gost meseca

Pavle Ravnohrib, igralec

na obisku

“Nič, kar je v jaslicah, ni tam naključno”

priloga

Hvalnica stvarstva
800 let od zapisa pesmi brata sonca

Preberite več: Januar 2025

Noč. Bo kdaj jutro? Bolečine po vsem telesu. Ni se spraševala, zakaj. Ni klicala Boga na odgovor. Tako je pač bilo. Ena od mnogih trpečih, dežna kapljica, izgubljena v vesolju. Zares izgubljena? Verovala je v Božjo bližino in pomoč.
Ko je zvedela, da ima raka, je bilo hudo. Seveda, kako ne bi bilo? Takoj je ugotovila, kaj vse potegne za sabo ta diagnoza, kaj vse se spremeni v človekovem življenju. Nekoč - kje je že to - ko je bila še zdrava, je govorila, da ima toliko volje, da bi tudi raka premagala. In zdaj? Ga je hotela premagati? Saj ne gre za to, da preživiš. Prej ali slej moraš umreti. Ne, bistveno je, da v duši ohraniš veselje do življenja, do drobnih stvari. To je znala, in vendar se je ob bolezni imela še veliko naučiti.
Najhujše so bile noči. Ni jim bilo videti konca. Takrat je spoznala pomembnost darovanja trpljenja. »Ljubi Bog,« je šepetala, » naj bo ta bolečina za moža, za otroke, za tiste, ki živijo v še hujših stiskah, pa za vse, ki drugim povzročajo gorje ...« Ne da bi sama vedela, kako, je po taki molitvi čutila olajšanje, vsaj v srcu. Kdo ve, komu je pomagala s svojo molitvijo. Koga je rešila pred prepadom ali komu je olajšala bolečino.
Na obzorju se je začelo svetlikati. Vstajal je nov dan, dan bolečine, dragocen dan. Dan, ko se bo komu docela neznanemu zazrla v dušo in s poslednjimi močmi izrekla čudovite besede: »Darujem trpljenje, naj bo kot zlata luč tebi v oporo ...«

FISTROVIČ, Katarina. Ognjišče (2010) 12, str. 116

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

SKUPAJ KUHAMO IN PEČEMO
Božič doživljamo z očmi – vedno več je lučk in svetlobe, poglej jaslice! Doživljamo ga z ušesi – kako lepo zvenijo kraguljčki in božične pesmi. Pa z nosom ga doživljamo (če le ni preveč smrkav in rdeč), vonjamo kadilo in, mmm, s slastnimi začimbami obogatene božične medenjake. Ko smo že pri piškotih – božič tudi okušamo, kajne? S potico, cimetovimi rolicami, kuhanim vinom, vročo čokolado (za otroke takšno s penicami in cimetom) … Ko se medeni piškot stopi v ustih in pomeša z božičnim čajem, je to pravi božični okus: tako kot Jezus, mali otrok, ki se je pomešal med nas, povsem običajne, preproste ljudi. Preden je začel javno delovati, je razveseljeval starše s svojo ljubeznijo, igrivostjo in gotovo tudi nagajivostjo. In če smo že pri piškotih in čaju, nekaj okusnega domačega vam lahko postrežemo tudi mi.

Na božično jutro, po polnočnici, seveda ne gre brez močne kave. Tudi vanjo lahko dodamo kakšno božično začimbo. Naj bo vsak požirek tega Stvarstva priča Njegove ljubezni. Praženo, v zrnju, arabsko ali turško? Pa takšno s cimetom imamo tudi.

Če advent živimo z občutkom, bo tudi naša peka dobro uspela. Ali kot bi rekla s. Vendelina: »Potico pečemo z občutkom.«

OREHOVA POTICA
Kvašeno testo za potico
• 60 dag bele moke
• kvasec: 3–4 dag kvasa, pol dl toplega mleka, pol žličke sladkorja
• 1 žlička soli, 3 rumenjaki, 8 dag sladkorja, 1 žlica ruma,
• okoli 3 dl toplega mleka
• 8 dag masla

Orehov nadev
• 40 dag mletih orehov, 2 žlici drobtin, 20 dag sladkorja,
• pol žličke mlete kave, 12 dag masla
• približno 2,5 dl vrelega mleka
• 1 jajce, 1 žlica ruma

Kvašeno testo za potico
Mesenje in gnetenje: Moko presejemo v skledo, da jo prezračimo. Naredimo jamico in vanjo vlijemo v sladkanem toplem mleku stopljen kvas. Pomešamo z malo moke in pustimo, da 2 minuti vzhaja.
V moko ob strani damo sol, rumenjake, sladkor, rum in počasi prilivamo mleko ter zamesimo testo. K mesenju pritegnemo počasi vse sestavine. Pazimo, da sol in kvas na začetku ne prideta skupaj. Ko dobimo določeno trdoto testa, ko je na primer malo mehkejše kot za mlečni kruh, dodamo toplo maslo in gnetemo toliko časa, da postane testo gladko. Gnetemo lahko z električnim mešalcem za testo.

Testo pokrijemo in pustimo, da vzhaja v toplem prostoru, ne pa na topli plošči. Vzhajano testo zvrnemo na pomokan prt, krog in krog zavihamo robove za dober centimeter, pomokamo in zvaljamo.

Mazanje potice ali potičenje in zvijanje: Če testo debelo zvaljamo, ga tudi debelo namažemo z nadevom, če pa ga tanko zvaljamo, ga tanko namažemo. Pazimo, da je testo ob robu, kjer začnemo zvijati, lepo namazano.

Ko smo testo namazali, potico kar se da tesno zvijemo. Položimo jo na pekač ali v model za potico, ki smo ga namazali najprej z mastjo in nato še z maslom, ter pazimo, da potice ne bi preščipnili. S tanko pletilko jo napikamo in pustimo vzhajati. Potica hitreje vzhaja, če jo namažemo s toplim nadevom, vendar naj temperatura nadeva ne presega temperature testa.

Pečenje: Vzhajano potico namažemo z jajcem in jo damo v pečico. Na začetku jo pečemo pri 220° C, ko zarumeni, pa temperaturo znižamo na 180° C. Pečemo jo eno uro. Pečeno potico pustimo nekaj časa v modelu, potem jo zvrnemo na desko. Vrhnjo skorjo namažemo z maslom ali oljem, da bo bolj voljna, in jo pokrijemo s papirjem in prtom, da se počasi ohlaja.

Potico pečemo z občutkom: če je močno vzhajana, jo takoj na začetku damo v pečico, razgreto na 220° C, da zavremo nadaljnje vzhajanje pri nižji temperaturi. Tako pustimo 10 minut, šele nato vročino znižamo na 180° C in pečemo do konca. Če pa potica ni dovolj vzhajala, jo damo najprej v pečico na 180° C, da še malo vzhaja, pustimo kakšnih 15 minut, nato vročino zvišamo na 200° C. Čez kakih 10 minut temperaturo znižamo na 180° C, kar je normalna vročina za pečenje potice, in pečemo do konca.

Orehov nadev
Orehe zmešamo z drobtinami, sladkorjem, kavo in stopljenim maslom. Prilijemo toliko vrelega mleka, da je nadev gost, in pustimo na toplem pokritega vsaj pol ure. Preden namažemo potico, vmešamo v nadev rumenjake, rum in trd beljakov sneg. Če je nadev mehak, je potica rada špehasta, zato prihranimo nekaj mletih orehov, da z njimi potresemo nadev, preden začnemo potico zvijati.

oglejte si tudi druge namige iz priloge:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

Kako živeti advent danes (3 - Izdelovanje voščilnic)

Kako živeti advent danes (4 - Božična devetdnevnica)

Kako živeti advent danes (5 - Postavljanje jaslic)

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Jan je obiskoval šolo, a je bil večji od svojih sošolcev. V šolo je šel pozneje, poleg tega je bil velik in debel. Razmišljal in razumeval je počasi, bil pa je zelo dobrohoten do sošolcev. Vedno jim je bil na voljo, rad se je smejal in z leti je postal zaščitnik manjših otrok.
Ko so se pri verouku pripravljali na božično igro, bi Jan v njej rad igral pastirja s flavto. Katehistinja pa mu je določila pomembnejšo vlogo; igral bo gostilničarja. Njegova velika postava bo kar sama govorila, da v gostilni ni prostora za Marijo in Jožefa.
Na predstavi se je trlo staršev in sorodnikov. Jan je z vso močjo doživljal dogodke svete noči. Prišel je na vrsto prizor, ko se je Jožef z Marijo počasi odpravil proti vratom prenočišča. Močno je potrkal na vrata. Gostilničar Jan ga je tam pričakal.
»Kaj hočeta?« je vprašal Jan in odprl vrata.
»Iščeva prenočišče.«
»Pojdita drugam! Gostilna je polna.«
Janove besede so sicer res zvenele nekoliko priučeno, njihov ton pa je bil odločen.
»Gospod, povsod smo zastonj iskali. Doga pot je za nama in na smrt sva utrujena.«
»Tu ni prostora za vaju,« je osorno odgovoril Jan.
»Prosim vas, gospod, moja žena Marija pričakuje otroka in potrebuje prostor, kjer bi se odpočila. Prepričan sem, da boste našli kakšen prostor. Ne more več.«
V tem trenutku je gostilničar prvič malo bolj prijazno pogledal proti Mariji. Sledila je daljša tišina, tako dolga, da se je med gledalci začutilo nelagodje.
»Ne! Pojdite drugam,« se je izza kulis zaslišal tihi glas šepetalca.
»Ne,« je ponovil Jan. »Pojdite drugam.«
Jožef je žalostno stisnil k sebi Marijo in skupaj sta se oddaljila. Toda namesto da bi Jan zaprl vrata gostilne, je ostal na pragu in sočutno zrl v nesrečni par. Imel je odprta usta, gubal je čelo in v očeh so se mu zalesketale solze.
V trenutku pa se je igra spremenila.
»Jožef, ne odhajaj,« je zaklical Jan. »Pripelji sem Marijo.« In z nasmehom na obrazu je dodal: »Lahko prespita v moji sobi.«

Nekateri so trdili, da je s to spremembo besedila Jan pokvaril predstavo. Po mnenju večine pa so si tisti večer ogledali najlepšo in najbolj sporočilno božično igro v življenju.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2016), 38.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

POSTAVIMO JASLICE
Z jasličnimi postavitvami po cerkvah so začeli jezuiti leta 1560 na Portugalskem. V Ljubljani so bile prvič postavljene v jezuitski cerkvi leta 1644. Jaslice so več kot okras, vabijo nas k molitvi, premišljevanju, poglabljanju … V družinah med prazniki postanejo kraj srečevanja in vsakodnevnega druženja. Včasih so tudi razlog za kak nesporazum: Kdo bo danes dal ovčke spat? - Kdo je spet odnesel Jezuščka k sebi v posteljo? - Pazi, da se kralji ne razbijejo!
Svečke na adventnem venčku prižigamo postopoma. Tudi jaslice lahko ustvarjamo korak za korakom, in tako stopnjujemo pričakovanje. Na sredini adventa naberimo mah. Takšen sprehod ali izlet, ki naj ga vodi oče, je za otroke nepozabno doživetje, vedno ga komaj čakajo. In ko bodo odrasli, bodo komaj čakali, da po mah odpeljejo svojo družino.
Mah posušimo, potem pa naredimo družinski sestanek: Kakšne jaslice bomo letos postavili? Kaj lahko izdelamo sami, kaj bomo kupili? Ali bomo nadgradili lansko postavitev ali začeli nekaj povsem drugačnega? Družba nam vsiljuje obilje vsega. Jaslice takoj na začetku decembra … Naloga nas staršev, pa tudi babic in dedkov, je, da otroke iz veselega decembra “prestavimo” v advent. To včasih pomeni veliko pregovarjanja, ki pobere kar nekaj moči.
Otroci najtežje pričakujejo svoj rojstni dan: ali ga bomo zato, ker ga tako težko čakajo in neprestano sprašujejo, praznovali mesec dni prej? Ne bomo. Zakaj bi torej prestavljali Jezusov rojstni dan?
»Pri prijateljih imajo že jaslice, pri nas pa ne. Tudi mi jih hočemo!«
»Ampak pri njih se bodo božiča nasitili, še preden se bo Jezus rodil – pri nas pa ne!«
Ne gre le za tradicijo, temveč za vzgojo: kakšen bi bil božič, če Jezusa postavimo v jaslice že za Brezmadežno? Dolgočasen, vsakdanji, prav nič prazničen. Naučimo otroke pričakovati in praznovati. Naučimo jih, da je čakanje dobro: ko si vzamemo čas za pripravo na nek dogodek, se vanj bolj poglobimo, ga pretehtamo in se mu predamo.
Smrečico lahko postavimo nekaj dni prej, a lučke prižgimo šele na sveti večer. Tudi Marijo in Jožefa lahko vzamemo iz škatle na omari, a postavimo ju na pot. Nazaret naj bo v najbolj oddaljeni sobi našega doma. Jožef in Marija naj počasi obiščeta vse otroške sobe, shrambo in kopalnico, preden priromata do Betlehema.
Sveti večer je tako lep, da je škoda prehitevati. Mi, naši otroci in vsi ljudje tega sveta si zaslužimo, da se božič zgodi počasi. Tudi če ni vse bleščeče, tudi če so se pokvarile lučke – nič ne de, poberite sveče z adventnega venca in bo svetlo. Naporni časi so in težko si je kaj novega privoščiti, marsikdo težko živi. Prav ubogi povedo, da se v uboštvu naučiš pristno veseliti malenkosti. Največje božično darilo je Jezus. Edino to šteje. In kar je najboljše, tudi mi smo njegovo rojstnodnevno darilo: On hoče nas – ob jasicah, hrepeneče. Rodil se je za nas, objema nas v naši bolezni, utrujenosti. On prihaja, četudi imamo bolne otroke, če se je pokvaril avto, če testo za potico ni vzhajalo, če je v kuhinjskem koritu ostala neumita posoda, če dna košare za perilo niste videli že od poletja. Na sveti večer nič od tega ne šteje.
Bodimo drug z drugim in z Njim. Objeti.

oglejte si tudi celotno prilogo:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

Kako živeti advent danes (3 - Izdelovanje voščilnic)

Kako živeti advent danes (4 - Božična devetdnevnica)

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Najraje od vsega v tem mojem majhnem in kratkem življenjcu imam nebo. Veliko, širno nebo, ki je tukaj v Idriji sicer nekoliko manjše, kot je na domačem Vipavskem ali v Rimu, vendar nebo, ki je vedno tako zelo prostrano, da ima tudi zame kak kvadratni meter, ne glede na to, kako se tisti dan počutim. Roke iztegnem pod njim, zamižim in sem kljub vsem sponam, ki si jih kdaj tudi prostovoljno nadenem, prost, velik, kakor je veliko moje srce, in imam končno veliko prostora za svoja hrepenenja, za pomanjkanja, za neuresničljivost, ker je moje telo preslabotno in moje življenje premajhno. Na nebu, ej, tam pa sem lahko kot ptica, ki nima meja in lahko poje in gleda in moli in ljubi, ne da bi morala paziti na korake.
Zato imam tako rad nebo. Nebo, ki se kakor jaz vsak večer odene v barvo, ki je še ni bilo in je ne bo več. Nebo, ki je vsak dan mlado, vsak dan drugačno in novo. Včasih zaljubljeno zardi, drugič se v sivini potuhne, kot da ga je sram. Spet drugič se veličastno razkazuje v vsem razkošju, včasih pa kot igrače navihano razmeče oblake. Kdaj te pogreje, kdaj te preseneti, kdaj te očara, kdaj te pomiri. Zato je tako lepo, tako domače. Kot da bi zrl v ogledalo, se kdaj zazdi, ko med vsem delom za trenutek postojim pred oknom in samo gledam in gledam …
Kot življenje je, res. In življenje ni črno-belo, pisano je. Življenje je kot nebo, polno sonca in polno oblakov in polno barv. In srečno živiš, ne takrat, kadar čakaš, da bo nebo brezmadežno modro, ne, temveč takrat, kadar je vsaka barva neba, življenja lepa, celo za tisti trenutek najlepša, samo zato, ker je edinstvena, pa četudi je zelo temna, tudi če nima ne sonca ne zvezd.
In najlepše pesmi so tudi take kot nebo, kot življenje, da so komu žalostne, komu lepe, prav take pač, da ujamejo življenje, kakršno je tisti trenutek, takšno, kot ne bo nikoli več. Ker je takšna tudi lepota, ki jo razumemo, sprejmemo, vzamemo kot dar, kot nocojšnje nebo je, ki ima takšno lepoto, kakršno potrebujemo nocoj. In je ne bo nikoli več, res nikoli več, kot tudi mene, ki sem lep samo v perspektivi tega čudno hitrega trenutka.
Lepota je lepa, ker je minljiva. In ni samo sladka, je tudi kisla in grenka in slana, a vseeno lepota, tako kot zgodba Štefane in Bertolina, o kateri je pel Iztok Mlakar in ki jo tako rad vedno znova zapojem, iz srca, kot bi šlo za mojo zgodbo, kot bi pel o samem sebi in vsem, kar sem, da ob njej potočim solzo v temnem večeru in ob zadnji noti, tako preprosti in do bolečine dovršeni, s kratkim vzdihom spet vstanem in grem na pot. Pod nebo, ki je nocoj spet tako, da ob njem lahko pogledam zvezde in rišem med njimi neko svojo pot. Pot, ki je ni prehodil še nihče in ki je nihče več ne bo, pot, ki jo moram narediti sam. In so ob meni samo pesmi, pesmi mojega življenja, s katerimi sem se srečal, s katerimi smo si drug drugemu dali jesti, preden smo spet morali na pot.
Imeti njegove pesmi je kot imeti prijatelja, ko si sam.

M. Rijavec, Mladinska priloga: Kolumna, v: Ognjišče 12 (2022), 73.

December je čas, ko je treba postaviti jaslice.
Najprej izberite prostor. In ta izbira nikakor ni nepomembna! Želite Božjega Sina, Njegovo družino in Njegove prve obiskovalce stisniti v kak kot ali jim boste odkazali častno mesto za mizo? Jih boste odpravili na pragu ali jih boste spustili naprej v dnevno sobo? V spalnico? K otrokom?
Iz otroštva se spomnim, kako smo nekoč kavč iz dnevne sobe pospravili v garažo in na njegovo mesto postavili jaslice. Si predstavljate?! Ves božični čas brez mehkega udobja pred televizorjem??!
In ko izbirate prostor za jaslice, se morate zavedati, da ne gre za prostor v vaših domovanjih, temveč za prostor v vašem srcu! Ne gre za predsobe, spalnice in dnevne sobe, kjer preživljate svoje dneve in noči, temveč za kamrice vašega srca, kjer živite svoje življenje! Ne gre za mizo, kjer nahranite svoje telo, temveč za mizo, kjer Gost postane Gostitelj! Tudi tu bi bilo verjetno treba kakšen kavč … kakšno razvado … kakšen greh … pospraviti v garažo in napraviti prostor za Boga.
Ko bo prostor izbran, pripravite mah. Mah … To je vaše bistvo. Vaša duša. Tisto, kar je v vas najbolj mehkega … zimzelenega …, kar preživi tudi pod debelo ledeno odejo … Nabirate ga lahko vse življenje … vse leto … A najbolj voljan se je ločiti od kamnite podlage prav v adventu … v pričakovanju …
Po tem mahu razporedite korenine, ob katerih se spotikate … Kamne, ob katerih ste se spotaknili … Kamne spotike …
Nato so na vrsti figurice. Najprej čreda, katere del ste tudi sami … Tu so vaši sorodniki. Vaši bližnji. In oddaljeni. Ovce: črne, bele, progaste in marogaste, koštruni in ovni …Tudi kakšen kozel se najde. Ali koza.
K njim postavite pastirje. Prve ljudi, ki so smeli videti in pozdraviti novorojenega Kralja. To so vaši pastirji. Vaši voditelji. Vaši duhovniki. Kakršnikoli že so … Čisti in umazani … Skrbni in malo manj skrbni … Sveti in malo manj sveti … Vaši pastirji … Nekateri med njimi so v preteklem letu preživljali zanimive preizkušnje … Težke … In smešne … Potrebne … In nepotrebne …
Potem je na vrsti hlevček … Štala … vsekakor … To je vaš vsakdan. Lahko je lep. Lahko podrt. Trden. Majav. Zakrpan. Prepišen. Topel. Svetal. Ali pa zapuščen. Votlina, morda …
V ta hlevček postavite oslička in volička. Vaše delo in vaše molitve. Vaš napor … s katerim vlečete naprej ta svet … In vaš mir … v ‘prežvekovanju’ tega sveta … in večnosti …
In ko se približa ura bosta vstopila Jožef in Marija …
Pripravite še seno … ali slamo … samo, da ne bo prazna … in nanjo položite Najsvetejše … Najsvetejšega …
In pustite, da vas Otrok blagoslovi ….

ČUŠIN, Gregor. Na začetku, v: Ognjišče (2012) 12, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Bila je lepa jesen. Bogato obložena s sadovi narave in z razkošjem barv. Uživala sem v šumenju suhega listja pod nogami in topli sončni žarki so me božali po nasmejanem obrazu, ko sem se bližala bolnišnici. V meni je vse kipelo od sreče: “Bom res postala mama? Je res pod mojim srcem vzklilo novo življenje? Kako bo mož vesel te novice, pa njegova bolna mama tudi!”
Šla sem k zdravniku, da bi potrdil ali ovrgel to moje navdušenje.
»Ni dvoma, noseči ste.« To je bilo vse njegovo navdušenje. Potem me je šokiral z besedami: »Oglasite se čez en teden, da poveste svojo odločitev!«
Sprva sem ga samo debelo gledala. »K-kaj naj bi se odločila?« sem izdavila komaj slišno.
»Za splav, a ne?« mi je vrgel čez mizo.
To me je tako prizadelo, da se niti braniti nisem mogla, in že me je s papirji v roki spremil do vrat in jih za menoj zaprl.
V meni so se začela oglašati vprašanja: “Kaj je narobe? Zakaj mi je dal ta čas za premislek nečesa, česar gotovo ne bom sprejela? Ali naj grem takoj nazaj in mu svoje povem?” Preveč sem bila boječa, da bi šla takoj nazaj.
Ko sem odhajala od zdravnika, nisem več videla lepega jesenskega dneva, nič več nisem slišala šumenja listja pod nogami, celo sončni žarki so postali hladni. “Zakaj? Zakaj?” mi je pozvanjalo v glavi. V očeh so se nabirale solze in nič se niso iskrile od veselja.
Po tednu dni sem se vrnila in povedala, da tega otroka hočem imeti in si ga močno želim.
»Prav! Odločitev je vaša!« mi je suhoparno, skoraj zadirčno odgovoril zdravnik. »Vse je v redu, nasvidenje čez en mesec.« In tega zdravnika mi je v službi toplo priporočilo kar nekaj žensk, češ da je eden najboljših pri nas! Joj, kakšni so šele tisti slabši? »Kar pri tem bom ostala,« sem sklenila, »morda sem pa res v dobrih rokah.«
Pozneje se je izkazalo, da se nisem dobro odločila.
Bila sem že visoko noseča. Od zdravnika sem se v službo peljala z mestnim avtobusom. Vsi sedeži so bili zasedeni. Stala sem, se močno držala in bilo mi je slabo. Ob meni sta sedela dva šolarja, stara okrog deset let. Neka gospa je stala ob meni in videla mojo stisko. Rekla je tema dvema otrokoma: »Fanta, dajta gospe sedež, vidita, da je noseča, pa še slabo ji je!« Pogledala sta me, kot bi mi hotela reči: Kaj imava midva s teboj? Kaj sva ti kriva za tvoje stanje? in sedela naprej. Še ju je gospa skušala dvigniti s sedeža, pa se nista premaknila. Zdržala sem do moje postaje in na svežem zraku mi je odleglo.
Naslednji dan sem zadnji hip ujela medkrajevni avtobus za domov. Tudi tu je bila gneča in veliko potnikov. Pridružila sem se jim. Naneslo je, da sem imela stojišče čisto spredaj, ob znanki iz sosednje vasi, vzgojiteljici in sošolki moje sestre. S pogledi me je premerila od nog do glave, kot sta me prejšnji dan tista dva otroka na trolejbusu, in mirno sedela naprej. Teh pogledov ne bom nikoli pozabila, tako so me ranili v dno duše. Ni me bolelo, da sem stala, bolel me je nekakšen prezir, zaničevanje, poniževanje, ki je bilo v teh pogledih. Ta njen pogled je bil tako nedvoumen, da se je nad njim zgrozil tudi znanec, ki je stal ob meni.
Mar je čudno, da sta se otroka tako obnašala? Nikakor ne, če sta imela slučajno tako vzgojiteljico, kot je bila ta. Otroci znajo dobro vpijati obnašanje svoje okolice.
Sredi avtobusa je sedel fant, ki ni kazal zanimanja za dogajanje okrog sebe in je nekam brezbrižno gledal skozi okno. Pa vendar je imel občutljivo, sočutno srce in prijazne oči. Ko sva se z očmi srečala, mi je nekako sramežljivo, a glasno zaklical: »Gospa, pridite sem, da se boste usedli na moj sedež. Lažje bom stal kot vi.« Ni me poznal. Bil je v tistih pubertetniških letih, ko so misli vsepovsod drugje in ne pri neki noseči neznanki. Bil je kot tisti usmiljeni Samarijan, ki je poskrbel za ranjenega tujca, medtem ko sta duhovnik in levit šla mimo.
Do doma sem imela eno uro vožnje. Ni me rešil samo stojišča in prerivanja ob izstopanju in vstopanju potnikov, pobožal mi je ranjeno srce s prijaznimi besedami, s svojim sočutnim in usmiljenim pogledom.
Spomnila sem se Marije, ki je z Jožefom in otrokom pod srcem iskala prenočišča in sočutja, pa ga ni dobili nikjer, kakor le v hlevu, pri ubogih pastirjih. Velikokrat lahko več sočutja in pomoči dobiš od tam, kjer ju najmanj pričakuješ.
Kmalu po teh dogodkih so se začele težave in zapleti. Sledili so zdravniški posegi, bivanje v bolnišnici, dokler se ni začel prezgodnji porod. Otrok ni preživel. Nihče mi ni povedal, zakaj.
Kljub vsemu nisem nikoli obžalovala, da sem se odločila za otroka. Bogu se zahvaljujem za sedem lepih mesecev življenja z njim, sreče, upanja, načrtov, pogovorov z otrokom pod srcem. Zahvaljujem se mu, da sem lahko nosila tega otroka, da je bil živahen v mojem naročju, da sem ga lahko s svojim telesom hranila, da je otrok dihal z menoj. Za vse to Bogu hvala! Drobnemu telescu ni dal, da bi živelo na tem svetu. Njegova duša, ustvarjena za večnost, je odpotovala k Očetu, kjer Boga slavi in prosi za nas.
Trpljenje me je utrdilo v ponižnosti, v spoznanju in veri, da Božja pota niso naša pota.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 45-46.