Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« kar v prevodu pomeni: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ko so nekateri, ki so stali zraven, to slišali, so govorili: »Glejte, Elija kliče!« Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trst in mu ponujal piti z besedami: »Pustite, poglejmo, ali bo prišel Elija in ga snel.« Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil. In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, da je tako izdihnil, je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« (Mr 15,33-39)

Neverjetna, čudežna stvar je, da je na dnu nekega človeka, kjer je videti, kakor da ga ni nikjer (»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«), drugi človek zagledal – Boga: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« Tam je bil, kjer je bil nek človek popolnoma v temi in popolnoma sam, raztrgan, izmučen, zapuščen, ko je bilo še komaj kaj človeškega v njem. In to je opazil in spoznal – ateist.
In čeprav ga tam nihče ne pričakuje, je Bog očitno ravno tam, na dnu vsega tega, kar imenujemo smrt, obup, katastrofa. Tam, kjer smo ljudje samo še ljudje in nič drugega več, brez premoženja, brez naslovov in diplom in dosežkov, brez bližine, brez prijateljev, brez ljubezni. Kjer nimamo ničesar več, na kar bi se lahko opirali, na kar bi se lahko zanašali, ne moči ne poznanstev ne premoženja, ko smo zapuščeni in zavrženi, po svoji krivdi ali zaradi sovraštva drugih ljudi, ko nam ne preostane nič več, samo še Bog in njegovo usmiljenje.
Ne bomo rekli, da je Bog samo tam; gotovo pa je, da je On tam v morda svoji najčistejši obliki, torej kot edina Gotovost, na katero se človek opira, kot edini resnični Prijatelj, ki ne odide, kot neoskrunjena in neizkoriščena Ljubezen sama, saj samo kot tak, ki ljubi tako tiho in nežno, da ga ni mogoče otipati, brez moči in brez besed torej, samo z neko nepoznano in neotipljivo bližino, uteši človekovo ranjeno in osamljeno srce, da se mu more izročiti – in izdihniti, dati svoj zadnji dih Njemu, ki ga bo cenil tako, kot je treba.
In danes, v tej naši temi – kako je mogoče iskati luč Boga v njej? In jo najti? Težko, bi rekel. Ne zato, ker je Bog ne bi hotel dati, ampak ker se je treba za luč v temi menda ponižati tako, kot se je moral Kristus, do križa, do najhujše nizkosti, do najtežje teme. In morda je niti tedaj ne bomo videli. Vera pač ni stvar videnja. »Upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi?« (Rim 8,24) Vera je stvar napora izročanja.
Pravi čudež je to narediti, verovati. Morda pa v slepem tipanju pomaga kričati in reči: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Morda se takrat prikaže, ko razumemo, da ga pogrešamo, da ga potrebujemo. Da sami v svojih naporih pač preprosto ne zmoremo. Morda se bodo takrat razsvetlile in razjasnile tudi naše teme, ko ga bomo začeli dojemati kot Nepogrešljivega.
Več Boga, prosim. V vseh nas.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 12 (2023) 77.

Mnogo lepega in spodbudnega sem že prebrala v Ognjišču, pa sem se odločila, da vam tudi jaz kaj napišem, čeprav nisem več mlada, zato pa imam veliko življenjskih izkušenj. Rada bi povedala, kako lahko z odpuščanjem presežemo sovraštvo in težo greha. Prepričala sem se, da moraš moč za odpuščanje pridobiti z molitvijo, z zahvalami in prošnjami k Bogu in, kakor je učil Jezus, nastaviti še drugo lice, če te udarijo po enem. Toda ali mi navadni ljudje to zmoremo? Težko, vendar z božjo pomočjo gre.
Verujem v Boga, ki mi je že neštetokrat pomagal iz duševne ali kakšne druge stiske. Pomoči nisem vedno prejela takoj, vendar sem upala in uresničilo se je čez nekaj časa, včasih je bilo treba čakati kar dolgo časa, včasih pa se je olajšanje trpljenja pojavilo presenetljivo hitro. Izkusila sem, zakaj je Jezus pri svojih »učnih urah« omenil, da naj nastavimo še drugo lice in naj ljubimo svoje sovražnike. Naj navedem primer: Mož, ki mi je že dolgo nezvest, je doživel infarkt. Kdo ga bo negoval in tolažil? Jaz, ki sem mu žena. Mogoče se bo zaradi tega spreobrnil in spoznal, kdo mu je ves čas najinega zakona stal ob strani in z njim doživljal lepe in slabe čase. S takšno ugotovitvijo se bo tudi on rešil teže svojega greha.
Ali pa drug primer: Jezna sem bila na sosedo, ki me je ves čas napadala zaradi steze, ki prečka njeno posest, pa hodimo tudi mi po njej, kot se je že od nekdaj hodilo. Ona se je priselila pozneje, ker so prejšnji lastniki hišo in zemljo okrog nje prodali njej. Z njimi smo bili v dobrih odnosih in so nam pustili hoditi po tej stezi. Nekoč se je tej sosedi zgodila nesreča, da je padla s kolesom in se hudo poškodovala. Bog je hotel, da sem se ravno tedaj pripeljala in jo zagledala. Ni se mogla dvigniti na noge in bila je vsa krvava. Bili sva sami na cesti med njivami. Poskrbela sem za hiter prihod zdravnika. Pozabila sem na vse sovraštvo in, ko si je opomogla, sem jo obiskala v bolnišnici. Imela je zlomljen kolk in pretres možganov. Pozdravila sem jo, kot da sva najboljši prijateljici in, glej, začela se je prijazno pogovarjati z mano. Iz oči so se ji ulile solze in prosila me je, naj ji odpustim vse, kar je bilo hudega med nama. Tedaj sva postali veliki prijateljici, od takrat sva si pomagali in se nisva nikoli več sprli.
Vem pa tudi, kako je hudo, če ne moreš odpustiti. Težak kamen leži na duši in človek postaja počasi duševni in telesni bolnik.
Anika

"Nastavi drugo lice« je slikovito povedana resnica, da se ne smeš maščevati. Ti si lepo razumela Jezusov nauk in njegovo učinkovitost odkrivaš v svojem življenju ali življenju tistih, ki jih poznaš.
Če prav premislimo, vse majhne in velike vojne nastanejo zato, ker ne znamo odpuščati, ker smo užaljeni, ker nas je nekdo prizadel, bil krivičen do nas. Ni lahko odpustiti, kot sama ugotavljaš. Včasih je treba nekaj časa, da se jeza ohladi. Mi pa takoj vzkipimo in še bolj »dvignemo temperaturo«. Vsaka akcija sproži reakcijo, zato je stanje vedno težje. Duhovni vzgojitelji priporočajo, da se v takih trenutkih zaustavimo, zajamemo sapo, se umirimo, štejemo do deset, preden odgovorimo, ali, tisti bolj duhoviti, da damo za deset minut vodo v usta.
Predvsem pa se moramo naučiti obvladati sami sebe. Prvič morda ne bo šlo, poskusimo drugič. Sčasoma postanemo spretni in nam ni več težko premagati se. To velja že za čisto navadne okoliščine. Ne osorno odgovoriti staršem ali soprogu, prijatelju. Sami se bomo čudili, kako nas imajo ljudje bolj radi. Ne velja za vse enako pravilo. Tisti, ki je bolj nagnjen k hitrim reakcijam, se mora bolj potruditi. Kdor pa je po naravi bolj miren, mu to lažje uspeva.
To pa ne pomeni, da postanemo neobčutljivi ali da ne smemo mirno ugovarjati zaradi krivic, ki se nam godijo. Vemo, da je Jezus sam »protestiral«, ko so ga zasliševali pred velikim duhovnikom. »Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je mirno odgovoril: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,21-24).
Kako bi bilo lepo živeti z ljudmi, ki ne vračajo udarca. Takega niti ne moreš napadati, razoroži te. In če bi se to dogajalo na višji ravni, v mednarodni politiki, bi ne bilo več vojn. Tako pa se z vračanjem udarca za udarec sovraštva s sovraštvom, gorje samo stopnjuje.
oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2008) 12, str. 74

Vašo revijo prejemam že od takrat, ko je bila natisnjena na en listič in mi ga je prinesla teta, pozneje pa sem se sama naročila nanjo. Vedno sem jo z veseljem prebirala, tudi zdaj, ampak se mi zdi, da je bilo včasih več odgovorov na raznovrstna vprašanja mladih, o veri, o dvomih, dilemah pri odločitvah, na kratko – veliko več vsebin za mlade. Sem že v letih, vendar me še vedno zanima, kako življenje doživljajo mladi, saj bodo revijo kmalu začeli prebirati tudi vnuki.
K pisanju me je spodbudila rubrika Zakajčki, sestavek z naslovom Kaj vse lahko delam v nedeljo. Rekla sem si, o, kako si lahko vsak zase postavi merila, ki mu ustrezajo. Živim na vasi in sem zelo vesela, da se ob nedeljah skoraj ne dela, tudi tisti, ki so se pozneje priselili, so sčasoma opustili delo okoli svojih hiš, saj so zelo izstopali, če so karkoli delali. Če bi se zgledovali po gospe, ki jo opisuje rubrika Zakajčki, bi v naši vasi lahko prav vsi delali. Vsi bi šli na vrtove, saj se na njih prideluje samo vrtnine za doma. Tudi največ malih kmetov prideluje hrano samo za domačo družino, nihče ničesar ne prodaja, le nekaj večjih kmetov prodaja živino in mleko. Vsi so tudi po službah in jim je to delo samo za sprostitev. Torej, mali kmetje bi lahko šli s traktorji po njivah, večji pa ne; povejte mi, kje je v tem kakšna logika o nedelu v nedeljo. Marija je v La Salettu v Franciji prosila, da ljudje opustijo delo ob nedeljah. Ljudje kot večinoma vedno tega niso upoštevali in pozneje je nastala huda lakota zaradi črvov, ki so spodjedali koreninice po travnikih in njivah. Moja mama se je spominjala, kako je kot majhen otrok hodila s starši na romanje in so prosili, naj jih Bog reši teh črvov. Pravila se res spreminjajo, ne vem pa, če si jih lahko vsak sam določa, mogoče se motim.
Najprej nisem hotela poslati pisma. Ko pa sem včeraj na radiu Ognjišče poslušala, kaj je Marija naročala Tereziji Duš v Porčinju in so skoraj enaka sporočila kot v La Salettu, sem se vseeno odločila, da pošljem to pismo s prošnjo, da kaj več napišete o (ne)delu ob nedeljah in mogoče o tem, kako je dobro, da razporedimo delo med tednom. Lahko tudi s kakšno dobro zgodbo.
Hvala za ves vaš trud pri izdajanju lepe revije, naj vas Bog blagoslovi!
Katja

Najprej se vam zahvaljujem za vašo zvestobo Ognjišču. Veseli me, da ga boste dali v branje in morda nanj naročili tudi svoje vnuke. Vaša teta, ki vam je prinesla Ognjišče, je lep primer, kako lahko širimo tisk z versko vsebino.
Včasih več odgovorov na vprašanja mladih
Strinjam se z vami, da je bilo v Ognjišču včasih »več odgovorov na raznovrstna vprašanja mladih, o veri, o dvomih, dilemah pri odločitvah …«. Da, bilo je tako, toda da je zdaj drugače, ni krivda urednikov Ognjišča, ampak spremenjene navade mladih. Kdo od mladih, recimo mlajših od 40 let, bo danes vzel papir in napisal pismo, dolgo tri strani? Tudi ne bo sedel za računalnik in napisal dolgega pisma. Večina mladih danes vzame v roko mobilnik in odtipka štiri, pet besed, od teh jih je polovica v »šifrah«. Ne da današnja generacija mladih nima problemov, le opiše jih z nekaj besedami ali strne v skromno vprašanje. Tudi taka vprašanja smo že dobili. In to moderno pismo z vprašanjem je vsebovalo dobrih deset besed. Čeprav kratko, pa je nakazalo na problem. Socialna omrežja in nove oblike komunikacije so naredile svoje. Ne moremo za to kriviti mladih generacij, ampak dejstvo je, da se je spremenil način komunikacije. Zato tudi pisem, kakršna so pisali mladi pred pol stoletja, ni več. Ne moremo pa reči, da v Ognjišču ni več vsebin za mlade. So, a na drugačen način. Spominjam se, kako me je nedolgo nazaj klicala starejša gospa in dejala, da je v Ognjišču preveč vsebin za mlade …

POSVEČEVANJE NEDELJE
V drugem delu pisma govorite o perečem problemu, nedeljskem delu. Vi navajate dve Marijini prikazovanji, ki v resnici govorita tudi o nedeljskem delu oziroma ne o delu, ampak samo potrjujeta sporočilo Božje zapovedi, ki nam ukazuje posvečevati Gospodov dan. Ta je za nas merodajna. Zanimivo je, da zapoved nalaga posvečevanje nedelje. Nedeljski počitek je v službi posvečevanja nedelje. Ob nedeljah ne delamo, a ne zato, ker smo leni, ampak da lahko gremo k maši, da več molimo, beremo kakšno knjigo verske vsebine, posvetimo čas pogovorom med zakoncema in v družini, se sprostimo, gremo lahko na daljši sprehod ali pohod (lahko tudi peš k maši ali na božjo pot). Naš čas je pozabil na to, da je prav, da ob nedeljah obiščemo bolnika, ostarelega, onemoglega, osamljenega … Naši predniki so ob nedeljah »spremenili slog življenja«; v soboto popoldne so počistili hišo in okolico, se uredili, v nedeljo pražnje oblekli, seveda šli k maši, imeli skupni obed, ki je bil boljši kot ob delavnikih, popoldne šli k molitvi ali krščanskemu nauku in pozneje lahko še na kulturno prireditev. Zanimivo, da so naši predniki delali več, kot delamo danes (zlasti fizično), niso imeli strojev, pa vendar ob nedeljah niso delali. Skratka, posvečevanje Gospodovega dne jim je pomagalo osmišljati (težki) vsakdan in delo.
Nedelja je v službi človekovega dostojanstva
Kaže, da je posvečevanje enega dne v tednu nekako pisano na kožo človeku, saj poznajo svete dneve tudi judje (sobota), muslimani (petek), ko opravljajo posebne molitve. Ta potreba je prišla tudi v zakonodajo in v razvitih državah delavci ne delajo ob nedeljah. No, delajo tisti poklici, ki so nujno potrebni (zdravniki, negovalno osebje v bolnišnicah in domovih za ostarele, policisti, ljudje v energetiki ali prometu …). A tudi tukaj ne delajo vsi, ampak le dežurni. Le tisti, ki so nujno potrebni za delovanje družbe. Prav ti primeri kažejo, da je nedeljski počitek v službi človeka in njegovega dostojanstva in da ga smemo zaradi človeka in njegovega dostojanstva kršiti. A pod določenimi pravili.
Naj tu omenim še, kako je spoštovanje nedeljskega počitka skupno tudi ljudem iz različnih političnih opcij. Ko je šlo za zaprtje trgovin ob nedeljah, so pri tem sodelovale tudi stranke levega političnega pola. Še en dokaz, da spoštovanje nedelje pomeni spoštovanje človeka in njegovega dostojanstva. Človek ni suženj in ni robot, ki bi delal brez prestanka, ampak duhovno bitje, ki je več kot jed in pijača in živi od (Božje) besede in drugih plemenitih besed.

SMEM SPLOH KAJ DELATI?
Kot otrok se spominjam nenavadne prigode. Ko smo poletne nedelje šli od maše, je blizu župnišča stal voz sena in dva moža sta seno spravljala na senik. Kot otrok sem pričakoval, da bo strogi in dosledni župnik, ko bo prišel iz cerkve, ostro okaral ta dva moža, pa ju je pohvalil in dejal, da smemo ob nedeljah delati tudi fizična dela, od katerih nimamo koristi. Za kaj je šlo? Sosed se je poškodoval in ni mogel delati na kmetiji. Dva prijatelja iz vasi sta z vozom šla v nedeljo po seno in ga pripeljala domov. Če bi ga pustila zunaj, bi seno ob dežju propadlo. Živina pa ne bi imela pozimi hrane. Možaka sta opravila dobro delo in pomagala sosedu in ker sta delala zastonj, nista kršila nedeljskega počitka! Nedelja je v službi človeka – to je Jezus večkrat poudaril.
In sedaj naj grem še h gospe, opisani v Zakajčkih. Neko nedeljo je presajala rože. Zanjo je bilo to opravilo izredno sproščujoče. Otrokom je to tudi razložila. Lahko bi rekli, da je na zunaj kršila tretjo Božjo zapoved. Podobno kot sta jo na zunaj kršila onadva moža, ki sta v nedeljo pripeljala voz sena ponesrečenemu prijatelju ter tako preprečila škodo in mu pomagala pri preživetju. Toda od tistega dela mama ni imela koristi, zanjo je bilo sproščujoče, potem ko je cel teden sedela v pisarni za računalnikom. Zato tudi ona ni kršila zapovedi. Nobenih traktorjev ni bilo po vasi zaradi tega, nihče ni služil zaradi brskanja po zemlji za presaditev rož, ki je bilo za mamo sproščujoče opravilo. Nedelja je v službi človeka.

NEVARNOST POHUJŠANJA?
Seveda se tu postavlja vprašanje. Kaj pa če bi sosedje, ki poznajo gospo kot verno, videli, da ob nedeljah dela? Ali se ne bi pohujšali? Če ne poznajo krščanskega nauka, bi se morda pohujšali. Zato je bolje, da se gospa ali kdo drug ne razkazuje. Če bi jo pa kdo vprašal, kako da »dela« (če tisto brkljanje po rožah lahko imenujemo delo), naj razloži, za kaj gre.
Sicer sem pa sam bolj vaše sorte, spoštovana gospa Katja. Tudi sam raje manj počnem ob nedeljah. Tudi zaradi pohujšanja. Naj sklenem s primerom sošolca. V družini je bilo deset otrok. Živeli so od kmetije. »Pa nikoli nismo delali ob nedeljah,« mi je zagotavljal. In vsi otroci so zrasli, nobeden ni bil lačen. Vsi so dosegli poklic, si ustvarili družine in materialno osnovo za življenje. Izkušnja kaže, da nedeljsko delo nima blagoslova. »Nedeljski dobiček ne gre v mošnjiček,« pravi slovenski pregovor. Nasprotno pa sem prepričan, da Bog obilno blagoslavlja spoštovanje zapovedi nedeljskega počitka. »Kjer se dela vse nedelje, tam se sreča mimo pelje,« pravi drugi pregovor. Naj se ne pelje mimo nas!

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 12 (2023), 36-37.

“Skregan človek in skregana družina težko moli”

Advent je najbrž res najbolj »ugoden« čas za družinsko molitev, toda sodobne družine se soočajo z mnogimi težavami pri molitvi. Te nam bosta skušali v pogovoru rešiti mama in hči, ki sta pripravili »družinski molitvenik« Družina slavi Boga. Hčerka poudarja, da ta molitvenik ni teoretični priročnik, saj ga je sama preizkusila v svoji družini.

- Pogovarjamo se pred začetkom adventnega časa, ki se nadaljuje v božičnega. To je morda najlepši in najprimernejši čas za družinsko molitev. Adventni venec, jaslice, blagoslov doma nekako kar vabijo k družinski molitvi …
Iva: Menim, da tako otroci kot odrasli pričakujemo adventni čas z veliko naklonjenostjo. To je čas, poln pričakovanja, obdarovanja, upanja. Kristjani ga obhajamo z mislijo na Jezusov prihod in pričakujemo tudi njegov prihod ob koncu časov. Obenem tudi izkušamo, kako nas pri tem moti zunanji blišč, kič, reklamni katalogi in različne proslave, ki nimajo skoraj nič opraviti s sporočilom božiča. Ker nas takrat »bombardirajo« z vseh strani, lahko izgubimo bistvo adventa. Zato je pomembno, da se družina zna ustaviti in poiskati globlje načine, kako osmisliti adventni čas. To je priložnost, da pogledamo v naše odnose in se vprašamo, kako vstopamo skozi vrata našega doma, kaj prinašamo v naš dom: je to jeza, žalost, krivda, ali je to veselje, dobre misli, spodbude? Če krepimo medsebojne odnose, počasi nastaja prijetno vzdušje in prijeten prostor za družinsko molitev. Skregan človek in skregana družina težko moli.

- Skregana družina težko moli. Pravijo, da je danes družinam že težko najti čas, da sedejo skupaj k obedu … Nimajo časa za pogovor. Torej je treba najprej najti čas za pogovor in šele potem za molitev?
Iva: Najprej moramo v družini delati na odnosih, na dobrem vzdušju v družini. Naloga nas staršev je, da se zavestno odmaknemo od zunanjega dogajanja, da izstopimo iz vrveža veselega decembra in se »preselimo« v družino ter pogledamo, kje smo in kaj delamo. Po pogovoru se na naravni način odpre pot, da se zahvalimo in se zavemo, kaj vse imamo. Takšni kot smo – nihče med nami ni idealen – lahko odpremo vrata svojega srca Jezusu.
Julka: Med tednom je to težko narediti, zlasti v družinah, kjer so starši zaposleni. Nedelja pa je dan, ko se lahko zbere družina po kosilu ali zvečer.
Iva: Večere velikokrat »zapolni« televizija. Veliko časa lahko zapravimo na različne načine. Ne trdim, da smo mi idealna družina. Največkrat se ne zavedamo, kako je dober in prijeten tisti čas, ko se lahko srečamo kot družina. Večerna molitev je lahko neki premislek o tem, kaj se nam je čez dan dogajalo, za kaj se lahko zahvalimo Bogu.

- Pripravili sta knjigo Družina slavi Boga. V njej so družinska bogoslužja za cerkveno leto. Ni pa to prva knjiga družinskih bogoslužij, ki ste jo pripravili.
Julka: Prva izdaja knjige Družina slavi Boga je izšla leta 2007. Ker je pošel ta »družinski molitvenik«, sem dobila več klicev pa tudi elektronske pošte, kjer so me starši spraševali, kje bi lahko dobili še kakšen izvod. Tudi nekateri duhovniki so spraševali po njej. Ker jih ni bilo na zalogi, smo se odločili, da pripravimo drugo izdajo.

- Bogoslužja pa ste pripravljali že prej?
Julka: Pred knjigo Družina slavi Boga smo na pastoralni službi v Mariboru izdali tri drobne knjižice. Prva je imela naslov Advent in božič pri nas doma, druga Post in velika noč pri nas doma … Na njiju so se zelo dobro odzvali starši, kateheti pa tudi duhovniki. Tako sem dobila idejo, da bi vsa dosedanja bogoslužja združili in pripravili molitvenik za celotno cerkveno leto. Vem, da so jih naročali tudi na Koroškem in da smo tistih knjižic izdali nekaj čez dvajset tisoč.
Začeli smo s prepognjenimi listi A4-formata. Na njih smo natisnili zahvalno bogoslužje na silvestrovo v cerkvi. Takratni mariborski stolni župnik Stanko Lipovšek je bil navdušen nad njimi. Ljudje pa so liste odnesli tudi domov. Razdelil jih je tudi med starše veroučencev. Taki so bili prvi začetki. Prej se dejansko ni smelo kaj dosti izdajati.

JULKA NEŽIČ – ENA PRVIH LAIŠKIH TEOLOGINJ V SLOVENIJI

- Vi ste se že pred desetletji odločili za študij teologije. V času preganjanja vere in Cerkve. Od kod taka vaša odločitev? Kdo je vplival na to odločitev?
To je bil pokoncilski čas. Jaz sem ga doživljala kot čas, ko je v naših župnijah in škofijah vrelo. V naši župniji Beltinci smo imeli župnika, ki je vsako nedeljo popoldan imel pred večernicami govor, v katerem je poročal, kaj se je dogajalo na koncilu. Kaj so škofje razpravljali in odločali. Name je zato najbolj vplival domači župnik Janko Škraban. Imeli smo mladinski verouk in pri njem predelovali dogajanja na koncilu. Po koncilu smo začeli maše z ljudstvom. Če sem pozneje na fakulteti rekla, da to poznam, mi je profesor odgovoril: »Ja, saj vem, to je Škraban že imel …« In res je želel ljudem zelo približati koncil in njegovo sporočilo.
Kot študentka teologije sem stanovala v župniji Sv. Rešnjega telesa. Tam je bil župnik Drago Oberžan, tudi zagret za koncilske liturgične spremembe. Že kot študentka sem začela obiskovati katehetski tečaj na Mirenskem Gradu. Povsod so zelo poudarjali soodgovornost laikov. Danes govorimo o sinodi, a na neki način je že takrat bila navzoča podobna misel.

- V vašem času je kar nekaj deklet iz vašega okolja študiralo teologijo, pozneje pa prevzelo kar odgovorna mesta v pastorali.
Tri dekleta smo iz istega gimnazijskega razreda šle študirat teologijo: Marija Sraka, Ema Sobočan, ki je vstopila v samostan, in jaz. Na teologiji smo imele tudi primorsko sošolko. Za nami sta obiskovali fakulteto sestri uršulinki. Zadnja tri leta sem študirala v Mariboru, kjer sem imela srečo, da sem prišla v stik z duhovnikom Dragom Oberžanom. Bil je pet let izseljenski duhovnik na Nizozemskem. Takrat je tudi tam »vrelo« od koncilskih idej. Pomislimo samo na Holandski katekizem! Bil pa je tudi pet let v zaporu samo zato, ker je pripravil v župniji ljudski misijon brez vednosti takratne oblasti. Drago Oberžan, Tone Smerkolj in Albert Metlikovec so bili duhovniki, ki so zelo sodelovali. Nekako je šel vsak v svojo smer. Metlikovec v katehetsko, Oberžan bolj v liturgično, Smerkolj pa bolj v pastoralno. Z vsemi sem prišla v stik.

-Študijsko ste se izpopolnjevali tudi v tujini.
Tri leta sem študirala na liturgičnem inštitutu v nemškem mestu Trier. Med drugim je bil moj profesor Blathasar Fisher. Pri njem sem delala magistrsko nalogo. Njegovo knjigo Od lupine k jedru imamo tudi v slovenščini. V letniku nas je bilo osem iz različnih kultur in okolij: Indijec, dva Poljaka, Američanka, Afričan in Švicar. Prvič sem izkusila, kaj pomeni delovati v komunistični državi in kaj v svobodi.

- Sodelovali ste na različnih področjih, zlasti liturgičnem.
Začela sem sodelovati v Medškofijskem katehetskem svetu. Pripravila sem učbenik za pripravo na prvo sveto obhajilo in spoved Jezus nas vabi na praznovanje. Pripravila sem tudi priročnik za katehete Uvajanje otrok v bogoslužje.
Moje delovanje na liturgičnem področju pa se je rodilo na katehetskih tečajih na Mirenskem Gradu. Tja so hodili predavat tudi Avstrijci. Poudarjali so pomembnost uvajanja otrok v bogoslužje. To me je nagovorilo. V liturgični komisiji so mi dajali naloge z razlago, da imam več časa kot duhovniki za to delo. Bila sem zaposlena na Pastoralni službi v Mariboru in delodajalec ni bil ravno najbolj vesel, da sem toliko delala za liturgično komisijo. Več mesecev sem pripravljala obrednik Blagoslovi. Praktično sem tisto knjigo skoraj v celoti pripravila, razen začetnega dela, ki ga je pripravil pokojni Ivan Likar. Pripravila sem tudi pogrebni obrednik in mali pogrebni obrednik, poročni obrednik in obrednik za procesijo Sv. Rešnjega telesa. Pri prvih treh sem naredila redakcijo. No, nikjer niso napisali mojega imena. Za starše sem pripravila knjižico Krst vašega otroka ter dva molitvenika: za otroke in za starejše.

- Kje ste se navdihovali za taka bogoslužja? Ste uporabljali kakšne predloge?
Julka: Štiri stvari so botrovale moji odločitvi. Starši veroučencev so tarnali, da otroci ne želijo skupaj moliti. Pri molitvi se dolgočasijo in podobno. Prosili so za kaj drugega, kar bo bolj zanimivo za otroke in najstnike. Podobne želje so izražali duhovniki na raznih srečanjih. Z vzorci takega bogoslužja sem se srečala v Nemčiji, kjer sem študirala. Tam sem opazila, da obhajajo neke vrste družinsko bogoslužje in tam sem se tudi srečala z veliko priročniki. Šlo je za drobne knjižice, ki so me navdušile. Na pastoralni službi v Mariboru sem bila zadolžena za družine in za uvajanje otrok v bogoslužje. To je bila moja tema. S pokojnim župnikom Oberžanom in takratnim stolnim župnikom Lipovškom – oba sta bila zelo navdušena za to – smo se lotili izdaje teh knjižic.

- Kako ste si zamislili knjigo?
Julka: Kdor živi z bogoslužjem Cerkve, mu je zgradba knjige kar domača. Uvod v sveti čas (adventni, božični) ali v praznik je običajno zgodba. Napisana je z namenom, da bi se družina ob njej pogovarjala. Če se ne zmorejo pogovarjati, lahko zgodbo otrokom samo preberejo. Za tem so premišljevalne molitve. Te govorijo o določenem znamenju, ki je za tisti čas značilen (na primer adventni venec, božično drevo, križ …). To sem napisala v obliki molitve. Zdelo se mi je dobro, da se ljudje ob takih znamenjih naučijo moliti in ob tem spoznavati, kaj to pomeni za njihovo življenje. Je pa napisano tako, da to lahko uporabi družina pri večerni molitvi ali v sklopu bogoslužja. Tudi če kdo živi sam, lahko to vzame za osebno molitev ali premišljevanje. Za praznike so predvidene molitve pred jedjo in po njej. Duhovniki so me spodbudili, naj to uvrstim v knjigo, kajti večina ljudi, ki moli, običajno na kratko reče: »Bog, blagoslovi nas in te darove …« Menili so, da bi bilo dobro, če bi bilo vsaj za praznike kaj več. Zato smo vključili psalme in kratko prošnjo za blagoslov.
Naslednja stvar so večerne molitve ali družinsko bogoslužje. Za praznike so bogoslužja, drugače pa so krajše večerne molitve. Molimo jih lahko skupaj kot družina ali kot posamezniki. Bogoslužje je sestavljeno po vzoru prvega dela maše: odlomek iz Svetega pisma, premišljevanje ali pogovor o tem, nekaj o prazniku, skupne prošnje za vse potrebe in blagoslovna molitev.

- Ta bogoslužja so skupna molitev, obenem pa so nekakšna vzgoja za bogoslužje, uvajanje v bogoslužje, torej se učimo sodelovanja pri maši. Zlasti otroci.
Malo je knjig, ki sta jih uredili mama in hči. Kako sta si pri knjigi razdelili delo?
Iva: Ko je izšla prva izdaja knjige, smo jo preizkusili v naši družini. Čez čas sem začela mamo nagovarjati, naj pripravimo še več podobnih stvari. V zakonski skupini je bilo še nekaj družin z otroki podobne starosti kot naši. Tudi oni so iskali podobne »pripomočke«. Iskali so po spletu družinske molitve, a celostnih molitev ni bilo. Mamo sem vztrajno nagovarjala in je pripravila nekaj. Čez nekaj časa sem si že jaz pridobila nekaj izkušenj. V prvi vrsti kot mama s svojimi otroki. Tudi moja profesionalna pot me je vodila v to smer in sem o tem govorila tudi na fakulteti. Zato sem mami predlagala, da bi naredili nekaj skupaj. Ona to, kar je naučila mene, jaz bom dodala, kar so mene naučili otroci. Tudi tukaj nisem mogla iz kože geštalt krščanske pedagogike: Kako celostno, z vsem, kar sem, slavim Boga. Kako lahko otrok s srcem, z rokami, z glavo ... slavi Boga. Potem sem začela s svojimi otroki v molitve vključevati kreativne pristope. Opazovala sem jih pri igri. Koliko časa se lahko igrajo in koliko časa so lahko zbrani in fokusirani na te stvari. In sem dalje razmišljala. Zakaj ne bi to kreativno noto prestavili, ko z otroki razmišljamo o verskih vsebinah? Ali bi jim lahko dali nekaj takega, da poustvarjajo ob teh stvareh, razmišljajo in se poglabljajo? Kreativna nota jim omogoča, da lahko dosti bolj razmišljajo in se poglabljajo ter potem drugače doživljajo praznike in hkrati doživijo, da tudi oni lahko nekaj doprinesejo k praznovanju.
Razmišljali sva, da so prazniki povezani z vonji. Mora »dišati« po praznikih. Pri pripravi velikonočnih jedil se vidi, kako se z vsemi čutili pripravljamo na praznike. Menila sem, da bi v knjigo vključili tudi kakšne recepte. Vendar se je knjiga samo debelila.
Julka: Jaz sem bila proti receptom, ker teh lahko najdejo veliko drugod. Pred leti so me povabili na radio, da bi govorila o pripravi na božič. Ko sem prišla, me je novinarka vprašala, katere recepte bom predstavila pa katero pecivo priporočila in opisala. Jaz pa sem samo odgovorila: »Pa saj to ni priprava na božič! Jaz o tem ne znam nič povedati.« In nisva nič posneli. Menila sem, da bodo recepte našli drugje, v knjigo pa dajmo to, česar drugje ni ali je tega bolj malo.

ROŽNI VENEC V DRUŽINI

Iva: Kako približati rožni venec otrokom? Lahko naredimo Marijin oltarček. Molimo in pri vsaki zdravamariji položimo kamenček. Z vsako zdravamarijo smo ji bližje. Prav tako lahko vsako zdravamarijo namenimo za koga (babico, dedka, prijatelja, sorodnika …) in otrokom bo desetka še prekratka! Lahko otroci sami naredijo rožni venček.
Julka: V knjigo sem večkrat vključila tudi desetko rožnega venca. Nisem predlagala celega rožnega venca, desetko pa sem.

- V knjigi je več družinskih bogoslužij. Je pa tudi nekaj idej, kako izdelati kakšen okrasek za stanovanje, aranžma … Zakaj sta to vključili v knjigo?
Iva: Ko praznujemo, radi hišo očistimo, jo pospravimo, okrasimo. Verski prazniki niso izjema. S prazniki je povezanih veliko simbolov. Tako jaslice niso samo zato, da so v kotu, ampak že ko jih pripravljamo, je to uvajanje v praznike. Ko jih delamo, se lahko z otroki pogovarjamo, kje je živel Jezus, kakšno je bilo takrat življenje, kdo je prihajal k Jezusu. V katerih osebah se mi najdemo?
Jaslice niso samo okras, ker se bodo otroci kaj kmalu začeli z njimi igrati. Radi dajo v jaslice tudi igrače. Spominjam se, da je sin eno leto pripravil sodobne jaslice. Spodaj je bila avtopralnica, zgoraj pa je živela sveta družina. Zdelo se mi je zanimivo, kako je on našel prostor za sveto družino v sodobnem času. Jaslice so čudovit pripomoček za molitev. Lahko tudi z njihovo pomočjo premislimo svoj dan. Kako sem se jaz počutil? Spominjam se, da je mož nekoč rekel: »Počutim se kot vol. Utrujen sem in skoraj ležim od utrujenosti.« Otroci so rekli: »Vesel sem skakal zunaj. Bilo je lepo. Bil sem kot kakšen pastir.« Najmlajši je prinesel Jezuščka in dejal: »Počutim se kot Jezušček. Vsi so se z mano ukvarjali. Prihajali so ljudje.« Tako lahko molimo z jaslicami. Otrok se ob taki molitvi počuti čisto drugače. Vzame stvar v roke in se je lahko dotakne in na tak način se lahko globlje približa tem vsebinam.
Julka: Zaradi tega sva v knjigo vključili tudi »velikonočne jaslice«. Tudi tam so figurice, ki jih lahko otroci premikajo.
Iva: Ti simboli nam pomagajo posamezne stvari vizualizirati, da si jih predočimo. Na družinski oltar lahko to damo in pripravimo, da otroci vedo, kaj bodo potem imeli pri večerni molitvi. Opažam, da si pri postavljanju teh »figuric« otroci postavljajo različna vprašanja: Kako se je počutila Marija ob Jezusovem trpljenju? Otrokom se ob teh kipcih postavljajo vprašanja o trpljenju, smrti, vstajenju itd. Prek omenjenega kreativnega otroškega ustvarjanja otroci bolj razmišljajo o teh stvareh.

- Kaj pa petje pri družinskem bogoslužju? Najbrž je to odvisno od družine, koliko je glasbeno nadarjena.
Iva: Velikokrat mislimo, da pri večerni molitvi lahko uporabljamo samo obrazce. Lahko pa molimo tudi s petjem. Včasih otroci ne morejo sedeti pri miru. Lahko uporabimo tudi ples ali geste. Tudi družine, v katerih niso najboljši pevci, so lahko čisto sproščene, saj jih nihče ne posluša. Lahko tudi zavrtijo kakšne dobre posnetke in pojejo zraven. Ne pozabimo, kdor poje, dvakrat moli.
V naši družini smo glasbeno »pismeni«. V družini smo si razdelili naloge. Najmlajši pripravijo prostor. Takrat smo imeli mobilni oltarček. Molili smo v različnih sobah. Tisti, v čigar sobi smo molili, je pripravil prostor. Drugi je pripravil glasbo in izbral to, kar mu je bilo všeč. Včasih so tudi sami odigrali kaj na inštrumente. Ta glasba je tudi nekakšen način umirjanja za molitev. Hčerka, ki rada bere, je brala molitve. Pomembno je, da je to dogajanje, kjer oni niso izvzeti, ampak so dejavni. To je njihova molitev.
Julka: Nekaj pesmi sem vključila tudi v knjigo. Tako sem želela ljudi spodbuditi, da bi se naučili vsaj tistih pesmi, ki so značilne za določen praznik. Družina pa bo lahko izbrala: če ima najstnike, potem bodo najbrž raje peli duhovno ritmične pesmi.

- Družina ne sme biti »suženj« knjige, da bi samo prebrala besedila iz nje, ampak, da je ustvarjalna.
Julka: V knjigi je napisan predlog, da ob njem dobiš idejo. Naj navedem samo en primer. Izdali smo prvo zahvalno bogoslužje na staro leto. Ko sem za silvestrovo prišla v domačo župnijo, je kaplan imel lepo zahvalno bogoslužje. Po koncu sem stopila k njemu in ga vprašala, od kod je vzel tako lepo bogoslužje. »Od tistega, kar si ti napasla,« mi je odgovoril. Toda on je tisto predlogo pripravil za našo župnijo. Dodal je to in ono in tako pripravil zelo lepo bogoslužje. Podobno velja tudi za knjigo družinskih bogoslužij. Vsaka družina kaj doda ali sprejme tisto, kar ji najbolj leži.
Iva: Družina naj si dovoli biti pred Bogom to, kar je. Treba se je tudi zavedati, da imamo že starši različne verske izkušnje. Nekateri jih sploh nimajo. Knjiga je opora družinam, da same oblikujejo družinsko molitev in na različne načine slavijo Boga.

- Mnoge družine se bojijo družinske molitve. Ne vedo, kako naj se jo lotijo. Ustrašijo se, da bo knjiga zanje prezahtevna …
Iva: Strah je odveč, ker je knjiga preizkušena v praksi. Naša družina je »premolila«, kar je v njej. Moramo pa starši imeti občutek, kaj otrok zmore v določenem obdobju. Nekateri starši bi radi otroka peljali na Triglav, takoj ko je shodil. Starši moramo imeti občutek za otroka, da bo versko izkustvo globoko začutil in si nabiral »kondicijo« za molitev. Omenjeni ustvarjalni pristopi so lahko dobra pot.
Julka: Treba bi bilo tudi družine naučiti, kako uporabljati take molitvenike. To je delo katehistinj, katehetov in duhovnikov. Dobro je, če jim pokažemo različne možnosti, da se jih ne bi bali. Morda za to lahko izkoristimo srečanja za starše. Lahko katehet s starši na srečanju pripravi tako bogoslužje.
Eden naših duhovnikov mi je dejal, da bo naročil večjo količino teh knjig in jih delil že ob pripravi na krst. Kakšna stara mama je rekla, da jih bo kupila več in jih razdelila med svoje otroke. Druga pa, da jih bo dala kot darilo za božič.

- Ali načrtujete še kakšno podobno knjigo?
Julka: Če Bog da, potem bi pripravili drugo knjigo. V njej bi bila bogoslužja za praznovanja zakramentov v družini. Soboška škofija je pred leti izdala knjižico bogoslužij kot pripravo na krst. Dodali bi bogoslužje ob rojstnem dnevu, v pripravi na prvo sveto obhajilo in samo praznovanje obhajila, pa za birmo … Sami ljudje so prosili za tako knjigo. Ta bi bila nadgradnja te prve. Družine so mi izrazile hvaležnost za te knjige.
Iva: Družine se spreminjajo in medve sva v tej knjigi to upoštevali. Nisva zavrnili tradicije, dodali pa sva nove stvari. Knjiga pokaže, kako lahko v družini na različne načine slavimo Boga.

OSEBNA IZKAZNICA:

Julka Nežič (1947)
je rojena v župniji Beltinci. Po gimnaziji je študirala teologijo v Ljubljani in Mariboru, pozneje pa se je izpopolnjevala na liturgičnem inštitutu v nemškem Trierju. Dvajset let je bila zaposlena v Pastoralni službi v Mariboru, po letu 1991 pa je delala kot asistentka in tajnica ter referentka za študentske zadeve na mariborski enoti teološke fakultete. Po svoji želji je predavala bolj praktične stvari s področja liturgike. Bila je tudi voditeljica Katehetsko pastoralne šole za mariborsko nadškofijo. Po odhodu v pokoj pa je ohranila vodenje katehetsko pastoralne šole za murskosoboško škofijo. Dejavna je bila pri organizaciji tečajev za zakon v današnji mariborski metropoliji. Napisala je več knjig, zlasti liturgične vsebine.



Iva Nežič Glavica (1975)
Ko je bila stara tri leta in pol, jo je posvojila Julka Nežič. Na koncu gimnazije so jo spodbujali, naj se vpiše na igralsko akademijo. Toda v njej je prevladala »družinska tradicija«: stric duhovnik, mama teologinja. Tako se je vpisala na Pedagoško fakulteto v Mariboru, smer nemščina in teologija. Leta 2012 je magistrirala in leta 2017 doktorirala pri prof. Stanku Gerjolu. Sedaj na katedri za oznanjevalno in pastoralno teologijo kot docentka predava pedagoške predmete. Je poročena in mama treh otrok. V svoji družini je »preverjala« molitvenik Družina slavi Boga.

B. Rustja, Gostja meseca, v: Ognjišče 12, 2024, str. 6-11.

Starejši ljudje radi povejo, kako so se nekdaj v adventnih tednih duhovno in na zunaj pripravljali na božične praznike. Bistveni del te priprave so bile zgodnje adventne maše, imenovane zornice, ki so se jih udeleževali v velikem številu. Napišite kaj o tem. (Gregor)

Ta lepa adventna priprava na božične praznike je bila živa predvsem na podeželju in sicer vse dotlej, ko je bila naša domovina pretežno kmečka dežela. Ljudje so živeli in delali doma, družine so bile velike in zares verne, zato so ves adventni čas prihajali v župnijsko cerkev k adventnim mašam, ki so bile zgodaj zjutraj (ponavadi že ob šestih), že pred zoro (jutranjo zarjo), zato so jim rekli »zornice« ali »svitnice«. To je bila kar velika žrtev, saj je bilo treba v mrzli zimi zgodaj zapustiti toplo posteljo in s v snegu odpraviti v cerkev. »In vendar se je dogajalo,da so bile cerkve jutro za jutrom polne kakor ob nedeljah,« poroča narodopisec Niko Kuret. »Doma so ostali samo 'varuhi'.« V petdesetih letih prejšnjega stoletja pa so se mladi ljudje začeli množično seliti v mesta. Zemlja je bila vedno bolj zapuščena in lepi stari običaji so začeli umirati. (sč)

Ognjišče (2010) 12, str. 47

Stara mama se je dobro počutila med svojimi vnuki. Obiskovali so že srednjo šolo. Bili so bistri. Večkrat so jo izzivali in se včasih smejali njenim odgovorom. Nekoč jo je Tomaž vprašal: »Babi, a še vedno hodiš ob nedeljah k maši?«
»Seveda.«
»Kaj pa imaš od tega? Kakšen je bil evangelij prejšnjo nedeljo?«
»Ne vem, sem pozabila. Spominjam pa se, da mi je bil zelo všeč.«
»Dobro, kaj pa je župnik pridigal?«
»Ne morem se spomniti. Stara sem in hitro pozabim. Vem, da je bila pridiga zelo življenjska. Lepo je govoril.«
»Poglej, babi,« je nadaljeval Tomaž, »zakaj hodiš k maši, ko pa si nič ne zapomniš?«
Zavladala je tišina. Stara mama je molčala. Bilo je kar mučno in nekateri vnuki so menili, da je Tomaž šel predaleč. Potem pa je babica vstala in rekla: »Otroci, pridite z menoj v kuhinjo.«
Ko so prišli tja, je snela s kljuke nakupovalno mrežo ter jo dala Tomažu: »Na, pojdi pod pipo in natoči vanjo vodo.«
»Babi, ti se šališ! Voda v nakupovalni mreži? Kakšna šala je to?« se je branil Tomaž.
»Ne, le naredi, kakor sem ti rekla, Tomaž. Rada bi ti nekaj pokazala.«
Tomaž jo je ubogal, a ji je kmalu izročil mokro, vendar prazno mrežo: »Poglej, nič vode ni ostalo v njej!«
»Vidiš,« je dejala babica, »toda poglej, tako lepa in čista je zdaj. Otroci, nikoli ne greste v cerkev, ne da bi prejeli nekaj dobrega – tudi če se tega ne zavedate.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 25.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ali je Darwinova teorija evolucije ključni argument v pobijanju teološke razlage nastanka sveta in živih bitij (posebno človeka)? Kako je lahko prišlo do tega, saj je Darwin študiral tudi teologijo in gotovo nikoli ni imel v mislih, da svojo znanstveno teorijo postavi v službo ateizma (zanikanja Stvarnika). Koliko so razlagalci Darwinove misli razlagali drugače in tako načrtno razlago peljali proč od Boga? Kakšno je danes stališče Cerkve do evolucije? Ali lahko razvoj naravnih in tehničnih znanosti pogojno ogrozi vero?
Ciril

Darwinova teorija o razvoju živih bitij je najbolj znana. V resnici pa je prvi, ki je postavil teorijo o tem, da se je življenje na Zemlji razvilo iz enega prvotnega izvora, postavil Lamarck. Trdil je, da je v živih bitjih neka težnja, volja za razvojem, česar pa ni mogel dokazati. Tako je njegova teorija propadla in prišla skoraj v pozabo. Charlesa Darwina je zelo privlačilo naravoslovje. Postal je pastor (evangeličanski duhovnik), a se ni posvetil temu poklicu. Kot naravoslovec se je pridružil leta 1831 raziskovalnemu potovanju z ladjo Beagle, ki je raziskovala Patagonijo, Ognjeno zemljo, Čile in Peru. Tu je nabiral vzorce, fosile in delal zapiske. Kar je zbral v petih letih potovanja je pozneje proučeval in pisal članke. Najbolj znana njegova knjiga pa je O izvoru vrst z naravnim izborom. V njej postavlja teorijo, da se je življenje na zemlji razvilo iz enega vira. To pa ni pomenilo, da zanika Boga kot Stvarnika. Svojo knjigo namreč končuje takole: »Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno le v nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem, ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti.« Kritika Darwinove teorije evolucije, predvsem s strani vernih in Cerkve, je bila silna in se še danes ni povsem polegla. Danes večina znanstvenikov prizna evolucijo, težava je v tem, da nihče ne ve, kako se je ta evolucija potekala. O tem nastajajo še danes vedno nove teorije. Darwin sam na svoja stara leta sebe označuje za agnostika, nekoga, ki zanika možnost popolnega spoznanja resnice.
Res je, da so ateisti vseh vrst pograbili to Darwinovo teorijo o evoluciji kot dobrodošel in uspešen napad na vero. In to se dogaja še danes. Darwin je skušal ta razvoj dokazati z majhnimi spremembami v organizmih, ki so pomagali vrsti preživeti v boju za obstanek. Ni mogel reči, da se te spremembe dogajajo z veliki spremembami, ker je očitno, da ni tako. Očetu atletu, ki je razvil svoje mišice, se rodi sin, ki ima čisto povprečne mišice. Majhne spremembe nič ne pomagajo,ker ne vplivajo odločilno v boju za obstanek. Zajec, ki se je rodil z malo večjimi zadnjimi nogami, se ne bo rešil pred volkom zaradi te majhne spremembe. Odvisno je od številnih drugih faktorjev. Če ga zagleda volk od blizu, ga preseneti, mu majhna razlika v nogah ne bo nič pomagala. Recimo, da se ta 'prazajec' , ki je v Ljubljani, znajde pred požarom, ki se širi proti Kopru. Predno bo prišel do Postojne, bo že čisto omagal. Njegov sovrstnik brez 'spremenjenih' nog bo začel bežati iz Postojne proti Kopru. Ker je še spočit se bo rešil, prvi pa ne.
Ali lahko evolucija zamenja Boga? Nikakor! Naš svet in zlasti človek sam je tako čudovito ustvarjen, da tega ne more razložiti nobena evolucija. Če arheologi najdejo pri izkopavanjih zid, kjer so kamni postavljeni pravilno eden na drugega v določenem obsegu, takoj vedo, da je tu bilo neko bivališče ali morda ograja. Rečejo: človek ga je postavil. Če pa najdemo želvo, naj sklepamo, da je nastala sama od sebe? Želva ima štiri noge, da se premika, glavo in oči, da odkrije nevarnosti, prebavne organe, možnost razmnoževanja ... Lahko se je razvila iz neke druge organske enote, vendar ima očitne neke cilje, preživetje, prehrano, rodnjo ... Vse to potrebuje neko Inteligenco, Razum, smotrnost, bitje, višje kot je ona sama.
Najbolj popoln dokaz pa je človek, ki ni samo živo bitje, ki ima vse sposobnosti drugih bitij, ampak zna tudi misliti, in ve, da misli (sebevidnost) in da je to on vse dni življenja. Kakšna čuda je lahko naredil s svojim razumom, dobro vemo. To je tisto, česar nam ne more razložiti nobena evolucija. Lahko se je to razvilo iz Stvarnikove zamisli tudi iz ene celice v tako "prelepe in čudovite oblike", kot pravi Darwin, za vsem tem mora biti načrt, cilj in smisel. Tega pa nimamo, če na začetek ne postavimo Inženirja, ki mu opravimo Bog.
Cerkev se ne boji evolucije, boji se kratke pameti, ki preskoči prvo dejanje, v katerem je nakazan ves bodoči razvoj. Potem ne potrebujemo več Darwinovega boja za obstanek, ob pravem času se bo sprožil zakon, ki bo to ali ono bitje naredil tako, kot ga poznamo, ali v kar se bo razvilo. Razumljivo je, da so se mnogi cerkveni ljudje ustrašili spremembe, ki jih je prinesel darvinizem, ker je bil to dolga desetletje 'bojni konj', ki so ga ateisti in liberalci uporabljali kot 'znanstveno' dokazovanje, da Bog ni potreben, da si znamo razložiti vse sami. Tudi če bi bilo to res, pa seveda ni, razložiti še ne pomeni 'ustvariti'. In kar je ustvarjeno, tako presega človeški razum, da bi morali biti zelo ponižni pred tako nedoumljivo Modrostjo. Tudi pri nas, zlasti pod komunizmom, so mnogim, zlasti mladim, omajali in mnogim tudi uničili vero. Čudim se, da se mnogi poslužujejo istih metod tudi danes in včasih tudi z uspehom. Boriti se s takimi ljudmi, polnim fanatizma, se ne splača. Sami pa moramo biti dovolj podkovani, da ne padem v njihovo zanko.
Če pomislimo na te čudovite skrivnosti, ki nas obdajajo in katerih ne moremo doumeti brez vere v neskončno dobrega Boga, ki nas tako ljubi, da je dal sam sebe za naše odrešenje, da nas ima rad. Važno je to, da smo v tej neskončni verigi stvarjenja tudi mi, razumna in Bogu všečna in hvaležna bitja.
Vprašanje je bilo kratko, zato je odgovor nekoliko daljši.

F. Bole, Pismo meseca, v: Ognjišče 12 (2014), 6-7.

Saj niti ne vem, kako naj ti rečem: Anton ali Antun? Mahnič ali Mahnić? Oboje si namreč ti in na vsako od imen bi se odzval. Na vsako verjetno drugače, a odzval bi se.
In čigav sploh si? Naš ali hrvaški?
Ti moram kar odkrito povedati, kolikor ti še ni znano, da v naših logih ne uživaš prevelikega spoštovanja in da se najdejo ljudje, ki te krivijo za, če smem tako reči, včerajšnje špetire, čeprav je minilo že več kot sto let, kar si odložil svoje tuzemsko breme. In če se, prostodušni naivnež, po naključju sprašuješ, kako je to mogoče, naj ti, teološko še kako dobro razgledanemu, v spomin prikličem grešnega kozla, na katerega je izvoljeno ljudstvo preložilo svoje grehe, napake in prestopke ter ga pognalo v puščavo na milost in nemilost prepuščenega hudiču. No, Slovenci morda nismo ravno izvoljeno ljudstvo, smo pa vendarle ljudstvo, ki je rado nejevoljno in vzreja grešnih kozlov je ob – Bog se nas usmili! – gojenju grehov, napak in prestopkov naša paradna panoga. In ti si bil pri roki. Zaradi svojega razmišljanja, pisanja, delovanja in ne nazadnje naslova in položaja si bil kot naročen za nesrečno kozlovsko vlogo.
Vidim, da se čudiš, pa naj ti pojasnim.
Poglej: svoje šolanje sem začel in – če odštejem igralsko akademijo, ki me ni toliko izobraževala kot trenirala – tudi končal v zdaj že rajnki državi. In tako v osnovni šoli, ki je bila takrat še osemletka, kot tudi v srednji šoli, ki pa je bila »usmerjena« – kam in kako, mi še danes ni najbolj jasno oziroma mi je, a se o tisti »smeri« skoraj ne spodobi javno govoriti –, sem bil vsaj pri dveh predmetih, pri slovenščini in zgodovini, morda pa tudi še pri kakem drugem, ne vem, sociologiji, filozofiji ali pa pri samoupravljanju s temelji marksizma, podučen, da si prav ti, škof Anton Mahnič, kriv za nacionalni razkol. Se pravi za ostro delitev naroda na klerikalni in liberalni pol, da si tako rekoč začetnik in pobudnik kulturnega boja, ki se je razvil naprej v ideološki boj, ki je svoj krvavi vrhunec doživel v času druge svetovne vojne in po njej. In ta boj bijemo še danes. V vsem tem času se je našlo še precej grešnih kozlov, ki so bili žrtvovani in izgnani, a žalibog se bojim, da se otroci v šolah še vedno učijo, da si od vseh grešnih slovenskih kozlov ti nosil največje in najbolj zakrivljene rogove!
No, roko na srce, treba je priznati, da pri celi zadevi nisi čisto nedolžen. Pa kaj si se šel vtikat v pesnikovanje in umetnikovanje?! Mar ti tretja oseba Presvete Trojice res ni nikdar šepnila na uho, da se umetnikov ne kritizira? Vsak res dober umetnik namreč ve, da je dober in mu ne hvala ne kritika niti ne koristita niti ne prideta do živega. In če je umetnik dober, sploh ni razloga za kritiziranje. Prav tako pa tudi vsak povprečen, podpovprečen ali pa celo slab umetnik dobro ve, da je zgolj povprečen, podpovprečen ali celo slab in si niti najmanj ne želi, da mu kdo to tišči pod nos. Tovrsten umetnik razlogov za svoje ustvarjanje ne išče več ne v duši ne v srcu, ne na nebu ne na zemlji in je zato, da opraviči in upraviči svoj umetniški status in sloves, z eno nogo tako ali tako že v taki ali drugačni politični stranki. In kritiziranje njegovega ali njenega ustvarjanja je seveda razumljeno kot politični napad in osebna diskreditacija. Sledi le še zavzetje položajev, kopanje jarkov, postavitev minskih polj in … dolg boj: kulturni, ideološki ali celo dobesedno krvavi.
Dobro, pa saj veš, da pretiravam in se rahlo šalim, a moraš priznati, da nisem prav daleč stran od resnice. In vedi, da zelo dobro razumem tvoje, oprosti, ampak vendarle precej naivno prepričanje, ki si ga strnil v šest točk, da je naloga umetnika, da s svojim ustvarjanjem potrjuje: »1. obstoj transcendentnega in osebnega Boga; 2. obstoj Božje previdnosti; 3. obstoj moralnega reda, ki predpostavlja bistveni razloček med dobrim in zlim ter resnico in lažjo; 4. spoznavnost tega reda človeku; 5. obstoj nesmrtne duše v človeku; 6. obstoj svobodne volje v človeku.« Razumem te, res, saj sem tudi sam razbil zobe in rebra in ponos in voljo zaradi taistega prepričanja. Verjamem, da si zdaj že podučen od Tretje osebe, zakaj je tako, kot je. In zakaj je morda tako celo prav. In bom tu pritisnil piko.
Od Slovencev si šel k Hrvatom, ki so te vzeli za svojega – ne pozabimo, da so postopek za tvojo beatifikacijo sprožili oni in ne mi, tvoji sonarodnjaki – saj si se za njihove pravice in jezik postavil po robu cerkveni in politični oblasti in bil kot grešni kozel pregnan in izgnan. Vrnil si se zgolj umret.
Ljubi moj Anton. Prepričan sem, da se tam zgoraj ljubeznivo pomirjeni v Bogu družite ustvarjalci in kritiki, in da vam je vse jasno. In vseeno. Kajti: kaj je umetnost v primerjavi z vero, upanjem in ljubeznijo? Obilo žegna.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 12 (2023), 98.