Ime Jera je med ženskimi imeni v Sloveniji na 379. mestu. Dne 1. 1. 2010 je bilo s tem imenom poimenovanih 239 (2008: 236; 1994: 282; 1971: 568) oseb. Med različicami je bila najpogostejša tvorjenka na  ica Jerica (921; 2008: 929; 1994: 1033; 1971: 1111), manj pogoste ali redke pa Jedert (2010: 26), Jederta (6), Jedrt (7), Gera (35), Gerda (9), Gerta (15), Gertruda (66), Gertrud (9), Jerca (299; 2008: 280; 1994: 125), Trauda (8), Traudi (9), Travda (zelo redko), Truda (32).

God:
• 17. marec
• 16. november

Ime Jera izhaja iz imena Gera, ki je skrajšana oblika imena Gertruda. Po glasovnem preoblikovanju začetnega Ge- v Je  kot iz Gera v Jera so iz imena Gertruda in različic Gertrud, Gertraud nastala imena Jedert, Jedrt, Jederta, samo po krajšanju pa imena Gerda, Gerta ter Truda, Trude, Trudi, Trauda, Traude, Traudi, po tvorbi na  ica Traudica. Ime Gertruda je po izvoru nemško in je zloženo iz starovisokonemških besed gēr 'kopje' in trūt 'ljub, zvest'.

Ime Jerica z različico Jerca je po nastanku manjšalnica imena Jera in je tvorjena s priponskim obrazilom  ica( ca). Manjšalnost imena Jerica se s pogosto rabo izgublja, kar velja tudi za nekatera druga pogosta imena na  ica, npr. Anica, Danica, Dušica, Milica.

Ime Jerica je znano iz slovenske ljudske pesmi kot sirota Jerica.

Jera oziroma Jedrt je ime svetnic: Jedrt Nivelska, opatinja iz 7. stoletja (v koledarju 17. marca) in Jera Velika, iz Helfte, ki je umrla okrog leta 1302 (v koledarju 16. novembra). Spomladanska sv. Jera velja za zavetnico proti mišji in podganji zalegi, proti vročini, za poljske pridelke, prenočišča, potnike, vdove. Je znanilka pomladanskega dela na prostem, kar kaže pregovor Če ne prej, na sv. Jedrti dan gotovo gorka sapica pripihlja.

Patrik je med moškimi imeni v Sloveniji na 168. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2004 s tem imenom poimenovanih 931 oseb. Statistika tudi kaže, da je 745 tako poimenovanih oseb dobilo to ime po letu 1991. Manj pogosta je pisna različica Patrick (245 oseb, 326. mesto). Tudi večina od teh, tj. 169, je ime Patrick dobila po letu 1991. Zelo redki sta različici Patric (9) in Patricij (17). Precej pogostejša je ženska oblika Patricija (1939 oseb, 128. mesto, po letu 1991 kar 1099) s precej manj pogosto različico Patricia (277, 335. mesto). Zelo redki sta različici Patriša (5) in Patrizia (36). Kot je razvidno iz statističnih podatkov, sta imeni Patrik in Patricija v zadnjem obdobju precej v modi.

God:
• 17. marec

Ime Patrik izhaja iz irskega imena Patrik, to pa iz latinskega Patricius, slovensko Patricij. Latinsko Patricius povezujejo z latinskim pridevnikom patricius v pomenih 'patricijski, plemenit; patricij, rimski plemič po rodu' (tj. po očetu, prim. latinsko pater oče). Ženska oblika imena Patricius je Patricia in iz tega izhaja slovensko ime Patricija. Različica Patriša je nastala po angleškem izgovoru imena Patricia, različica Patrizia pa je zapisana po italijansko.

V koledarju je 17. marca Patrik († 461), apostol in svetnik Irske. Njegova zasluga je, da je na Irskem pokristjanjevanje potekalo brez nasilja in odpora. Iz samostanov, ki jih je ustanovil sv. Patrik, so prišli menihi kot misijonarji tudi v Karantanijo. Po blagem pristopu pri širjenju krščanstva v Karantaniji je bil znan sv. Modest, imenovan tudi apostol Karantanije (v koledarju 31. marca). Kot svojega namestnika ga je okrog leta 755 med Slovence poslal salzburški škof sv. Virgil, ki je prišel kot misijonar z Irskega.

Ime Herbert je med moškimi imeni na 706. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo z imenom Herbert poimenovanih 73 (1971: 122; 1994: 103) moških oseb. Različica imena Herbert je Heribert, skrajšani obliki Heri, Herko, ki sta zelo redki. Možna skrajšana oblika imena Herbert je Bert (2012: 28) z različicama Berti (9) in Berto (31). Ženska oblika imena Herbert je Herberta, skrajšano Hera, možna skrajšana oblika pa je Berta.

God:
• 16. marec

Ime Herbert izhaja iz nemškega imena Herbert, to pa iz starejšega Heribert, Hariberaht, ki je zloženo iz starovisokonemških besed heri 'množica, vojska' in beraht 'bleščeč, slaven'. Druga sestavina imena Herbert – bert – je zelo pogosta v nemških zloženih imenih, npr.: Agilbert, Amalbert, Dagobert, Engelbert ter Bertram, Bertold. Sestavina bert se lahko v imenih zamenjuje z enakopomenskim mar, tj. Bodobert : Bodomar, Adalbert : Adalmar, Volkbert : Volkmar. Prvo sestavino imena Herbert, tj. heri, imajo še nemška imena Hermann, Herleif, Herward, Herwin idr. Ime Herbert je v francoščini Aribert, Hébert, v italijanščini Ariberto, Cariberto, Erberto. Nemška skrajšana oblika imen Herbert in Heribert je Harro. Ime Bert je lahko tudi skrajšana oblika imena Albert in drugih imen s sestavino bert.

V koledarju je 16. marca Herbert, nemški škof († leta 1021). V zvezi z njim je treba omeniti glavnik svetega Heriberta, slonokoščen karolinški izdelek (2. polovica 9. stol., Köln). Spredaj ima relief Križanja, na hrbtni strani pa dvojno akantovo vitico, ki predstavlja arbor vitae (= drevo življenja).

• Akacij, sv., 3. st., škof na Malti
• Amos, sv., 8. st. pr. Kr., prerok
• Benjamin, sv., † ok. 422, diakon in mučenec
• Bonaventura Tornielli, bl., † 1491, servit v Vidmu (Udine) v Italiji
• Gvido (Vido), sv., † 1046, opat v Pomposi
• Modest, sv., † ok. 763, škof in apostol Slovencev
• Štefan, sv., † 774, menih v Sabi

God: 31. marec

Stari Latinci so rekli: 'Nomen est omen', kar pomeni: 'Ime je znamenje'. S tem so hoteli povedati, da včasih že ime samo razodeva človeka. O svetniku, ki velja za apostola Slovencev v Karantaniji, je bolj malo zgodovinskih podatkov; tistih nekaj zanesljivih virov pa nam ga prikazuje kot blagega in milega moža. Njegovo ime Modest – najbrž redovniško, ne krstno – prihaja iz latinske besede 'modestus' in pomeni 'dobrosrčen, blag, pošten'. Svoje ime je povsem opravičil.

Legendarni življenjepis, ki pa ni brez zgodovinske podlage, ne ve povedati, kje je bil Modest rojen in kdaj. Prosil je za sprejem v neki samostan na Zahodu. Sprejeli so ga, ker ga je priporočalo lepo obnašanje, bister razum in hrepenenje po krščanski popolnosti. Ni maral, da bi ga spraševali po rodu in imenu. Sprejel je ime Modest, ki so mu ga dali v samostanu. Bil je natančen v spolnjevanju redovnih pravil, ljubeznivo pozoren in pripravljen priskočiti na pomoč, kjer je bilo treba. Najljubša mu je bila samota, kjer se je potopil v molitev. Kadar je bil pri delu, je bil tam z vsem srcem. Raje je poslušal kakor govoril, kadar je spregovoril, pa je pokazal nenavadno preudarnost in spoštljivost do vsega njegovo govorjenje je bilo prav tako zbrano kot njegova molitev.

Preden so mu v samostanu zaupali pomembnejše naloge, je prišel k njim na obisk sv. Virgil, opat in upravitelj škofije Salzburg, ki je prišel kot misijonar z Irskega. Redovnikom v Modestovem samostanu je pripovedoval o slovanskem ljudstvu, ki živi na jugovzhodni strani njegove škofije, v Karantaniji. To ljudstvo je dobro in plemenito, gostoljubno in pogumno, vdano petju in igri, kar razodeva, da mora biti dovzetno za evangeljsko oznanilo. Takrat so bili Karantanci že bavarski zavezniki v bojih zoper Obre, zato so bili dani zunanji pogoji za misijonsko delo. Virgil je iskal delavcev za božjo setev med Karantanci. Modest je bil takoj pripravljen iti v misijonsko šolo, najprej v samostan sv. Petra v Salzburgu, potem pa na otok Awa na Chiemskem jezeru. Tu je našel duhovnika Lupa, učitelja in botra kasnejših karantanskih knezov Gorazda in Hotimira.

To pripoved legende potrjujejo zgodovinska dejstva. Virgil je prišel na Bavarsko okoli leta 745. Gorazd in Hotimir sta bila krščena na otoku Awa in tam se je Modest pripravljal za misijonsko delo v Karantaniji. Zgodovinar Fran Kos v Gradivu povzema zgodovinske dokumente: »Ko je preteklo nekoliko časa, odkar je nastopil med Slovenci vlado knez Hotimir, je ta prosil solnograškega škofa Virgila, da bi prišel obiskat njegovo ljudstvo in ga potrdit v veri. Tej želji Virgil ni mogel ustreči in je zato poslal med Slovence škofa Modesta za svojega namestnika.« To je bilo leta 755, najkasneje 757. Modest je bil v Karantaniji pokrajinski ali korni škof z vsemi pooblastili in stalnim sedežem.

Prva cerkev je bila na Krnskem gradu, a je bila kmalu premajhna. S Krnskega gradu je bilo videti razvaline mesta Virunum, ki je bilo do prihoda Slovencev (ok. 590) sedež starokrščanske škofije. Tu je Modest s Hotimirovo pomočjo sezidal Marijino cerkev, predhodnico sedanje cerkve pri Gospe Sveti. Tam je imel Modest svoj škofijski sedež. Kasneje je postavil še dve večji cerkvi: eno pri Spittalu ob Dravi, drugo ob zgornji Muri. S svojo blago osebnostjo je močno pripomogel k širjenju krščanstva med karantanskimi Slovenci. Šele po njegovi smrti okoli leta 763 beremo o dveh poganskih uporih. Modest je umrl pri Gospe Sveti in tam je tudi pokopan. Je zavetnik Korotana, doma za slovenske visokošolce na Dunaju.

• Amadej (Bogoljub) Savojski, bl., † 1472, vojvoda
• Janez Klimak, sv., † 649, bogoljubni pisatelj
• Ludvik iz Casorije, bl., † 1885, frančiškanski redovnik, misijonar v Sudanu
• Osburga, sv., † ok. 1016, opatinja v Coventryju v Angliji
• Peter Regalado, sv., † 1456, iz reda manjših bratov v Aguilarju v Španiji
• Regul, sv., 4. st.?, škof v Senlisu v Franciji
• Zosim, sv., 7. st., škof v Sirakuzah v Italiji

God: 30. marec

Savoja je gorata deželica na jugovzhodu Francije, ob meji z Italijo in Švico. Proti koncu 14. stoletja se je razširila v italijanski Piemont. Leta 1414 je nemški cesar Sigismund savojskemu gospodarju Amadeju VIII. podelil naslov vojvoda. Amadej pa je kmalu prestol prepustil svojemu sinu Ludviku, sam pa šel kot menih v samoto. Kasneje je sprejel izvolitev za papeža od skupine škofov, zbranih na koncilu v Baslu oziroma v Ferari. Kot papež si je privzel ime Feliks V. in bil je zadnji razkolni papež v zgodovini. Ko je spoznal svojo zmoto, je odstopil in se vrnil v samoto.

Vse te dogodivščine je doživljal današnji godovnjak Amadej IX., njegov vnuk. Ko je ded postal papež, je bil Amadej star štiri leta, ko pa je ded umrl, jih je imel šestnajst. Rodil se je 1. februarja 1435 v francoskem delu Savoje. Kmalu po rojstvu so mu izbrali nevesto Jolando, hčer francoskega kralja Karla VIII., s katero se je dejansko poročil, ko je dopolnil sedemnajst let. Mati Ana, hči ciprskega kralja, ga je vzgajala v krščanskem duhu. Takšnega duha je bila tudi žena Jolanda, ki mu je naklonila svojo prisrčno ljubezen. Dani so bili vsi pogoji za srečno življenje, toda nad Amadeja in družino se je zgrinjala nesreča za nesrečo.

Prvi udarec je prišel že v mladih letih Amadej je postal božjasten. Ta težka bolezen je zaustavila njegovo neutrudno delavnost, vendar pa je vsem svojim dolžnostim ostal zvest. Njegova pobožnost pa se je v bolezni še poglobila. Zelo je bil hvaležen svoji ženi, ki je delila z njim njegovo trpljenje in mu ljubeznivo stregla. Tudi družina je zelo trpela. Od osmih otrok šest, je bilo dečkov, dve pa deklici jih je nekaj pomrlo v zgodnjih letih, nekaj pa že odraslih. Preživel ga je samo sin Filibert, ki mu je bilo ob očetovi smrti sedem let.

Kot vojvoda je zavladal leta 1465, ko je umrl oče. Za vladanje si je pripravil dosledno krščanski načrt, brez spletk in prevar, ki so bile v tistih časih po dvorih v navadi. Vse spore je skušal poravnati brez orožja, s pogajanji. Plemstvo je navajal na skromnejše življenje in je zato na svojem dvoru uvedel kar največjo skromnost. Prihranke je obrnil v korist revežev. Ko ga je neki novi poslanik vprašal, kje in kakšni so njegovi lovski psi, ga je Amadej pospremil do obednice, kjer so vedno dobivali hrano reveži. Pokazal je nanje rekoč: »Nimam psov, imam pa te prijatelje, ki me najbolj zvesto varujejo, in še spremljajo me, ko hodim na lov za božje kraljestvo. Nanje sem zares ponosen.« V njegovem času so o Savoji govorili, da je raj za uboge v Evropi in oaza, kjer krivica nima moči.

Zadnja leta življenja je bil hudo bolan in takrat je vlado izročil v roke ženi Jolandi, ki je vladala kot regentinja tudi potem, ko je nasledstvo prešlo na edinega živečega sina Filiberta. Amadej je mirno izdihnil svojo dušo 30. marca 1472. Pokopali so ga v cerkvi sv. Evzebija v mestu Vercelli. Ljudski glas ga je štel med svetnike, uradni postopek za njegovo razglasitev za blaženega in svetnika pa se je zaradi raznih homatij ustavil, tako da ga je med blažene prištel šele papež Inocenc XI. leta 1677.

• Barakiz, sv., † 327, mučenec v Perziji
• Bertold, sv., † ok. 1195, začetnik karmeličanskega reda
• Evstracij Postivec, sv., † 1096 ?, kijevski menih in mučenec
• Gundlej, sv., † ok. 500, kralj v Walesu
• Jona in Barakiz, sv., † 327, mučenca v Perziji
• Karmel Viljem Tempier, bl., † 1197, škof v Poitiersu v Franciji
• Ludolf, sv., † ok. 1250, škof v Ratzeburgu v Nemčiji, mučenec
• Štefan IX., bl., † 1058, papež