavel v dveh velikih ohranjenih pismih (eno pa je izgubljeno), kazal posebno naklonjenost, je bila med najpomembnejšimi za Rimom v vsem krščanskem občestvu tistega časa. In kakor je apostol Pavel zapisal o sebi, da ima skrb za vse Cerkve, je tudi škof Dionizij, eden najmodrejših pastirjev Kristusove črede, z ljubeznivo pozornostjo spremljal vesele in žalostne dogodke drugih cerkvenih občin, ki so tedaj obveščale ostale o vsaki pomembni spremembi. Drugi vatikanski koncil je znova naglasil misel, da škof ni le odgovoren varuh in vodnik svoje črede, ampak hkrati tudi škof vesoljne Cerkve, ki jo na svojem mestu predstavlja. Prav sv. Dionizij je svetel zgled te vrste višjega pastirja. Ker ni mogel pogosto osebno obiskovati bratov v škofovski službi, jim je pošiljal pisma, vsa prežeta z ljubeznijo do Kristusa in takratnih cerkvenih občin. Osem takih Dionizijevih pisem bratom v škofovstvu poznamo. Ta pisma vsebujejo dragocena poročila o verskem stanju omenjenih krajev in o medsebojni pomoči. Pričajo tudi o Dionizijevi skrbi za čistost božjega nauka.

Najpomembnejše dopisovanje je sv. Dionizij izmenjal s tedanjim papežem sv. Soterom (ok. 166–175). Papež je Dioniziju poslal kot prvi pomembno darilo s spremnim pismom, od katerega poznamo le majhen drobec. Ker so darilo zbrali kristjani v Rimu, je Dionizij naslovil na rimsko cerkveno občino naslednje pohvalne besede: »Že od prvega začetka naše vere imate navado, da vsem svojim bratom naklanjate dobrote vseh vrst in da kar največ Cerkvam, ki so se ustanovile v posameznih mestih, pošiljate za življenje potrebno pomoč. Na tak način lajšate stisko vsem bednim, pa tudi brate, ki se mučijo v rudnikih, oskrbujete z najnujnejšim. Vi, Rimljani, ste s temi darili obdržali navado in že kar rimljansko lastnost, kakor so si jo priučili vaši predniki. Vaš blaženi škof Soter pa ni samo ohranil te plemenite navade, temveč jo je povečal še s tem, da je z vašimi darovi, namenjenim bratom, izdatno postregel, darove pa duhovno pomnožil s tem, da je brate, ki so potovali v daljne kraje, s spodbudnimi besedami potolažil kakor najljubeznivejši oče svoje otroke.«

Ne vemo natančneje, na kakšno stisko se nanašajo navedene besede, znano pa je, da je sv. Dionizij za vero mnogo trpel in se ni izmikal pred najtežjimi žrtvami. Umrl je ok. leta 180. Carigrajska Cerkev ga prišteva med mučence, čeprav ni poročil, da bi bil umrl mučeniške smrti. Iz njegovih pisem odseva misel, da je bil vedno pripravljen žrtvovati se za brate in darovati za vero tudi življenje. Tako je sv. Dionizij dobra priča o tem, kolikšno moč je imela Kristusova ljubezen v drugem stoletju.

• Albert, sv., † 1140, rekluz v Hainantu v Belgiji
• Aleksander Rawlins, bl., † 1595, mučenec v Yorku v Angliji
• Amon, sv., prva st., lektor, mučenec v Pentapoli v Libiji
• Dominik od sv. zakramenta Iturrate, bl., † 1927, duhovnik trinitarec iz španske škofije Bilbao
• Edvard Olcorns in Radulf Ashley, bl., † 1606, mučenca v Worcestru v Angliji
• Hegesip, sv., † po 180, zgodnjekrščanski glasnik čiste vere
• Irenej, sv., prva st., diakon, mučenec v Pentapoli v Libiji
• Janez Krstnik de la Salle, sv., † 1719, ustanovitelj reda šolskih bratov
• Jozafata Hordashevska, bl., 1919. redovnica ukrajinskega vzhodnega obreda
• Jurij, sv., † 816, škof v Mitileni Kaliop, sv., 4. st., mučenec v Pamfiliji
• Marija Assunta Pallotta, bl., † 1905, misijonarka
• Pelevzij, sv., prva st., mučenec v Aleksandriji
• Radulf Ashley, bl., † 1606, mučenec v Worcestru v Angliji
• Serapion, sv., prva st., lektor, mučenec v Pentapoli v Libiji
• Teodor, škof, sv., prva st., mučenec v Pentapoli v Libiji
• Uršula Venerii, bl., † 1410, devica, mistikinja v Parmi v Italiji

7. april

Življenjska pot nekaterih ljudi je posejana s trnjem in posuta z bodečim ostrim peskom.

Neprestano se morajo boriti z raznimi ovirami in težavami, pri vseh svojih načrtih in dejavnostih doživljajo grenka razočaranja, povsod imajo smolo in vse jim gre narobe.

Take usode je bil deležen sveti Albert, ki se ga danes spominjamo. Bil je sin plemiških staršev in je prišel na svet leta 1149 v kraju Castro Gualtieri blizu Parme v severni Italiji. Otroštvo in mlada leta je preživel kot pravi božji otrok in zgodaj je vstopil v samostan avguštinskih menihov v mestu Mortara. Tam je pridno študiral in se poglabljal v molitev ter postal eden najbolj uglednih redovnikov, da so ga postavili za samostanskega predstojnika, ko mu je bilo komaj nekaj nad trideset let. Štiri leta kasneje pa je bil izvoljen za škofa v mestu Bobio, toda še pred škofovskim posvečenjem je bil imenovan za škofa v mestu Vercelli. Albert se je le nerad ločil od svoje samostanske celice, kjer se je lahko v miru pogovarjal s svojim Bogom, V duhu pokorščine je sprejel škofovsko posvečenje.

Kakor je bil poprej v vseh ozirih vzoren redovnik, tako je hotel biti kot škof mož na mestu. Bil je odličen učitelj in moder voditelj svoje škofije. V sporih, ki sta jih imela rimski papež in nemški cesar med seboj, je skušal biti nepristranski in pravičen do obeh, da se ni zameril ne enemu ne dragemu, ampak je posredoval pomirjevalno. Oba sta ga visoko cenila kot modrega moža. Svojo škofijo je vodil s tako modrostjo in vnemo, da je glas o tem prišel celo do Svete dežele. Ko je umrl jeruzalemski patriarh, so ga tamkajšnji verniki hoteli imeti za njegovega naslednika. Njihovi odposlanci so šli k papežu in ga prosili, naj jim za patriarha pošlje škofa Alberta.

Albert se je branil sprejeti tako težko in odgovorno službo, toda papež mu je prigovarjal in mu dokazoval, da se mora žrtvovati za dobro stvar. Poslal mu je osebno pismo, v katerem mu je živo priporočal, naj junaško sprejme to breme, ki mu ga je določila božja previdnost. Tako se je Albert slednjič vdal v božjo voljo ter sprejel ponujeno čast jeruzalemskega patriarha. Ko je uredil vse potrebno glede svoje dotedanje škofije, se je iz Genove podal na pot proti Sveti deželi.

Po naslovu je bil jeruzalemski patriarh, dejansko pa ni mogel prebivati v Jeruzalemu, ker so muslimanski oblastniki Svete dežele z vsemi močmi nasprotovali, da bi v svetem mestu Jeruzalemu prebival katoliški škof. Patriarh Albert je zato moral za svoje bivališče izbrati mesto Akon, ki ni bilo pod muslimansko oblastjo. Službo patriarha je nastopil leta 1206. Njegovo življenje in delovanje je bilo tako vzorno, da so ga spoštovali ne le kristjani, ampak tudi muslimani. Patriarh Albert je leta 1209 sestavil redovna pravila karmeličanskemu redu, ki je imel svoj sedež na gori Karmel. Kot bivši predstojnik samostana avguštinskih korarjev je dobro poznal potrebe in zahteve redovnega življenja in v tem smislu je sestavil redovna pravila.

Čeprav je bil dober in blag, ni bil brez sovražnikov, ki se radi dvignejo zoper tiste, ki so posebni božji prijatelji. Smrtno ga je zasovražil neki hudodelec, kateremu je patriarh Albert dejal, da ga bo izobčil iz Cerkve, če se ne poboljša. Ta človek ga je 14. septembra leta 1214, na praznik povišanja svetega križa pri procesiji napadel in ubil. Tako je Albert pri izpolnjevanju svojega poslanstva izgubil življenje kot Kristusov pričevalec mučenec.