Na sveti večer ali za božič si marsikdo, ko se odpravlja v cerkev, reče: “Grem malo prej, da bom lahko še sedel ...” In verjetno se marsikomu pritakne kaka pikra misel in malo slabe volje, celo jeze na tiste, ki nam takole na naše praznike zasedejo naše sedeže v naši cerkvi! Nam tako rekoč ukradejo naš prostor pred našim Bogom!

In se človek res vpraša, ko takole zastane pred jaslicami in se zazre v mili Jezuščkov obraz:
Čigav pravzaprav je ta Bog? Komu pripada? Komu pripada ta Otrok?
Je morda Marijin? Na čudežen in svet način ga je spočela, ga devet mesecev nosila pod srcem, ga rodila in mu sledila do Kalvarije ... ter še čez?
Ali pripada Jožefu, ki ga je spustil v svojo hišo, v svoje srce in mu, skupaj z Marijo, nudil varno zavetje?
Pripada morda oslu in volu, ki sta ga prva prepoznala, ga priznala, ga grela s svojim telesom in sapo?
Morda Jezus pripada čredi? Ovcam, ki so se nagnetle okoli staje in s svojim meketanjem preglasile angelsko petje?
Morda pastirjem, ki so se jim črede zamešale? Ki so se jim misli zamešale, ko so uzrli prikazen angela? Ki so stekli, prestrašeni, za svojimi ovcami in zdaj buljijo: s strahom in radovednostjo, s svetim spoštovanjem in prav nespodobno v ta čudni hlevski prizor?
Morda pa božje Detece pripada angelom? Do nedavnega je bil z njimi v raju, tam so mu prepevali, tam so ga častili, zdaj pa so mu sledili na mrzlo Zemljo. Je njihov?
Morda Jezus pripada trem modrim kraljem, ki so ga obsuli z darili?

Ali Jezus pripada prvim učencem, ki so pustili vse in šli za njim? Ki so svoja življenja posvetili oznanjevanju nove vere: vesele novice, da nas Bog rešuje?
Ali Jezus pripada prvim mučencem, ki so za tega čudnega Boga ljubezni in odpuščanja, darovali svoja življenja? Ki so jim sekali ude, jih žgali, kamnali, žagali, sekali, streljali ... vse do danes ... in še danes ... Je njihov?
Ali morda pripada teologom, ki so vero v tega Otroka razložili, utemeljili, očistili, vzpostavili ... zakomplicirali, zameglili ... takrat in danes? Je to Dete v hlevu Bog teologov? Je Bog teologom? Kdo bi vedel?
Morda pa Jezus pripada oblastnikom, kraljem in vladarjem tega sveta, knezom, veljakom, predsednikom in podpredsednikom ... blagajnikom ..., ki so si ga skozi zgodovino lastili ... in si ga še lastijo ... Ki so si ga delili in si ga še delijo kot vojaki suknjo na Golgoti?
Ali pripada morda duhovnikom, v čigar rokah je moč in milost, da to Dete znova in znova prikličejo na oltar, v hostijo? Pripada Jezus škofu? Nadškofu? Kanonikom? Monsinjorjem? Kardinalom? Papežu? Je njihov? JE njihov?

Ali Jezus morda pripada nam, vernim kristjanom, ki ga po tolikih letih še vedno kličemo za Boga? Ki mu zidamo cerkve, kapele, samostane, tabernaklje ... Ki ga v cerkve, kapele, samostane, tabernaklje zapiramo ... da bi nam ne ušel ... da bi morda ne prišel v naša srca?

Ampak, če boste zadosti dolgo stali pred jaslicami ... če boste Otroku zadosti dolgo gledali v oči ... boste spoznali in doumeli, da Jezus ne pripada nikomur! Prav nikomur! Mi pripadamo njemu!

Jezus ni tiranski Bog nad nami, niti prežeči Bog pod nami. Jezus ni novodobni Bog v nas, niti proletarski Bog med nami. Jezus je Emanuel (Mt 1,23), kar pomeni: Bog z nami.
Bog z nami!
In je to Dete Bog Marije in Jožefa, osla in vola, črede in pastirjev ...
In je to Dete Bog angelov in Modrih z vzhoda, učencev in mučencev, duhovnikov in kraljev ...
In je to Dete Bog cerkvene in posvetne hierarhije. Je Bog papežu in dalajlami, Putinu in Trumpu, Janši in Kučanu ... Je Bog levih in desnih, svetih in posvetnih, pobožnih in promiskuitetnih ...
To Dete je Emanuel: Bog z nami!
In je Bog sodnikov in obsojenih, je Bog krivih in nedolžnih, zvestih in prešuštnih, popolnih in grešnih ...
Je Bog nas, ki si lastimo cerkvene klopi in je Bog tistih, ki nam te klopi ob praznikih zasedejo ...
Ne pripada nikomur, pa je vendar od vseh ...
Je Bog tistim, ki ga častijo in je Bog tistim, ki ga preganjajo ...
To je nori Bog: Bog, ki noro ljubi vse svoje otroke ... Vse!
To je Bog, ki se napoti za izgubljenimi ovcami, ki sprejema odprtih rok izgubljene sinove, in išče do onemoglosti razsute in izgubljene drahme ...
Ta Otrok je Bog, ki ljubi ... ki je Ljubezen sama ... Je začetek in konec, alfa in omega ...
Je Bog, ki ne pripada nikomur, pa je vendar od vseh ... ker vsi pripadamo njemu ...
Vsi smo Njegovi ...
To je Emanuel. Bog z nami!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Cel dan sta bila polna prijetnega, prazničnega razpoloženja. Že dolgo ni njihov mladinski zborček pel tako zagnano in tako iz srca kot tokrat pri polnočnici, da se je njihovo navdušenje preneslo na ljudi, ki so do zadnjega kotička napolnili domačo cerkev. Ko so na koncu maše odpeli še zadnjo kitico Svete noči, so jim ljudje tako navdušeno zaploskali, da so morali dodati še dve pesmi. Po maši so pevci njihove vasi odšli domov peš. Pogovarjali so se in vmes prepeli božične pesmi, vedno znova pa so se vračali na Glej, zvezdice božje. In zvezde so jih resnično spremljale celo pot.
Popoldne sta se ravno spravila k branju, ko ju je zmotila mama: »Ali bi šla vidva sama na obisk k babici?«
»Kaj ne bomo šli vsi?« se je začudil Oskar.
»Teta Iza je sporočila, da bi bil stric Matija vesel. če bi ga danes obiskala v bolnišnici.«
»Ali greva lahko kar s kolesom?« je bila vesela Julija, ki je rada kolesarila.
»Kar pojdita, saj je vreme skoraj aprilsko,« je presodila mama in čez deset minut sta že poganjala pedale proti babičini hiši.
Komaj sta dobro pozvonila, je babica že odprla vrata. Stisnila ju je k sebi in ju vsa radostna odpeljala v dnevno sobo. Še vedno je dišalo po kadilu, v kotu je gorela velika sveča, poleg nje pa so bile postavljene raztegljive papirnate jaslice. Babica je bila nanje zelo ponosna, saj jih je imela že njena stara mama in so bile nekakšna hišna svetinja.
Povabila ju je za mizo, na kateri je bilo vse polno slik in albumov.
»Dobro, da sta prišla,« je babica žarela, »sredi spominov sem. Sprehajam se med temi slikami. Kar preselila sem se v tiste čase.«
»Si tudi ti na tej sliki?« je pokazala Julija na sliko učenčkov, slikanih verjetno na šolskem dvorišču.
»Kaj me ne prepoznata?« se je začudila babica, »saj sem si čisto podobna. Še vedno imam prav takšen pogled kot takrat.«
S pogledom sta iskala po sliki. »Tista drobna punčka v drugi vrsti si ti?« je ugibal Oskar.
Veselo je prikimala. »Vidita, da se nisem veliko spremenila.«
»In kdo so vsi drugi?« je hitela Julija.
»Še sama se ne spomnim vseh imen. Razkropili smo se menda kar po celem svetu. Takrat pa smo si bili tako podobni. Razposajeni, polni življenja in vragolij. Življenje je potem premetavalo vsakega po svoje in kovalo na različne načine.«
»Se nikoli več niste srečali?« se je čudila Julija.
»Nikoli. Včasih še koga srečam, večine pa že dolgo nisem videla.«
»Te slike pa še nisem videl!« je Oskar pokazal na drugo sliko. »To je gotovo najin oči! To pa stric Tonči!«
»Za njima si pa ti!« je dodala Julija.
Babici so zažarele oči. »Moja fanta,« je dejala z nežnim glasom.
»Ti si pa videti zelo žalostna,« je opazila Julija.
»Tebi nič ne uide,« je zmajala z glavo babica. »Ženska pač! Pustimo to, saj ni pomembno. Na tej sliki pa sem zelo nasmejana,« je pokazala na drugo sliko.
»Kaj ni pomembno?« se je vmešal Oskar. »Sta te fanta spravila v slabo voljo?«
»Fanta? Še slutila nista, kaj vse se dogaja v meni.«
Vnuka sta utihnila. Če babica ne bi sama nadaljevala, si je ne bi upala vprašati ničesar več.
»Velika nesreča se je zgodila,« je dejala čez čas.
»Nesreča!« sta se začudila oba hkrati.
»Saj ne vem, kje naj začnem ... Vajin oči si je neizmerno želel sestrice,« je počasi nadaljevala. »Saj sta se s Tončijem zelo dobro razumela in se še vedno, ampak on je venomer ponavljal, da bi rad imel sestrico. Da bi jo pestoval, božal, vozil naokoli, se z njo igral, pogovarjal ...«
»Tega nama ni nikoli povedal,« je z nekoliko presenečenim glasom dejal Oskar.
»Res sem zanosila. In sva z vajinim pokojnim dedkom upala, da bo punčka.«
»Noseča si bila. Potem si ...« Julija ni mogla dokončati stavka.
»Potem se je zgodila nesreča. Saj sem že povedala.«
Babica je prestavila roke v naročju, ustnice so se ji malo zatresle. »Pozno popoldne sem se vračala iz mesta. Avtobus mi je ušel prav pred nosom. Nesrečna sem stala na postaji, saj tedaj avtobusi niso vozili prav pogosto. Mimo se je s konjsko vprego pripeljal znanec, ki je imel kmetijo v bližini, in me povabil na voz. Prisedla sem. Ustavili smo se pred spuščenimi zapornicami. Ko je mimo pripeljal vlak, je lokomotiva močno zapiskala. Konj je preplašeno skočil in divje potegnil. Skoraj sem padla z voza. Z vso močjo sem s trebuhom udarila ob rob voza. Zastokala sem od bolečin. “Saj ni nič hudega,” sem dejala vozniku, kmalu pa me je obšla huda slutnja. Otrok se od tedaj v meni ni premaknil več. Nikoli več. Mrtvega otroka sem nosila v sebi, dokler ...«
Vsi so molčali.
»Potem je prišel tisti dan. “Ali bom tudi jaz umrla?” sem vprašala sestro, ki je bila ves čas ob meni, “dva majhna fanta in moža imam doma.” “Samo nanje mislite in jih boste še videli.”«
Babica je zopet utihnila. Morda je mislila, da bosta kaj vprašala, a sta ostala brez besed. »Ko je bilo vse končano, sem vprašala tisto sestro, ali je bil fantek ali deklica,« je nadaljevala. »Rekla je samo: “Deklica”, meni pa so se ulile solze, menda bolj kot prej zaradi bolečin.«
»Uboga babica,« je dejala Julija in jo sočutno gledala.
»Domov sem prišla praznih rok. Sama ... Tistih oči, s katerimi sta me sprejela fanta, ne bom nikoli pozabila. In vajin oči ni nikoli več rekel, da bi rad imel sestrico.«
»Ti je še vedno hudo?« je čez čas vprašal Oskar.
»Kako naj povem. Še vedno. Še vedno boli, ampak nekako drugače. Vidita, dolgo, zelo dolgo sem žalovala in jokala, večinoma naskrivaj, da me otroka ne bi videla. Vse se je vrtelo v obupnem krogu. Ko sem nekoč šla v mesto, sem stopila v stolnico. K Brezjanski Mariji. Nič ji nisem mogla reči kot samo: “Marija, ti me razumeš in mi lahko pomagaš. Saj si stala pod križem mrtvega Sina!” Še sama ne vem, koliko časa sem klečala tam pred njeno podobo. V mene je prišla misel, ki je nisem pričakovala. “Ne jokaj. Naj se ti ne trga srce. Iz tebe je prišel k meni angel, tvoja deklica. Preskrbljena je in vas od tu spremlja in varuje. Tebe in vse tvoje drage. Vem, da težko razumeš, ampak tako je bilo najbolj prav.” Odšla sem iz cerkve. Sama ne vem, od kod se je vame naselil mir. Vse je ostalo tako kot prej, samo tista pekoča praznina in bolečina je s tedni izginila.«
»Si nama to svojo skrivnost in bolečino namenoma povedala na božični dan?« je vprašala Julija.
»Ne, ne. Se pa na božični dan srce lažje odpre.«
»Sedaj pa razumem,« se je spomnila Julija, »v moji skrinjici, kjer imam shranjene najpomembnejše predmete, sem našla čestitko, ki jo je oči napisal mamici ko sem se rodila. Prebrala sem: “Vedno sem si želel, da bi imel sestrico, sedaj pa imam hčerkico in tebe!”«
Babici se je zatresla roka, v kateri je držala eno od slik. »Tako je napisal?« se je začudila. »Čisto prav je napisal. Vidiš, Julija, ti si na neki način očijeva hčerka in sestrica.«
»Potem imam kar dve sestrici,« je dejal Oskar in prisrčno so se nasmejali.
»Tam pri Mariji pa zvesto spremljevalko,« je dodala Julija.
Babica je začela pospravljati slike in vnuka sta vedela, da bi rada ostala sama. S svojimi slikami, spomini in bolečino, ki pa ne reže več v srce.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2016), 24.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

SKUPAJ POJMO IN PRISLUHNIMO GLASBI
Bil je čas pred božičem, kaplan Joseph Mohr se je trudil pripraviti karseda doživeto praznovanje Jezusovega rojstva v svoji župniji Obernhof v Avstriji, a ko so se zbrali na vajah, orgle niso delale, iz njih so poskakale miši, ki so si v mehovih privoščile malico. Ker pa božične maše ne more biti brez glasbe, je mladi kaplan sestavil besedilo za pesem, ki se jo je namenil zaigrati na kitaro. Pri melodiji mu je pomagal skladatelj Franz Gruber, in nastala je prelepa Sveta noč, ki je prevedena v 300 jezikov tega sveta.
Glasba je način molitve in pot k Bogu, pa tudi vez s predniki. Neprecenljiva je dediščina božične glasbe! Neli in Karmen Zidar Kos sta uspešni slovenski citrarki, ki iz svojih instrumentov izvabljata čudovito praznično glasbo. Na zgoščenki Božična skrivnost sta zbrali 14 božičnih skladb, od slovenskih ljudskih, božičnih iz svetovne dediščine (tudi Sveto noč), pa tudi nekatere popularne božične uspešnice. Mmm, topel božični čaj, dobra knjiga in zvoki citer. Nič nimam proti takšnemu prazničnemu večeru …

več
Božična pesem kaplana Jožefa, v: Zgodbe za božič, Ognjišče, Koper, 2021.

v naših knjigarnah in v spletni knjigarni lahko kupite tudi božično glasbo na CD-jih

Zvezde žarijo - cerkvene božične pesmi ženski tercet Nataša, Anica in Natalija, orgle Polona Gantar
Božična skrivnost - itrarski duet Neli in Karmen Zidar Kos

DELIMO BOŽIČNO SPOROČILO
Spomnimo se ljudi, ki praznujejo sami, ki so prebolehni, da bi zmogli k polnočnici, ki jih mučijo telesne ali duševne stiske ... Odnesimo jim Luč miru iz Betlehema, odnesimo jim kos potice. Lahko že za Miklavža, pa za božič spet. Jezus je prišel za vse, da bi ga imeli v izobilju.

oglejte si tudi druge namige iz priloge:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

Kako živeti advent danes (3 - Izdelovanje voščilnic)

Kako živeti advent danes (4 - Božična devetdnevnica)

Kako živeti advent danes (5 - Postavljanje jaslic)

Kako živeti advent danes (6 - Skupaj kuhamo in pečemo)

Kako živeti advent danes (7 - Blagoslov doma

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Na božični praznik je v koledarjih tudi ime sv. Anastazije, mučenke iz Sirmija (današnje Sremske Mitrovice), ki je dala svoje življenje za Kristusa med preganjanjem za časa cesarja Dioklecijana (ok. 302). Cesar Konstantin Veliki je dal njej na čast postaviti cerkev v Rimu, kjer je bila zelo češčena. Prišla je v mašni kanon in v nekdanje litanije vseh svetnikov.

• Sv. Anastaziji je pri nas posvečena p. c. v Gor. Brestovici (Brestovica pri Komnu – KP).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

Lucija je natakarica. Že nekaj tednov pred božičem ji je šef dovolil, da gre k polnočnici. Nikoli je ni zamudila. Plamen vere, ki so ji ga prižgali v domači družini, je še vedno gorel.
»Lahko noč,« je Lucija pozdravila sodelavce, ko je ob desetih zapuščala bar. Vsi so ji prijazno odzdravili.
Od polnočnice se je vračala med sodelavce z nasmehom Božje bližine. V baru je zavladala spoštljiva tišina in oči vseh so bile uprte v Lucijo.
Ena od deklet jo je vprašala: »Ali si bila pri obhajilu?«
Lucija je pritrdila.
»Potem nosiš Boga v svojem srcu.«
»Tako je«
»Daj, prosim, objemi me.« In Lucija jo je objela.
»Mene tudi! Mene tudi!« so prosili eden za drugim.
»Morala sem vse objeti. Nikoli nisem objela toliko ljudi in nikoli s tako čistimi in plemenitimi nameni. In nikoli še nisem prejela toliko objemov in na tako spoštljiv način,« je povedala Lucija.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 39

»Ali že pluži?« je vprašala moža Toneta. »Ne, ne še,« je nejevoljno zategnil in stopil od okna. »Stokrat si me že vprašala nocoj! Bo pa že splužil, še vedno je, tudi nocoj bo,« ga je jezilo Franckino nenehno spraševanje. »Da bi le pravi čas, da bodo naši mogli domov,« ni odnehala. »Ko bo, bo, jaz ne bom več gledal skozi okno, zlezem raje na peč, ti pa kar glej, če hočeš,« se je vdal. »Jaz ne utegnem, večerjo pripravljam. Tebi je lahko, ni ti treba skrbeti, kaj bomo jedli,« je rekla in odhitela proti kuhinji. »Sem pa opravil v hlevu pri živini,« je zaklical za njo. »Potem pa se pojdi umit in preobleč, da ne boš smrdel po hlevu, ko pridejo,« ga je premerila od nog do glave. »Sem se že. Vidim, da nisi samo naglušna, tudi vohaš ne več,« je odvrnil. »Ah, si pa siten!« je zamahnila z roko in stopila med lonce. »Ja, pa ne tako kot ti,« se ni dal, zaprl vrata in šel dremat na toplo peč.
Tako kot pogosto, sta se tudi nocoj malo zbadala, čeprav je bil sveti večer in sta sklenila, da se ne bosta, a kaj, ko brez tega nista znala živeti. Kdor ju ne bi poznal, bi si mislil, da sta nemogoča prepirljivca, dejansko pa sta se imela zelo rada, čeprav sta si ljubezen izkazovala na tak čuden način. Dolgih petdeset let sta bila že poročena. Družino sta ustanovila na majhni kmetiji, ki je dajala premalo kruha za njiju in za dva sinova, zato je on do upokojitve delal v rudniku, ona pa je pridno skrbela za dom.
Leta so tekla in tako sta se skupaj postarala. Ni bilo stiske, ker sta imela pridne roke, sinova sta se izšolala, dobila dobre službe, si ustvarila družini, si postavila vsak svojo hišo, vedno pa sta s svojima družinama rada prihajala v svoj rodni dom in obiskovala svoje starše. Redno so se dobivali in se prav lepo razumeli. Zdelo se jima je samoumevno, da je tako in nista mogla razumeti, kako morejo otroci pozabiti na svoje starše, po njihovi smrti pa se zasovražijo med seboj in se tožarijo za dediščino.
Spet je stopila k oknu in se zazrla v noč. Zunaj je le še rahlo naletaval sneg, prikazala se je luna in vsa v belo odeta narava je čudovito zablestela. Vsa očarana je strmela v to lepoto, kot da bi to videla prvič, pa je že bogve kolikokrat, a vedno znova je očaral prizor zimske noči.
»Dobra letina bo drugo leto, veliko žita in sena bo,« je rekla možu, ki je dremal na peči. »Kako pa to veš?« je dvignil glavo. »Kadar so svetle noči okrog božiča, potem so drugo leto polni skednji žita in sena,« je pomodrovala. »Ali si res pozabil na vse vremenske pregovore?« se je začudila. »Glavno, da jih ti nisi, ti pa tako vse veš,« se ji je posmehnil. »No, no, saj nisem mislila tako,« je stopila k peči in mu s prsti nežno šla skozi sive lase, ki so bili še vedno gosti in skodrani kakor nekoč. Ko sta se spoznala, so bili njegovi lasje črni in večkrat se je pošalila, da se je najprej zaljubila v njegove lase. »Jaz pa v tvoje oči, modre kot morje, kar utapljal sem se v njih,« je rekel on.
»Pluži, pluži!« je zaklicala in skočila k oknu »Prišli bodo, prišli! Joj, moja večerja,« je planila v kuhinjo. Solznih oči je gledal za njo. »Oh, ti moja zlata Francka, kako skrbna si in pridna,« ga je toplo spreletelo.
V veži je zaropotalo in skozi vrata je planilo pet vnukov, trije fantje prvega sina in dve hčerki drugega, vsi že dijaki in študentje, vsi že skoraj odrasli.
»Kakšna naglica!« se je skobacal s peči in se objemal z njimi. Sinova sta bila ob tem novem, prazničnem srečanju široko nasmejana, prav tako sta žareli od veselja obe snahi, ki sta hiteli pomagat v kuhinjo.
»Zdaj je še post,« je rekla mati Francka in postavila na mizo rižev narastek in po starem običaju skledo kuhanih suhih hrušk. »Ko pridemo od polnočnice, bo prava večerja. »Takrat bo že skoraj zajtrk, jaz pa bom mogoče že pri maši zaspal,« je zazehal petnajstletni Blaž.
»O pa ne boš, ker boš nocoj šel z nami na kor med pevce,« mu je zažugala sestrična Katja. Kislo se je nasmehnil in se, kot takrat, ko je bil majhen, spravil dedku na kolena ter ga objel okrog vratu.
»Pojdi dol, dedek te težko drži,« ga je pokarala babica. »Kje pa, saj sem še pri moči,« ji je odvrnil. »A je sitna?« ga je hudomušno vprašal Blaž. »O, je, je, tako kot vedno, pa tudi jaz sem,« se je nasmehnil in privil vnuka k sebi.
Ves raznežen je gledal mlade, ki so pri jaslicah krasili božično drevo, se smejali in govorili drug čez drugega, med njimi pa se je vrtela Francka. Bila je vsa pomlajena in ni čutila let.
Ko je bila s svojo družino, ko so sedli za mizo kot nekoč, ko sta bila sinova še otroka, je bila srečna. Zdaj, ko jih je več, je srečna še bolj.
Njena sreča je izvirala iz prepričanja, da jih povezuje vera in molitev. Še bolj živo je to čutila ob prazničnih dneh, zlasti ob božičnih svetih večerih. Pri polnočnici v župnijski cerkvi se je s solzami sreče v očeh Bogu zahvalila za svojo družino in družini svojih sinov ter vse pred jaslicami izročila v varstvo sveti družini.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str 44.

Bil je dan pred božičem. Po kosilu so otroci začeli postavljati jaslice.
»Sreča, da smo nabrali mah že pred tedni, zdaj je vse pod snegom,« je dejal Zvonko.
»No, vidiš, kako prav sem imela, ko sem te takrat silila, da gremo ponj, pa se ti ni ljubilo,« ga je spomnila Marta.
»Pa sem le šel in plezal po skalah, kjer je bil najlepši mah,« je odvrnil Zvonko in vprašal: »Ali boste okrasile tudi smrekico?«
»Kakšno smrekico? Saj je nimamo!«
»Imamo jo, imamo!« jih je presenetil Zvonko. »Včeraj sem jo prinesel od soseda. Rasla je pod daljnovodom, kjer bi jo prej ali slej morali posekati.«
Ko so deklice postavile jaslice, so hotele okrasiti smrekico. »Kaj pa naj obesimo nanjo?« je gledala okoli sebe Marta. »Tistih nekaj balončkov, ki jih imamo iz prejšnjih let, je izgubilo sijaj.«
»Tudi na to sem mislil,« je sestre presenetil Zvonko. »S prihranki sem kupil električne lučke. Takoj grem ponje.«
Razpel jih je po smrekici in zažarele so v pisanih barvah.
Iz vaškega zvonika se je oglasil zvon in naznanil začetek svetega večera. Bregarjevi so vzeli luč in križ ter žerjavico in blagoslovljeno vodo. Ko je oče dal na žerjavico ščepec kadila, je zadišalo kot v cerkvi in soba je bila naenkrat vsa praznična. Srca vseh je napolnilo božično veselje. Pokrižali so se z blagoslovljeno vodo in potem šli okoli ogla, kot so ta lepi družinski obred imenovali tod. Obšli so vse prostore v novi hiši, šli okoli nje in obiskali še staro hišo. Mati je tako želela: da se teh počrnelih sten dotakne vonj kadila in jih orosi blagoslovljena voda. Tako se je na sveti božični večer pri njih dogajalo skoraj sto let ...
Vrnili so se v novo hišo. Zažarele so lučke v jaslicah in na drevescu. Molče so pokleknili ob kmečki krušni peči ter odmolili vse tri dele rožnega venca.
Ko so potem sedeli ob peči, se je oglasila Betka: »Kako bo s polnočnico? Na željo nekaterih faranov je gospod župnik oznanil, da bo prva božična maša že ob osmih na sveti večer, da se je bodo lahko udeležili tudi tisti, ki morajo na božič zjutraj zgodaj na delo, in seveda otroci, ki morajo iti v šolo. Večina vernih ljudi seveda želi, da je polnočnica res opolnoči, ko je vse bolj skrivnostno in kar čutiš Božjo bližino in nežnost. Med temi sem tudi jaz,« je rekla. »Kako pa se boste odločili vi?«
»Hudo mi je, da moram na najlepši praznik v letu iti v službo, zato bom šel kar k polnočnici ob osmih, pa tudi Marta in Metka naj gresta z mano, saj je maša ob osmih predvsem zaradi šolarjev,« je sklenil ata.
Tako so iz Bregarjeve hiše trije odšli k večerni maši, drugi pa so čakali, da se oglasijo zvonovi, ki vabijo k polnočnici.
»Isti zvonovi so, ki nam pojo vsak dan, toda zdi se mi, da imajo v tej sveti noči čisto drugačen glas,« je razmišljala mama Betka. »Mila in blaga je njihova pesem, saj oznanjajo mir in ljubezen, dobroto in odpuščanje. To so vsem ljudem blage volje oznanjali angeli v prvi božični noči pred več kot dva tisoč leti. Vendar ni miru, ker je preveč ljudi, ki nosijo v svojih srcih sovraštvo namesto ljubezni. Božji Otrok, ki prihajaš na našo Zemljo kot Knez miru, ogrej srca ljudi, da bi vsi prisluhnili sporočilu svete noči, ki nam govori, da je zaradi tvojega prihoda na svet vsak človek moj brat, moja sestra. Trdno verujem, da bo nekoč zmagala Ljubezen ...«
Iz zvonika je donelo in odmevalo v zimsko pokrajino. Zdelo se ji je, da ne poje bron, ampak so to glasovi angelov, ki pozdravljajo Novorojenega.
Vstopili so v cerkev, ki je bila v temi. Le ena žarnica pri vratih je bledo osvetljevala prostor in večna lučka je trepetaje žarela nad tabernakljem ter pričala o stalni Božji navzočnosti pod podobo kruha. Mama Betka je sedla v klop, Zvonko se je pomešal med vrstnike, Beti pa se je povzpela na kor.
Ko je ura odbila polnoč, je do zadnjega kotička napolnjena cerkev zažarela. Najprej so zamežikale lučke pri jaslicah, potem je svetloba objela oltar, nazadnje je bila vsa cerkev ena sama svetloba, kot da se je odprlo nebo.
Mehko in narahlo so se oglasile orgle in množico v cerkvi je objela najlepša božična pesem: Sveta noč, blažena noč ...
Mama Betka od ganjenosti ni mogla peti. Preveč jo je prevzela skrivnostna lepota svete noči. Le poslušala je to čudovito melodijo, ki nocoj osvaja srca ljudi po vsem svetu, in ob tem pomislila: Kolikokrat mi bo še dano doživeti milost svete noči?

I. Malavašič, (zgodbe), v: Ognjišče 1 (2024), 83-84.
knjiga: Pozabljeni, Ognjišče, Koper 1993

Na sveti večer 24. decembra 1818, sta po polnočnici ob jaslicah v Oberndorfu na Salzburškem Joseph Mohr, kaplan in pisec besedila, in Franz Xaver Gruber, učitelj, organist in skladatelj, prvič zapela pesem Sveta noč, blažena noč (Stille Nacht! Heil'ge Nacht!). Ob tem jubileju so v Muzeju krščanstva na Slovenskem pripravili razstavo, na kateri sta predstavljena avtorja pesmi, zgodovina nastanka pesmi in njenega ‘čudežnega’ širjenja po vsej zemeljski obli.  »Njeno blagohotno besedilo tolaži, daje upanje, pomirjujoča glasba pa napisane besede povzdigne nad realni svet,« je v katalogu  razstave zapisala mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja. »Danes jo pojejo v svojih maternih jezikih številni narodi po svetu. V božičnem času jo prepevajo po cerkvah, domovih, na trgih, na koncertih. Ljudje jo poslušajo po radiu, televiziji, po pametnih telefonih, po internetu.« Vsem, ki jo pojejo ali poslušajo, se v srca naseli nekaj Božjega. Zato je ta preprosta skladba najlepša božična pesem.

JOSEPH MOHR (1792–1848)
Pisec pesmi, ki je prevedena v več kot 300 jezikov in narečij, je bil duhovnik, ki se je odlikoval pod svoji preprostosti, globoki veri in odprtem srcu za vse potrebne in stiskane. Rodil se je 11. decembra 1792 v revni četrti Salzburga  kot nezakonski sin. Mati Anna Schoiber je bila pletilja, oče Franz Mohr pa vojak. Po očetu je sicer dobil priimek, vendar je bil od rojstva zaznamovan. Stolni vikar Hiernle je odkril njegove talente in mu omogočil šolanje. Po maturi je vstopil v bogoslovno semenišče. Leta 1815 je prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je deloval najprej pri romarski cerkvi Mariapfarr pri Lugauu. Ob milostni podobi Marije z Otrokom in svetimi tremi kralji  je dobil navdih za pesem Sveta noč. Avgusta 1817 je prišel za kaplana v Oberndorf. Spoprijateljil se je s pet let starejšim Franzem Xaverjem Gruberjem, učiteljem, organistom in cerkovnikom v bližnjem Arnsdorfu, ki je hodil orglat v Oberndorf. O božiču leta 1818 ga je prosil, naj uglasbi njegovo pesem Sveta noč, kar je prijatelj v posebnem navdihu takoj storil. Po polnočnici v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu je pri jaslicah prvič zazvenela blaga in mila pesem, ki je osvojila srca vseh. Pela sta dvoglasno: Joseph tenor, Franz bas ob Josephovi spremljavi na kitaro. Septembra 1819 je Mohr odšel iz Oberndorfa in naslednja leta pomagal kot kaplan v raznih župnijah. Leta 1827 je postal vikar v župniji Hintersee, leta 1837 pa v Wagrainu, kjer je ostal do smrti 4. decembra 1848. Vse svoje premoženje je razdajal, edina materialna zapuščina je bila njegova kitara,  na katero je skoraj točno trideset let spremljal prvo izvedbo pesmi Sveta noč. Njenega zmagoslavnega pohoda po svetu ni dočakal.

FRANZ XAVER GRUBER (1787–1863)
‘Pisec’ melodije pesmi Sveta noč se je rodil 25. novembra 1787 kot sin tkalcev platna Josepha in Anne Gruber v Hochburgu  nedaleč od Oberndorfa. Starša sta mu dala ime Conrad, pri krstu pa je po svojem botru ‘prevzel’ ime Franz. Nadaljeval naj bi poklic družinski poklic. Že kot otrok je kazal veliko veselje do glasbe. Učitelj Andreas Peterlechner ga je brezplačno poučeval v glasbi in mu omogočil, da je končal učiteljišče. Prvo leto je služboval pri svojem dobrotniku, leta 1807 pa je nastopil službo učitelja, cerkovnika in organista v Arnsdorfu.  Še isto leto se je poročil s trinajst leta starejšo vdovo svojega prednika, da se je lahko vselil v cerkovnikovo stanovanje. Po njeni smrti se je poročil z eno svojih nekdanjih učenk, ki mu je rodila deset otrok, a samo štirje so odrasli.  Ljubezen do glasbe ga je povezalo z Josephom Mohrom, mladim duhovnikom v Oberndorfu, ki je bil odličen pevec in kitarist. Za božič leta 1818 je uglasbil njegovo pesem Sveta noč s šestimi kiticami, ki sta jo skupaj zapela po polnočnici pri jaslicah v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu. Po tej prvi izvedbi ob spremljavi kitare je Gruber kasneje napisal še orgelsko spremljavo. Leta 1829 je odšel za učitelja in cerkovnika v Berndorf pri Salzburgu. Njegova velika želja, da bi se bolj posvetil glasbi, se je izpolnila leta 1835, ko je dobil mesto zborovodje in organista v župnijski cerkvi v Halleinu,  kjer zelo poživil glasbeno življenje in ustvaril veliko novih skladb. Tam je deloval 28 let, dokler ni 7. junija 1863 umrl.  Po njegovih stopinjah sta šla dva sinova Franz in Felix.

OD ROJSTVA DO SVETOVNE SLAVE
Na starem šolskem poslopju, muzeju Svete noči, v Arnsdorfu, kjer je Franz Xaver Gruber služboval od leta 1807 do 1829, je spominska plošča  z napisom: Stille Nacht! Heil'ge Nacht! / Wer hat dich, o Lied, gemacht? / Mohr hat mich so schon erdacht, / Gruber zu Gehor gebracht, / Priester und Lehrer vereint. (Sveta noč, blažena noč! / Kdo te je, o pesem, naredil? / Mohr me je dobro zamislil, / Gruber storil, da se sliši, / duhovnik in učitelj združena.)
Časi, ko je najlepša božična pesem nastala, so bili zelo težki. Srednja Evropa je bila izčrpana in obubožana po Napoleonovih vojnah. Temu so se pridružile še naravne katastrofe. Aprila 1815 je izbruhnil vulkan Tombora na indonezijskem otoku Sumbava, kar je povzročilo neslutene klimatske spremembe. Leto 1816 je bilo v Evropi “leto brez poletja”. V nenehnem deževju in mrazu žito ni dozorelo. Zavladala je huda lakota. Izum tkalskega stroja leta 1786 je zadal smrtni udarec družinski tkalski obrti, s katero so se ljudje preživljali.
Stiske in težave ljudi je razumel Joseph Mohr, mlad duhovnik, ki je že kot otrok začutil težo življenja. Pred podobo Marije, ki je rodila Jezusa, je iz njegovega srca privrela pesem, ki tolaži in vliva upanje.  Preprosto, vsem razumljivo besedilo razglaša tolažljivo misel odrešenja iz stiske po Jezusovem rojstvu v vseh šestih kiticah. Njegova božična pesem je uspavanka za novorojenega Božjega Otroka. »Mili deček kodrastih las, spi v nebeškem miru,« je zapisal ob pogledu na podobo, ki ga je navdihovala. V slovenskem prevodu, ki je nam vsem v ušesih in v srcih, se to voščilo Novorojenemu glasi: »Spavaj, Dete, sladko.« Muzikolog Gottfried Gasparek je zapisal: »Pesem Sveta noč je napisana v vsem razumljivem nemškem jeziku, napev je ljudski v najboljšem pomenu besede, ritem spominja na dude sicilskih pastirjev. Čaru mile skladbe se ne morejo upreti celo ljudje, ki pripadajo drugim verstvom ali so brez vere. Gre namreč za to, da v njem odseva skrivnost božične zgodbe v preprostih besedah in motivih. Glasba je umirjena, ganljiva. Mnoge pesem gane do solz, drugim privabi na lice osrečujoč nasmeh. Pesem ni bogoslužna, temveč je pesem ljubezni do novorojenega Otroka. Je pesem miru in je nadčasovna. Pripada vsem ljudem sveta, ki so blage volje.«
Sprehodimo se skozi njeno zgodovino, ki se začenja leta 1816, ko Joseph Mohr, duhovni pomočnik v romarskem kraju Mariapfarr, dobi navdih za pesem s šestimi kiticami s tolažljivim sporočilom Božje ljubezni do preskušanih in trpečih ljudi. Na sveti večer, 24. decembra 1818, Joseph Mohr, kaplan v Oberndorfu, pohiti k prijatelju Franzu Xaverju Gruberju, učitelju, cerkovniku in organistu v Arnsdorfu, da pesem uglasbi za dva pevska glasova, zbor in spremljavo na kitari.  Po polnočnici v cerkvi sv. Nikolaja  jo ob jaslicah prvič zapojeta Gruber in Mohr, ki petje spremlja s kitaro.  Leta 1825 orglarski mojster Karl Mauracher izdela nove orgle v Oberndorfu.  Verjetno mu je na nove orgle Gruber zaigral Sveto noč, ki je bila izdelovalcu orgel tako všeč, da jo je ponesel rojakom na Tirolsko. Veliko zaslug za širjenje pesmi je imela družina Strasser iz Lainacha na Tirolskem,  ki se je ukvarjala z izdelovanjem rokavic. Kjer so svoje izdelke prodajali, so služili dodaten denar z igranjem in prepevanjem. Leta 1831 so na sejmu v Leipzigu pred velikim občinstvom prepevali pesem Sveta noč. Zapeli so jo tudi na dvoru pruskega kralja Friedricha Wilhelma IV. v Berlinu; postala je njegova najljubša božična pesem in takrat so jo zaradi izvajalcev imeli za tirolsko ljudsko pesem neznanega avtorja. Pevska družina Rainer  je Sveto noč prepevala na potovanjih po Evropi, o božiču leta 1839 so jo zapeli na ameriških tleh, v New Yorku.  V angleškem prevodu (Silent Night, Holy Night) leta 1859.
Sčasoma se je avtorstvo pesmi pozabilo. Razširilo se je mnenje, da je delo kakšnega slavnega skladatelja, kot je bil Michael Haydn (1737–1806). Na prošnjo dvorne kapele je Franz Xaver Gruber 30. decembra 1854 poslal pojasnilo (Authentische Veranlassung), kako je nastala ta pesem in priložil je prepis izvirnika. Med drugim je zapisal: »Bilo je 24. decembra 1818, ko je takratni oberndorfski kaplan gospod Joseph Mohr predal pesem Franzu Gruberju, organistu v takrat na novo ustanovljeni župniji sv. Nikolaja v Oberndorfu (tudi učitelju v Arnsdorfu) s prošnjo, da napiše primerno melodijo za dva glasova z zborom in za spremljavo na kitari. Omenjeni avtor melodije (torej Gruber) je še istega večera temu glasbeno izkušenemu duhovniku v skladu s prošnjo, enako izvirniku, ki je priložen pripisu, prinesel svojo enostavno kompozicijo, ki je bila še isti večer z odobravanjem predstavljena. Zapeta in zaigrana je bila s strani duhovnika gospoda Mohra (ki je bil dober tenorist) in organista Gruberja (bas).  Gospod J. Mohr je pesem spremljal na kitaro. Božična pesem je s pomočjo nekega Zillertalčana prišla na Tirolsko in nekoliko spremenjena izšla v Leipzigu v zbirki pesmi.« Med prvo svetovno vojno je na sveti večer leta 1914 na 50 km dolgi zahodni fronti zavladalo ‘božično premirje’: nemški, francoski in britanski vojaki so za kratek čas zapustili svoje strelske jarke, se srečali in si voščili ter skupaj vsak v svojem jeziku pesem Sveta noč, blažena noč.  Med drugo svetovno vojno, na sveti večer leta 1941 sta pesem skupaj zapela ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in angleški predsednik vlade Winston Churchil na balkonu Bele hiše v Washingtonu. Leta 2011 je Unesco pesem Stille Nacht, heilige Nacht uvrstil na seznam duhovne (nesnovne) kulturne dediščine Avstrije.

KRAJI, POVEZANI S PESMIJO SVETA NOČ

 MARIAPFARR
 
Ta romarski kraj je bil prvo službeno mesto mladega duhovnika Josepha Mohra.  Pred milostno podobo Marije z Detetom in Svetimi tremi kralji je leta 1816 napisal besedilo pesmi. V kraju je muzej,  posvečen romarski cerkvi in pesmi Sveta noč. 5. aprila 2018 je papež Frančišek romarsko cerkev povišal v (manjšo) baziliko.

ARNSDORF
   
V tem kraju je učitelj in organist Franz Xaver Gruber 24. decembra 1818 pesem uglasbil. V najstarejši še delujoči šoli v Avstriji, v kateri je Gruber poučeval v letih 1807–1835, je v gornjem nadstropju muzej, ki so ga leta 2011 temeljito prenovili.  V njem je tudi črna kuhinja Gruberjevega stanovanja ter zgodovinska učilnica z Gruberjevim pultom.

OBERNDORF
 
Kraj, ki leži okoli 20 kilometrov severno od Salzburga, je znan po vsem svetu zaradi prve izvedbe ‘najlepše božične pesmi’ Sveta noč, blažena noč v božični noči leta 1818 v cerkvi sv. Nikolaja. Cerkev, zgrajena blizu reke Salzach, je bila posvečena leta 1798. Po dveh katastrofalnih poplavah leta 1897 in 1899 je ni bilo mogoče rešiti. Leta 1906 so jo začeli rušiti. Na njenem mestu so v letih 1930–1936 zgradili sedanjo spominsko kapelo Svete noči.  V njej je nekaj opreme nekdanje cerkve.  Od leta 1953 je vsako leto na sveti večer ob petih pred kapelo spominsko slavje, ki privabi številne obiskovalce, da skupaj zapojejo pesem Sveta noč v njenem ‘rojstnem kraju’. Ob kapeli je v starem župnišču muzej Svete noči.  Ves adventni čas deluje v Oberndorfu poseben poštni urad s priložnostnimi znamkami in žigom.  Oberndorf in Arnsdorf povezuje lepo urejena sprehajalna pot. Na sveti večer se po njej vije procesija z baklami.

HALLEIN
 
V tem kraju, ki leži južno od Salzburga, je od leta 1835 deloval Franz Xaver Gruber, skladatelj nesmrtne pesmi Sveta noč kot učitelj, zborovodja in organist.  Tukaj je 7. junija 1863 umrl. Njegov grob je med mestno župnijsko cerkvijo in hišo, kjer je živel. V hiši je urejen muzej, ki je bil na novo odprt 28. septembra 2018.  V njem so na ogled razni Gruberjevi notni zapisi Svete noči in več variant njegovega pojasnila o nastanku pesmi, njegovi osebni predmeti, njegov portret in portret tretje žene Katarine, klavir in Mohrova kitara, na katero je igral pri prvi izvedbi pesmi.

SALZBURG

V glavnem mestu avstrijske zvezne dežele Salzburg  se je 11. decembra 1792 rodil Joseph Mohr in bil štiri ure po rojstvu krščen v salzburški stolnici.  V njej je bil leta 1815 posvečen v duhovnika. Znameniti ‘salzburški zvončki’ na dan pred božičem ob 7., 11. in 18. uri igrajo melodijo pesmi Sveta noč.

WAGRAIN

V tem kraju je Joseph Mohr deloval kot goreč dušni pastir od leta 1837 do svoje smrti 4. decembra 1848. Njegov grob je na krajevnem pokopališču levo od glavnega vhoda v župnijsko cerkev sv. Ruperta.  Na visokem železnem nagrobniku je upodobljen pri navdihnjenem zapisovanju pesmi Sveta noč. Nasproti cerkve stoji šola, ki so jo zgradili na Mohrovo pobudo in se imenuje po njem.

SVETA NOČ NA SLOVENSKEM

Na Slovenskem je bila pesem Stille Nacht, heilige Nacht prvič objavljena v nemškem jeziku in sicer vseh šest izvirnih kitic v pesemskem dodatku trojezičnega molitvenika Preces et hymni (Molitve in pesmi), ki ga je leta 1857 v Ljubljani izdal gimnazijski katehet Anton Globočnik. Dobro desetletje zatem so šolarji v Tržiču pesem prvič zapeli v nemščini, tamkajšnji kaplan Jakob Aljaž jo je kasneje prevedel v slovenščino. V svojih Pevskih spominih (1924) je Aljaž med drugim zapisal: »V Tržiču sem prvi vpeljal lepo Gruberjevo pesmico Stille Nacht, heilige Nacht, ki sem jo našel v neki nemški brošurici (dvoglasno), in naučil šolske otroke (nemško) – pozneje sem jo prestavil v slovenščino. Kasneje jo je natisnil Foerster  v Cerkvenem glasbeniku s popravljenim besedilom četveroglasno.« Leta 1879 je bil v katoliškem tedniku Zgodnja Danica prvič objavljen slovenski prevod pesmi z naslovom Pri jaslicah.  Avtor prevoda je bil pesnik Radoslav Silvester (1841–1923). Prevod je dokaj okoren, ker je skušal biti preveč zvest izvirniku. V adventu leta 1884 so dijaki višjih razredov frančiškanske gimnazije v Novem mestu  pripravili božični oratorij, pri katerem so zapeli tudi Sveto noč, seveda v nemškem jeziku. Med poslušalci je bil tudi duhovnik Ivan Šašelj, ki je zapisal: »Ko je zadonela ta krasna božična pesem iz mladih dijaških grl po dvorani, smo bili vsi ganjeni ob tej nenavadni do srca segajoči pesmi, saj smo jo slišali prvič. Prireditve se je udeležilo obilo novomeškega občinstva, meščanov in gospode. Kako so dijaki peli, si lahko mislimo, saj je bil njihov pevovodja p. Hugolin (Sattner),  ki je poučeval takrat na gimnaziji petje. Takrat pa Slovenci še tudi nismo imeli slovenskega prevoda.« Leta 1885 je skladatelj Anton Foerster v notni prilogi Cerkvenega glasbenika prvi objavil štiriglasni stavek z naslovom Pri jaslicah ter pod notami dodal pripombo: »Kakor uže naslov kaže, ne sme se ta pesem peti pri službi božji.« Po Aljaževem pričevanju naj bi Foerster objavil njegov nekoliko popravljen prevod. Leta 1904 je Franc Saleški Spindler v Ljudski pesmarici za nabožno petje v cerkvi, šoli in doma drugič objavil pesem z notami, ki pa še ni bila namenjena bogoslužju. Besedilo za to pesmarico je priredil Gregorij Pečjak (1867–1961),  profesor verouka na ljubljanskih srednjih šolah. Besedilo pesmi Sveta noč, blažena noč, kot ga pojemo danes, je torej njegova priredba.  Skladatelj Stanko Premrl  je v svoji Cerkveni pesmarici za mladino (1916) pesem že objavil med božičnimi pesmimi. Tudi v njegovi Cerkveni ljudski pesmarici (1928) je Sveta noč objavljena med božičnimi pesmimi.  Zdaj z njo začenjamo božično slavje pri polnočnici in pri vseh mašah na praznik Jezusovega rojstva. Z njo se v duhu preselimo na angelske poljane  in s pastirji počastimo Božjega Sina, ki je postal človeški otrok, da bi nas naredil za Božje otroke.

ČUK, Silvester. Sveta noč 200 let. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 1, str 50-57.