Dva tedna pred božičem so duhovnika povabili v otroški vrtec, da bi otrokom ob slikah predstavil božično zgodbo. Malčki so bili zbrani v veliki dvorani. Dva, ki sta prišla nekoliko pozneje, sta pustila odprta vrata. Duhovnik je zaklical: »Zaprita vrata!«
Čez nekaj časa je v dvorano prišlo še nekaj otrok, ki niso zaprli vrat za seboj in duhovnik je spet zaklical: »Zaprite vrata!«
Nadaljeval je s prikazovanjem in razlaganjem slik: ustavil se je pri sliki betlehemskega hlevčka. Pri razlagi je poudaril, kako mrzlo je moralo biti v hlevčku, kjer se je rodil Jezus. Prav tisti trenutek je prišel v dvorano še en otrok in tudi ta je pustil odprta vrata, da je duhovnika zazeblo v hrbet. Tedaj je zavpil: »Pa kdo je bil rojen v hlevu!«
In nežen glasek je odgovoril: »Jezus!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2019), 15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Prav nič nenavadno ni, da najmlajši član družine, benjaminček in postružek, velja za scrkljančka. Za tistega torej, ki ga imata starša najraje. In običajno se ta scrkljanček, benjaminček in postružek tega naziva brani ter trdi, da to ni res, ali celo, da ga nihče ne mara!
Zato moraš priznati, da je nekoliko nenavadno, da si se ti sam razglasil za ‘božjega scrkljančka’, ko si – resda v tretji osebi – o sebi pisal kot o “učencu, ki ga je Jezus ljubil”!
Običajno ostali sorojenci dotičnemu sckrljancu – malo za šalo in še večkrat za res – ta naziv neprestano mečejo pod nos. Z leti, ali pa zaradi nezadovoljstva z oporoko, lahko pride tudi do metanja polen pod noge. V ‘žaru borbe’, ko se stvari še dodatno zapletejo in pomešajo, pa lahko celo pride do metanja polen v nos!
Sprašujem se, je bilo kaj izpadov ljubosumja med apostoli, ki – to je treba povedati – res niste bili družina, pa vendar med seboj kar dosti požlahtani, predvsem pa v Božji ljubezni bratje in sinovi enega Očeta? V Evangelijih so sicer nekajkrat zabeležena trenja med vami, a nič hujšega in pohujšljivega. In tudi jaz se, da ne bo pomote, prav nič ne pohujšujem, še manj zgražam, saj sem tudi sam benjaminček in postružek, in še v letih, ko se počasi pripravljam, da na obed povabim Abrahama, kdaj pa kdaj slišim, da sem scrkljan!
Bil si eden prvih, ki ste krenili za Odrešenikom, in kot si zapisal, si ga celo obiskal na njegovem domu (Jn 1, 39), čeprav vsi po vrsti mislimo, da Jezus nima doma, ko je pa še sam rekel, da “nima kamor bi glavo naslonil” (Mt 8, 2). Si se pa zato ti pri zadnji večerji “sklonil k Jezusovim prsim” (Jn 13, 25) in sklepam, da si se malo ‘naslonil’, vsaj jaz bi se, in se mi zdi, da si lahko slišal kako Jezusu bije srce! To pa je crkljanje, da se reče!
In čeprav me v vsaki nadlogi tolažijo s stavkom, da “Bog tepe tistega, ki ga ljubi”, si se od celotne apostolske družine edino ti izognil mučeniški smrti ter dočakal visoko starost. Ne bom trdil, da nisi trpel ali da ti je bilo prihranjeno vse hudo, a priznati moraš, da te je tudi s tem nebeški Oče malo pocrkljal!
Precej po svoje oziroma drugače kot ostali trije evangelisti si popisal življenje ljubega Učenika. Kot si ga pač ti sam doživel, čutil in ljubil … Precej drugače od svojih apostolskih kolegov … In tudi jaz pišem, doživljam in čutim po svoje tako Kristusa, kot tebe in ne nazadnje ves svet, ki se suče mimo mene … Precej drugače kot moji bratje in sestre … Še posebej posvečeni bratje in sestre. S svetlimi izjemami, seveda!
Ne vem, če so tebe apostoli kaj postrani gledali, jaz čutim poglede, in vsake toliko me useka in zaboli kakšna beseda. A tako pač je! Saj tudi Kristus na veliki petek ni šel malo na špancir!
Skušam – po svetopisemsko – biti vsem vse, a na koncu koncev se zdi, da nisem nikomur nič. Oziroma vsem v napoto!
Bog se me usmili. Prav res in čisto dobesedno.
In ko sem ravno omenil veliki petek … Ljubljeni ti je v varstvo izročil svojo Mater. Da bi zanjo poskrbel ali da bi ona poskrbela zate? O tem se bomo scrkljančki pogovarjali ko se snidemo!
Ljubi moj sveti Janez Evangelist! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!v

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 114.

Popoldan se je počasi prevešal v večer in pri Matjaževih je vsa družina hitela z delom, da ga še pred mrakom končajo. Mudilo se je tudi zato, ker je bila v njihovi podružnični cerkvi polnočnica že ob desetih. Oče je bil še pri živini, dvojčka Matej in Matija sta v kurilnico s samokolnico vozila drva, mati je v kuhinji pripravljala večerjo, Helena in Marjana pa sta pospravljali svojo sobo. Letos sta prvič imeli sobo čisto zase, ko so na podstrešju uredili sobo za brata, s katerima sta dotlej imeli skupno spalnico. Končno sta bili sami zase s svojimi drobcenimi skrivnostmi, ki sta si jih ob večerih šepetaje pripovedovali.
Vsako leto so v hiši ob jaslicah postavili veliko božično drevo, kjer so se na vsak sveti večer zbrali ob koncu blagoslova doma.
»Postaviva si medve svoje božično drevo,« je iznenada vzkliknila Helena.
Marjana jo je začudeno pogledala: »Ja, in kje naj dobiva smrečico? Zakaj se nisi spomnila prej, da bi ti jo ata prinesel, ko je šel po smreko za v hišo?«
»Sama grem ponjo, vem za eno, sem si jo že ogledala, čisto blizu je in gaz pelje mimo nje. Hitro bom nazaj, ti pa nič ne povej našim. naj bo presenečenje. Ko jo bova postavili, jih bomo povabili v najino sobo, jaslice tudi imava, okraske smo delali v šoli,« je bila navdušena Helena in se oblačila.
»Ne hodi, prosim!« jo je prijela za roko Marjana. »Kmalu bo noč, da kje ne obtičiš,« je bila zaskrbljena.
»Nič se ne boj, saj je čisto blizu, brž bom nazaj. V drvarnici vzamem sekirico, pa grem. Ti lepo ostani v sobi, ko pridem, bom potrkala na šipo in ti podala smrečico skozi okno, naj bo res presenečenje,« je tiho zaprla vrata in se izmuznila ven. Mati je v kuhinjo ropotala s posodo, oče pa se je v hlevu pogovarjal z živino, zato je nihče ne slišal.
Malo jo stisnilo pri srcu, ko je po gazi hitela proti gozdu. Čeprav je bil še dan, se je gozdu že mračilo. Previdno, korak za korakom, je iz izhojene gazi stopila v cel sneg in se bližala mogočnim smrekam, ki so varovale nasad mladih smrečic. Že v pozni jeseni je njeno pozornost pritegnila smrečica z zelo lepo krošnjo. Mlade vejice so lepo v krogih krasile drobno deblo s čudovitim vršičkom.
»Ta bo moja, saj je vse tako gosto in se ne bo nič poznalo, če jo posekam,« je razmišljala, ko se je bližala svoji izbranki.
Naredila je še en korak in kriknila. Debela snežna odeja, ki je pokrivala nizko rastje, se je pod težo ugreznila, veje so se osvobodile snega, ona pa je padla med smrečje. Pogledala je kvišku in videla nad sabo odprtino in nebo, ki je postajalo vedno bolj temno. Skušala se je splaziti ven, a brez uspeha. Nad njo je bilo več kot meter suhega snega, ki se je vsipal. Spoznala je, da se iz te jame ne bo mogla izkopati, v njej je tlelo upanje, da jo bodo prišli iskat, saj jim bo Marjana gotovo povedala, kam je šla, ker je tako dolgo ne bo nazaj.
Marjana pa je v svoji sobi tiščala nos na šipo, napenjala oči in ušesa in čakala, čakala. Pričelo se je temniti, Helene pa od nikoder. “Kaj, če je kje obtičala?” ji je šlo na jok.
Že je hotela iti v kuhinjo, kjer so bili vsi zbrani za večerjo, ko je v sobo vstopila mati. »Ja, kje pa tičita ves popoldan? Čas je za večerjo, nikoli vaju ni bilo treba klicati, kaj je z vama. Kje pa je Helena?« je mati iskala z očmi po sobi.
»Ne smem povedati,« je med jokom izdavila Marjana.
»Za božjo voljo, povej, kje je?« se je oglasil oče iz kuhinje.
»Mogoče se je izgubila v gozdu, ker je šla po smrečico, da bi tudi medve imeli svoje božično drevo. Hoteli sva vas presenetiti ...«
»Sta pa nas zares pošteno presenetili,« je jezno rekel oče in že se je skupaj s fantoma oblačil, da jo pojdejo iskat. »V katero smer je šla?« je vprašal Marjano.
»Rekla mi je, da bo šla po tisti gazi, kot si šel ti po našo smreko,« je pokazala v temno okno.
Vzeli so močne baterije in krenili proti gozdu. Bila je že skoraj trda noč, še sreča, da ni snežilo, kot je bilo napovedano. Tako so šli po njeni sledi in prišli do luknje.
»Helena, si spodaj?« je zaklical oče in posvetil v globino.
»Ja, tukaj sem,« se je oglasila in si brisala solze strahu in veselja, da je rešena.
»Močno se primi za vrv, da te izvlečemo ven,« je rekel oče in ji vrgel vrv. Ovila si jo je okrog rok in vsi trije so jo s skupnimi močmi potegnili ven.
»Kaj pa si iskala v tej luknji?« je oče vse obrnil na šalo, da je prikril skrb in strah za dekle, ki ga je vsa preplašena gledala v strahu, da jih bo pošteno slišala. Oče pa je ni hotel kregati, vedel je, da je to, kar je prestala, že dovolj velika kazen.
»Hotela sem posekati tisto lepo smrečico, o kateri sem vam pravila, da bi jo dala v najino sobo, pa me je požrlo,« je povedala in se delala pogumno, čeprav je bila še vsa iz sebe.
»Zdaj ti jo bom odsekal jaz, a ne tiste tvoje najlepše. Če bi bila ti zadovoljna z manj lepo, bi jo vzela ob gazi in ne bi rinila v cel sneg. Bila bi že zdavnaj doma, brez strahu, ki si ga užila sama in si ga povzročila nam. To je tudi šola za naprej – ne moreš imeti vedno vse najboljše in najlepše,« je modroval oče.
»Saj me ni bilo nič strah,« se je postavila pred bratoma, ki sta ob teh besedah široko odprla usta in oči.
»Seveda je ni bilo strah,« je oče pomežiknil fantoma, ki sta razumela, kaj misli oče, a sta modro molčala.
»Zdaj pa domov k večerji in potem k maši in se zahvalit Bogu. Posebej ti, Helena, se mu imaš za kaj zahvaliti!« je rekel oče in pohitel pred njimi.
Šele ko so prišli od maše in sta v svoji sobici krasili božično drevesce, je Heleno obšel pravi strah, ko je pomislila, kaj bi se lahko zgodilo. Zavedala se je, da tega božičnega večera ne bo pozabila do konca svojih dni.
»Rodil si se ti,« je nežno položila Jezuščka v jaslice, »in na novo sem se rodila tudi jaz,« je rekla hvaležno. »Če bi takrat, ko sem šla v gozd, snežilo tako kot sneži zdaj, me ne bi našli in bi zmrznila v tisti jami.«
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 43-44.

Božični večer je. Pripravljam božično večerjo. Otroci delajo jaslice in zraven pojejo božične pesmi. Ta večer je za mene in za moje otroke drugačen, saj bomo prvič praznovali božič brez moža in očeta, ki je pred nekaj meseci umrl zaradi bolezni.
Spomini mi uhajajo nazaj v lansko leto, ko si skupaj z otroki delal jaslice. Saj veš, ti si vedno končal in dal na vrh smreke zadnji obesek. Tudi pel si z nami in se z nami veselil, ko je Jezušček tudi tebi prinesel majhno darilce. A vendar ti še vedno z nami živiš, saj je bilo tudi letos pod drevescem tudi zate darilo: Sveča. Ja, sveča kot simbol svetlobe in toplote, saj si tudi sam bil kot sveča, ki v svoji bolečini in trpljenju počasi izgoreva, vendar kljub temu do konca oddaja svetlobo in toploto, ter sveti in vliva upanje svoji družini, dokler ne dozori za večnost.
Za najino obletnico poroke sem ti na tvoj mnogo prerani grob nesla 17 nageljnov za 17 let najine ljubezni, ki sva jih skupaj preživela kot mož in žena. Vsak cvet naj pomeni zahvalo za vsako leto, ko sem z veseljem bila tvoja žena. V teh letih se nikoli nisva resno sprla, saj sva bila še vedno zaljubljena, kot, da bi vedela, da bo najina zemeljska ljubezen mnogo krajša. Res, dragi moj mož, iz leta v leto sem te imela rajši. Najbolj, dragi moj mož, te pogrešam ob večerih, ko te ni več pri skupni večerni molitvi, ni več tvojih čudovitih prošenj in tvojega blagoslova najinih otrok na čelo.
V sobi imam tvoj vzglavnik in na njem razgrnjen zgornji del tvoje pižame. Tja naslonim glavo, ko mi je hudo in sem s teboj in ti me potolažiš. A kaj, ko na svojih prsih ne slišim več bitja tvojega srca! Pogrešam tvojo toplo telo, tvoj stisk roke, tvoj objem, tvoj nasmeh, tvoj poljub… Nihče mi več ne reče moja žena, naša mamika. Nihče me več ne zagovarja, pogrešam najine pogovore, tvoje nasvete, tvojo tolažbo. Pogrešam najino skupno molitev pred spanjem, tri besede: rad te imam, križ na čelo, ter poljub za lahko noč. Res, s teboj sem živela kot v pravljici.
Ne sprašujem se več ZAKAJ?, ker na to vprašanje preprosto ni odgovora. Odgovor na to vprašanje ve samo On. On, ki je poskrbel, da sva se srečala in združil najini srci z vezjo večne ljubezni. On, ki je najin zakon blagoslovil s prečudovitim darom – z otroki. Hvala ti dobri Bog za čudovitega moža in za otroke, ki so najini srci in najin dom napolnili z veseljem in radostjo. Hvala ti dobri Bog, da si skupaj z nama začrtal najino skupno pot. Sedaj se je najina skupna pot končala, preostanek poti, pa bom morala prehoditi sama. Verjamem, da bom zmogla, ne bom omagala, saj mi Bog daje pot vere, upanja in ljubezni. Po tej poti bom vzgajala tudi najine otroke.
Tvoje zemeljsko življenje se je končalo. Vendar se tvoje življenje nikakor ni končalo, temveč se je spremenilo, saj sedaj živiš pri Bogu, ki nam je po svojem edinorojenem Jezusu Kristusu pripravil prostor v nebesih. Verjamem, da se v nebesih zopet srečava in se objameva.
Hvala ti, da sem lahko bila tvoja žena.
Tvoja žena

Hvala ti za tvojo izpoved, ki si jo zaupala Ognjišču. Težko si predstavljaš, koliko nam, ki delamo pri Ognjišču, to pomeni. Predvsem nam pomeni, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.
Prav ob praznikih številni ljudje še posebej občutijo samoto in praznino, ki nastane po izgubi najbližjih. Del tega razodeva tudi vaše pismo. Toda še bolj razodeva lep zakonski in družinski odnos. Kako lepo ste opisali zakonsko in družinsko molitev. Kako lepo skupno družinsko praznovanje. V našem času, ko mnogokrat slišimo o nasilju v družinah in beremo o ločitvah kot o nečem povsem normalnem, si takih pričevanj zakonskega in družinskega življenja lahko samo želimo. Vaše pričevanje je dragoceno, ker razodeva, kako nekaj lepega je družinsko življenje, kateremu je podlaga razumevajoč in skladen zakon, posvečen z zakramentom. Dragoceno je tudi zato, ker govori, da se je treba za tak odnos truditi. Ne pride sam od sebe, a je trud bogato poplačan. Še najbolj pa je dragoceno vaše pričevanje o veri, da vaš mož po smrti živi pri Bogu. Od tam vas spremlja. Prepričan sem: še bolj kakor vam je bil blizu, ko je živel med vami, vam je blizu sedaj, ko je pri Bogu. Hvala Bogu, da imate to vero, ki vam pomaga skozi težke trenutke izgube.
Sporočilo vašega pisma je dragoceno za vse, ki ga beremo, še zaradi nečesa drugega. Opozarja nas na problem, da so mnogi ljudje za praznike osamljeni. Vsaka samota je huda, a samota za praznike je še hujša in morda je najhujša prav samota za božični praznik. Takrat so naše oči zazrte v sveto družino, ki je sicer v izredno skromnih razmerah, a tudi izredno srečna, ker je skupaj in imajo njeni člani drug drugega, na katerega se lahko zanesejo, predvsem pa so srečni, ker imajo v svoji sredi Božje Dete, učlovečenega Boga. Zato v času božičnih praznikov pomislimo na osamljene, žalujoče, zapuščene ali bolne ter jih skušajmo na kakšen način razveseliti. Morda jim napišimo praznična voščila, morda jih obiščemo, morda jih povabimo na praznično kosilo ali večerjo. Morda poskrbimo, da bodo šli k maši ali jih sami peljimo. Praznik, ko bomo osrečili drugega, bo za nas dvakrat lepši.
Vaša družina je na neki način podobni sveti družini, ki je doživela izgubo, a je srečna, ker imate drug drugega in imate vero v Božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki je postal človek, nemočen otrok, da bi nam bil blizu. Postal je nemočen, da bi nam bil blizu v naši nemoči. Postal je ubog, da bi razumel naše notranje in zunanje uboštvo. Na božič nam je Bog izredno blizu, ker prihaja k nam prav tja, kjer smo najbolj nemočni in ubogi. Najbolj nežno nas poljublja v rano, ki nas najbolj boli.
Božič ima močno sporočilo tudi za osamljene in žalujoče. Pred leti sem obiskal zakonski par, ki dolgo let ni mogel imeti otrok. Ob tej bolečini je bil prav njun božič, ko sta gledala na dete v jaslih, sama pa bila brez otrok, še bolj žalosten. Toda prav v tej žalosti so se ju dotaknile besede, ki so ga angeli prinesli pastirjem: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je rodil Odrešenik« (Lk 2,10-11). Rekla sta si: »Veselje za vse ljudi? Torej ni nihče izvzet iz tega veselja! Tudi midva ne. Od tedaj božič ni bil več žalosten praznik, ampak izvir upanja in veselja. Ko prvič pišem pismo meseca, želim tak praznik tudi vam, vaši družini in vsem bralcem.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca) Ognjišče (2017) 1, str. 6

1953
Bližali so se božični prazniki in toplo nam je postajalo pri srcu. Majhna skupina smo bili, zato pa je bila beseda bolj živa in prisrčna. V takem razpoloženju smo se spomnili, da so tu notri nekateri sobratje pred časom prepisovali iz župnijskih matičnih knjig za državne matične urade. Začeli smo stikati okrog in nenadoma sem zagledal v kotu na polici stekleničko. Je črnilo ali ni? Je že suho, posodica prazna? Nekaj kapljic je še bilo na dnu. Primešal sem malo vode in stresal stekleničko, da je voda počrnela. Gostiša mi je ponudil zobotrebec, p. Lederhas pa dal papir od ovoja neke revije.
Narisal sem sveto Družino z oslekom in volekom , pastirčka in rajajoče angelce. Z rezilom iz okovice za čevlje sem risbo izrezal in za sveti večer smo imeli v škatli za kruh jaslice.
Prepevali smo in molili, kakor bi bili doma, spet otroci. Po končani pobožnosti smo škatlo obrnili, da se je božična skrivnost skrila pred strogimi pogledi paznikov. Pred temi jaslicami smo opravili molitve tudi na sveti večer pred novim letom. Toda na novega leta dan smo pozabili škatlo obrniti in paznik je kakor Herodež sveto Družino zaplenil, potem pa hotel zvedeti od nas, s čim smo si drznili narediti jaslice v kazensko-poboljševalnem domu. Ko smo mu razložili, se je potolažil, sveta Družina z angelci in pastirčkom pa je le šla z njim. Od takrat smo ga imenovali Herodež.

1954
Če je bil božič 1954 v usnjarni na Igu pristno zaporniško doživetje, je bilo božičevanje v sobi št. 7 naravnost pretresljivo zaradi skromnosti zunanjega okvira, a toliko bolj bogatega notranjega praznovanja, ki more predreti skozi vse zidove, mimo bodeče žice, psov in paznikov, nadzornikov in zunanje straže ...
Doma v sobi št. 7 smo za sveti večer opravili tri rožne vence in po stari navadi pokadili, da je prijetno dišalo. Profesorju Jegliču je namreč sestra skrito v paketu poslala kadila. Nenadoma zaškrta ključ v vratih in se pojavi nadzornik Kretič: »Kaj pa tako čudno diši, kaj pa cvrete na peči?« Jeglič stopi naprej in mu pomoli pod nos odprto ribjo konzervo rekoč: »Gospod nadzornik, to sem hotel malo pogreti, pa diši.«
Že nekaj tednov prej mi je Darko skrivaj pokazal kemični svinčnik in iz prevajalnice je dobil nekaj kosov lepenke. Tako sem spet narisal jaslice: dva angela sta nad hlevčkom razpenjala napis Slava Bogu – Mir ljudem, v sredini so kukale tri angelske glavice; sveta Družina je bila od hoje trudna in nekoliko toga, osel in volek pa sta gledala oba v isto smer, da je bilo kar nerodno sestaviti skupino v hlevčku. Še nekaj pastirčkov in ovčk.
Jaslice so bile na sveti večer postavljene na zasilno polico med dva pograda. Ko smo med kajenjem opravljali – okrog mize hodeč – rožne vence, se je vsak s srcem, polnem domotožja, oziral nanje. Ker je prof. Jeglič vtihotapil tudi vino in hostije, smo imeli polnočnico. Maševal je p. Ledergas na jetniškem kovčku s konzervno posodo za kelih. Še nikdar nisem doživel takšne polnočnice!
»Detece na slamici, nocoj smo tudi mi s teboj na slamici ...« Kakor Detetu hlevček ni odvzel božanstva, tako tudi nam ječa, slama, trdo delo in poniževanje ni vzelo ne duhovniškega ne slovenskega dostojanstva, pa tudi človeškega ne! Hvala Bogu za vse to!
Ljubo Marc, Črepinje. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 92.

Apostol Janez se v svojem evangeliju predstavi kot “učenec, ki ga je Jezus ljubil” (Jn 21,20). Bil je najmlajši v zboru dvanajsterih apostolov, Gospodu vedno najbližji. Skupaj z bratom Jakobom in Petrom je bil priča Jezusovega poveličanja na gori Tabor in obujenja Jairove hčerke. Edini od apostolov je ostal Jezusu blizu v njegovem trpljenju – tudi pod križem na Kalvariji, kjer mu je umirajoči Odrešenik izročil svojo Mater. V apostolsko službo je bil poklican hkrati z bratom Jakobom, ko sta z očetom Zebedejem popravljala ribiške mreže. Sam pa je zapisal, da je bil učenec Janeza Krstnika, ki je nekega dne pokazal na Jezusa, ko je šel mimo: »Glej, Božje Jagnje!« (Jn 1,36) in Janez je šel za njim. Po Jezusovem vstajenju se je skupaj s Petrom prepričal, da je njegov grob prazen. Po Gospodovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha je deloval v Efezu, kjer je bil tudi varuh Jezusove matere Marije. Čudežno je bil obvarovan mučeniške smrti in izgnan na otok Patmos, kjer je napisal Razodetje, preroško knjigo Nove zaveze in zadnjo knjigo Svetega pisma. Umrl je okoli leta 100 v visoki starosti. (sč)

Na sliki: Metzinger V., Evangelist Janez, les, 1742, Kamnik, p. c. sv. Primoža in sv. Felicijana nad Kamnikom (prižnica).

Na slovenskem ozemlju je 16 cerkva, ki so posvečene sv. Janezu Evangelistu; sedem je župnijskih (nekatere v soupravi), devet je podružničnih. – V LJ nadškofiji stojita dve njegovi ž. c., v Retečah (1) in v Šentjoštu nad Horjulom (2); na ozemlju nadškofije so še tri p. c. Janeza Evangelista: Gorenja vas (7) (Gor. Logatec), Počakovo (8) (Svibno) in Vine (9) (Zagorje ob Savi). – V KP škofiji je evangelistu Janezu posvečena ž. c. v Ročah (3) (souprava Most na Soči), in še štiri p. c.: Javorje (10) (Hrušica), Dol (11) (Predloka), Tatre (12) (Pregarje) in stara cerkev na Ustjah (13). – V NM škofiji so sv. Janezu Evangelistu posvečene tri ž. c.: v Krškem (spodaj), v Novem mestu (4) (NM - Sv. Janez) in na Sinjem Vrhu (5) (souprava Vinica), še dve pa sta podr.: v Dobličah (Črnomelj) in v Mačkovcu (14) (Žužemberk). – V MB nadškofiji je edina ‘Janezova’ cerkev ž.c. v Dravogradu (6). – CE in MS škofija nimata nobene cerkve posvečene sv. Janezu Evangelistu. (mč)

 sv. Janez Evangelist - KRŠKO

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 12, str. 115

Antoine de Saint-Exupery, pisatelj Malega princa, je bil pionir med letalci. Njegovo ime je tesno povezano z zlato dobo letalstva, ko so piloti leteli skozi puščavske nevihte in čez gorske verige prevažali pošto. Bil je že znan pisatelj, ko je izbruhnila druga svetovna vojna.
Zelo rad je imel svojo domovino Francijo, ki so jo zasedli Nemci. Odločil se je, da bo pomagal svoji domovini v času stiske kot vojni pilot. Prijatelji so bili prepričani, da bi svoji domovini veliko bolj koristil kot pisatelj, kakor pa kot letalec, zato so mu hoteli omogočiti varno delo. Zavrnil je to ponudbo in vztrajal, da hoče biti vojni pilot.
»Kaj pa tvoje pisanje?« so ga vprašali.
»Če se ne bom uprl s svojim življenjem, ne bom sposoben pisanja,« je odvrnil ter dodal: »Beseda mora postati meso.«
Dovolili so mu, da je opravljal izvidniške polete. In med enim takih poletov je leta 1944 tudi izginil brez sledu. Pred leti se je oglasil nemški pilot, ki je izjavil, da je Exuperyjevo letalo sestrelil on.
Občudujemo njegov pogum in duha žrtvovanja. Vzbuja pa se nam tudi vprašanje, kaj je mislil, ko je rekel: »Beseda mora postati meso!« Besede so umetne, v zraku, morajo pa postati vidne, otipljive. Lačnemu nič ne koristi govoriti o hrani, če te res skrbi zanj, mu moraš dati kos kruha. Tako besede postanejo meso.
Saint-Exupery bi lahko napisal skladovnico knjig o domoljubju, a kar je naredil, govori glasneje, kakor vse, kar je napisal. Njegov zgled nam približa božični evangelij. V njem sveti Janez o Jezusovem rojstvu pravi: “ ... in Beseda je postala meso in se naselila med nami” (Jn 1,24).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2017), 15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Imeti konja – to so vedno pogosteje postajale Ajdine sanje. Ne le sanje, ampak kar velika želja! Kot očarana je skozi okno opazovala brata Bora, ki je na povodcu vodil svojega Bliska. Konj sicer ni bil njegov, ampak vedno je govoril, kot da je.
»Kdaj bom tudi jaz dobila konja?« je spraševala očeta in mamo. Odgovarjala sta ji, da je s konji veliko dela, ki bi ga ona ne zmogla, predvsem zato ne, ker je še premajhna.
Ampak njej se je zdelo, da je že skoraj dovolj velika in da se ji godi krivica.
Ker je starša nista razumela, se je potožila babici. Tudi ona ji je rekla, da je res še nekoliko premajhna, ampak jo je tudi pobožala po laseh rekoč: »Razumem te,« in Ajdi je bilo takoj lažje. Tudi Miklavžu je pisala, da si želi konja, a se je že vnaprej bala, da ga ji ne bo mogel prinesti. Le kako bi mogel velikega konja položiti v košaro, v kateri ji je vsako leto puščal darila. Zato ni bila tako razočarana, ko je zjutraj našla med darili marsikaj, samo konja ni bilo.
Popoldne je prišla na obisk babica. Neki poseben nasmeh je opazila Ajda na njenem obrazu.
»Nekaj reči je Miklavž pustil tudi pri nas,« je rekla, ko je odložila torbo. Vsako leto je bilo tako. Ajda jo je lani sicer vprašala, zakaj Miklavž ne pusti vseh daril na enem mestu, a čeprav ni dobila jasnega odgovora, ni spraševala naprej. Tokrat pa ni nič vprašala, temveč je samo pogledala v babičino torbo. Z roko je segla mimo piškotov in bombonov in zatipala v papir zavito nekaj mehkega. S prstki je božajoče raziskovala celoten ovoj in se ustavljala na posameznih mestih. Previdno je potegnila zavitek iz torbe. Stisnila ga je k sebi in z žarečimi očmi pogledala babico: »Konjička mi je prinesel Miklavž!«
»Saj darila še odvila nisi!« se vsi začudili.
»Jaz pa dobro vem, da je konjiček!« je odločno rekla in začela odvijati. Najprej sta se prikazali dve nogi, nato še dve, za njimi pa glava.
»Vidite!« je dejala ponosno in skočila babici v naročje. Ni vedela, ali bi božala konjička ali babico. Še nikoli ni videla tako lepega konja. Bil je iz mehkega rjavega blaga, glavo je imel visoko dvignjeno. za oči je imel dva svetleča gumbka, rep je bil skoraj pravi
»Zdaj imam tudi jaz konja!« se je obrnila k Boru.
»Ki pa ni čisto pravi konj!« ji ni ostal dolžan.
»Kaj pa ti veš! Mojega je prinesel Miklavž, tvojega pa ne!«
»Skoraj pravi je,« je posegel vmes očka in resno pogledal Bora, da ta ni izrekel besed, ki jih je imel že na jeziku.
Kamor je potem šla Ajda, je z njo šel tudi konjiček. Tako prijetno mehak je bil, tako voljan, tako njen.
Malo pred božičem je Bor ponosno povedal Ajdi, da bo skupaj s svojimi prijatelji na Štefanovo peljal svojega Bliska k blagoslovu. »Naš župnik bo blagoslovil naše konje,« je dodal.
Po maši v podružnični cerkvi so šli na cesto ped cerkvijo. Kmalu so izza vogala prijahali jezdeci na lepo urjenih in okrašenih konjih. Blisk je bil med prvimi, za njim jih je bilo še vsaj deset. Malo pred cerkvijo so se postavili v vrsto, nato pa drug za drugim ponosno prijezdili mimo župnika, ki je vsakega konja in konjenika posebej blagoslovil.
Ko so konjeniki odšli, je Ajda pocukala mamo za rokav. »Reci gospodu župniku, naj blagoslovil še mojega.«
Začudeno jo je pogledala. »Ampak, saj tvoj ni …« se je ustavila sredi stavka.
»Prosim,« je prosila z očmi in besedami.
Mama se je obotavljala. Ajda je čutila zadrego v njenem pogledu, zato ji je bilo skoraj žal, da je izrekla to prošnjo. Bila je presenečena, ko je mama spustila njeno roko in stopila do župnika. Župnik je mamo pozorno poslušal, potem pa sta se oba obrnila k Ajdi.
»Mamica mi je povedala, da čaka še en konjiček za blagoslov,« je dejal in se ji prijazno nasmehnil.
Ajdi je postalo nerodno. Ampak župnikov dobrohotni pogled jo je ojunačil, da je segla v žep in potegnila iz njega svojega konjička. Z obema rokama ga je dvignila proti župniku.
»Tako imenitnega konja pa res moram blagosloviti,« je dejal, naredil z roko nad konjičkom velik križ in ga blagoslovil z zadnjimi kapljami blagoslovljene vode.
»No, pa ima vse blagoslove kot pravi konji,« je rekel župnik, pobožal Ajdo po glavi in spregovoril z mamico nekaj besed.
»Hvala,« je rekla Ajda bolj konjičku kot župniku, ki pa jo je vseeno slišal.
Ajda kar ni mogla verjeti, da se je vse res zgodilo. Mehko je božala svojega konjička in ga stisnila k sebi. Srce ji je tako močno bilo, da je imela občutek, da bije tudi konjičku.
Silovito se je oklenila mamice. Mamice, ki zmore vse in naredi vse. Zaradi nje ima skoraj pravega konja.
In nestrpno je čakala, da bo srečala Bora. Nikoli več ji ne bo mogel reči, da njen konjiček ni skoraj pravi konj. Vse blagoslove ima, kot vsi drugi konji. Tako je dejal tudi gospod župnik.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2022), 76-77.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.