Na sveti večer 24. decembra 1818, sta po polnočnici ob jaslicah v Oberndorfu na Salzburškem Joseph Mohr, kaplan in pisec besedila, in Franz Xaver Gruber, učitelj, organist in skladatelj, prvič zapela pesem Sveta noč, blažena noč (Stille Nacht! Heil'ge Nacht!). Ob tem jubileju so v Muzeju krščanstva na Slovenskem pripravili razstavo, na kateri sta predstavljena avtorja pesmi, zgodovina nastanka pesmi in njenega ‘čudežnega’ širjenja po vsej zemeljski obli.  »Njeno blagohotno besedilo tolaži, daje upanje, pomirjujoča glasba pa napisane besede povzdigne nad realni svet,« je v katalogu  razstave zapisala mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja. »Danes jo pojejo v svojih maternih jezikih številni narodi po svetu. V božičnem času jo prepevajo po cerkvah, domovih, na trgih, na koncertih. Ljudje jo poslušajo po radiu, televiziji, po pametnih telefonih, po internetu.« Vsem, ki jo pojejo ali poslušajo, se v srca naseli nekaj Božjega. Zato je ta preprosta skladba najlepša božična pesem.

JOSEPH MOHR (1792–1848)
Pisec pesmi, ki je prevedena v več kot 300 jezikov in narečij, je bil duhovnik, ki se je odlikoval pod svoji preprostosti, globoki veri in odprtem srcu za vse potrebne in stiskane. Rodil se je 11. decembra 1792 v revni četrti Salzburga  kot nezakonski sin. Mati Anna Schoiber je bila pletilja, oče Franz Mohr pa vojak. Po očetu je sicer dobil priimek, vendar je bil od rojstva zaznamovan. Stolni vikar Hiernle je odkril njegove talente in mu omogočil šolanje. Po maturi je vstopil v bogoslovno semenišče. Leta 1815 je prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je deloval najprej pri romarski cerkvi Mariapfarr pri Lugauu. Ob milostni podobi Marije z Otrokom in svetimi tremi kralji  je dobil navdih za pesem Sveta noč. Avgusta 1817 je prišel za kaplana v Oberndorf. Spoprijateljil se je s pet let starejšim Franzem Xaverjem Gruberjem, učiteljem, organistom in cerkovnikom v bližnjem Arnsdorfu, ki je hodil orglat v Oberndorf. O božiču leta 1818 ga je prosil, naj uglasbi njegovo pesem Sveta noč, kar je prijatelj v posebnem navdihu takoj storil. Po polnočnici v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu je pri jaslicah prvič zazvenela blaga in mila pesem, ki je osvojila srca vseh. Pela sta dvoglasno: Joseph tenor, Franz bas ob Josephovi spremljavi na kitaro. Septembra 1819 je Mohr odšel iz Oberndorfa in naslednja leta pomagal kot kaplan v raznih župnijah. Leta 1827 je postal vikar v župniji Hintersee, leta 1837 pa v Wagrainu, kjer je ostal do smrti 4. decembra 1848. Vse svoje premoženje je razdajal, edina materialna zapuščina je bila njegova kitara,  na katero je skoraj točno trideset let spremljal prvo izvedbo pesmi Sveta noč. Njenega zmagoslavnega pohoda po svetu ni dočakal.

FRANZ XAVER GRUBER (1787–1863)
‘Pisec’ melodije pesmi Sveta noč se je rodil 25. novembra 1787 kot sin tkalcev platna Josepha in Anne Gruber v Hochburgu  nedaleč od Oberndorfa. Starša sta mu dala ime Conrad, pri krstu pa je po svojem botru ‘prevzel’ ime Franz. Nadaljeval naj bi poklic družinski poklic. Že kot otrok je kazal veliko veselje do glasbe. Učitelj Andreas Peterlechner ga je brezplačno poučeval v glasbi in mu omogočil, da je končal učiteljišče. Prvo leto je služboval pri svojem dobrotniku, leta 1807 pa je nastopil službo učitelja, cerkovnika in organista v Arnsdorfu.  Še isto leto se je poročil s trinajst leta starejšo vdovo svojega prednika, da se je lahko vselil v cerkovnikovo stanovanje. Po njeni smrti se je poročil z eno svojih nekdanjih učenk, ki mu je rodila deset otrok, a samo štirje so odrasli.  Ljubezen do glasbe ga je povezalo z Josephom Mohrom, mladim duhovnikom v Oberndorfu, ki je bil odličen pevec in kitarist. Za božič leta 1818 je uglasbil njegovo pesem Sveta noč s šestimi kiticami, ki sta jo skupaj zapela po polnočnici pri jaslicah v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu. Po tej prvi izvedbi ob spremljavi kitare je Gruber kasneje napisal še orgelsko spremljavo. Leta 1829 je odšel za učitelja in cerkovnika v Berndorf pri Salzburgu. Njegova velika želja, da bi se bolj posvetil glasbi, se je izpolnila leta 1835, ko je dobil mesto zborovodje in organista v župnijski cerkvi v Halleinu,  kjer zelo poživil glasbeno življenje in ustvaril veliko novih skladb. Tam je deloval 28 let, dokler ni 7. junija 1863 umrl.  Po njegovih stopinjah sta šla dva sinova Franz in Felix.

OD ROJSTVA DO SVETOVNE SLAVE
Na starem šolskem poslopju, muzeju Svete noči, v Arnsdorfu, kjer je Franz Xaver Gruber služboval od leta 1807 do 1829, je spominska plošča  z napisom: Stille Nacht! Heil'ge Nacht! / Wer hat dich, o Lied, gemacht? / Mohr hat mich so schon erdacht, / Gruber zu Gehor gebracht, / Priester und Lehrer vereint. (Sveta noč, blažena noč! / Kdo te je, o pesem, naredil? / Mohr me je dobro zamislil, / Gruber storil, da se sliši, / duhovnik in učitelj združena.)
Časi, ko je najlepša božična pesem nastala, so bili zelo težki. Srednja Evropa je bila izčrpana in obubožana po Napoleonovih vojnah. Temu so se pridružile še naravne katastrofe. Aprila 1815 je izbruhnil vulkan Tombora na indonezijskem otoku Sumbava, kar je povzročilo neslutene klimatske spremembe. Leto 1816 je bilo v Evropi “leto brez poletja”. V nenehnem deževju in mrazu žito ni dozorelo. Zavladala je huda lakota. Izum tkalskega stroja leta 1786 je zadal smrtni udarec družinski tkalski obrti, s katero so se ljudje preživljali.
Stiske in težave ljudi je razumel Joseph Mohr, mlad duhovnik, ki je že kot otrok začutil težo življenja. Pred podobo Marije, ki je rodila Jezusa, je iz njegovega srca privrela pesem, ki tolaži in vliva upanje.  Preprosto, vsem razumljivo besedilo razglaša tolažljivo misel odrešenja iz stiske po Jezusovem rojstvu v vseh šestih kiticah. Njegova božična pesem je uspavanka za novorojenega Božjega Otroka. »Mili deček kodrastih las, spi v nebeškem miru,« je zapisal ob pogledu na podobo, ki ga je navdihovala. V slovenskem prevodu, ki je nam vsem v ušesih in v srcih, se to voščilo Novorojenemu glasi: »Spavaj, Dete, sladko.« Muzikolog Gottfried Gasparek je zapisal: »Pesem Sveta noč je napisana v vsem razumljivem nemškem jeziku, napev je ljudski v najboljšem pomenu besede, ritem spominja na dude sicilskih pastirjev. Čaru mile skladbe se ne morejo upreti celo ljudje, ki pripadajo drugim verstvom ali so brez vere. Gre namreč za to, da v njem odseva skrivnost božične zgodbe v preprostih besedah in motivih. Glasba je umirjena, ganljiva. Mnoge pesem gane do solz, drugim privabi na lice osrečujoč nasmeh. Pesem ni bogoslužna, temveč je pesem ljubezni do novorojenega Otroka. Je pesem miru in je nadčasovna. Pripada vsem ljudem sveta, ki so blage volje.«
Sprehodimo se skozi njeno zgodovino, ki se začenja leta 1816, ko Joseph Mohr, duhovni pomočnik v romarskem kraju Mariapfarr, dobi navdih za pesem s šestimi kiticami s tolažljivim sporočilom Božje ljubezni do preskušanih in trpečih ljudi. Na sveti večer, 24. decembra 1818, Joseph Mohr, kaplan v Oberndorfu, pohiti k prijatelju Franzu Xaverju Gruberju, učitelju, cerkovniku in organistu v Arnsdorfu, da pesem uglasbi za dva pevska glasova, zbor in spremljavo na kitari.  Po polnočnici v cerkvi sv. Nikolaja  jo ob jaslicah prvič zapojeta Gruber in Mohr, ki petje spremlja s kitaro.  Leta 1825 orglarski mojster Karl Mauracher izdela nove orgle v Oberndorfu.  Verjetno mu je na nove orgle Gruber zaigral Sveto noč, ki je bila izdelovalcu orgel tako všeč, da jo je ponesel rojakom na Tirolsko. Veliko zaslug za širjenje pesmi je imela družina Strasser iz Lainacha na Tirolskem,  ki se je ukvarjala z izdelovanjem rokavic. Kjer so svoje izdelke prodajali, so služili dodaten denar z igranjem in prepevanjem. Leta 1831 so na sejmu v Leipzigu pred velikim občinstvom prepevali pesem Sveta noč. Zapeli so jo tudi na dvoru pruskega kralja Friedricha Wilhelma IV. v Berlinu; postala je njegova najljubša božična pesem in takrat so jo zaradi izvajalcev imeli za tirolsko ljudsko pesem neznanega avtorja. Pevska družina Rainer  je Sveto noč prepevala na potovanjih po Evropi, o božiču leta 1839 so jo zapeli na ameriških tleh, v New Yorku.  V angleškem prevodu (Silent Night, Holy Night) leta 1859.
Sčasoma se je avtorstvo pesmi pozabilo. Razširilo se je mnenje, da je delo kakšnega slavnega skladatelja, kot je bil Michael Haydn (1737–1806). Na prošnjo dvorne kapele je Franz Xaver Gruber 30. decembra 1854 poslal pojasnilo (Authentische Veranlassung), kako je nastala ta pesem in priložil je prepis izvirnika. Med drugim je zapisal: »Bilo je 24. decembra 1818, ko je takratni oberndorfski kaplan gospod Joseph Mohr predal pesem Franzu Gruberju, organistu v takrat na novo ustanovljeni župniji sv. Nikolaja v Oberndorfu (tudi učitelju v Arnsdorfu) s prošnjo, da napiše primerno melodijo za dva glasova z zborom in za spremljavo na kitari. Omenjeni avtor melodije (torej Gruber) je še istega večera temu glasbeno izkušenemu duhovniku v skladu s prošnjo, enako izvirniku, ki je priložen pripisu, prinesel svojo enostavno kompozicijo, ki je bila še isti večer z odobravanjem predstavljena. Zapeta in zaigrana je bila s strani duhovnika gospoda Mohra (ki je bil dober tenorist) in organista Gruberja (bas).  Gospod J. Mohr je pesem spremljal na kitaro. Božična pesem je s pomočjo nekega Zillertalčana prišla na Tirolsko in nekoliko spremenjena izšla v Leipzigu v zbirki pesmi.« Med prvo svetovno vojno je na sveti večer leta 1914 na 50 km dolgi zahodni fronti zavladalo ‘božično premirje’: nemški, francoski in britanski vojaki so za kratek čas zapustili svoje strelske jarke, se srečali in si voščili ter skupaj vsak v svojem jeziku pesem Sveta noč, blažena noč.  Med drugo svetovno vojno, na sveti večer leta 1941 sta pesem skupaj zapela ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in angleški predsednik vlade Winston Churchil na balkonu Bele hiše v Washingtonu. Leta 2011 je Unesco pesem Stille Nacht, heilige Nacht uvrstil na seznam duhovne (nesnovne) kulturne dediščine Avstrije.

KRAJI, POVEZANI S PESMIJO SVETA NOČ

 MARIAPFARR
 
Ta romarski kraj je bil prvo službeno mesto mladega duhovnika Josepha Mohra.  Pred milostno podobo Marije z Detetom in Svetimi tremi kralji je leta 1816 napisal besedilo pesmi. V kraju je muzej,  posvečen romarski cerkvi in pesmi Sveta noč. 5. aprila 2018 je papež Frančišek romarsko cerkev povišal v (manjšo) baziliko.

ARNSDORF
   
V tem kraju je učitelj in organist Franz Xaver Gruber 24. decembra 1818 pesem uglasbil. V najstarejši še delujoči šoli v Avstriji, v kateri je Gruber poučeval v letih 1807–1835, je v gornjem nadstropju muzej, ki so ga leta 2011 temeljito prenovili.  V njem je tudi črna kuhinja Gruberjevega stanovanja ter zgodovinska učilnica z Gruberjevim pultom.

OBERNDORF
 
Kraj, ki leži okoli 20 kilometrov severno od Salzburga, je znan po vsem svetu zaradi prve izvedbe ‘najlepše božične pesmi’ Sveta noč, blažena noč v božični noči leta 1818 v cerkvi sv. Nikolaja. Cerkev, zgrajena blizu reke Salzach, je bila posvečena leta 1798. Po dveh katastrofalnih poplavah leta 1897 in 1899 je ni bilo mogoče rešiti. Leta 1906 so jo začeli rušiti. Na njenem mestu so v letih 1930–1936 zgradili sedanjo spominsko kapelo Svete noči.  V njej je nekaj opreme nekdanje cerkve.  Od leta 1953 je vsako leto na sveti večer ob petih pred kapelo spominsko slavje, ki privabi številne obiskovalce, da skupaj zapojejo pesem Sveta noč v njenem ‘rojstnem kraju’. Ob kapeli je v starem župnišču muzej Svete noči.  Ves adventni čas deluje v Oberndorfu poseben poštni urad s priložnostnimi znamkami in žigom.  Oberndorf in Arnsdorf povezuje lepo urejena sprehajalna pot. Na sveti večer se po njej vije procesija z baklami.

HALLEIN
 
V tem kraju, ki leži južno od Salzburga, je od leta 1835 deloval Franz Xaver Gruber, skladatelj nesmrtne pesmi Sveta noč kot učitelj, zborovodja in organist.  Tukaj je 7. junija 1863 umrl. Njegov grob je med mestno župnijsko cerkvijo in hišo, kjer je živel. V hiši je urejen muzej, ki je bil na novo odprt 28. septembra 2018.  V njem so na ogled razni Gruberjevi notni zapisi Svete noči in več variant njegovega pojasnila o nastanku pesmi, njegovi osebni predmeti, njegov portret in portret tretje žene Katarine, klavir in Mohrova kitara, na katero je igral pri prvi izvedbi pesmi.

SALZBURG

V glavnem mestu avstrijske zvezne dežele Salzburg  se je 11. decembra 1792 rodil Joseph Mohr in bil štiri ure po rojstvu krščen v salzburški stolnici.  V njej je bil leta 1815 posvečen v duhovnika. Znameniti ‘salzburški zvončki’ na dan pred božičem ob 7., 11. in 18. uri igrajo melodijo pesmi Sveta noč.

WAGRAIN

V tem kraju je Joseph Mohr deloval kot goreč dušni pastir od leta 1837 do svoje smrti 4. decembra 1848. Njegov grob je na krajevnem pokopališču levo od glavnega vhoda v župnijsko cerkev sv. Ruperta.  Na visokem železnem nagrobniku je upodobljen pri navdihnjenem zapisovanju pesmi Sveta noč. Nasproti cerkve stoji šola, ki so jo zgradili na Mohrovo pobudo in se imenuje po njem.

SVETA NOČ NA SLOVENSKEM

Na Slovenskem je bila pesem Stille Nacht, heilige Nacht prvič objavljena v nemškem jeziku in sicer vseh šest izvirnih kitic v pesemskem dodatku trojezičnega molitvenika Preces et hymni (Molitve in pesmi), ki ga je leta 1857 v Ljubljani izdal gimnazijski katehet Anton Globočnik. Dobro desetletje zatem so šolarji v Tržiču pesem prvič zapeli v nemščini, tamkajšnji kaplan Jakob Aljaž jo je kasneje prevedel v slovenščino. V svojih Pevskih spominih (1924) je Aljaž med drugim zapisal: »V Tržiču sem prvi vpeljal lepo Gruberjevo pesmico Stille Nacht, heilige Nacht, ki sem jo našel v neki nemški brošurici (dvoglasno), in naučil šolske otroke (nemško) – pozneje sem jo prestavil v slovenščino. Kasneje jo je natisnil Foerster  v Cerkvenem glasbeniku s popravljenim besedilom četveroglasno.« Leta 1879 je bil v katoliškem tedniku Zgodnja Danica prvič objavljen slovenski prevod pesmi z naslovom Pri jaslicah.  Avtor prevoda je bil pesnik Radoslav Silvester (1841–1923). Prevod je dokaj okoren, ker je skušal biti preveč zvest izvirniku. V adventu leta 1884 so dijaki višjih razredov frančiškanske gimnazije v Novem mestu  pripravili božični oratorij, pri katerem so zapeli tudi Sveto noč, seveda v nemškem jeziku. Med poslušalci je bil tudi duhovnik Ivan Šašelj, ki je zapisal: »Ko je zadonela ta krasna božična pesem iz mladih dijaških grl po dvorani, smo bili vsi ganjeni ob tej nenavadni do srca segajoči pesmi, saj smo jo slišali prvič. Prireditve se je udeležilo obilo novomeškega občinstva, meščanov in gospode. Kako so dijaki peli, si lahko mislimo, saj je bil njihov pevovodja p. Hugolin (Sattner),  ki je poučeval takrat na gimnaziji petje. Takrat pa Slovenci še tudi nismo imeli slovenskega prevoda.« Leta 1885 je skladatelj Anton Foerster v notni prilogi Cerkvenega glasbenika prvi objavil štiriglasni stavek z naslovom Pri jaslicah ter pod notami dodal pripombo: »Kakor uže naslov kaže, ne sme se ta pesem peti pri službi božji.« Po Aljaževem pričevanju naj bi Foerster objavil njegov nekoliko popravljen prevod. Leta 1904 je Franc Saleški Spindler v Ljudski pesmarici za nabožno petje v cerkvi, šoli in doma drugič objavil pesem z notami, ki pa še ni bila namenjena bogoslužju. Besedilo za to pesmarico je priredil Gregorij Pečjak (1867–1961),  profesor verouka na ljubljanskih srednjih šolah. Besedilo pesmi Sveta noč, blažena noč, kot ga pojemo danes, je torej njegova priredba.  Skladatelj Stanko Premrl  je v svoji Cerkveni pesmarici za mladino (1916) pesem že objavil med božičnimi pesmimi. Tudi v njegovi Cerkveni ljudski pesmarici (1928) je Sveta noč objavljena med božičnimi pesmimi.  Zdaj z njo začenjamo božično slavje pri polnočnici in pri vseh mašah na praznik Jezusovega rojstva. Z njo se v duhu preselimo na angelske poljane  in s pastirji počastimo Božjega Sina, ki je postal človeški otrok, da bi nas naredil za Božje otroke.

ČUK, Silvester. Sveta noč 200 let. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 1, str 50-57.

Tam na koncu ulice stoji stara, razpadajoča hiša. Sleherni dan grem mimo nje proti svojemu domu. Tik ob pločniku je ponavadi odprto okno in na njem sloni starka. Ko me je prvič vprašala z milim, a obupanim glasom: »Gospod, povejte mi, prosim, kateri dan je danes?«, sem bil skoraj nejevoljen. Potem sem se navadil in zdelo se mi je samoumevno, da sem se vedno za hip ustavil in razumevajoče odgovoril: »Danes je sreda, peti junij ...«
Je tako vprašala vsakega mimoidočega? Ne vem. Bil sem pač nekakšen govoreči koledar: merilec časa, ki ne obstoji, poslavljanje, ki bo nekega dne minilo. Takšnih ljudi je vse več.
»Danes je deseti avgust ...« Gledala me je in nikoli nisem vedel, zakaj sloni tam sama, čisto sama. »Danes je ...«
Popoldne pred svetim večerom. Meni tako drag čas, v katerem je sladko pričakovanje, droban drget spominov. S hitrimi koraki grem po isti dolgi ulici. Mrači se in prižigajo se luči kičasto okrašenega mesta. Ljudje, ki nemirno hitijo, tolikokrat prazni, naveličani življenja, tuji drug drugemu, se mi zdijo danes drugačni. Tam na koncu ulice se mi ustavi korak. Podzavestno pogledam v umazano, zaprto okno starkine hiše. Snežinke se lepijo na šipe. Stojim kakor da me je ustavila neznana sila. Nekje v globini duše se mi oglaša dejanje, ki se ga skoraj bojim. Vendar se obrnem in stopim proti velikim vratom hiše. Trudoma jih odrinem. Stojim na temačnem, zapuščenem hodniku. Na koncu so vrata brez hišnega zvonca. Potrkam. Morda počnem nekaj prepovedanega, neumnega in nesmiselnega ...
Vrata se počasi odpro. Pred menoj stoji starka, moja znanka tega dolgega leta. Zguban obraz spreleti čudna svetloba. Prepoznala me je. Zdaj sem skoraj zbegan. A rečem, kar morem mirno in samoumevno: »Gospa, ali veste, kateri dan je danes?« Gleda me dolgo, nemo. Za njenim hrbtom zagledam borno sobico in tam na steni ob štedilniku visi koledar. To je to - pomislim. Usoda je vedno enaka za slehernega izmed nas. »Danes je štiriindvajseti december ... Sveti večer!« Za hip nastane tišina. Drobne, izjokane oči starke zažarijo. V njih se prižge ogenj noči, prastare sile, ki lomi čas, zgodovino, trpljenje in smrt. Vsa se strese. Doumela je s poslednjimi močmi... »A res? ... Sveti večer?« Ustnice ji zadrgetajo. »O moj Bog - sveti večer!«
Starka stegne roki, da se skoraj prestrašeno umaknem. A hoče mi podati roko. Opravičujoče stopim čisto blizu k njej. Z obema rokama primem njeni hladni, trepetajoči. Je moja mati? Sestra? Nekje od daleč, iz vesolja prihaja resnica: ... Bratje in sestre v Kristusu. Preprosta resnica, da jo razumem prvič do kraja. In v tem trenutku se zgodi ... Rodi se Bog! Znova se rodi za nas - male, bedne, trpeče ljudi - izničene, a hkrati veličastno velike in nedoumljive. Obrnem se neizmerno srečen in miren. Čaka me prazno stanovanje. Nič za to. Nocoj se je Bog rodil pred polnočjo. Tedaj zaslišim trepetajoči glas starke: »Hvala vam, gospod!«
Hitro stopim na ulico. Nezavedno rečem glasno in hvaležno: »Hvala ti, Gospod!« Čudežna noč poje slavo v to enkratno življenje.
Stanislav

Ognjišče (2010) 12, str. 114

Sedel sem ob računalniku in se trudil, da bi za voščilo prijatelju skupaj postavil par besed, ki bi povedale nekaj več, ki bi dale vsaj zaslutiti, kaj mu ob njegovem praznovanju zares želim. Ni šlo. Moje misli so bile kot dan, ki se je počasi razgubljal v oblakih, dan, ki ga je veter stisnil ob zid.
Tisti trenutek se je zunaj nekaj premaknilo in mojo sobo je objela medla, a topla rumena svetloba.
Odvlekel sem se k oknu in občudoval čudež tega dneva, sonce, ki se je prebilo čez oblake, da bi, tik preden zdrsne čez obzorje, pobožalo mojo dušo. In sem umolknil. Umolknil in samo gledal, v hvaležni zamišljenosti, brez misli, brez besed.
Svet trenutek se rodi, ko se začne tišina.
Take svetosti, ki sem jo doživel tisti trenutek, je potrebovalo moje srce, da je našlo prave besede. Tisti trenutek mi je spremenil dan, postavil ga je v popolnoma drugačno luč. Ali bolje rečeno – nasploh v luč. V tihi očaranosti sem doživel svetost, ki sem jo potreboval. Svetost, ki jo potrebuje vsak človek. To je kot kruh za dušo, kot plašč za od hitenja in skrbi premraženo človeško srce. Čutiti svetost, ki ti je blizu, ki se te dotika. Čutiti svojo nevrednost in majhnost, svojo žejo po njej in zato neizmerno hvaležnost. In umolkniti pred vsem tem, ker je takrat človekovo srce prepolno dobrega, svetega, lepega …
Nekaj takega kot tisti sončni žarek je zame sveti večer. Večer, ko je Bog blizu, ko se Bog dotika človeškega srca. Večer, ki od človeka zahteva, da se ustavi in umolkne, da ne bi zdrsnil mimo njega.
Sveti večer se zame začne, ko se vse okoli hiše, morda pa kak trenutek tudi v njej, ovije v tišino. Ko pade mrzel mrak in se svet umiri. Ko se človek v sklanjanju nad jaslice, v obešanju okraskov na božično drevo, v mesenju kruha, v pripravi praznične mize, v blagosti kadila in blagoslovljene vode za trenutek s tišino pokloni skrivnosti svete noči. S tišino občudovanja in hvaležnosti, ker človek pred njo nima pravih besed. Ker jih ne potrebuje. Samo gledati mora. Gledati skrivnostnost Ljubezni, ki objema človekovo revščino kot otrok.
Vzeti si čas za tišino na sveti večer je zame sveta obveza. Tišino, ko okušam dobroto kruha. Tišino, ko postavljam božično drevo. Tišino, ko položim dišeč mah v moje navadno, vsakdanje okolje. Tišino, ko z veliko skrbjo postavljam figure iz oljkovega lesa. Tišino, ko se ob zadnji, najmanjši figuri zaustavim, jo v nerodni hvaležnosti pobožam s konicami prstov in jo postavim med Jožefa in Marijo.
Ta tišina. Verjamem, da je v njej moje upanje. Da se v njej na meni neznan način rodijo besede tolažbe za potrte. Da se tam skrivajo nasmehi za brezbrižne, sprava s sovražniki, ideje za naveličane, pot za tavajoče, čas za pozabljene. Zato je ta tišina sveta. Ker me poboža kot dlan nekoga, ki me ima rad. Ker mi dobro dene. Ker v meni naredi prostor, da se rodi Beseda. Ker me pomiri in pripravi, da se zavem, kolikšno srečo imam, da sem človek. Človek, ki ga ljubi Bog.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 73.

Pred vrati je božič, najbolj prisrčen praznik. Teden dni za njim se izteče staro in se začne novo leto. Premišljevala sem, kaj mi je prineslo staro leto. Najbolj me je prizadela bolezen, ki me je za dalj časa spravila v posteljo in sem se že počasi pripravljala na slovo d življenja. Potem pa mi je usmiljeni Bog poslal rešitev: pravo zdravilo, ki me je spet postavilo na noge.
“Nehvaležna si, ker se najprej spomniš na bolezen in se smiliš sama sebi!” sem si očitala. “Zakaj pa se ne bi najprej spomnila na ozdravljenje in se Bogu zahvalila za ponovno rojstvo?”
Na sveti večer se je zbrala vsa družina ob jaslicah, da opravi lep obred blagoslova doma. V hiši je tako lepo dišalo po kruhu, pečenem v kmečki peči, po svežem mahu in kadilu.
»Mama, ti ne boš šla z nami okrog hiše in drugih poslopij blagoslavljat, lahko se prehladiš. Bomo že sami to opravili,« me je družina, prvič odkar sem gospodinja, pustila v topli hiši. “Menda ja ne bom doma za polnočnico!” me je zbodlo pri srcu. Pa sem ostala doma brez vsakega ugovarjanja. Družina je vse leto morala veliko skrbeti za moje zdravje in ji ne smem nalagati novih bremen.
V prazni hiši sem sedela ob jaslicah in molila rožni venec. Večkrat sem se z mislimi preselila tako daleč, da sem komaj še vedela, kje sem in kaj delam. “Hvala ti, Božje Dete, vsako leto se na novo rodiš za nas, in hvala ti tudi za milost, da sem se ponovno rodila,” je molilo moje srce.
Nekaj tednov po novem letu se je bolezen vrnila, a tudi tokrat mi je Bog pomagal. Skozi vse leto so se vrstili vzponi in padci in kazalo je, da se ne bom rešila te neljube spremljevalke.
Hvaležna sem bila za vsak podarjeni dan in tako smo znova prišli v advent in pričakovanje Jezusovega rojstva.
“Letos bom pa šla k polnočnici, pa naj bodo še tako vsi proti,” sem obljubljala sama sebi.
Prišel je dan pred božičem in naš avto je popolnoma odpovedal. »Popravil ga bom po praznikih, ko bom dobil rezervni del,« je rekel mojster.
»Nič ne pomaga, mi bomo šli k polnočnici, ti boš pa doma ostala,« je na mojo veliko žalost odločil mož. Skoraj sem se sprijaznila s tem, a v grlu sem imela cmok od razočaranja. Spet bom sama doma namesto v cerkvi!
Ko smo na sveti večer opravili blagoslov doma, smo si na TV ogledali oddajo o svetem večeru v družini, ki je imela do cerkve tri ure hoda. Že zgodaj zvečer so se s prižganimi baklami spustili v dolino, po polnočnici pa jih je čakal naporen vzpon v hrib. Občudovala sem njihovo vztrajnost. “Če zmorejo oni tako daleč, bom tudi jaz zmogla premagati pot od nas do cerkve!” sem bila zelo odločna. Dobro sem vedela, da bo težko, a z božjo pomočjo bo šlo!
Res je bilo naporno. Noge so me komaj nosile, srce mi je v prsih močno razbijalo, zastajal mi je dih. Ko mi je bilo najhuje, sem prosila: “Marija, ti veš, kako je trpeti na poti, ko telo zahteva počitek, toplo posteljo, a si vztrajala v vseh naporih in težavah dolgega potovanja iz Nazareta v Betlehem z Jezusom pod svojim srcem. Daj meni nekaj te tvoje moči, da pridem do naše cerkve in nazaj domov.”
Ne znam povedati, kako je moje srce prekipevalo od sreče, ko sem stala ob jaslicah doma.
“Bila sem pri polnočnici! Marija, hvala ti za moč in pomoč!”

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 78.

Zgodnje petkovo popoldne je. Mož me je poklical iz službe: »Danes pridem domov prej, bomo šli po mah za jaslice. Jedel bom kar v službi,« je še dodal. Bila sem vesela klica, še bolj pa moževe odločitve.
Hčerka se je zbudila prej kot po navadi, kot da bi slutila nekaj lepega. Tako sva se lahko v miru oblekli. »Z očijem gremo po mah za jaslice,« sem ji povedala veselo novico.
»Vav, po mah gremo!« je poskočila in komaj čakala očkov prihod.
Odpravili smo se v bližnji gozd. Našli smo res lep mah, ob potoku pa nabrali še nekaj kamnov za jaslice.
Ko smo prišli domov, je Ana kar takoj hotela postaviti jaslice. Z možem sva ji razložila, da je do božiča še veliko časa, saj smo prižgali šele prvo svečko na adventnem vencu, mah pa se mora še malo posušiti.
Končno je dočakala dan, ko je mož iz omare na podstrešju prinesel glinene figurice za jaslice. Vsaka je bila zavita v papir, da se ne bi poškodovale. Ana je vsako sama odvila. Oči so ji žarele od navdušenja. Vsakič, ko je odvila novo, je vzkliknila: »Mami, glej, ovčka ... Oči, glej, osliček ... Glejta, Marija in Jožef ... Kako lep je Jezušček!« Vse je lepo položila na mizo in si jih ogledovala.
»Ana, letos bova midva sama postavila jaslice,« je rekel očka, »mama ima veliko drugega dela v pripravi na božični praznik.«
Lotila sta se dela. Očka je na lesen podstavek razgrnil mah, Ana pa je prinašala ovčke, pastirce, volička, oslička, nazadnje pa še Jožefa, Marijo in malega Jezusa. Za vsako figurico si je vzela čas in gledala, kam bi jo postavila. Bilo jo je veselje gledati. Zelo ponosna je bila, da ji je bila zaupana tako pomembna naloga.
Zvečer smo, kot po navadi skozi ves advent, v kuhinji sedli za mizo, prižgali svečke, molili, se pogovarjali in tudi zapeli. Tisti večer je bilo še lepše. Ana nama je povedala, da je bil zanjo ta dan čudovit, ker je lahko pomagala pri postavljanju jaslic.
Naslednje jutro naju je čakalo prijetno presenečenje. Ko sva prišla v dnevno sobo, kjer smo imeli postavljene jaslice, so ovcam delale družbo tudi hčerkine igračke: medvedek, žirafa, miška, mucek in kuža.
»Tudi moje živali so prišle pogledat Jezusa,« nam je hitela razlagat. »Zgodaj zjutraj sem se spomnila tega ... »Uh, pa še nekaj manjka,« se je spomnila in pohitela v svojo sobo. Precej časa je ni bilo nazaj.
»Le kaj bi bilo tako pomembno?« sva razmišljala.
Ana se je vrnila s kosmom vate v rokah. »Da malega Jezusa ne bo zeblo,« je dejala in ga skrbno pokrila. Pobožala sva jo in pohvalila njeno delo.
Tiste naše jaslice so bile res nekaj posebnega in vsak, kdor jih je videl, je pohvalil Anino zamisel.

J. Jemec, (zgodbe), v: Ognjišče 1 (2024), 84.

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

BLAGOSLOV DOMA
Lepa tradicija je, da na vse tri svete večere blagoslovimo in pokadimo svoj dom. Trije sveti večeri, 24. 12., 30. 12. in 5. 1., in trikrat blagoslov.
Kajenje je pokristjanjena šega iz predkrščanske dobe: že v starem Rimu so, ko se je sonce spet ‘pomladilo’, škropili in kadili svoje domove. Še prej, v starih kulturah, sta bila ogenj in voda v obredih znamenje očiščevanja. Šego so prevzeli kristjani in jo prenašali iz roda v rod. V lončeno ali kovinsko posodo so nasuli žerjavico, čeznjo pa blagoslovljeno zelenje z butare/oljke od cvetne nedelje in blagoslovljeno cvetje s procesije ob svetem Rešnjem telesu (telovska procesija). Ponekod so uporabili smrekove veje in nekaj smrekove smole, drugod pa brinje.
Ob molitvi rožnega venca so obhodili hišo, kmetijska in druga gospodarska poslopja (mline, žage ...), njive in polja. Babice in dedki bodo vedeli povedati, da so včasih v starih kuhinjah ostanek potresli kar na “šporget”, ki je bil vedno vroč, in je po sladkem dišala vsa hiša. Pravo kadilo pri blagoslovu domov uporabljamo šele v zadnjem času.
Navada blagoslavljanja domov je prelepa, da bi jo pozabili. Nič pa ni narobe, če jo malce prikrojimo našim časom in potrebam. Šege so se vedno spreminjale in oblikovale.

Kaj potrebujemo za blagoslov in kajenje doma?

• blagoslovljeno vodo (dobimo jo v vsaki župnijski cerkvi nekje blizu vhoda)
• posušeno zelenje z butare ali brinove oz. smrekove veje ter koščke smole ali pa kadilo (kupite ga lahko v naših knjigarnah)
• žerjavico ali oglje (ki ga je prav tako mogoče kupiti pri nas – marsikdo ne ve, kaj so črni krogci, nekakšni žetončki – ne, to ni kadilo, oglje je!)

Kropilnik napolnimo z blagoslovljeno vodo. Če kropilnika nimamo, blagoslovljeno vodo nalijemo v lepo posodico ali kozarec ter vanjo pomočimo smrekovo ali oljčno vejico.

V kadilnico (če je nimate, uporabite keramični krožnik, ponev …) položimo prižgano oglje (tisti črn žetonček dobro razpihamo, da močno zažari), potem pa nanj potresemo kadilo. Hitro bo zadišalo.

Če ste obiskali otroško polnočnico, h kateri ste nesli blagoslovit figurico Jezuščka, je smiselno, da blagoslov doma opravite kmalu po prihodu iz cerkve. Če greste k maši opolnoči, pa blagoslovite prej. Pripravite vse potrebno, zberite se pri družinski mizi ali pri jaslicah. Najprej se pokrižajte, zapojte, nekdo od staršev naj kratko pove, kaj se bo sedaj zgodilo. Manjši otroci lahko nosijo blagoslovljeno vodo, večji kadilnico. Ponekod je navada, da se nese tudi kruh ali križ iz bogkovega kota. Pri jaslicah se pokrižajte, zapojte, nato pojdite po prostorih, pokropite jih ter dodajte svojo prošnjo. V kuhinji: Dobri Bog, blagoslovi vse dobro, kar v kuhinji pripravljamo, daj, da bomo zdravo jedli in varno kuhali. Pri vhodu: Blagoslovi, Gospod, vse ljudi, ki prihajajo k nam, daj, da bodo radi prihajali in veseli odhajali. V otroških sobah naj otroci povedo svoje prošnje, pokropijo svoje postelje in pisalne mize. Med obhodom lahko pojete božične pesmi. Obhod končajte pri jaslicah, v katere položite Jezuščka. Zmolite veseli del rožnega venca ali vsaj desetko: ki si ga Devica rodila.

Prostor ob jaslicah lahko uredite tako, da bodo manjši otroci med molitvijo lahko zaspali ob novorojenem Jezuščku. Če imate v hiši peč ali kamin, ostanek kadila stresite na ogenj. Če si želite bolj ustaljenih molitev, pa preberite knjižico Družinsko bogoslužje.

Na naših policah dobite raznovrstno kadilo, pa miro in druge božične dišave, oglje, različne kadilnice ter stekleničke za blagoslovljeno vodo.

Drevo mira raste v Afriki in na Arabskem polotoku. Gosto smolo pridobivajo iz prerezanega drevesnega lubja. Z destilacijo smole nastane eterično olje. Če zaradi majhnega prostora, pljučnih obolenj, preobčutljivega senzorja za dim ali kakega drugega razloga svojega doma ne morete pokaditi, pa bi si vseeno želeli, da vaš dom napolni prelesten božični vonj, uporabite dišave, ujete v olja, kot je perujski balzam.
Na sveti večer lahko ob jaslicah otrokom pripovedujemo, kako smo mi kot otroci praznovali božič. Lahko jim tudi prebiramo zgodbe iz knjige Zgodbe za advent in božič. Prelepo je, če otroci zaspijo ob jaslicah.

oglejte si tudi druge namige iz priloge:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

Kako živeti advent danes (3 - Izdelovanje voščilnic)

Kako živeti advent danes (4 - Božična devetdnevnica)

Kako živeti advent danes (5 - Postavljanje jaslic)

Kako živeti advent danes (6 - Skupaj kuhamo in pečemo)

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Jezusovo rojstvo je največji dogodek v zgodovini človeštva. O njem pišeta evangelista Matej in Luka. Ob njunem pričevanju so vzniknile mnoge legende, ki skušajo to prikazati na poljuden način. Zanima me, kolikšna je vrednost legend? (Martin)

Mnogi zmotno menijo, da je legenda isto kot pripovedka ali pravljica, kar pa ne drži. Legenda (lat. legendum, kar se mora brati) se je v prvih krščanskih časih imenovala knjiga, iz katere so brali odlomke iz življenja mučencev in svetnikov. V srednjem veku je bila najbolj znana Legenda aurea (Zlata legenda), zbirka svetniških življenjepisov, ki jo je sestavil Jakobus de Voragine (1228-1298). Zgodovinsko zanesljiva poročila o svetnikih je dopolnil s pričevanji o njihovem češčenju in priprošnji med vernimi ljudmi. Lahko bi rekli, da je legenda v nekem smislu ‘poljudna’ razlaga neke resničnosti. To velja tudi za skrivnost Jezusovega učlovečenja in rojstva. Božične legende so žive slike, razlage veselega oznanila, da je Bog postal človek. (sč)

Razne tedenske revije, domače in tuje, so že od začetka novembra »božično obarvane«. Veliko je ponudb za praznični okras dóma, vključno z jaslicami, receptov za peciva ipd., kar obogati predvsem trgovce. Nekdaj je bil advent čas poglobljene duhovne priprave na Božič. (Ema)

Božično veselje, ki ga ponujajo revije, katere omenjaš, ne pride do srca. Zviti trgovci so tihi in vsebinsko bogati adventni čas prekrstili v »veseli december«! Na praznik Jezusovega rojstva se je treba duhovno pripraviti. Nekdaj je duhovna priprava obsegala obiskovanje adventnih jutranjih maš (zornic), h katerim je šel vsaj en član družine iz vsake hiše. K zunanjim pripravam na božični praznik pa spada pripravljanje jaslic, kar je bilo nekdaj opravilo moških, ter pospravljanje domov in skrb za praznične dobrote, s čemer se je ukvarjal ženski svet. Zadnje čase so se za lepo družinsko pripravo na Božič uveljavili adventni venci s štirimi svečami, ki se postopno prižigajo na štiri adventne nedelje. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2008) 12, str. 69