Slikar Holman Hunt je naslikal podobo Kristusa, ki stoji pred vrati in trka. Svoje prijatelje slikarje je prosil, naj podobo dobro pogledajo ter mu povejo, če najdejo na njej kakšno napako.
Pazljivo so to storili, a niso mogli na tej umetnini najti nobene napake. Hunt je bil vesel. Prosil jih je, naj jo še natančneje pogledajo. Končno se je oglasil neki mlad umetnik: »Gospod Hunt, mislim, da sem na vaši sliki našel temeljno napako: pozabili ste naslikati kljuko na vratih.«
»Dragi prijatelj,« je odgovoril Hunt, »ko Kristus trka na tvoja vrata, jih lahko odpreš samo ti od znotraj.«

»Stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2021), 87.
knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 10.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko sem prečkala mestni trg, je brilo. Mrzel veter je nanašal suh sneg na kraj pločnika in s streh se je kadilo. Dan je bil siv, zunaj je bilo le malo ljudi. Bilo je po praznikih.
Bleščava okraskov je izginila s streh in smrek okoli trga. Hrup praznika, ki nam je bil včasih lep, skrivnostno miren in bolj domač, se je umiril. Bil je spet čisto navaden dan, ljudje so hodili po opravkih, nakupovalna mrzlica se je že kdaj polegla.
Sredi trga sem se ustavila in pogledala okrog. Na sredi zaledenelega tlaka je stal vodnjak, neke vrste fontana. Poleti se je nad njo dvigoval tanek curek vode, ki se je navadno razpršil v tisoče drobnih kapljic, ki so padale na vse strani velikega marmornatega keliha. Okoli tistega keliha so bili nabrani bolj ali manj posrečeni kipci. Bleščali so se v soncu, a se je le redko kdo ozrl tja. Tudi mene nikoli ni toliko pritegnilo, da bi si ga ogledala od blizu.
»Fontana sredi trga? Vodnjak želja sredi običajnega podeželskega kraja? Čemu le?« sem premišljevala. Verjetno se domislil take atrakcije kdo od občinskih in jo namenil redkim turistom, ki so se tam ustavili in vrgli v vodo kovanec. Kovanec z lepo mislijo za srečo.
Ko sem stopila zraven, je bila voda tam zmrznjena. Kovanci so bili vkovani v ledeno ploskev, motno so se lesketali pod njo in labodi in ptice iz gline ali iz plastike, nabrane nad tistim, so se mi zdeli še bolj neresnični in smešni.
»Ali boste tudi vi kaj vrgli noter za srečo?« sem zaslišala zraven sebe droben glas: Ozrla sem se. Deček, ki je tisto rekel, je moral imeti kakih sedem, osem let. Bil je majhen, slabo oblečen, kapo je imel poveznjeno globoko na oči, eno roko je tiščal v žepu, v drugi je držal svetel kovanec za deset tolarjev.
»Za srečo? Misliš?« sem rekla začudeno in začela iskati po žepih. »Saj je vse zmrznjeno. Kako bo pa to delovalo?«
Deček se je nasmehnil in stopil bliže. »Jaz pa verjamem, da bo! Led se bo stalil in v vodi se bo sreča obrnila!«
»Ja?«
»Kaj pa si boste zaželeli?« je rekel, ko je videl, da brskam po žepu za drobižem.
»Kaj vem...«
»Naj vam povem, kaj si jaz želim?«
»Zakaj pa ne?« sem rekla.
Fantič je bil prijazen, bil je rdeč v obraz od mraza, imel je žive, resne oči in gledale so naravnost vame.
»Jaz imam tri želje,« je rekel, ne da bi trenil z očmi, »in vsaj ena od teh se mi bo uresničila!«
»Res? Tri?«
»Ali naj vam zaupam vse tri?«
»Pa daj!« sem rekla. Vse skupaj me je začelo zanimati.
»No, moje tri želje so...« Začel je tako resno, da sem mu prisluhnila. »Prva moja želja je, da bi enkrat videl pravega dinozavra. Enkrat bi rad videl, če res živi., in kakšen v resnici je!«
»Dinozaver? Dinozavra bi rad videl!?« sem zategnila začudeno. »Ja! Všeč so mi, ker so tako veliki. Taki, da se jih vsak boji..« »Nekoč boš tudi ti velik in...«
Deček je na tisto samo zamahnil z roko in nadaljeval: »Drugo, kar si želim, pa je, da bi zjutraj lažje vstajal. Tako težko se spravim iz postelje! Zelo zgodaj moram vstati, daleč imam do šole. Če bi lažje vstal, bi se hitreje oblekel in...«
»To pa ni slaba želja!« sem mu prikimala.
»Tretja želja pa je... Enkrat bi rad videl svojo mamo. Samo toliko, da bi vedel, ali me ima rada. Nič več... Samo da bi me prišla pogledat. Mislite, da bo? Da se mi bo vsaj ta želja uresničila?«
Stisnila sem svoj drobiž v pest in se zagledala dečku v obraz.
»Mamo bi rad videl?« sem zajecljala. V očeh me je čudno zaščemelo. »Kaj... Ali... Seveda te bo prišla pogledat. Ko bi vedela, kako velikega in čednega fanta ima, bi že kdaj prišla!«
»Mislite? Zakaj je pa potem ni?«
»Včasih smo... Včasih so mame preveč zaposlene. Ne morejo kar tako na pot. Ali pa...«
»Moja mama nima dela. Moja mama ni nikjer v službi! Povedali so mi! Pa je ravno tako ni. Z babico sva že dolgo sama.«
»Enkrat bo kar prišla, boš videl!«
»Vsak teden pridem sem, pa ni nič... Tudi molim za to...«
»Včasih se želje ne uresničijo tako hitro. Treba je malo potrpeti...« Zmanjkalo mi je besed. Zagledala sva se drug v drugega, pa spet v ledeno ploskev keliha in na kovance tam.
»Vem, da enkrat bo! Vse bo še v redu! Boš videl...« sem zamrmrala.
Fantič se je zresnil in mi pokimal, da mi verjame. Vrgel je kovanec za deset tolarjev na ledeno ploskev, kovanec se je nekajkrat zavrtel in se nazadnje ustavil ob robu keliha.
»Tudi jaz si želim, da bi te mama prišla obiskat,« sem rekla. In vrgla še svoj kovanec tja. Ko sem se obrnila, dečka ni bilo več zraven. Je že stekel čez trg. Spotoma si ji vlekel kapo na ušesa in nato hitro zavil za vogal kmetijske trgovine.
Še dolgo sem stala ob fontani. Gledala sem v led in v kovance tam in si mislila, da bi se dečkova želja po neki božji volji vendarle uresničila.
»Dober dan!« me je nekdo prijazno pozdravil.
Zdrznila sem se, se obrnila in odzdravila.
»Sreča je! V ljudeh je! Dokler bo en sam prijazen človek na svetu, bo ta trajala,« sem si rekla in odšla do parkirnega prostora. Tam sem sedla v avto, potisnila brado v ovratnik bunde in si z rokavom obrisala solze.
Ali sem si želela tudi kaj zase, ko sem vrgla kovanec, sem medtem pozabila .
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 3, str. 56-57.

Naloga dvanajsterih apostolov, ki jih je Jezus izbral izmed svojih učencev, je bila oznanjati njegov nauk in pričevati o njegovem vstajenju. Ko so po Gospodovem vnebohodu volili namestnika za izdajalca Juda Iškarijota, ki si je vzel življenje, je apostol Peter v svojem nagovoru dejal, da mora ‘nadomestni’ apostol izpolnjevati dva pogoja: da je bil med Jezusovimi učenci od začetka njegovega javnega delovanja ter da je videl vstalega Gospoda. Kandidata sta bila dva: Matija in Jožef Barsaba. Po žrebu je Bog izbral Matija. Sveto pismo o apostolu Matiju ne pove nič drugega kakor to, kar je zapisano o njegovi izvolitvi. Po starem izročilu naj bi oznanjal evangelij najprej v Judeji, nato pa med pogani v Etiopiji, kjer je okoli leta 63 umrl mučeniške smrti: najprej so ga kamenjali, nato pa s sekiro obglavili, zato ga upodabljajo s sekiro. Za svojega zavetnika so si ga izbrali obrtniki, ki pri svojem delu uporabljajo ostra orodja. Njegov praznik se v vesoljni Cerkvi obhaja 14. maja, pri nas pa zaradi prastare navade 24. februarja. (Silvester Čuk)
Na sliki: Janez Šubic, Sveti Matija, 1882, olje na platnu, oltarna podoba. Log pri Poljanah, p. c. sv. Volbenka.

Na slovenskem ozemlju je šest cerkva, ki so posvečene ‘nadomestnemu’ apostolu sv. Matiju; dve sta župnijski, štiri so podružnične. V ljubljanski nadškofiji je sv. Matiju posvečena p. c. v Zalogu (2) (žup. Cerklje na Gorenjskem). Koprska škofija ima dve ‘Matijevi cerkvi’: župnijsko na Slapu pri Vipavi  in podružnično v Drežniških Ravnah (4)  (žup. Drežnica). Druge tri cerkve sv. Matija so v novomeški škofiji: župnijska je na Bučki (1), v JV delu Krškega gričevja, podružnični pa na Zajčjem Vrhu (3) (žup. Stopiče) in na Lazih (4) (žup. Toplice - Dolenjske Toplice). V Gorenji Topli Rebri (žup. Hinje) so tudi ruševine nekdanje kapele sv. Matija, ki je bila požgana med vojno. (mč)
Tone Kralj, Sv. Matija izbran za apostola, 1967, freska, ž. c. Slap pri Vipavi. (6)

Slap pri Vipavi, žup. cerkev sv. Matija

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 02, str. 115.

V nekem mestu sredi stare Kitajske je živel cenjeni gospod Je. Njegovo veselje in strast so bili zmaji. Njihove risbe, slike in kipe je imel po celi hiši. Verjel je, da je zmaj dobrohotno bitje, simbol moči in znanilec dobrega, ki prinaša srečo vsem, kateri ga častijo z ljubeznijo in predanostjo, kakor je delal cenjeni gospod Je. Najvišji zmaj v nebesih je zvedel za češčenje, ki mu ga izkazuje gospod Je, in kako je njegova hiša polna številnih podob zmajev, ki jih je z vso skrbnostjo razporedil po hiši. Zato se je odločil, da ga osebno obišče.
Spustil se je z neba in prišel na zemljo. Našel je hišo cenjenega gospoda in pomolil glavo skozi vrata, rep pa skozi eno od oken, kajti cel ni mogel v hišo. Ko ga je cenjeni gospod Je zagledal, se je tako ustrašil, da je skočil skozi okno in jo ucvrl proč, kolikor so ga nesle noge. To je pomenilo, da ni častil zmajev, ampak podobo, ki si jo je ustvaril o njih.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 89-91.

Koliko ljudi ne časti Boga, ampak podobo, ki so si jo ustvarili o njem! Imajo podobo Boga, ki bi moral sovražiti tujce ali pripadnike nekega drugega naroda. Častijo Boga, ki je vsemogočen in ki jim takoj nakloni to, kar oni hočejo in kar oni mislijo, da je zanje najboljše. Njihov bog ima taka moralna načela kot oni: ne zahteva, da ljubimo sovražnike, da priskočimo na pomoč človeku v stiski, ni zahteven glede čistosti srca in je glede spolnosti sploh zelo »sodobnih« nazorov. Njihova podoba Boga ima zelo rada velike hiše in dolge avtomobile. Na žalost nima včasih niti najboljšega okusa.
»Bog z nami« so imeli napisano nemški vojaki na sponkah hlačnih pasov. Tudi na ameriškem dolarju piše »v Boga zaupamo«, a ne v Boga, kakor se nam je razodel v Jezusu Kristusu, ampak v Boga, ki je sovražnik
naših sovražnikov in ki nam stoji ob strani, ko jih premagujemo. Kdo ne pozna teologa, ki je trdil, da ima Bog samoupravno socialistični nazor in kdo ne pozna politikov in njihovih glasnikov, ki trdijo, da se Bog ne sme vtikati v njihov posel?
Koliko podob je sodobni človek ustvaril o svojem bogu in koliko podob tega boga vztrajno časti.
A kaj bi se zgodilo, če bi nekega dne skozi okno njihove hiše, ki je polna podob o bogu, pokukal pravi Bog neskončno ljubeči, a nemočni in križani Jezus? Vsaj eden bi moral teči. Morda bi tokrat pobegnil Bog ...
In kaj bi se zgodilo, če bi nekega dne pokukal skozi okno naše hiše?

Koliko ljudi ne časti Boga, ampak podobo, ki so si jo ustvarili o njem! Častijo Boga, ki je vsemogočen, in ki jim takoj nakloni to, kar oni hočejo in kar oni mislijo, da je zanje najboljše. Njihov bog ima taka moralna načela kot oni.

Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene. Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo. Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi. (2 Mz 20,2-6)

Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi, ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, upornost in greh. (2 Mz 34,6-7)

PODOBA BOGA, KI SPREJME VSE POSLEDICE LJUBEZNI
(Križani) »Gospod nam bo odgovoril: Pomisli, s kakšno podobo Boga je povezana zahteva duhovnikov, pismoukov, razbojnika in ljudstva? To je močni Bog, Zmagovalec, ki rešuje z močjo. Podoba Boga, ki jo jaz po Očetovem naročili prinašam, pa je podoba Boga, ki je postal nemočen, ranljiv, popolnoma podrejen človekovi svobodi.
Kako bi mogel zanikati vse to in stopiti s križa? Zmagovito bi vstala podoba močnega Boga, vendar jaz ne bi mogel izpolniti svojega poslanstva, ker bi v odločilnem trenutku zanikal ranljivost Boga, ki se je izročil ljudem v roke. Zaupal bi v vašo svobodo, a le do neke mere. Tako bi lahko rekli, da Bog ni mislil resno, ko je človeku ponudil svoje prijateljstvo, se ni podvrgel posledicam in dejansko Bog ne ljubi človeka in ne njegove svobode. Kako bi lahko rekel, da je božja ljubezen brezmejna, če bi v nekem trenutku rekel: dovolj, poskusa je konec, preveč ste si privoščili, niste pravilno razumeli?
Vprašajmo se: Ali je Bog, v katerega verujemo, Bog evangelija, Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu? Ali je to Bog, ki si ga ni mogel noben filozof nikoli zamisliti ali predstavljati in ki se razodeva na način, da ga ni mogoče prepoznati razen s popolnim spreobrnjenjem srca? « (kardinal Carlo Maria Martini)

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 4, str. 30-31.

V čem je sreča, ki izvira iz čistega srca? Če izhajamo iz seznama zlih stvari, ki naredijo človeka nečistega, kot jih je naštel Jezus, vidimo, da to vprašanje zadeva predvsem področje naših odnosov. Vsak od nas se mora naučiti ločevati to, kar more ‘onesnažiti’ srce, si oblikovati zdravo in občutljivo vest, ki je sposobna “razločevati, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno” (Rim 12,2). Če moramo pozorno varovati stvarstvo, čistost zraka, vode in hrane, moramo toliko bolj varovati to, kar je najdragocenejše: svoja srca in svoje odnose. Ta ‘človeška ekologija’ nam bo pomagala, da bomo dihali čist zrak, ki izvira iz lepih stvari, iz prave ljubezni, iz svetosti. (papež Frančišek)

Mlada duša je čista, zato terja čistost človeških odnosov in si je želi. Otrok je čista, uravnovešena Narava. Če današnji mladostnik to ni več, bo tega kriv današnji starostnik.
(France Avčin)

Bog prebiva v nas. To je tisto, kar nam daje čudovito moč. Sploh ni pomembno, kje si, dokler si čist v srcu. On je tukaj s teboj in v tebi štiriindvajset ur na dan.
(sv. Terezija iz Kalkute)

BLAGOR ‘PROSOJNIM’
Matejev izraz ‘čisti v srcu’ je treba razumeti v slikovitem pomenu ‘srca’ v hebrejski kulturi. Srce predstavlja človekovo notranjost, osebnost, bit, čutenje, voljo, misli in občutke; srce je sedež misli, najglobljih odločitev, volje. Čistost srca se zato postavlja v najbolj notranje človekovo območje; v vest, ki jo pozna samo Bog, in kjer se rojevajo smernice, ki določajo človekove drže. V naši kulturi lahko izraz prevedemo s podobo ‘čiste vesti’, ki dela človeka prosojnega v odnosih z Bogom in z bližnjim.

Kolikor bolj je srce prosto, toliko močnejša, vrednejša, učinkovitejša, hvalevrednejša in popolnejša sta molitev in delo. Prostemu srcu je vse mogoče.
(mojster Eckhart)

TISTO, KAR PRIHAJA IZ SRCA
Čistost je pri Judih povezana s svetostjo Boga. Samo kdor je čist, lahko vstopi v stik z Bogom. Predpisov o obredni čistosti je veliko. To pomeni, da je človek neprestano v nevarnosti, da bi bil nečist, vedno kriv pred Bogom in njegovo svetostjo.
Farizeji so se imeli za ‘čiste’. Jezus jih je obtožil hinavščine, gospodovalnosti in verskega nasilja: množili so zakone Postave, gradili pretirano strogo moralo. Jezus pa je povedal, da v Božjih očeh nič ne velja izročilo, ampak oseba, posameznik, saj Bog pozna celo število las na njegovi glavi. Za Očeta ni najbolj pomembno tisto, kar nekdo naredi, ampak kako in zakaj nekaj naredi. V srcu se rojeva odločitev o zavrnitvi Boga; srce brez ljubezni je korenina vseh prestopkov in slabih želja, tudi prešuštva: “Kdor gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo”; lakomnosti, ki je malikovanje; ker “kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce”; in vseh drugih pregreh: hinavščine, dvoličnosti, prilagodljivosti (služiti dvema gospodoma); lažnivosti in dvoumnosti.

Spodbujam vas, da se uprete razširjeni težnji, ki pojmuje ljubezen kot nekaj plehkega, posebej, ko jo želi omejiti samo na njen spolni vidik in ji tako odvzame njene bistvene lastnosti: lepoto, občestvo, zvestobo in odgovornost. Dragi mladi, v kulturi začasnosti in relativizma mnogi pridigajo, da je pomembno ›uživati‹ trenutek, da se ni smiselno zavezati za vse življenje, sprejeti dokončne odločitve, ›za vedno‹, saj ne vemo, kaj nas čaka jutri. Jaz vas, nasprotno, prosim, da ste revolucionarji, da greste proti toku. Vabim vas, da se uprete kulturi začasnosti, ki je globoko v sebi prepričana, da niste sposobni sprejeti odgovornosti, in verjame, da niste sposobni resnično ljubiti. Zaupam v vas mlade in molim za vas. Bodite pogumni, da greste proti toku. In bodite pogumni biti tudi srečni. (papež Frančišek)

MODERNA DRUŽBA JE BREZ SRAMU
Konformizem in potrošništvo sta danes v našo družbo prinesla novo pregreho, pravo in resnično ‘bolezen duše’, ki se ji pravi ‘brezsramnost’. Ta se kaže ne toliko na področju spolnosti, kolikor pri odpravi tistih sten, ki ločujejo notranjost od zunanjosti. Naš čas zahteva objavljanje zasebnega. Na vsak način hoče uvesti nove navade v družbi, ljudem hoče vsiliti občutek, da nekaj pomenijo samo tedaj, če se vsem drugim ponudijo ‘na razstavi’. Vsi smo tako ‘izpostavljeni’, naša veljava je zunaj nas in v tistem, kar drugi govorijo o nas. Kdor ne kaže te želje po dokazovanju in občudovanju s strani drugih, kdor se ne postavi v izložbo, ostaja neopažen, sčasoma ne obstaja več …
Da bi bili, se je torej treba pojaviti. Kdor nima kaj pokazati na zunaj, potem ‘razstavi’ svojo notranjost. Temu cilju so podrejena različna klasična sredstva komunikacije: statistika, javno mnenje, še bolj pa razne izpovedi, čustveni izlivi, ljubezenske zgodbe, vrtanje v zasebno življenje … Potrošniška družba načelu ‘vsakemu svoje’ pridružuje ‘vsakemu moje’: da je vedno nekdo pripravljen na pogovor, javne izpovedi, odkrivanje intimnosti … za to skrbijo družbena obrežja (snapchat, instagram, facebook …).
Proces odstranjevanja sramu je skoraj popoln; brezsramnost postaja krepost, odkritost. Tudi telo in spol postajata skupna last: nič več se ne da skriti, ničesar se ni treba sramovati. Danes nas vse navaja na to, da izgubljamo pogled na Boga in postavljamo na njegovo mesto nas same, slavne osebe, idole…
Jezus pa postavlja v središče človeka in njegovo srce. Zanj ni bilo pomembno nič drugega: ne uspeh, zunanjost, zanj ni važno, ali so si učenci umili roke pred obedom ali ne … Zanj je bilo pomembno tisto, kar je bilo globlje, v srcu vsakega človeka, čutenja in misli, ki jih je imel v sebi, so odločala; takoj je spoznal, koga ima pred seboj!

Paziti moramo na čistost v mislih, besedah in dejanjih. Kdor ni čistega srca, ne more doumeti Boga. Kolikor čistejši je kdo, toliko bližji je Bogu.
(Mahatma Gandhi)

KOT OTROCI
Jezus nam za zgled postavlja otroka: saj “Bog daje svoje kraljestvo tistim, ki so kakor otroci”. Seveda pa to ne pomeni, da moramo biti ‘otročji’, pomembno je “znova se roditi” (Jn 3,7). Za Jezusa so otroci podoba, kako živeti s čistim srcem in kako ponovno najti pot do pristne sreče in novega gledanja Boga, svari, ljudi … Odrasli težko razumemo, čemu naj bi se primerjali z otrokom (ki samo jè, spi in je popolnoma odvisen od drugih …), Bog pa je hotel pokazati predvsem versko razsežnost. Poglejmo nekatere lastnosti in značilnosti, ki morajo usmerjati naše življenje.

Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, kajti čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: sedaj miren, potem nemiren, danes goreč, jutri mlačen, sedaj skrben, sedaj len; sedaj resen, a potem zopet lahkomiseln. A kdor je razumen in poučen v duhovnem življenju, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je ves namen duha obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju. (Tomaž Kempčan)

a) Zaupanje
Otrok pričakuje vse tisto, kar potrebuje in verjame, da bo ‘vse’ tudi dobil. Nagonsko poskuša povsod iskati pozornost in sprejetost. Zaupanje, ki ga vsak otrok goji do svojega očeta in svoje matere, predstavlja natančno tisto držo, ki jo moramo po Jezusovem mnenju mi odrasli živeti v odnosu z Bogom, ki je Abba, naš očka. Vsak človek naj govori Bogu tako kot otrok svojemu očetu in materi: tako, kot mu privre iz srca, v prepričanju, da je sprejet in v vsakem trenutku in vseh okoliščinah varen.

Če človekovo srce ni dobro, potem ne more nič drugega postati dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od tistega, ki je Dobrota – Dobrota sama. (Benedikt XVI.)

Gospod, prosim te tudi za čistost
Gospod, podeli mi sočutno ljubezen
ki me združuje s tem, kar si ti
in kar mi daje moj bližnji,
v katerem častim tvojo podobo.
Prosim te tudi za čistost,
ki dela moje telo prosojno
prav tako tudi osebo, ki jo ljubim,
zato da bi mogel obvarovati v telesih
in v vesolju prostor tvojega bivanja
in odsev tvoje slave …
Podeli mi sočutno ljubezen,
ki mi bo pomagala spoznati vsakega človeka
v tistem, po čemer je edinstven in te slaviti,
moj Bog, v tistem, kar je
v tebi enkratnega in nedosegljivega, nedoumljivega,
veličastnega in neskončno vzvišenega.
Prosim te tudi za čistost, da me naredi  vrednega ljubiti,
da me notranje prenovi in mi da osnovno za življenje,
da me notranje očiščuje, in združuje
v meni dušo in telo in moje telo s teboj.
Jean Guitton

b) Preprostost /spontanost / pristnost
Ob rojstvu smo čisti. Znotraj nas obstaja neko prvinsko območje, v katerem se vse odvija v resnici in dobroti. Potem pa so nas vzgajali: vsakdo je potegnil eno plast barve in na koncu nismo več mi sami. Tako smo se naučili biti realisti, pametni, previdni … zmagovati po pravilih družbe. Naučili so nas, da smo izgubili izpred oči Boga ali da ga vsaj ne jemljemo preveč resno. Pripadali naj bi kulturi, katere zakone upoštevamo; tudi če niso zapisani, so vendarle sveti. Verjamemo, da smo mi samostojni, svobodni, … v resnici pa nas urejajo do najmanjših podrobnosti: kako se obleči, kako se predstaviti, kako uspeti, vse urejajo splošno priznana pravila.
Morali bi se odločiti za pristnost, tudi na področju vere: odstraniti maske, ki smo jih nadeli. Tako kot je zapisal največji baročni pesnik Angel Silezij: »Človek, če bi rad na tem svetu videl Boga, se moraš najprej potruditi, da bo ogledalo tvojega srca čisto.«

Kaj pomeni biti čist? Čista voda je tista, ki ni motna. Čisto nebo je nebo brez oblakov. Čista duša je prozorna in v njej odsevajo vse stvari kot v ogledalu. Čist pogled je globok kot voda v vodnjaku. Otroci so lažje čisti kot odrasli ljudje, zaradi tega odrasli včasih nevede zavidajo otrokom. (Jean Guitton)

c) Čudenje /sanje/ hvaležnost
Za otroka je svet vedno nekoliko skrivnosten. Jezus je živel v takratnem palestinskem okolju, družbi …. govoril je božji jezik, toda iz takratnega življenja je vzel primerjave in žive izkušnje: žena, ki zamesti kruh, pastir, ki vodi svojo čredo, ptice na nebu in lilije na polju, postanejo zanj upodobitev božje dobrote in stojijo pred njim. Jezus nas je učil, da se lahko vse, tudi najbolj drzne prispodobe uresničijo, on sam je bil dokaz za to. Kot pravi Stara zaveza: »Ob koncu časov se bo zgodilo, da bom sinovom dal sanje in starim videnja.« Kakšna obljuba!

Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, kajti čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: sedaj miren, potem nemiren, danes goreč, jutri mlačen, sedaj skrben, sedaj len; sedaj resen, a potem zopet lahkomiseln. A kdor je razumen in poučen v duhovnem življenju, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je ves namen duha obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju. (Tomaž Kempčan)

Blagor čistim v srcu …
ker se ne zastrupljajo z maščevalnimi mislimi,
ne z lažmi in ne z uničevalnimi dejanji.
Blagor čistim v srcu, ki imajo zdravo telo,
prosojen um in neomadeževanega duha.
Blagor tistim, ki so bistri kakor voda pri izviru,
ki delajo, kar govorijo, in govorijo, kar mislijo,
ki gledajo sogovornika v oči,
ker jim ni treba nič skrivati
Blagor tistim, ki znajo reči ‘Ne, hvala’ poželjivosti telesa
uspehu, ki jim buri duha
ošabnosti in pijanosti moči.
Giuliana Martirani

d) Moč šibkosti (slabosti)
Otrok prinese ob rojstvu s seboj na svet protislovje: je močan, živ in hkrati nemočen, je krepak in obenem pritegne s svojo nežnostjo. Rojstvo in križanje pokažejo tudi krhkost Boga, ubogega, ponižanega, krotkega, ki pritegne s sebi s svojo ljubeznivostjo. Božja logika presega vsako naše razmišljanje. Jezusa smo prepoznali kot “človeka, ki prihaja od Boga”, a se istočasno, od rojstva do smrti ni obnašal ‘kot bog’. Njegova vsemogočnost bo dobrota, usmiljenje, ganjenost vse do nedrji … Kot je zapisal Juan Arias: »Ljubezen je naredila mojega Boga krhkega!«

Išči v svojem srcu, kar je Bogu všeč. Srce mora biti strto na drobne koščke. Se mar bojiš, da bo umrlo, če bo strto? Na psalmistovih ustih najdeš stavek: 'Čisto srce, o Bog, mi ustvari' (Ps 51,12). Da bi nam Bog lahko ustvaril čisto srce, mora prej uničiti nečisto. Kadar grešimo, bi se morali studiti sami sebi, ker se grehi studijo Bogu. Ker ugotavljamo, da nismo brez greha, si prizadevajmo ugajati Bogu vsaj v tem, da se nam studi, kar se studi njemu. (sv. Avguštin)

Sklep: “kajti Boga bodo gledali” (Mt 5,8)
Gledati Božje obličje pomeni biti v njegovi navzočnosti. V stiku z Bogom, Neomadeževanim, vsak od nas je lahko očiščen. Kdor ima čisto srce ima tudi jasen pogled. Stalna prosojnost življenja daje možnost stalnega zaznavanja božje navzočnosti. Nič več ni odvisna od časov in svetih prostorov, želja človeka, da bi mogel videti Boga postaja tako vsakdanja resničnost v bivanju ‘čistih v srcu’.

MOLITEV
Gospod, v Jezusovem imenu te prosim,
daj mi videti svoj obraz, daj mi spoznati svoje ime.
Ker vem, da je to možno samo,
če so moji nagibi iskreni in čisti,
če iščem samo tebe, tvoje veličastvo in
zveličanje svojih bratov in sester,
ter ponižno prosim: pošlji nam svojega Duha in prerojeni bomo.
Moje srce, moja duša in moje ustnice so lahko čiste samo,
če te ljubim iz vsega srca in z vso močjo.
Daj mi milost, da bom vedno ob Kristusu,
kajti njegova bližina me bo očistila in mi vžgala tisto ljubezen,
ki ne prenese neiskrenosti, krivih poti in zvijačnosti.
Če smo združeni ob Kristusu v pravi ljubezni,
si bomo gotovo pridobili čistost srca
in lahko bomo resnično spoznali tvoje Ime
Bernhard Häring

Potrditev iz življenja
Jezus ni prišel na svet, da bi se povzdigoval. Človeku se približa neposredno in prijateljsko. Po Jezusovem zgledu bi morali gledati z novimi očmi, da bi videli v ljudeh, ki jih srečujemo, osebe, ne pa »stopnice« za dosego svojih ciljev in svojih želja. Tudi za ceno tega, da nas svet ne bo razumel in se nam celo posmehoval, češ: »nepopravljivi romantiki«. Če je Jezus blagroval tiste, ki se ne skrivajo za maskami n hočejo biti pristni v odnosih z drugimi, mora biti to tudi naš cilj. On ni nikoli ničesar povedal kar tako. Svetuje nam, naj bomo pošteni do samih sebe in resnični do drugih, naj se ne igramo s čustvi in naj bomo do drugih spoštljivi. V našem srcu je potrebna čistost, da bi bili deležni tega blagra. Tu, kjer se poraja zvestoba, iskrenost, beseda, ki ne prikriva in ne vara, jezik, ki ne laže, nizek udarec, izdaja, zunanjost brez duše… Čisto je srce, ki sprejme čistost Boga: popolno ujemanje med tem, kar je, in tem, kar kaže na zunaj. Če bomo zmogli živeti brez nevoščljivosti, brez pohlepnosti, brez mračnih misli… bomo zadovoljni in srečni, ko bomo ugotovili, da je drugemu dobro. Čistost srca zahteva tudi sposobnost, da gledamo svet, sebe, svoje telo z očmi Boga: ustvarjene po njegovi podobi, njegov tempelj, ustvarjene zato, da bomo večno živeli z njim.

Pravi pristop do skušnjave ni v tem, da se pred njo skrijemo, ampak, da v sebi prepoznamo nagib, ki nas žene v to skušnjavo, da občutimo, kaj nam skušnjava obeta in v tem obetu prepoznamo svojo globoko notranjo potrebo, ter poskušamo najti način, da to potrebo častno in ljubeče zadovoljimo. (Alenka Rebula)

Kdor zares verjame v blagor, obljubljen tistim, ki so čistega srca, ne bo čutil potrebe po krivih potih in se ne bo zanašal na zvijačneže, ki uporabljajo nečista sredstva, čeprav za dosego poštenih namenov. (Bernhard Häring)

Prosimo Mater božjo, naj nam da svoje srce: tako lepo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v Kruhu življenja in da bi mu mogli služiti v naših ubogih. (sv.Terezija iz Kalkute)

 Plemenite misli in čisto srce – to dvoje si moramo izprositi od Boga. (Johann Wolfgang Goethe)

 Ohranjaj svoje oči čiste, svoja ušesa mirna in svoje srce vedro! Dihaj božji zrak. Delaj, če moreš, pod njegovim nebom. (Thomas Merton)

 Kako lahko ohrani mladenič svojo pot čisto? Če bo izpolnjeval tvoje besede. (Psalm 119)

 Vedi, da ti nobena reč na svetu bolj ne škoduje kakor samoljubje. Ako je tvoja ljubezen čista, preprosta in urejena, ne bo tvojega srca vezala nobena stvar. (Tomaž Kempčan)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 8, str. 86.

Ko boste našli čas, mi, prosim odgovorite na naslednja vprašanja, ki me begajo. Nikoli ne bom razumela, zakaj nimamo vsi vsaj približno enakih pogojev, da spoznamo Kristusa, da spoznamo svoj cilj? Veliko jih je, ki se rodijo v ateističnih družinah in žive v okolju, ki vero zavrača. Kako naj ti ljudje verujejo, če so z rojstvom pogojeni in ves čas, ko oblikujejo svojo osebnost, ne slišijo nič v prid vere?
Ne vem kje, ampak slišala sem že, da imamo vsi enake pogoje, da spoznamo Kristusovo pot in hodimo po njej, praksa pa mi govori drugače. Sprašujem se, kakšna je krivda moje sošolke, ki so jo starši ves čas uvajali v primat materije, da ne veruje in je srečna v svoji krožnici, ki ne vodi nikamor? Zakaj tudi njej niso dani pogoji, kot so bili dani meni? Zakaj je meni dano, da imam verno mamo, zakaj so meni bila dana znamenja, ki so me vodila v Stržišče, ona in še mnogi drugi, pa bodo leta ali celo življenje hodili po krožnici, namesto da bi se v spirali vzpenjali k svojemu cilju in ne nazadnje, kaj bo s temi ljudmi po smrti? Saj vendar za svojo nevero niso nič krivi?
Morda boste rekli, da bi se lahko vključili k mladinskemu verouku, šli v cerkev, toda premagati bi morali ovire, ki so za marsikoga nepremostljive, odpor staršev …
Dragi oče, zahvaljujem se vam, ker ste moje pismo prebrali do konca. Neizmerno bom hvaležna, če mi boste tudi odgovorili. S temi vprašanji sem že prišla na dan, vendar mi niso znali odgovoriti. Z odgovorom: »tako mora biti« pa nisem bila zadovoljna.
Ivka

Bogastvo je v različnosti! Čeprav je na svetu danes že več kot 6 milijard in 640 milijonov ljudi, ni niti enega človeka, ki bi bil popolnoma enak nekomu drugemu. Včasih se je različnost ugotavljala s prstnimi odtisi, potem z roženico, ki ni pri dveh povsem enaka, danes pa zvemo največ o svoji različnosti z DNK ali gensko kodo, ki je zapisana v vsaki naši celici z vsem našim poreklom. Vem, da ti ne govoriš o tej različnosti, ampak o možnostih, ki jih nekdo ima, posebno v svojem duhovnem razvoju. Toda tudi tu velja, da je vsak človek enkratno bitje in Bog ga kot takega tudi ocenjuje.
Drugi vatikanski koncil je jasno postavil načelo, da bo Bog vsakega sodil po njegovi vesti in dejanjih, ki so bila v skladu ali v nasprotju z osebno vestjo. Vest pa imamo vsi in temelji na splošnih načelih: Delaj dobro, izogibaj se slabega. Kar ne želiš, da bi drugi tebi naredili, ne stori ti njim, in kar želiš, da bi ti drugi naredili, stori tudi ti njim. To načelo je zapisano tudi v evangeliju in se imenuje »zlato pravilo«. Če ne moreš koristiti, vsaj ne škoduj. Načelo matere Terezije je bilo: »Kar lahko narediš ti, tega jaz ne morem, kar lahko naredim jaz, tega ti ne moreš, skupaj pa lahko narediva nekaj lepega za Boga.« In še bi lahko naštevali načela, s katerimi se vsi strinjamo. Uresničiti jih je seveda mnogo težje, ker je naša narava ranjena po grehu in nam je delati dobro težje, kot delati po nagonih.
Jezus pravi: »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan.« Kaj je vera? Do spoznanja, da Bog (neko vrhovno razumno bitje) obstaja, pridemo že z razumom. Sveti Pavel graja ljudi, ki živijo tako, kakor da Boga ni: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo« (Rim 1, 19-21). Če je to veljalo pred 2000 leti, ko so poznali razmeroma malo »božjih čudežev«, kaj bi morali reči šele danes, ko odkrivamo neštete čudovite »božje« zakone v naravi. Vsak človek, ki razmišlja, bi moral reči: to ni moglo nastati kar tako, samo od sebe. To ga potem vodi k veri. Po besedah istega apostola »brez vere ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb 11,6). Krst, ki ga Jezus omenja, je lahko tudi krst želja za tiste, ki jim evangelij ni bil oznanjen, če bi vedeli zanj, bi ga z veseljem sprejeli.
»Enakih možnosti« pred Bogom je, kakor vidiš, kar veliko. Res pa je, da tisti, ki niso bili vzgojeni v veri, težje spoznajo, kaj je dobro in kaj slabo, še težje pa se za to odločajo. Zato moramo biti zelo hvaležni, da smo kristjani, ki nam Bog prihaja naproti s svojim razodetjem in nam daje moč (molitev, zakramenti), da se odločamo za dobro. Evangelist Luka je zapisal Jezusov opomin: »Tisti, ki ne spozna božje volje in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12, 48). Tudi to je načelo »enakih možnosti«. Morali bi se nad tem zamisliti.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 2, str. 6

Neki pridigar se je odpravil v mesto, da bi spreobrnil tamkajšnje prebivalce.
Sprva so mu vsi pozorno prisluhnili, a kmalu so se naveličali in poslušalcev je bilo vedno manj in nazadnje je pridigar ostal sam.
Vseeno pa je vsako jutro in vsak večer pridigal. Nekega dne mu je naključni obiskovalec mesta dejal: »Kaj ne vidiš, da te nihče ne posluša. Zakaj se trudiš pridigati?«
Pridigar je odgovoril: »Na začetku sem mislil, da jih bom s svojim pridiganjem spreobrnil. Zdaj pa pridigam, da jim dokažem, da me oni ne bodo spreobrnili!«

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2017), 33.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 24.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

priloga

Feminizem po Edith Stein

gost meseca

Andrej Brvar

glasba

Skupina Svetnik

Preberite več: Marec 2025