Imeti konja – to so vedno pogosteje postajale Ajdine sanje. Ne le sanje, ampak kar velika želja! Kot očarana je skozi okno opazovala brata Bora, ki je na povodcu vodil svojega Bliska. Konj sicer ni bil njegov, ampak vedno je govoril, kot da je.
»Kdaj bom tudi jaz dobila konja?« je spraševala očeta in mamo. Odgovarjala sta ji, da je s konji veliko dela, ki bi ga ona ne zmogla, predvsem zato ne, ker je še premajhna.
Ampak njej se je zdelo, da je že skoraj dovolj velika in da se ji godi krivica.
Ker je starša nista razumela, se je potožila babici. Tudi ona ji je rekla, da je res še nekoliko premajhna, ampak jo je tudi pobožala po laseh rekoč: »Razumem te,« in Ajdi je bilo takoj lažje. Tudi Miklavžu je pisala, da si želi konja, a se je že vnaprej bala, da ga ji ne bo mogel prinesti. Le kako bi mogel velikega konja položiti v košaro, v kateri ji je vsako leto puščal darila. Zato ni bila tako razočarana, ko je zjutraj našla med darili marsikaj, samo konja ni bilo.
Popoldne je prišla na obisk babica. Neki poseben nasmeh je opazila Ajda na njenem obrazu.
»Nekaj reči je Miklavž pustil tudi pri nas,« je rekla, ko je odložila torbo. Vsako leto je bilo tako. Ajda jo je lani sicer vprašala, zakaj Miklavž ne pusti vseh daril na enem mestu, a čeprav ni dobila jasnega odgovora, ni spraševala naprej. Tokrat pa ni nič vprašala, temveč je samo pogledala v babičino torbo. Z roko je segla mimo piškotov in bombonov in zatipala v papir zavito nekaj mehkega. S prstki je božajoče raziskovala celoten ovoj in se ustavljala na posameznih mestih. Previdno je potegnila zavitek iz torbe. Stisnila ga je k sebi in z žarečimi očmi pogledala babico: »Konjička mi je prinesel Miklavž!«
»Saj darila še odvila nisi!« se vsi začudili.
»Jaz pa dobro vem, da je konjiček!« je odločno rekla in začela odvijati. Najprej sta se prikazali dve nogi, nato še dve, za njimi pa glava.
»Vidite!« je dejala ponosno in skočila babici v naročje. Ni vedela, ali bi božala konjička ali babico. Še nikoli ni videla tako lepega konja. Bil je iz mehkega rjavega blaga, glavo je imel visoko dvignjeno. za oči je imel dva svetleča gumbka, rep je bil skoraj pravi
»Zdaj imam tudi jaz konja!« se je obrnila k Boru.
»Ki pa ni čisto pravi konj!« ji ni ostal dolžan.
»Kaj pa ti veš! Mojega je prinesel Miklavž, tvojega pa ne!«
»Skoraj pravi je,« je posegel vmes očka in resno pogledal Bora, da ta ni izrekel besed, ki jih je imel že na jeziku.
Kamor je potem šla Ajda, je z njo šel tudi konjiček. Tako prijetno mehak je bil, tako voljan, tako njen.
Malo pred božičem je Bor ponosno povedal Ajdi, da bo skupaj s svojimi prijatelji na Štefanovo peljal svojega Bliska k blagoslovu. »Naš župnik bo blagoslovil naše konje,« je dodal.
Po maši v podružnični cerkvi so šli na cesto ped cerkvijo. Kmalu so izza vogala prijahali jezdeci na lepo urjenih in okrašenih konjih. Blisk je bil med prvimi, za njim jih je bilo še vsaj deset. Malo pred cerkvijo so se postavili v vrsto, nato pa drug za drugim ponosno prijezdili mimo župnika, ki je vsakega konja in konjenika posebej blagoslovil.
Ko so konjeniki odšli, je Ajda pocukala mamo za rokav. »Reci gospodu župniku, naj blagoslovil še mojega.«
Začudeno jo je pogledala. »Ampak, saj tvoj ni …« se je ustavila sredi stavka.
»Prosim,« je prosila z očmi in besedami.
Mama se je obotavljala. Ajda je čutila zadrego v njenem pogledu, zato ji je bilo skoraj žal, da je izrekla to prošnjo. Bila je presenečena, ko je mama spustila njeno roko in stopila do župnika. Župnik je mamo pozorno poslušal, potem pa sta se oba obrnila k Ajdi.
»Mamica mi je povedala, da čaka še en konjiček za blagoslov,« je dejal in se ji prijazno nasmehnil.
Ajdi je postalo nerodno. Ampak župnikov dobrohotni pogled jo je ojunačil, da je segla v žep in potegnila iz njega svojega konjička. Z obema rokama ga je dvignila proti župniku.
»Tako imenitnega konja pa res moram blagosloviti,« je dejal, naredil z roko nad konjičkom velik križ in ga blagoslovil z zadnjimi kapljami blagoslovljene vode.
»No, pa ima vse blagoslove kot pravi konji,« je rekel župnik, pobožal Ajdo po glavi in spregovoril z mamico nekaj besed.
»Hvala,« je rekla Ajda bolj konjičku kot župniku, ki pa jo je vseeno slišal.
Ajda kar ni mogla verjeti, da se je vse res zgodilo. Mehko je božala svojega konjička in ga stisnila k sebi. Srce ji je tako močno bilo, da je imela občutek, da bije tudi konjičku.
Silovito se je oklenila mamice. Mamice, ki zmore vse in naredi vse. Zaradi nje ima skoraj pravega konja.
In nestrpno je čakala, da bo srečala Bora. Nikoli več ji ne bo mogel reči, da njen konjiček ni skoraj pravi konj. Vse blagoslove ima, kot vsi drugi konji. Tako je dejal tudi gospod župnik.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2022), 76-77.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Ko so kmetje pospravili zadnje pridelke z njiv in vrtov in napolnili kleti s krompirjem, peso in repo, pobrali jabolka in hruške v sadovnjakih, pripravili velike skladovnice drv in zaklali pujska, je zadišalo po zimi.
Ko je burja zažvižgala okrog vogalov in med hišami ter osmukala še zadnje liste z dreves in je zjutraj travnike in polja pobelila slana, so na oknih zacvetele prve ledene rože in v koritu je zmrznila voda. Zadišalo je po adventu.
Zjutraj smo pred šolo odšli k adventni maši, pravili smo ji zornice, in v mrzli cerkvi nas je močno zeblo. Doma nas je čakala mama z vročim čajem v topli kuhinji. V gumijaste škornje smo obuli debele volnene nogavice, ki so jih za nas spletli angelčki in nam jih je v pehar ali na krožnik položil sveti Miklavž. Na skednjih smo poiskali sanke. Pred prvim snegom smo šli v gozd po mah za jaslice. Ko so se v zraku zavrtinčile prve snežinke, je zadišalo po praznikih.
Zvečer smo trli orehe za potico. »Žvižgajte zraven!« je naročila mama. Poribali smo lesen pod v kuhinji in lesene stopnice, pospravili po omarah. Stric nam je pripeljal drevešček. Mama je spekla potico in pokrila mizo z najlepšim prtom. Zadišalo je po božiču.
Dopoldne smo bili še v šoli (božič je bil delavnik!). Po kosilu smo v kuhinjski kot postavili drevešček in pod njim pogrnili mah za jaslice. Mama je iz gornje sobe prinesla star okovan, zaprašen kovček. Pobožno ga je odprla in trije pari otroških oči so se zagledali v skrbno zložene škatle in škatlice, v katerih so bile lučke, okraski, zlati in srebrni trakovi in jaslice. Hlevček smo naredili iz kamnov in ga pokrili s slamo, razporedili pastirce, naredili z ogledalcem vodo za ovčke in z moko zarisali poti. Vse so vodile proti hlevčku. Naš Jezušček je imel svileno rjuhico in mama ga je ljubeče pobožala, preden ga je položila v jasli. Še lučke in okraski in trakovi in ... ko je bilo vse nared, smo pogasili vse luči in prižgali lučke na dreveščku. Kuhinja je bila polna luči in topline in velikega pričakovanja. Tiho smo zapeli najlepšo božično pesem. Sveta noč, blažena noč je odzvanjalo po hiši. Vsako leto je bilo tako in vsako leto znova je bilo to za nas otroke čudovito doživetje.
Na zemljo je padel mrak. Sveti večer. Ko je zazvonil večerni ave, smo blagoslovili vse prostore v hiši in se v molitvi ustavili pri jaslicah. Po večerji smo se otroci zbrali ter v majhnih skupinah šli po vasi od hiše do hiše gledat jaslice. Ob vsakih smo nekaj zapeli, voščili praznike in bili strašno veseli, če smo dobili jabolko, pomarančo, kos potice. Vsa vas je bila praznično razsvetljena, na vseh oknih so gorele lučke, povsod je dišalo po božiču, ljudje so bili ljubeznivi in prijazni.
Malo pred polnočjo smo se zbrali doma in šli skupaj k polnočnici. Mraz je bil in tema – če so naletavala še drobne snežinke in je sneg škripal pod nogami, je bil večer res pravi. V zvoniku je svečano pritrkovalo, cerkev je bila vsa razsvetljena in od vseh strani so prihajali ljudje. Polnoč in Sveta noč. Jezus se je spet rodil. Za vsakogar od nas. Maša je bila dolga in slovesna in ko se otroci segreli, je marsikateri zaspal. In tudi v spanju je imel nasmejan obraz. Ko smo prišli domov, je mama skuhala čaj in narezala potico. Čeprav smo bili utrujeni in zaspani, smo kar neradi zlezli v postelje. Ko pa je bilo tako lepo ...
Božič mojega otroštva. Vsako leto znova čaroben in vsako leto znova najlepši ...

Ester. (zgodbe) Ognjišče (2016) 01, str. 44

Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. (Mt 17,1-2)

OGLEDALO
Žareč obraz je najbolj živ evangelij. Ker govori o tem, da je v nas nekaj lepega, svetlega, svetega ter da tega ne more uničiti nič in nihče na tem svetu. Da smo ustvarjeni za vstajenje. Po navadi je to težko verjeti. V nas je res nekaj lepega, sončnega, svetlega, a je zastrto z vsakdanjimi skrbmi in opravki, zahtevami in obremenjenostmi, in ne more zasijati, dokler se nismo sposobni umakniti vsem zahtevam vsakdanjika, da mora biti naše življenje vedno koristno in polno rezultatov. Ne zasijemo kot vstajenjski ljudje, dokler se ne odločimo dvigniti na goro in praznovati.
Jezus je velikokrat praznoval. Da je lahko preživel svoje trpljenje, da je lahko izpolnil svoje poslanstvo, da ga neuspehi v življenju niso potrli, se je moral spominjati tega svetega in lepega v sebi, moral je vedeti, da je to njegova prava podoba. Tisto, nad čimer svet vsakdanjega s svojimi zahtevami in predsodki nima moči. Tisto lepo in sveto in Božje v meni, česar nihče in nič ne more uničiti in kar se v meni razkrije vedno, ko imam čas praznovati.

BESEDA
Ko rečem praznovati, pa ne mislim na hrupno rajanje. Tudi ne na pijančevanje. Tudi ne na prenajedanje. Praznovanje ni beg. Praznovanje je le odstiranje resnice, ki je zakrita z vsakdanjikom. Ko rečem praznovati, mislim na odmik, na goro, na nekaj nevsakdanjega, na čas, ki je z vidika tega sveta povsem nekoristno porabljen, na čas, ki je za druge izgubljen, zame pa tako zelo pomemben. Čas za lepoto. Čas, ko se dotikam lepega in svetega v sebi in okoli sebe.
Biti v miru in ga poslušati. To pomeni praznovati. Poslušati ga v soncu in rožah in ptičjem petju, v sapi pomladnega vetra, v zvezdah na nebu. Poslušati ga v otroku, ki mu sijejo oči, poslušati ga v staršu, ki se igra s teboj, poslušati ga v možu, v ženi, ki s teboj pije kavo. Za trenutek obstati in gledati in ga poslušati. Poslušati Njega. Ko se začnem zavedati lepote v sebi in okrog sebe, ko začnem čutiti, da me v vsem tem Bog objema, takrat postanem, kakor bi me nekdo objel, kakor da bi zlezel v naročje nekomu, ki me ima rad. To pomeni moliti. Čutiti ljubezen in mir in lepoto. To. Nič drugega. In to nas spreminja. To je dotik svetega v nas, dotik nečesa, na kar svet ne more vplivati. Skrajno nekoristno, a zelo pomembno.
Od tega se nam svetijo oči. Od tega živimo in ne životarimo. Praznovati je pomembnejše, kot si mislimo. Praznovanje je hrana za dušo. Kdor ne praznuje, se iztroši. Postane neužiten in zagrenjen, ker v svojem življenju ne vidi drugega kot slabo in hudo. Ker tisti, ki ne praznuje, ne zmore več videti lepote. Ne v sebi ne zunaj sebe, niti v drugem človeku ne. Kdor pa ne vidi lepote, ne zmore niti živeti niti ljubiti.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (6) 2021, str. 62

Pri polnočnici se je zbralo veliko ljudi. Ko so na koncu maše s hvaležno radostjo zapeli zadnjo kitico najlepše božične pesmi Sveta noč, blažena noč, se je cerkev začela počasi prazniti. Nekateri so še postali ob jaslicah in ob rahli spremljavi orgel z molitvijo počastili Božje Dete.
Med njimi je bila tudi Sonja. Že precej let je z vsem srcem sodelovala v župniji. Najprej kot pevka na koru, nato pa kot katehistinja. Rada je pomagala njihovemu župniku, ki je vedno bolj omagoval pod težo let, vendar pa se je še vedno ves razdajal za svoje župljane. Pogosto so ljudje opazili, kako med mašo zaradi bolečin stiska ustnice. Toda maševal je vedno. Ni klonil pod težo križa.
Ko so orgle zaigrale še zadnje akorde in se je nežna melodija izgubila v snežni noči, se je Sonja odpravila proti zakristiji, da vošči župniku. Ob njem je bilo še nekaj mož in žena, ki so se radostno poslavljali in po belih gazeh odhiteli proti svojim domovom.
Ko je ostala sama z njim, mu je spoštljivo podala desnico in tiho rekla: »Blagoslovljen božič, gospod župnik.« Pogledal jo je s svetim žarom v očeh. Krepko je stisnil njeno desnico ter jo s svojo levico objel, kot objame oče svojo hčer. Molčal je, govoril je tisti njegov objem. Z njim se ji je zahvalil za vse, kar je storila za župnijo in tudi zanj.
Ko je še lahko hodil, ga je večkrat peljala v hribe, ki so bili njegova ljubezen. Ko je resno zbolel, ga je obiskovala v bolnišnici in mu vlivala upanje. Včasih je potrkala na njegova vrata in s kratkim pogovorom pregnala njegovo samoto. Do njega je čutila neko posebno skrb, kot da bi bil njena stari oče. Morda ravno zato, ker svojih starih očetov ni poznala. Oba sta padla v vojni.
Župnik je bil vedno zadržan in zelo redkobeseden. Nocoj, po polnočni maši, pa ji je z očetovskim objemom povedal, kako ji je hvaležen za vse.
Zelo jo je presenetil in bila je v zadregi. Ko jo je izpustil iz objema, je le dahnila: »Gospod župnik, držite se!« Kljub ganjenosti pa se ni mogla znebiti slutnje, ki se je prikradla v njeno srce. Slutnje, da se župnik poslavlja in da je to morda njegov zadnji božič.
S solzami v očeh je stopala proti domu in v njeni notranjosti so odmevale njegove besede: »Kristus se bliža, Kristus prihaja.«
Anica

Ognjišče (2016) 01, str. 45

»V ponedeljek je božič in po dolgem času letos ni več delovni dan. Prosta je tudi sobota, tako da se nam obeta kar krajši dopust,« je rekel France sodelavcu Lojzu, ko sta se po končanem delu preoblačila v garderobi. »Sklenil sem, da grem obiskat starše. Že dolgo nisem bil doma.«
»Le pojdi, to bo zanju najlepše darilo za božične praznike,« mu je odgovoril Lojz. »Jaz imam svojo družino, ki mi veliko pomeni in se po delu z veseljem vračam med svoje, posebno še ob koncu tedna, ko smo malo več skupaj, ob nedeljah pa gremo k maši.«
»Dokler sem živel doma, sem tudi jaz redno hodil k maši, odkar živim v mestu, pa sem mašo vedno bolj opuščal. Tudi zaradi tega nisem maral hoditi domov, ker sem imel slabo vest …«
»Poslušaj glas svojega srca in pojdi za praznike domov. Razveselil boš starše in morda boš bolj jasno videl svojo pot naprej …«
France je šel na avtobus šele v soboto popoldne, Dopoldne je nakupil nekaj reči, da po tolikem času ne pride domov praznih rok. Mračilo se je že, ko je potrkal na domača vrata. Mama mu je odprla in se ga iskreno razveselila: »O, hvala Bogu, da si prišel. Mislila sva že, da bova za praznike kar sama.«
»Kaj Toneta ne bo?«
»Ne, pisal je, da morda pride za veliko noč ali vsaj enkrat poleti. Poročil se je s tujko in ima tam svojo družino. Malka je bila tukaj včeraj. Lepo se ima, dobila je dobrega moža,« je povedala mama. »Stopi naprej,« ter rekla: »Ata, poglej, kdo je prišel.«
»O, si se le spomnil na naju! Saj boš v ponedeljek, na sveti božični dan, še doma?«
»Samo dopoldne, popoldne grem nazaj, da bom drugo jutro na delovnem mestu.«
Pogovarjali so se pozno v noč. Veliko so si imeli povedati.
V nedeljo zjutraj je Franceta zbudil veliki zvon, ki je vabil k sveti daritvi.
»Ali si dobro spal?« ga je vprašala mama, ko je stopila v sobo. »Čez eno se bo pričela maša. Boš šel tudi ti z nama?«
»Ne vem … Bom videl … Rad bi še malo poležal, saj moram vsak dan zgodaj vstajati.«
»Kakor veš,« je rekla mirno in tiho odšla iz sobe. Začutil je njeno bolečino. Nič mu nista rekla, ko sta prišla od maše in je vstal. Mama je pripravila dobro nedeljsko kosilo, vendar je med kosilom vladal molk. Kot da jih loči skrivnostna pregrada.
»Po kosilu moram postaviti jaslice,« je rekla mama.
»Pomagal ti bom,« je odvrnil in sam ni vedel, kaj mu je navdihnilo te besede. Ko je zagledal solzo veselja v maminih očeh, mu ni bilo žal.
»Sosedova Tončka mi je obljubila, da mi pride pomagat, če mi boš pomagal ti, bom pa še bolj vesela!«
Skoraj končala sta že, ko je prišla Tončka. »Vidim, da že imate pomagača!« je rekla in se obrnila k Francetu: »Kdaj si prišel?«
»Sinoči.«
»Res? Zjutraj te nisem videla …«
»France, veš, Tončka poje na koru,« je mama obrnila pogovor drugam.
Dolgo so se pogovarjali in France je v Tončkinih očeh opazil nekaj lepega, čistega. Ko je odšla, je ata rekel: »Dobro in pošteno dekle je in srečen bo tisti, ki jo bo dobil.«
Potem so opravili slovenski obred blagoslova doma na sveti večer.
»Grem z vama,« je rekel France.
Ko so se vrnili k jaslicam v hišo, je rekla mama: »Na vsak sveti večer smo vsako leto zmolili vse tri dele rožnega venca, naj bo tako tudi letos.« Pokleknila je, za njo ata, malo zatem še France.
»Midva bova kar tukaj pri peči počakala na polnočnico,« je rekla mama po večerji in ga vprašujoče pogledala.
»Jaz bi šel kar počivat,« je rekel v zadregi.
Zadremal je v postelji, ob enajstih ga je prebudil veliki zvon. Pomislil je, da bodo pred polnočjo pritrkavali, kot je nekoč tudi sam. Vstal je in stopil k priprtemu oknu, da bi bolje slišal čudovito pesem božičnih zvonov.
»Oblečem se, da me ne bo zeblo, ko bom sedel pri oknu,« je rekel sam pri sebi.
Spodaj v hiši je zaropotalo. Čutil je, da mama in ata odhajata k polnočnici. Vedel je, da je v njunem veselju kanček grenkobe, ker ne gre z njima.
“Ni še prepozno,” so ga vabili zvonovi, “še je čas,« ga je spodbujal notranji glas.
Oblekel je toplo bundo in odšel proti cerkvi.
»Sveta noč, blažena noč …« je pela množica. Sam ni vedel, kdaj se je pridružil petju. Pelo je vse, njegova usta, njegovo srce, njegova duša.
Kaplan je bil v spovednici, pred njo ni bilo vrste, saj je večina že v dneh pred prazniki očistila svoje duše za vreden sprejem Novorojenega.
“Toliko časa sem pozabljal nate, Gospod,” je prosil. “Nisem vreden tvojega usmiljenja in odpuščanja.” V duši je zaslišal prijateljski glas: “Potreben si mojega usmiljenja, da boš doživel novo rojstvo.” S skesanim srcem je stopil v spovednico.
Ko se je vračal od obhajila, se je srečal z maminim pogledom. Žarel je od sreče ob njegovi vrnitvi.
Skupaj s sosedovimi so se vračali domov. Molče so prisluhnili ubrani pesmi zvonov. »Blagoslovljen božič, France,« je rekla sosedova Tončka, ko sta nekoliko zaostala za drugimi. Stisnila mu je roko in dodala: »Videla sem.«
»Ja, priložnost je bila … Že dolgo nisem bil,« je iskreno povedal.
»Nikoli ni prepozno,« je rekla. »Jutri, oziroma že danes pa greš nazaj.«
»Res grem, ampak samo za nekaj dni, da uredim neke zadeve, potem pa se bom vrnil za vedno, da bo naša kmetija spet zaživela.«
»Tvoja mama in ata sta že ostarela in težko delata, zato bosta vesela tvoje vrnitve. Dela pa bo še več kot za tri!« mu je rekla.
»Si bom pa poiskal pomoč,« je odvrnil. »In dobro vem, kje!«
Noč je bila temna in France ni mogel videti, kako je Tončka zardela.

MALAVAŠIČ, Ivan (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 78-80.

Na praznik svetega Štefana, prvega mučenca, ki ga obhajamo dan po prazniku Jezusovega rojstva, občudujemo moč ljubezni, ki je “ponižala Kristusa iz nebes na zemljo in povzdignila Štefana z zemlje v nebesa”. Štefan je bil, kot beremo v Apostolskih delih, eden izmed sedmih mož, ki so pri vernikih v Jeruzalemu uživali zaupanje in so jih apostoli po molitvi in polaganju rok posvetili v diakone ter jim zaupali službo oznanjevanja in dobrodelnosti. Diakon Štefan je v moči Svetega Duha delal velika znamenja, s katerimi je vzbudil sovraštvo Judov. Pred velikim zborom, ki mu je sodil, so nastopile krive priče, toda Štefanu je Božji Duh dal zgovornost, da je vse obtožbe zavrnil. Ko je rekel, da vidi odprta nebesa in Jezusa na Božji desnici, so ga vlekli iz mesta ter ga kamnali. Prav kot v pogumnem nastopu pred velikim zborom je bil podoben Kristusu tudi v smrti. Umirajoč je molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« Preden je izdihnil je, posnemajoč Jezusa na križu, z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (sč)
- Na sliki: Jurij Šubic, Mučeništvo sv. Štefana (1890), olje na platno, Ljubljana - Štepanja vas, ž. c. sv. Štefana.

Sv. Štefanu, diakonu in mučencu je na Slovenskem posvečeno 34 cerkva (12 župnijskih, 22 podružničnih) in tri kapele. V LJ nadškofiji imajo dve ž. c. sv. Štefana, prvega mučenca: v Ljubljani - Štepanja vas (1) in v Sori (2) ; poleg obeh pa je še devet p. c.: Kupljenik (Bohinjska Bela), Pokojišče (12) (Borovnica), Štefanja Gora (13) (Cerklje na Gorenjskem), Lipsenj (Grahovo), Zg. Koseze (14) (Moravče), Suha (15) (Predoslje), Smrjene (Št. Jurij pri Grosupljem), Utik (16) (Vodice) in Blejska Dobrava  (Zasip). – V KP škofiji je šest  ž. c.: Brezovica (3), Levpa (4), Log pod Mangrtom (5), Postojna (6), Solkan (7)  in Vipava (ovitek) štiri pa so p. c.: Harije (Il. Bistrica), Piran (Sv. Štefan), Zanigrad (17) (Predloka) in Kovčice - Orehek (Slivje); sv. Štefanu pa je posvečena tudi ena kapela. – V NM škofiji je sv. Štefan zavetnik ž. c. v Semiču (8), imajo pa še šest p. c.: Tomažja vas (Bela Cerkev), Klanec (19) (Fara pri Kočevju), Sušica (18) (Krka), Nemška vas (Leskovec pri Krškem), Šmarješke Toplice (Stara Cerkev) in Štefan (Trebnje), poleg tega pa še kapelo v Koblarjih (Stara Cerkev), na kraju nekdaj porušene cerkve.  – V MB nadškofiji imajo dve cerkvi sv. Štefana mučenca: ž. c. v Sp. Polskavi (9) in p. c. v Gortini (20) (Muta). – V CE škofiji je mučenec sv. Štefan zavetnik dveh ž. c.: na Gomilskem (10) in na Sv. Štefanu/Žusmu (11), imajo pa še dve p. c.: Turje (Dol pri Hrastniku) in Vranje (Sevnica); in sv. Štefana na obelisku v Teharjah (na kraju njegove porušene cerkve). – V MS škofiji je sv. Štefanu diakonu posvečena kapela v Gor. Lakošu (Lendava). (mč)

sv. Štefan, Vipava

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 12, str. 115.

»Čudovito znamenje jaslic, ki je krščanskemu ljudstvu tako drago, vedno znova vzbuja strmenje in začudenje. Predstavljanje Jezusovega rojstva je enako oznanjevanju skrivnosti učlovečenja Božjega Sina s preprostostjo in veseljem. Jaslice so namreč kot živi evangelij, ki teče iz strani Svetega pisma. Ko zremo božični prizor, smo povabljeni, da se duhovno odpravimo na pot, pritegnjeni od ponižnosti Njega, ki je postal človek, da bi srečal vsakega človeka. In odkrijemo, da nas On tako ljubi, da se združil z nami, da bi se mogli tudi mi združiti z Njim.« S temi mislimi začenja papež Frančišek svoje prisrčno apostolsko pismo Čudovito znamenje o pomenu in vrednosti jaslic, ki ga je ‘odposlal’ 1. decembra 2019 iz Greccia, kraja, kjer je sv. Frančišek Asiški o božiču, 25. decembra leta 1223, predstavil skrivnost Jezusovega rojstva z živimi jaslicami. Ta datum pomeni rojstni dan jaslic, ki jih postavljamo po domovih, v cerkvah in tudi kje drugje.

PRIPRAVLJANJE JASLIC
S tem pismom želim podpreti lepo izročilo v naših družinah, ki v dnevih pred božičem pripravljajo jaslice. Kakor tudi običaj, da jih pripravijo na delovnih mestih, v bolnišnicah, zaporih, na trgih … V resnici gre za ustvarjalno domišljijo, ko uporabljajo zelo različne snovi, da bi oživili majhne mojstrovine lepote. Učiti se začnejo že otroci: ko oči in mami skupaj s starimi starši prenašata to veselo navado, ki vsebuje bogato ljudsko duhovnost. Želim si, da takšno ravnanje ne bi nikoli izginilo; upam celo, da ga bodo mogli tam, kjer je padlo v pozabo, ponovno odkriti in poživiti. Postavljanje jaslic po naših hišah nam pomaga, da podoživimo zgodbo, ki so jo živeli v Betlehemu.

ŽIVE JASLICE SV. FRANČIŠKA
Pojdimo takoj k izviru jaslic … V duhu se odpravimo v Greccio, v Rietski dolini, kjer se je sv. Frančišek ustavil (leta 1223), ko se je vračal iz Rima. (…) Petnajst dni pred božičem je Frančišek poklical nekega moža iz tistega kraja z imenom Janez ter ga prosil, naj mu pomaga uresničiti neko željo: »Rad bi predstavil Dete, rojeno v Betlehemu, in da bi s telesnimi očmi videli stisko, v kateri se je znašlo zaradi pomanjkanja stvari, ki jih potrebuje novorojenec. Kako je bilo položeno v jasli in kako je ležalo na senu med volom in osličkom.« Brž ko ga je slišal, je zvesti prijatelj takoj šel, da bi na določenem mestu pripravil vse potrebno za izpolnitev svetnikove želje. 25. decembra je v Greccio prišlo veliko bratov iz različnih krajev, prišli pa so tudi možje in žene iz kmečkih hiš tistega področja, ki so prinesli s seboj rože in bakle, da bi razsvetlili tisto sveto noč. Ko je prišel Frančišek, je našel jasli s senom, vola in oslička. Ljudje, ki so prihiteli, so pred božičnim prizorom, ki ga dotlej niso nikdar videli, izražali neizrekljivo veselje. Potem je duhovnik na jaslih obhajal slovesno evharistijo in pokazal vez med učlovečenjem Božjega Sina in evharistijo. Ob tisti priliki v Grecciu ni bilo figuric: jaslice so ustvarili in doživljali tisti, ki so bili navzoči.

ZVEZDNATO NEBO IN POKRAJINA
Sedaj bi rad prešel na pregled različnih znamenj v jaslicah, da bi doumeli pomen, ki ga nosijo v sebi. Najprej prestavimo zvezdnato nebo v tišini noči. Tega ne počnemo samo zaradi zvestobe evangeljskim pripovedim, ampak tudi zaradi pomena, ki je v njem. Pomislimo, koliko krat noč obdaja naše življenje. Tudi v takih trenutkih nas Bog ne pušča samih, ampak postane navzoč, da bi odgovoril na odločilna vprašanja, ki zadevajo smisel našega življenja: Kdo sem? Od kod prihajam? Zakaj sem bil rojen v tem času? Zakaj ljubim? Zakaj trpim? Zakaj bom umrl? Da bi odgovoril na ta vprašanje, je Bog postal človek. Njegova bližina prinaša luč tja, kjer je tema, in razsvetljuje tiste, ki gredo skozi temo trpljenja. Besedo zasluži tudi pokrajina, ki je del jaslic in ki pogosto prikazuje ruševine hiš in starih palač, ki v nekaterih primerih nadomestijo betlehemsko votlino in postanejo bivališče svete Družine … Te ruševine so predvsem vidno znamenje padlega človeštva, vsega tistega, kar se ruši, kar je pokvarjeno in žalostno. Ta prizor pravi, da je Kristus novost starega sveta, da je prišel, da bi zdravil in obnavljal, da bi naše življenje in svet spet privedel k njemu izvirnemu sijaj

ANGELI IN PASTIRJI
Koliko čustev nas mora spremljati, ko v jaslice postavljamo gore, potoke, ovce in pastirje! Na ta način se spominjamo, da je ves svet deležen praznika Mesijevega prihoda. Angeli in zvezda repatica so znamenje, da smo tudi mi poklicani, da se podamo na pot, da bi prišli do votline in počastili Gospoda. »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod.« Tako so rekli pastirji po oznanilu, ki so ga prejeli od angelov … Najbolj ponižni in najbolj ubogi znajo sprejeti dogodek učlovečenja Boga, ki nam prihaja naproti v Detetu Jezusu. Pastirji se podajo na pot k Njemu zaradi srečanja ljubezni in hvaležnega čudenja. Prav to srečanje med Bogom in njegovimi otroki po zaslugi Jezusa daje življenje naši veri, tvori njeno enkratno lepoto, ki na poseben način sije iz jaslic.

SIMBOLIČNE FIGURICE
V naše jaslice imamo navado postavljati veliko simboličnih figuric. Predvsem figurice beračev in ljudi, ki ne poznajo nobenega drugega obilja kot obilje srca … Revni in preprosti v jaslicah nas spominjajo, da je Bog postal človek za tiste, ki najbolj potrebujejo njegovo ljubezen in prosijo za njegovo bližino. Jezus, “krotak in iz srca ponižen”, se je rodil ubog, živel je preprosto življenje, da bi nas naučil doumeti bistveno in živeti iz njega. Iz jaslic jasno izhaja sporočilo, da se ne smemo pustiti zaslepiti bogastvu in tolikim kratkotrajnim ponudbam sreče.
Otroci pa tudi odrasli – jaslicam večkrat radi dodajo druge figurice, za katere se zdi, da nimajo nobene povezave z evangeljskimi pripovedmi. In vendar je namen te domišljije izraziti, da je v novem svetu, ki ga je vzpostavil Jezus, prostor za vse, kar je človeško in vse, kar je ustvarjeno. Od pastirja do kovača, od peka do glasbenikov, od žena, ki nosijo vrče z vodo, do otrok, ki se igrajo … vse predstavlja vsakdanjo svetost, veselje, ko vsakdanje stvari delamo na izreden način, ko Jezus deli svoje Božje življenje z nami

BOŽJA MATI MARIJA
Postopoma nas jaslice pripeljejo do votline, kjer najdemo figurici Marije in Jožefa. Marija je mama, ki zre svojega otroka in ga kaže tistim, ki ga pridejo obiskat. Njena figurica nas vodi k premišljevanju o veliki skrivnosti, v katero je bilo vpleteno to dekle, ko je Bog potrkal na vrata njenega srca. Na oznanilo angela, ki jo je prosil, naj postane Božja mati, je Marija odgovorila s polno in popolno pokorščino. Njene besede: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« so za vse nas pričevanje, kako naj se v veri prepustimo Božji volji. S tem, da je Marija postala mati Božjega Sina, ne da bi izgubila svoje devištvo, ampak ga je po Njegovi zaslugi še posvetila. V njej vidimo Božjo mater, ki svojega Sina nima samo zase, ampak vse prosi, naj poslušajo njegovo besedo in jo izpolnijo.

VARUH SVETI JOŽEF
Ob Mariji je sveti Jožef, da bi obvaroval Dete in njegovo mater. Običajno je upodobljen s palico v roki, včasih pa tudi drži svetilko. Sveti Jožef vrši zelo pomembno vlogo v življenju Jezusa in Marije. On je varuh, ki se nikoli ne naveliča varovati svoje družine. Ko ga bo Bog opozoril na Herodovo nevarnost, se bo brez oklevanja podal na pot v Egipt. Ko bo nevarnost minila, bo družino privedel v Nazaret, kjer bo prvi vzgojitelj dečka in mladostnika Jezusa. Jožef je v srcu nosil veliko skrivnost, ki je ovijala Jezusa in Marijo njegovo ženo. Kot pravičen mož se je vedno zanesel na Božjo voljo in jo izpolnjeval.

Leto svetega Jožefa
Papež Frančišek je z apostolskim pismom Patris corde (S srcem očeta) razglasil Leto svetega Jožefa ob 150-letnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve. Pričelo se je na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2020, in bo trajalo do 8. decembra 2021. Za to spodbudila pandemija covid-19, ki nam je dala razumeti pomen navadnih ljudi, ki ne vzbujajo pozornosti, ampak vsak dan potrpežljivo delajo in s svojo predanostjo vzbujajo upanje. Podobni so sv. Jožefu, ki je ostal neopažen, vendar je imel pomembno vlogo v zgodovini odrešenja. (sč)

DETE JEZUS – SRCE JASLIC
Srce jaslic začne utripati takrat, ko ob božiču vanje položimo figurico Deteta Jezusa. Bog se predstavi na tak način, kot otrok, da bi ga sprejeli v svoje naročje. V slabotnosti in krhkosti skriva svojo moč, ki vse ustvarja in spreminja. Zdi se nemogoče in vendar je tako: v Jezusu je bil Bog otrok in v tem stanju je hotel razodeti veličino svoje ljubezni, ki se kaže v nasmehu in stegovanju rok proti vsakomur. Rojstvo otroka vzbudi veselje in začudenje, ker postavi pred nas veliko skrivnost življenja. Ko vidimo, kako žarijo oči mladih zakoncev pred svojim komaj rojenim otrokom, razumemo čustva Marije in Jožefa, ki sta ob gledanju otroka Jezusa zaznavala Božjo navzočnost v svojem življenju … Jaslice nam omogočajo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz katerega je razvrščeno tudi štetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem … Kakšno presenečenje je videti Boga, ki je prevzel naše vedenje: spi, pije mleko pri materi, joče in se igra kot vsi otroci!

SVETI TRIJE KRALJI
Ko se približa praznik Jezusovega razglašenja, v jaslice postavimo figurice svetih treh kraljev. Ko so gledali zvezdo, so se ti modri in bogati gospodje z vzhoda podali na pot proti Betlehemu, da bi spoznali Jezusa in mu darovali zlato, kadilo in miro. Tudi ti darovi imajo alegoričen pomen: zlato časti Jezusovo kraljevsko dostojanstvo; kadilo njegovo božanstvo; mira njegovo sveto človeškost, ki bo spoznala smrt in pokop. Ko gledamo ta prizor v jaslicah, smo poklicani, da bi razmišljali o odgovornosti vsakega kristjana, da je evangelizator. Vsak od nas naj postane nosilec veselega oznanila vsem, ki jih sreča; s konkretnimi dejanji usmiljenja naj izpričuje veselje, da je srečal Jezusa in njegovo ljubezen. Modri nas učijo, da lahko krenemo zelo od daleč, da bi prišli do Jezusa … Pred njim razumejo, da Bog tako, kakor s suvereno modrostjo ureja tek zvezd, vodi tek zgodovine, ko ponižuje mogočne in povišuje ponižne.

PRED JASLICAMI POSTANEMO OTROCI
Pred jaslicami se duh rad poda v čas, ko smo bili otroci in smo nestrpno pričakovali čas, ko bomo začeli postavljati jaslice. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredovana vera; istočasno pa nam daje začutiti dolžnost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo. Ni pomembno, kako pripravimo jaslice. Lahko so vedno iste, ali pa jih vsako leto spremenimo; pomembno je, da govorijo našemu življenju. Kjer koli in v kateri koli obliki jaslice govorijo o Božji ljubezni; o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne glede na to, v kakšnem položaju je.
Dragi bratje in sestre, jaslice so del sladkega in zahtevnega procesa posredovanja vere. Od otroštva dalje in potem v vsakem življenjskem obdobju nas vzgajajo, da premišljujemo o Jezusu, da čutimo Božjo ljubezen do nas, da čutimo in verujemo, da je Bog z nami in mi z Njim, vsi otroci in bratje po zaslugi tega Deteta, Božjega Sina in Device Marije. In to doživljati, to je sreča.

ČUK, Silvester. Jaslice živi evangelij. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 44-49.

Na božič je mlada družina na vrtu delala sneženega moža. Ko jih je preletelo letalo, je najmlajši vprašal očeta: »Oče, kako se ljudje povzpnejo gor v nebo, da lahko vstopijo v letalo?«
Oče mu je razložil, da se potnikom ni treba povzpeti v nebo, da bi vstopili v letalo, ker letalo pristane na zemlji, da potniki lahko vstopijo vanj.
Otrokovo vprašanje in očetov odgovor nam pomagata razumeti božično skrivnost. Govori nam, da se nam ni treba povzpeti v nebo, da bi dosegli Boga, ker je on prišel k nam na zemljo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2017), 107.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..