Hvala ti, mama, za življenje, ki si mi ga dala ...
Iz radia se sliši refren lepe slovenske popevke, meni pa se znova prebudi spomin na mamino izpoved in to, da sem na svetu, da sem se rodila ... Bilo je pred več kot petdesetimi leti, ko je moja mama začutila pod svojim srcem mene, svojega petega otroka. Novico je seveda povedala svojemu možu, mojemu očetu, ki pa je ni sprejel z zadovoljstvom, kaj šele z veseljem. Le strah in skrb sta se mu zarisala na obraz. Ni si želel še enih lačnih ust pri hiši. Težko delo doma na kmetiji in v rudniku, kamor je hodil že od svojega šestnajstega leta, mu je počasi izčrpavalo moč in skrb za preživljanje velike družine ga je še dodatno obremenjevala. Vedno bolj se je oddaljevala njegova želja, da bi družini postavil novo hišo. Stara je bila že dotrajana in veliko premajhna, vsi pa so si tudi želeli imeti kopalnico in stranišče, kot se spodobi.
Neke nedelje zvečer, ko sta legla k počitku, je počasi in tiho spregovoril besede, ki so se mami zarezale globoko v srce. Dejal je: »Tega otroka, ki ga nosiš pod srcem, boš odpravila. Jutri zarana se z avtobusom odpelji v mesto, poskušaj najti kakšno žensko, ki ti bo pri tem pomagala, in uredi stvari, kot je treba. Dal ti bom denar, pa tudi da boš nekaj malega nakupila, kot da greš po opravkih. Ni treba, da kdorkoli kaj zasumi, saj veš, ljudje imajo grde jezike.«
Obrnil se je in kmalu zaspal. Mama pa ni mogla zatisniti trudnih oči. Groza jo je obhajala ob sami misli na to, kar ji je mož predlagal. Šele proti jutru je malo zadremala, pa je že bilo treba vstati in pričeti z jutranjimi opravili. Zakurila je peč in štedilnik, pristavila za kavo in skuhala mleko. Narezala je kruh ga pokrila s prtom in pustila na mizi. Hitro in naskrivaj se je pražnje oblekla, vzela s težko roko z mize denar in s tihimi koraki zapustila hišo. Otroci so še spali, tudi stara mama še ni prišla iz svoje sobice, vse je bilo tiho in strašljivo pusto – kot njeno srce.
Avtobus je že čakal na postaji in delavci, ki so odhajali v službo, so počasi vstopali in posedli na sedeže. Največkrat je bil to edini počitek čez dan, ki so si ga lahko privoščili. Z radovednimi pogledi so spremljali njeno postavo in ugibali, kam neki gre tako zgodaj in lepo oblečena, saj je bil le navaden delovni dan. Mama jih je samo tiho pozdravila, saj je vse poznala, kaj več ni želela z nikomer govoriti. Sedla je na sedež čisto zadaj, sama zase. Vse do mesta je bila tiho, le skozi okno je bežno spremljala pokrajino. Dobro ji je delo, da so jo pustili pri miru.
Na končni postaji je s težkimi koraki izstopila. vendar teža ni bila v njenih nogah, temveč v njenem srcu. “Kaj naj stori? Koga naj vpraša za nasvet? Kaj če bo vprašala napačno osebo, saj nikogar ne pozna.” Strah ji je glodal kosti in sram jo je bilo, da bi kogar koli ustavila, kaj šele vprašala za nasvet. Upočasnila je korak, opazovala ljudi okrog sebe in vsi so se ji zdeli tako tuji in nedostopni. Zdelo se ji je, da jo vsi gledajo, da ji z obraza berejo njeno stisko, in najraje bi se skrila. Postalo jo je sram, da je sploh upoštevala moževe besede. Dvignila je obraz proti nebu, kot da tam išče rešitev za svojo neznosno muko.
In takrat je zaslišala glas zvona, ki je vabil ljudi k jutranji maši. Napotila se je za njegovim glasom in kmalu prišla do cerkvenih vrat, kot da bi jo neznana sila vabila in klicala k sebi. Težka cerkvena vrata so bila odklenjena, vstopila je in objel jo je prijeten hlad, ki ji jih osvežil potno čelo in razjasnil težke misli. Lažje je zadihala. Ljudi v cerkvi ni bilo veliko, tistih nekaj pa je bilo zatopljenih v svoje misli in s pogledi daleč vstran. Nikogar ni poznala. Pokleknila je v klopi in sklenila roke k molitvi. Sama vase je izpovedovala težke besede svoje stiske, gledala v Marijino podobo in grenke solze so ji stekle po licih. Molče in z gorečim srcem je prosila pomoči.
Nato je še malo sedla, naslonila utrujeno čelo na klop in od utrujenosti celo malo zadremala. Ko je odprla oči, je ob sebi zagledala župnika, ki jo je s prijaznimi očmi in začudeno opazoval. »Vroče bo danes, že zjutraj je sonce močno grelo, lep dan je zunaj,« je dejal bolj sebi kot njej. »Ste od daleč?« je nato prijazno vprašal in z vprašujočimi očmi zrl v njen obraz. Mama mu je tiho odgovorila, od kod prihaja, kaj več pa ni spravila iz sebe, besede so ji zastale v suhem grlu. Župnik je bil moder človek, poznal je človeško dušo in vedel je, da ni prišla v cerkev brez razloga. Njen prazni pogled je izdajal stisko in skrivnost, ki je klicala k rešitvi in pomoči. »Bi mi morda radi kaj povedali? Vam lahko kako pomagam?« je prijazno ponujal svoje besede. Mama je bila nekaj časa tiho, nato pa se je vdala. Besede so ji kar same vrele iz ust, ni jih mogla ustaviti. Vse mu je povedala, razkrila vso žalost, bolečino in sram. Ko je končala, ji je odleglo, teža bremena se je zmanjšala, žalost v njenem srcu pa je ostala.
S solznimi očmi je pogledala župnika, ta pa ji je dejal: »Pojdite v božjem imenu domov k svoji družini. Dobra mati ste, toplino imate v očeh, ko govorite o svojih otrocih. Zato boste tudi tega otroka, ki ga nosite pod srcem, obdržali. Možu recite, da niste našli nobene ženske. In ne bodite jezni nanj, moški imajo svoje strahove, zato pa ste ženske tiste, ki zmorejo v življenju narediti stvari tako, kot je prav. Kajti Bog je poslal na svet mame zato, ker sam ni mogel biti povsod. To je božji dar!« S prijaznim zbogom je tiho odšel skozi zadnja vrata. Mamo so župnikove besede opogumile. Ni je bilo več strah in iz cerkve je odšla potolažena, z dvignjeno glavo in jasnim pogledom. Oči niso več strmele v tla, ampak zrle v jasni, sončni dan, ki je vabil in klical k življenju. Ozrla se je po izložbah, ki so vabeče ponujale lepoto v živih in dišečih barvah.
»Saj vendar imam denar, lahko kaj kupim za svojo družino in otroke, da jim naredim veselje,« se je odločila in vstopila v veliko trgovino. Nakupila je nekaj perila, posteljnine in brisač, kar so že dolgo potrebovali. Pa še nekaj priboljškov za otroke in pisano ruto za mamo, ki bo kmalu imela god, in denarja ni bilo več. Ostalo ji le nekaj drobiža za avtobus in manjši bankovec za ‘spomin’ na današnji dan. S polno torbo nakupljenih stvari se je odpravila na avtobus. Tokrat se je usedla bolj spredaj, da je med vožnjo dobro videla skozi okno, saj se ji je po čudežu vrnilo veselje in radovednost do vsega, kar jo še čaka. Tudi potnikom, ki so vstopali na postajah, se je prijazno smehljala in jih pozdravljala.
Doma je nakupljene stvari spravila v omaro, le priboljške je pustila na mizi za veselje, ko pridejo otroci iz šole. Najmlajši je bil s staro mamo na njivi, zato ju je šla pozdravit in povedat, da je že doma. Nato je skuhala dobro kosilo, pa še štrudelj je spekla, saj današnji dan nekaj posebnega.
Ko je prišel oče z dela, je s pogledom poiskal mamo, ki pa je skrivnostno molčala in resnega obraza odšla na polje. Šel je za njo in jo vprašal, kako je opravila. Povedala mu je, da je dolgo iskala in spraševala ljudi za nasvet, vendar ni našla nikogar, ki bi ji lahko pomagal ali jo kam napotil. Oče na mamino pojasnilo ni rekel nič, jezno je metal seno na voz in ga brez besed sam odpeljal domov.
Mame ni nikoli vprašal, kje je denar, ki ga ji je dal, kaj je z njim ‘naredila’, mama pa mu tudi ni ničesar povedala o dogodku v cerkvi in odločitvi, ki jo je sprejela.
Porod je bil lahek, kot da sem se mami želela oddolžiti in se ji zahvaliti za to, kar je naredila in da me je obdržala pri življenju. Oče pa me je sprejel z odprtim srcem, kot da bi ga bilo sram in da bi imel slabo vest. Postala sem njegova ljubljenka, imel me je najraje od vseh, na svoj način, se ve.
Nikoli ni zvedel, da vem, kako se me je želel znebiti. Ko je bil že težko bolan in so njegove žalostne oči iskale moje, je bila v njih tiha prošnja, naj mu oprostim. Jaz sem ga samo toplo pogledala, pobožala njegove zgarane roke in tiho dejala: »Hvala ti, oče, za življenje, ki si mi ga dal!«

Monja. (zgodbe) Ognjišče (2016) 11, str. 24

Kaj čakaš, Gospod?

Mar ne vidiš, da mi je svetilka že ugasnila ... olje pošlo ... še luno so prekrili oblaki in občemel sem v temi ob cesti ... In čakam ... da prideš mimo ... da se pridružim Tvojemu svatovskemu sprevodu ... Tebe pa ni od nikoder!
Kje se potikaš?
Zakaj se obotavljaš?
Priznam ... mogoče res ni bilo najbolj pametno, da s seboj nisem vzel olja ... A ko sem se odpravljal na pot, se je to zdelo tako nepotrebno ... nepraktično ... A bilo je nespametno ... zdaj to vidim ... To vidim, ne vidim pa nič drugega, kajti temno je ...svetilka je ugasnila in olje pošlo ... Lahko bi sicer tvegal, stekel do prodajalcev, kupil olje in upal, da se vrnem, še preden prideš ... A sem brez denarja ... Nespametno, vem! Vendar mar nisi ti sam naročal, naj na pot ne jemljem ničesar: ne palice ne torbe, ne kruha ne denarja ...?! Zakaj naj me torej peče vest, če sem v temi?! Če sem ostal brez olja in mi je svetilka ugasnila?!
Razen če ni svetilka, ki je ugasnila, moje oko? In olje, ki je pošlo, moja vera?

Kaj čakaš, Gospod?

Kje se potikaš?
Zakaj se obotavljaš?
Ti sam si rekel, da si prišel, da vržeš ogenj na zemljo ... in da komaj čakaš, da bi se že razplamtel! Zakaj torej trepetam v mrazu in temi?

Kaj čakaš, Gospod?

Obljubil si, da tlečega stenja ne boš ugasil! Zakaj torej trepečem za ta svoj drobni plamenček?
Kje se potikaš?
Zakaj se obotavljaš?
Pridi, Gospod!
Razsvetli temine moje nevere! Razpihaj žerjavico mojega upanja prekritega s pepelom utrujenosti in dvomov! Razžari ogenj moje ljubezni, pojemajoče zaradi viharjev strahov in nalivov razočaranj ...
Pridi, Gospod!
Ker, če ugasne tleči stenj ... s čim bom prižigal sveče na grobovih svojih prednikov? S čim bom počastil njihov spomin ... izrazil hvaležnost ... izkazal ljubezen ...?
Če ugasne tleči stenj ... s čim bom zakuril grmade svoje sebičnosti ... polomljene veje napuha ...naplavljen les ranjenega ponosa ...skladovnice jeze in dračje ljubosumja ...?
Če ugasne tleči stenj ... kako naj zakurim v peči svoje duše ... kako naj ogrejem premrlo srce ... kako naj ti spečem kruh darovanja ...?
Če ugasne tleči stenj ... kako naj zopet prižgem svetilko, kljub obilici olja?
Pridi, Gospod!
Kaj čakaš?

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Živimo v času, za katerega se zdi, da so skorajda vse avtoritete v veliki meri izgubile svojo vrednost in mesto. Kdo je danes še sploh avtoriteta? Če pogledamo družbo kot takšno, so glavne avtoritete državne in vladne institucije, verske institucije, izobraževalne institucije, pravosodni sistem, mediji, zdravstvo, gospodarske institucije, znanstvene in kulturne institucije, strokovnjaki, javne osebe, politiki ipd. Kdo izmed naštetih pa danes predstavlja resnično avtoriteto? Kaj avtoriteta sploh je?

Kdo je danes avtoriteta?
Avtoriteta v jedru predstavlja nek vpliv ali ugled. Danes si jo predstavljamo predvsem kot izraz moči in oblasti. Zlasti pa jo razumemo z negativnim predznakom, kar je seveda zgrešeno. Pravilno razumevanje avtoritete je vedno v kontekstu dobrega in resničnega. Kar pomeni, da je avtoriteta v glavnem moralna oziroma etična kategorija. Na tej točki se nam odpre novo vprašanje: Kdo je danes moralna avtoriteta? Kateri politik bi to bil? Katera javna oseba? Kateri cerkveni dostojanstvenik? Kateri oče?
Nietzsche je govoril o dekadenci, o prevrednotenju vrednot, o nihilizmu, o volji do moči, o nadčloveku. Ni nobenega dvoma – Friedrich je bil absolutno prerok. Nisem pa prepričan, koliko so ga pravilno razumeli v njegovem času in koliko ga pravilno razumemo danes. Nietzschejeve preroške napovedi so se uresničile v polnosti – smo civilizacija prevrednotenih vrednot z izgubljenim kompasom smisla. Razjeda nas notranja praznina in zunanje hlastanje po moči, oblasti in užitku. Materializem in nenasitna lakota po »imeti« in »imeti vedno več« je postala nova religija. Vera vase in v svoj ego je nadomestila vero v Nekoga. Mnogi govorijo in pišejo, da so danes vrednote v krizi. Zelo se motijo, vrednote niso v nobeni krizi, saj vrednote dejansko ne morejo biti v krizi. V krizi je človek, ki se je tem vrednotam odpovedal oziroma jih je zavrgel. Ta moderni človek pokleka pred drugačnimi vrednotami, pred novimi vrednotami, pred modernimi vrednotami upogiba svoj vrat. Adam se je znašel v nezavidljivi poziciji, ima živeti od česa, nima pa več živeti za-kaj. Izgubil je radost in veselje. Izgublja življenje. Ne vidi več smisla. Nietzsche nam je lepo povedal: »Kaj pomeni nihilizem? Da se najvišje vrednote razvrednotijo. Manjka cilj. Manjka odgovor ´čemu´.«

Velika strokovna zabloda
Remek delo Dostojevskega so Bratje Karamazovi. V njih odzvanja znana »trditev«: če ni Boga, je vse dovoljeno. Gre za vprašanje človekove svobodne volje in temeljnih vrednot. Ali lahko človek dela in naredi vse, kar lahko in kar je zmožen narediti? Ali je človek res absolutno svoboden? Sodobni človek je to svobodno voljo zamenjal s samovoljo, svobodnjaštvom. Prav to pa je tisto usodno križišče, kjer je prav ta človek zgrešil smer. In natanko to je produkt ali pa izvirni greh permisivnosti: vzgojno-izobraževalnega principa, kjer je vse dovoljeno in je glavna ter nenadomestljiva vrednota otrokova pravica. V slovenskem prostoru smo dejansko celotno pedagogiko, celoten vzgojno-izobraževalni sistem in celo vzgojo v družini, ki je najintimnejši prostor vzgoje in odnosov, vzpostavili okrog malika otrokovih pravic. Gre za veliko strokovno zablodo.

Vzgoja brez avtoritete
Oče, ki se je odpovedal svoji avtoriteti, se je odpovedal svoji identiteti. Seveda govorimo o moralni avtoriteti, o avtoriteti, ki se zgradi z odnosom in načinom življenja. Bistvo vzgoje namreč ni v govorjenju, prepričevanju, postavljanju meja ipd. Bistvo vzgoje je v načinu življenja. Otroka bolj od vsega prepriča način življenja njegovih staršev in njun medsebojni odnos. To šteje. Vse ostalo je tudi potrebno in seveda mora biti, vendar je ključno to. Kot je neki oče dejal sinu, da naj pazi, kje hodi. Sin pa mu je odvrnil: »Ti pazi, očka! Jaz hodim po tvojih stopinjah.«
V duhu Dostojevskega lahko rečemo: če ni vzgoje, je vse dovoljeno. Če ni avtoritete, je vse dovoljeno in nihče mi nič ne more. Ne mine mesec, da ne beremo o grozljivih posledicah tega v medijih. Vedno pogosteje. Na neki točki se družba celo navadi na vse te grozote in počasi postaja imuna. Zelo nevarno. Potrebno pa se je zavedati, da večina anomalij sploh ne pride v medije.
Kdo bo naučil naše otroke, kaj je prav in kaj ni? Kdo jih bo naučil, kaj se sme in česa se ne sme? Kdo jih bo naučil, kje je meja? Kdo jih bo naučil, da je za prijatelje potrebno poskrbeti in da si moramo med sabo pomagati? Kdo jih bo naučil, da je potrebno stvari deliti? Kdo jih bo naučil empatije? Kdo jih bo naučil ljubiti? Oče, ki se je odpovedal svoji moralni avtoriteti, prav gotovo tega ne bo zmogel. Očetova notranja moč je prav v njegovi moralni avtoriteti.
Husserl je nekje zapisal misel, da oče lahko največ naredi za svojega otroka tako, da ljubi njegovo mamo.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 5 (2024), 11-12.

Študentki Tajda in Darinka se dolgo nista ujeli, čeprav sta imeli skupno sobo. Saj ni čuda: ena je bila mestna ‘frajlica’. druga pa je prišla z dežele. Počasi sta se le zbližali. Kadar se nista učili, sta se veliko pogovarjali in tako spoznavale ena drugo. Tudi o ljubezni in o fantih sta radi poklepetali.
»Meni je vseeno, ali je ledih ali poročen, samo da je prava ljubezen,« je rekla Tajda.
Darinka se je čudila in šele čez nekaj časa prišla do sape in rekla: »Joj, Tajda. če bi vsaka tako mislila, kam bi to peljalo! Glej, čedna punca si, lahko boš spoznala poštenega fanta. Saj se nama nikamor ne mudi. Najprej študij, potem pa ljubezen.«
»Joj, kako si še staromodna! Vidi se, da si kmečka!«
Dnevi so tekli, dekleti sta se pridno učili in študij jima je vzel kar veliko časa.
Naenkrat pa se je začela Tajda čudno obnašati. Pogosto je šla ob večerih ven in se pozno vračala. Darinka je ni spraševala, kam hodi, čeprav je pogrešala njeno družbo. Še nekaj drugega ji ni šlo v glavo: zakaj je bila Tajda ob nedeljah vedno doma in ni šla nikamor. Darinka je šla vsako nedeljo k maši. Nekoč jo je Tajda vprašala: »Kam hodiš vsako nedeljo dopoldne?«
»K maši vendar! Tako so me starši vzgojili..«
Naenkrat pa je plane iz Tajde: »Oprosti, Darinka, da ti nisem nič povedala. Spoznala sem fanta, Rudi mu je ime, in sem se noro zaljubila vanj.«
»Lepo! Ali je še študent?«
»Ne, je že doštudiral in je tudi zaposlen. Star je enaintrideset let.«
»Tajda, želim ti vso srečo ... Nekaj pa se mi zdi čudno in skrivnostno: zakaj ob nedeljah tičiš doma? Najbrž on ob nedeljah ni v službi in bi lahko kam šla.«
»Veš, on se vsako nedeljo pelje domov, zato ne grem vem.«
»Vseeno se mi zdi vse skupaj nekam sumljivo ... Tajda, ali se nisi malo prenaglila? Po moje je najbolj pametno, da najprej končava študij, potem šele si poiščeva fanta ...«
Ko je naslednjo nedeljo Darinka prišla od maše, jo je Tajda veselo pozdravila: »Poslušaj, imam presenečenje: moja babica na Dolenjskem bo prihodnjo nedeljo praznovala sedemdeseti rojstni dan. Povabila je tudi naju. Mislim, da se boš tam tudi ti malo razvedrila.«
Ko je bil teden okoli, sta se dekleti s Tajdinim fičkom odpeljali na Dolenjsko. Ko sta prišli v vas, sta že od daleč zaslišali harmoniko. Babica ju je pričakala na pragu kmečke hiše in obe prisrčno objela. Tajda ji je podarila kipec angelčka, da jo bo varoval, Darinka pa ji je izročila šopek vrtnic. Potem ju je babica odpeljala k mizi, kjer je že sedelo nekaj gostov. Nekateri pa so še prihajali. Zadnji je prišel mlad zakonski par in lep fantiček se je držal mame, ki naj bi bila babičina daljna sorodnica, katere pa Tajda ni še nikoli videla.
Nenadoma reče Tajda Darinki: »Oprosti, jaz moram na stranišče.« Bila je res čisto bleda in zaprepadena ... Ta zadnji gost namreč ni bil nihče drug kot njen ljubljeni Rudi! Ni je še zagledal, ker sta z ženo čestitala babici. Tako je neopazno smuknila skozi vrata.
Na mizo so prinesli juho. Darinka jo je nalila tudi za Tajdo, a nje ni bilo od nikoder. »Oprostite, grem pogledat, kaj je z mojo prijateljico, morda ji je postalo slabo.« Najprej je pogledala v stranišče, ki je bilo ob hiši zunaj. Ni je bilo. Potem pa je videla, kako je Tajda sedla v avto in se naglo odpeljala. Kaj to pomeni? se je spraševala Darinka.
Takoj je povedala babici. »Pustimo njene muhe,« je rekla in jo prijela za roko ter peljala nazaj k mizi. »Zdaj bomo lepo jedli, nobeden ni nič videl.«
Na mizo so prišle še druge dobrote. Potem pa so zaigrali muzikanti in vse se je veselo zavrtelo. Darinka še nikoli ni toliko plesala in za nekaj časa je pozabila na Tajdo. Bilo je že precej pozno, ko so se začeli odpravljati domov. Darinko je začelo skrbeti, kako bo prišla v Ljubljano. Pa se je ponudil prav tisti par: »Bodite brez skrbi, mi vas bomo peljali domov. Dobro vem, kje je študentski dom,« je nekam zamišljeno dejal mladi mož. To je torej tisti Rudi, o katerem je govorila Tajda! Res je čeden!
Pred študentskim domom je Darinka izstopila, se zahvalila in odhitela po stopnicah do njune sobe. Mislila je potrkati, a so bila vrata rahlo priprta. Tajda je slonela ob oknu in jokala.
»Zdaj mi pa povej, kaj pomeni vse to, da si me pustila samo med tujimi ljudmi?«
»Darinka, oprosti! Morala sem proč. Ne vem, kaj bi bilo, če bi ostala ... Rudi mi ni povedal, da je poročen,« je zahlipala.
»No, zdaj vidiš, kam te pripelje tvoja filozofija: naj bo ledih ali poročen, samo da je ljubezen!?«
»Tega ne bom kar tako požrla, maščevala se mu bom!«
»Pamet v roke, Tajda! Koliko je še dobrih in lepih fantov na svetu. Pozabi ga in ne uničuj mlade družine.«
URŠEJ, Ana. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 42.

»Poglej, Marija, vse sem ti zapisala. Imaš naslov in telefonsko številko. Jutri dopoldne, ko bo prišlo naročeno blago, takoj pokliči gospoda, da mu vse čimprej dostavimo.« Sodelavka je zavzeto poslušala moja navodila in ponovila za mano vse, kar naj bi postorila, da bo vse v redu .
Tako sva bili zatopljeni v delo, da nisva opazili gospoda, ki je med tem časom vstopil. Kar zdrznili sva se, ko naju je ogovoril: »Ja, zakaj pa tako skrbno naročate, če je pa že vse zapisano?« je zanimalo gospoda, ki je bil naš pogost obiskovalec, pa vseeno ne tako domač, da bi vedeli, kako mu je ime.
»Res si želim, da bi bilo vse storjeno tako, v obojestransko zadovoljstvo. Opoldne, ko pridem v službo, sicer lahko še kaj naredimo, če se kje zalomi, ampak kaj pa, če me ne bo?«
»Ali greste na dopust, ali mislite, da boste jutri mogoče zboleli?« se je hudomušno nasmehnil.
»Nobene odsotnosti nimam v načrtu, ampak življenje te vedno lahko preseneti. Zdaj si, naslednji hip te že ni! Na poti domov kar štirikrat prevozim železniško progo, na cesti pa niti ne štejem vozil, s katerimi se srečujem. Samo drobna napaka katerega od nas voznikov, pa smo tam. Zato imam rada vse račune poravnane. Nikoli ne veš, kdaj se ti štejejo zadnje minute.« Nasmehnem se mu in skomignem z rameni.
Gospod se je zdrznil: »Ne smejte se, to niso heci! A doma tudi tako strašite?«
»Tudi. Moji otroci vedo, da se to mnogim dogaja. Mogoče se kaj takega pripeti meni ali pa njim. Nič nas ne sme presenetiti. Še če računaš s tem, je to šok za vsakogar. Tudi na pogrebe gredo z mano, kadar je to potrebno, čeprav tam ne vidiš veliko otrok. To je življenje – od zibelke do groba.«
Zmeden je na hitro nakupil nekaj malenkosti in se poslovil. Precej dolgo ga ni bilo več k nam. Sodelavko sem spraševala po njem, pa se tudi v njeni izmeni ni nič oglasil. Vsak dan sem se ga spominjala v molitvi; bala sem se, da sem ga prestrašila. Srčno sem prosila Boga, da bi gospodu podelil milost, da bi me pravilno razumel.
Sezona je bila na višku, imeli smo polne roke dela. Ljudje so potrpežljivo čakali, da so prišli na vrsto. Kar naenkrat ga zagledam. Pozdraviva se in prepusti vrsto naslednjemu in še enemu. Vrsta se ne manjša, prihajajo vedno novi kupci. Kupi blago, po katerega je prišel. »Prosim, spravite mi vrečko, se bom še malo sprehodil po trgovini.«
Vzamem vrečko, jo spravim pod pult in hitim naprej. Vrsta se počasi krajša. Samo še dva sta pred mano. Gospod se ponovno postavi v vrsto. Zadnji je in za njim ni nikogar več. Nekaj minut sva sama.
»Veste, rad bi vam nekaj povedal. Najin zadnji pogovor me je zelo pretresel. Nisem se mogel umiriti. Ves vznemirjen sem se o tem pogovoril tudi s svojo ženo. Veste, petinsedemdeset let imam in meni se lahko življenje zaključi, ne da bi imel prometno nesrečo ali da me povozi vlak, Moje srce že dolgo ni več krepko, pa tudi druge nadloge se že zgrinjajo nadme. Po pravici povem, tri tedne sem se mučil, potem pa sem stvar vzel v roke. Odločil sem se. Najprej sem povabil ženo in skupaj sva odšla na Brezje. Oba sva opravila dobro življenjsko spoved.« Odprl je denarnico in mi pokazal podobico Brezjanske Marije, zataknjeno v prostoru za fotografije. »Po tem dejanju sem se čisto spremenil. Vesel sem. Vsi to takoj opazijo. Z ženo sva uredila še pravne zadeve, ki niso bile dokončane, bi pa otroci imeli nemalo težav in stroškov, če bi jih podedovali tako – napol urejene. In zdaj sva vesela, sproščena, srečna. Tudi za naju bo prišla zadnja ura. Ampak zdaj imam urejene vse materialne stvari, za katere me je vedno tako skrbelo. Zaupam tudi otrokom, da bodo z nama delali pošteno, kadar sama ne bova več zmogla. Žena pa me ima sedaj še rajši, saj sem se odločil, da bom z njo hodil k molitveni skupini.«
Hvala ti, dobri Bog, ki vedno poskrbiš, da je vse prav!
Gospod res hodi k molitveni skupini. Videla sem ga v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, ko smo junija molili za domovino. Tja je prišel z eno od molitvenih skupin. Samo pokimala sva si od daleč, vedoč, da nihče izmed nas ne ve ne ure ne dneva ...
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 11, str. 36.

Neki kmet je imel majhno posestvo, samo enega sina, ki mu je pomagal, in samo enega konja, da je kmetijo obdeloval. Nekega dne mu je konj ušel. Sosedje so prišli in ga pomilovali zaradi te nesreče. Kmet je ostal miren in je rekel: »Kako pa veste, da je to nesreča?« Naslednji teden se je konj vrnil in s seboj privedel deset divjih konj. Sosedje so spet prišli in kmetu čestitali za njegovo srečo. Kmet je tudi tokrat ostal miren in je rekel: »Kako pa veste, da je to sreča?« Teden pozneje je sin zajahal enega od divjih konj, ki ga je vrgel, da si je zlomil nogo. Zdaj kmet ni imel nikogar, ki bi mu lahko pomagal. Sosedje so prišli in obžalovali njegovo nesrečo. Spet je ostal miren in je rekel: »Kako pa veste, da je to nesreča?« Naslednji teden je izbruhnila vojna in vojaki so prišli v dolino ter pobrali vse mlade moške razen kmetovega sina, ker je imel zlomljeno nogo. (sč).

Pogosto se ponoči zbujam. Ne morem spati s človekom, ki je moj mož samo še po imenu. Morda mu lahko nekaj priznam: je dober oče, s štirimi otroki je vedno pripravljen na pogovor, na šalo, ko pa se skušam v to zgodbo vključiti tudi sama, pa vzdušje naenkrat ‘zmrzne’, in se čisto spremeni. Takrat pokaže svojo pravo plat, da je on ‘oče gospodar’ in jaz pravzaprav v tej zgodbi nimam kaj iskati. Vzdušje, kar naenkrat postane moreče, otroci to seveda čutijo in zdi se mi, da z leti želijo čimprej odrasti in pobegniti iz tega družinskega okolja, ki je tako ...
Poročena sva že četrt stoletja, v začetku se mi ni zdelo tako hudo, zadnjih deset let pa moj mož zame nima več nasmeha, prijazne besede ... Vprašali me boste, zakaj sem se potem poročila z njim? Le nekaj mesecev sva ‘hodila’ in lahko rečem, da sem ga premalo poznala. Zaljubljena nisem odkrila vseh njegovih značajskih potez in zdaj gledam nazaj in ugotavljam, da je v tistem kratkem času, ko sva se spoznavala, že pokazal veliko tega, kar je danes vsak dan z menoj, vendar pa tega nisem znala prepoznati in si priznati. Ko zdaj analiziram vse tisto nazaj, ugotavljam, da je v ozadju vsega neko njegovo notranje nezadovoljstvo. Že takrat je bilo marsikaj tako, kot je bilo njemu všeč in nikoli ni gledal na druge. Vsa ta leta sem se trudila, da bi delala tako, kot je njemu všeč, vedno v strahu zaradi pripomb. On pa me je kljub temu kar naprej žalil, bil do mene tudi nasilen, še veliko bolj pa me boli, ko me ignorira, ko nikoli ne pokaže čustev, je hladen in to ledeno vzdušje je pri nas doma res grozno. Velikokrat sem že pomislila, da ima morda kakšno drugo, najraje bi mu to tudi povedala v obraz, toda ne upam si, ker si zelo prizadeva, da na zunaj kot družina izgledamo čudovito. Tako sem molčala in vzgajala otroke v strahu božjem in v spoštovanju drug do drugega. Delala sem v službi in doma in poskušala vse domače težave vreči čez ramo, toda spoznala sem, da je zelo težko živeti z nekom, ki te ignorira. Vem, da se je treba truditi, da se zakonsko zvezo, če se le da, obdrži in da ni prav, če ob prvi težavi takoj pomislim na ločitev.

Dobro se zavedam: poročila sem se, sama sem se odločila za ta korak, pred Bogom sem obljubila, da ga bom ljubila in spoštovala vse življenje – zdaj pa sva dva tujca na isti poti. Živim to razdeljeno življenje: na eni strani se sprašujem, kaj pravzaprav delava skupaj, zdi se mi, da sem v zaporu in prosim Boga, naj me reši ..., po drugi strani pa moram biti na zunaj njegova čudovita žena, ki mu služi, on ‘oče gospodar’ pa skrbi za vse, za čudovite otroke. Rada bi ga ljubila tako, kot sem ga pred leti, vendar tega nisem več sposobna. Imam znanko, ki je doživela nekaj podobnega, vendar je že takrat ko so bili otroci majhni moža zapustila. Pozneje ji je on celo zatrjeval, da se je spremenil in je hotel, da se vrne nazaj, da ne bo več nasilen toda vztrajala je in, kot mi je povedala, odkrila, da je življenje vredno živeti, kljub temu, da je ‘porušila’ najsvetejšo in zakramentalno vez. Kaj torej storiti, se sprašujem, še naprej vztrajati in živeti iz dneva v dan in čakati, da me Bog pokliče k sebi, ali oditi in vsaj na starost zaživeti človeka vredno življenje.
Miljana

Včasih nas življenje pripelje do neke točke, ko smo se skorajda prisiljeni ustaviti, se v najgloblji iskrenosti srečati s seboj in narediti temeljito revizijo s sabo in s svojim življenjem. Mislim, da ste Vi v tem trenutku prav na tej točki. Velikokrat v toku življenja ­­­­­— določeni življenjski dogodki, rojstvo otrok, služba, gradnja ... – človek pozabi na partnerski odnos in/ali sebe in začne nevede s samim seboj sklepati (pre)velike kompromise. Minejo leta ali celo desetletja in v nekem trenutku se človek znajde v situaciji, ko življenje postane nevzdržno, nesmiselno in včasih celo brezupno. Zato vas v vseh vaših občutjih in doživljanju povsem razumem. Težko je živeti ter si deliti posteljo in mizo z nekom, ki ti je z leti postal odtujen ali celo tujec. Pri svojem delu velikokrat celo slišim, da ljudje rečejo da ne vedo več niti kdo so oni sami.

Ljubezen in spoštovanje, ki si ga zakonci na poročni dan obljubijo, bi moralo biti dvostransko in ne samo enostransko. Spoštovati in ljubiti ni treba samo drugega, ampak tudi samega sebe. V krščanstvu je to lepo razvidno, Sveto pismo namreč govori o treh razsežnostih ljubezni, ki so med seboj neločljivo povezane: do Boga, do samega sebe in do drugega. Ljubezen se pa v največji meri kaže prav v odnosih. Prav odnosi najbolj jasno pokažejo, kdo in kaj smo. Odnosi razgalijo človekovo bistvo in razodenejo, kakšni ljudje smo. Velja spomniti, da si pri poroki zakonca ne obljubita samo brezpogojne ljubezni, ampak tudi medsebojno spoštovanje. Velikokrat sem doživel, da so dlje časa poročeni zakonci dejali, da je z leti to spoštovanje vedno bolj pomembno. Včasih skorajda pomembnejše od ljubezni.
Na koncu vašega pisma ste zapisali vprašanje, ki ga zastavljate sami sebi: »Kaj torej storiti, se sprašujem, še naprej vztrajati in živeti iz dneva v dan in čakati, da me Bog pokliče k sebi, ali oditi in vsaj na starost zaživeti človeka vredno življenje.« Ob prebiranju vašega pisma se res poraja nekaj vprašanj, kako to, da niste kaj ukrenili že prej, zakaj ste se poročili že po nekaj mesecih ‘znanstva’, kako to, da je v vajinem odnosu bil vedno na prvem mestu on, njegove želje, pričakovanja, hotenja, težnja po dominanci..., zakaj si mu ne upate povedati v obraz, kako čutite in doživljate njega in vajin odnos, zakaj ste mu dovoljevali nasilje, itd. Na ta vprašanja je skorajda nesmiselno iskati odgovore, ker na ta vprašanja v polnosti sploh ni mogoče odgovoriti. Ljudje velikokrat delamo veliko napako, na svojo škodo, da določene dogodke iz preteklosti analiziramo, seciramo in iščemo odgovore ´zakaj tako in ne drugače´... z vidika sedanjega trenutka. Ob tem pa pozabljamo, da so vmes minila leta in da smo vmes določene stvari doživeli, pridobili veliko izkušenj in veliko stvari se je razjasnilo in pokazalo v vsej svoji resničnosti. Vsega tega takrat še ni bilo moč vedeti. Lahko bi se pa vse skupaj obrnilo tudi v izredno pozitivno smer. Ampak takšno je pač življenje. Nikoli nimamo popolnega zagotovila, da bo vse teklo in se izteklo tako, kot bi se moralo. Je pa gotovo eno vprašanje, ki si ga morate postaviti: Kaj lahko naredite sedaj? In to iz odgovornosti do sebe in do svoje družine.
Prav gotovo si vsak izmed nas zasluži, da živi človeka vredno in dostojno življenje. Menim tudi, da nima smisla delati ne vem kakšnih (psiho)analiz za nazaj. Ključno vprašanje je to: Ali boste še naprej dovoljevali, da se tepta vaše dostojanstvo in se vas ponižuje ali ne? Odgovor boste našli v odgovoru na vprašanje: Koliko spoštujete sami sebe? Star slovenski pregovor pravi, da nas drugi spoštujejo toliko, kolikor mi spoštujemo sami sebe. Sedaj sta, kot pravite sama, “dva tujca na isti poti” in živite “razdeljeno življenje”. Živeti takšno življenje je izredno duševno izčrpljujoče in naporno. Vprašanje je, kako dolgo človek lahko to vzdrži. Priporočam, da si poiščete dobrega psihoterapevta (če sami ne poznate nobenega kvalitetnega vam lahko sam priporočim kakšnega – kontaktirajte uredništvo) in skupaj z njim pridete do odgovora, kako naprej. Potrebno je ugotoviti, kje in kako sta z možem izgubila tisto ‘skupno’ ali pa, da tega niti nista nikoli imela. In na podlagi teh odgovorov bo potrebno življenje zastaviti na novo, kot nekakšen nov začetek, novo priložnost.
Pogumno naprej!

KRISTOVIČ, Sebastjan (Pisma), Ognjišče 2015, št. 9, str. 75-77.

SLEHERNIK
Slehernik je srednjeveški misterij, duhovna igra, ki jo že sto let uprizarjajo v Salzburgu in drugod po Evropi, pred nekaj leti pa so jo z uspehom postavili na oder tudi na Jožefovem hribu v Celju. Osrednji lik Slehernik je razuzdan bogatin, ki ga sredi brezskrbnega veseljačenja obišče Božja odposlanka Smrt, z naročilom, naj se odpravi pred večnega Sodnika. Pozvani v grozi vabi svoje prijatelje in pristaše, da bi ga pospremili in mu olajšali težko pot. Nihče ne želi z njim, in ničesar, kar mu je ljubo, ne more vzeti s seboj. Usmilita se ga le Dobra dela in Vera, ki mu pomagata do kesanja in spreobrnjenja, nato z njima pomirjen odide pred Stvarnika.
Igra nosi sporočilo za vse čase in opozorilo za vse ljudi. Slehernik pooseblja vsakogar izmed nas, ki smo lahko vsak trenutek poklicani iz življenja, na pot brez vrnitve, pred Gospodarja življenja in Razsodnika. Tudi mi vsi bomo morali zapustiti vse, kar smo v življenju prejeli, in se na pot odpraviti sami. Za popotnico, podporo in priporočilo v večnosti bomo lahko imeli le to, kar smo v življenju dobrega naredili. Le naša dobra dela, zaupanje in vera lahko olajšajo našo bolečino in osamljenost ob zemeljskem slovesu.

NE VEMO NE URE NE DNEVA
Slehernik je bil mlad mož, mož v najlepših letih. Vsako človeško življenje je že ob rojstvu zaznamovano s svojim koncem, za katerega nikdar ne vemo vnaprej, kdaj bo prišel. Mlajši človek rad izriva misel na minljivost in smrt iz svojega zavedanja. Pretiran beg pred njima in njuno zanikanje pa nista koristna.
Od otroštva dalje različni življenjski dogodki, kot so bolezni, izgube bližnjih, okrogle obletnice in drugi mejniki, zdramijo v nas misel na odtekanje časa, misel na smrt ali strah pred njo. Ob tem se lahko včasih resnično predramimo, prebudimo – v življenje. Morda začnemo na svoje življenje in svoje poslanstvo v njem gledati nekoliko drugače, morda bolj odgovorno, ter smo se pripravljeni potruditi, da bi pri sebi kaj spremenili.

STARANJE – DOZOREVANJE, A TUDI MINEVANJE
V starosti, ko se nihče ne more izogniti počasnemu pojemanju življenjskih moči in različnim boleznim, stopa misel na smrt bolj v ospredje našega zavedanja. Z leti postaja dejstvo, da je naša minljivost neizogibna, za nas bolj sprejemljivo. Strah pred smrtjo je manjši kot v mlajših letih. A ni pri vseh ljudeh enako. Nekateri o svoji umrljivosti ne želijo razmišljati, se o tem nočejo pogovarjati in se izogibajo vsemu, kar jih spominja na smrt. 
Poznal sem starejšega gospoda, ki je več let bojeval sodne bitke z občino, ki jo je tožil, češ da se je pokopališče ob širitvi preveč približalo njegovi hiši. Živel je v stalnem stresu, ker je gledal grobove in ob pogrebih poslušal žalostinke. Bližina pokopališča ga je preveč spominjala na neizbežno bližino njegove smrti. Ob tem, ko se je neutrudno boril za svojo pravico, pa so njegovi dnevi na tem svetu odtekali.
Nasprotno pa francoski pisatelj in filozof Fabrice Hadjadj v svoji knjigi Kako uspeti v smrti pripoveduje o tem, da prebiva v stari hiši, ki meji na pokopališče, in pravi, da bi to vsakomur priporočal. Prepričan je, da lahko človeku pomaga sprejeti lastno umrljivost, če se ne izogiba soočenju z njo in razmišljanju o njej. Potem lahko tudi drugače, bolj globoko in bolj poduhovljeno živi svoje življenje. Tudi mnogi drugi misleci in strokovnjaki na področju duševnosti opozarjajo na negativne posledice tega, da umiranje in smrt na različne načine izrivamo iz našega življenja in iz našega zavedanja. Carl Gustav Jung, veliki poznavalec globin človeške duše, je menil, da človek, ki se ne sprašuje o smrti in se ne zaveda njene dramatičnosti, nujno potrebuje zdravljenje.

SPREJEMATI SVOJ KONEC
Za vsakogar je koristno, da ima v poznih letih še dovolj želja in ciljev ter ohranja svojo aktivnost na različnih področjih, pač v skladu z možnostmi in tudi omejitvami, ki mu jih prinaša življenje. Skrb za zdravje, ohranjanje vitalnosti, vseživljenjsko učenje in vzdrževanje stikov z drugimi ljudmi so vsekakor pomembne naloge v starosti. Kdor se jim posveča, s tem hkrati nekoliko blaži svojo bivanjsko stisko, ki jo lahko začuti ob minevanju časa.  
A običajno se izkaže, da to ni dovolj. Življenje v svoji zadnji etapi postavlja pred nas še drugačno nalogo. Znameniti psiholog Erik Erikson meni, da je ena od človekovih bistvenih nalog v zadnjem obdobju življenja, in dokončna preizkušnja posameznikove dozorelosti, da sprejme svojo minljivost in svojim naslednikom pokaže, da se ne boji umreti.