Ves postni čas je v središču bogoslužja in pobožnosti Jezusovo trpljenje. Nekaterim prizorom te drame odrešenja so posvečene tudi cerkve na naših tleh. Vsi štirje evangelisti poročajo, da je Pilat na pritisk judovskih voditeljev dal Jezusa bičati, razbičanega pa je pokazal nahujskani množici z besedami: »Glejte, človek!« (Jn 19,5). Ko je Jezus umrl na križu, so ga nekateri njegovi zvesti učenci položili v grob. (sč)

Na pokopališču v Rušah (MB nadškofija) stoji p. c. Bičanega Zveličarja.

V Rosalnicah - Tri fare (Metlika – NM) se v srednji cerkvi spominjamo Pilatovega “Ecce homo - Glejte človek”.

Na Lozicah (Podnanos - KP) je bila v 16. stol. nedaleč od ž. c. sv. Frančiška Ksaverija zgrajena p. c. Božjega groba. Poleg nje imamo na naših tleh še dve večji kapeli Božjega groba: na pokopališču v Sevnici (CE – zgrajena po vzoru cerkve Božjega groba v Jeruzalemu) in na pokopališču nad Gočami (KP škofija). Omenimo še 12 kapel Božjega groba, ki so postavljene kot ena od postaj (štirinajsta ali petnajsta) na križevem potu v naravnem okolju. (priloga Križevi poti na prostem – Ognjišče 03/2017). Naj jih samo naštejemo: Šmarje pri Jelšah – Kalvarija (14. postaja), Šentrupert - Vesela Gora (14. p.), Mokronog - Žalostna Gora, Jurjevica pri Ribnici (15. p.), Sv. Trojica nad Vrhniko (14. p.), Dedni Dol, Stari trg pri Slov. Gradcu (14. p.), Stari trg ob Kolpi (14. p.), Nova Štifta pri Gor. Gradu, Ljubljana - Štepanja vas (6. p.), Brežice - Šentlenart, Kočevje (c. sv. Rešnjega telesa) … (mč)

 Čuk M. in S.,
Svetniški domovi,
v: Ognjišče (2020) 3,
str. 115

Avstrijski psiholog Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije, je bil tri leta jetnik v koncentracijskem taborišču Auschwitz. On je preživel, tam pa je umrla njegova žena in njegova družina. Pripovedoval je, kaj je doživel, ko je nekega dne, kmalu po osvoboditvi iz taborišča, šel na sprehod proti sejmišču, le nekaj kilometrov od zloglasnega taborišča.
Travniki so bili polni cvetic. Ptice so prepevale. Daleč naokoli ni bilo videti človeka. Samo širno polje in sinje nebo. Ustavil se je, pogledal okoli sebe, nato pa uprl pogled v nebo. Potem je padel na kolena in se Bogu zahvalil za osvoboditev. Med molitvijo mu je prišel na misel stavek: »H Gospodu sem klical iz temnega zapora in odgovoril mi je v svetlobi svobode.«
Ni si zapomnil, koliko časa je klečal in ponavljal te besede. Pozneje je povedal: »Od tiste ure in tistega dne se je zame začelo novo življenje. Napredoval sem korak za korakom, dokler nisem spet postal človeško bitje.«
Veselje, ki ga je Frankl občutil tistega dne sredi cvetočih travnikov, se je rodilo iz trpljenja, ki ga je izkusil v taborišču. Ne bi se zavedal tolikšnega veselja, če pred tem ne bi izkusil tako strašnega trpljenja. Prav tako ne moremo ločiti Jezusovega vstajenja od njegovega trpljenja in smrti. Prvi kristjani so razumeli, da je Jezus vstopil v svojo slavo po svojem trpljenju in smrti. Tako moramo verovati tudi mi: Vstajenje je najpomembnejše, toda pot do poveličanja sta trpljenje in smrt.
Velike noči ne more biti brez velikega petka. Ko doživljamo trpljenje velikega petka, pa ne pozabimo, da pride za njim veselje velike noči.
»Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo. Smrt Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje.« (Ivan Cankar) Vstali Jezus je učencema na poti v Emavs rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,25-26).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 38.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 36.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

priloga

Leto 1965 in rojstvo Ognjišča

gosta meseca

Bojan Ravbar in Silvester Čuk

tema meseca

Jezus nam deli darila

Preberite več: Maj 2025

Kaj je človek, da se ga spominjaš s svojo tolažbo, ko je na milost in nemilost prepuščen sočloveku? Zakaj mu daješ mir, ko ga najmanj pričakuje? Zakaj mu daješ kraljevsko dostojanstvo, ko je najbolj ponižan? Zakaj se ti zdi vreden, da se ga dotakneš s svojo milostjo? Da pobožaš z mehkimi rokami njegovo razgreto čelo, njegovo razbolelo dušo. Da mu sredi največje bolesti odvzameš trpljenje in oživiš upanje.
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Zakaj mu daješ pogum, da vztraja v kletki telesa in ne obupuje? Zakaj mu daješ dvoje žarečih oči, skozi katere se pretaka tvoja ljubezen? Zakaj se njegov vonj dviga v prijetno daritev tebi? Zakaj v tebi počiva njegova duša? Zakaj iz solz bolečine vedno znova vzbrsti nov nasmeh?
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Ustvaril si ga po svojo podobi, v njem odprl vrelec žive vode, ga prerodil s svojim duhom, ga oblekel v neminljivost, mu nakazal, da je telo samo senca prihodnjega, njegove poti samo drobec večnosti.
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Pa vendar si ga postavil na svojo desnico, ga izpeljal iz pustinje, ga rešil pred rjovečim levom, ga zavil v svojo milost. Ga postavil na vrh vsega stvarstva, da so mu podložna vsa bitja.
Kaj je človek, da se ga spominjaš, da ga kličeš brat in da ga kličeš sestra?
NEVENKA. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 56.

Sem že starejša mati devetletnega duševno prizadetega otroka. Gotovo razumete, da smo starši prizadetih otrok zelo obteženi, saj so naši napori vzgajati takega otroka zelo težki. Vedno nas spremlja misel, oziroma skrb, kaj bo z otrokom, ko bomo obnemogli. Res da je danes tudi za take ljudi že veliko narejenega, a smo mi starši prvi in naše ljubezni ne more nihče nadomestiti.
Moj sin je star devet let. Kolikor sem pravilno poučena o prizadetosti, je srednje duševno prizadet. Kot verno mater me muči vprašanje vere, oziroma prejema zakramentov. Bil je krščen, pozneje z osmimi meseci je začel dobivati epileptične napade, ki jih kljub vsej zdravniški pomoči ni mogoče ustaviti. Že kmalu nato so se pokazali znaki duševne prizadetosti. Obiskuje oddelek za delovno usposabljanje. Zna nekaj delati, naučil se je precej pesmic.
O veri, o Bogu pa sem mu učiteljica jaz. Naučil se je nekaj molitvic. Imam pa občutek, da o veri nič ne pojmuje. Ker ni miren in tih, pa še napade ima tako pogoste, ki jih ne spremljajo nobeni predhodni znaki, zato ga tudi v cerkev ne jemljem. Pri njegovi starosti bi že moral prejeti prvo sveto obhajilo. Prosim, povejte mi, kako in koliko mora biti za to pripravljen. Spovedati se ne bo nikoli znal. To sem že večkrat razmišljala in se tolažila z Jezusovimi besedami: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo.« Če Bog nekomu ne da talenta, ga tudi ne bo od njega zahteval.
Sedaj pa je v našo župnijo prišel duhovnik, ki pravi, da bi otrok lahko prejel sv. obhajilo. Jaz sem rekla, da bi raje še malo počakala. Ne vem, če imam prav? Naj otroka dam k sv. obhajilu brez spovedi in brez da bi mu mogla dopovedati, da prejema Boga? Otroku želim narediti dobro tako v telesnem, še bolj pa v duhovnem življenju. Vse svoje zdrave otroke sem vzgajala v veri. Hodili so k maši in verouku. Sedaj so že odrasli. Kako pa naj ravnam s tem? Vse se počasi obrača, tudi vprašanje vere, a meni je še vedno ostalo iz otroških let, da je prejem zakramenta, zlasti sv. obhajila, nekaj zelo svetega, ki ga nikakor ne smemo nevredno prejeti. Koliko vredno prejme ta zakrament duševno prizadet človek? Kaj naj naredim, da bo prav zanj pa tudi, da pred ljudmi ne jemljemo obhajilu njegove svetosti.
Gotovo nisem edina, ki bi si želela odgovora na vprašanje vere pri duševno prizadetih.
Zmotilo me je tudi, da je znanki, ki ima tudi prizadetega otroka, njen župnik dejal, da prizadet otrok ne more prejemati obhajila, čeprav je ta bila odločna in mu je dejala, da je videla škofe, ki obhajajo take osebe, in menda tudi papež.
Hvaležna sem vam za Ognjišče in za pisanje v njem pa tudi, da obiskujete in pišete o invalidih.
mama Krista

Na spovednici je gorela zelena lučka in sem vstopila. Bila sem presenečena, ker okence ki loči spovednika in spovedanca, ni bil zamreženo, pač pa je bilo odprto. V spovednici je gorela luč, katere spovednik ni ugasnil. S spovednikom se navidezno poznava in me vse to ni motilo in nisem čutila nelagodja. Zmotilo pa me je, ker si spovednik ni nadel vijoličaste štole okrog vratu. Ta je sicer visela v kotu, čez njo pa je viselo še eno pokrivalo. Dobila sem odvezo in pokoro.
Obenem sprašujem še za drug primer, ko sem imela občutek, da me spovednik ne posluša ali ne sliši. Dejal je, da so mi grehi odpuščeni in mi naložil pokoro brez kakega duhovnega nagovora.
Jaz sicer verujem, da Bog odpusti vse naše slabosti, če se iskreno pokesamo, saj On vse vidi in sliši. Vendar pa, če me spovednik lepo in spodbudno nagovori, imam res občutek, kot da so na njega preneseni grehi, in duša je lažja.
Sprašujem se, ali je spoved veljavna in ali mora biti zagotovljena intima.
Meri

Izpostavljena vprašanja in dileme so verjetno večkrat v mislih rednih spovedancev, ki lahko naletijo na različne navade in načine obhajanja zakramenta sprave ali spovedi. Mirno lahko pritrdimo prepričanju, da je bil zakrament v obeh omenjenih primerih veljavno obhajan. Pravica spovedanca do ‘intime’, ali kot običajno rečemo do ‘anonimnosti’, pri obhajanju tega zakramenta mora biti zagotovljena. Lahko bi rekli, da je to po sodbi Cerkve spovedančeva pravica; s strani spovednika pa dolžnost, da jo omogoči. Če obstaja v spovednici tudi možnost odprtega spovednega pogovora, naj bi bilo to tako urejeno, da jo lahko spovedanec izbere sam. Praktično naj bi ob vstopu spovedanec našel mrežasto odprtino med spovednikom in spovedancem zaprto, nekje na vidnem mestu pa napis, da lahko sam lino odpre. Ali pa druga možnost, da ima ob vstopu možnost izbrati prostor, kjer je možen odprt stik s spovednikom, ali prostor, kjer je vmes zamrežena odprtina. Duhovnik naj ne bi sam o tem odločal. Če pa je spovednica samo odprtega tipa, pa mora biti to zunaj naznačeno (npr. ‘spovedni kabinet’ ali kaj podobnega).
Pomislek ob neuporabi štole s strani duhovnika je tudi na mestu, vendar ne z vidika veljavnosti zakramenta sprave, saj duhovnikova obleka pri zakramentu ne vpliva na njegovo veljavnost. Predhodna navodila v obredniku ne predpisujejo obleke, ampak puščajo škofom ordinarijem, da jo lahko predpišejo. Pri nas je splošno sprejeto, da naj ima duhovnik pri obhajanju tega zakramenta duhovniško obleko in vsaj vijoličasto štolo okoli vratu kot znamenje duhovništva. Seveda pa to ni pogoj za veljavnost spovedi; pogoj pa seveda je, da je spovednik zares posvečen duhovnik ali škof.
Naslednja dilema je nastala okoli ‘občutka’, da spovednik ni poslušal spovedanke, oziroma je ni slišal. Občutki spovedanca seveda tudi ne vplivajo na veljavnost zakramenta. Spovednik sam pa mora biti vesten in pazljiv poslušalec, da lahko potem tudi po potrebi nagovori spovedanca in mu da kakšne duhovne spodbude za življenje po spovedi in naloži primerno pokoro. Spovednik je torej tisti, ki ugotovi, da morda ni slišal ali ni dobro slišal spovedanca in ga zato on lahko kaj povpraša, da si sam razjasni nastale dileme. Načelno je spovedanec lahko miren glede veljavnosti spovedi, saj mora za to poskrbeti spovednik, ki je za to delo usposobljen, ker drugače ne bi dobil od škofa spovedne sodnosti, kot imenujemo posebno škofovo dovoljenje spovedniku za spovedovanje.
Seveda je zelo primerno, da spovednik, potem ko je čim globlje zaznal duhovno stanje spovedanca, le-temu nameni kakšno besedo spodbude, kakšen nasvet glede nadaljnjih korakov, ali včasih tudi kakšno razlago oziroma pouk, ko začuti, da spovedanec to potrebuje. Zelo pomembno pa je tudi, da se s spovedancem vsaj včasih pogovori glede pokore, saj je prav, da poleg zadostilnega vidika vsebuje tudi zdravilnega kot pomoč pri premagovanju časnih posledic greha, ki ostanejo tudi še po obhajanju zakramenta sprave. Seveda je res, da je molitev vedno lahko v veliko pomoč, a se v posameznih primerih lahko najde za pokoro tudi kakšno drugo dejanje ali opravilo, ki lahko še bolj pomaga, da spovedanec ob skušnjavah prenaglo zopet ne zapade v isti greh. Greh lahko na primer pusti v čustvih kakšne posledice. Jeza ali sovraštvo do neke osebe lahko v grešniku pustita negativna čustva do tega človeka, ki bodo v veliki meri ostala tudi, ko bo izstopil iz spovednice. Zato se bo moral s temi čustvi boriti in se z njimi ukvarjati, sicer bo zelo hitro ob stikih s tem človekom spet padel v jezo ali sovraštvo. Zato je ob takem primeru pokora lahko izbrana tudi v smeri dejanj, ki bodo lahko počasi vodila do izboljšanja čustev do tega človeka, kar se pa brez srečevanj in dobrohotnega pogleda nanj ne bo zgodilo – zato je koristna pokora lahko tudi dejanje v to smer. Pri skopuštvu pa bo verjetno pomagala določena miloščina in morda ne le enkratna. Prav v tej smeri bi morda pogovori med spovednikom in spovedanci mogli bolj poglobljeno potekati. Seveda pa je potrebno vzeti tudi v obzir okoliščine, ki lahko omejijo ta pogovor, da ni predolg; če čaka na spoved veliko spovedancev, kot je to ob praznikih ali v romarskih središčih, potem ni primerno imeti predolgih nagovorov spovedancem, ampak se omeji na najbolj nujno ali lahko praktično tudi nič, če ni razvidne posebne potrebe, kar lahko kdaj velja za redne spovedance.
V postnem času je smiselno poglobiti svoje vedenje in svoj odnos do zakramenta spovedi. Najmočnejše ‘orožje’ v boju z grehom nam je zapustil Kristus prav v tem zakramentu, v katerem nastavimo ‘sekiro’ milosti prav na glavno korenino zla v sebi. Spovedno srečanje se pravzaprav prične že z dobro pripravo na obhajanje zakramenta. Ta je lahko zasebna ali skupna; primerna je tudi skupna družinska priprava. V njej se pod razsvetljenjem Božje besede in pod vodstvom Svetega Duha, ki se mu priporočimo, osredotočimo na svoje odnose do Boga, ljudi, sebe in vsega stvarstva. Občutek za greh je mnogokrat močno prizadet, saj manjka predvsem osebne izkušnje Božje dobrote in usmiljenja, na osnovi katere je šele mogoče brez strahu priznati svoj greh in preiti v kesanje. Kesanje je notranji dej, ne le zunanja molitev obrazca. Sledijo branje Božje besede ali vsaj priklic v spomin kakšnega stavka, izpoved grehov, odveza krivde in večnih posledic pri velikih grehih in nato zadoščevanje ali pokora. Tako pride do izraza resnica, da ne moremo s svojimi močmi popraviti zla, ki smo ga z grehi prizadeli sebi in vsej družbi.
Zakrament sprave je v prvi vrsti izraz Božjega usmiljenja, ki se je uresničilo v Jezusu Kristusu. Jezus je iskal grešnike, da bi jim lahko posredoval odpuščanje. Evangeliji ga predstavljajo kot prijatelja grešnikov, kar je njegove nasprotnike celo škandaliziralo. Do grešnikov je bil izredno nežen, do greha pa neizprosen. Zelo zgovorno je, da je Jezusovo javno delovanje postavljeno med dva dogodka, ki imata isti pomen: stopiti v vrsto grešnikov, celo na mesto grešnikov. To se je prvič zgodilo pri njegovem krstu v Jordanu, kjer se je postavil med grešnike, čeprav sam brez greha, da bi pokazal svojo solidarnost z njimi (prim. Mt 3,13-17). In ista vsebina se ponovi pred Pilatom, ko Jezus stopi na mesto Barabe, ga zamenja v smrtni obsodbi in se na križu spet znajde med grešnikoma (prim. Mt 27,20-26). Tam zasede mesto nas vseh, saj smo vsi grešniki. Bog želi, da bi njegovega usmiljenja bili pogosto deležni, zato po Cerkvi priporoča redno obhajanje zakramenta sprave. Res, da je ta zakrament namenjen najprej za velike grehe, ki povsem prekinejo odnos do svetega Boga, a ga je primerno in zelo priporočljivo obhajati tudi z izpovedjo manjših grehov, ki še ne prekinejo povsem odnosa z Bogom, ga pa seveda rahljajo in ogrožajo.
Bog pri zakramentu sprave ne le odpusti krivdo in večne kazni, ampak obdari spovedanca z novo milostjo, pravo velikonočno novostjo življenja, v moči katere more, seveda tudi z lastnim prizadevanjem, svoje življenje spreminjati. Vsak spovedanec namreč sprejme prav tisto Božjo pomoč, ki jo pri svojem konkretnem življenju potrebuje.
Jezus v svojih odnosih do ljudi ni nikoli zahteval posebnih zagotovil, da je odpuščal grehe. Grešni ženi ni rekel, naj gre in najprej šest mesecev živi, kakor je treba, da dokaže, da misli resno. Tudi Zaheja ni poslal najprej na preizkušnjo. Giotto je v Assisiju naslikal ‘grešno ženo’, ki Jezusu poljublja noge, s svetniškim sijem. Tako je njegov umetniški genij začutil teološko resnico, da žena ni postala svetnica zaradi svojih dejanj, ampak ker se je spreobrnila, ker je odprla svoje bivanje Kristusu in je le-ta po svojem Duhu lahko vstopil vanjo; postal edino središče njenega življenja. Takrat jo je preustvaril v ‘novega človeka’ in zato ji je potem lahko rekel, da naj gre in naj ne greši več. V lastni moči tega namreč ne bi bila sposobna, v moči srečanja s Kristusom, pa je bila sposobna novega načina gledanja, novega načina razmišljanja in delovanja.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 3, str 38.

Znani nizozemski slikar H. Rembrandt (1606 -1669) je na zanimiv način upodobil Jezusovo križanje. Na njem je naslikal dviganje križa na Kalvariji, Jezusovo trpljenje, surovost vojakov, sočutje žena pod križem … Če umetnino natančneje pogledamo, vidimo, da je slikar ob Jezusovem križu upodobil tudi samega sebe.

Nekaj podobnega želi povedati Gospodova večerja: pomaga nam videti sebe ob vznožju Jezusovega križa in nas spominja na Jezusovo trpljenje, ki ga je prestal zaradi nas. Če pri njej dejavno sodelujemo, smo dejansko pod njegovim križem, skupaj z Marijo, njegovo materjo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo.
v knjigi: Zgodbe o kruhu z okusom nebes, Ognjišče, Koper, 2023, 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Devetletna Katja je kot furija privihrala v kuhinjo. »Zakaj me nisi zbudil? Še pouk bom zamudila!«
»Pravkar sem ti mislil pozvoniti, pa si me prehitela,« je mirno odvrnil štirinajstletni Miha.
Katja je pogledala na uro in se prestrašila. »Kako da si še doma?«
»Zamudil sem avtobus, a se bom že znašel. Ti pa le pohiti, da bo vsaj eden od naju pravočasno v šoli. Ker imam čas, te bom pospremil.«
»Boš šel zdaj kar peš v šolo?« je vprašala, ko se je na vso moč trudila, da bi ga dohajala.
»Da bi eno uro pešačil? To pa že ne! Raje bom štopal.«
»Štopal?« ni mogla verjeti Katja.
»To je zdaj edina možnost.«
»Ampak mami …«
»Vem, mami tega ne dovoli,« je dokončal njeno misel.
»Toda, Miha, kaj bo rekla, ko bo izvedela, da si kljub temu štopal?« je zaskrbljeno vprašala.
Miha se je sunkovito ustavil, počepnil k njej in strogo rekel: »Ne bo izvedela!«
»Kako to misliš?« je bila začudena Katja in skoraj pozabila, da mora pohiteti.
»Ne bom ji povedal in tudi ti ji ne boš.«
»Ampak lagati se ne sme!«
»Vsak se kdaj pa kdaj zlaže, Katja. Zaradi tega, ker doma ne bom povedal, da sem štopal, še ne bo konec sveta.«
»Jaz ne lažem!« je užaljeno rekla, ki sta se bližala avtobusni postaji.
»O, pa še kako lažeš,« je mirno povedal in jo od zadaj pocukal za lase.
»Sem se ti že kdaj zlagala?« je užaljeno vprašala.
»Nisi se zlagala meni. Mami si se zlagala. Vsak dan, ko ji obljubiš, da si boš naredila čop, se zlažeš. Tudi danes ni nič drugače.«
»Ni res!« se je ujezila. »Le nočem, da bi bila mami huda zaradi teh neumnih las. To ni laž.«
»O, pa je! In s teboj vred lažem tudi jaz, ker ji ne povem po pravici,« je resno pripomnil in jo od strani opazoval.
»To ni isto kot iti na štop v šolo,« je skoraj zakričala Katja.
»Pa je. Laž je laž. Ampak nič ne skrbi. Mami ne bom povedal za tvoje razpuščene lase, ti pa ji ne boš nič povedala o tem, da sem zamudil avtobus in sem štopal v šolo. Velja?« Negotovo je prikimala. »Zdaj pa le teci, avtobus je že na postaji.«
Na avtobusu je Katja, kot ponavadi, sedla k Emi. Pogledala je skozi šipo in pomahala Mihu. Odmahal ji je nazaj, potem pa položil kazalec na usta.
»Komu si pomahala?« je zanimalo Emo, ko so odpeljali s postaje.
»Mojemu bratu. Zamudil je šolski avtobus, zato me je pospremil.«
»Se pravi, da danes ne bo šel v šolo.« je ugotovila Ema.
»Seveda bo šel in to na avtostop.«
»Si pa upa. Se nič ne boji, da bi ga ugrabili?«
»Le zakaj bi kdo ugrabil našega Miha?«
»Danes je vse mogoče. Tako pravi naš oče,« je resno dejala Ema.
»Pa menda ne boš zdaj jokala,« se je začudila, ko je v Katjinih očeh opazila solze.
»Ali se ti doma kdaj zlažeš?« je šepetaje vprašala Katja in si brisala solze.
»Seveda se zlažem,« je Ema odgovorila glasno. »Največkrat zaradi slabih ocen. Pa ti?«
»Ne vem. Do danes sem mislila, da ne lažem. Malo prej pa …«
»Vedve danes ne gresta v šolo?« je vprašal Janez, ko se je z gručo drugih otrok prerival proti izhodu.
»Kaj pa ti je? Mogoče že kdaj nisva šli?« ga je Ema osorno zavrnila. Toda Janez je ni več slišal, saj je med prvimi skočil z avtobusa.
Katja je le s težavo sledila pouku. Skrbelo jo je za Miha. Mama in oče sta tolikokrat poudarjala, kako nevaren je avtostop, ker se nikoli ne ve, na kakšnega voznika naletiš. A to ni bil edini vzrok Katjinega nemira. Bolelo jo je, da jo je Miha imel za lažnivko. Ne, lažnivka pa že noče biti! Laž je laž, so odmevale v njej bratove besede. Po licih so ji pričele teči solze.
»Kaj je narobe, Katja?« Katja je še glasneje zajokala. »Mi lahko zaupaš vzrok tolikšne žalosti?« je blago vprašala učiteljica, ko sta kmalu zatem sedeli sami na klopi pred razredom.
»Miha je odšel v šolo na avtostop,« je planilo iz Katje. »Kaj če ga ugrabijo? Morala sem obljubiti, da bom doma o tem molčala. A ne bom. Nočem biti lažnivka!«
»Ima Miha telefon s seboj?« je mirno vprašala učiteljica in stisnila k sebi jokajočo deklico.
Katja je pokimala in glasno pihnila v robček.
»Najbrž imaš tudi ti svojega. Pokliči svojega brata in se prepričaj, če je z njim vse v redu.«
Katja je kot blisk planila kvišku. Seveda! Le kako se tega ni sama domislila. Stekla je v razred, poiskala v torbi telefon in se vrnila na hodnik. Nestrpno je vtipkala bratovo ime.
»Je z njim vse v redu?« je vprašala učiteljica, ko je Katja odložila telefon na klop.
»Da ima ravno uro angleščine je rekel. Ampak meni se je zdelo, da sem slišala brnenje avtomobilov,« je bila zaskrbljena Katja.
»No, kaj lahko bi bilo slišati avtomobile skozi okno učilnice,« se je brž znašla učiteljica in dodala: »Je pa živ in zdrav, kajne? In nihče ga ni ugrabil. To je sedaj najbolj pomembno … Slišiš, kakšen direndaj je v razredu? Ne bo dolgo. Samo še nekam skočim, nato pa se bomo pri pouku posvetili prav posebni temi.«
»Mami, nekaj ti moram povedati,« je tiho začela Katja, ko je odložila šolsko torbo in sedla k mizi.
»Po tvojem glasu sodeč gre za nekaj pomembnega. Imam prav?«
»V šoli smo se pogovarjali o laži.«
»No, in?« je bilo vse, kar je rekla mama. Snela je predpasnik in prisedla.
»Mami, vse se je začelo zjutraj, ko je Miha zamudil avtobus. Rekel mi je lažnivka in … Vsega sem jaz kriva,« je s težavo spravila iz sebe in planila v jok.
»Zlati moj otrok, ničesar nisi kriva!«
»Ampak, mami, ti ne veš …«
»Vse vem, Katja. Učiteljica me je poklicala v službo. Vse mi je povedala. Nisem klicala Miha, poklicala sem v šolo, kjer ga, seveda, ni bilo! Šele nato sem poklicala njega. Zdaj je v svoji sobi in razmišlja o svojem nespametnem ravnanju. Ne le da se je zlagal, tvojo majhno slabost je hotel izrabiti v svoj prid, ko je zahteval, da skupaj z njim lažeš tudi ti. Tega ne bi smel storiti. Ko pride oči iz službe, se bova morala z njim temeljito pogovoriti. Vse kaže, da ima fant težave. Tudi v šoli je popustil.«
»Se je zlagal, ker se je bal iti v šolo?« je zanimalo Katjo.
»Vse tako kaže. Toda laž je nekaj grdega. Z lažjo prizadenemo ljudi, še posebno najbližje, in tako ranimo njihovo zaupanje. Z lažjo nič ne pridobimo, le v vedno večje težave zabredemo.«
»Mami, vsak dan sem ti rekla, da sem imela v šoli spete lase, čeprav to ni bilo vedno res. Je to velika laž?« je plaho vprašala deklica.
»Ni majhnih ali velikih laži, Katja. Laž je laž. Obljubi mi, da boš vedno govorila po resnici.«
Katja je samo prikimala. Čez nekaj časa je z veliko zadrego vprašala: »Me imaš še vedno rada, mami?«
Lea je vzela hčerko v naročje in jo močno stisnila k sebi. »Otrok moj, na širnem svetu ni nikogar, ki bi te imel bolj rad kot jaz!«
»Tudi kadar nisem najbolj pridna?«
»Takrat še stokrat bolj, ljuba Katja. Takrat si najbolj potrebna moje ljubezni.«
KORENČAN, Palmira Melihen (zgodbe) Ognjišče (2012) 04, str. 52