Redno sveto leto 2025

Slovenski prevod Bule o napovedi svetega leta.
9. maja 2024 je papež Frančišek pri sv. Janezu v Lateranu objavil bulo o sklicu rednega svetega leta 2025. Bula nosi naslov Upanje ne osramoti (Rim 5,5). »Upanje je osrednje sporočilo prihodnjega svetega leta, ki ga po starodavnem izročilu papež razglasi vsakih petindvajset let,« pojasni na začetku bule sveti oče. »V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, kljub temu da ne ve, kaj se bo zgodilo jutri,« poda v buli preprosto definicijo upanja papež.

Sveto leto imenujemo tisto leto, v katerem katoliški verniki po posebnem odloku papeža in pod posebnimi pogoji (spokorna romanja v Rim in obisk štirih papeških bazilik, prejem zakramentov, molitve, dobra dela) prejemajo več darov iz zakladnice zasluženja svetnikov (odpustki) in več milosti. O odpustkih smo pisali v novembrski številki Ognjišča, zato tokrat ne bomo posebej pisali o njih. Sveto leto je združeno z različnimi romanji in slovesnostmi. Redna sveta leta so v našem času vsakih 25 let.

SVETOPISEMSKI TEMELJ
Krščanska sveta leta imajo svoj izvor že v Svetem pismu Stare zaveze. Mojzes v postavi govori o sobotnem letu in soboti (2 Mz 23,10-12). »Predpisuje, naj bi kmetje sedmo leto pustili zemljo počivati, kar bi na njej zraslo, pa naj bi užili ubožci in poljske živali,« pravi s. Snežna Večko o svetopisemskih temeljih svetoletnih praznovanj. Opažamo poudarek na dobrobiti nižjih slojev, poljedelci pa poznajo tudi koristnost, da zemlja občasno počiva. V Tretji Mojzesovi knjigi spet najdemo predpise za sobotno in jubilejno leto. Ta ga opredeljuje kot leto počitka zemlje in osvoboditve vseh njenih prebivalcev. Peta Mojzesova knjiga pa poleg odpusta sužnjev dodaja še predpis o odpustu dolgov. »Razlog je v tem, da je Bog vrhovni gospodar zemlje in njenih prebivalcev,« pravi dalje svetopisemska strokovnjakinja s. Snežna Večko. Ta opiše tudi vzrok za dolgove: »Po zaporednih slabih letinah, ko so si ljudje morali izposojati hrano ali denar na obresti, niso mogli vrniti dolgov, zato so morali prodati svojo zemljo in v skrajnem primeru sebe za sužnje. Mojzesova postava jih je skušala zaščititi.«
»Duhovniško izročilo je predpisu o sedmem letu dodalo zakonodajo o jubilejnem petdesetem letu (3 Mz 25,8-55). Praznovali naj bi ga po sedmih sobotnih letih,« še piše s. Večko. Beseda jubilej prihaja od navade, da so ga naznanili s trobljenjem na ovnov rog, ki mu po hebrejsko pravijo jobel. Tako leto imenujejo tudi sveto leto. Takrat je morala zemlja počivati, odpisali so dolgove, odpustili sužnje. Vsakdo se je vrnil k svoji lastnini. »Jubilejna zakonodaja je tako predstavljala zadnjo možnost za nov začetek tistim, ki se drugače niso mogli rešiti revščine in suženjstva. Z njo so skušali preprečiti krivičnost in izkoriščanje,« še pravi dr. Večko.

SVETO LETO V LITERATURI
Prvo sveto leto leta 1300 je našlo odmev v umetnini svetovnega formata, Božanski komediji velikega italijanskega pesnika Danteja Alighierija. Pesnik pravi, da je bil naval romarjev na sveto leto 1300 v Rim tako velik, da je bilo treba urediti smer hoje pešcev čez most pred Angelskim gradom. Zaradi velikega navala so se romarji po eni strani pomikali proti cerkvi sv. Petra, po drugi pa so od tam odhajali.
Prav nasprotno mnenje o romanjih je imel slovenski protestantski pisec Primož Trubar. Vendar nam je v svoji kritičnosti zapustil dragoceno pričevanje o romanjih. V Katekizmu z dvejma izlagama (1575) piše: »Glih taku (kot Kristus) njega jogri so po svejtu hodili inu ti naši stariši ob vsakem plumbarti, tu je vselej čez 50 lejt, v Rim po celi odpustek rumali inu ta papežev žegen prijeli.« Cerkveni zgodovinar Metod Benedik se sprašuje, od kod je Trubar vzel besedo plumbart. Domneva, da beseda prihaja »od bule«, s svinčenim (plumbum) pečatom zapečatenega dokumenta, s katerim so papeži razglasili sveto leto. Prav tako že omenjeni zgodovinar pravi, da je iz Trubarjevega zapisa jasno, »da so naši predniki romali v Rim predvsem za sveto leto«. Sploh slovenska beseda romanje prihaja prav od pojma iti v Rim (Roma). Od tod tudi poimenovanje romar za božjepotnika.
Zanimiv je zapis Janeza Svetokriškega o svetem letu 1700. V slovenščini, ki nam danes zveni starinsko (ne pozabimo, da je stara nad tristo let!), je napisal: »Ta Namestnik Boga Vsigamogočniga na zemli Inocentius XII. nam je poslal kluč nikar h'timu zemelskimu, ampak h'timu Nebeškimu Paradižu, teh večnih troštou polniga, namreč te Svete popolnoma Rimske Odpustke, katire če edn popolnoma leteh deležen rata, precej njemu se Nebeška vrata odpro. Inu taku dolgu odperte ostanejo, dokler si jih z'greham ne zapre.«

Ko so proti koncu srednjega veka v Cerkvi začeli razmišljati o ustanovi svetih let, so bogoslovni učenjaki razmišljali: stara zaveza je predpodoba nove zaveze. V stari zavezi so ob jubilejnem letu odpuščali materialne dolgove in to se je ponavljalo vsakih petdeset let, krščansko jubilejno ali sveto leto pa naj se obhaja vsakih sto let, ker se tedaj odpuščajo duhovni dolgovi, ki imajo pred Bogom večjo težo. Zanimivo je, da je sv. papež Janez Pavel II. v svetem letu 2000 pozval razvite države, naj odpišejo dolgove revnim.

ZGODOVINA PRAZNOVANJ SVETIH LET
Prvo sveto leto so obhajali leta 1300 pod papežem Bonifacijem VIII. Cerkveni zgodovinar dr. Metod Benedik pa išče temelje za obhajanje svetih let že prej, celo pred letom 1000. »Misel na bližnji konec sveta, ki je strašila ljudi okoli leta 1000, je v neki meri oživela ob vsakem prelomu stoletij. Strah in upanje sta spremljala začetek vsakega novega stoletja. Pred letom 1300 so bili ljudje še posebej vznemirjeni. Pričakovali so velike dogodke in tudi izredne milosti.« Širile so se govorice, da bo v baziliki sv. Petra v Rimu ob začetku novega stoletja mogoče dobiti poseben odpustek.

PRVIČ TUDI V ZAPORU
Papež Frančišek bo 26. decembra 2024, na praznik sv. Štefana, odprl sveta vrata v rimskem zaporu Rebibbia. Gre za zgodovinski dogodek v zgodovini rednih jubilejev. Prvič se bo namreč zgodilo, da se bodo poleg svetih vrat, ki bodo, kot običajno odprta v štirih rimskih papeških bazilikah, odprla tudi vrata v zaporu. Prefekt Dikasterija za evangelizacijo Rino Fisichella je poudaril, da bo zapor Rebibbia postal »simbol vseh zaporov na svetu«.
Tega izrednega dogodka si je zelo želel papež. Ta je pomen skrbi za zapornike in njihovo ponovno vključitev v družbo poudaril tudi v buli o napovedi jubileja 2025: »V svetem letu bomo poklicani biti oprijemljivo znamenje upanja za številne brate in sestre, ki živijo v težkih razmerah. Mislim na zapornike, ki jim je odvzeta prostost in poleg strogosti zapora vsak dan doživljajo čustveno praznino, omejitve in v nemalo primerih tudi odsotnost spoštovanja. Vladam predlagam, naj v svetem letu sprejmejo pobude, ki vračajo upanje; oblike amnestije ali oprostitve kazni, katerih namen je pomagati ljudem ponovno pridobiti zaupanje vase in v družbo; programe ponovne vključitve v skupnost, ki naj jim odgovarja konkretna zavezanost za spoštovanje zakonov.«

Zanimiv je opis prvega svetega leta. Ohranil se je v Kroniki prvega svetega leta izpod peresa kardinala Stefaneschija: »Ves dan 1. januarja je skrivnost velikega odpuščanja ostala skrita. Ko pa je zvečer sonce zašlo in je nastopila tihota noči, se je Rimljanom ta skrivnost začela razkrivati. Množice so hitele v baziliko sv. Petra in se zgrinjale k oltarju, ljudje so se tako drenjali, da se je bilo prav težko preriniti do oltarja. Zdelo se je, da so prepričani, da bo s koncem dne izginila tudi velika milost. Ne vemo, ali so se namenili tja, ker bi jih k temu pritegnila jutranja pridiga o stotem letu oziroma jubileju, ali so prišli iz lastnega prepričanja ali morda zaradi kakega nadzemskega znamenja, kar se zdi najverjetneje.«
Množica je presenetila celo papeža. Posvetoval se je s kardinali in 22. februarja 1300 objavil bulo. Z njo je razglasil prvo sveto leto. K razglasitvi svetega leta so torej papeža navdihnile množice romarjev. »Vrhovni voditelj Cerkve je pri tem sledil ljudskemu glasu,« dodaja zgodovinar Benedik. Sveto leto so naznanili s trobljenjem na ovnov rog (jobel). Od tod tudi ime jubilejno leto. Na sliki je gazelin rog.
Naslednje sveto leto naj bi bilo po sto letih – leta 1400, toda papežu Klementu VI. se je zdela ta doba predolga, zato je ukazal, naj bo sveto leto vsakih 50 let. Papež Pavel II. pa je leta 1470 določil, naj bo sveto leto vsakih 25 let, da bi vsak rod vernikov doživel vsaj eno sveto leto. Tako je (razen nekaterih izjem zaradi političnih razmer) ostalo do danes. Doslej je bilo 26 rednih svetih let, takih, ki se vrstijo po ritmu 25 let; zadnje redno sveto leto je bil veliki jubilej 2000 pod papežem sv. Janezom Pavlom II.

SIMBOLIKA IN DUHOVNI POMEN SVETIH VRAT
V človeški zgodovini so imela vrata velik pomen. Bila so obramba in zaščita za vasi, mesta in palače. Že v grški in pozneje rimski dobi so dobila tudi duhovni pomen: prag med različnimi svetovi, točka prehoda, meja med življenjem in smrtjo. To duhovno sporočilo nosijo tudi sveta vrata. Z njihovim odprtjem se začne sveto leto. V začetku so bila samo ena sveta vrata, in sicer v baziliki sv. Janeza v Lateranu, ki je tudi sedež rimskega škofa. Da bi številnim romarjem omogočili prehod skozi sveta vrata, so jih odprli tudi v drugih rimskih bazilikah.
Kar se tiče duhovnega pomena svetih vrat, najdemo vrata že v knjigi preroka Ezekiela. Tam so opisana kot prehod, prek katerega Božja slava vstopa v hišo, pa tudi v duše: »Nato me je peljal k vratom, vratom, ki so gledala proti vzhodu. Zagledal sem veličastvo Izraelovega Boga, ki je prihajalo z vzhoda. Njegovo bučanje je bilo kakor bučanje velikih voda in zemlja je žarela od njegovega veličastva. … Padel sem na obraz. Gospodovo veličastvo je prihajalo v tempelj skozi vrata, ki so gledala na vzhod« (Ezk 43,1-4).
Vrednost in pomen svetih vrat nam bodo zelo pomagale razumeti besede iz Janezovega evangelija: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil« (Jn 10,8). Jezus o sebi govori kot o vratih, tako sveta vrata postanejo nujni prehod za tistega, ki hoče hoditi za Kristusom in najti v njem odrešenje in odpuščanje vseh grehov. Zato je prehod skozi vrata v svetem letu povezan s popolnim odpustkom. Tega je deležen vernik, ki roma in izpolni druge pogoje za popolni odpustek.
S prehodom skozi sveta vrata romar pokaže svojo odločitev, da bo hodil za Kristusom in se dal voditi v življenju dobremu pastirju. Vrata so tudi prehod, ki nas pripelje v notranjost cerkve. Za kristjane to ni samo sveti prostor, kateremu se moramo bližati s spoštovanjem in primerno obleko ter obnašanjem, ampak je tudi znamenje skupnosti, ki povezuje vernika s Kristusom. Je kraj srečanja in dialoga, sprave in miru, po katerem hrepeni vsak vernik. Je prostor Cerkve, skupnosti vernih.
V Rimu ima prehod skozi sveta vrata še en pomen. Spomni nas na sv. Petra in Pavla, apostola, ki sta ustanovila in oblikovala krščansko skupnost v tem mestu. Njun nauk in njun zgled je pomemben za celotno krščansko skupnost. Tukaj je njun grob, tukaj sta bila mučena in v tem mestu je toliko drugih kristjanov dalo življenje za Kristusa.

IZREDNA SVETA LETA
Poleg rednih svetih let je bilo v novejšem času nekaj izrednih svetih let, povezanih s pomembnimi obletnicami in dogajanji. Leta 1933 je papež Pij XI. oklical sveto leto ob 1900-letnici odrešenja, Jezusove smrti na križu; leta 1983 pa smo pod papežem sv. Janezom Pavlom II. obhajali izredno sveto leto ob 1950-letnici Jezusove ljubezni do konca. Med izredna sveta leta bi mogli prišteti dve Marijini leti: leta 1954 pod papežem Pijem XII. in leta 1987 pod sv. Janezom Pavlom II. Papež Frančišek je 11. aprila 2015 z bulo napovedal izredno jubilejno leto usmiljenja. V njej je zapisal, da je »naznanil izredni jubilej usmiljenja kot ugoden čas za Cerkev, da še močneje in učinkoviteje pričuje vernikom«. Sveto leto se je začelo 8. decembra 2015 na slovesni praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, sklenilo pa se je na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, 20. novembra 2016.

ZGODOVINA SVETIH VRAT
S svetim letom so povezana sveta vrata. Njihovo odprtje pomeni začetek svetega leta. Prehod skozi nje pa ima močan simboličen pomen. Toda najprej nekaj zgodovine. Rekli smo že, da so prvo sveto leto obhajali leta 1300, toda šele leta 1425 je papež Martin V. uvedel »obred odprtja svetih vrat, in sicer v cerkvi sv. Janeza v Lateranu, papež Sikst IV. pa za leto 1475 v cerkvi sv. Petra. Za leto 1500 pa je papež Aleksander VI. določil, da se sveta vrata v Rimu hkrati odprejo v štirih bazilikah: v cerkvi sv. Petra, sv. Janeza v Lateranu, pri Mariji Veliki (Snežni) in pri sv. Pavlu (zunaj obzidja),« pravi liturgik dr. Slavko Krajnc o zgodovini odpiranja svetih vrat.

URADNA MASKOTA JUBILEJA
Ilustrator Simone Legno je zasnoval uradno maskoto jubileja: Lučko. Ta naj bi odražala pop kulturo mladih in prinašala sporočilo upanja in sprejemanja. »Lučka je romarica, oblečena kot običajna popotnica: rumena vetrovka za zaščito pred vremenom, od zemlje umazani škornji, ki pričajo o že prehojeni poti, misijonarski križ okoli vratu in romarska palica. Posebej sugestivna je upodobitev Lučkinih oči, ki izžarevajo močno svetlobo: simbolizirajo upanje, ki se rodi v srcu vsakega romarja, utelešajo željo po duhovnosti in povezanosti z božanskim ter opominjajo na univerzalno sporočilo miru in bratstva,« so opisali simboliko uradne maskote v sporočilu Slovenske škofovske konference ter dodali, da je izbira maskote Lučke »del širšega konteksta, namenjenega vključevanju novih generacij in spodbujanju medgeneracijskega dialoga. Maskota ne predstavlja le jubileja, temveč je tudi simbol skupnosti, gostoljubja in izmenjave.«

NE VEČ ZAZIDANA VRATA
Vrata pa so tudi pregraja. To sta nekoč nazorno predstavljala zidova pred svetimi vrati in za njimi. »Zato je moral papež na primer ob rušenju zidov s kladivom trikrat udariti po zidu (kar simbolizira Kristusovo moč, ki odpira vrata odrešenja), da se je zid zrušil, medtem ko je na koncu svetega leta z lepo okrašeno zidarsko žlico z malto simbolično zazidal prve tri opeke in ga, ko je bil pozidan, zapečatil,« razlaga liturgik Krajnc, a pri tem doda, da je šibka točka tega obreda bilo to, da so bili verniki osredotočeni na zidanje in podiranje zidu in manj na simboliko odprtja svetih vrat.
Mnogim je ostala v spominu podoba svetega večera leta 1974, ko je sv. papež Pavel VI. trikrat udaril s kladivom in se je nanj zrušil del zidu. Morda je bil tudi ta dogodek povod za spremembo obreda. Omenjeni papež je želel vrniti vratom evangeljsko simboliko in sporočilo. Pozornost vernikov je želel usmeriti na vrata, ki simbolizirajo Kristusa. Tako je leta 1975 odpravil zidanje in podiranje zidu pred svetimi vrati. »S tem je želel poenostaviti obred, ga narediti bolj razumljivega, zagotoviti večjo varnost, poudariti duhovni vidik in vsebino, omogočiti vernikom večje sodelovanje in ga prilagoditi sodobnim potrebam Cerkve,« opiše spremembo dr. Slavko Krajnc ter nadaljuje: »S tem pa je tudi poudaril, da so resnične spremembe v Cerkvi in življenju vernikov tiste, ki se zgodijo v notranjem duhovnem življenju in ne zgolj skozi zunanje simbole.« Tako je papež leta 1975, ob koncu svetega leta, bronasta vrata trajno namestil na tečaje vatikanske bazilike. Liturgik Krajnc še dodaja, da je ostala navada, »da se v cerkvi svetega Petra na notranji strani vrat še postavi zid, a njegova postavitev in odstranitev ni več del bogoslužnega dejanja«. Po novem obredu papež odpre in zapre sveta vrata in s tem omogoči začetek in konec svetega leta.

ŠTEVILO SVETIH VRAT
Papež se odloči, koliko vrat v cerkve bodo razglasili za sveta vrata. Prav tako lahko da pravico škofom po vsem svetu, da sami odločijo, da imenujejo taka vrata. V zadnjem letu Božjega usmiljenja (2016) je papež Frančišek dal škofom dovoljenje, da sami določijo število svetih vrat v svojih škofijah. Za sveto leto 2025 pa bo papež Frančišek odprl sveta vrata cerkve sv. Petra v Rimu 24. decembra 2024, 29. decembra v baziliki sv. Janeza v Lateranu, 1. januarja 2025 (praznik Marije, Božje Matere) v baziliki Marije Snežne in 5. januarja 2025 v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. Slednja bo odprl na večer pred praznikom Gospodovega razglašenja (svetih treh kraljev), ki velja tudi za misijonski praznik, sv. Pavel kot apostol narodov pa za nekakšnega vzornika misijonarjev.
Sveta vrata rimskih bazilik.
Prav tako je določeno, naj škofje v stolnih ali konkatedralnih cerkvah obhajajo slovesne maše ob začetku svetega leta. Morda se kdo sprašuje, zakaj papež Frančišek ni tudi v drugih cerkvah določil svetih vrat, kakor je bilo to v svetem letu usmiljenja. Liturgik Krajnc pravi, da papež želi, da bi nas napor, s katerim je povezano romanje »v večno mesto, duhovno prenovil in prečistil ter spodbudil k zavesti, da smo ljudstvo na poti in tako romarji v objem večnosti z Bogom«. In še ena zanimivost prihajajočega svetega leta. Papež bo odprl sveta vrata tudi v zaporu.

POMEN SVETIH VRAT
Zgovoren je pomen svetih vrat. »Že sam prestop praga (od zunaj – noter) v posvečen prostor je zgovoren, saj nakaže želeno spremembo življenja (večjo povezanost z Bogom); simbolno pomenijo tudi Jezusa Kristusa, ki se je sam imenoval vrata k Očetu,« začenja svojo razlago simbolike svetih vrat teolog in nadškof Marjan Turnšek.
Liturgik Slavko Krajnc o simboliki svetih vrat takole nadaljuje svoje razmišljanje: »Sveta vrata pa se nanašajo na duhovni prehod, ki ga mora vsak kristjan prehoditi od greha k milosti, s pogledom na Kristusa, ki pravi: Jaz sem vrata (Jn 10,7). S temi besedami Jezus sporoča, da so vrata par exellence sam Jezus. Le s prehodom skozi Njega lahko človek v polnosti uresniči svoje življenje pred seboj, drugimi in Bogom. Samo s prehodom skozi Njega, ki daje svoje življenje za svoje prijatelje, je mogoče črpati iz skrivnosti sprave, kajti kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, je tat in ropar (Jn 10,1).«

NA STEŽAJ ODPRTA VRATA
»Odpreti sveta vrata na stežaj pomeni neomejen dostop in popolno odprtost do skrivnosti odrešenja, brez ovir in omejitev, tako vernim kot nevernim. Gre za prehod iz greha in zadoščevanja za grehe v osvoboditev (odpustek), iz teme v svetlobo, iz nevednosti v modrost, iz nevere na pot upanja, iz vase zaprtosti v odprtost sprejemanja in iz drame duhovnega tavanja v objem Božje milosti,« razlaga pomen na stežaj odprtih svetih vrat dr. Krajnc in nadaljuje: »Prestopiti sveta vrata pomeni postajati majhen, zaupati se Božjemu usmiljenju, da nam odpusti grehe, da lahko vstopimo v cerkev z novim duhom.«

SIMBOLIKA SVETOLETNIH ROMANJ
Po mnenju teologa in nadškofa Marjana Turnška so sveta vrata najvidnejše znamenje svetega leta. Temu dodaja še romanja. Pomen romanj v svetem letu močno poudarja tudi bula o napovedi rednega svetega leta, ko pravi, da »romanje izraža temeljno prvino vsakega jubilejnega dogodka. Podati se na pot, je značilno za tistega, ki gre iskat smisel življenja.« Bula zlasti poudari pomen peš romanj: »Peš romanje močno spodbuja ponovno odkritje vrednote tišine, napora, bistvenosti. Tudi v prihodnjem letu bodo romarji upanja prehodili starodavne in sodobne poti, da bi močneje doživljali jubilejno izkušnjo.« Dalje govori, da bodo v Rimu poleg že znanih romarskih poti v svetem letu dodane še nove: »Poleg tega bodo v samem mestu Rimu tradicionalnim potem katakomb in sedmerih cerkva dodane še poti vere.«

SVETOLETNE CERKVE V SLOVENIJI

Škofija Celje
Stolnica sv. Danijela v Celju
Bazilika sv. Marije Lurške v Brestanici
Božjepotno svetišče svete Marije Zvezde v Novi Štifti pri Gornjem Gradu
Božjepotno svetišče sv. Marije Vnebovzete v Olimju pri Podčetrtku
Bazilika Marijinega obiskanja v Petrovčah pri Celju

Škofija Koper
Stolnica Marijinega vnebovzetja v Kopru
Sveta Gora pri Gorici
Log pri Vipavi

Nadškofija Ljubljana
Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani
Bazilika Marije Pomagaj na Brezjah
Bazilika Žalostne Matere Božje v Stični

Nadškofija Maribor
Stolnica sv. Janeza Krstnika v Mariboru
Maribor – Sv. Marija (bazilika Matere usmiljenja – frančiškani)
Ptujska Gora – bazilika Ptujskogorske Matere Božje
Za določena romanja, ki so predvidena po urniku:
Homec pri Slovenj Gradcu (cerkev Matere Božje)

Škofija Novo mesto
Stolnica sv. Nikolaja v Novem mestu
Škofijsko božjepotno svetišče na Zaplazu
Samostanska cerkev v Kloštru pri frančiškanih v Novem mestu
Župnijska cerkev sv. Petra v Črnomlju

Škofija Murska Sobota
Stolnica sv. Nikolaja v Murski Soboti

Bula nato opozori še na druge pomene romanja: »Prehajanje iz ene države v drugo, kot bi bile meje presežene, prehajati iz enega mesta v drugega v kontemplaciji stvarstva in umetniških del bo omogočilo, da bomo ohranjali različna izkustva in kulture ter v sebi nosili lepoto, ki harmonizirana po molitvi vodi k zahvaljevanju Bogu za čudeže, ki jih je storil. Jubilejne cerkve ob poteh in v mestu so lahko oaze duhovnosti, kjer lahko okrepčamo pot vere in se odžejamo pri vrelcih upanja, najprej s pristopanjem k zakramentu sprave, ki je nenadomestljivo izhodišče resnične poti spreobrnjenja.«

KOLEDAR SVETOLETNIH DOGODKOV
Ker bodo v rednem jubilejnem letu sveta vrata odprta v rimskih papeških bazilikah, se bo tja zgrnilo največ romarjev. V tem letu so zato pripravili več svetoletnih romarskih dogodkov, ki si jih lahko ogledate na spletni strani:
https://katoliska-cerkev.si/koledar-jubilejnih-dogodkov-v-rimu

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 12 (2024), 44-49.

Kako hitro se obrača čas! Ni še dolgo kar sva spustila zrak iz rokavčkov, kopalke se sploh niso še do konca posušile, pa že na vrata trka zima in z njo blaženi adventni čas. Čas priprave, čas pričakovanja. Trgovci, ki so še bolj neučakani kot otroci, (čeprav iz čisto drugih razlogov!), so prav hitro upihnili sveče, prižgane v čast in spomin svetnikom in rajnim, iz kleti so privlekli umetne jelke, spihali z njih prah in prižgali pisane lučke. Kmalu bo v izložbah in iz vsakega tretjega okna ali balkona visel »rdeči debeluhar« in vpil svoj amerikanizirani: »Ho, ho, ho!« Vem, da smo si ljudje različni, da vsak po svoje vidimo in doživljamo, da ima nekdo rad jabolka, nekdo pa hruške, nekomu so všeč psi, nekomu mačke, nekomu je vrednota, kar je drugemu sramota … Vendar kristjanu debeluharski »ho, ho, ho!« nikakor ne more in ne sme nadomestiti Krstnikovega: »Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjena.« Vhod v, ne vem, CityPark niso »ozka vrata« skozi katera moramo stopiti in parkirišča pred nakupovalnimi centri niso »steze, ki jih je treba zravnati«!
Starši vemo kaj je advent. Vemo kaj je priprava in pričakovanje. Od dne, ko se je na testu za nosečnost zarisala tista mala črtica, se je naše življenje spremenilo. Od dne, ko smo »prestopili« tisto magično črtico, pa najsi smo se tega takrat zavedali ali ne, nič več ni bilo po starem. Marsikateri očka ne prenese pritiska tako uspešno kot ga je sveti Jožef, in ne zdrži. Žal tudi mnogi pari ne »zdržijo«. Še najbolj žal pa, da ne »zdržijo« otroci in se poslovijo še preden se rodijo, morda samo zato, ker niso uspešno prestali kakega zdravniškega testa! Če pa smo zdržali, in najsi smo se še tako dobro pripravljali, je prihod otroka, njegovo rojstvo, naše življenje obrnilo na glavo, ga »spreobrnilo«, če hočete. Otrok zahteva pozornost! Otrok zahteva čas! Otrok zahteva potrpežljivost! Ne meni se za uro in vreme! Otrok zahteva ljubezen! Otrok je kralj!
In na kakšno spreobrnjenje nas opozarja Janez Krstnik? Božje Dete, ki prihaja, zahteva spreobrnjenje! Zahteva pozornost, zahteva čas, potrpežljivost. Zahteva ljubezen! In hkrati vse to tudi sam v obilici daje! Božje Dete, ki prihaja, zahteva, da svoje življenje odslej živimo drugače! Božje Dete, ki prihaja, je Kristus, Kralj Vesoljstva! Iz leta v leto nam odpre vrata v advent – čas pričakovanja. Kaj torej pričakujemo? Česa si želimo? Kam je usmerjeno naše hrepenenje? Kje je naš zaklad? Nikar se ne zaustavimo v preddverju božjega kraljestva. Ne pričakujmo, da bo Kristus Kralj zavladal tukaj in zdaj, da bodo minile krivice in preganjanje in bomo zasedli svoja mesta levo in desno od božjega prestola že na tem svetu ( Mt 20,21).
Božje Dete, ki me čaka na koncu adventne poti, mi šepeta: ''Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali… (Jn 18,36). Tako pa: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« ( Lk 2,14). Ali pa v meni ljubšem, zastarelem, prevodu: … mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!
Preljuba sestra, predragi brat v Kristusu! Biti »dobre volje« torej pomeni biti »Bogu po volji«. Biti pobožen torej pomeni ohraniti dobro voljo. Tudi takrat, ko je težko. Tudi takrat, ko se skozi gnečo sejemskih stojnic prebijam do cerkvenih vrat. Za katerimi pa začuda vlada nepopisen mir. Mir, ki ga svet ne more dati.
In tega miru, adventa: veselega in nestrpnega pričakovanja
ter dobre volje, blagoslova torej, ti v obilici želim!

G. Čušin, Na začetku, v: Ognjišče 12 (2010), 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Rahlo naletava prvi sneg. Pred vrati so božični prazniki. V mislih hočem zbrati in urediti svoje revno življenje. Nikoli ne pridem do konca. Ko doumem eno resnico, se mi podre druga. Najbolj preproste so najpomembnejše. Kaj je človek? Kaj je čas? Kdo je Bog? Vedno sem se boril za smisel. Pohvalim samega sebe, pa zazija pred mano prepad.
Po kratkem sprehodu ob reki zavijem spet v središče mesta, kičasto okrašenega, porabniško nasilnega. Počasi grem mimo farne cerkve. Bilo bi grdo, če ne bi vstopil vsaj za hip in sklenil svoja premišljevanja. Sam si ne morem pomagati prav dosti.
Odrinem težka vrata. Pomočim prste v blagoslovljeno vodo in se pokrižam. Prostor je temačen, a svet in miren. To iščem – miren kraj, kjer bom vsaj za trenutek našel svoj mir.
Zagledam moškega, ki kleči v klopi sredi cerkve. Roke ima na obrazu, kakor da premišljuje ali moli. Pokleknem in naredim korak, dva. Takrat osuplo obstanem. Zaslišim, da moški joče. Zmedeno se hočem obrniti in pobegniti. Presenečenje pa tako, pomislim. Česa takega še nisem doživel, četudi je nekaj povsem normalnega. Starejši moški, mojih let, kako čudno! Obraz si pokriva z dlanmi in ihti. Hočem razumeti, hočem vedeti. Sprašujem se, kaj je v tem moškem, silovitem, neustavljivem joku? Obnemoglo sedem v klop nekaj metrov za obupanim človekom. Vame udarjajo najbolj vsakdanja, človeška vprašanja. Da joka moški? Je to primerno glede na ‘srečno’ kulturo tam zunaj? Je to spodobno? Sploh ne vem, ali joka od žalosti ali od sreče. Oboje je mogoče. Nenadoma mi je, tako na skrivaj, na dnu duše všeč, da joka še nekdo poleg mene. Bi moral stopiti k človeku in mu položiti roko na ramo? Morda pa čaka duhovnika, da bo v spovednici opral svojo vest. Vest obstaja sleherni trenutek in je težka težka.
Sklonim glavo. Ali ni ta temačni prostor, v katerem gorijo le drobne svečke ob Marijinem kipu, kot nalašč, da se razjočemo, pa kakršen koli vzrok za to že je? Tam zunaj je bučni sejem bližajočih se praznikov. Pogledam svoji sklenjeni roki. Mislil sem zmoliti nekaj malega – zase, zdaj pa me vleče čudna potreba, da bi molil za tega neznanega človeka, ki joka.
Nenadoma se umiri. Trenutki tišine kapljajo v čas, ki ga moramo napolniti. Ta jok je bil čisto drugačen od tistih na televiziji in v romanih in psiholoških ordinacijah. Bil je tako iskren, tako pošten, tako obupno nujen za preživetje, da me je presenetil in ganil. Moški pred mano se vzravna. Nekaj časa sedi mirno, mirno. Zaveda se, da je še nekdo v cerkvi, a čutim, da ga to ne vznemirja in ne moti. Blagrujem ga. Morda mu celo zavidam. Vstane iz klopi in poklekne. Ko se obrne počasi in gre mimo mene proti izhodu, ne morem, da ga ne bi s pogledom prežarčil do poslednje resnice. Da, prav takšen je, kot sem sam. Tik pred starostjo, s težo življenja na ramenih. Običajni obraz, postava, obleka. Nič posebnega – ali vendar le? Še enkrat sem začuden. Na tem obrazu je mir, sprejetje, tolažba, zahvala. Kakor da je čisto dobro, kakor da sploh nima več nobenega problema. Zakaj je sploh jokal, če je vendar moški?
Nikoli ne bom vedel vzroka, a videl sem posledice. Izkoristil je čudovito, blagoslovljeno možnost svoje globoke vere. To je pravi kraj za takšna dejanja, o tem sem prepričan! Rahlo naletava prvi sneg. Pred vrati so božični prazniki miru in globoke sreče.

Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2012) 01, str. 38

Le kdo ne pozna gospe Silve. Vsepovsod jo lahko srečaš, ko s kolesom vedno nekam hiti. Njihova hiša stoji ob glavni cesti in skoraj nemogoče je iti mimo nje, ne da bi te pozdravila z balkona, na katerem pogosto zaliva rože ali pa jih opazuje, kako cvetijo na vrtu.
Ob sobotah so jo ljudje srečevali, ko je z rožami v veliki košari, pritrjeni na prednjem delu kolesa, hitela mimo njih. Bolj so se čudili nerodni košari kot temu, da so bile v njej vedno samo rože. No, včasih so bile tudi veje in razno zelenje. Toda ljudje imamo toliko najrazličnejših opravkov, da se večina ni nikoli vprašala, kam vozi vse to cvetje in zelenje.
Tudi Ludvik jo je včasih srečal. Samo včasih, saj ni stanoval ravno v bližini njihove hiše. Sta se pa vedno prijazno pozdravila in včasih izmenjala nekaj besed.
Nekateri pa so vedeli, zakaj je njen vrt poln rož in zakaj gre tudi okoli sosedov in poprosi za cvetje in kam ga vozi vsako soboto. Ampak res samo nekateri: njena družina, pa znanci in prijatelji in najbližji sosedi. Vsem se je zdelo, da tako pač mora biti. Le njen mož je, dokler pred leti ni umrl, včasih pogodrnjal: »Ali res ni nikogar drugega, ki bi še kaj naredil, kot samo ti?«
Silva mu je potrpežljivo odgovarjala, da so rože njeno največje veselje, da ji včasih kdo le priskoči na pomoč in da bo res morala poiskati nekoga, ki bo njeno delo nadaljeval. Pa ni našla nikogar. Se pa za to tudi ni posebno trudila. Po moževi smrti je še bolj vestno opravljala svoje delo. Med rožami je iskala tolažbo in jim zaupala vse svoje bolečine. Včasih se ji je zdelo, da namenja vsako cvetko, ki jo prinese v cerkev, prav njemu. Domači župnik je znal opaziti njeno delo in trud in jo, kadar je le nanesla prilika, pohvalil. »Saj ne delam za vas,« mu je odgovarjala, »za Boga in za ljudi z veseljem urejam in krasim cerkev.«
Ko je pred nekaj meseci zopet pripravila rože in jih hotela odpeljati v cerkev, ji je nenadoma zmanjkalo tal pod nogami. Nemočna je spustila kolo, ki je skupaj z njo ropotajoče padlo po tleh, cvetje iz košare pa se je usulo nanjo in okoli nje. Sosed, ki je ravno hotel odpeljati od doma, je prihitel do nje, jo v naglici pogledal in stekel v njihovo hišo. »Takoj pokličite rešilca!« je vpil in že tipkal v mobilni telefon.
Čez slabih deset minut je pribrzel rešilni avto. Na hitro so jo pregledali in jo, skupaj s hčerjo, odpeljali v bolnišnico.
Zvečer se je hčerka vrnila domov. Da je stanje resno, je povedala, in da upajo, da jo bodo rešili.
V nedeljo so ljudje, ki so prihajali k maši, začudeno gledali po cerkvi. Nikjer nobene rože! Ne na glavnem oltarju ne na stranskih. Edino pred kipom svetega Jožefa je bil v vazi posušen šopek, ki ga verjetno nekdo, ki je v naglici odstranil stare rože, ni opazil.
»Le kako je to mogoče? Nikjer nobene rože!« je Ludvik zašepetal ženi. Magda je samo skomignila z rameni in začudeno gledala okoli sebe. »Vsaj nekaj rož bi pa že moralo biti,« je godrnjal in opazoval ljudi. Videl je, da so si nekateri nekaj šepetali, drugi pa so bili začudeni tako kot on. »Tudi njim se zdi to neprimerno!« je tuhtal.
Župnik je pristopil k oltarju. V roki je držal majhen šopek. Kar nekaj časa je stal tam pred oltarjem in molče gledal po ljudeh. Kot da zbira besede ali pa mu jih je težko izreči. »Ta šopek je hotela včeraj, tako kot že tolikokrat, pripeljati Silva s svojim kolesom v cerkev. Ni ji bilo dano in zdaj se v bolnišnici bori za življenje. Na poti v cerkev sem se ustavil na njenem domu. Iz rož, ki jih je včeraj dopoldne pripravila, da bi okrasila našo podružno cerkev, sem vzel teh nekaj cvetov, da bodo krasili oltar, vse druge vaze pa naj ostanejo prazne in čakajo, da se Silva zdrava vrne med nas. S to prošnjo bomo tudi začeli današnjo sveto mašo in se morda vprašali, ali znamo opaziti delo drugih.«
Ludvik je gledal v tla. Ko je bežno pogledal okoli sebe, se mu je zdelo, je tudi na njihovih obrazih opazil zadrego. Po maši sta z ženo pohitela domov, ker so nameravali takoj iti na izlet. Magda je mimogrede povprašala, kaj se je zgodilo s Silvo, pa ni dobila pravega odgovora, ker od vprašanih nihče ni vedel nič. »Špela bo gotovo kaj vedela,« je dejala žena, »jo bom zvečer poklicala.«
Špela ji je povedala, da je s Silvo zelo resno in da jo bo obiskala takoj, ko bodo dovolili. Res jo je sredi tedna obiskala skupaj z dvema prijateljicama. Zelo slaba je bila. Rekle so ji, da jo vsi pozdravljajo in upajo, da se bo čimprej vrnila domov, in da jo zelo pogrešajo.
»Skrbi me, kdo bo nadaljeval moje delo,« je s težavo dejala.
»Ne skrbi, Silva,« jo je pomirila Špela. »Sama ga boš opravljala, ko se malo opomoreš, potem pa se bo že našel kdo, ki ti bo pomagal in nadaljeval tvoje delo, ko ...« se je ustavila sredi stavka.
»Nihče ni nenadomestljiv,« je rekla Silva in dodala, da je zelo utrujena. Poslovile so se.
Čez nekaj dni se je proti večeru oglasil zvon. Špela je telefonirala Magdi in ji sporočila, da je Silva umrla. Na zadnji poti jo je spremljala množica ljudi in mnogi so šele tedaj zvedeli za njeno neopazno delo.
Kako utemeljena je bila Silvina skrb, se je kar hitro pokazalo, saj niso našli nikogar, ki bi jo nadomestil. Za kakšen teden so bile nekatere pripravljene poprijeti za delo, za daljši čas pa ne.
Ludvik je bil presenečen, ko mu je Magda omenila, da bi skupaj s Štefko poskusili za nekaj mesecev prevzeti krašenje cerkve.
»Zakaj pa prav ti?« je ugovarjal. »Ali sploh veš, koliko časa ti bo to vzelo? In kje boš dobila vse te rože?«
»Zaenkrat na Silvinem vrtu. Dve bova opravili hitreje kot je Silva sama. Pa tudi ti nama boš lahko priskočil na pomoč.«
»Jaz? Samo tega se še manjka!« je bil glasen.
»Samo tri mesece na leto,« je bil Magdin glas vztrajen in proseč obenem, »nekdo pač mora skrbeti za cerkev.«
Po nekaj tednih se jima je sem pa tja pridružil tudi Ludvik. Pripeljal je rože s Silvinega vrta ali z mestne tržnice, če jih je dobil po primerni ceni. Včasih pa je pomagal tudi pri krašenju in jima kaj svetoval. Obe sta ugotavljali, da ima izreden estetski okus.
Ko sta neke nedelje odhajala od maše, se je Ludvik zapletel v pogovor z znancem. »Mašinca, kako je bila danes cerkev lepo okrašena!« mu je dejal.
Ludvik ni vedel, kaj naj odgovori. Naj pove, da je imel tudi sam prste vmes? Toda preden mu je lahko karkoli odgovoril, je znanec že spremenil temo. »Tudi prav,« si je mislil Ludvik in odhitel za ženo.
»Veš, kaj je dejal Aleš?« je ves navdušen razlagal ženi, ko jo je dohitel. »Mašinca, kako je bila danes cerkev lepo okrašena!«
»Si mu povedal, da smo tokrat, skupaj s Špelo, krasili po tvoji zamisli?«
»Saj niti ni bilo prilike. Le tako mimogrede je omenil.«
»Človek pa le rad vidi, če kdo opazi njegovo delo in trud.«
»Pa tudi hitro opazi, če kaj ni narejeno, ne da bi se – tako mimogrede – zakaj!«
Magda sprva ni razumela, kaj ji je mož hotel povedati, a se je spomnila dogodka v cerkvi ob Silvini smrti. »Res mimogrede,« je rekla in poiskala njegovo roko ter jo močno stisnila. Vso pot do doma sta se nato pogovarjala molče.

Janko Jarc-Smiljan Ognjišče (2015) 12, str. 36

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

BOŽIČNA DEVETDNEVNICA
Devet večerov pred božičem se odpravimo v cerkev v pričakovanju Kralja, ki prihaja. Ta navada prihaja z drugega konca sveta, iz Mehike. Izprosili so jo avguštinci, pri papežu Sikstu V. Druga razlaga pravi, da je devetdnevnica nastala po pregonu Mavrov iz Španije. Tam se je pojavilo novo misijonsko območje, kjer so oznanjevali frančiškani. V baroku je imelo gledališče oz. igranje vlog pomembno vlogo tudi pri pokristjanjevanju, zato so želeli zaigrati Marijino in Jožefovo iskanje prenočišča. Od tod izvirajo obhodne devetdnevnice.
Spomnim se, kako je na poti v vaško cerkev pod gojzarji škripal sneg, kako nas je otroke stisnilo, ko smo tekli čez tisti najtemnejši del vasi, kjer je (prav kot bi bilo naročeno) v adventu ‘crknila’ javna razsvetljava, kako nas je v cerkvi zeblo, a nam je bilo hkrati toplo … Kako nas je Jezus počasi segrel in kako smo veseli tekli v hrib, nazaj domov. Pojdimo tudi danes v cerkev peš, kot Marija in Jožef, po mrazu in burji; neprecenljiv je občutek, ko se pred Jezusom “odtaljuješ” – ko se segreva najprej telo, potem še srce. Da bodo večeri pred božičem še zanimivejši, pa lahko prazne kozarce od kumaric, medu, marmelade premažemo z lepilom (vzemite belo lepilo za les), ga posujemo z bleščicami in iz žice naredimo ročaj – že imamo lampijonček, v katerega damo svečko, in … pridite, molimo!

oglejte si tudi celotno prilogo:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

Kako živeti advent danes (3 - Izdelovanje voščilnic)

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

Bliža se konec leta. Čas je, da poiščeš mah. Ali ga opaziš na skalah? Majhen je, mehak. Ustavi se. Pozorno si oglej to zeleno blazinico. Mah nas uči, kakšni kristjani smo poklicani biti. Raste namreč tam, kjer je Voda …

KO NEMOGOČE POSTANE MOGOČE
Mah začne rasti tam, kjer je za ostale rastline nemogoče. Včasih si tudi ti poklican, da začneš rasti tam, kjer so le gola tla. Ne ustraši se. Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Kaj je pomembno? Skala. Kot mah se čvrsto pritrdi nanjo. Potem lahko pridejo viharji, a vendar ne boš padel, saj imaš svoj temelj na Skali (prim. Mt 7,25). To je naša identiteta: da smo pritrjeni v Ljubezen.
Pozor: bolelo bo. Ljudje te bodo namreč prej ali slej pohodili. Včasih tudi namenoma.

KOLIKOKRAT SO TE ŽE POHODILI?
V času, ko nenormalne stvari postajajo normalne, si doživel posmeh, nerazumevanje, celo preganjanje. »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži« (Jn 15,18-19), je rekel Kristus. Težko je biti kristjan danes, ko se zdi vera nekaj sramotnega. Ko v družbi človeško telo že dolgo ni več sveto, kaj šele življenje. Ko se sprašujemo, ali si fant, dekle ali mogoče kar oboje. Ko lahko zgolj s takim pisanjem izgubiš službo. A četudi te pohodijo, to še ne pomeni, da se tvoja rast s tem ustavi. Tudi Kristusa so velikokrat pohodili, »On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje« (Lk 4,30). Zakaj torej mah še vedno raste, kljub temu da so ga že tolikokrat pohodili? Ker je poln vode …

ZBIRALNIK VODE
Mah raste tam, kjer je voda. Ne le to: prepojen je z vodo. Tudi mi ne moremo rasti brez Vode, ki je Božja Beseda. Ko smo prepojeni z Besedo, lahko tudi neugodne okoliščine postanejo priložnost. Ko imamo Vodo, imamo Življenje. Naša dejanja pa so tista, ki razodevajo, ali smo zbiralniki Vode ali ne. Ko je mah brez vode, se namreč posuši. Takrat se vsi njegovi življenjski procesi ustavijo. Tudi v tebi lahko hitro zavlada suša. Takrat svoja dela opravljaš zato, da bi te ljudje videli (prim. Mt 23,5). Začneš se primerjati z drugimi in iščeš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš (prim. Mt 7,4). To naredi pomanjkanje Vode. A vendar ni prepozno. Nikoli ni prepozno. Že rahel dež je dovolj, da mah spet oživi.

PRI NOGAH …
Sezuj si čevlje. Naj se tvoji podplati dotaknejo blazinice mahu. Ali čutiš mehkobo? Takšni naj bi bili naši odnosi. Zapomni si, da je kraj, kjer stojiš, sveta zemlja (prim. 2 Mz 3,5). A kako težko je drugega spustiti dovolj blizu, v svojo krhkost. Kako težko je Drugemu dopustiti, da ti umije noge. Nočeš biti ranljiv. Boga raje iščeš v višavah, čeprav bi ga lažje našel takrat, ko si na tleh. On je namreč tisti, ki nam umiva noge (prim. Jn 13,5). Dovoli, da ti s svojo ljubeznijo umije spomin. Le tako boš lahko spet začutil mehkobo …

DOVOLJ ZATE IN ZA VSE OKOLI TEBE
Ko je mah prepojen z vodo, vedno bolj raste. Tako sčasoma naredi območje primerno za rast tudi drugim rastlinam. Ko je v nas Voda, »bo vse oživelo« (Ezk 47,9). Odnosi bodo postali topli in varni. V tako Cerkev bo vsak hrepenel vstopiti. A ne pozabi: bistvo ni v nas, ampak v Vodi. Vsak pa lahko poskrbi le, da ni žejen …

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 12 (2023), 57.

Zgodba

Dve dekleti

Dve dekleti sta se odločili, da gresta skupaj na počitnice. Ena ni prenašala mraza, druga pa ne vročine.
Preden sta šli v svoj hotel, sta se dogovorili, da bosta pustili okno tako, kakor ga bosta našli: če bo odprto, naj ostane odprto, in zaprto, če bosta našli zaprto. Ko sta stopili v sobo, sta našli okno zaprto, zato sta šli spat pri zaprtem oknu.
Ponoči pa je dekle, ki je imela rada vročino, vstala in, iz ljubezni do prijateljice, odprla okno.
Zjutraj je dekleti zbudila sončna svetloba, ki je prihajala skozi okno. Presenečeni sta ugotovili, da na oknu ni bilo šipe.

Misel

Dekleti sta se tako osredotočili na težave druga druge, da nista opazili, da okno nima šipe ... Ravnanje deklet je narekovala medsebojna rahločutnost in pozornost.
O dejavni pozornosti govorimo, ko mislimo na druge in zanje skrbimo tako, kakor mislimo nase in skrbimo zase. Takrat, ko se radi odrečemo ugodnosti … zaradi drugih.
Naša pomoč drugim in naša pozornost do njih temelji na naši veri, da je Bog še neizmerno bolj pozoren do nas in nam naklanja svojo brezmejno ljubezen.

Molitev

Gospod Bog,
če bi resnično verovali,
da je tvoja ljubezen do nas tako velika,
kakor resnično je,
potem bi te imeli za svojega največjega prijatelja.
Kako radi bi trdno verovali v tvojo ljubezen,
vendar se zavedamo,
da je pot do tega spoznanja zelo dolga.
Ko te bomo zares ljubili,
potem te bomo hvaležno častili,
do ljudi pa bomo pozorni.
Prosimo te odpuščanja,
ker velikokrat mislimo le nase
in tako malo na druge.
Daj nam spoznati,
v čem je naša ljubezen do ljudi nepopolna.
Pomagaj nam, da bomo vedno bolj rasli
v ljubezni do tebe in ljudi okoli sebe.

Iskra

Ko si se naučil malo pozornosti do drugih, si naredil velik korak v kreposti ljubeznivosti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2011), 14-15.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 38-40.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

ženski tercet Nataša, Anica, Natalija z organistko Polono Gantar

- Pri Založbi Ognjišče vam ob božičnih praznikih v sodelovanju z ženskim tercetom Nataše Banko, Anice Smrtnik in Natalije Šimunovič ob orgelski spremljavi Polone Gantar predstavljamo glasbeno zgoščenko božičnih pesmi z naslovom Zvezde žarijo. O zgoščenki in adventnem ter božičnem času sem se pogovarjala s sopranistko Natalijo Šimunovič.

- Natalija, z Ano in Natašo ste že dolgoletne prijateljice. Kako ste se spoznale in kdaj ste začele skupaj ustvarjati?
Z Ano Smrtnik sva skupaj obiskovali nižjo glasbeno šolo, kjer sem jaz igrala violino, Ana pa klavir. Z Natašo sva se spoznali v zgodnjih najstniških letih, in sicer je šlo za zanimivo srečanje, dva dni zapored, na različnih dogodkih. Prvo srečanje je bilo na sprejemnih preizkusih za srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, drugo pa dan pozneje na avdiciji za Ansambel bratov Stopar, v katerem sva potem obe prepevali več let. Pozneje smo vse tri postale sošolke na srednji glasbeni šoli. Ana in Nataša sta bili kasneje na Akademiji za glasbo pevsko zelo aktivni, prav na ta način pa sta se bolje spoznali tudi s študentsko kolegico, organistko Polono Gantar. Sama sem se takrat zaradi študija viole gibala v bolj inštrumentalnih glasbenih okoljih, prijateljstvo med nami pa ni minilo. Iz srca sem hvaležna, da smo ga ohranile in da lahko skupaj ustvarjamo. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila tudi uredniku Založbe Ognjišče, Mihu Turku, ki nam je omogočil izdajo zgoščenke. Pa tudi njegovi sodelavki Tanji Štuhec, ki se je pravzaprav prva navdušila nad našim petjem, ko nas je slišala ob blagoslovu božjega znamenja v Vrbnjah. Kot tercet namreč priložnostno prepevamo že več let, zgoščenka sakralnih Marijinih pesmi pa je bila naša prva snemalna preizkušnja. Takrat nas je na orgle spremljala Ana, ki je tudi sama organistka. Ker si je želela, da bi se lahko bolj posvetila petju, smo se tokrat odločile, da k sodelovanju povabimo organistko Polono Gantar.

- Na zgoščenki najdemo ljudske božične pesmi, ki so slovenskim poslušalcem dokaj poznane. V čem je posebnost zgoščenke in na podlagi česa ste izbirale skladbe?
Naš cilj je, da ohranimo bogato glasbeno tradicijo slovenske cerkvene glasbe, hkrati pa smo vključile tudi nekaj novitet. Čeprav smo akademske glasbenice, kar pravijo, da se sliši v našem izvajanju, smo želele ohraniti ljudski pevski melos. Takšen glasbeni izraz je na novi zgoščenki pevsko pomagal oblikovati Tadej Sadar. Med znane božične pa smo vključile tudi noviteto, pesem Andreja Missona Zvezde žarijo, za katero je besedilo prispeval Gregor Mali. Opažamo, da organisti po župnijah radi posodabljajo božične repertoarje in da je omenjena pesem pogosto izvajana, s tem pa tudi ljudstvu bolj domača. Kot taka ima potencial, da v prihodnosti postane ponarodela. Tudi zaradi nagovarjajočega besedila smo se odločile, da bo to ime naše zgoščenke. Nekatere skladbe pa smo posnele a cappella, ker se nam je zdelo, da bodo tako bolj neposredno nagovarjale poslušalce. Na takšen način je posneta tudi skladba Sveta noč, ki jo drugače pogosto slišimo v orgelski spremljavi.

- Sami ste zaposleni na glasbeni šoli na Jesenicah, ste tudi mama dveh otrok. Veliko ste v stiku z mladimi. Zanima me, če bi nas moralo po vašem mnenju skrbeti, da bodo slovenske božične pesmi šle v pozabo, glede na to, da na radijskih valovih skorajda ne slišimo več slovenskih cerkvenih božičnih skladb.
Po mojem mnenju bi nas morala skrbeti celotna slovenska glasbena dediščina. Vsa ljudska glasba, vključno s cerkveno, bi morala biti bolj prisotna. Eden izmed glavnih motivov za snemanje zgoščenke je bil ravno ta, da obnovimo in ponovno približamo nekatere slovenske božične skladbe. Na zgoščenki je sicer prisoten dobro vpet material. Dragoceno bi bilo poiskati že bolj pozabljene skladbe. Hkrati pa ne smemo pozabiti tudi na to, da je vredno takšne skladbe še naprej tudi ustvarjati in da spodbuda k ustvarjalnosti na tem področju verjetno ni odveč.

- Kakšen odnos pa imate do pop božične glasbe?
Načeloma me ne motijo, sploh če so z glasbenega vidika kakovostno narejene in imajo sporočilnost, ki je povezana z božičem. Se mi pa postavlja vprašanje primernosti časa predvajanja skladb.

V poslušanje je na zgoščenki ponujenih 16 skladb. Za vse, ki ne posegate več tako pogosto po zgoščenkah, je CD plošči priložen digitalni ključ v obliki QR kode in navodilo, da si lahko skladbe prenesete v svojo digitalno napravo (računalnik, tablico, telefon…) in jih lahko poslušate tudi kakšni drugi mobilni napravi.

Seznam pesmi:
Nikar ne dremajte (2:08)
Zvezde žarijo (4:54)
Srečna si štalca (2:36)
Dete rajsko, dete sveto(3:03)
Glej zvezdice Božje (2:48)
Spi dete božje,
nam sladko (3:40)
Polnočni zvon (3:42)
Kaj se vam zdi (3:01)
In povedat so prišli (2:16)
Na kamelah jezdijo (2:30)
Svet Jožef in Marija (3:07)
Tam stoji pa hlevček (4:09)
Poslušajte vsi ljudje (3:31)
Ura je polnoči (2:31)
Svitej se, svitej (1:48)
Sveta noč (3:53)

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 12 (2023), 71-73.