Mirko je bil za tiste čase povsem običajen šolar, le nekoliko prevelik za četrti razred osnovne šole, kolikor jih je uspel narediti v osmih letih. Pa to ni nikogar motilo, vsaj toliko ne, da bi se ga zaradi tega izogibali. Mnoge pa je motilo, da je bil grobarjev sin. Tako je imela učiteljica kar nekaj težav, da mu je našla par v šolski klopi v tistem četrtem razredu, kjer sem ga dohitel. Rezika, ki je bila skoraj njegovih let, je celo trdila, da je na njegovih zavihanih nekoliko blatnih hlačnicah videla košček človeške kosti s pokopališča in po glavnem odmoru kričaje zbežala iz njune skupne šolske klopi in se potem spredaj pri tabli hlipajoč oklenila roke učiteljice Eme. Učiteljica jo je poskušala pomiriti in jo je predčasno poslala domov. Potem se je posvetila še Mirku, a na njegovih hlačnicah ni našla ničesar razen sledov ilovice, po kateri je hodil na poti v šolo. Učiteljica je, vsa nejevoljna, tudi nas poslala predčasno domov in tako sta nam odpadli dve uri risanja. Naročila pa nam je, naj doma narišemo nekaj o tem, kar smo doživeli danes ali še bomo, in se nam bo najbolj vtisnilo v spomin.
Tisti dan je po šolskem pouku bil na urniku še verouk. Bili smo v zadregi, kaj početi s to debelo uro do predvidenega začetka verouka – ali kar odfrleti po svoje in domov. Na srečo se od nekod s kolesom pripeljal kaplan Friderik in nas povprašal, zakaj smo tokrat tako zgodnji. Povedali smo, zakaj. Povabil nas je v zakristijo, da kar začnemo z veroukom, in še vabeče pomahal onim, ki so se že oddaljevali.

Zamišljen in malo drugače kot običajno, je kaplan začel tisto uro verouka in nam skušal približati resnico, da smo tudi v drugačnosti ustvarjeni po božji podobi in kako je vsako delo spoštovanja vredno. Vprašal nas je tudi, kaj bi želeli postati, ko odrastemo. Bogata mavrica želja je zažarela nad nami in gospod kaplan je spodbudno prikimaval in nas na koncu presenetil še z vprašanjem: »Kaj pa grobar – bi želel kdo biti?«
Vsi smo poniknili v tišino, kaplan pa: »Mrtve spoštljivo pokopati je častno in veliko delo in se nam ga ni treba sramovati ...« Spet tišina in potem so se kaplanove oči ustavile na Mirku in ga pobožale z vprašanjem: »Kaj pa ti, Mirko, bi morda ti?«
Nekaj hipov grobne tišine, potem pa je Mirko s tresočim glasom le odgovoril: »Ne, ne vem ... morda pa bi ...«
Verouk smo končali s kaplanovim branjem starozaveznega pisatelja modrega Siraha: »Na veke ostane njih spomin / in njih slava ne ugasne. / Njihova trupla so bila v miru pokopana, / a njih ime živi od roda do roda.«
Naslednje jutro je Rozika prišla v šolo skupaj z mamo in izraz na njunih obrazih ni bil prav nič usklajen z jesenskimi barvami, obsijanimi s soncem. Odšli smo v razred in prav kmalu sta prišli še Rozika in učiteljica Ema, kot v pozdrav pa nam je med vrati pokimal upravitelj šole.
Učiteljica nam je takoj po pozdravu razložila, kako je razmišljala in se odločila, da nas bo nekoliko premestila, da bomo drug drugemu lažje pomagali in drug drugega lažje prenašali. Slišalo se je premikanje in v zraku je bilo neizgovorjeno vprašanje: »Koga bo presedla k Mirku v zadnjo klop?«
»Jožek, ti pa k Mirku!« Vse sedem Jožekov v razredu se nas je spogledalo, a učiteljičine oči so se ustavile prav na meni. Še nikoli prej nisem sedel v zadnji klopi in tako sem se prej spoprijateljil z Mirkom kot s tem novim zornim kotom.
Mirko me je včasih, ko je njegov oče kopal jame tistem trdem snežniškem bregu in pokopališču, povabil poleg in ob tem sem spoznaval, kakšen nič ostane od človeka, ki je morda nekoč bil ugleden in vpliven ter so se ga mnogi nekoč celo bali. Najbolj srhljiv trenutek pa sem doživel, ko sva njegovega očeta našla globoko v jami in je v roki držal in obračal lobanjo s kovaškim žebljem v tilniku.
»Poznal sem ga, nesrečnika, bil je vaški posebnež in veseljak, ki nikomur ni storil nič žalega, a je vseeno bil nekaterim v napoto ... ja, ja, tudi smrt in grob vedno in za vedno vsega ne skrijeta,« je prizadeto modroval.
Oče je Mirka poslal na milico, jaz sem jo ucvrl s pokopališča, kolikor so me noge nesle. Kriminalisti pa so odkrili, kdo je nesrečnika podrl na tla in mu s hrbtne strani zabil v glavo smrtonosni žebelj, ter kdo je pomagal prikrivati zločin. Nobenega ni bilo več na tej strani življenja in tudi kamen na njunih grobovih je v nekaj letih prerasla trava.
Ne spomnim se, koliko sošolk in sošolcev je takrat za domačo nalogo narisala tisto risbo: kaj se mi je danes vtisnilo v spomin. Jaz je nisem. Svoj, več kot pol stoletja star dolg, izrisujem in izpisujem zdaj.

RADUHA, Jože. Ognjišče (2015) 11, str. 72

Bogat zemljiški posestnik je šel nekoč mimo velike kmetije in ni mogel verjeti svojim očem, ko je zagledal tablo z napisom To posestvo podarim tistemu, ki je resnično srečen! Mož je rabil precej časa, da je prišel k sebi od presenečenja. Potem pa je sam pri sebi razmišljal: “Po pravici lahko rečem, da sem zadovoljen. Imam vse, kar potrebujem. Torej se bom potegoval za to posestvo!” Potrkal je na hišna vrata in odprl mu je starejši gospod, po videzu kot kakšen filozof. »Pa ste resnično zadovoljni?« je vprašal, ko mu je obiskovalec povedal svojo željo. »Da, res sem zadovoljen,« je odgovoril. »Če je tako, dragi prijatelj,« je dejal lastnik posestva, »moram reči, da se čudim. Zakaj potem hočete moje posestvo, če ste zadovoljni?« (sč)

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 11 (2022) 10.

Kralj je dejal svoji hčerki: "Pripravil sem ti poroko. Za moža sem ti izbral mladega, lepega in pogumnega mladeniča.Gotovo bo osrečil tebe, kraljestvu pa bo prinesel čast. Poroka bo čez štirinajst dni. V tem času lahko uživaš svoje dni kot nedolžen otrok, kakršna si vedno bila. Tako boš na prijeten način zapustila srečno obdobje svojega življenja ter vstopila v novo, ki bo, upam, še srečnejše."
Kraljičina je bila srečna, ko je slišala to novico. Hitela jo je povedat svojim prijateljicam ter jim rekla, naj se pripravijo, da bodo štirinajst dni preživele v veselju in svobodi, preden bo stopila v zakonski stan. Med prijetnimi in brezskrbnimi dnevi je sredi vesele družbe spoznala privlačnega mladeniča. Slepa usoda, ki pogosto vlada v srcih fantov in deklet, ne glede na bogastvo in na okoliščine, je hotela, da se je ona zaljubila v njega, on pa v njo.
Malo časa je bilo treba, da sta zaživela v globoki in popolnoma predani ljubezni in spoznala sta, v kako nemogoč položaj sta potisnjena. Prišel je predvečer poroke. Kraljična je odprla svoje srce mladeniču, v katerega se je zaljubila, ter se mu izpovedala:
"Kraljeva hči sem. Oče mi je obljubil, da se bom poročila s kraljevičem. Poroka bo jutri. Morala bi ti že prej to povedati, a moja ljubezen je bila hitrejša od mojih besed. Sedaj je prepozno. Vem, kako trpiš, in ti veš, kako trpim jaz, in kako bom trpela, kajti moja ljubezen do tebe je tako močna, kakor je tvoja ljubezen do mene. Vendar pomni, da bo moje srce pripadalo le tebi vse do mojega zadnjega dne. Še več: celo večnost. In če me Bog, ki ljubi vse iskreno zaljubljene, sliši, bo že našel način, da se bosta najini poti srečali. Vedi, da te bom vedno, vedno čakala."
Mladenič ji je odvrnil: "Tvoja bolečina lajša mojo. Tudi jaz se namreč moram poročiti s tisto, ki mi jo je izbral oče. Toda tvoj bom, dokler bom živel in tvoj bom umrl."
Naslednji dan je bila poroka. Slavje je potekalo v vsem sijaju. Nevesta si je želela, naj njen obraz zakriva tančica vse do zadnjega trenutka. Drugi so to razlagali kot znamenje nevestine skromnosti, v resnici pa si je s tančico zakrivala solze. Končno je stala iz obličja v obličje pred človekom, ki bo čez nekaj trenutkov njen mož. Dvignila je tančico in zadrževala solze. Prav tako je mož dvignil ščitnik svoje čelade.
Kraljičine solze so v trenutku izginile, ko je zagledala, da kraljevič, ki ga bo morala poročiti, ni nihče drug kot mladenič, v katerega se je zaljubila v zadnjih dneh. Kraljevič, ki ga je izbral njen oče, se bo poročil z njo, čeprav ni nobeden od njiju vedel tega. Njuni starši so pripravili poroko, ne da bi ju spoznali z bodočim zakoncem.
To je bila res srečna poroka. Ko so starši videli srečo novoporočencev, so drug drugemu čestitali, da so tako modro izbrali zakonca svojima otrokoma.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 107.

Na tej zemlji do neke mere uživamo stvari: ljubimo, se igramo, se smejemo, govorimo, jemo, potujemo. Sami sebe spravljamo v smeh in včasih celo dosežemo pristno in resnično ugodje, a vedno s skritim dvomom, z majhnim strahom, včasih z nekim občutkom krivde. Naučili so nas, da je nekaj narobe, če uživamo, in smo zadovoljni sami s seboj ter da sta resnično ugodje in sreča nekaj, kar pripada prihodnjemu življenju, ne pa že temu. Edino Boga moramo ljubiti in samo njega iskati. Zato se vedno nekoliko kesamo v sebi, ko nekoga globlje ljubimo na tem svetu in uživamo ter se imamo lepo.
Mislim, da bo takrat, ko bo prišel čas poroke in bomo šli v nebesa ter bo izginila tančica, ker bomo dvignili pogled, odkrili, da obličje, ki ga vidimo, odseva v neizmerni lepoti in dostojanstvu skrivnostno zvestobo in v podrobnosti obraze vseh tistih ljudi, ki smo jih ljubili v tem življenju, da ta nasmeh izžareva veselje, ki smo ga doživeli tu, da oči zrcalijo pokrajine, ki smo jih občudovali in da njegov glas odmeva v pesmih, ki smo jih peli na zemlji. Mladenič, v katerega smo se zaljubili, je, ne da bi vedeli, naš zaročenec. Veselje tega življenja je priprava na nebesa. Naš sosed in v njem naš prijatelj, naš sozakonec, naš znanec, vsak človek, ki smo mu storili dobro – je bil Bog.
Naj zazvonijo vsi zvonovi, kajti danes je kraljeva poroka.

Česar oko ni videlo in uho ni slišalo
In kar v človeško srce ni prišlo,
je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.
1 Kor 2, 9

Vsak od nas si želi
biti v božji blaženosti,
toda mi imamo možnost biti
srečni z njim že tukaj in zdaj.
če hočemo biti srečni z njim,
moramo ljubiti, kakor ljubi on,
darovati se, kakor se podarja on,
nuditi pomoč, kakor pomaga on,
poiskati ga med najbolj
ubogimi med ubogimi,
biti med njimi znamenje
njegove navzočnosti, njegove ljubezni,
njegovega usmiljenja.
sv Terezija iz Kalkute

Vendar pa nas pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji, kjer raste tisto telo nove človeške družine, ki že more dati nekak obris novega sveta. CS 39,2

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 11 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 108-109.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Samo sedem jih je stopalo za krsto, eden od njih zato, ker so ga prosili. Duhovnik. Lepo, da je prišel. Ali pa čudno. Gospa k njemu namreč ni hodila, vsaj ne v cerkev in zagotovo ne ob nedeljah.
Drugih šest je bilo tam zato, ker so pač morali biti, saj se vendar spodobi pospremiti sorodnika na zadnji poti. Odeti v temna oblačila, so počasi in dostojno sledili krsti, a od resne in spodobne drže do pristne žalosti je bilo še daleč. Vmes se je morda prikradlo tudi olajšanje.
Pevcev niso povabili, tudi trobentača ne. Verjetno se jim je zdelo, da ji je življenje zapelo že dovolj žalostink.
Človek bi pričakoval nekaj poslovilnih besed. O življenju, ki lahko spiše žalosten roman, o pogubni lepoti mladega dekleta, zaradi katerega so se fantje tepli. Dobesedno. Gospodinje v Trstu – signore so jim rekli – pa v prenesenem pomenu.
Zanje, ki so stopali za krsto, so ta dejstva živela le v spominih njihove stare mame, ki jih je obujala bolj sama zase kot za druge. Sedaj že dolgo ni bilo nikogar, da bi jim iz prve roke povedala to zgodbo, zato so imeli pred sabo drugačno podobo in govorniku niso hoteli polagati v usta besed, kot so čudaška samotarka, uboga reva ali celo – Bog mi odpusti – zmešana baba. Raje so izbrali molk. Tudi prav. Molku ni mogoče očitati dostojnosti, torej so jo pokopali dostojno, tu v vasi, kjer se je rodila in umrla.
Trst bi lahko bil v njenem življenju le epizoda, če ne bi bil hkrati tudi prelomnica. Kar ji je mesto dalo lepega, so bile obleke, ki jih je nosila do konca svojih dni. Barve so bile obledele in kroji, kot bi jih povlekel iz naftalina. Se je našel kdo, ki se je posmehoval, da so to krila za drugačne kraje in druge čase. Kot da ne bi vedel, da je do konca svojih dni živela v drugem kraju in v drugačnem času, zato tudi čas na njej ni pustil sledi. Ni mogel ker sta se z njim razšla že pred kakimi petdesetimi leti.
Tako je še vedno ohranila postavo mladenke in obraz, kot bi ga iztrgal iz modne revije, le na ogled ju je postavila bolj redko. Hodila je vzravnano, z dvignjeno glavo in počasnimi koraki. Človek bi rekel, da pooseblja gracioznost, če le ne bi bilo njenega zamaknjenega pogleda in odrezave govorice.
Sosede so vedele povedati, da ne na njenem balkonu niti na dvorišču še niso videle obešenega perila in nobena se ni mogla spomniti, kdaj je zadnjič zračila posteljnino ali stresala preproge. Vse, kar se je dogajalo, je bilo skrito med štirimi stenami, le na dan, ko je poštar prinesel socialno podporo, je šla do trgovine. Kako je čarala do naslednjega nakazila, ni bilo znano nikomur.
Jasno, da to niso stvari, o katerih se govori ob odprtem grobu.
Tudi to, da je kdaj pa kdaj znala biti s svojimi klici prav moteča, je ob takih priložnostih pametno molčati. Saj ne da bi bila to skrivnost, kje pa! Vsi smo vedeli zanje, saj smo jo bolj pogosto slišali kakor videli. Njen glas, prodoren, močan in visok, je zarezal v tišino vasi.
»Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!«
Včasih te je našel v ranem jutru, drugič je pretrgal nočni mir, kdaj pa kdaj je zmotil popoldanski opravek. To, kar je nosil v sebi, ni moglo biti drugega kot bolečina in obup.
Tisti, ki so v takih trenutkih slučajno šli mimo njene hiše, so vedeli povedati, da je stala na balkonu in se z rokami krčevito prijemala ograje. Telo je rahlo usločila. Je mislila, da bo tako njen glas dosegel daljave, ki jim je namenjen? Da bo prišel do Bruna? Ali je morda želela le bolečini in obupu dati prosto pot?
»Bruno, kje si? Pridi!«
Z vsakim klicem glasneje, dokler ni omagala. Tedaj je sklenila roke na prsih, utišala glas in milo prosila: »Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!« Tisti, ki se mu ob tem ni zasmilila, je bil brez srca.
Ljudje so po vrsti govorili, da je uboga, samo da so eni mislili na njeno srce, drugi na pamet.
Bruno pa ni prišel. Nikoli. Niti na njen pogreb ne.
On sliši na drugo ime. Nihče mu ni povedal, da ga je mama klicala Bruno. Še tega ne ve, da se v njem pretaka slovenska kri in ne pozna zgodbe o lepi mladenki, ki je skrušena in molčeča iz dneva v dan na pomolu upirala pogled v ladje z vseh koncev sveta. Iz njih so se vedno znova usipali napačni ljudje in mornarske kape so vsakič krasile napačne obraze.
Mogoče pa je Bruno kaj slišal o tem, da se je nekega dne drl v košarici pred cerkvijo svetega Anton Novega v Trstu in nihče ni vedel, od kod se je vzel.
Verjetno tudi ve, da se človeku od vsega hudega lahko zmeša.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 53.

Molitveni obrazec Vere se konča s hebrejsko besedo Amen. Na koncu Razodetja, zadnje knjige Svetega pisma, beremo: »Amen, pridi Gospod Jezus!« Beseda Amen je tudi na koncu očenaša in vseh drugih molitev. Kaj ta beseda pomeni? (Božena)
Hebrejska beseda amen v osnovni obliki pomeni ‘biti trden’, smiselno prevedena pa “nedvomno, resnično, tako je”. Starozavezni pisatelji jo uporabljajo, da slovesno izrazijo soglasje z govorom (“Tako govori Gospod”). Že v stari zavezi so amen uporabljali tudi liturgično, kot odgovor na hvalnice Bogu. Jezus je pogosto uporabljal izraz amen, včasih v podvojeni obliki (“Resnično, resnično, povem vam”). Cerkev v svojem bogoslužju uporablja amen nepreveden in končuje molitve, hvalnice, psalme, blagoslove, zakramentalne obrazce. Amen na koncu veroizpovedi je potrditev njene prve besede ‘Verujem’ in pomeni našo zaupno in popolno pritrditev vsemu, kar smo izpovedali, da verujemo. Amen na koncu očenaša pomeni “tako naj se zgodi” in z njim ‘podpišemo’, kar smo v molitvi izgovorili. Najslovesnejši je amen na koncu sklepnega slavospeva, s katerim se zaključi evharistična molitev pri maši: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu Svetega Duha vsa čast in slava na vse veke vekov.« Starokrščanski pisatelji poročajo, da so verniki vzkliknili Amen tako glasno, “kot da bi zagrmelo”. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 46.

Brikcij je bil učenec sv. Martina, uporniške narave in je v samostanu povzročal težave. Po smrti sv. Martina pa je leta 397 postal celo njegov naslednik na škofovskem sedežu v Toursu. Zaradi različnih obtožb je sedem let živel v Rimu, zadnjih sedem let pa se je posvetil svoji škofiji. Ko je leta 444 umrl, so ga začeli častiti kot svetnika. Češčenje sv. Brikcija se je širilo skupaj s slavo sv. Martina. (sč)

Sv. Brikciju (Bricu) je pri nas posvečenih šest cerkva. Štiri stojijo v LJ škofiji: župnijska je v Podlipi, (1)  podružnične so na Četeni Ravni (2) (Javorje nad Šk. Loko), na Lazah pri Gor. Jezeru (3) (Stari Trg pri Ložu) in v Rtičah (4) (Šentjurij - Podkum). Sv. Brikcij je tudi zavetnik dveh p. c. v KP škofiji: v Volarjih (Tolmin) (5) in na JV pobočju Nanosa (Ubeljsko); (6) njegova p. c. je tudi v Šenbricu (Velenje - Sv. Martin – CE).(7)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.

V Svetem pismu sem bral tudi o stvarjenju človeka, o Adamu in Evi, in zdaj me moti to, kako naj uskladim to poročilo in nauk o razvoju, saj tudi v verskih knjigah in časopisih berem, da razvoja ne zanikajo.
Sem kristjan, redno hodim v cerkev in bi rad o tem prišel na čisto, da me ne bi motilo! Nobenega slabega namena nimam, le rad bi se rešil teh misli, dvomov, ali kako naj temu rečem. Sem se že skušal, a nisem prišel do zadovoljivega odgovora, zdaj se obračam na vas!
Iskreno vas prosim, če je mogoče, da mi odgovorite v Ognjišču. Saj verjamem, da bi to zanimalo še marsikoga drugega.
Lepo vas in vse pri Ognjišču pozdravljam in vam želim še veliko uspehov.
Teodor

O evoluciji sveta in človeka se je v šolah, zlasti takoj po vojni, govorilo kot »smrtnem udarcu« veri, ker da je znanost vse razložila, kako je nastal svet in človek in »pravljice« iz Svetega pisma so proti znanosti. Mnogi so dejansko verjeli tem trditvam in vero zavrgli. V resnici pa je tako učenje v šolah pomenilo samo nepoznavanje vere in tudi nepoznavanje znanosti in evolucije same.
Sveto pismo nima namena razlagati prirodoslovnih znanosti, zoologijo, biologijo ali astronomijo, uči verske resnice o Bitju, ki je ustvarilo svet in vanj položilo vse zakonitosti, ki ga urejajo, naravne zakone. Govori o Bogu in sicer na preprost način, ki so ga preprosti ljudje v tistih časih lahko razumeli. Bog je ustvaril svet, vsa živa bitja in tudi človeka. To postavlja v okvir sedmih dni, vendar to niso dnevi, dolgi 24 ur, saj je bilo sonce ustvarjeno šele četrti dan. Ko govori o prvem človeku in pravi, da ga je naredil iz prsti zemlje, ne pomeni, da je Adama lastnoročno »mesil«, saj iz Svetega pisma je jasno, da je Bog duh in nima rok. Pomeni samo, da je človek narejen iz iste snovi kot je zemlja. Takratnim ljudem Bog ni mogel in ni hotel razlagati, kako sta narejena zemlja in vesolje. Če bi rekel, da je zemlja okrogla, bi mu ne verjeli, ker oni so doživljali zemljo kot ploskev, ki plava na vodi in voda je tudi nad oblaki, ker sicer bi ne moglo deževati. Za zveličanje ni potrebno védenje vsega tega, ampak spoznanje, da je Bog gospodar vsega, najvišje bitje, Inženir, ki je načrtoval svet. Kako je to storil, pa odkrivamo ljudje postopoma po svojem razumu, ki nam ga je dal. Danes vemo veliko o vesolju, zemlji, živih bitjih na njej in zlasti o človeku. Vemo pa tudi, da je še toliko stvari, ki jih ne razumemo, jih nismo odkrili in jih ne obvladamo. Več ko vemo, več je novih vprašanj, na katera ne znamo odgovoriti. Tega ne bomo našli v Svetem pismu, ker ni pisano za to, da nam daje odgovore na taka vprašanja, ampak na mnogo bolj važna: od kod smo, kam smo namenjeni, kdo je Gospodar vsega in zakaj nas je ustvaril, kako moramo živeti, da dosežemo svoj cilj: srečno življenje pri Njem.
Posebno je važno, kaj nam Sveto pismu pove o človeku. Da mu je Bog vdihnil dušo, ki ni iz materije. Po tej duši smo postali ljudje, razumna bitja. To duhovno, ki je v nas, ni deljivo in zato tudi ne more razpasti, umreti. Duša se nam razodeva preko razuma, ki je tudi nekaj duhovnega. Z razumom spoznamo tudi, da ob vsem tem čudovitem svetu mora biti tudi vrhovni Inženir, ki je vse to zamislil, tu lahko rečemo, ustvaril.
Oče evolucije Charles Darwin (1809-1882), je zapisal na koncu svoje najbolj znamenite knjigi: O izvoru vrst z naravnim izborom: »Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno le v nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem, ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti«. Evolucija je obstajala in njene sledove lahko vidimo v naravi in v nas samih. Darwin, ki je na svojem petletnem potovanju okoli sveta z ladjo (Južna Amerika, Galapadski otoki, Avstralija, Madagaskar in Afrika), zbral obilo fosilov in primerkov flore in favne, je to doma proučeval in ugotovil veliko podobnosti in izdelal teorijo o evoluciji. To je bila genialna zamisel, ki pa je ni znal utemeljiti. Kako in zakaj se je skozi tisočletja odvijala ta evolucija. Njegova razlaga, da je bil motor evolucije boj za obstanek, ne zdrži kritike. Po njegovem so se pojavljale majhne spremembe, ki so nekaterim posameznikom dale prednost in jim omogočile preživetje v »boju za obstanek«. Če bi rekel, da so bile to večje spremembe, bi moral razložiti, zakaj so nastale. Toda majhne spremembe ne omogočijo preživetja posameznika, ki ima te majhne prednosti. V boju za obstanek je veliko dejavnikov. Če vzamemo na primer zajca, ki ima oblikovane zadnje noge tako, da lahko dela velike skoke. Prvi, ki je imel za nekaj milimetrov večje zadnje noge ni mogel zaradi tega preživeti pred napadalci. Če ga je na primer volk iznenadil od blizu, mu ta prednost ni veliko pomagala in se je rešil tisti zajec, ki te prednosti ni imel, pa je pravočasno zagledal volka.
Francoski naravoslovec Lamarck je v začetku devetnajstega stoletja postavili teorijo, da se je življenje na zemlji razvilo iz enega prvotnega bitja. Ni pa znal tega kolikor toliko zanesljivo dokazati. Dokazoval je, da živa bitja tiste organe, ki jih več rabijo, bolj razvijejo, kar je res. Da to prednost zapustijo svojim potomcem, pa ni res. Na primer dvigalec uteži si z vajo razvije določene mišice, toda njegov sin bo imel čisto povprečne mišice. Učil je, da pri živih bitjih obstaja težnja po razvoju, česar pa ni mogel dokazati. Tako je njegova teorija propadla in šla skoraj v pozabo. Darwin pa je imel obilico fosilov, in primerkov flore in favne, ki so potrjevale neko evolucijo. Kako pa so se te razlike razvile, ni mogel dokazati.
Danes je evolucija na splošno priznana, ker so povezave med posameznimi vrstami očitne. Tudi danes te evolucije še nihče ni zadovoljivo razložil. Manjkajo vmesni členi. Če predpostavimo, da je vrhovni Inženir postavil, kot pravi Darwin, v začetke razvoja zakonitosti, ki so ob določenem času sprožile nenadne spremembe v razvoju posameznih bitij ali vrst, bi stvar bila enostavna. Toda za to je potrebno priznati Inženirja sveta, česar pa mnogi iz ideoloških razlogov nočejo priznati.
Cerkev je v začetku bila proti evoluciji, tudi zato, ker so evolucijo zlorabljali za zanikanje Boga, češ, sedaj Bog ni več potreben, ker poznamo razvoj sveta in človeka. Pozneje so tudi teologi spoznali, da je Bog – Inženir z evolucijo še bolj potreben. Glede Boga evolucija ne reši ničesar. Pred seboj imamo čudovit ustroj živih in neživih bitij, ki razodeva vrhunsko smotrnost, naravnanost k cilju. Te pa ne more biti brez vrhovnega razumnega Bitja. Mi zakonitosti v naravo nismo dali, jih samo odkrivamo in še to zelo počasi. Ko smo odkrili DNK, to je spiralo z zapisom razvoja in sprememb skozi ta razvoj, smo lahko še bolj prepričani, da ni nič slučajno. Če je vse zapisano v našem DNK, kdo je vse to zapisal? Prav gotovo ne do nekaj tisočletij nazaj nepismeni človek.
Morda te je ta moja razlaga že nekoliko utrudila, naj ti pa da spoznanje, da znanost samo še bolj utrjuje naše spoznanje, da nam je Bog potreben in brez njega ne moremo razložiti sveta in tudi evolucije ne.

BOLE, Franc.(oče urednik) Ognjišče (2010) 11, str. 79

Popotnik je potrkal na vrata srednjeveškega gradu.
»Gospod, ali bi lahko pri vas prenočil,« je prosil rejenega moža.
»Ta grad ni za romarje,« je jezno odvrnil mož in hitel zapirat vrata.
»Ste vi lastnik gradu, gospod?« je vprašal popotnik. – »Sem.«
»Kdo je živel v gradu pred vami?« – »Moj oče.«
»In kdo bo živel v njem, ko vas ne bo?« – »Moj sin.«
»In vi še vedno trdite, da grad ni za romarje!«
Vsi smo romarji na tej zemlji.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2017), 69.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..