Žrelo in grlo sta dva organa, ki v našem telesu opravljata različne naloge. Ob vnetju enega ali drugega imamo različne težave, zato je pomembno, da ločimo, kaj nas boli, saj tudi zdravljenje ni povsem enako.
Žrelo je vez med prebavno in dihalno potjo in leži neposredno za ustno votlino. Po njem hrana in pijača potujeta iz ustne votline v požiralnik, zrak pa v pljuča. Grlo pa je postavljeno nižje, leži nad sapnikom in omogoča zraku, da pride do zgornjih in spodnjih dihal (pljuč). Osnovna naloga grla je dihanje. V grlu nastaja tudi glas, kar nam omogoča glasovno sporazumevanje. Grlo prav tako poskrbi za zaščito pljuč, saj preprečuje uhajanje hrane in pijače v dihalne poti.

Žrelo
Žrelo je cev v vratu, ki povezuje nos in ustno votlino ter se nadaljuje v sapnik in požiralnik. Pomemben del žrela je poklopec (epiglotis), ki preprečuje, da bi hrano in pijačo vdihnili v pljuča. Žrelo je del obeh sistemov, dihalnega in prebavnega. Skozenj prehajajo hrana, tekočina in zrak. Tako je udeleženo pri požiranju, govorjenju in dihanju. V žrelu se nahajajo tonzile (mandlji), ki imajo imunsko funkcijo in se zato povečajo ob vnetju. Glavna vloga žrela je, kot že ime samo pove, požiranje. Boleče žrelo je lahko posledica različnih bolezni. Lahko gre za povsem navaden prehlad ali pa (redkeje) za resnejša obolenja.

Vnetje žrela ali faringitis
Kadar torej bolnik toži, da ga boli grlo in da težko požira, ga dejansko boli žrelo, ki je takrat najverjetneje vneto. Vnetje lahko povzročijo fizikalne snovi, razni dražeči plini ter mikroorganizmi: baterije, virusi in redko glive. Vnetje žrela je lahko tudi posledica alergije in pa refluksa želodčne kisline iz požiralnika. Akutno vnetje žrela v približno 95 % povzročijo virusi, bakterijsko vnetje pa je velikokrat posledica okužbe s streptokoki.

Grlo
Grlo je del dihalnega trakta. Njegova glavna vloga je govorjenje in dihanje. Druga vloga grla je zaščitna, saj pri požiranju zapre dihalno pot in s tem prepreči, da bi delci hrane ali tekočine prešli v pljuča.

Vnetje grla ali laringitis
Vnetju grla strokovno pravimo laringitis. Povzročajo ga isti dejavniki kot pri vnetju žrela. Najpogostejši simptomi so glasovne motnje (hripavost), kašelj, motnje požiranja in težave z dihanjem (kadar oteklina v grlu zaradi vnetja otežuje dihanje).

Virusne in bakterijske okužbe
Težave z žrelom in grlom so lahko zelo neprijetne. Sluznica je v tem predelu prekrita z zaščitno plastjo protiteles, ki pa posebej v zimskih mesecih lahko oslabi in je dovzetna za okužbe z virusi in bakterijami. Med najpogostejše virusne povzročitelje vnetja žrela sodijo virusi influence in rinovirusi. Viroze običajno spremlja nosni izcedek, povišana telesna temperatura in kašelj.
Med najpogostejše virusne okužbe sodi prehlad, ki prizadene nosno sluznico. Pojavi se s tekočim izcedkom iz nosu, zamašenim nosom in praskanjem v žrelu. Prehlad spremlja rahlo povišana telesna temperatura. Akutna faza traja okoli dva dni, popolna ozdravitev pa traja do dveh tednov.

Gripa
Gripa je prav tako virusna bolezen, ki lahko povzroči hude in življenje ogrožajoče sekundarne bolezni. Posebej ogroženi so kronični bolniki in starejši ljudje. Običajno sta prva znaka mrzlica in bolečine v okončinah. Sledijo vročina, suh kašelj, glavobol in oslabelost. Boleče grlo in izcedek iz nosu niso tako izraziti. Kljub temu da gripo povzročajo virusi, so lahko posledice bolezni bakterijske okužbe, kot je na primer vnetje srčne mišice ali pljučnica. Zato strokovnjaki svetujejo cepljenje proti gripi vsem kroničnim bolnikom in starejšim osebam.

Angina
Angina je bakterijsko vnetje žrela (žrelnice in mandljev). V večini primerov ni nevarna, nezdravljena pa lahko povzroči tudi resnejše zaplete s trajnimi posledicami.
Angina se začne nenadno, s povišano telesno temperaturo in mrzlico ter bolečinami v žrelu pri požiranju. Kašlja običajno ni, bolnik ima močno pordeli nebnici in povečane bezgavke. Na nebnicah so lahko gnojni čepki ali pa so prekrite z belimi oblogami. Na mehkem nebu pa so lahko prisotne drobne pikčaste krvavitve. Pri močnih bolečinah žrela je lahko celo moteno požiranje sline. V večini primerov je povzročitelj angine bakterija beta hemolitični streptokok, (Streptococcus pyogenes), ki se dobro zdravi s penicilinom.
Angino lahko povzročijo tudi številni respiratorni virusi, med njimi Epstein-Barr, ki povzroča infekcijsko mononukleozo.
Obisk zdravnika je potreben pri bolečinah žrela, ki trajajo več kot 48 ur, pri bolečinah v žrelu brez prehlada, nujno pa v primeru v primeru hujših težav s požiranjem ter ob pojavu težjega dihanja.

Zakaj je angina lahko nevarna?
Angina je potencialno nevarno obolenje zaradi številnih možnih zapletov. Zapleti so septični (gnojni) in imunsko pogojeni (negnojni). Septični nastanejo zaradi širjenja bakterij v okoliško tkivo. Če se vnetje razširi na tkiva in se ob mandljih ali za njimi ustvari novo žarišče, nastane peritonzilarni ognojek oziroma absces. Oteklina je lahko tako velika, da lahko ovira dihanje in požiranje. Lahko se pojavi tudi obilno izločanje sline. Ker je žrelo povezano z ušesom prek Evstahijeve cevke, lahko pride do okužbe srednjega ušesa.
Med negnojne zaplete angine spada ledvična okvara, ki je lahko prehodna ali celo trajna. Resen zaplet je tudi revmatična vročica, ki nastane 2–3 tedne po akutni fazi bolezni in prizadene srčno mišico, sklepe, podkožje in osrednje živčevje.

Laringitis
Laringitis je vnetje sluznice larinksa (grla) in glasilk zaradi okužbe, draženja ali čezmerne obremenitve glasilk. Glasilke so sluznične gube v grlu, ki prekrivajo mišico in hrustanec. Zvok običajno tvorijo tako, da se gladko odpirajo in zapirajo ter vibrirajo. Pri vnetju grla so glasilke vnete ali otekle zaradi okužbe, draženja ali obremenitve, zato je zvok, ki nastaja ob prehajanju zraka skoznje, spremenjen. Posledično imamo hripav glas, lahko pa ga popolnoma izgubimo. Vzrok za vnetje grla so lahko tudi dražeči plini ali visoka obremenitev s prahom. Včasih so za bolezen odgovorne tudi alergije ali kronično ovirano dihanje skozi nos, pri katerem je mogoče dihati le skozi usta. Vnetju grla se lahko potencialno izognemo tako, da se izogibamo snovem, ki dražijo sluznico. Prav tako so za grlo obremenilni presuhi ali zakajeni prostori.

Krup ali laringotraheobronhitis
Krup je bolezen dihal, ki jo običajno sproži akutna virusna okužba zgornjih dihal. Posledica okužbe je oteklina grla, ki moti normalno dihanje, čemur sledijo klasični simptomi – lajajoč kašelj, siganje (stridor) in hripavost. Simptomi so lahko blagi, zmerni ali hudi in pogosto se poslabšajo ponoči.

Epiglotitis ali vnetje poklopca
Pomemben del žrela je hrustančna tvorba – poklopec (epiglotis), ki preprečuje, da bi hrana in pijača prešla v pljuča. Akutno vnetje poklopca je življenjsko ogrožajoče stanje. Nastane lahko kot posledica poškodbe poklopca (vroča hrana in drugi tujki – ribja kost), lahko je posledica virusne okužbe. Poškodovana sluznica poklopca pa dovoljuje vstop patogenim bakterijam, ki povzročijo vnetje. Bolezen nastopi naglo, bolnik je splošno prizadet, ima hude težave s požiranjem s prisotno bolečino. Bolnik se slini in ima spremenjen glas. Lahko se pojavi krup. Poklopec je zadebeljen, rdeč, včasih so prisotni gnojni abscesi. Bolnika je treba takoj odpeljati v bolnišnico zaradi nevarnosti zadušitve.

Laringofaringealni refluks
Laringofaringealni refluks je zatekanje želodčne vsebine v žrelo in grlo, lahko tudi v sapnik in pljuča, ob čemer ni nujno, da je okvarjena sluznica požiralnika in da bolnik čuti zgago. Kislina, prebavni encimi in žolč povzročijo na sluznici žrela in grla okvare, ki jih občutimo kot draženje, bolečino in neprijeten občutek. Pojavi se lahko hripavost, glasovna utrudljivost, zmanjšan glasovni obseg, občutek tujka v žrelu in grlu, stiskanje v žrelu, občutek odvečne sluzi v žrelu in grlu, dolgotrajen kašelj, kašelj, ko se uležemo, jutranji kašelj, vneto in boleče žrelo, oteženo požiranje, zgaga ...

Rak grla
Rak se lahko razvije v katerem koli delu grla, običajno pa se začne na glasilkah. Sprva se pojavi hripavost, nato motnja glasu. Povzroča tudi motnje dihanja, torej težko sapo, in/ali motnje požiranja. Pri motnjah požiranja se pojavi občutek cmoka v grlu, ‘zaletavanje’ hrane pri požiranju ali popolna nezmožnost požiranja.

Pojavi se tudi bolečina različne stopnje. Moški obolevajo pogosteje kot ženske, med pogoste dejavnike tveganja pa sodijo izpostavljenost določenim kemikalijam, kajenje in prekomerno pitje alkohola.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 12 (2023), 82-83.

Splošni pomen besede odrešenje je: rešitev iz nekega stanja, ki ni takšno, kakršno bi moralo biti. V teološkem pomenu pa je odrešenje predvsem Kristusovo učlovečenje, življenje in delovanje, njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Kristus nas je odrešil stanja, ki zaradi greha (izvirnega in osebnih grehov posameznikov) določuje človekovo bivanje na zemlji, in nam tako kljub temu stanju omogočil doseči zveličanje. Človek je odrešen po milosti, ki nam je dana zaradi Jezusa Kristusa. Da se to uresniči, moramo na božjo ljubezen, ki se nam je razodela po Jezusu, odgovoriti z vero, upanjem in ljubeznijo. Milost odrešenja nam ‘doteka’ po zakramentih. Odrešenja človek ne more biti deležen brez svojega sodelovanja. To poudarja sv. Avguštin, ko pravi, da nas je Bog ustvaril brez nas, zveličal pa nas ne bo brez nas. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 12, str. 47

Ko poslušamo življenjske zgodbe športnikov, spoznavamo, da so njihovi uspehi sad trdega dela in neštetih odrekanj ali stroge askeze. Nekaj podobnega velja tudi za krščansko življenje, mar ne? (Viktor)
Askeza (grško askesis – vaja, vežbanje) je starim Grkom pomenila urjenje in zdržnost telovadcev pred tekmami. Na moralnem področju pa askeza pomeni brzdanje nižjih nagonov, zmernost v jedi in pijači, potrpežljivo prenašanje trpljenja. Tako askezo so gojili v antiki pripadniki raznih grških filozofskih šol, zlasti pa jo gojijo verstva, med njimi krščanstvo. Odpoved in premagovanje nista sama sebi namen, ampak vadba, ki naj človeka usposobi, da se obvlada in ohrani svoje človeško dostojanstvo. V krščanstvu se je askeza najbolj razmahnila med redovniki. Krščanska askeza je hoja za Kristusom po njegovem vabilu: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr 8,34). ‘Hoja za Kristusom’ je tudi naslov najbolj znamenite asketske knjige, ki jo pripisujejo avguštinskemu kanoniku Tomažu Kempčanu († 1471) in je še danes zelo priljubljena, čeprav ji očitajo, da je njena duhovnost svetobežna. Človeku, ki se vadi v askezi, pravimo asket; asketika pa je eden od študijskih predmetov na teološki fakulteti, zdaj duhovna teologija.
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 27.

Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

Človeška ribica ni vedno živela v jami, njeni predniki so živeli na svetlobi. A v nekem obdobju zgodovine so se skrili v jamo … in tam ostali. Človek ni vedno živel sam, ampak je bil ustvarjen za Odnos. A v nekem obdobju je začel verjeti laži, zato je pretrgal Odnos, s tem pa tudi odnose. Ostal je sam in se skril v jamo, v temo … in tam bi ostal, če ne bi prišla Luč. On. Odrešenik.

V jami je udobno
V jami je temperatura skozi celo leto praktično enaka. Velikih živali ni – največja jamska žival je človeška ribica –, zato je manjša verjetnost, da bi nas kdo pojedel. A v jami je tudi tema, kdor pa »hodi v temi, ne ve, kam gre« (Jn 12,35) … Zato vse ostaja točno tako, kot je. Kolikokrat se zavlečemo v jamo in obstanemo v temi, čeprav vemo, da je tam hrane premalo? Da smo poklicani za nekaj več …

Jamske živali so se na pomanjkanje hrane prilagodile ...
Človeška ribica zdrži brez hrane tudi 10 let! Koliko let brez Hrane lahko zdržimo mi? A zdržati ne pomeni tudi zares živeti. Lačen človek namreč postane obupan in preračunljiv, sebičen in zloben. Poje, karkoli najde v jami, četudi so to iztrebki netopirjev ali trupelca kobilic. Še rožičev za svinje se ne bi branil, če bi mu jih kdo dal (prim. Lk 15,16) ... Ker torej uživamo pokvarjeno, celo strupeno hrano, trpimo še bolj. Podobno kot krvotočna žena, ki je veliko »pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše« (Mr 5,26). Problem je, ker Hrano vedno znova iščemo na napačnem koncu – v temi. »Bog pa je luč in v njem ni nobene teme« (1 Jn 1,5).

Brez Svetlobe ni Življenja
Hrane v jami primanjkuje zaradi preprostega dejstva: tam ni svetlobe. Samo na svetlobi lahko namreč rastline s fotosintezo na novo proizvajajo sladkorje, ki so potem hrana tudi za ostala živa bitja. Bog je takoj prvi dan ločil svetlobo od teme (prim. 1 Mz 1,4), kar pomeni, da je ta razmejitev med dobrim in slabim nadvse pomembna. Ravno zato smo povabljeni, da neprestano preverjamo, »ali ni morda luč, ki je v nas, tema« (prim. Lk 11,35) ...

V temi oči zakrnijo
Večina jamskih živali ima zakrnele oči. Kolikokrat imamo tudi mi »oči, da bi videli, pa ne vidimo« (prim. Ezk 12,2)? Tako močno se navadimo na temo, da ko v naše življenje vstopi Svetloba, te ne prepoznamo več (prim. Jn 20,14; Lk 24,16). Še več: pred njo se skrijemo (prim. 1 Mz 3,8). Ker ne vidimo več prav, sami nikoli ne moremo priti iz jame …

Beseda in Dotik
Gospod vstopa v naše jame ter prav vsakega »kliče po imenu in vodi ven« (prim. Jn 10,3). Hkrati pa pozna tudi naše omejitve, zato se vsakemu približa tako, da ga bo razumel. Jamske živali se na primer namesto vida bolj zanašajo na ostala čutila, kot sta sluh in tip. Zagotovo torej ni naključje, da On ustvarja prav z Besedo in ozdravlja z Dotikom. Za ozdravitev tema ni ovira. Vprašanje pa je, če si želimo oditi iz jame. To je namreč naša svobodna odločitev.

Pot iz jame
Ozdravitev slepote se ne zgodi čez noč, ampak je vedno proces (prim. Mr 8,22-25). Tudi človeška ribica ne bi mogla takoj začeti živeti izven jame, saj njena koža – ki nima zaščitnega pigmenta – ne bi preživela močne svetlobe … Potrebno bi bila postopnost in mnogo generacij, da bi se ponovno prilagodila razmeram izven jame. Tudi Bog je postopoma in skozi mnogo generacij pripravljal svoje ljudstvo, da je lahko prišlo iz teme v svetlobo. Pri tem je imela posebno vlogo Marija, ki jo je Bog obvaroval slepote (prim. Lk 1,28), da je bila sposobna videti Luč (prim. Jn 8,12) in jo sprejeti (prim. Lk 1,38), da se je ta lahko utelesila (prim. Lk 2,7).

Naj sveti!
Kako naj torej pridemo iz jame? Tako, da prisluhnemo Besedi, se ji pustimo dotakniti in zavestno sprejmemo Dobro. Ne glede na to, v kakšni situaciji se trenutno nahajamo, pa nikar ne pozabimo, da se je naše odrešenje že zgodilo, da je pot iz jame že odprta … V vsakem od nas namreč že sveti Luč, saj je »naše telo tempelj Svetega Duha« (prim. 1 Kor 3,16). Zato smo poklicani, da »hodimo kakor otroci luči« (prim. Ef 5,8). Da se preko našega življenja razodeva Njegova Luč. In »luč sveti v temi« (Jn 1,5). Vedno.

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 12 (2022), 57.

Bližal se je božič in mati je peljala svoje štiri otroke v trgovino. Namenila jim je 120 evrov: vsakemu po 30 evrov. Dala jim je dve uri časa za nakupe ter jim naročila, naj vsak porabi 4 ali 5 evrov za drugega. Otroci so se razkropili na vse strani nakupovalnega središča.
Na poti domov je vladalo v avtu veliko vznemirjenje. Otroci so si nagajali in spraševali, kaj so kupili drug drugemu.
Le osemletni Gregor je bil nenavadno tiho. Mama se je ozrla nazaj in skozi prozorno vrečko videla zavojček z nekaj bomboni. Pojezilo jo je: kaj je naredil s tridesetimi evri!
Ni hotela o tem govoriti v avtu, ampak je počakala, da so prišli domov. Takoj je poklicala Gregorja v sobo. Zaprla je vrata in ga vprašala: »Kaj si naredil z denarjem?« Otrok je v zadregi dejal: »Odpravil sem se nakupovat darila in šel mimo dobrodelnega dreveščka. Pod njim sem zagledal napis štiriletne deklice, da si želi majhno punčko z oblekami in krtačo za česanje las. Vzel sem pismo in šel iskat tako punčko, obleke in krtačo in sem vse skupaj odnesel pod drevešček. Tako mi je ostalo samo 25 stotinov za vsakega. Kupil sem lahko samo še vrečico bombonov. Mama, mi ne potrebujemo igrač, ta deklica pa si je tako želela punčko.«
Mama je bila ponosna na sina, da ima tako plemenito srce.

Za božič poskrbimo za veliko stvari, ob tem pa radi pozabimo na bistveno, na novorojenega Kristusa. Božično praznovanje naj nas opogumi, da se bomo, podobno kot Modri z vzhoda, odpravili ‘po drugi poti’ (Mt 2,12), po tisti poti, kjer bo Gospod naš učitelj in voditelj.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2017), 30.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Na pragu tvoje hiške te čaka velik paket. Ni enak sosedovemu. Ni enako očarljivo zavit. Tudi velikost ni ista. Manj obetaven je videti. Ko boš tistega usodnega dne prispela do Pošiljatelja, te bo vprašal: »No, si bila zadovoljna z mojim darilom? Si uporabila vse, kar sem zložil vanj?« Spreletelo te bo. To darilo je tvoje življenje. Si ga res sprejela? Kako uporabljaš tisto, kar je zavito vate?
Podoba z darilom mi ostaja iz besed mamice, ki ima sedem otrok. Z vsakim otrokom spet najde pod svojim ovojnim papirjem nekaj novega. Opremljena je za celotno svojo zemeljsko misijo. Kaj pa jaz?
Pred decembrsko norijo z darili si rečem: “Stop! Kaj naj naše medsebojno obdarovanje sporoča?” Ljubi Miklavž, letos te res prosim, da se že končno naučimo drug drugemu podariti sebe – v materialni skromnosti. Otroke opeharimo bistva, če je njihov pehar prepoln. Praznik naj bo dovolj prazen, da ga lahko napolnimo z vsebino. Opustiti moram ‘kofetkanje’ in ‘čokoladkanje’, vsaj pred prazniki. Odvezati se moram od jasli sveta, če hočem videti Novorojenčkove. Božični čas ni zaman umeščen v najtemnejši del leta. Sicer bi lahko spregledali resnično Luč, ki prihaja na svet. Če advent ni posten, je božič sploh lahko naš fokus? Nekoč je advent bil postni čas, od Martinovega naprej. Lučke in ‘kuhančki’ so res fajn: oblečem najljubši plašček, nove bosonoge gležnjarje, klepetam s prijateljicami, diši po cimetu, vsi kupujemo praznik in ga po koščkih tovorimo domov za veliki finale. Toda majhen prostorček v meni ostaja prazen in trd. Jezus se vanj ne more roditi, ker v mojih duhovnih tkivih ni dovolj mehko postlano. Krščanski advent mora negovati hrepenenje, ne izpolnitve.
Kaj MORAŠ postoriti za decembrsko prazničnost v hiši? Kaj si zadaš sama, čeprav morda ni bistveno? Praznik, ki te duhovno izčrpa, je ‘antipraznik’. Veliko odvečnosti je treba prečrtati, da se dokopljemo do praznika. Bodo pa letos jaslice brez živih dodatkov, ker smo se odločili izdelati voščilnice. Ali pa: ni greh, če nam ni uspelo speči potice. Ne, res ni. Smo šli pa zato v svežem snegu peš po jelko. Ali pa: poenostavimo božično večerjo, da bomo lahko malo zakomplicirali pri kajenju hiše. Skregali smo se zaradi pospravljanja, ampak nič zato – pred molitvijo si bomo odpustili, srečni, da nam ne bo treba po prostorih spet prestopati igrač. Mož si na polnočnico želi peš na Veliko planino, da doživimo pastirje. Jaz pa najmlajšega nočem čez noč oddati v varstvo, čeprav bi preživel tudi brez mene. Zaradi nočnega dojenja bova za novo leto ‘itak’ spet zamudila Alfijev Silvestrski poljub. Vse to bo v redu, če si bova pred prazniki določila ‘fokus’ – kaj nujno mora biti, glede na najina pričakovanja in želje. Ne smeva pozabiti, da sva si zakramentalno podarjena. Da sva najprej midva darilo drug drugemu – da si tudi v naglici ostajava spoštljiva sopotnika na poti v Božjo hišo.
Kaj bodo naša darilca? »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8), nam je naročeno. V trgovinah ni nič zastonj. Razmišljam, da bi nas v peharjih čakale lične deščice, iz katerih bomo lahko naredili ptičjo hišico, in vrečka semen za ptičke. S čim pa se vi obdarite? Kristjanov, ki imamo oltar podarjanja vsak dan prisoten v cerkvah, prazniki res ne bi smeli pehati od trgovine do trgovine. Zemeljsko prasporočilo je: dar in prejetje. Tako je povedala radodarna jesen. Odvila bom pentljo na svojem darilu in prijatelje namesto ob kuhančku raje zbrala pri adventni molitvi.

 M. Novak, v Ognjišče 12 (2022), str 21.

Eno največjih človekovih hrepenenj je, da bi bil srečen. Že stari Grki so razlikovali dva vidika sreče – srečo imam (eutychía) ali srečen sem (eudaimonía). Torej, ali je sreča nekaj, kar imam, ali gre bolj za notranje stanje. Za Aristotela, enega največjih genijev vseh časov, je najvišji smisel človeškega bivanja prav sreča. Pristno srečo pa se po njegovem doseže preko izpolnjevanja etične dolžnosti. Pomeni, da ni vseeno, kaj počnemo in kako se odločamo, in da to pravzaprav določa našo srečnost. Zato se je v življenju treba ravnati po logiki “tisto, kar je prav”, in ne po logiki “kar mi paše” (tj. po načelu trenutnega užitka). Tudi po Franklu se do sreče ne da priti po direktni poti, ampak je stranski produkt posameznikovega delovanja. Poznamo star slovenski pregovor, da je vsak svoje sreče kovač. Sreče se ne da kar tako dobiti ali celo kupiti, temveč jo je treba ‘kovati’. Za kovaštvo pa vemo, da je zahtevna in naporna obrt, kjer je treba veliko vztrajnosti.
Edward L. Bernays (1891–1995) velja za očeta PR-a oz. “odnosov z javnostmi”, propagande, marketinga. Ideje Gustava Le Bona – le-ta je zaslovel z delom Psihologija množic, v katerem opisuje, kako množica deluje in kako se z njo da manipulirati – je oplemenitil s psihoanalitičnimi idejami svojega strica Freuda. Bernays je razvil ciljno usmerjene tehnike marketinško-psihološke manipulacije, kako posameznike in množice zmanipulirati, da bodo kupovali to, česar ne potrebujejo. Nastal je magični urok, ki v ljudeh vzbuja željo po stvareh, ki jih ne potrebujejo. Preko psihološke manipulacije je uspel povezati podzavestne želje z izdelki. Komur to uspe, doseže, da se ljudje začnejo vesti neracionalno. Ta magični urok ni držal samo v začetku 20. stoletja, ampak je sedaj, okrog sto let kasneje, oplemeniten in skorajda okultno psihološko sofisticiran, pravzaprav gonilo sodobne potrošniške družbe, predstavlja jedro identitete sodobnega človeka in način življenja. Do skrajnosti zindividualiziran posameznik je pravzaprav iz vseh strani bombardiran s tem, kaj vse mora kupiti, in predvsem, kako srečen bo, ko bo to kupil. Freudovemu nečaku Edwardu je uspelo bolj, kot si je kadarkoli upal sanjati, da mu bo. Svoj življenjski cilj, da je treba ljudi pripraviti do tega, da ne kupujejo samo tistega, kar potrebujejo, ampak predvsem tisto, kar si želijo, je nedvomno daleč presegel. Paul Maser, eden vodilnih bankirjev na Wall Streetu, zaposlen v banki Lehman Brothers, je začrtal bankirski cilj Amerike oz. celotnega sveta: »Ameriko moramo prestaviti od potreb k željam. Ljudi je treba izuriti, da si bodo želeli novih stvari, še preden bodo stare v celoti potrošene.« Nadaljnji program psihološke marketinške manipulacije ljudi in družbe dobiva skorajda demonski pridih: »Oblikovati moramo novo mentaliteto v Ameriki. Želje človeka morajo zasenčiti njegove potrebe.« Zavedati se moramo, da do takrat ni bilo praktično nikakršne potrošniške sile, ljudje so preprosto kupovali tisto, kar so potrebovali. Freudov nečak Bernays je bil vodilni pri zasaditvi opojnega semena spremembe človeške mentalitete – ustvaril je psihološke metode prepričevanja, manipuliranja in ustvarjanja množičnega potrošnika.
Pred vrati so praznični dnevi. Velikokrat se zdi, da je praznovanje omejeno na mrzlično nakupovanje, pretirano obdarovanje, obilne pojedine in prekomerno pitje. Kot da potrošniška mrzlica in brezglavo drvenje iz ene trgovine v drug trgovski center, množično ter pretirano obdarovanje, posebej otrok, in ogromne količine jedače in pijače skušajo nadomestiti samo bistvo. Božič je praznik Kristusovega rojstva – s tem pa tudi praznik družine, odnosov, lepote ter bogastva življenja, vere, upanja in ljubezni. Kako je potem možno, da je v ospredju vse kaj drugega kot bistvo božičnega sporočila in decembrskega praznovanja? Sam po sebi se ponuja odgovor, da je danes v največji krizi prav to bistvo: družina, medsebojni odnosi, lepota in smisel življenja.
Naj bo letošnji december v duhu pristnega praznovanja in veselja, naj bo letošnje praznovanje drugačno, kot so bila vsa doslej, naj bo to čas, posvečen družini in najdražjim. Naj darila ne poskušajo biti nadomestilo za resnično ter pristno človeško navzočnost in toplino. Pristna sreča gotovo ni v nakupljenih stvareh, ampak v naših medsebojnih odnosih. Slovenski jezik je najlepši jezik na svetu in globoko poveden tudi na tem področju – “sreča” je v glagolniški obliki “srečanje”, kar pomeni, da je največja človekova sreča v srečevanju, v lepih in urejenih odnosih. Kot je dejal tudi veliki Tolstoj v znanem delu Ana Karenina: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna na svoj način.« Naj si bodo v letošnjem decembru prav vse slovenske družine doma in po svetu čim bolj podobne.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 12.

Ne vem zakaj, a že od nekdaj so me privlačile zgodbe, ki so govorile o stvareh onkraj, o demonskih silah, ki se jih sicer bojim, pa vendar me nekaj v meni vleče in hoče vedeti o njih več.
Bilo je pred približno 25 leti, ne spominjam se natančnega leta. V enem izmed tednikov so izhajali članki o satanistih pri nas. O tem se je do takrat zelo malo govorilo oz. skoraj nič.
Katere slavne Slovence bodo povezali s to združbo? Kdo so? Kje so? Kakšni so? So res tako nevarni za okolico? Na vsa ta vprašanja sem iskala odgovor v tistih člankih. Nekako težko sem čakala, da je bil teden naokrog in so nam malo odškrnili zaveso, ki je zakrivala to temno silo zla.
Potem se je začelo. Vsakič, ko sem na mizi videla nož, mi je prišla misel: “Primi nož in nekoga zabodi!”
Ustrašila sem se teh strašnih misli. Začela sem več moliti. Pa so bile zelo vztrajne, nisem se jih mogla rešiti. Skrivala sem nože pred sabo. Bala sem se sama sebe, nikomur nisem upala povedati. Upravičeno bi me imeli za noro in se me bali.
Nekega jutra, ko je mož že odšel v službo, starejši otrok pa v šolo, mala hčerka pa je še sladko spala, so bile te misli tako močne, agresivne, da se ne da povedati: “Pojdi in zabodi otroka!”
Začela sem se tresti, mrzel pot me je oblival. Padla sem na kolena, v rokah stiskala rožni venec in goreče molila pred Križanim v kotu sobe. Prosila sem, naj me obvaruje. Da ne bi storila nekaj tako strašnega. Dolgo sem molila, jokala, se tresla in potila. Potem sem se počasi umirila.
Zdaj vem, da je bil to napad hudega duha, njegov poskus, da me pridobi. Hvala Jezusu in njegovi materi Mariji! Prosila sem in sta me uslišala. Prosila sem vse svetnike, ki sem se jih spomnila, in pomagali so mi.
Čez nekaj dni smo šli na družinsko romanje na Brezje k Mariji Pomagaj. Spovednik mi je lepo svetoval, naj se izogibam takemu branju ali filmom s tako vsebino, ker sem očitno preveč dovzetna za to.
Zahvalila sem se Mariji. Ona je vedela za mojo strašno stisko in mi je ves čas stala ob strani. Sama se iz tega zla ne bi rešila. Upoštevala sem spovednikov nasvet. Mora je minila. Od takrat veliko molim za zdravo pamet, za božje varstvo pred hudim na duši in na telesu. Veliko berem duhovno bogate knjige npr. o življenju svetnikov, prebiram Sveto pismo ipd.
Bog me ni zapustil, angel varuh mi še stoji ob strani in me podpira. Moja duša je zdaj ozdravljena. Do kdaj, za koliko časa?
Vedno moram biti na preži, saj ne vemo, kdaj in kje bo hudi duh prinesel zlo v naše življenje. Saj piše v Petrovem pismu: »Trezni bodite in čuječi! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl. Uprite se mu trdni v veri!« (1Pt 5,8-9).
Bodimo previdni pri izbiri besed, ki jih bomo kakorkoli z branjem ali poslušanjem vsrkavali.
Neli

Hvala za vaše pričevanje ob napadu zla, ki ste ga doživljali v nekem trenutku svojega življenja, in ga sedaj delite z bralci Ognjišča. Vaše pismo pravzaprav ne zahteva odgovora, ga pa želim malo komentirati, da bi še bolj izstopili pomembni poudarki v njem, ki so lahko v pomoč mnogim, ki doživljajo kaj podobnega.
Prav takšne izkušnje so zelo dragocene, saj dokazujejo, da z molitvijo in velikim zaupanjem v Marijino priprošnjo in Božjo pomoč lahko zmagujemo še tako močne skušnjave in močno delovanje zla. Vaša izpoved je dragocena tudi zato, ker v njej praktično pokažete, kako lahko človek počasi drsi pod večji vpliv hudega duha, pa tudi razkrivate ravnanje v takšni situaciji, ki lahko pomaga.