Rabi Samuel je nekemu revežu, ki se je ustavil pri njem, ker ni imel v hiši denarja, podaril prstan. Trenutek za tem je to zvedela njegova žena in mu vsa jezna očitala, da je tako dragocen okras z velikim in žlahtnim draguljem vrgel nekemu beraču. Rabi Samuel je poklical reveža nazaj in mu dejal: »Pravkar sem izvedel, da ima prstan, ki sem ti ga dal, veliko vrednost. Glej, da ga ne boš poceni prodal!« (sč).

Mnogi novodobni verniki ne hodijo k spovedi, češ da nimajo nobenega greha! To je po moje brezvestna domišljavost. Mnogi imajo spoved za nekaj staroverskega. Žal s takimi pogovori pohujšujejo še mnoge druge vernike.
Na žalost pa lepo v vrsti stopajo k sv. obhajilu, češ da se na začetku maše skupno spovemo svojih grehov ...
Jelka
Premislek ob vašem vprašanju nam bo koristen tudi ob začetku svetega leta usmiljenja, ki smo ga začeli 8. decembra. Spoved je namreč zakrament Božjega usmiljenja. Ob začetku tega leta se lahko vprašamo, zakaj nekateri ljudje ne hodijo k spovedi? Osebno vidim enega od velikih razlogov v tem, da imajo napačno podobo Boga. Morda si ga ti ljudje predstavljajo kot strogega sodnika, nadležnega policista ali kot maščevalca in podobno ter bežijo od njega. Zato papež Frančišek želi, da bi v svetem letu Cerkev ljudem spet pokazala na Boga kot usmiljenega Očeta. Kako bi bilo lepo, če bi v letu usmiljenja ljudje Boga vzljubili kot ljubečega Očeta in se mu ne bali bližati. Tudi v zakramentu sprave.
Že slišim nekatere, kako ugovarjajo: če je Bog res usmiljeni Oče, ljudje pač grešijo in se sklicujejo na to, da je pač usmiljen in odpušča ter da zato lahko grešijo. A stvari niso tako preproste. Kdor bo zares spoznal Boga, usmiljenega Očeta, se bo varoval vsakega greha, ker mu bo iskreno hudo, da bi z grehi žalil tako ljubezni polnega Očeta. Kdor ljubi, ljubljenemu ne bo naredil nič slabega, ampak se bo varoval vsake najmanjše stvari, ki bi žalila ljubljenega. Slovenci to lahko še bolj razumemo, saj nam je naš pisatelj Ivan Cankar to na izredno lep način opisal v črtici Skodelica kave. Naj samo na kratko spomnim na njeno vsebino. Mladi Ivan je kot študent prišel domov na počitnice in si na skednju pripravil prostor za pisanje. Doma so bili revni, imeli pa so ljubečo mater. Nekega popoldneva si je zaželel kave. Nenavadna želja, saj je vedel, da doma nimajo niti za kruh. Toda mati je v svoji ljubezni nekje našla kavo, jo skuhala sinu in mu jo odnesla. Sin pa jo je neprijazno zavrnil, da sedaj ne bo pil in naj ga pusti pri miru. Mati se je razočarana umaknila, sin pa je spoznal, kako je narobe ravnal in izredno ga je bolelo, ker je ranil žrtvujočo se materino ljubezen. Še dolga leta pozneje ga je to neizmerno peklo, čeprav objektivno gledano ni šlo za velik greh, vendar je njega že najmanjši prekršek proti materi, ki ga je tako ljubila, neizmerno bolel. Podobno bo vernika, ki veruje v usmiljenega Boga, ki neizmerno ljubi človeka, neizmerno bolel vsak odklon od Božje ljubezni. Podobno kot Cankarja, bi nas zabolelo, ko bi se pregrešili zoper Ljubezen.
Zakaj torej nekateri ne hodijo k spovedi? Naj poskusim razložiti še z enim primerom. Če se z avtom vozim iz Ljubljane v megli in pred menoj vozi tovornjak, ki pridno maže vetrobransko steklo mojega avta, te umazanije ne opazim vse dokler ne pripeljem na primorsko sonce. Ko posije sonce, se zgrozim, kako umazano ‘šipo’ imam in kako sem mogel voziti s tako umazanim steklom. Podobno je s človekom. Lahko ‘vozi’ skozi življenje z dušo, polno umazanije, a se mu ne zdi to kaj posebnega. Šele ko posije sonce Božje ljubezni in usmiljenja, spozna, kako umazano dušo ima in se vpraša, kako sem mogel do sedaj imeti tako umazano? Če torej ljudje ne hodijo k spovedi, to pomeni, da se še niso srečali z Božjo ljubeznijo. Kdaj se je spreobrnil izgubljeni sin v evangeljski priliki? Takrat, ko se je znašel v veliki stiski in se je spomnil, kako dober je njegov oče, ki še najemnikom daje kruha v izobilju (prim Lk 15,17). Šele ob misli na dobrega očeta je lahko sklenil, da se bo vrnil k njemu, priznal greh in ga prosil odpuščanja. Kdor ni sposoben priznati greha in prositi odpuščanja, kakor je to naredil izgubljeni sin, pomeni da je daleč od Boga ljubezni in usmiljenega Boga.
Zato se nam morajo pravzaprav smiliti ljudje, ki trdijo, da nimajo nobenega greha, ker to pomeni, da so daleč od usmiljenega Boga. Veliki svetniki, ki so bili blizu Bogu, so se pogosto spovedovali in obenem naredili veliko za ljudi, zlasti tiste v stiski.
Glede mnenja, da se grehov spovemo v začetku maše, je treba povedati, da kesanje na začetku maše ne nadomesti zakramenta sprave. Res je, da nam kesanje v začetku maše odpusti manjše grehe, a ostajajo še grehi, ki se jih moramo izpovedati. V Kanadi delujoči duhovnik je pripovedoval, kako je direktor bolnišnice, kjer je tudi on obiskoval bolnike, povabil na srečanje duhovnike in predstavnike vseh verskih skupnosti. Na tem srečanju je dejal, da opaža razliko med bolniki. Bolniki katoliške vere imajo prednost, ker poznajo spoved. Po spovedi so mirnejši in velikokrat se jim stanje izboljša. Tako nam o pomenu zakramenta sprave morajo govoriti drugoverci. Drugi nam morajo odkrivati zaklad, ki smo ga mi zanemarili ...
V začetku svetega leta usmiljenja naj nas spodbujajo k razmišljanju besede, ki jih je kot pričevanje zapisala letošnja Nobelova nagrajenka za književnost Svetlana Aleksijevič v knjigi Černobilska molitev: »Ni takšnega greha, ki ga Gospod Bog ne bi odpustil, če se iskreno kesamo. ... Ljudje so nepravični, Gospod Bog pa je neskončno potrpežljiv in zelo milostljiv ... « (str. 84). Po vsej verjetnosti pisateljica izhaja iz pravoslavnega okolja. Ali nas bodo res morali ljudje drugih veroizpovedi prepričati v to, kar nam tako lepo govori papež Frančišek?
Božo Rustja

Ognjišče (2015) 12, str. 72

Iz svoje mladosti se spominjam, da so duhovniki adventni klic Janeza Krstnika: »Pripravite pot Gospodovo!« razlagali kot opozorilo, da se je treba na Gospodov prihod o božiču pripraviti z dobro spovedjo. Kdaj je spoved ‘dobra’? (Cecilija)

Spoved je dobra, če se nanjo resno pripravimo, se svojih napak in grehov iskreno kesamo in nam ob pomoči milosti, ki smo jo prejeli, pomeni korak k spreobrnjenju. Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) razlaga, da sta bistveni prvini zakramenta sprave (spovedi) “dejanje človeka, ki se spreobrne po delovanju Svetega Duha, in odveza duhovnika, ki v Kristusovem imenu podeli odpuščanje in določi način zadoščevanja”. Našteva tudi spokornikova dejanja: skrbno spraševanje vesti; kesanje, ki je popolno, če izvira iz ljubezni do Boga, in nepopolno, če temelji na drugih nagibih, ter vključuje (trdni) sklep nič več ne grešiti; izpoved, ki obstoji v priznanju grehov pred duhovnikom; zadoščevanje ali pokora, ki jo spovednik naloži spokorniku, da popravi škodo, katero je povzročil greh. (sč)

Deček je povabil svojega prijatelja na zabavo ob rojstnem dnevu. Natančno mu je razložil, kako bo našel stanovanje njegovih staršev in kaj mora storiti, ko pride tja.
»V sedmem nadstropju poišči stanovanje s črko E na vratih in s komolcem pritisni na zvonec. Ko se bodo vrata odprla, jih porini z nogo.«
»Toda zakaj bi moral pritisniti s komolcem in poriniti z nogo?« je vprašal povabljeni prijatelj.
»Zato, ker boš imel roke polne daril za moj rojstni dan.«

Misliti samo na darila ob praznikih je žalostna podoba potrošniške družbe brez srca.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 102.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Znana je Sokratova izjava, ko se je nekega dne sprehajal po trgu in ga je njegov prijatelj vprašal, kaj sploh dela tam, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat je na to odvrnil, da je vedno znova začuden, koliko čudovitih stvari, ki jih sploh ne potrebuje, se tam prodaja.
Tako kot so Sokrata presenečali kupi stvari na trgu, ki jih nikoli ni zares potreboval, smo lahko tudi mi presenečeno zaskrbljeni nad prihajajočimi prazniki. Paradoksalna trditev na prvi pogled, saj so prazniki vendarle nekaj lepega, veselega, duhovnega, nekaj, kar nas v globini obogati in umiri. Še posebej je to vsebina božiča in celotnega adventnega časa – časa pričakovanja in priprave. Zakaj torej zaskrbljenost? Zaradi tega, ker je v prazničnih časih največ osebnih stisk, osamljenosti, anksioznosti, depresij, prepirov, agresivnega vedenja, družinskega nasilja, popivanja ...
Eden izmed vzrokov je gotovo, da so družine na nek način oropane bližine, pristnosti in družinske intime. Če praznikom odvzamemo jedačo in pijačo, je vprašanje, kaj sploh še ostane. Med delavniki se še nekako vzdrži, ker je vedno neko dogajanje – pot v službo in iz nje, nakupovanje, otroci, druženje, fitnes, tek, kolo, pijačke, glasba, filmi, vsakovrstni zasloni … Zasloni so postali največji kradljivci naših odnosov in naših življenj. Ves čas nekaj JE, ves čas se nekaj DOGAJA. Tišine sodobni človek pravzaprav sploh ne prenese – stalno mora biti izpostavljen takšnim ali drugačnim impulzom: glasbi, televiziji, računalniku, telefonu … Ko pa pridejo vikendi ali prazniki, ko bi se družina lahko malo zbližala, partnerja začutila, ko je več časa za odnose, da bi ga preživeli drug z drugim, da bi skupaj praznovali, se skupaj veselili, skupaj doživeli nekaj lepega, globljega, nekaj, kar bi nas v globini povezovalo, tega mnogi ne prenesejo. Mnogi se v trenutkih, ko naj bi več časa preživeli z družino, čutijo utesnjene, anksiozne, vnemajo se partnerski prepiri, vsak izmed družinskih članov je v svojem prostoru, pogosto si gredo med seboj na živce in še in še bi lahko naštevali. Družinsko intimo tako velikokrat nadomesti alkohol, takšni ali drugačni “pobegi” od doma, nenehni obiski, druženja, zabave …
Kakšna škoda za družino, kakšna škoda za medsebojne odnose, ki so nekaj najvrednejšega in najpomembnejšega na tem svetu. Kakšna škoda za umanjkanje ljubezni in bližine in za ves ta izgubljen in napačno zapravljen čas – čas, ki su mu botrovale nesmiselne odločitve, čas, ki se ga nikoli ne bo dalo povrniti, čas, ki bi se ga dalo porabiti za veliko dragocenejše življenjske vsebine, čas, ki bi ga lahko preživeli s tistimi, ki jih imamo najraje in ki nam največ pomenijo. Verjetno bomo nekoč najbolj obžalovali prav to – napačno porabljen čas.
Morda se lahko kaj naučimo tudi od Sokrata. On je govoril o množici stvari, ki jih ne potrebuje. Morda nam ta umetnik življenja želi sporočiti, da umetnost življenja ni v nabiranju in v čim več “imeti”, ampak je morda v čim več “biti”. Umetnost staranja je gotovo v veščini “izpuščanja”. “Izpuščanje” in nenavezanost človeku dajeta notranjo svobodo, svoboda pa nam daje tako želeni notranji mir. Vsi si želimo in hrepenimo po miru. A da pridemo do tega miru, bo treba v življenju narediti nekaj prostora. Treba bo temeljito pomesti in očistiti ta naš “notranji grad”, kot to poimenuje Terezija iz Avile. Morda bo treba kaj “izpustiti”, da bo nastal prostor za nekaj drugega – vrednejšega, bistvenejšega in globljega, za nekaj, kar daje resnični mir.
Morda je tej generalki našega “notranjega gradu” namenjen prav letošnji adventni čas. Morda je tvoj največji izziv tega adventnega časa, da nekaterim stvarem in vsebinam rečeš odločen NE. Odločen NE je znamenje notranje svobode in nenavezanosti. Ta NE bo morda naredil prostor lepoti in intimi družine, proslavitvi odnosov, skupnemu veselju in miru. Vendar ne gre za mir, ki bi si ga ustvarili sami, mir, do katerega bi se dokopali z nekakšno meditacijo in lastnimi napori ter avtogenimi vajami. Gre za povsem drug mir – mir, ki presega našo tako visoko cenjeno pamet. Jezus iz Nazareta, ki ga letos tako željno pričakujemo, prinaša ta drug mir. Gre za mir, ki prihaja od drugod in ima povsem drugačen okus – gre za mir, ki ga prinaša Knez miru. Ta mir ima okus ljubezni in ta okus ostane.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2022), 12.

Pred nekaj leti so nama zdravniki povedali, da sva neplodna in ne bova mogla imeti svojih otrok. Neplodnost naju je zaznamovala in korenito spremenila najino življenje. Hvala Bogu sva tudi v takšni preizkušnji ostala skupaj in pogumno zreva v prihodnost. Vsako leto pa naju še posebej božični prazniki navdajo z veliko žalostjo. Pogled na jaslice, Jožefa, Marijo in majhnega Jezusa naju spominja na tisto, česar najbolj pogrešava – to je na najinega otroka, ki ga nimava. Kaj lahko narediva, da bodo bližnji božični prazniki vir veselja tudi za naju oz. nas, ki ne moremo imeti svojih otrok?

Za zakonce je ena največjih preizkušenj tista, ko spoznata, da ne moreta imeti svojih otrok. Takšna preizkušnja se ne kaže samo v tem, da ne bosta postala biološka starša, temveč se dotika njunih najglobljih odnosov, samopodob in odnosov do najbližjih. Stalna vprašanja, ali bo žena vendarle zanosila in ali je problem pri njem ali pri njej, se prepletajo z vprašanji staršev in prijateljev, kdaj bodo otroci. Takšna in podobna vprašanja predstavljajo stisko, ki je številni zakonci ne morejo rešiti. Zato ni redko, da zakonci zaradi takšne preizkušnje preprosto obupajo in se celo razidejo.
V »katoliških krogih« se velikokrat poudarjata vrednoti družine in otrok. V ta namen se ustanavljajo in oblikujejo zakonske skupine ter se organizirajo različne oblike predavanj in srečanj. Pogostokrat pa se ob tem nehote spregleda številne zakonce, ki iz različnih razlogov ne morejo imeti svojih otrok. Besede duhovnikov in drugih pastoralnih delavcev o otrocih v srcih neplodnih zakoncev pogostokrat odmevajo kot bolečina in spomin na njihovo veliko preizkušnjo. Še več. Vsakoletni božični prazniki jih s svojo pozitivno zgodbo – presenetljivo - navdajajo z bolečino in občutkom, da so sami in da jima manjka otrok. Prav tako si ob tem nekateri zastavljajo tudi vprašanje, ali sta sploh še družina, ker nimata otrok? Ali naj sploh postavita jaslice in majhnega Jezusa, ki ju spominja na tistega otroka, ki si ga želita in ga pogrešata? S takšnimi vprašanji in dilemami se v Sloveniji sooča vedno več zakoncev. Po javno dostopnih podatkih se z začasno ali trajno neplodnostjo sooča že vsak peti par in število narašča. Razlogi so zelo različni, od telesnih pa vse do psiholoških in duhovnih. Na splošno velja, da so takšni zakonci povabljeni, da odkrijejo vzroke svoje neplodnosti, prav tako pa se lahko odločijo za tiste oblike zdravljenja, ki so etično sprejemljive. Ob tem velja, da ima neplodnost svoj vzrok tudi v duševnem in duhovnem življenju. Zato številni strokovnjaki vedno bolj poudarjajo pomen srečanj, kjer neplodni zakonci premišljujejo Božjo besedo, molijo in ubesedijo svoje bolečine ter preizkušnje. Takšna srečanja jim pomagajo osmisliti svoje skupno življenje brez otrok, nekaterim pa pomaga, da se osvobodijo tistih nezavednih napetosti, ki so glavni vzrok njihove neplodnosti.
Božični prazniki so zato priložnost, da se spomnimo vseh tistih zakoncev in družin, ki svoje starševstvo živijo brez svojih otrok. Njihove zakonske zveze so odprte za t.i. »socialno« in »duhovno« starševstvo, ko se lahko podarjajo v korist širše župnijske skupnosti in družbe. V tem so podobni številnim svetopisemskim osebam, ki sicer niso imele svojih telesnih otrok, imele pa so številne duhovne otroke. Svetopisemski zakonci kot npr. Abraham in Sara, Izak in Rebeka, Elizabeta in Zaharija, dolga desetletja niso mogli imeti svojih otrok ter so svojo neplodnost v molitvi in v služenju bližnjim prinašali pred Božji oltar. Prav tako pa so neplodni zakonci podobni osebam npr. Janezu Krstniku, preroku Jeremiji in ne nazadnje Jezusu, ki so bili in so še duhovni očetje številnim generacijam kristjanov. Sveti adventni čas in božični prazniki so zato dnevi, ko še posebej slavimo vrednoti družine in starševstva, pa naj bo to v telesnem ali pa v duhovnega pomenu. V božjih očeh so vsi zakonci enako dragoceni in poklicani k istemu večnemu cilju.
dr. Tadej Strehovec

Kaj je res, Ognjišče (2010) 12, str. 35

Zgodi se, da me muči smiselnost mojega dela in truda, kakor da sem stopil v neko temno noč svojega bivanja. Kakor zunaj se dan krajša tudi v meni. In je jutro vedno dlje … Menda mora vsakdo kdaj stopiti v svojo krizo, sredi katere se v nekem trenutku odloči za to ali za ono smer, a biti sredi take krize ni nikakor prijetno, še manj lahko.
Toda čeprav neprijetno je kdaj biti v temi celo ‘koristno’, zdi se, da je kakor grenkoba zdravila tista gluha tišina, v kateri ure in ure tipaš za naslednji korak. Kako spontano, morda celo nezavedno začne človek v njej stegovati vrat za lučjo, na vse pretege jo išče, kakor da je nikoli prej ne bi imel, kakor da bi imel samo tiho slutnjo o tem, kako naj bi bila videti – in hkrati vendarle ve, da je, da obstaja, da luč ni samo privid, niti pravljica, niti mit, o katerem se govori, da bi si vzbudili neko lažno upanje sredi brezizhodnih situacij. Ve, prepričan je, da mora biti, tudi če daleč za obzorjem, tudi če je ne bo srečal še mnogo let. A ve.
To vedeti pomeni živeti, se mi zdi.
V temni noči je tudi človeštvo, tudi naša družba se ji ni izognila, se zdi, »veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal‹« (Lk 21,8). Ne zaradi pomanjkanja, temveč ker je preveč luči, je narod v temi – ker nobena od tistih luči ni res luč, samo vtis dajejo, da so luči, kakor begajoč zajček na steni, samo lažen odsev, človek pa hodi in se spotika in pada, kakor da ne vidi, pa ne ve, da je tako. To je še večja tema. In razumeti, da si v njej, je še veliko težje kakor tedaj, ko te stiska kriza smisla.
Vse dotlej ne bomo imeli luči, dokler si je ne bomo želeli. In je potrebovali. Zdaj je ne potrebujemo. Zadovoljni smo s tem, da so naše denarnice in hladilniki polni in srca prazna, da so naši telefoni večkrat pobožani kot naši otroci. Zadovoljni, da nam zadošča nakupovanje, ko smo osamljeni, in glasna glasba, ko se nas polotijo temne misli. In nam je prvo vprašanje na volilnih soočenjih, ali bodo tudi letos trgi okrašeni ali ne …
Kdo ve, da je treba iskati luči – tudi danes? Za tako védenje je včasih treba teme … Pustiti, da te objame z vso svojo silovitostjo in grozljivostjo, tudi zato, ker ti ima veliko povedati, veliko pokazati, najprej sliko v ogledalu, temno sliko, in tisto željo, ki je med kramo ‘pomembnih’ stvari ostala skrita na dnu srca, željo, da bi ti luč osvetlila obraz in bi se počutil, kakor da nekam hodiš, tudi če imaš občutek, da stojiš na mestu, občutek, da je nekdo blizu, tudi če je tiho, občutek, da si nekje doma, tudi če še nisi tam. Zaradi tega živimo: vedeti, da je Bog. In on se je rodil v temi.
»Nekoč bo lepo, / ko blazni bomo ob ognjih čepeli / in bomo odprte rane imeli, / nekoč bo lepo. / Pijana bodo legla naša telesa, / v zubljih steklenih veter bo pel / in mehke trave in zemlja in mirna drevesa / bodo tonila v brezmadežni spev. /…/ Nekoč bo lepo, / nekoč bomo roke v prst zakopali / in bomo življenja sokove spoznali, / takrat bo lepo.« (F. Balantič)

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 12 (2022), 3.

December se je že krepko prevesil v drugo polovico, ko si še vedno nisem izpolnila adventne želje. Kar malo nestrpna sem že postajala sama s sabo, da ob vseh priložnostih, ki sem jih spregledala, nisem v pravem trenutku spoznala prave. In kaj sem si to leto zaželela, da sebi podarim za darilo? Celo leto je bilo tako duhovno bogato, da sem si želela v decembru nekomu podariti nekaj, kar mu bo dalo jasno vedeti, da ga ima Bog rad, da ga ljubi, da ljubezen še obstaja v ten razčlovečenem svetu, da je Božji otrok, za katerega Oče vedno poskrbi.
Počasi sem se peljala skozi največji blagovni trgovski center našega glavnega mesta. Bil je bogato okrašen s stotinami lučk, ki so hotele priti do izraza med vsemi bleščečimi napisi trgovin in reklamnimi panoji. Parkirala sem v pritličju velike garažne hiše. Poiskala sem prostor blizu svetilke, saj sem čas, ko bom čakala na moža, hotela izkoristiti za branje.
Službo naj bi končal čez dobro uro, če pa bo delo zahtevalo, se lahko zgodi, da se bo čas potegnil tudi v dve uri. Delo mora biti končano.
Obsedela sem v toplem avtomobilu, se ogrnila z odejo in strmela ven v vse te luči. Vsa ta slepeča, umetno pisana svetloba je vsiljivo bodla v oči. Zamižala sem, da sem si spočila pekoče oči. Z branjem bo treba še malo počakati.
Avtomobili, parkirani okoli mene, so se menjavali. Klicanje odraslih ter sem in tja kričanje in jok otrok je ob tej že počasi pojenjalo.
V avtomobilu se je ohladilo, morala sem v toaletne prostore. Počasi sem stopala mimo vseh okrašenih in osvetljenih izložb do želenega prostora. Nisem hitela saj sem morala s hojo pognati ki po žilah in se ogreti.
Ura je bila že blizu osmih zvečer, ljudi pa se je še vedno trlo. Le kaj iščejo vsi ti ljudje? Iščejo darila, ideje zanje ali le nekaj, s čimer bi zapolnili svojo praznino? Le kam se je izgubilo tiho pričakovanje božiča skozi adventni čas. Sedaj mora biti človeku takoj izpolnjena vsaka želja.
Včasih je le ena žarnica osvetljevala hlevček v jaslicah, kasneje še nekaj lučk na smrečici, sedaj pa se vse sveti, blešči in nas slepi že v novembru. Slepilo umetno ustvarjenega blišča je zaznamovalo ljudi. Postavljajo ga v ospredje in mu dopustijo, da zapeljuje ljudi.
Le kako bo tisti, ki si želi prave luči, le-to našel na pravem kraju in pravočasno, ko pa mu vsa ta vsiljena razsvetljava zakriva in hoče preslepiti pravo LUČ, ki prihaja. Vse te ponorele luči kradejo BOGU pozornost in s tem čast, ki mu pripada, in si jo prisvajajo. S tem pa siromašijo ljudi, ki v želji po LJUBEZNI zapravljajo, ker največkrat s tem želijo zapolniti svojo praznino.
Vrnila sem se do avtomobila, jaz z ene strani, mož pa je že prihajal z druge. Z njim je prihajala neznana oseba. Prišli smo skupaj in mož mi je rekel, da ta gospa rabi prevoz na drugi konec mesta in da ji ga je že obljubil.
»Ne skrbi, gospa ti bo sproti razlagala, kje boš vozila, da se v temi in megli ne izgubimo.«
Hvaležna sem bila možu, da je neznanki obljubil pomoč. Čeprav je tudi danes, tako kot ponavadi, v avto prišel zelo utrujen in si je želel samo da čimprej prideva domov. Hvaležna sem mu bila, da mu je bila stiska te neznanke na prvem mestu.
Med vožnjo proti stanovanju neznane gospe, ki je zelo dobro in pravočasno dajala navodila za pot do njenega doma, sem zvedela, zakaj se sedaj pelje na zadnjem sedežu našega avtomobila.
S polnim naročjem večjih in manjših zavitkov in vrečk je prišla do svojega avtomobila, parkiranega nedaleč od našega. Pritisnila je gumb na avtoključu in prtljažnik se ji je odprl. Odložila je vse nakupljeno in zaprla prtljažnik. Skupaj z vrečkami pa je iz rok spustila tudi avtomobilski ključ. Avtomobil je bil zaklenjen, ključ pa v prtljažniku.
Ravno takrat pa je mimo prišel moj mož. Prosila ga je za pomoč in mu razložila nastalo situacijo, ki jo je še oteževala misel, da bodo čez eno uro garažno hišo zaprli. Časa ni bilo veliko.
K sreči je torbico imela obešeno čez ramena in je ni odložila skupaj z vsem v prtljažnik. Ključi stanovanja so bili pri njej, sedaj pa smo se peljali po rezervne ključe njenega avtomobila.
Vse se je dobro izteklo. Z rezervnimi ključi smo se vrnili še pravočasno in gospa se je lahko umirila.
Med vožnjo nazaj, ko je ključe že varno stiskala v žepu in je napetost začela popuščati, se je neštetokrat zahvalila za pomoč, ki je je bila deležna.
Med vsemi besedami zahvale nisem imela priložnosti, da bi se ji tudi jaz zahvalila. Zahvalila, da mi je izpolnila adventno željo, da bi bila Božje orodje, po katerem bi lahko Bog izkazal svojo ljubezen. Danes je z enim dogodkom poskrbel za obe hkrati.
Hvala Bogu in hvala neznanki!
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 92-93.