Robert, pozdravljen! Malo za šalo in malo zares. Velikokrat slišim od svojih staršev, da sem »len kot fuks«. Jasno mi je, da me starša ne želita kakorkoli žaliti, ampak prej spodbuditi, da se česa lotim. Verjetno bi tudi sam sebe opredelil kot malo manj delavnega, čeprav za čisto lenega pa ravno ne. Zelo preprosto povedano, nič se mi kaj dosti ne da, res se velikokrat presedam iz naslonjača v dnevni sobi s telefonom v roki do računalnika v svoji sobi. Rad bi se lotil te svoje lenobe, pa imam občutek, da se vedno znova srečujem z njo. Kdaj mi je tudi vseeno in si rečem, da tak pač sem. Bom vesel vsakršnega odgovora! (Aljaž, 16 let)

Na začetku bi rad osvetlil različne pojme, ki jih mnogokrat radi enačimo: lenoba, dolgočasje, melanholija in počitek. So posamezniki, ki potrebujejo počitek, pri čemer pogosto občutijo krivdo zaradi lenobe. So generacije, ki so bile vzgojene v imperativu nenehnega in neutrudnega dela. Vsa odstopanja so se lahko deklarirala kot lenoba. Velika zmota je, če mislimo, da si ne smemo vzeti časa za polnjenje baterij in premislek o svojem življenju. Prav tako je zmotno, če nihanje v aktivnosti, delavnosti ali učinkovitosti takoj označimo za lenobo.

Dragi Aljaž!
Super se nam zdi že to, da se zavedaš svoje lenobe. Uf, rešitev je ogromno, le zase moraš najti pravo. Za začetek se lahko vprašaš, zakaj se ti ne ljubi ničesar početi, se učiti … Te ne zanima snov v šoli? Ali pa te preprosto dolgočasi? Predlagamo ti, da si najdeš nek hobi. Ni treba, da se vpišeš v kakšen športni klub ali včlaniš v krožek. Začni se ukvarjati z nečim, kar te bolj zanima. S tistim, ob čemer začutiš srečo in se počutiš izpopolnjen. Včlanitev v športni klub ali v katero koli drugo obšolsko dejavnost ti bo omogočila lažjo organizacijo časa. Imel boš več zagona in svojega časa ne boš prepuščal lenarjenju. Hkrati boš, predvsem s športnimi dejavnostmi, svoje možgane spravil v formo. Zavedati se moraš, da nisi edini s takimi težavami. Več nas je takih. Zato ne obupaj. Same se z lenobo spopadamo na različne načine. Vse pa smo se najbolj našle znotraj animatorske skupine. Vsaka ima svoje zadolžitve, ki pa jih z veseljem opravljamo. Pomaga tudi molitev. Poskusi... Nežka, Lucija in Vita, župnija Ljutomer

Na cerkvenih koledarjih je ob peti postni nedelji pridevnik ‘tiha’. Zanima me, zakaj ima ta naziv in od kod izvira? (Polona)
Do prenove bogoslužja katoliške Cerkve je imel postni čas, čas priprave na veliko noč, glavni praznik celotnega cerkvenega leta tri dele: predpost (daljna priprava), ki se je začel v nedeljo pred pepelnico, post (bližnja priprava), od pepelnice do pete postne nedelje, ter čas trpljenja (neposredna priprava) od pete postne nedelje do velikega petka. V tem času je glavna misel bogoslužja trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Da bi še bolj poudarila, da je samo to moglo rešiti človeštvo, so v znak žalosti zakrili križe na oltarju in svete podobe z vijoličnimi zagrinjali. Utihnile so orgle in zvonovi, kar je krščanska srca še bolj vabilo k resni pripravi na praznik Odrešenja. Resnoba pa narekuje molk. – Kjer želijo, lahko po presoji škofovske konference ohranijo navado zagrinjanja križev in svetih podob. Križi ostanejo zagrnjeni do konca obredov velikega petka, svete podobe pa do začetka velikonočne vigilije. (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str. 56-57.

Ko so pogasnile lučke in ognjemeti in potihnile, hvala Bogu, tudi petarde, se je svet odel v blagodejno tišino zime. Mimo oken se je vlekla megla, posamezne snežinke so plesale v vetru in se obešale na veje. Povsod sivina! Turobna sivina! Kdo jo bo pregnal in kdaj?
Kar naenkrat pa je odgovor tu …
Okno pred mano je objela svetloba! Na polici pred šipo je stal šopek poletnega cvetja. Poškrobljen je bil, da se je ohranil, pokončen, da rože niso izgubile ne barv ne poletne vedrine.
Zgodbo poletnih rož v meglenih zimskih dneh mi je pričarala Fani. So ljudje, od katerih odseva dobrota in ljubezen tudi takrat, ko jih ni več med nami. Ko brskam po spominih, ki se jih z leti nabere veliko, preveč, se trudim, da se spominjam tudi lepih srečanj. Vsega tistega izgovorjenega, ki kar ne more v pozabo.
Ko je bila Fani zadnjikrat pri nas, je sijalo sonce. Cvetele so rože in poletje je sijalo v vsem svojem prelestnem žaru. »Šla sem malo po spominih,« je rekla, ko je prisedla. »Prižgala sem svečko na grobu tvojega vnuka. Tako mlad, pa je moral oditi. Žalostno res, sem pomislila. Pogledala sem v balkon nasproti župnišča z velikim občudovanjem. Takih nageljnov, kot jih goji vaš župnik, daleč naokrog ne vidiš! Pravi gorenjski balkon, en sam cvet! Lahko ste ponosni na to!«
»Saj smo!« sem rekla in se zresnila. V meni se je nekaj zganilo. Zbodlo me je pri srcu in čudna, žalostna misel mi je prešinila telo z vprašanji. »Zakaj Fani hodi po vseh teh njej tako dragih poteh, zakaj obiskuje grobove pa kraje in poznane ljudi tako vesela, da kar žari. Vse okoli nje je kar naenkrat napolnjeno z zanosom. Rože, ki jih drži v naročju, celo te ji prikimavajo, ali pa jih le jaz vidim take?«
Presede se, se spet nasmehne, pogleda me in reče čisto mirno, kakor da bi šlo za nekaj povsem vsakdanjega: »Za vse pride svoj konec! Za rože in za človeka tudi, moj se hitro bliža!«
»Kaaaj? Kako to mislite?« Poskočim na stolu in se ji zagledam v oči. Zresnile so se. To me zbega.
»Zdravniki tako pravijo! Tudi sama tako čutim. Kar naenkrat je prišlo … Malo preveč iznenada pa res …«
Ko njene besede končno dojamem, se mi spet vse odvrti nazaj. Fani nikoli ni bila bolna, nikoli omagana, taka, neuničljiva, zdaj pa kar naenkrat … Vsako poletje je hodila gledat v naše župnišče rože, nageljne, ki jih je župnik tako lepo negoval na balkonu. Enkrat je prinesla vršiček od tam, da ga bo posadila, je rekla, in verjetno ga tudi je …
Rože, pa vrtiček doma, pa kuha in pospravljanje, pa spet kuha, vse zato, da je bilo drugim dobro. Da so bili veseli in zadovoljni.
»Je prav, da se človek toliko razdaja? Se vsi okoli njega tega tudi zavedajo? Koliko?« Odgovora ne najdem.
Fani se kljub vsemu in slutnjam skorajšnjega odhoda smeji. Vse zmore in zdi se mi, da bo kljub vsemu tudi to zmogla. Premagala. Tudi zdravniki so samo ljudje in včasih se zmotijo!
Spet jo slišim, ko pravi: »Naredila sem nekaj mazila. Za sklepe pomaga. Za revmo je dobro in bolečin je manj. Poskusi! Mogoče te bodo noge kaj manj bolele. Iz divjega kostanja je in še nekaj zelišč sem dala zraven!«
Vzamem škatlico iz njenih rok in verjamem, da bo tisto pomagalo. Meni? Zase pa nima zdravila. Vedno misli samo na druge, nase pozablja.
Kot da bi uganila moje misli, se spet zravna in nadaljuje: »Saj bo enkrat že bolje, si rečem. Ne misli samo na slabo. Kadar mi je tako, tesno, se spravim h peki. Prinesla sem ti nekaj za pokusit.«
Pomoli mi kos potice.
Pehtranova potica je. Zelo je dobra, a grižljaj mi obstane nekje v grlu. Počasi pogoltnem tisto naprej in se nasmehnem.
»Ta vaša potica … Nekaj posebnega je …«
»Ni, ni! To se ti samo zdi. Recept sem prinesla od doma. In še veliko drugih. Pa me je vse prehitelo …«
»Ta bolnišnica na Golniku vam bo pomagala,« rečem potiho. »Kar zaupajte jim!«
»Ne bo čudeža … V kosteh je že tudi … Ampak moram še veliko opraviti! Zdaj me tudi večkrat obiščejo otroci, z možem se dobro razumeva, nekako se bodo znašli. Tudi brez mene jim bo šlo!«
»Dala si jim vse, kar si premogla,« pomislim, »dobro popotnico za naprej.«
Rože mi prikimavajo, Fanikine rože. Vedno bolj pokončne so in žareče. Kot sredi poletja. Vsa soba sije od njih, kot bi se res vrnilo poletje. Kot da se resničnost odmika in da slovesa ne bo.
Obračam škatlico v rokah, pečejo me dlani, zunaj pa mraz, mraz …
»Izvlekla se bo! Mora se … Ali pa je tako, da Bog najprej vzame k sebi dobre ljudi, kot je govorila moja mama?«
Trpek spomin na toliko prezgodnjo vnukovo smrt mi spet zareže v dušo in ne vem, kaj bi …
»Življenje mora naprej,« govori Fani iz tistega šopka ven. »Malo lepo, malo hudo, a naprej moramo. Nič ustavljanja! Le toliko, da znova zajamemo sapo in naredimo zalet!«
Cvetje pozimi malo ublaži trpke spomine. Misli gredo spet drugam. Da bo enkrat tudi pomlad prišla, vsa razkošna in posuta s cvetjem.
Fanikino slovo je bilo tistikrat res zadnje, vendar srce ne dovoli spominom, da bi odšli.
Mar ni tudi v tem nekaj lepega? Nekaj dobrega?
Seveda je! In to resnico moram povedati naprej! Od besede do besede bo lažje.
Oddaljilo se bo, izginilo pa ne! Ne more! Kot vklesano je, potrjeno s šopkom poletnih rož.
Te bodo ostale z mano za vedno.
In prav je tako!
Menjavajo se letni časi, menjavajo se ljudje okoli nas, tisto, kar je vredno, pa ostane!

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 48-49.

Most na reki Kwai je povezan z eno znamenitih zgodb druge svetovne vojne, ki je navdihnila tudi znani film. Razmere za jetnike v japonskem vojnem ujetništvu so bile zares nevzdržne in umrljivost zelo visoka.
Za golo preživetje so bili pripravljeni storiti marsikaj ... videli so samo še sebe in svoje potrebe in prav »živalsko« sebični so bili. Izmikali so celo hrano svojim umirajočim tovarišem. Ali se bo našel kdo, ki bo prekinil tako obnašanje, ali se bo to ravnanje ustavilo in si bodo zaporniki skupaj pmagali preživeti... "Čudež" se je res zgodil. Kaj se je tako dotaknilo teh ljudi v tistih nečloveških razmerah? Razlog za spremembo je bilo dejanje zapornika Angusa McGivraya. Njegov prijatelj je bil na smrt bolan in nekdo mu je ukradel odejo. Angus mu je dal svojo. Spet drugi mu je ukradel hrano in Angus mu je spet odstopil svojo. In kaj se je zgodilo? Angusovemu prijatelju se je stanje izboljšalo. Zato pa se je Angus nekega dne zgrudil zaradi podhranjenosti in od izčrpanosti umrl. Tako je s svojimi dejanji ljubezni do bližnjega odgovoril na Kristusov zgled in dobesedno dal svoje življenje za svojega prijatelja.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe za pogum (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2009. str. 43.

Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste nekvašeni. Kristus, naše pashalno jagnje, je bil namreč žrtvovan. (1 Kor 5, 7)

On je sam sebe dal v odkupnino za vse.(1 Tim 2, 6)

Nato pa je prišel Kristus kot veliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo in dosegel večno odkupljenje. (Heb 9,11-12)

Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težko namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. (Rim 5,6-8)

Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. (Mr 10, 45)

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Lk 10, 27)

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2005, leto 43, št. 4, str. 58-59.

V času mojega otroštva smo glasbo v glavnem poslušali na kasetah. In to na doma presnetih kasetah, originalne so bile za življenje za železno zaveso seveda predrage. Kot moja dva brata sem tudi sam stal ob radiu in poskušal ujeti tiste popularne komade, da bi jih slišal, ko bi hotel; ni bilo preprosto kot zdaj, ko si na spletu zavrtiš karkoli in kadarkoli. Kot rjuhe iz različnih starih koščkov so bile te miksane kasete, lepe, ker so imele nekaj, česar ti kupljena nikoli ne da. Bile so edinstvene.
Takrat so bile stare vinilne plošče že v zatonu, počasi so prihajali v modo videospoti. A za slovensko TV so bili tisti pravi videospoti predragi, si predstavljam, zato je bilo videti kakega res prava redkost, tako velika redkost, da sem si zapomnil enega prvih, ki sem jih videl. Za razliko od ostalih, ki bi si jih zapomnil po natupiranih frizurah in spranih kavbojkah, se mi je ta vtisnil v spomin zaradi svoje vsebine, ki me je do dna prestrašila in vznemirila. To je bil kultni videospot Pink Floydov Another Brick in the Wall.
Ne vem točno, zakaj me je tako zelo zgrozil, toda podobe iz tega videospota so se mi tako močno vžgale v spomin, da se ob njem v meni še danes dvigne neko temačno nelagodje. Vse v tem videospotu je grozno: dogajanje, temne barve, nobene prijaznosti, nobenega nasmeha. Pristno, boste rekli, tako kot mora biti ob takem besedilu. In je res, na nek način sem vesel, da sem že kot otrok videl te izmaličene, skoraj enake obraze učencev, ki sedijo ali hodijo, kot bi bili na tekočem traku. Da me je te enoličnosti groza tudi danes. In je prav tako, ker me je mora biti.
Menda bi zato ta pesem sodila v vzgojo mladostnikov – ah, ne, kar vseh ljudi, saj drug drugega vzgajamo celo življenje –, da bi si jo vsake toliko zavrteli, kot prizore druge svetovne vojne, tiste iz getov in taborišč, da ne bi pozabili, da ne bi pozabili tudi danes, kakšne ljudi morebiti ustvarjamo, povsem nezavedno seveda. V glavi pač imamo vsak svojo pot in vsak svojo podobo, kakšen naj bi bil videti človek ob meni, da bi bil v redu, da bi bil zadovoljen z njim. In se nam ne zdi pravi, če nam ne ustreza – tako smo prišli do tolikih in tolikih obstranosti v tem današnjem svetu. In zato si zaslužim pinkfloydovsko grozljivko, ker je početi točno to, ustvarjati ljudi po svojem okusu, grozljivka. Kajti če s čim uničujem človeka ob sebi, potem ga uničujem s tem, da zahtevam, da misli kot jaz ali kakor jaz hočem. In še huje: če sem zadovoljen, da je ubogljiva ovca, ki posluša in prikima vsemu, kar mu rečem in kar zahtevam od njega.
Ne prenesem, ko me hoče kdo spraviti v kalup, še vedno ne, prav besen sem na take ljudi, kar vprašajte tiste okoli mene, pa ne ker ne prenesem avtoritete, ampak ker ne prenesem tega videospota. Zahvalite se Pink Floydom, tisti, ki me zato ne prenašate – oni so me naučili, da sem nekdo takrat, kadar plujem po svoje, velikokrat proti toku. Sem pač miksana kaseta, ne da se je kupiti v trgovini, lepa zaradi svoje nenavadnosti, čeprav težka za poslušanje.

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2022), 73.

S sodelavko Evo sva si med odmorom za malico privoščili kavo.
»Izvoli mandarino, da dobiš potrebne vitamine v telo,« mi je ponudila sadež.
»Hvala, teknilo mi bo malo osvežitve,« sem rekla in takoj začela lupiti mandarino. “Joj, koliko pečk ima vsak krhelj! da jih včasih kar pojem, kot smo nekoč otroci celo češnjeve koščice pojedli, ko smo prišli do kakšnih češenj,” sem se spomnila otroških let.
»Nikar ne jej tega, lahko se ti pripeti kaj hudega,« me je Eva resno opozorila.
»Le kaj je lahko narobe? Ali misliš, da mi bo v želodcu pognala korenine in začela rasti?« sem se šalila.
»To ne, lahko pa ti zaide v slepič. Ti nisem še nikoli povedala zgodbe naše Cilke, tiste, ki se je malo pred tvojim prihodom v službo upokojila?«
»Ne, nisi. Kaj je bilo z njo?«
Začela je pripovedovati: »Cilka je živela v vasi. Kmalu po končani osnovni šoli se je spoprijateljila s fantom iz sosednje vasi. Bila sta lep par in vsi so odobravali njuno zvezo. Potem je Cilka šla na srednjo šolo v mesto. Njen fant je končal poklicno šolo. Nekaj mesecev je bil zaposlen, potem pa je dobil poziv za služenje vojaškega roka.
»Cilka, me boš čakala?« jo je spraševal.
»Veš, da te bom. Kolikor časa bo treba,« mu je obljubila.
Redno so potovala Cilkina pisma do njenega vojaka in vojakova do nje. Njeno šolanje se je zaključilo, kmalu je tudi njen zaročenec prišel od vojakov. Začele so se priprave na poroko. Tedaj pa je Cilka nenadoma resno zbolela. Odpeljali so jo k zdravniku, ki je po pregledu trdil, da je Cilka noseča in zato čuti bolečine v trebuhu.
»Nisem noseča, nemogoče je, da bi bila!« je odločno zanikala Cilka.
Doktor pa je trdil svoje in se je še norčeval z nje.
Bolečine so bile vedno hujše. Cilka je bila na koncu z močmi in tedaj jo je zdravnik vendarle napotil v bolnišnico. Tudi tam so sprva pomislili, da je imel njen zdravnik prav in so jo hoteli prepričati, da je noseča.
»Ne, nisem! Ne morem biti noseča!« se je upirala.
Končno so jo le vzeli zares. jo odpeljali na operacijo in videli, da ima že močno vnet slepič. Njeno življenje je viselo na nitki. Po operaciji so ugotovili, da je v odstranjenem slepiču tičalo zrno kave, ki je povzročilo vnetje. Cilka se je spomnila, kdaj je pila kavo v naglici in pogoltnila nekaj trdega.
Njenemu zaročencu so prišle na ušesa vaške govorice: »Noseča je bila, hotela je odpraviti otroka, pa je šlo nekaj narobe.« Fant je tem čenčam verjel tako močno, da je Cilki brez pomisleka rekel: »Ne bom se poročil s teboj, ker mi nisi bila zvesta. Vrni mi zaročni prstan!«
Cilka je bila vsa obupana. Povedala mu je, kaj je bilo v resnici, pa ji ni verjel. Vrnila mu je prstan, spravila pripravljeno balo, se zaposlila in živela svoje osamljeno življenje.
Ko mi je Cilka to pripovedovala, je rekla: »Eva, težko se je sprijazniti z dejstvom, da mi ne bi bilo treba živeti sami, če ne bi po nesreči pogoltnila tistega zrna kave. Morda pa je bilo tako bolje, ker si ne morem predstavljati, kako bi živela s človekom, ki mi ni zaupal in je bolj verjel vaškim čenčam kot meni. Prepričana sem, da so nekje na svetu roke, ki me objamejo, samo ne vem, kje naj jih iščem.«
Cilka je bila pridna v službi, je nadaljevala pripoved Eva, napredovala je, hodila na seminarje in dodatno izobraževanje. Tam je srečala človeka, čigar roke so čakale, da jo toplo objamejo. Bila sta tik pred upokojitvijo, ko sta se zbližala. Da bi lahko živela skupaj v enem stanovanju in po božji volji, sta se, že upokojenca, odločila za poroko. Morala bi videti Cilko, kako je sijala od sreče, ko je prišla z njim po poroki na obisk. »Zdaj bo prišla moja bala prav. Nisem zaman ure in ure sedela pri vezenju in šivanju ter jo pripravljala. Ko te doleti kaj hudega, ne veš, da je to v bistvu dobro zate. Zaradi naše omejenosti je takrat težko sprejeti, z leti pa se vse zbistri.«
Bila sta lep par dveh zrelih oseb. Skupaj sta hodila k maši, na sprehode, po nakupih. Iz njunih oči je sijala ljubezen in sreča. Po več letih skladnega skupnega življenja je mož zbolel in obležal. Cilka je skrbela zanj, ga negovala s sočutno ljubeznijo. Kmalu je ostala spet sama. Dokler ji je zdravje dopuščalo, je bila vsak dan na grobu ljubljenega moža.
Nekoč mi je vdano zaupala: »Gotovo se bova kmalu spet srečala in se združila v večnosti, saj sem že krepko v letih. Nimam več kaj dosti pričakovati od življenja, šla bom k njemu, ki mi je polepšal večer življenja in me rešil bremena samote. Bil je sorodna duša, moje zrno sreče. Škoda, da se nisva srečala že prej, vendar pa sem Bogu hvaležna za teh nekaj let, ki sem jih smela preživeti z njim.«
Kot da je že na pragu večnosti in se ji pred očmi vrstijo ključni dogodki njenega življenja, se ji je spomin vrnil v mladost. Povedala mi je, da se je takrat zaradi tistega nesrečnega zrna kave zbala, da bo morala umreti in se ločiti od svojega fanta, s katerim sta načrtovala skupno prihodnost. Do ločitve je prišlo kljub temu, da je ozdravela. Grenka izkušnja jo je naučila, da ni vedno smrt tista, ki ločuje. Kjer je ljubezen dovolj močna, je niti smrt ne more uničiti. Kjer je slabotna, pa jo lahko uniči že zrno kave!

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 76-77.

V cerkvi nekega nemškega mesta je zanimiva baročna umetnina – podoba Kristusa na križu.
Na sliki spodaj je hudič, ki drži v roki list, na katerem so napisani grehi ljudi. Zdi se, da hudič govori Kristusu: »Poglej, kakšni so ljudje! Hudobni! Poglej njihove grehe! Ogromno jih je. Vsi bodo končali pri meni.«
Tam pa vidimo tudi angela, ki drži gobo, na katero kapljata kri in voda iz Jezusovega prebodenega srca. Angel z gobo briše grehe, napisane na hudičevem listu.
Slikar je želel sporočiti: Jezus je s svojo krvjo izbrisal vse naše grehe. Osvobodil nas je hudičeve oblasti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 139.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sedeli so za mizo in kramljali. Tako je bila zatopljena v pogovor, da ni opazila vnukov, ki sta po sobi nekaj brcala. Zastal ji je dih, ko je le pogledala, kaj imata – brcala sta veliko rezino kruha. »Takoj poberita kruh!« je rekla glasno, da je pogovor pri mizi zastal. Otroka sta obstala in jo pogledala. »Poberita kruh, ga poljubita in dajta na mizo,« je strogo ponovila. Desetletni Jaka in leto dni mlajši Matevž pa sta le trmasto gledala v tla in v en glas rekla: »Ne bova, ves umazan je!« Vstala je, pobrala kruh, ga poljubila, odprla okno in ga položila na polico, kjer so rade posedale siničke. nedaleč stran od ptičje hranilnice.
»Za tako obnašanje bi morala biti kazen,« je rekla sinu.
»Daj no, mama,« se je nasmehnil sin, »a se ti ne zdi, da si malce preveč malenkostna?«
»Malenkostna praviš? Ko gre za kruh, zame ni besed. Kruh je zame bil in bo ostal nekaj svetega. Veste, dragi moji,« je sklenila roke na prsih in vse objela s pogledom, »odraščala sem tik po drugi vojni, ko je bil pri mojih starih starših ter pri očetu in mami spomin na vojne grozote še zelo živ. V srcih sem še niso zacelile rane, preveč hudega so prestali med neusmiljeno vojno. Vsi štirje: stari oče taborišče, oče celovške zapore in potem fronto, ženske pa bolj lačne kot site doma, kjer so si kljuko podajali Nemci in partizani ...
Ko smo ob zimskih večerih posedali na krušni peči, sem jih odprtih ust poslušala, srkala sem vase vsako besedo in še do danes nisem marsičesa pozabila, kot da bi tudi jaz doživljala te strahote. Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko mi je padel kruh na tla, pa ga nisem hotela pobrati in poljubiti. Takrat mi je dedek prisolil prvo in edino klofuto. Takrat in nikoli več. Z njo mi je vcepil globoko spoštovanje do kruha. Tako lačen ga je bil med vojno, da ga je spoštoval bolj kot vse na svetu. Čeprav ga sama nisem bila nikoli lačna, saj so naše strme njive bogato rodile rž in pšenico, sem ga vedno spoštljivo jemala v roke in se z Bog lonaj zanj tudi zahvalila, ko mi ga je kateri od odraslih odrezal. Otroci si ga takrat nismo smeli rezati sami, vedno so ga rezali odrasli ...
Vem, da mi je bilo dvanajst let in sem že pomagala žanjicam delati pasove in nositi snopje, ko sem si kruh odrezala prvič. Kako ponosna in odrasla sem se počutila takrat! Ko pa sem zamesila prvo peko, sem smela prerezati hlebec na pol. Pobožno sem z nožem naredila križ in zarezala v zlato skorjo ...
V največje veselje pa mi je bilo v mladosti, če sem smela s starim očetom v mlin, ki je bil kake pol ure od domačije, v dolini ob potoku. Pozimi je napregel sani, spredaj sva sedela midva, zadaj na saneh pa so bile vreče z žitom. Konj je počasi vlekel navzdol, jaz pa sem komaj čakala, da uzrem naš mlin, ki je v meni buril domišljijo. Bilo me ga je kar malce strah, najbolj vode, ki je bučala v globeli, in velikega mlinskega kolesa. Trdno sem se držala dedka za hlačnico, ko sva se vzpenjala po stopnicah do kamnov, ki so drobili žito. Kako je dišala moka, ki sva jo polnila v vreče, da sva jo peljala domov. Koliko lepega sem občutila v teh trenutkih!
Bila so leta, ko sem odraščala v skromnosti, ko sem kmalu dobivala prve žulje na dlaneh, ko je bilo tako malo vsega, vendar mi je bilo neizmerno lepo. Takrat smo še ločili delavnike od nedelj, praznike od navadnih dni, ko je zelo poredko zadišalo po potici, v revnejših hišah pa še po kruhu ne. In zato ga spoštujem in prej, ko sem ga videla na tleh, me je zabolelo srce.«
Umolknila je. Pred njo sta stala oba vnuka, držala v rokah vsak svoj kos kruha, ga poljubila in ga ji dala v naročje. Hvaležno ju je stisnila k sebi in tiho, da je nihče ni razumel, zašepetala: »Bog daj, da ga ne bi bila nikoli lačna ... Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«
Anica Kumer

Ognjišče (2013) 03, str. 22