Začetek leta, tiho plazeč se ali glasno rajajoč od zadnjih decembrskih v prve januarske ure, je nadvse primeren čas za načrte in obljube!
»V letošnjem letu si želim biti kavč!« sem rekel.
»Kaj? Želiš si kavč?« je nekoliko začudena, a ne preveč presenečena vprašala možinja, medtem ko mi je dolivala šampanjca v kozarec.
»Ne, želim biti kavč!«
»Kako, prosim?«
»Kavč. Želim biti kavč.« sem resno ponovil.
»Zakaj?« je sicer vprašala, a zanimalo je ni preveč, kajti roke so čakale na stisk in lica so se ponujala v poljub ter »srečno, zdravo in uspešno« vsevprek in preko vseh!
»Zakaj?« je vprašala prvega januarja popoldne, ko so se otroci že lotili šolskih nalog in sva odšla na kratek sprehod, da nama svež zrak odpihne še zadnje sence prečute pretekle noči in preteklega leta.
In sem ji pojasnil.
S hčerko sva bila pri zdravniku: Dodatne raziskave za lajšanje, upajmo, prehodnih pubertetniških težav. Nič posebnega torej zaenkrat, hvala Bogu! Nič, kar bi še dodatno bremenilo ali grenilo dušo med čakanjem na pregled. Zgolj bolj ali manj neprijetno posedanje, ki mu ni konca in ki se slej ko prej razvije v razmišljanje, kaj vse koristnega bi v tem času lahko postoril. Najprej se, še nekaj minut pred naročeno uro, optimistično razpoložen usedeš na, za odraslega človeka nekoliko premajhen stol v čakalnici. Po več kot uri čakanja in iskanja najbolj primernega položaja za posedanje, pa se, ko zaslišiš svoji priimek po zvočniku, komaj pobereš in si tudi sam potreben zdravnika. Ali pa vsaj fizioterapije! Pred naslednjo ordinacijo ni čakalnice, le hodnik in še ta brez stolov, pa se sprehajaš ali pa ravnaš hrbet in nižje ležeče predele telesa kar ob steni! Pred tretjo ordinacijo nekaj, čemur bi le z veliko mero domišljije lahko rekel stol. Hodnik pred četrto ordinacijo pa je predsoba raja: Udoben, res udoben stol, ki telo potisne v prijetno ščemeč položaj, da sem kar zastokal od ugodja in bil deležen začudenih hčerkinih pogledov!
»Kaj, in sedaj bi rad v čakalnice namestil kavče?« se je smejala možinja.
»Ne, no … počakaj, da povem do konca!«
Pa se ozreš okoli sebe in vidiš ljudi na invalidskih vozičkih, na okolesnjenih bolniških posteljah, z berglami, s palicami, s kisikovimi bombami … in te postane v dno duše sram, da se pritožuješ, ker tvoji zadnji plati ni zadosti mehko postlano!
In sem potem tako razmišljal tudi o različnih sprejemih v različnih ordinacijah: Kako me je prijazna beseda spravila v smeh, celo v duhovičenje … in kako sem v zadregi obmolčal ob naduti in trdi besedi. Pa sem pogledal po hodniku in videl, da bolniki vstopajo v ordinacije kot na obisk ali pa kot na davčno zaslišanje, odvisno pač, kdo in na kakšen način jim je odprl vrata.
In sem se vprašal, kako jaz opravljam svoje delo? Kako jaz živim? Kako se ob meni ljudje počutijo? Se smejijo? Ali v zadregi ne vedo kaj bi? Jih sprejmem s prijaznostjo ali z nadutostjo?
In sem pomislil, da smo drug drugemu pravzaprav – stoli. Primerni in neprimerni, premajhni in preveliki, udobni in neudobni.
In ja! Želim biti stena, da se kdo nasloni name, da se vsaj malo odpočije in poravna svojo držo. A želim biti še več!
Ja! Želim biti stol, navadno sedalo, da kdo vso svojo težo položi nanj in si oddahne. A želim biti več!
Ja! Želim biti stol, ki bo nudil udobje in užitek! Ki bo izvabil nasmeh na utrujen obraz! A želim biti več!
»Želiš biti kavč?!« se je smejala možinja.
»Ja! Glede na kilažo, širino in višino, se mi zdi, da sem kar primeren. Da lahko ponudim več!«
»Trap!« je rekla, a se je privila k meni in me z roko objela čez pas.
»Kaj je? Kaj bi rada?« sem zagodel.
»Tipam, če si morda dvakrat oblazinjen!«
»Trapa!« sem ji rekel in jo stisnil k sebi.
In sva, tako objeta, odšla proti domu. V še eno novo leto.

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 1, str. 17.

Francoski publicist Jean Pasqualini, sin francoskega očeta in kitajske matere, je preživel sedem let v nekem delovnem taborišču na Kitajskem skupaj s kitajskim katoliškim redovnikom trapistom, ki mu je bilo ime Hsia. Samo zato, ker je bil duhovnik, je bil obsojen na “dvajset let prevzgoje z delom”. Bil je slaboten, vendar je junaško delal in prenašal celo težja bremena kot mlajši in močnejši taboriščniki. “Kdo mu pomaga?” so se spraševali sotrpini. “Bog,” so odgovarjali sami. “Kadar Jang (poveljnik taborišča) ne gleda, stopi Bog z nebes in nosi breme namesto starega Hsia.”
Ta redovnik je bil prijet potem ko so vojaki njegov samostan požgali in vse redovnike pobili. »Ne bi ostal pri življenju, če bi Bog ne imel z menoj posebnih načrtov,« je povedal Jeanu, o katerem je zvedel, da je poleg njega edini katoličan v taborišču. Rad bi se z njim pogovarjal o Bogu, rad bi molil z njim, toda če bi poveljnik to zvedel, bi dal oba ustreliti.
Za božič je stari Hsia nagovoril Jeana, da sta med odmorom odšla v vodni jarek. Jean je stražaril, Hsia je maševal.
»V naslednjih trenutkih sem prestal tisoč smrtnih strahov,« je povedal Jean. »V vsakem zavijanju vetra sem slišal kričanje stražarjev. Nenadoma pa me je obšlo nekaj čudovitega, nekaj, kar je bilo močnejše od strahu, in vleklo me je proti jarku. Kar sem videl tam, je bilo tako silno, da sem po štirih letih prvič pozabil na krutega Janga in na jetništvo in se spomnil vere v nekaj, kar je več kot samo ostati pri življenju. Tam spodaj v izsušenem jarku je pater Hsia daroval mašo. Njegova cerkev je bila pusta severnokitajska ravan, njegov oltar zmrznjen kupček zemlje. Namesto mašne obleke je nosil obrabljeno jetniško uniformo, za kelih mu je služila obtolčena emajlirana skodelica. Iz nekaj grozdnih jagod, ki jih je skrbno hranil ves čas, je iztisnil nekaj vinu podobnega, iz prgišča pšeničnih zrn, ki jih je bil skrivaj vzel ob žetvi, je pripravil nekakšno temno pogačo – hostijo. Na Hsijevem oltarju ni bilo sveče, namesto te je ob gričku – oltarju gorel majhen ogenj. Zavijanje severnega vetra, je bila glasba in zdelo se mi je, da trepetajoči plamen nosi starčevo molitev naravnost v nebo in jo veter raznaša na vse štiri strani neba.
Naenkrat sem zahrepenel, da bi s Hsijem delil njegovo silno vero. Nikjer na svetu, sem pomislil, ne more biti tako pretresljive maše, niti v najlepši katedrali sveta. Od tega občutka pretresen sem na njegov pozdrav Dominus vobiscum zapel odgovor Et cum spiritu tuo. Hsia ni bil videti presenečen; ohrabrujoče mi je prikimal in zapel: Ite, missa est! In že skoraj pozabljeni besedi Deo gratias! sta mi kar sami privreli z ustnic. Maša je bila končana. “Upam, da bo Gospod razumel, da ga nočemo žaliti in bo to ubogo mašo sprejel,” je rekel Hsia.
Nisem mogel govoriti. Njegov strah – ne pred tem, da bi ga ustrelili, ampak pred tem, da ne bi žalil Boga, mi je jasno pokazal, kar mi je hotel stari duhovnik v teh mesecih, kar sva se poznala, povedati: samo preživeti, samo borba za goli obstanek, kot se zanj bori tudi žival in vse živo, za človeka ni dovolj. Človek potrebuje nekaj višjega, za kar živi, potrebuje vero.
In rekel sem: “Bog bo že razumel, o tem sem prepričan, pater Hsia!”«
»Hvala ti, Jean. Bog naj te vedno varuje!«
In prvič v štirih letih sem trdno verjel, da me bo Bog res varoval.

Ognjišče (2021) 1, str. 25.

Ne le novo leto. Več kot očitno se globoko v človeštvu prebuja zahteva po prelomu modelov, ki nas navzven in navznoter tesnijo. Prebujeni posamezniki postajajo vedno številčnejša kritična masa, ki napoveduje premik. Nedvomno živimo v prelomnih časih. Toda ... Ali ima želja po novem realne možnosti uresničitve? Vprašajmo se drugače: Ali sploh vemo, kaj hočemo? Ali se ne gremo polni dobrih (beri: v oblake zgrajenih) idej le neki preobrat, ki slej ko prej zgrmi v prepad/model starega? Lahko si je nekaj želeti (srfati po svojih fantazijah, ki jih valovijo čustvovanja), teže je spremembe tudi uresničiti. Samo z rušitvijo starega, še ne pomeni, da smo pridelali novo. Kaj ti pomaga mladost v letih s starostjo v glavi? S starimi modeli v razmišljanju, z razvajenostjo v ravnanjih, ob tem pa še z nizko(tno) čustveno inteligenco in zapacano duhovnostjo, je premik v novo (se razume: boljše) le privlačna, a utopična zamisel, brez minimalne možnosti za uresničitev.

Vsako resnično spremembo je treba pridelati na vseh ravneh svoje osebnosti – tokrat bom razmišljal (smo v mesecu verskega tiska) tudi z vrednim branjem.

Če je naše branje omejeno le na čas, ki ga presedimo na straniščni školjki, in je vsebina, ki jo konzumiramo rumena, bo rumeno tudi, kar se bo pridelalo v naši glavi. In ker vemo, da misel vodi vse stvari, bomo lahko v sanjarijah o novem le bluzili v rumenih odtenkih na obzorju zahajajoče Zahodne civilizacije. Osebno mi je nedostojno – pod častjo jemati v roke branje, ki banalizira življenje in zlorablja imena zvezd-ni-kov. Človek, ki se ceni, izbira kvaliteto, predvsem pa daje vase (v globino duha, v srce, pa misel in seveda telo) le to, kar je vredno, kar je na dosegu najboljše.

Vem, sedaj bi lahko naredil reklamo za Ognjišče. Pa saj že sami veste, da ga je vredno jemati v roke! V njem je toliko zgodb ž/Življenja, ki se kot dobri miselni vzorci vtisnejo v naše nezavedno in potem spontano – samo po sebi pozitivno usmerjajo naše odločanje in ravnanje. Ob/v Ognjišču bi rad naredil reklamo za branje Svetega pisma. Zadnja nedelja v januarju je posvečena ozaveščanju, kako dragoceno je branje svetih besedil, premišljevanje svetopisemskih zgodb, posebej Jezusovega življenja. Kot pravi prerok Izaija: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napolnil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10–11). Malce preoblikovan ljudski rek drži kot pribito: »Povej mi, kaj bereš, in povem ti, kdo si.« Besede, ki jih spravljamo vase, so usodne. Oblikujejo nas. V času prelomnih priložnost je pomembno vedeti: sveta besedila v Svetem pismu nas svetlijo / dobri zapisi v Ognjišču nas v mladosti ožarjajo in dajejo notranji vzgon/spodbudo za osebno→družbeno odrešenjsko evolucijo. Ja, čas je dopolnjen in začenja se novo po meni, po tebi ...! Bog stavi na vsakega izmed nas!

K. Gržan, Kolumna, v: Ognjišče 1 (2014), 3.

Na nekem srečanju z verniki je papež sv. Pavel VI. povedal, kaj je doživel, ko je nekega dne kot nadškof v Milanu obiskal eno od župnij. Srečal se je s starejšo ženo, ki je živela sama.
»Kako vam gre?« jo je vprašal.
»Ni slabo,« je odgovorila. »Nisem lačna in na toplem sem.«
»Potem pa ste srečni?«
»Ne, nisem srečna,« je planila v jok. »Sin in njegova žena me nikoli ne obiščeta. Žalostna sem in umiram od osamljenosti.«
Nadškofa so zelo ganile njene besede: »Umiram od osamljenosti.«

Zato je kot papež vernikom dejal: »Hrana in toplota sama nista dovolj. Ljudje potrebujejo nekaj več. Potrebujejo našo bližino, naš čas, našo ljubezen. Potrebujejo živi stik in zagotovilo, da niso pozabljeni.«

To je globoka resnica. Najbolj je pomembna bližina tistih, ki so nam dragi. Darila, pisma in telefonski klici ne morejo nadomestiti bližine in osebnega stika. Navzočnost vliva tolažbo in mir. Najboljše darilo, ki ga lahko podarimo drugemu človeku, je čas, ki si ga vzamemo zanj.
Božič nas spominja, da je Bog prišel k nam, živel med nami in kot eden izmed nas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2016), 19.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pozvonil sem. Čez nekaj trenutkov se je na vratih prikazal Rok. »Ti si, Jani! Kar naprej!« Vstopil sem in odšel v kuhinjo, saj sem njihovo hišo poznal skoraj tako dobro kot našo. Rok je bil moj najboljši prijatelj, čeprav deset let starejši. On me je vpeljal v svet gora, knjig in seveda Cerkve. Pravzaprav si nisem znal predstavljati svoje vloge v Cerkvi, če me ne bi on vpeljal. Naučil me je zvoniti, navduševal me je za pripravo Miklavža, postavljanje jaslic pa za sodelovanje pri veroučni skupini. Z njim se je bilo mogoče o vsem pogovarjati, toliko je vedel, vendar pa je v njegovem odnosu do Cerkve obstajala senca, ki je povzročala mejo, katere ni prestopil, odkar sem ga poznal. Zadnje čase je bil veliko v mestu, tako da sem domneval, da je to vzrok, da ni s celo dušo v domači cerkvi. Tisto mejo sem najbolj občutil prav ob Božiču, ko je doma postavil večje, lepše jaslice, kot smo jih mi postavili v cerkvi, pa čeprav nam je večinoma pomagal. Tistim doma je pravil »očetove«, pa ga nismo razumeli, le sanjali smo, kakšne bi šele postavili, če bi se res zavzel za naše skupne. Tokrat pa me je skoraj vrglo nazaj: v kuhinji ni bilo tistih velikih jaslic, na nizki omarici je stal le boren hlevček z nekaj figurami.
»Si za en pravi planinski čaj?« me sprašuje. Sam pa se še nisem opomogel od presenečenja. »Lahko,« končno izdavim, ne vedoč, kam bi sedel. Rok pristavi za čaj, v katerem bo preveč sladkorja, medu, a na to sem se že navadil. Čez čas sem le dejal: »Sem prišel vprašat, če boš šel kaj pritrkavat?« »Da bi šla pritrkavat?« me pogleduje. »No, prav, pa bova šla, samo tale čaj še spijeva, potem pa greva.«
Pogovor ni stekel. Molče se odpraviva na pot, potem pa se le oglasi: »Nič ne rečeš!« »Jaz? Pošteno povedano, ne morem razumeti, da nisi postavil svojih velikih jaslic.«
»Šele danes sem se vrnil iz mesta. Delo se je zavleklo, pa sem moral ostati. Tudi sam nisem mogel razumeti, vendar se je nekaj v meni lomilo. Vse te večere sem mislil na jaslice, na čakajočo mater, vendar se nisem mogel otresti občutka, da nekaj umira. Pravzaprav je začelo umirati z očetovo nesrečno smrtjo. Še nocojšnji večer nisem mogel domov, kaj naj bi počel ob izumiranju tistih lepih doživetij. Razmišljal sem, da bi lahko stopil k Jožu in Marjanu in jima voščil praznike, samo zato, da mi doma ne bi bilo treba gledati praznine: jaslic pa tako nisem mogel več postaviti. Včasih smo bili Jože, Marjan in jaz jasličarji pri farni cerkvi. To so bila fantovska leta, mladost. Že takrat sem vedel, da je za nami oče, ki je znal toliko stvari narediti, in bal sem se trenutka, ko ga ne bo več, nisem si pa mogel misliti, da bo to že tako kmalu in da bo praznina tako velika. Med takšnimi razmišljanji sem prišel do Jožetove hiše in pozvonil. Vrata so se počasi odprla. »Dober večer,« sem rekel. »Dober večer,« mi odzdravi presenečen, skoraj neprijazen Jožetov glas. »A ti si Rok!« se mu razvedri obraz. »Kar naprej!« Vstopim. Pelje me v dnevno sobo. V kotu veliko, bogato razsvetljeno božično drevo, na omari jaslice, ne velike, vendar takoj opazim, da si je nabavil umetniške figure iz pleterskega samostana. Žena odhiti nekaj pripravljat, Jože pa me sprašuje po vrsti vina. Otrok gleda televizijo. Jože hoče ugasniti, pa se otrok cmeri za risanko. »Pusti,« rečem. »Prišel sem samo voščit.« Posedemo. Nazdravimo. Z Jožetom se zapleteva v pogovor o starih časih o iskanju, potem ko smo opustili tiste velike jaslice pri stranskem oltarju. Težko se je bilo posloviti. Jožetu je šlo še najlažje. Izraz je pomembnejši je rekel Jože in se ozrl na jaslice na omari. Govori bolj Jože, žena gleda z otrokom televizijo, sam pa bolj razmišljam. Tudi takrat smo se odločili za izraz, za povednost, čisto neobremenjeno. Nekaj smo še iskali, ampak tistega pravega ni hotelo biti. Najprej se je oddaljil Marjan; mislili smo, zaradi ljubezni, potem je umrl oče in bilo je hitro konec. Vidim, da si se je Jože lepo uredil, uspešen, urejen je. Poslovim se.
Pri Marjanu je bilo čisto drugače. Nered. Jaslice je šele delal. Okrog njega so se motovilili otroci. Moj obisk je spravil najmlajše na klop za mizo. Nisem hotel motiti. Usedel sem se na klop ob otroke in prosil, naj delajo dalje. Takrat sem se zavedel, da sem želel le opazovati. Marjan dela precej velike jaslice, bolj v našem starem stilu, pravzaprav take za otroke, figure in vse drugo je znešeno od vsepovsod. Vsi mu hočejo pomagati. Barbara postreže s potico. Pripravlja čaj, sam pa se opravičujem. Veliko potrpljenja mora imeti s temi štirimi nadebudneži. Skušam jih zamotiti. Barbara sploh ni tako sebična, kot se nam je takrat zdelo, in smo Marjanu očitali - če ne na glas, pa vsaj na tiho - da ga odtujuje od nas, od jaslic. Barbara hoče, da bi večerjal z njimi. Izgovarjam se, da sem se zasedel. Poslovil sem se. Marjan me je spremil do vrat. Še enkrat sem se mu opravičil, pa je le prešerno dejal: »Sem vsaj lahko dokončal jaslice, ko so se te le malo bali.« »Ne bi smel priti, pustiti bi jim moral toplino,« sem rekel, pa me je brž pomiril: »Ne boj se, vse bodo še stokat prestavili. Pa ti? Pišeš? Nekaj sem bral.« »Ja, ampak - vrni se k njim. Zbogom.« Odšel sem domov. Stopal sem počasi, v duši me je žgal tisti ampak. Je res, da znam zdaj samo še kaj malega napisati. Zavedel sem se, kaj sem hotel reči s tistim ampak. To ni bilo tisto pravo pisanje namreč. Želel bi si malo tistega vrveža pri Marjanu. Pravzaprav nisem nikoli preveč verjel v preproste, izrazne jaslice. Premalo truda zahtevajo, da ostane preveč časa, tudi za televizijo in podobne neumnosti Ta večer sem to predobro videl ob teh dveh podobah. Nenadoma mi je bila izkušnja blizu kot svetopisemska prilika. Kje sem izgubil to vero v preprosto, skoraj otroško postavljanje? Me je oddaljilo iskanje? Komaj! Bolj sem iskal, kako bi se potrdil, kako bi dopovedal ljudem okrog sebe, da se morda v pretirani preprostosti skriva lagodnost. Mar Marjan in Jože ne dokazujeta te trditve?
Pri nas je bilo podobno. Če se iz otroških let spomnim matere, kako se je potožila, kakšni prazniki so to, ko ima s peko in pospravljanjem toliko dela. Ko sem postal večji in sva z očetom začela postavljati velike jaslice, je tožba izginila, čeprav je bilo na sveti večer navadno še vse narobe. Je pa bilo potem toliko dlje prisrčneje, topleje posedati ob jaslicah in se pogovarjati. Kako se je sedaj vse izgubilo. Mar se nisem zavedal, da bi moral najti svojo Barbaro? Morda pa deklica ni hotela priti, ostati? Preveč sem vedel. Jaslice so bile lepe za pogled, prizadevati zanjo, za otroka, to pa ne. Toliko stvari se je vsem zdelo pomembnejših. Od uspešnosti, urejenosti pa do izraznosti, duhovnosti, sam pa kot da sem se zavzemal za včerajšnji dan. Ampak današnji je postal puhel, prenapolnjen s prikritim potrošništvom in velikimi besedami, ki niso mogle prikriti praznine.
Prišla sva do cerkve. Stopil sem v mežnarijo po ključ in razmišljal. Koliko sem sploh razumel Roka? Nekaj o očetu, jaslicah je potrjevalo tisto, kar se je skrivalo za senco, pa vendar, ali ga je ta prilika o dveh prijateljih jasličarjih prepričala, vrnila na pot prizadevanja? Čutil sem, da je še vse preveč tistega, česar sam v svoji rani mladosti nisem mogel razumeti. Kaj sem vedel o Barbarah, o iskanju, o globljih vzrokih, o včerajšnjem dnevu? Pa vendar me je vse to ravno vznemirjalo, privlačevalo. Za hip sem se zbal, da utegne Rok pustiti vse to pozabi, pa vendar nisem mogel verjeti, saj je čakal tam pred zvonikom. Upal sem, da ga bo zven brona dokončno prebudil in se bo vrnil domov, jutri pa ga bom našel na sredi napol izgotovljenih velikih očetovih jaslic, mirnega, polnega novega upanja.

J, Javor, zgodba, v: Ognjišče 1 (2011), 14.

Sodobni človek je nenehno na poti mrzličnega lovljenja in preganjanja sreče. V Ameriki so »pop psihologi« in marketingarji že desetletja nazaj ugotovili, da so najbolj prodajane knjige tiste, ki obljubljajo srečo. Knjige, ki dajejo nasvete in ponujajo čarobne rešitve, kako postati in biti srečen – predvsem v smislu, če boste naredili to in to, boste postali resnično srečen človek –, se prodajajo kot vroče žemljice. Bestsellerji na zalogo. Zaradi notranje praznine, občutja življenjskega nesmisla, banalnega življenja in nezadovoljstva s samim seboj mnogi hlastajo za raznoraznimi behaviorističnimi in newagevskimi odrešujočimi nasveti ter rešitvami. Skoraj vsaka knjigarna ima posebno polico ali oddelek knjig za samopomoč, za najdenje samega sebe, za ukvarjanje s samim seboj, za pozitivno mišljenje, za najdenje sreče ipd.

Dan pred božičem smo pozno popoldne, ko so se otroci zbudili iz opoldanskega spanja. pričeli postavljati jaslice, za katere smo imeli že vse pripravljeno. Vsak je lahko postavil stvari tako, kot si je sam zamislil.
Zunaj je bilo veliko snega, zato je hčerka želela sneg tudi na hlevčku. Prinesla sem vato, da jo je kot snežno odejo položila na streho hlevčka. Res je bilo videti, kot da je na strehi veliko snega.
Tudi za pripenjanje okraskov na smrečico sta že imela starejša dva dovolj spretne prstke. Vzeli smo si čas in v miru, brez naglice delali, se vmes pogovarjali in vadili božične pesmi, ki jih bomo peli zvečer pri molitvi.
Ko se je z dela vrnil mož, smo blagoslovili naš dom: mož s kadilnico, jaz z blagoslovljeno vodo, otroci pa vsak s svojim zvončkom smo obhodili vse prostore v hiši, odšli še na balkon pa na parkirišče pred hišo. Vsi smo molili in prosili božjega blagoslova in varstva.
Z molitvijo smo nadaljevali tudi potem, ko smo se posedli okrog jaslic in v romantični osvetljavi lučic s smrečice zapeli še vse božične pesmi, ki smo jih poznali.
Najstarejši je imel dobrih šest let in za popestritev večera sem kupila kresničke – paličice, prevlečene z neko gorljivo snovjo, ki pri gorenju prasketajo, da iskrice skačejo na vse strani. Odšli smo na balkon in vsak je dobil v roke svojo kresničko. Večja otroka sta pogumno držala paličico tudi ko so iskrice skakale vse na okrog, najmlajši, dveletni sin, pa ju je samo opazoval. Bal se je poplesavajočih iskric. Všeč jim je bilo opazovati prasketanje, zato sem vsakemu prižgala še po eno kresničko.
»Kako se reče tem iskricam?« je vprašal najstarejši.
»Božični ogenj,« sem se v hipu odločila.
Razložila sem jim, da smo zunaj zato, da iskrice, ki letijo s palčke, ne zanetijo požara v stanovanju in ne poškodujejo pohištva. Vsi so to razlago poslušali. Strinjali so se, da nekaj kresničk shranimo še za silvestrski večer, ko bomo zopet blagoslavljali naš dom s kadilom in blagoslovljeno vodo in molili.
»Juhu, božični ogenj bomo imeli še enkrat!« je bila navdušena hči.
K polnočnici sem nameravala vzeti tudi najstarejšega, saj je bil vsak dan zelo dolgo pokonci. Misleč, da bo zmogel toliko časa bedeti, sva se dogovorila, da gre z mano. Mož pa bo doma, če se kateri od spečih otrok zbudi.
Bolj ko se je bližala ura, ko ponavadi hodimo spat, bolj sem postajala utrujena. Teža dneva je pritiskala name in z vsemi drugimi sem morala v posteljo. Najstarejšemu sem naročila, naj me zbudi čez eno uro, na skrivaj pa sem si navila budilko.
Ura še ni zvonila, ko je v spalnico planil sin: »Mami, gori!« je kričal ves iz sebe od strahu.
»Kje gori?« sem vprašala med vstajanjem.
»Jaslice gorijo.«
Planila sem v dnevno sobo. Na strehi hlevčka je bil visok plamen. Pograbila sem kuhinjsko krpo, jo vrgla čez ogenj in hlevček iztrgala iz mahu. Vse skupaj sem vrgla v pomivalno korito in odprla vodo, da je ogenj ugasnil. Pregledala sem jaslice – hvala Bogu, ogenj se ni prijel drugih stvari.
Hlevček in figurice sva položila nazaj, plastičnega angelčka, ki je bil na strehi hlevčka in ga je čisto scvrlo, pa sva zakopala v kanto s pepelom, da ni bilo nevarnosti za nov vžig in da sva zadušila smrad po plastiki. Prezračila sem prostor in si vzela čas za sina. Ves se je tresel od strahu pred ognjem in ob misli, da si je zaslužil kazen. Usedla sem se na kavč in ga vzela v naročje. Počakala sem, da se je malo umiril, potem pa mi je razložil, kaj se je zgodilo.
Ko je ostal sam, je še enkrat zapel vse pesmice, ki se jih je spomnil, pa kazalec na uri še ni prišel na tisto mesto, ko bi me moral zbuditi. Videl je, kam sem spravila kresničke, vzel stol, nanj postavil še pručko in dosegel zavitek. Vzel je dve palčici, se postavil pred jaslice in si eno prižgal. Vata na strehi hlevčka je takoj zagorela, on pa je ves prestrašen hitel po pomoč.
Pohvalila sem ga, da je pravilno ravnal, ker me je takoj poklical, saj bi drugače lahko zgorela cela hiša, mogoče celo mi v njej, saj imamo veliko sten oblečenih v les in ogenj bi se zelo hitro razširil.
»Ni bilo prav, da si vzel kresničko in lahko bi se zelo slabo končalo.«
Skesano je pokimal in zajokal.
»Ko boš malo zrasel, boš pa šel h gasilcem. Tam te bodo naučili, kako preprečiti in pogasiti požar.«
Stisnil se je k meni, se počasi umiril in zaspal. Ta večer nisem šla k polnočnici. S sinom v naročju sem bila v pripravljenosti, če kakšna pozabljena iskrica med mahom mogoče ponovno ne oživi.
Hvala Bogu, ognja ni bilo več.
Stiskajoč k sebi prestrašenega otroka sem se zahvaljevala Bogu, angelom varuhom in zavetniku pred časnim in večnim ognjem, čigar ime nosi najmlajši, ki je sladko spal v svoji posteljici, da se je vse srečno končalo.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 44-45.

Nekega dne je angel slikar sklenil, da bo naslikal portret Boga. Zavedal se je, da je to najtežje delo, odkar se ukvarja s slikanjem. Bog je neskončen, kako ga more zajeti v majhno sliko? Odločil se je, da naredi osnutek, vendar še ni vedel, kaj naj bi narisal. Lotil se je dela, vzel v roke list za listom in narisal na vsakega nekaj o Bogu. Vneto je delal, a je kar naprej odkrival kaj novega o Bogu. Porisal je celo mapo listov, da jih je bil njegov atelje poln. Ko je nekega dne hotel pospraviti svojo umetniško delavnico, je pozabil zapreti okno. Nastal je prepih in odnesel skozi okno vse tiste liste.
»Ojoj, moje risbe!« je vzkliknil. Liste je razneslo vsepovsod in veliko jih je padlo tudi na Zemljo. Ljudje so jih našli, jih začeli gledati in se ob njih zamislili, srečni, da so končno odkrili, kakšen je Bog. Potem so začeli razlagati vsak svojo risbo.
»Bog je kot sonce.«
»Ne, Bog je močan kot vol,« je ugovarjal drugi.
Vsak je bil prepričan, da je odkril edino pravo podobo Boga, in vnel se je prepir.
Bogu je bilo zaradi tega hudo in sklenil je nekaj storiti. »Jaz sam bom šel k ljudem! Tako me bodo lahko videli, me slišali in me otipali.«
Kar je Bog sklenil, je tudi storil.
Rodil se je kot otrok med ljudmi in ime mu je bilo Jezus.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2015), 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..