Z vstopom v novo leto vsakokrat obrnemo nov list v koledarju življenja na zemlji. Vsakdo od nas pa doda tudi eno leto k svojemu osebnemu seštevku let. Mnogi se bodo veselili okrogle obletnice svojega rojstva, svojega življenjskega jubileja. Bližnji in prijatelji jim bodo postavljali mlaje in druga zunanja obeležja pomembnega osebnega praznika, za veselje, optimizem in pogum ob vstopu v novo življenjsko desetletje. Našel se bo tudi kdo, ki se svoje okrogle obletnice ne bo veselil. Včasih kdo pravi, ko pogovor nanese na njegov bližajoči se visok življenjski jubilej, naj ga na to raje ne spominjamo. A takšni, ki jim jubileji, ali rojstni dnevi nasploh, poleg veselja zbujajo nelagodje, so tudi med mladimi ljudmi. Spominjam se znanke, ki je kmalu po svojem tridesetem rojstnem dnevu pripovedovala, kako je ob prehodu v trideseta leta jokala. “Saj se vendar še ne počutim tako stara,” je potožila. To je bilo pred mnogimi leti. Sedaj jo tu in tam srečam, živahno, mladostno – pri njenih sedemdesetih …

V mladosti se večinoma veselimo svojega odraščanja, zorenja, vsega, kar prinašata zrelost in odraslost, seveda zlasti prednosti, privilegijev tega življenjskega obdobja. Zelo zgodaj, komaj na pragu zrelih let, pa lahko človek doživi tudi bojazen, da bi mu življenje prehitro odtekalo. Zlasti ob soočenju z boleznijo ali smrtjo v družini ali okolici se močneje zave tudi svoje krhkosti in minljivosti. Ni tako redko, da se mladostnik ob izgubi ljubljenega starega starša prične spraševati, kakšen smisel ima življenje, ki se neizogibno konča s smrtjo.

Če ima ustrezno čustveno podporo staršev in drugih oseb v okolici, pa mu lahko takšne krize celo koristijo, saj prispevajo k njegovemu osebnostnemu dozorevanju in čvrstosti.
Otroci današnjega dne bodo jutri odrasli in starostniki, zato ni vseeno, kakšen odnos do staranja in starosti si bodo izoblikovali. Poleg tega bodo morda morali v odrasli dobi, na višku svoje dejavnosti in ustvarjalnosti, skrbeti za svoje ostarele starše, ki bodo potrebovali njihovo skrb in pomoč. Srečni so otroci, ki imajo priložnost odraščati v tesni povezanosti s svojimi starimi starši, se hraniti z njihovo ljubeznijo in dobroto ter se učiti za življenje iz njihove zakladnice izkušenj in modrosti. Ni bogatejše dediščine za vnuke, kot to, če lahko svoje stare starše opazujejo, kako se veselijo življenja, kljub morebitnim težavam, s katerimi se spoprijemajo. Če imajo pri tem še starše, ki imajo lep in spoštljiv odnos do svojih staršev, potem ob takšnih zgledih v družini lahko pridobijo pozitiven odnos do življenja in tudi do starosti. Žal se dandanes povsod po svetu srečujemo z razpadanjem oziroma razseljenostjo razširjenih družin, tako da otroci pogosto odraščajo oddaljeni od svojih starih staršev.Staranje – nazadovanje ali dozorevanje?

Kakšna sporočila o starosti pa si­cer najpogosteje prejemamo v času in prostoru, v katerem živimo? Kakšna je podoba tretjega življenjskega obdobja v naših očeh in kakšen je prevladujoč odnos do starosti ter do starejših ljudi v današnjem svetu?
Živimo v času, ko se, zahvaljujoč tehnološkemu napredku in razvoju medicine, podaljšuje povprečna ali pričakovana življenjska doba in ko vse več ljudi dočaka osemdeset ali celo devetdeset let. Gotovo vsakdo pozna koga, ki se pri devetdesetih letih uspešno spoprijema s staranjem ter je mlajšim za zgled in spodbudo. Pogosto lahko naravnost občudujemo posameznike, ki v visoki starosti ohranjajo živost, svojim zmogljivostim primerno dejavnost in veselje do življenja.Toda, vsi vemo, da leta niso vsakomur enako odmerjena, da ni slehernemu enako naklonjeno zdravje, pa tudi to, da je naša prihodnost negotova in nepredvidljiva.

NE ŽELIJO SI DOLGEGA ŽIVLJENJA, AMPAK DOLGO MLADOST
V sodobnem času ljudje srednjih let in na pragu zgodnje starosti zelo cenijo telesno moč, hitrost in vzdržljivost, ambicioznost, storilnost in uspešnost ter – lep, mladostni videz. Slutnjo bližajoče se starosti preganjajo, prva znamenja, ki jo nakazujejo, prikrivajo ali maskirajo. Kar je le mogoče naredijo za to, da bi ohranjali moč in mladostno podobo. Ne želijo si dolgega življenja, ampak dolgo mladost. Starost, ki ji gredo nasproti, jih ogroža, kakor da bi jim, kot je zapisal nekdo, hotela ukrasti mladost. Nič ni narobe, če si prizadevamo za to, da bi ohranjali vitalnost celo do visoke starosti. Nasprotno, to je celo zelo zaželeno in koristno. Manj koristno pa je zanikanje dejstva, da smo vsi ljudje zapisani staranju in da starosti ne moremo ubežati, če bomo le dovolj dolgo živeli.
Strah pred staranjem in zanikanje starosti izvirata iz predstav, da starost pomeni bolezen, vsestransko nazadovanje, upadanje zmogljivosti in smrt. Takšen strah in zanikanje izpričujejo tudi pogosto slišane izjave, kot “Videti si veliko mlajša!”, “Star si toliko, kot se počutiš”, in podobno. Meni pa je bila všeč misel, ki jo je ob moji upokojitvi izrekel moj predstojnik, moder in iskriv mož: “Star si toliko, kolikor šteješ let. Vse drugo je utvara.”
Gotovo pa ni utvara to, da lahko vsakdo izmed nas vpliva na to, kako doživlja in sprejema svojo starost, kako jo živi, kako sprejema in prenaša ovire in preizkušnje, ki nam jih nalaga čas. Vse stvari na zemlji so podvržene spreminjanju. Vsi živi organizmi rastejo, se razvijajo, razcvetajo, zorijo, venijo, se sušijo, starajo. Tudi ljudje gremo skozi življenjske kroge rasti, zorenja in nazadovanja, podobno kot druga živa bitja. Toda človek je edino živo bitje v celotnem stvarstvu, ki lahko v pomembni meri sam vpliva na potek ter izraženost obdobij zorenja in nazadovanja pri sebi.
Obdobje starosti zelo radi poimenujemo “jesen življenja”. S to prispodobo pa, tako se zdi, v večji meri pojmujemo in izražamo simboliko “poznega časa” v toku življenja, in v manjši meri simboliko “bogastva zrelih plodov”, ki ga prinaša jesen. Jesen, čas, ko se narava umirja, pripravlja na počitek, ko se deli rastlinja sušijo in umirajo. A tudi čas, ko pobiramo zrele plodove in sadeže, ter pridelke poletja pospravljamo v kleti in kašče. In čas, ko se narava obda v čudovite barve. Čas, ki nas lahko navdaja z rahlo otožnostjo poslavljanja, a hkrati z lepoto, tišino in spokojnostjo.

STAROST POVEZUJEMO S TEŽAVAMI, POZABLJAMO PA NA “DAROVE POZNIH LET”
Jesen življenja prinaša spremembe. Mnoge od teh so neprijetne in si jih ne želimo ali se jih celo bojimo. Običajno staranje povezujemo prav s temi, prezremo in pozabljamo pa tiste, ki so ugodne in so poseben dar poznih let.
Starost nas lahko preseneti z boleznimi, izgubami, preizkušnjami, ki jih težko obvladujemo, in ovirami, ki jih težko premagujemo. A prav podobna tveganja prinašajo tudi druga življenjska obdobja, žal tudi otroštvo in mladost. V poznejših obdobjih življenja, ko zakoračimo v šestdeseta in poznejša leta, se soočamo z neizogibnimi spremembami v našem organizmu in postopnim zmanjševanjem naših telesnih zmogljivosti. Toda te spremembe pogosto precenjujemo ter zaskrbljeno pričakujemo, da bo naša življenjska učinkovitost kar naprej in strmo nazadovala, iz leta v leto. Večkrat slišimo, ko kdo žalostno vzdihne: “Prihodnje leto pa tega ne bom več zmogel …” Resničnost je najpogosteje drugačna.Z zadovoljstvom in občudovanjem opazujem sosedo, ki pri enaindevetdesetih letih iz dneva v dan počasi, vztrajno in marljivo opravlja drobna dela okrog hiše in na vrtu. Leta in leta tako, tudi sedaj podobno kot pred leti, in pri njej ne opazim večjih razlik v aktivnosti in umski bistrosti v desetih letih, kaj šele vsako leto.
Ljudje, ki nas v visoki starosti prevzamejo s svojo ohranjenostjo telesa ali duha ali obojega hkrati, so deležni posebne milosti, ki ni dana vsakomur. A to, kar jim je podarjeno, ohranjajo in dopolnjujejo s svojo voljo, dejavnostjo, vedoželjnostjo, nenehnim zorenjem in učenjem, odprtostjo do soljudi ter zaupanjem v dobro. Zavedajo se, da lahko sami veliko naredijo za svoje zdravje ter za vzdrževanje telesne in duševne čilosti.
V jeseni življenja imamo priložnost, da izkoriščamo bogastvo nabranih in shranjenih plodov – bogastvo znanj, izkušenj in dobrih navad, ki smo jih pridobili z leti. Nekoč je prijateljica ob vstopu v svoje šesto življenjsko desetletje dejala, da se po svoje veseli starosti, saj bo s starostjo postala bolj modra. Hotel sem zbadljivo pripomniti, da modrost ni nujna, samodejna pridobitev oziroma spremljevalka poznih let … A zrela, pozna leta resnično dajejo človeku možnost, da njegove sposobnosti, znanja in izkušnje kristalizirajo v modrost, v širše in globlje dojemanje življenja, ter da dozorijo njegove najbolj žlahtne značajske lastnosti, njegova človečnost – na poti zorenja za večnost.
Tako kot je vsak človek edinstven, neponovljiv, tako kot je vsako življenje enkratno, tudi za starost lahko rečemo, da ni niti pri dveh ljudeh povsem enaka. Vsakdo se skozi tok svojega življenja spreminja na vsaj nekoliko svoj način. To daje pestrost življenju, tudi v njegovem poznem obdobju. Podobno kot narava v jeseni doživlja in razkazuje vso raznolikost barv …

D. Tacol, Odnos do staranja in starosti, v: Ognjišče 1 (2022), 26-28.

Kategorija: Odnos do staranja in starosti

Ob nekaterih posebnih slovesnostih, npr. novi maši, sklepu župnijskega misijona, pa tudi na zadnji dan koledarskega leta se Bogu zahvaljujemo z zahvalno pesmijo. Zanima me, od kdaj je v Cerkvi ta običaj in koliko je zahvalna pesem stara? (Klemen)
Kadar je pri bogoslužju zahvalna pesem, duhovnik zapoje: »Tebe, Boga, hvalimo«, kar se v latinskem jeziku glasi: »Te Deum laudamus«, zato zahvalni pesmi pravimo tudi tedeum. To je vzvišena hvalnica, posneta po mašnih hvalospevih, nekateri verzi so povzeti iz psalmov. Njeni začetki segajo že v 3. stoletje, sčasoma se je dopolnjevala. Po izročilu naj bi to hvalnico prvič zapel milanski škof sv. Ambrozij skupaj s sv. Avguštinom ob njegovem krstu (leta 386). S to hvalnico se zaključuje ura bogoslužnega branja (matutin) molitvenega bogoslužja ob nedeljah in praznikih. Zahvalna pesem, ki jo pojemo pri bogoslužju v cerkvi, povzema besedilo liturgične hvalnice Tebe, Boga, hvalimo. Slovensko besedilo zahvalne pesmi je napisal duhovnik Blaž Potočnik (1799-1872), pojemo jo pa po napevu avstrijskega skladatelja Michaela Haydna (1737-1806). (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2011) 1, str. 104

Kategorija: Kratki odgovori

O življenju sv. Silvestra je ohranjenih veliko zgodb in legend, manj pa zanesljivih zgodovinskih podatkov, čeprav je vodil Cerkev enaindvajset let (do leta 335), v času, ko je cesar Konstantin dal kristjanom v rimskem cesarstvu svobodo in enakopravnost. Nobenih zgodovinskih dokazov ni, da bi krstil cesarja Konstantina, res pa je, da je z njegovo pomočjo dal zgraditi tri veličastne cerkve: svetega Odrešenika (zdaj svetega Janeza) v Lateranu, sv. Petra ob vatikanskem griču in sv. Pavla ob Ostijski cesti. Papež Silvester I. je umrl 31. decembra leta 335, njegov spomin se obhaja že od leta 354.

V času vladanja papeža Silvestra I. je Cerkev notranje najbolj ogrožala zmota, ki jo je širil duhovnik Arij: oznanjal je nauk, da je Logos (učlovečena Beseda) stvar Očeta, s čimer je tajil pravo božanstvo Kristusovo. Nauk je obsodil cerkveni zbor v Niceji leta 325. Na njem so opredelili versko resnico, da je Kristus pravi Bog in pravi človek ter sestavili vero, ki jo molimo pri maši.

Silvester je eden prvih svetnikov, ki niso bili mučenci. Upodabljajo ga s papeškim križem in tiaro, z angeli in s knjigo. Svetnik je zavetnik domačih živali in priprošnjik za dobro krmno letino.

več o papežu Silvestru v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 366-367

• Sv. Silvestru sta na Slovenskem posvečeni dve cerkvi: župnijska stoji v Šempasu (KP), podružnična pa v Novi vasi (Opatje selo – KP).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

Kategorija: Svetniški domovi

Zvezde so se zbrale na zborovanju in vsaka izmed njih je osvetlila, kakor znajo le zvezde, svoje zasluge v življenju človeka, krone vsega stvarstva.
Zvezda severnica je prikazala, kako pomaga ljudem na zemlji, da na zemljevidih označijo sever, in vedo, katera pot vodi v to smer. Sonce se je pohvalilo s toploto in svetlobo, ki vsem bitjem na zemlji dajeta življenje.
Malo znana zvezda je razodela, da je prav ona potrdila Einsteinovo relativnostno teorijo, ko je v pravem trenutku šla mimo sonca ob enem od sončnih mrkov ter tako zelo pripomogla k napredku znanosti. Tudi druge zvezde so navedle imena, ki so jih naredile slavne, in izumitelje, ki so jih povzdignile. Vsaka od njih je imela kaj povedati in se s čim pohvaliti.
Le majhna zvezda, skrita in oddaljena, je bila na nebesni skupščini tiho. Nič ni imela povedati. Ko je prišla na vrsto, je dejala, da ni še ničesar storila za vesolje ali za ljudi na zemlji, kajti ti je niti ne poznajo, ker je še niso odkrili. Druge zvezde so se ji smejale in ji dale vedeti, da je nekoristna, lena in ni vredna, da bi zavzemala prostor na nebu. Zvezde so tu, da žarijo in kakšna korist je od zvezde, če ljudje niti ne vedo, da obstaja?
Majhna zvezda je tiho poslušala očitke drugih zvezd. Med njihovim govorjenjem pa ji je prišlo vendarle nekaj na misel ...
»Kdo ve?« je plašno dejala. »Morda tudi jaz na svoj način prispevam k napredku in blaginji človeštva in tiste oddaljene zemlje. Res je, da me ljudje ne poznajo, toda niso neumni in njihovo razmišljanje jim govori, da pri razlaganju poti drugih zvezd in nebesnih teles vedo, da morajo obstajati še druge zvezde, ki s svojo težnostjo določajo stranpoti, ki jih opažajo pri kroženju zvezd. To jih priganja, da raziskujejo, opazujejo in iščejo. Tako napreduje znanost, ker se ohranja in povečuje zanimanje za neodkrite stvari.«
Druge zvezde so postopoma utihnile, ko je spregovorila neznana zvezda. To je neznanko opogumilo, da je na koncu dodala še nekaj, kar je dalo misliti drugim zvezdam: »Nikakor se ne postavljam v ospredje in ne podcenjujem vloge drugih, saj sem vam prva pripravljena priznati številne dobre stvari, ki ste jih storile ljudem na zemlji. A prav tako mislim, da imam tudi jaz pomembno vlogo: pomagam jim spoznavati, da je še vedno nekaj novega, kar lahko odkrijejo.«

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 102-106.

Lepo sporočilo. Še vedno obstajajo zvezde, ki jih ljudje lahko odkrijejo. Se vedno je nekaj, kar lahko raziskujemo in zanimiva doživetja, kijih lahko izkusimo, misli, ki jih lahko tvegamo in izkušnje, ki jih še lahko doživimo. Nihče naj ne misli, da je dosegel mejo, da se je spustil najvišje, da vse ve in da je njegov »zemljevid« dokončan. Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.
Na duhovnem zemljevidu našega življenja leži neznana dežela – terra incognita, podobno kot na srednjeveških zemljevidih, kjer so bila taka območja označena z zmaji, pošastmi in sirenami, ki vzbuja pozornost popotnika, bivajočega v nas, in ki ne ve, da zanj svet ni zaprt, ampak odprt. Veliko uslugo si lahko naredimo, če spoznamo, da so še zvezde, ki jih lahko odkrijemo.

Profesorja matematike je neki nadarjen, a naiven učenec vprašal: »Koliko teoremov poznamo v geometriji?« Profesor se mu je prisrčno nasmejal. Ta mladenič je verjel - in številni ljudje z njim -, da je geometrija zaprto področje, zakoličena znanost, popoln katalog ter da njene teoreme lahko preštejemo kot dneve v letu ali drevesa v sadovnjaku. Toliko in nič več. Ta dobri dijak je želel izvedeti, kakšen del geometrije je že spoznal, in kakšen ga že čaka. Ni postavil vprašanja, ki bi zadevalo maturo ali zaključni izpit, ampak geometrijo kot tako. »Koliko teoremov je v geometriji?« Lahko štejemo število teoremov v Evklidovih elementih, toda geometrija je od takrat napredovala in bo gotovo napredovala ter prinašala nova spoznanja in nove teorije. Lepota, izziv in privlačnost znanja je ravno v dejstvu, da nima konca.

Najbrž je vsakdo od nas velik dolžnik zvezdam, ki so se prikazale na nebu našega življenja leto za letom. Morda pa največ dolgujemo tisti majhni zvezdi, oddaljeni in skriti, veseli in navihani, neznani in ljubki, ki se igra skrivalnice s teleskopom našega življenja. Blagor nam, če nadaljujemo z iskanjem.

Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.

Kolikokrat pa se začnemo spreminjati, kakor da bi k nam prihajali odmevi majhne zvezde na nebu. Stik s "kruto" resničnostjo, srečevanje z drugimi verami in neverni prijatelji, trpljenje in stiske ljudi, običajne omejitve, nova obzorja. Čeprav je bil naš zemljevid še tako natančen in izpopolnjen, ni več "pokrival" teh področij.

Za srečnega lahko v svojem življenju štejemo tisti trenutek, ko smo odkrili, da se imamo še veliko naučiti, videti, okusiti in spoznati.

Gospod, ti si prišel
in vsi so se odpravili na pot
v smeri obljubljene dežele.

Gospod, ti si prišel,
Ti, križišče vseh poti,
vozlišče svetovnih prometnic.

Gospod, ti si prišel
in vsakdo izmed nas
in vsi skupaj smo tvoje razodetje.

Gospod, prišel si,
prihajaš in boš prišel.
Tvoje ime je »Tisti, ki je prišel,
prihaja in bo prišel.«

Gospod, ti si prišel
in sedaj te lahko vsi ljubimo
v vsakem bratu in sestri.

 

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 1 (2004), 36-37.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, 102.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Študentje so prejemali še zadnja naročila, kako naj igrajo Božička. Nakupovalno središče je bilo že božično okrašeno, ko je Aleš začel kot študent delati v njem: igral je Božička.
»Delate lahko karkoli, samo ne smete strašiti otrok,« jim je zabičeval direktor. »Niti če bi starši to želeli.«
‘Oborožen’ s tem nasvetom je začel svoj prvi delovni dan. Prvi otrok, ki je prišel do njega, je ob pogledu nanj začel neusmiljeno jokati. Prestrašil se je Božička z dolgo belo brado. Niso ga mogli pomiriti niti starši, ki so mu dopovedovali, naj bo priden fantek, niti Aleš sam, ki je tudi skušal potolažiti jokajočega otroka.
Tedaj pa se je Alešu porodila zanimiva misel. Začel je odlagati ‘uniformo’ Božička. Kos za kosom. Začel je z brado. Otrok je brž nehal jokati in ga začel začudeno gledati. Aleš je odložil rdečo kapo in prikazali so se kodrasti lasje. Snel je očala in prikazale so se prijazne modre oči. Slekel je še rdečo obleko in pod njo je bil navaden fant v kavbojkah in srajci. Otrok je začudeno gledal, potem pa se je njegov obraz razlezel v nasmeh.
Med otrokom in Alešem se je vzpostavil odnos zaupanja. Aleš si je zato začel znova oblačiti uniformo, ob tem pa je dečku pripovedoval zgodbo, kako je pred davnimi časi Bog sam prišel k nam in je živel med nami. Da bi se ga nihče ne bal, je prišel med nas kot čisto navaden otrok. Otrok ga je poslušal z odprtimi usti.
Kmalu je moral deček naprej, ker so prihajali drugi otroci. Dečkovi starši so odhajali razočarani: »Kakšna škoda,« so dejali, »uničil je vso čarobnost.«
“Morda je res konec čarobnosti, zato pa je začetek čudenja nad čudežem, da se je Bog rodil kot človeški otrok,” je pomislil študent.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2016), 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Na našem svetniškem koledarju je 29. decembra ime David. To je ime izraelskega kralja, ki je vladal od leta 1000 do 960 pred Kr. Njegovo življenje in delovanje je opisano v štirih svetopisemskih knjigah. Tam beremo, da je storil tudi veliko slabega, zato se mi zdi čudno, da je uvrščen med svetnike. (Helena)

Davidovo življenje res ni bilo brez madežev, med največjimi sta bila greh prešuštva in umor. Ko mu je prerok Natan kot Božji glasnik predočil to hudobijo, je David greh ponižno priznal in se zanj pokoril. David sicer ni bil svetnik, imel pa je veliko lepih lastnosti: bil je pravičen v odnosih do bližnjega, pogumen v bojih, velikodušen do nasprotnikov. Svojo ljubezen do Boga je izpovedoval v pesmih in psalmih. Njemu pripisujejo avtorstvo 73 (od 150) psalmov, ki so nepogrešljivi del judovskega in krščanskega bogoslužja. Kot vladar se je živo zavedal, da je pravi kralj izvoljenega ljudstva Bog, on pa mora biti njegov dobri pastir. Največja slava kralja Davida je v tem, da je iz njegove betlehemske rodovine izšel Odrešenik sveta, Jezus Kristus, ki je bil po njem imenovan ‘Davidov sin’.

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 12 (2017), 48.

 

V svetniškem koledarju katoliške Cerkve je več imen, ki jih poznamo iz Svetega pisma stare zaveze. 29. decembra je npr. spomin izraelskega kralja Davida, ki ni živel po moralnih načelih, kakršne razglaša Cerkev. Kako je torej svetnik? (Emil)

Najprej je treba povedati, da moralna načela v stari zavezi niso bila tako jasna kot v novi zavezi. Jezus sam je dejal, da je prišel staro zavezo »dopolnit«. Kralj David, čigar življenje in delovanje je opisano v več zgodovinskih knjigah Svetega pisma stare zaveze, se je res zelo pregrešil, ko je vzel ženo svojega podložnika, vendar je svoj greh priznal in zanj zadoščeval. Za »svetnika« ga je razglasilo Sveto pismo, ki ga imenuje »božjega služabnika«. Klicanje imena Abrahama, Mojzesa in Davida je postalo za verne Jude skoraj uradna molitev: »Gospod, spomni se Davida, vsega njegovega prizadevanja« (Ps 132,1). Dejstvo je, da so Izraelci po vrnitvi iz sužnosti odkrivali pravičnike stare zaveze kot posnemanja vredne vzore. (sč)

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 12 (2008), 69.

V našem seznamu svetnikov (Leto svetnikov) je kralj David po preureditvi bogoslužnega koledarja uvrščen na 16. 12. (tam ga najdete tudi v knjigi Svetnik za vsak dan), vendar se večinoma njegov god pri nas še vedno obhaja 29. 12. (kot nekdaj). (M. Čuk)

Kategorija: Kratki odgovori

V lepih božičnih pesmih, s katerimi slavimo nedoumljivo skrivnost učlovečenja Božjega Sina, ima Jezus različna imena: Mesija, Odrešenik, Zveličar. Zanima me, kaj hočejo ta imena povedati? (Zorko)
Mesija (po hebrejski besedi mašiah - maziljenec/Gospodov) je ime, ki označuje poslanstvo Jezusa iz Nazareta; enak je pomen imena Kristus po grškem prevodu te hebrejske besede. Pri Judih so mazilili kralje, preroke in duhovnike. Prerok Izaija (7. stol. pred Kr.) je napovedoval v raju obljubljenega Odrešenika kot Mesija - Maziljenca. Na njegovo napoved se je skliceval Jezus sam (Lk 4,18). Ime Odrešenik poudarja njegovo vlogo v Božjem načrtu, da človeštvo, ki je v svojem napuhu zašlo na zgrešena pota brez izhoda, popelje na pravo pot, ki vodi k Bogu. Po nauku Svetega pisma je Jezus edini Odrešenik sveta. To je treba posebej poudarjati v naših časih, ko se ponujajo razni »odrešeniki« po plehkih željah ljudi. Ime Zveličar pa meri predvsem na naš odnos do Jezusovega odrešilnega trpljenja, smrti in vstajenja. Če ga v veri sprejmemo, smo na poti zveličanja, večnega življenja. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2010) 12, str. 47

Kategorija: Kratki odgovori

Rabinska zgodba pripoveduje o dečku Jeskielu, ki je nekega dne objokan pritekel k svojemu dedu, slavnemu rabinu Baruhu.
Solze so mu tekle po licih, ko je potožil: »Prijatelj me je pustil na cedilu. Bil je krivičen in nesramen do mene.«
»Ali bi mi povedal, kaj se je zgodilo?« ga je vprašal rabin.
»Poslušaj,« je odgovoril deček. »Šli smo se skrivalnice. Skril sem se tako spretno, da me prijatelj ni mogel najti. Tedaj me je nehal iskati in je odšel. Kakšno vedenje pa je to!«
Še tako imenitno skrivališče je izgubilo ves čar, ker je prijatelj opustil iskanje in se nehal igrati.
Rabin je pobožal dečka po obrazu in tudi njemu so se v očeh zasvetile solze, ko je rekel: »Prav zares je to neprimerno obnašanje.
Toda glej, z Bogom ravnamo enako. Skril se je in mi ne storimo ničesar, da bi ga našli. Le pomisli: Bog se skrije in mi ljudje ga niti ne iščemo več.«

    * * *
V tej zgodbi se zrcali »Božje ravnanje«. V njej je strnjena božična skrivnost. Bog se skriva. Ne slepi nas s sijajem svojega veličastva. Niti ne razkazuje svoje moči, da bi nas prisilil, da pademo pred njim na kolena. Želi, da med njim in nami vlada ljubezen, ki upošteva našo svobodo. Želi, da ga čakamo, da ga iščemo, se odpravimo na pot, da bi ga iskali in našli. Bog čaka, da se vsako ustvarjeno bitje odpravi na to pot, da izgovori svoboden »da« njegovi ponudbi in njegovi ljubezni. Bog čaka na človeka in želi, da postanemo deležni božanske izkušnje: izkušnje iskanja in najdenja, ljubezni in svobode in radostne privolitve. Bog se skriva zato, da bi mi bili njegova podoba. In kakšno skrivališče si je Bog izbral? Skriva se v otroku v jaslih, v revnem človeku, v človeku, ki potrebuje pomoč. Za naše predstave o Božji vsemogočnosti in o nebesih je to nekaj nezaslišanega. Prav zato ga farizeji, učitelji v Izraelu in razlagalci Svetega pisma niso mogli spoznati. Kralj Herod si ni predstavljal, da bi ta otrok lahko bil Bog. Boga si je predstavljal kot vladarja, še močnejšega od sebe. In da ta otrok ne bi postal njegov tekmec, ga je sklenil odstraniti. Farizeji, kralj Herod in mnogi drugi niso odkrili Boga v njegovem »skrivališču«. Kaj pa mi? Ali nam ga uspe najti? Ali ga sploh iščemo? Nemara tudi mi ravnamo kot tisti deček, ki se je igral skrivalnice in je prenehal iskati. Kdo med nami je tako odprt in brez predsodkov, da se bo poklonil pred tem otrokom, ga počastil in priznal kot pravega Boga in pravega človeka?

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 12 (2006), 58-59.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 65.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo