• Aja, sv., † 691 ali 708, plemkinja iz Monsa v Belgiji
• Andrej Hibernon, bl., † 1602, manjši brat v Španiji
• Elpidij, sv., prva st., mučenec v Melitini
• Evzebij, sv., † 526, škof mesta Fano v Italiji
• Galdin, sv., † 1176, škof v Milanu v Italiji
• Gebuin, sv., † 1082, škof v Lyonu v Franciji
• Hermogen, Elpidij in Peter, sv., prva st., mučenci v Melitini
• Idesbald, sv., † 1167, cistercijanski opat v Les Dunesu v Belgiji
• Jurij, sv., † 818, škof v Antiohiji v Pizidiji
• Kozman, sv., 9. st., škof v Kalcedoniji
• Lasrean (Melanij), sv., † 638, opat v Leighlinu na Irskem
• Marija Ana Sureau-Blondin, bl., † 1890, kanadska redovna ustanoviteljica
• Marija od Učlovečenja (Avrillot), bl., † 1618, karmeličanka
• Perfekt, sv., † 850, mučenec v Kordobi v Španiji
• Peter, sv., prva st., mučenec v Melitini
• Sabina Petrilli, bl., † 1923, redovna ustanoviteljica iz Siene
• Trifon, sv., † 915, patriarh v Carigradu
• Viktor in tovariši, sv., † ok. 300, mučenci v Nikomediji

18. april

Rodila se je 1. februarja 1566 v premožni pariški družini Avrillot, ki je v času hugenotskih vojn odločno branila katoliško vero in stranko. To so bili časi verskih bojev med kalvinističnimi hugenoti (protestanti) in katoliško stranko (Ligo). Pri krstu sta ji starša Nicolas in Maria Lhuillier dala ime Barbara in že v prvih letih življenja je doživela veliko hudega, tudi znamenito šentjernejsko noč, ko so katoličani množično napadli hugenote in pokol je samo v Parizu zahteval smrt vsaj 2000 hugenotov.

Njeno otroštvo ni bilo prav srečno tudi zaradi oblastne matere, zato je odrasla v zelo plašno dekletce. S sedmimi leti so jo poslali v samostan, zanjo je skrbela teta Izabela, ki je bila klarisa v samostanu Longchamp. Klarise so kot eden naj strožjih redov živele v kontemplaciji in strogi klavzuri. Vzgoja, ki jo je Barbara prejela v samostanu je zelo vplivala na njeno nadaljnje življenje. Tu se je naučila brati in moliti, ob meditaciji klaris pa je začela globoko spoznavati krščanske resnice in je vedno globlje doživljala krščanstvo. Na prvo obhajilo se je zelo dobro pripravljala in z 12 leti je bilo to zanjo eno najlepših doživetij, ki ga ni nikoli pozabila. V samostanu ji je bilo zelo lepo, tu je zaživela novo življenje in zato bi najraje postala redovnica. Toda njeni starši so imeli z njo drugačne načrte. Mati ji je našla bogatega ženina in stara šestnajst let se je morala poročiti s Pierrom Acarie iz imenitne družine in svetovalcem na kraljevemu dvoru. Živela sta v Parizu in v prvih letih zakona so se jima rodili trije otroci. Barbara je skrbela zanje, jih vzgajala v krščanskem nauku, in preživljala svoje dni v tem svetu pariških imenitnežev. Leta 1587 je nekje prebrala stavek: »Preveč požrešen je tisti, ki mu Bog ni dovolj.« Ob tem je popolnoma spremenila svoje življenje. Bog je postal njeno vodilo in spoznala je, da ni dovolj, da se predaja prijetnim čustvom, ampak mora tudi nekaj narediti. Ko svoj čas posvetiš Bogu to ne pomeni, da lahko živiš v brezdelju, ampak je treba misliti tudi na druge. Tako se je posvetila delu za bližnjega. Kasneje sta imela z možem še tri otroke. Ob obleganju Pariza leta 1590 je na ulici delila ubogim kruh in pomagala ranjenim in bolnim v bolnišnici St. Gervais. V tem času ji je Bog v tamkajšnji cerkvi tudi podelil prvo videnje in takrat je mislila, da bo 'umrla od sladkosti'. Kmalu pa je družino Acarie čakala prva resnejša preizkušnja. V vojni je zmagal Henrik IV, Liga je bila poražena, mož se je moral umakniti na podeželje in družina je izgubila večino premoženja. Barbara je vse otroke spravila k sorodnici, sicer ne bi imeli niti za hrano. Tudi sama se je težko preživljala in morala je prodati tudi svoje osebne stvari, da je imela za hrano. Ko se je kasneje stanje izboljšalo in se je mož vrnil, se je družina ponovno zbrala, in Barbara je še bolj skrbela za socialno ogrožene. K njej so se hodili posvetovati številni imenitni ljudje, iz zdravstva, sociale, ... njihova hiša je bila vedno polna. V vsem tem času je bila tudi vzorna mati in žena. Nad vse je ljubila Boga in govorila. »Da bomo vredni Božjega prijateljstva in bližine, se moramo osvoboditi vseh drugih stvari in se popolnoma podrediti njegovi volji.« V tem je bilo vse njeno življenje, zato je bilo tako polno dobrih del,m v sveto in v samostanu. Zdaj je v praksi zaživela tisto, česar se je naučila v samostanu. Pri tem ji je veliko pomagal tudi sv. Frančišek Saleški, ki jo je duhovno vodil. V jeseni 1601 je prebirala spise sv. Terezije Avilske, ki so se je tako močno dotaknili, da se je odločila, da bo redovno prenovo samostanskega življenja uvedla tudi v Franciji. Začela je zbirati kandidatke za tak način samostanskega življenja, dobila tudi pisno dovoljenje papeža Klemena VIII. in tako je 13. decembra 1603 dala zgraditi v Parizu prvi samostan bosonogih karmeličank. Duhovno jih je vodil njen bratranec in kasneje kardinal Peter de Berulle. Barbara si je prizadevala, da je odprla še samostane v Pontoiseju, Dijonu in Amiensu. To ji je tudi uspelo in med bosonoge karmeličanke so stopile tudi tri njene hčerke, ena od njih - Margareta je imela komaj 15 let.

Leta 1613 je zbolel njen mož. Vse dni njegove bolezni je skrbela zanj in se ni premaknila od njegove postelje. Ko je umrl, je prosila za razsvetljenje od zgoraj, in dobila v videnju potrditev, da je bil rešen. Zdaj je bila svobodna vseh vezi tega sveta in lahko je izpolnila svojo mladostno željo in stopila v Karmel in postala karmeličanka. Številni samostani so želeli, da vstopi k njim, ona pa je izbrala najskromnejšega v Amiensu. 7 aprila 1614 je oblekla redovniško obleko in izbrala ime Marija od Učlovečenja. Na lastno prošnjo je bila sprejeta kot preprosta 'spreobrnjenka', na razpolago vsem sestram, vedno je bila pripravljena opravljati vsa dela, pomagati v kuhinji, skrbela in stregla je tudi sestram, ki so bile bolne. Zelo ji je bilo pri srcu redovno uboštvo. Čeprav jo je Bog obdaril s številnimi darovi, je ostala ponižna, preprosta, prepričana, da je opravljanje navadnih vsakdanjih opravil najboljša pot k Bogu. Obdarovana z globokim duhom molitve je bila tudi polna silne apostolske gorečnosti. Zlasti med molitvijo je imela številna mistična doživetja. Iz zdravstvenih razlogov so jo leta 1616 premestili v samostan Pontoisse, kjer je po hudi bolezni je 18. aprila 1618 dotrpela in umrla. 5. junija 1791 jo je papež Pij VI. proglasil za blaženo. Ni zapustila nobenega spisa, samo nekaj pisem, bila pa je živa knjiga popolne ljubezni do Boga in bližnjega. Njen življenjepisec dr. Duval jo je nekoč srečal in o tem zapisal: »Njen obraz je bil tako svetel in bleščeč, da sem skoraj oslepel.« Žarela je od ognja ljubezni, ki jo je izgorevala. To lahko razume samo tisti, ki doume veličino ljubezni. V zgodovini mistike jo uvrščajo med velike mistične duše. Najodličnejše osebnosti njenega časa so jo cenile, zelo jo je občudoval zaradi njenih kreposti sv. Frančišek Saleški. V karmeličanskih samostanih se je lahko v bogoslužju spominjajo 18. aprila.

• Anicet, sv., † 166, papež
• Donan in tovariši, sv., † 618, mučenci na Škotskem
• Elija, Pavel in Izidor, sv., † 856, duhovnik in meniha v Kordobi v Španiji
• Inocenc Tortonski, sv., 4. st., škof
• Izidor, sv., † 856, menih v Kordobi v Španiji
• Jakob iz Cerqueta, bl., † 1367, avguštinski eremit v Perugii v Italiji
• Janez Krstnik Spagnoli, bl., † 1516, karmeličan
• Katarina Tekakwita, bl., † 1680, indijanska spokornica
• Klara Gambacorta, bl., † 1420, redovnica v Pisi v Italiji
• Maks Jožef Metzger, † 1944, mučenec
• Mapalik, sv., 3. st., mučenec v Afriki
• Marija Ana Jezusova, bl., † 1624, redovnica v Madridu v Španiji
• Pantagat, sv., † 540, škof v Viennu v Franciji
• Pavel, sv., † 856, menih v Kordobi v Španiji
• Robert iz 'Božje hiše', sv., † 1067, opat
• Simon (Simeon) Barsabejski in tovariši, sv., † 339, mučenci v Perziji

17. april

Pod vlado perzijskega kralja Šapurja II. (309-379), najmogočnejšega vladarja sasanidske dinastije, je doživela mlada Cerkev v Perziji dolgo in krvavo preganjanje, ki je terjalo mnogo žrtev. O tedanjih mučencih nam poročajo sodobni ali vsaj zelo stari in verodostojni uradni spisi v sirščini. Med ta stara poročila spada nekoliko govorniško okrašen, a v glavnem zanesljiv zapis o mučenju Simona Barsabejskega, škofa prestolnice Selevkeja-Ktezifon.

Do vlade Šapurja II. so kristjane v Perziji sicer mirno prenašali, imeli so celo občutek, da lahko svobodno priznavajo svoje krščansko prepričanje. Razmere pa so se hitro spremenile, ko si je Šapur postavil za cilj obnoviti nekdanji sijaj perzijske države. Za to mu je bila potrebna najprej verska edinost, torej enotna državna vera, nato pa zmagovita vojna z Rimljani, katerim je hotel iztrgati izgubljene pokrajine. Spričo takih ciljev je bilo jasno, da mora sovražiti kristjane iz dveh razlogov: trdovratno so se upirali perzijski veri, sumil jih je pa tudi, da so naskrivaj naklonjeni krščanski rimski državi. Torej je bilo skoraj neizogibno, da je moral najprej trčiti s kraljem škof glavnega mesta, ki je imel naj višji položaj v perzijski cerkvi.

Ta Simon Barsabejski (Barsabbaee — 'barvarjev sin') je bil učenec in naslednik škofa Pape in na nicejskem koncilu (325) razglašen za metropolita celotne Perzije. To sporočilo mu je prinesel duhovnik Šahdot (Sadot), njegov zastopnik na koncilu, ki je bil tudi njegov naslednik in je kmalu za njim umrl mučeniške smrti (gl. 20. februar). Zunanji povod tega hudega, štirideset let trajajočega preganjanja je bil odlok kralja Šapurja okoli leta 340, s katerim je zaukazal škofu Simonu, naj od kristjanov zahteva dvojno glavnino in dvojni davek, kar naj pošlje kralju, da bo tako čim prej prišel do denarja za vojskovanje z Rimljani. »Kajti kristjani,« je rekel Šapur, »žive v naši deželi, so pa somišljeniki

cesarja, našega sovražnika.« Simon, ki ga je kralj Šapur cenil zaradi njegove modrosti in pobožnega življenja, se je branil izpolniti kraljev odlok, češ da njegova oblast sega samo na območje vere, nima pa pravice vtikati se v posvetne zadeve kristjanov. Simon je hkrati s tem odgovorom poudaril svojo zvestobo kralju in državi. Šapurja je njegov odgovor raztogotil. Simonovi nasprotniki in sovražniki kristjanov na dvoru so brž izkoristili to priložnost, da so Simona obrekovali in osumili veleizdaje. Ko se je Simon drugič uprl kraljevi zahtevi, so ga prijeli, njegovo cerkev porušili, mnogo škofov, duhovnikov in kristjanov pa zaprli. Ko so Simona pripeljali h kralju, mu je ta očital nepokorščino in podpihovanje ljudstva in zopet terjal, naj pobere od kristjanov zahtevani davek. Ko se je Simon tudi tokrat upiral, kralj ni več vztrajal pri tem, da mora od kristjanov zbrati dvojno glavnino in dvojni davek, pač pa mu je ukazal, naj moli sonce in ogenj. Simon je rekel, da ognja ne bo molil, ker je nekaj minljivega, sonca pa zato ne, ker je nevedno in nima pameti. Ko so ga privedli nazaj v ječo k mnogim drugim kristjanom, jih je hrabril, naj vztrajajo. Molili so vso noč, zakaj vedeli so, da je njihov konec blizu. Zaradi starega prijateljstva, ki ga je vezalo s Simonom, je kralj Šapur poskusil še zadnje: Simon naj bi enkrat samkrat molil sonce, pa bi si rešil življenje. A zaman. Ker so magi (perzijski duhovniki) čedalje bolj pritiskali na kralja, so bili Simon in z njim ujeti kristjani obsojeni na smrt. Tako je šel sprevod obsojencev s Simonom na čelu na morišče; škofje z besedo iz Svetega pisma in z molitvijo spodbujal svoje vernike, ko je rabelj opravljal krvavo delo. Naposled so ostali le še trije, Simon in dva stara duhovnika, Kananija in Abdaikla. Ko so Kananija slekli, preden so ga usmrtili, "se mu je treslo vse telo, duh pa ne". Pusai, ugleden mož, ki je bil navzoč pri usmrtitvi, je to videl in mu rekel: »Ne boj se! Za trenutek zatisni oči in videl boš Kristusovo luč!« Pusaia so takoj prijeli in ga privedli h kralju. Potem so obglavili tudi Abdaikla. Simon je v svoji zadnji molitvi prosil za preganjalce, za vernike svoje črede in za blagoslov kraja, kjer so umrli mučeniške smrti. Potem so obglavili še njega, in sicer okoli devete ure na veliki petek (339), kakor pravi poročilo.

• Benedikt Jožef Labre, sv., † 1783, svetniški berač
• Bernardka Soubirous, sv., † 1879, lurška vidkinja
• Drago, sv., † 1186, rekluz v Sebourgu pri Valenciennesu v Franciji
• Fruktuoz, sv., † ok. 665, škof v Bragi na Portugalskem
• Joahim, sv., † 1305, servit iz Siene v Italiji
• Kontard, sv., 112–47) popotnik v Broni pri Paviji v Italiji
• Leonides in tovariši, sv., prva st., mučenci v Korintu
• Magnus, sv., † 1116, grof na Orkneških otokih na Škotskem
• Paternus ali Per (Pair), sv., † ok. 562, menih in škof v Avranchesu v Franciji
• Turibij, sv., 5. st., škof v Astorgi v Španiji
• Turibij, sv., 5. st., škof v Le Mansu v Franciji
• Vasij, sv., † ok. 500, mučenec v Saintesu v Franciji
• Viljem Gnoffi a Palizzi, sv., † 1317, samotar na Siciliji

16. april

Rojstni kraj te preproste svetnice, ki ni iskala lastne slave, ampak je pred njo bežala, je francosko mesto Lurd (Lourdes) pod Pireneji. Mesto je zaslovelo po najbolj obiskani Marijini božji poti v Evropi, saj se tja zgrinja vsako leto več kot tri milijone romarjev z vsega sveta. V dneh od 11. februarja do 16. julija 1858 se je tam Bernardki Soubirous osemnajstkrat prikazala Marija. Na kraju prikazovanj ob bregu reke Gave je počasi zrasla cerkev, tam je privrel na dan znameniti studenec lurške vode, ki je po kemični sestavi povsem enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Med romarji, ki hite v Lurd, je letno nad 40.000 bolnikov. Stroge zdravniške komisije so vsako leto priče 3035 primerom ozdravljenj, ki jih medicinska znanost ne more razložiti. Takih ozdravljenj je bilo doslej v Lurdu nad 5.000, Cerkev pa jih je kot čudeže priznala le kakšnih 60. Največji 'lurški čudež' je nedvomno to, da mnogi težki bolniki na tem svetem kraju najdejo življenjsko vedrino in odkrijejo smisel svojega trpljenja.

Bernardka Soubirous, ki jo poznamo kot Bernardko Lurško, se je rodila 7. januarja 1844 v Lurdu. Bila je najstarejša od šestih otrok v družini mlinarja brez stalnega zaslužka. Stanovali so v vlažnih prostorih nekdanje jetnišnice. Bili so večkrat lačni kot siti, zato so bili otroci bolehni. Bernardka si je v otroških letih nakopala naduho, ki jo je potem mučila vse življenje.

Bernardkina velika življenjska naloga se je pričela oblačnega 11. februarja 1858, ko je šla s sestro in prijateljico nabirat suhljad na obrežje reke Gave. Prikazala se ji je čudovito lepa in ljubezniva Gospa. Bog, ki se razodeva malim, prevzetnim pa se skriva, se je poslužil Bernardke, da je poživil češčenje Matere božje v naših časih. Gospa, ki se ji je prikazala, se ji je predstavila z imenom 'Brezmadežno spočetje«. Štirinajstletni Bernardki je obljubila, da jo bo naredila srečno ne na tem, ampak na onem svetu. Prosila jo je, naj moli za grešnike in dela pokoro zanje. Pri enem od prikazovanj ji je naročila: »Pojdi in povej duhovnikom, da hočem, naj sezidajo na tem kraju kapelo!« Duhovniki so bili glede njenih prikazovanj zelo skeptični. Bernardko so imeli za lažnivko in nastavljali so ji pasti, da bi jo ujeli v besedi, toda ona se ni dala zmesti. Vedno je bila z vsemi potrpežljiva in obzirna. Počasi so spoznali, da je vse njeno pripovedovanje resnično in verodostojno.

Njena največja želja je bila, da bi se pred radovednimi ljudmi skrila. Ko ji je bilo štiriindvajset let, je bila sprejeta v samostan usmiljenih sester v Neversu, daleč od Lurda. Prednica jo je zapostavljala in poniževala, Bernardka pa je vse potrpežljivo prenašala. Nič se ni ponašala s tem, da se ji je prikazovala Marija. Imela se je za 'božjo metlo', ki je izpolnila svojo nalogo in je bila 'odložena v kot'. Vedno bolj je zorela v spoznanju, da je na tem svetu najbolj modro živeti v skladu z resnico, da človek sam od sebe ni nič, da nič nima, ampak je vse božji dar. Zelo veliko je bila bolna. Zadnje tedne svojega življenja je hudo trpela. Umrla je 16. aprila 1879 v Neversu, stara nekaj nad petintrideset let. Za svetnico je bila razglašena 8. decembra 1933. Njen god obhajamo na obletnico njene smrti rojstva za nebesa.

• Cezar de Bus, bl., † 1607, ustanovitelj Družbe očetov krščanskega nauka
• Helena, sv., † ok. 329, cesarica
• Krescenc, sv., prva st., mučenec v Miri v Likiji
• Ortarij, sv., 6. st. ?, opat v Franciji
• Paternus, sv., 5. st., škof v Vannesu v Franciji
• Pavsilip, sv., prva st., mučenec v Trakiji
• Peter Barbarič, † 1897, jezuitski novinec, hrvaški pesnik
• Peter Gonzales (Elmo, Telmo), bl., † 1246, dominikanski pridigar
• Ruadanus, sv., † 585, opat v samostanu Lorrha na Irskem
• Teodor in Pavsilip, sv., prva st., mučenca v Trakiji

15. april

Španskemu svetniku Petru Gonzalesu, čigar spomin obhajamo danes, so se v njegovi apostolski gorečnosti najbolj smilili mornarji, ki so le redkokdaj imeli priložnost iti v cerkev in poslušati božjo besedo, živeli pa so bolj kot drugi v nevednosti in surovosti. Če ni šlo drugače, je šel k njim na ladje ter jih poučeval. Mornarji na Španskem ga še dandanašnji časte kot svojega zavetnika. Že stoletja ga kličejo pod ljudskim imenom sveti Telmo ali Elmo.

Peter Gonzales je bil sin plemiškega veljaka. Rodil se je med letoma 1180 do 1196 v španski pokrajini Kastilji. Nadarjenega sina je oče poslal študirat in Peter je stopil v duhovniški stan, ne da bi zanj čutil posebno notranje nagnjenje. Najbrž se je za to odločil pod vplivom sorodnika, ki je bil škof na severu Španije in ta je Petra kot mladega duhovnika imenoval za kanonika in stolnega dekana. Gonzales je po takratni navadi temu svojemu imenovanju hotel dati tudi zunanji poudarek: v sijajnem spremstvu je jezdil skozi mesto. Njegov napuh je bil kmalu kaznovan: konj se je namreč nenadoma splašil ter nečimrnega jezdeca vrgel v cestno blato. Ta padec je bil zanj dober nauk. V nezgodi je spoznal prst božji, ki ga je kaznoval za njegovo nadutost in častihlepnost.

Šel je v samoto, veliko molil in se postil, nato pa stopil v red sv. Dominika. Bil je zgleden redovnik in predvsem odličen pridigar. Na njegove besede se je mnogo ljudi spreobrnilo. Ko je kastiljski kralj Ferdinand III. slišal o njem, ga je poklical na svoj dvor, kjer je moral biti vedno v njegovi bližini.

Peter je živel na dvoru enako spokorno kot v samostanu, zato je bil lahkoživim ljudem trn v peti. Nastavljali so mu vsakovrstne zanke, da bi ga osramotili. Njegov življenjepisec pripoveduje, da so najeli neko malopridno žensko, da bi ga zapeljala. Peter Gonzales jo je resno posvaril in stopil v sosednjo sobo, kjer je bilo odprto ognjišče. Zavit v plašč se je vrgel v ogenj in poklical zapeljivko: »Tu sem pojdi in glej!« Žensko je presunilo, ko ga je videla ležati sredi žerjavice, pa se ga ogenj ni prijel. Spoznala je svojo zablodo, s solzami v očeh obžalovala svoje grešno življenje in se spovedala. Njen zgled je ganil mnoge druge razuzdance, da so se poboljšali.

Peter je kralju s svojim modrim nasvetom velikokrat pomagal. Pri osvojitvi Kordove je rešil življenje tisočerim premaganim sovražnikom in obvaroval žensko čast mnogim ženam in dekletom pred podivjanim vojaštvom. Čez nekaj let je zapustil dvor, da se je lahko bolj posvetil misijonskemu delu med ljudmi, zlasti med najbolj revnimi.

Peter Gonzales je umrl 15. aprila 1246 v mestu Tuv, kjer je uspešno deloval zadnja leta. Tam je tudi pokopan. Upodabljajo ga kot dominikanskega redovnika, ki leži na svojem plašču sredi ognja.