Sveto velikonočno tridnevje, ki pomeni višek krščanskega bogoslužnega leta, se prične z mašo v spomin Jezusove zadnje večerje na veliki četrtek. To je bila judovska obredna večerja za praznik pashe (velike noči), ki so jo praznovali na predvečer 14. nisana v spomin na izhod iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom. Ta večer je vsaka družina darovala jagnje v spomin na rešitev Izraelcev iz Egipta. Jagnje so jedli pečeno na ognju z grenkimi zelišči in opresniki. Ta nekvašeni kruh je bil spomin na hitre priprave na izhod, spominjal pa je tudi na prvi kruh iz novega žita, ki so ga spekli Izraelci po prihodu v Kanaan – obljubljeno deželo. Pri večerji so spili tudi dve obredni čaši vina. Jezus nam je pri svoji pashalni večerji podaril evharistijo – kruh večnega življenja. – Ob ‘jedilniku’ judovske pashalne večerje se bomo na kratko seznanili, kakšna je bila prehrana ljudi v Jezusovem času in v svetopisemski dobi.

HRANA V DRUŽINI
Za preproste ljudi sta bili hrana in obleka vedno glavna skrb. »Ne skrbite za svoje življenje,« je rekel Jezus, »kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli« (Mt 6,25). Vedel je, kako hitro si v skrbeh, ko je stvari komaj za preživetje. Tako je v svetopisemskih časih živela večina. Zaradi nezanesljivih padavin, suše in raznih drugih nadlog je bil pridelek vedno negotov. Na lakoto so računali kot na običajen del življenja. Izraelci so prihodnjo zlato, mesijansko dobo videli kot dobo obilja, ko bo vsega več kot dovolj. Ko je Mojzes vodil Izraelce iz Egipta skozi puščavo, je ljudstvo nekoč v sinajski puščavi godrnjalo nad Mojzesom zaradi slabe hrane, rekoč: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega« (2 Mz 16,3). Iz tega se da sklepati, da prehrana v Egiptu v 2. tisočletju pred Kr. ni bila slaba in da so jo uživali v obilni meri, poleg kruha in drugih reči tudi meso. V Palestini je bila hrana bolj vegetarijanska: kruh, sadje in sočivje, za pijačo pa voda. V raznih dobah pa se je to spreminjalo, ker življenjska raven ni bila vedno enaka. V dobi kraljev so na dvoru in pri bogataših zavrgli skromnost, ljudstvo pa je po sili razmer moralo biti zadovoljno s preprosto hrano. S tem pa seveda ni rečeno, da niso nikoli uživali mesa. Poznali so številne vire hrane: v glavnem žitarice, sadje in zelenjavo. Osnovni del prehrane pa je bil kruh. Beseda ‘kruh’ v Gospodovi molitvi očenaš pomeni hrano v celoti – ne le telesno, ampak tudi duhovno. Jezus je sam sebe imenoval ‘kruh življenja’, kar pomeni ‘hrana življenja’.

VSAKDANJI KRUH
Poglavitni vir prehranjevanja je bil v stari zavezi v Palestini, pa tudi v Egiptu in Mezopotamiji kruh. Pekli so ga iz pšenične in ječmenove moke, včasih so uporabljali tudi piro. V stari dobi so gotovo, vsaj v Palestini, revni ljudje jedli ječmenov kruh. Pet hlebov takega kruha z dvema ribama je dal Jezusu deček ob čudežni pomnožitvi kruha (Jn 6,9). Za pripravljanje kruha so zrnje najprej prebrali v plitvi košari, nato so prečiščeno zrnje zmleli. Najbolj preprosto je bilo to, da so zrnje zdrobili v domačih možnarjih ali žrmljah, kar je bilo moško delo. V starih časih so to naredili tako, da so ga drobili na vrtilnih ročnih mlinih: spodnji kamen je bil pritrjen, zgornji kamen, nekoliko manjši, pa je imel vdelan lesen ročaj, ki ga dve ženski držita v roki in z njim gornji kamen vrtita. Zrnje se spušča skozi odprtino sredi gornjega kamna. Druge oblike so bile oslovski ali vodni mlini, ki jih poganjata moč osla ali vode.
Za vsako peko so zamesili testo iz štiridesetih litrov moke (prim. Mt 13,33) in vode (včasih tudi oljčnega olja). Svež kvas so imeli le malokdaj, zato so v novo testo zamesili kos kvašenega testa od prejšnje peke in vse skupaj pustili vzhajati. Preden so pekli, so kos testa odrezali in ga pustili za prihodnje ‘kvašenje’. Kruh so pekli v obliki ploščatih pogač. Ko je bil svež, je bil dober, vendar se je hitro posušil. Priljubljeno nadomestilo kruhu je bila pražena pšenica. Sveže klase so položili na železno ploščo nad ogenj in jih pražili, da so zrna popokala. Kruh so pekli na več načinov. Pastirji in popotniki so si delali podpepelnjake: testo so dali pod žareč pepel in ga zagrebli. Domača peka je bila skrbnejša. Imeli so več tipov ‘krušnih peči’. Dva glavna: lončena, vzbočena plošča, postavljena na kamne, pod njo se je zakurilo; druga pa je bila nekakšen vrč iz železa, bakra ali kamna, približno 1 meter visok in brez dna. Pod tem vrčem so zakurili in ko so bile stene vroče, so nanje prilepljali (od zunaj ali od znotraj) testo. Pekarska obrt je morala biti v Kanaanu že zelo zgodaj razvita. Dokaz za to je dejstvo, da imamo v egiptovskem jeziku mnogo kanaanskih izrazov iz pekarstva. V Svetem pismu se omenja samostojna pekarska obrt šele pri preroku Jeremiju (Jer 37,21).

SADJE IN ZELENJAVA
Drugi pomembni del prehrane je predstavljalo sadje. Vinska trta je dajala ne samo mošt. Veliko grozdja so še svežega pozobali ob trgatvi, še več so ga posušili in uporabljali kot rozine. Prav tako so tudi smokve jedli sveže, jih sušili in stiskali za smokvine kolače. Ko je Abigajila oskrbela Davidove može z živežem, jim je dala “dvesto hlebov, dva meha vina, pet pripravljenih ovc, pet mernikov opraženega zrnja, sto posušenih grozdov in dvesto smokvinih kolačev” (1 Sam 25,18). Posušeni grozdi in smokvini kolači so bili še posebej uporabni na potovanju. Dateljev Sveto pismo izrecno ne omenja, vendar so gotovo uspevali. Ko je Jezus v tednu pred svojo smrtjo (na našo cvetno nedeljo) prihajal v Jeruzalem, mu je množica v pozdrav mahala s palmovimi vejami (Jn 12,13). Datelje so uporabljali tudi za posebno omako, v katero je med velikonočno večerjo vsak pomakal svoj kruh. Omako so naredili iz dateljev, smokev, rozin in vinskega kisa. Tudi oljke (olive) so jedli sveže ali vložene v slani vodi. Najvažnejše pa je bilo to, da so iz njih pridobivali oljčno olje, ki so ga uporabljali pri kuhanju. Na voljo so imeli tudi granatna jabolka, mandlje in pistacije, limone pa šele v novozaveznem času. Imeli so tudi precej sveže zelenjave in sočivja. Bob, lečo in grah so posušili in hranili v vrčih. Gojili so čebulo in por, melone in kumarice. Zelenjavo so uporabljali pri kuhanju juhe. Ezav je svojemu mlajšemu bratu Jakobu prodal prvorojenstvo za skledo rdeče leče (1 Mz 25,29-34). Na voljo so imeli tudi domače izdelke. Mlečne izdelke so poznali v vseh oblikah: navadno in kislo mleko, sir in surovo maslo, ki pa so ga bolj malo uporabljali, ker v vročem podnebju ni obstalo. Mleko so hranili v mehovih. Navadno je bilo to kozje mleko ali pa tudi ovčje in kravje. V novozaveznem času se ljudje gojili kokoši in jajca, cvrta na oljčnem olju, so bila priljubljena jed.

MESO IN RIBE
Meso ni bilo vsakdanja hrana v Palestini. V navadi je bilo ovčje in kozje meso, za hrano pa so lovili tudi ptice. Premožnejši ljudje so se v starozaveznih časih hranili z jagnjetino, teletino in govedino. Oče izgubljenega sina je od veselja ob njegovi vrnitvi pripravil gostijo – zaklali so pitano tele (Lk 15,13). Meso so navadno kuhali. Pečeno jagnje za velikonočno praznovanje je predstavljalo izjemo. Preprosti ljudje so jedli meso le ob slovesnih prilikah: za družinske praznike, na slavjih, na gostijah, če je bil gost v hiši ali ob posebnih daritvah v krajevnem svetišču. Ob tej priložnosti se je zbrala cela družina in v znamenje svojega obnovljenega prijateljstva z Bogom pojedla del mesa živali, ki so jo svetišču darovali. Glede uživanja mesa je Mojzesova postava strogo ločila ‘čiste’ in ‘nečiste’ živali (3 Mz 11,2-23). Nečiste so bile kopenske živali, ki ne prežvekujejo in nimajo preklanih parkljev, vodne živali brez plavuti in luskin, ptice roparice in plazilci. Ne smejo jih jesti ali darovati. Za nečiste so jih proglasili iz več razlogov: da so zavarovali zdravje ljudi, kajti meso nečistih živali, zlasti svinj, je bilo pokvarljivo; verjetno pa tudi zato, ker so veljale za demonska bitja, ali pa so jih darovali v kultih sosednjih poganskih ljudstev. – Uživanje mesa ni bilo dovoljeno jesti šele po vesoljnem potopu, kakor so nekateri sklepali iz 1 Mz 9,4 – tu je bilo le prepovedano uživanje krvavega mesa (kri je morala odteči).
Ribe so bile v novozaveznem času pomembna prehrana (med dvanajstimi Jezusovimi apostoli je bilo sedem ribičev). Majhne ribe so posušili, jih osolili in jedli s kruhom, kakor takrat, ko je Jezus nasitil 5000 mož (Mt 14,17), ali pa so jih spekli na odprtem ognju in jih takoj pojedli; tak zajtrk je pripravil vstali Jezus učencem po čudežnem ribolovu na obali Galilejskega jezera (Jn 21,9).

SLADILA IN ZAČIMBE
Izraelci niso imeli sladkorja. Jedi so si sladili z medom divjih čebel. O pravem čebelarstvu stara zaveza ne govori; divji med pa so celo izvažali. Izdelovali pa so še eno vrsto ‘medu’: s kuhanjem dateljev in zrn rožičevcev so izdelovali sirup.
Kot začimbo so uporabljali v prvi vrsti olje. Živalske masti, goveje in ovčje, so veliko uporabili za daritve, ker je mast veljala pri daritvi za najvažnejši daritveni del. Uporabljali so predvsem oljčno olje, saj je bila Palestina že od nekdaj ‘dežela oljk’. Za začinjanje jedi so uporabljali sol. Ob jugozahodnih obalah Mrtvega morja je bila obilica kamene soli, sol pa so pridobivali tudi z izhlapevanjem vode. Sol je bila zelo pomembna za konserviranje jedi: v Magdali ob Galilejskem jezeru je bila v novozaveznem času glavna obrt soljenje rib. Kot začimbe so uporabljali še razna zelišča, ki so dajala jedem močno aromo in prijeten okus. Redkejše začimbe, ki so jih uvažali iz Afrike in Azije, so si lahko privoščili samo bogati.

PIJAČE
V Palestini ni bilo nikoli izobilje vode, zato je bila zelo v čislih. Obilica vode pomeni blagoslov in je simbol mesijanske bodočnosti (Iz 43,20). Najbolj je bila cenjena ‘živa voda’, tj. voda iz studencev, ki pa jih je bilo v deželi malo. Zato so bile lastninske pravice glede vodnjakov zelo važne, zlasti v krajih z mnogimi pašniki. Egipčani so že v 2. tisočletju pred Kr. izkopali ob svoji vojni cesti v Palestini postaje vodnjakov (kot današnje bencinske črpalke). Za navadno uporabo so zbirali vodo v odprtih ‘ribnikih’ in deževnico v cisternah. Takih, v skalo vdolbenih jam je včasih imela ena hiša več. Cisterne so imeli tudi na polju za namakanje. Voda je bila osnovna tekočina, ki so jo uporabljali pri kuhanju, za pitje pa ni bila preveč dobra. Voda iz vaškega vodnjaka ali studenca je bila navadno dovolj varna. Zbirali so jo v poroznih lončenih vrčih, kjer je zaradi počasnega izhlapevanja ostajala hladna. Voda iz domačega zbiralnika pa je bila vse prej kot zdrava. Ker je prihajala s strehe in se po žlebovih stekala v cisterno, je bila pogosto umazana in polna bolezenskih klic. Tudi v rimskih časih, ko je voda v mesto pritekala po vodovodu ali cevovodu, za pitje še vedno ni bila primerna.
Boljše so bile druge pijače. Med temi je bilo mleko, ki ga je navadno dajala domača koza. Najbolj razširjena pijača pa je bilo vino. Palestina je bila od nekdaj vinorodna dežela. Ogledniki, ki jih je Mojzes poslal v kanaansko deželo (Palestino), so v Eskolski dolini odrezali vejo vinske trte z grozdom ki sta ga dva nosila na drogu (4 Mz 13,23). Svež mošt so v času trgatve iz grozdja iztisnili naravnost v čaše. Večji del pa so ga, da je obstal, pustili prevreti. Prvo vino v letu so naredili iz mošta, ki se je izločil pri tlačenju grozdja v stiskalnici, drugo pa, ko so ostanek v stiskalnici do konca iztisnili. Zrelo vino so hranili v velikih ozkih amforah, katerih dno je bilo zašiljeno tako. da so jih lahko potisnili globoko v zemljo ali pesek, da je ostalo hladno. Navadno pa so vino hranili v kožastih mehovih. Pri pitju ga prvotno niso mešali z vodo. To navado je prinesla grška kultura. Pač pa so vino mešali z raznimi dišavami, včasih z žolčem ali miro in tako dobili pijačo, ki je lajšala bolečine (to so ponudili Jezusu pred križanjem – Mt 27,34). Z vinom, ki so mu primešali oljčno olje, so čistili in zdravili rane (usmiljeni Samarijan je v rane oropanega moža vlil vina in olja – Lk 10,34).
Poleg vina pa se v svetopisemskih deželah stare zaveze omenja tudi pijača ‘šekar’, čemur danes arheologi pravijo pivo. Na kak način so ga izdelovali v Palestini, sicer ne vemo, pač pa je poznano izdelovanje te pijače v Babiloniji. Tam so ga kuhali iz divje pšenice in ječmena. Tudi egiptovsko pivo je bilo iz ječmena. Dodajali so mu še druge sokove in razne dišave. Pivo je bilo močna alkoholna pijača. V Egiptu so ga zlasti v dobi novega imperija mnogo uživali. Evangelist Luka poroča, da je Gospodov angel napovedal Zahariju o njegovem sinu Janezu Krstniku: »Vina in opojne pijače ne bo pil« (Lk 1,15). Ta opojna pijača bo pač pivo.

KUHANJE IN OBROKI
Hrano so navadno kuhali tako, da so jo v loncu nad ognjem zavreli. Nekatere jedi so cvrli na olju, kruh pa so pekli. Poznali so različne načine. Najpreprostejši je bil, da so v tla skopali luknjo, v njej zanetili ogenj, nato pepel odstranili in ob straneh jame pritrdili tanke ‘palačinke’ testa. Včasih so v ogenj položili kamne: ko je bilo testo pripravljeno, so razbeljene kamne pobrali iz ognja in nanje položili testo, da se je speklo. Včasih so nad ogenj poveznili plitvo lončeno skledo in nanjo postavili testo. Premožnejše hiše so imele lončene peči. V rimskih časih so iznašli razdeljeno peč, pri kateri je bil ogenj ločen od prostora za kuhanje. Mnoge vrste zelenjave (npr. kumarice) so jedli surove, lečo in fižol so kuhali v vodi ali olju. Koruzno kašo pa v vodi s soljo in maslom.
V domovih navadnih ljudi so bili obroki zelo preprosti. Pravega zajtrka niso poznali. Včasih so kaj malega pojedli med potjo na delo. Za glavni obrok so imeli kruh z oljkami in morda tudi sadje. Zvečer so jedli dušeno zelenjavo s kosom kruha, ki so ga pomakali s skupno posodo. Večerjo so v družini zaužili skupno. Drugače je bilo v hišah premožnejših ljudi: več je bilo skrbno pripravljene hrane z obilico mesa.

VEDENJE PRI JEDI IN GOSTOLJUBJE
Tudi pri skromnem obedu orientalec upošteva pravila olike. V evangeliju (Lk 7,44) beremo, da so si Judje pred jedjo umili roke, včasih tudi noge. K slovesnemu obedu so morali priti v posebni ‘svatovski’ obleki (Mt 22,11). Pri jedi so sedeli s prekrižanimi nogami na tleh, zato na splošno niso uporabljali miz. Te pa so imeli knezi in odličniki. Pozneje, v grško-rimski dobi, so pri mizah na blazinah ali preprogah ležali. To se predpostavlja tudi pri Jezusovi zadnji večerji (Lk 22,14). Pred jedjo so pobožni Judje molili (1 Sam 9,13). Ta običaj so prevzeli tudi kristjani. V Apostolskih delih beremo, da je apostol Pavel ob viharju na morju zjutraj “vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti” (Apd 27,35).
Orientalec je zelo gostoljuben. Vse stori in žrtvuje, da gostu postreže, včasih celo preko svojih gospodarskih zmožnosti. Prihod gosta pomeni za šotor ali hišo praznik. Hišni gospodar pozdravi gosta z izbrano vljudnostjo. Pripravi mu takoj okrepčilo. Šele ko se je gost okrepčal, ga vpraša, kdo je in kam je namenjen. Lep zgled starozavezne gostoljubnosti je dal očak Abraham (1 Mz 18,1-8). Tudi v Jezusovem življenju opažamo, da je bila v njegovem času gostoljubnost na isti višini, saj so ga vabili v goste celo njegovi nasprotniki (Lk 7,36 sl.). In nikakor ni bilo proti pravilom olike, da se je Gospod sam povabil v goste k cestninarju Zaheju (Lk 19,5). Nasprotno, s tem je počastil in odlikoval hišnega gospodarja. Orientalec je zelo družaben, družabnost mu je življenjska potreba. To je deloma tudi razlog njegove gostoljubnosti. Rad gre na obisk k sosedu in prijatelju, ne samo zaradi postrežbe, jedi in pijače, ampak tudi zato, da ga v nesreči tolaži, da obišče bolnika, da se z njim porazgovori, razvedri. V zgodbah Svetega pisma se znanci radi sestajajo pred hišo, na trgu, pri mestnih vratih, pri studencu, ko pridejo zajemat vodo ali napajat živino. Tako je zanje vsak dan majhen praznik.

ČUK, Silvester. Hrana in pijača v Svetem pismu. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 56, št. 4, str 50-57.

Kategorija: Priloga

Sem mlad moški. Nimam dekleta. oziroma žene, sem samski. Moja težava je samozadovoljevanje. Krščanska vera pravi, da je to greh. Da s tem početjem žalimo Boga. Po drugi strani pa mi je zdravnik sporočil, da je masturbiranje nekaj normalnega, življenjskega, naravnega in, da ni dobro za zdravje, če tega ne počnemo. Boga imam rad (vsaj upam tako) in ga ne želim žaliti. Po drugi strani se ga bojim. Zdravje mi je pomembno, včasih celo enako močno kot Bog. Nekajkrat sem že imel večmesečni post s samozadovoljevanjem (največkrat prav v času od pepelnice do velike noči). Vedno se tudi spovem tega greha. Po samozadovoljevanju čutim hudo krivdo, imam slabo vest in me je strah Božje kazni. Velikokrat me samozadovoljevanje pripelje čez čas tudi do gledanja pornografije. Po drugi strani pa me je strah, da škodujem svojemu zdravju, telesu, ker ne masturbiram. V resni zvezi še nisem bil. Na spletu sem že prebral zgodbe razočaranih ljudi, ki so zalotili svoje partnerje pri masturbaciji. Torej obstaja velika verjetnost, da človek to prenese tudi v resno zvezo ali celo v zakon. Kaj mi svetujete? Prepričan sem, da nisem edini samski moški, ki se sooča s to dilemo.
Alen

Naj vam najprej čestitam za pogum, da ste to pismo tako iskreno napisali. Ob tem ste, kot ste na koncu sami zapisali, ubesedili težavo, ki je skupna velikemu odstotku človeške družbe, pri čemer sicer prevladuje moški del, a tudi ženski ne zaostaja prav veliko. To razbiramo iz raziskav, ki merijo tako navado samozadovoljevanja kot tudi uporabo pornografije.
Skratka, imate prav: še zdaleč niste edini s to dilemo, je pa s samozadovoljevanjem še vedno povezan tabu, kar je dobro in slabo. Dobro je zato, ker je za določene stvari bolje, da ostanejo v intimi vsakega človeka pred Bogom. Ne zato, da bi kaj skrivali, ampak zato, da se zavedamo, da so nekatere stvari pač svete, ampak o tem kasneje. Slabo pa seveda je zato, ker potem težko najdemo primernega sogovornika: spovedniki zadevo najraje preskočijo (tako smo bili tudi naučeni v zadnjih desetletjih), večini ljudi je nerodno, strokovnjaki pa razlagajo, kot ste sami opazili, da gre pri tem za zdravju koristno prakso.
Ker se bi tudi sam uvrstil v starostno kategorijo, s katero ste opisali sebe, se dobro spomnim, kako smo že v osnovni šoli (nekje v petem razredu), od nekega aktivista izvedeli, da se je treba samozadovoljevati, ker je to dobro za telo: redna spolna aktivnost naj bi pri moških preprečevala težave s prostato na starost, povečevalo naj bi raven endorfina v krvi in nasploh izboljševalo imunski sistem. To so informacije, ki jih nisem šel nikoli preverjat, a so nam bile ‘servirane’ od mladih let, in to skupaj s pogledom na “spolnost kot šport”, “pornografijo kot zabavo”, “telesom kot predmetom” in “zdravjem kot svetinjo”.
Vse to je do neke mere celo res (razen tisto o pornografiji), nikakor pa ni to vse. Če se znajdemo sredi družbe, ki ‘trobi’ te vrednote, pa jih hitro tudi sami prevzamemo, in potem imamo težave. Iz tistega, kar lahko razberem iz vašega pisma, ter glede na to, da so to splošne težave današnjega sveta, si mislim, da lahko širši pogled na spolnost predlagam tudi vam.
Spolnost je namreč izjemno kompleksno področje, kar bi nas moralo opozoriti, da tudi samozadovoljevanje ni tako nedolžno, kot si marsikdo misli. Ko se poklicno srečujem s tem vprašanjem, poskušam vsakemu posebej dopovedati, da odnos do samozadovoljevanja pove zelo veliko o vsakem izmed nas. Ne gre namreč le za “skrb za zdravje”, za neko “ločeno dejanje, ki nima nobenega pomena”, na drugi strani pa tudi ne gre za “v nebo vpijoč greh, ki kliče po Božjem maščevanju”. Potreba po samozadovoljevanju se namreč poveča, ko se v življenju nekoga poveča stres, pa tudi ko pride do trenutkov brezdelja. Poveča se ob neurejenih odnosih, ob ekscesni uporabi pornografije in podobno. Skratka, do samozadovoljevanja se radi obnašamo kot do neke “sprostitve” ali celo “skrbi za zdravje”, v resnici pa se tam pokaže precej več, kot smo pripravljeni videti.
Pokaže se lahko nezadovoljstvo z odnosi v življenju, prevelika osredotočenost na zdravje, prevelik delež stresa ali brezdelja v življenju, vpliv skrbi, nezadovoljstvo s samim seboj … marsikaj je tam zraven, kar je seveda logično, če pomislimo, da je spolnost najbolj intimen in bistven del človeka. Kar se dogaja v spolnosti, ima zato pomembne posledice, kar velja tudi za naše odnose. Tudi sam, na primer, poznam pare, ki so bili na dobri poti skupnega življenja, pa se je izkazalo, da se eden/ena izmed njiju stalno zateka k pornografiji in samozadovoljevanju, drugi pa je to razumel/a kot prevaro in se počutil/a izdanega/o. Na samozadovoljevanje lahko torej gledamo kot na trenutek užitka, ki je dober za naše zdravje; če pa pogledamo ’pod pokrov“, morda najdemo veliko več, kot bi pričakovali.
V tem pismu ni prostora za kakšno daljšo razlago, lahko pa vam na srce vseeno položim teologijo telesa svetega Janeza Pavla II., kjer je vse to na daljše razloženo, predvsem pa lahko ob boljšem razumevanju človeške spolnosti (ki je po teologiji telesa pot k svetosti) pridete do boljšega razumevanja, zakaj samozadovoljevanje enostavno ni ‘tisto pravo’.
Ob tem naj še opozorim, da naj se to pisanje ne razume kot moraliziranje: tako kot se ni dobro osredotočiti le na zdravje, ni dobro niti poudarjanje pomembnosti samozadovoljevanja na duhovnem področju. V Svetem pismu, denimo, praktično ni besedil, ki bi ga omenjala. Epizoda o Onanu (Prg 38) – od tod izraz “onaniranje” – je bila dolgo napačno interpretirana, osredotočenost katoliške moralne teologije na spolnost pa je včasih mejila že na obsedenost.
Zato resnično polagam na srce, da se o zadevah bolje poučite: boljše razumevanje katoliškega pogleda na spolnost vam bo pomagalo, da boste bolj trezno pogledali na temo samozadovoljevanja. Ne samo z vidika zdravja in tudi ne z vidika “greha, ki nase kliče Božje maščevanje”. Cerkev nas namreč ne uči tega, temveč, da gre pri samozadovoljevanju za prakso, ki nasprotuje kreposti čistosti. Vendar ta informacija nikomur nič ne pomeni, če človek ne razume, kaj je pravzaprav narobe, kaj pomeni “čistost”, kakšne so posledice in kakšni so razumski argumenti. Brez razumevanja le-teh ter razumevanja, kakšen vpliv ima lahko samozadovoljevanje na naše odnose, so opozorila Cerkve zaman, strah pred Božjo kaznijo pa povzroča frustracijo namesto ljubezni do Boga.
Na kratko pa vseeno odprem še temo pornografije, čemur naj bi se spovedniki tudi izogibali; pogovora o tem pa ni ne v družinah, ne kje drugje. Osebno menim, da je treba temo pornografije in samozadovoljevanje ločiti, čeprav sta v praksi tesno povezana. Tu imamo opravka z različnimi stvarmi: zatekanje k samozadovoljevanju opozarja na lastno situacijo (težave) vsakega od nas, pornografijo pa je treba obravnavati ločeno, ker gre za industrijo človeških teles, h kateri prispevamo z vsakim klikom. Gre za sipanje soli na eno največjih rakran današnjega sveta, ki izvrstno izkorišča naš šibek pogled na spolnost, ga še dodatno pokvari in v nas zelo načne trud za krepost čistosti. Skratka, ob tem, ko vam priporočam, da se podate na pot razumevanja krščanske spolnosti, vam toplo priporočam, da se odločite za popolno izogibanje pornografiji, ker bo pot lažja in hitrejša.
Na tej poti naj vam pomaga pogovor z nekom, ki krščanski pogled na spolnost nekoliko bolje pozna, iskren pogovor namreč premika gore. Ter seveda molitveno življenje, ki naj vključuje prošnjo za Božjo pomoč pri rasti v kreposti čistosti in predvsem prošnjo za vašo bodočo ženo. Lahko začnete z eno O Gospa moja na dan, to je že premik v pravo smer.
Vse to lahko pomaga pri počasnem razumevanju tega, kar Bog od nas pričakuje in vedno bližjemu približevanju krščanski svetosti. Vmes seveda pademo, pa se poberemo in gremo naprej, in ob tem ni dobro, da vzdržujemo podobo Boga, ki komaj čaka, da nas udari s kaznijo. Bog ve, to sem prepričan, da smo ljudje pač počasni za razumevanje Njegove volje, kar pa še ne pomeni, da smo nesposobni. Korak v pravo smer in stalen trud na tem področju nas lahko počasi, a zanesljivo privedeta do večje ljubezni do Boga, ki rad pomaga vsakemu, ki se k njemu zateče.

KAVČIČ, Gabriel. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 36-37.

Kategorija: Pisma

Izvirni greh na področju vzgoje in izobraževanja je v razvrednotenju in degradaciji pomena starševske ljubezni in razmejitvi ljubezni v odnosu do vzgoje. Permisivno usmerjeni ‘strokovnjaki’ so v minulih dveh desetletjih uspeli razgraditi pravilno razumevanje starševske ljubezni in vzgojnega ravnanja. Tako stroka kot tudi starši so danes zmedeni in ne vedo več točno, kaj pomeni ljubezen do otroka in kaj pomeni vzgajati. Kaj je torej ljubezen in kaj je vzgoja?
Na šolah za starše obravnavamo različne tematike in nemalokrat se zgodi, da imamo s starši jasno določen program srečanja, ki gre v smeri razvojnih značilnosti predšolskih otrok, razvijanja določenih osebnostnih lastnosti, napredovanja na področju samostojnosti in avtonomije glede na starost ipd., a se večino časa ukvarjamo s tem, kdaj treba otroka nehati dojiti, od kdaj naprej mora otrok spati v svoji postelji, kdaj je treba prekiniti z dudo in flaško ter od kdaj naprej bi moral otrok znati sam opraviti zadeve na stranišču. Iz tega, kar je bilo nekoč obrobnega pomena in je teklo samo od sebe kot nekaj naravnega, življenjskega in spontanega, danes delamo velike zgodbe, razprave, simpozije in konference. Ob vsej poplavi vzgojne literature, množici strokovnjakov, ki ponujajo čarobne formule za vse vzgojne tegobe, vseh starševskih forumih in neskončnem številu raznih člankov je končni rezultat ta, da so starši vedno bolj zmedeni in negotovi vase ter v svoja vzgojna ravnanja. Staršem vedno skušam razložiti, da se otroka do enega leta starosti kliče dojenček, od enega leta naprej pa malček, kar pomeni da je starost enega leta zadnja meja, ko je treba otroka nehati dojiti. Otroka ne smemo gledati samo z medicinskimi oz. biološkimi očmi, kot da je samo fiziološko bitje, temveč celostno – otrok je med drugim tudi kognitivno, čustveno, duševno in odnosno bitje in mora napredovati ter zoreti tudi v smeri razvoja lastne identitete, diferenciacije od mame, avtonomije in samostojnosti, saj na ta način tudi razvija zdravo samozavest in samopodobo. Mnogi bi želeli posteljo v spalnici očeta in mame preimenovati v družinsko posteljo, čeprav se je stoletja imenovala zakonska. Za to obstaja zelo preprost razlog – ta postelja je namenjena (izključno) zakoncema, in ne sinu, ki se zvečer zavleče na sredino med mamo in očeta.
S tovrstnimi ravnanji otroka umetno zadržujemo na nižji razvojni stopnji, kot bi jo bil glede na starost in razvojne značilnosti sposoben doseči. Otrok na nezavedni ravni ‘ve’, da je še vedno dojen (zaradi tega je še vedno ‘dojenčkast’), da še vedno ne zmore zaspati brez mamice, kar pomeni, da je čustveno prisesan na svojo mamo, ki mu ne dovoli zoreti, rasti, odrasti in se osamosvojiti – in končno, iti od doma. Namesto da bi ga vzgajali v smeri čim večje samostojnosti in odgovornosti, ga na ta način vzgajamo za odvisnost od mame/očeta in nesamostojnost oziroma odvisnost.
Ljubiti otroka ne pomeni, da mu vse damo, vse nudimo, kupimo, izpolnimo vse želje in vse dovolimo. Tudi to, da sin spi zraven mame, ni izraz pristne ljubezni. Prav tako ne, da se ga doji do drugega ali tretjega leta. S tem mu pravzaprav sporočamo, da ne verjamemo vanj, da ne verjamemo, da on to zmore, da mu ne zaupamo. Posledično ga navežemo in prisesamo nase – npr. sin postane odvisen od svoje mame in nezdravo čustveno navezan nanjo. Iz tega razloga se je tovrstne posesivne ljubezni prijelo ime “opičja ljubezen”. V tem je tudi glavni vzrok, zakaj se sinovi ne zmorejo odseliti od doma, zakaj so pri 25-ih, 30-ih in tudi 40-ih mnogi še vedno doma, v ‘varnem zavetju’ matere.
Pristna ljubezen do otroka se kaže v zadovoljitvi njegovih temeljnih potreb, ki jih lahko združimo v tri področja: 1., da se ga brezpogojno sprejema. Pomeni, da ga starši sprejemajo takšnega, kot je, in ne takšnega, kot naj bi bil. Pomeni tudi to, da starši ne izpolnjujejo svojih osebnih želja in ciljev, ki jih oni sami niso dosegli, preko otroka. 2., da se otroku nudi absolutna varnost, da se ob svojih starših čuti varnega, ljubljenega in sprejetega. Obenem to tudi pomeni, da imata starša urejen, ljubeč in spoštljiv odnos. Samo v okviru takšnega odnosa se otrok lahko počuti varnega. 3., da otrok čuti in doživlja starševsko skrb – da se zanj skrbi. Pomeni, da mora starš videti in čutiti otroka. Ta skrb se kaže tudi v dosledni vzgoji. Če je ljubezen brezpogojna, pa je vzgoja po drugi strani pogojevanje. Ljubezen ima različne izraze in različne jezike. En izmed njih je tudi “ne smeš”, “ne dovolim”, “počakaj” itn. Pravzaprav se pristna ljubezen do otroka v največji meri kaže v pravilni vzgoji. Edina pravilna vzgoja pa je tista, ki otroka pripravlja na samostojno življenje.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 11.

Kategorija: Za začetek

Ko sem bila majhen otrok, sta me mama in oče, kadar sta morala kam na pot, večkrat pustila doma v varstvu starejših bratov in sester. Kamor koli sta šla, povsod je bilo treba veliko hoditi peš, saj ni bilo avtomobilov, kot jih imamo danes. Včasih pa sta me le vzela s seboj. Posebno rada sem šla z njima v očetovo rojstno vas. Skozi gozd nekaj časa v hrib, nato nekaj poti po vrhu hriba, zatem spust v dolino.
Od nekdaj sem imela rada gozd, čeprav mi je vedno deloval skrivnostno in sama ne bi šla skozi gozd za nobeno ceno. Morda sem preveč poslušala in pozneje brala strašljive pravljice, kdo ve? Če pa nas je bilo več, sem vedno uživala v hoji po listju, ki je tako prijetno šelestelo pod nogami.
Tisti dan je bilo po dežju, zemlja je izparevala. Zrak je bil težek z vonjem po preperelem lesu, listju in mahu, skratka – vonj po gozdu. Bili smo že globoko v gozdu, nekje na pol poti. Tam listje ni bilo mokro in je prijetno šumelo pod nogami. Tekala sem in brcala v kupe listja. Brezskrbno sem uživala v hoji v družbi mame in očeta.
Z gozdne steze smo stopili na kolovozno pot, ki nam jo je kmalu zaprla velika luža. Oče je rekel: »Ta luža je vedno tukaj, tudi ko je suša. Živali hodijo sem pit.« Obšli smo jo in se na drugi strani vrnili na pot. Na poti pa – čisto sveže, še mokre stopinje!
»Medved! Pravkar je bil tu. Morda se je prav nam umaknil, ko nas je slišal in zavohal,« je rekel oče in preletel s pogledom gozd okoli nas.
Nič več nisem tekala okrog. Stisnila sem se k očetu in ga močno držala za roko. V drugi roki je imel oče močno palico, z njo bi nas branil. Ob njem sem se počutila varno. Ni me skrbelo, če pride medved nazaj. Moj oče bo vse uredil tako, da bo prav. Imela sem res neomajno zaupanje v svojega očeta.
»Tudi če bi hodil v temni dolini,
ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj;
tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.«
Kako si želim, da bi vedno imela tako otroško srce, ki bi neomajno, brez vsakih vprašanj, dvomov in omahovanja zaupalo v nebeškega Očeta. Pa je srce včasih tako nemirno in negotovo. Podleže skušnjavcu, postane mlačno in začne v stiski dvomiti. Kako me je takrat strah življenja!
»Gospod je moj pastir, koga bi se bal?
Gospod je varuh mojega življenja,
pred kom bi trepetal?«
Nebeškemu Očetu izročim svoje prestrašeno srce, ga prosim za pomoč in varstvo. Ljubeče mi poda roko in mi pomaga, da grem pogumno naprej, kot sem šla pogumno z roko v roki z mojim zemeljskim očetom.
Moj nebeški Oče bo vse uredil tako, da bo prav.

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 43.

Kategorija: zgodbe

»Bernardka nas ni varala« – Zgodovinska raziskava resnice o Lurdu.

»Temelj naše vere so prikazovanja Vstalega apostolom, kakor nam jih posredujejo dobri poročevalci, ki jim pravimo evangelisti. Druga prikazovanja so pomoč, zastonjski dar. Lahko jih sprejmemo ali ne. Marija opravlja svoj poklic mame. Na križu je bil Jezus jasen: "Sin, glej, tvoja mati, mati, glej, tvoj sin." Izročil nas je njej in ona nas ne zapusti.« Tako pravi znani italijanski mislec Vittorio Messori v svoji novi knjigi Bernardka nas ni varala, ki je sad dolgoletnega študija o Lurdu, najbolj obiskani božji poti katoliškega sveta. »Od 11. februarja do 16. julija 1858 se je Marija osemnajstkrat prikazala štirinajstletni deklici, ki je duhovnikom posredovala njeno naročilo, naj tam zidajo kapelo. Zaradi tega je prestala veliko hudega: imeli so jo za noro, lažnivko, jo strogo nadzorovali. Ona pa se ni dala zbegati, z mirnim srcem je prisegala, da je govorila resnico, samo resnico.« Škof Bertrand Laurence, pastir škofije Tarbes, v katero spada Lurd, je 18. januarja 1862 v uradnem odloku zapisal: »Sodimo, da se je Brezmadežna Devica Marija 11. februarja 1858 resnično prikazala Bernardki Soubirous in potem še sedemnajstkrat v votlini blizu Lurda. Po strogi in natančni preiskavi, ki jo je v skoraj štirih letih opravila komisija, ki smo jo ustanovili, izjavljamo, da imajo ta prikazanja vse značilnosti resnice in verniki imajo utemeljene razloge, da jih sprejmejo kot zanesljive.«

Vittorio Messori je zaslovel po vsem svetu s svojima dvema knjigama Poročilo o verskem stanju (1984) in Prestopiti prag upanja (1994). Prva prinaša njegove pogovore s kardinalom Josephom Ratzingerjem, sedanjim papežem Benediktom XVI., ki je bil takrat prefekt Kongregacije za verski nauk, v drugi pa so njegovi pogovori s papežem bl. Janezom Pavlom II. ob petnajsti obletnici njegove papeške službe. Prvotno je bilo mišljeno, da bi se Messori pogovarjal s papežem pred televizijskimi kamerami in Messori je papežu poslal 35 vprašanj. Televizijskega snemanja ni bilo, papež pa je Messoriju sporočil, da bi bilo škoda, če na njegova tehtna vprašanja ne bi odgovoril in nekega dne se je v njegovem domu ob Gardskem jezeru oglasil Joaquin Navarro-Walls, direktor tiskovnega urada pri Svetem sedežu. »Iz aktovke je vzel veliko belo ovojnico. V njej je bilo napovedano besedilo, ki ga je papež sam napisal.« Po odposlancu mu je sporočil: »Naredite, kot se vam zdi prav.« Tako je nastala knjiga, ki je bila brž prevedena v vse svetovne jezike, tudi v slovenščino (v slovenskem prevodu imamo tudi pogovore s kardinalom Ratzingerjem).

Vittorio Messori je bil 'povabljen' na te strani Ognjišča novembra 2006, zato ga bomo tukaj predstavili čisto na kratko. Rodil se je 16. aprila 1941 v mestecu Sassuolo pri Modeni v proticerkveni družini. Vse šole, od osnovne do univerze, ki jo je končal leta 1965 z doktoratom, je opravil v Torinu, kamor se je družina preselila po drugi svetovni vojni. Med študijem za doktorat je ob branju Pascalovih Misli doživel 'razvidnost srca'. Francoski mislec mu je 'potisnil v roke evangelij'. Postal je goreč katoličan in svojo vero izpoveduje z življenjem in s peresom kot sodelavec raznih katoliških revij in avtor knjig, ki so po pravilu uspešnice. Sad poglobljenega branja Svetega pisma je bila njegova prva knjiga Kdo je Jezus (1976).

Njegova nova knjiga Bernardka nas ni varala (2012) je, kot rečeno, posvečena 'skrivnost' Lurda. V pogovoru za italijanski katoliški tednik Famiglia cristiana je dejal: »Ni, ali ni samo knjiga o Mariji. Je knjiga o veri v evangelij. V Lurdu nam je bil dan velik dar: dal nam je na razpolago previdnostno oporo, trden ročaj, na katerega se opremo, ko je vera v krizi. Marija ni nekaj 'na izbiro', nekaj za pobožne ženice. Vodi k Sinu. Od tam, kjer Božjo Mater pozabljajo ali se iz nje norčujejo, Jezus odide.« Na vprašanje, čemu danes raziskovati lurška dejstva, je odvrnil: »Zato, ker so v tem zgodovinskem trenutku mnoge naše cerkve skoraj prazne, se ob tisti votlini vrsti, moli, joka in se spreobrača pet do šest milijonov romarjev letno. So mar vsi žrtve strašne prevare?« Po tridesetletnem skrbnem raziskovanju je prišel do zaključka, da je to, kar se je dogajalo v Lurdu od 11. februarja do 16. julija 1858, resnično. »Ni slučajno, da se prikazovanja, ki jih je Cerkev potrdila, dogajajo v določenih zgodovinskih trenutkih, ko preti nevarnost veri in Cerkvi. Lurd 1858 je prišel po širjenju teorij Charlesa Darwina, Karla Marxa, Renana; Fatima 1917 pred oktobrsko revolucijo in nastopom komunizma, Banneux 1933, ko je prišel na oblast Adolf Hitler ... Obstaja neke vrste marijanski koledar, ki spremlja zgodovino. In vodi h Kristusu.«

Po Messoriju nič ni bolj 'katoliško' kot je Lurd: ko se Gospa prikazuje Bernardki, ima v rokah rožni venec, ki je 'ikona' katoliške pobožnosti; potrdi dogmo o brezmadežnem spočetju, ki jo je štiri leta poprej slovesno razglasil papež Pij IX. Datum prvega Marijinega prikazanja, 11. februar, je prišel v bogoslužni koledar vesoljne Cerkve kot Lurška Mati Božja. Lurd je pri srcu vsem papežem: papež Janez Pavel II. ga je izbral za cilj svojega zadnjega apostolskega potovanja v tujino 15. avgusta 2004, ko je molil pred lurško votlino kot bolnik med bolniki; papež Benedikt XVI. pa se je ustavil tam kot romar od 13. do 15. septembra 2008, ob 150-letnici Marijinih prikazovanj. Čudežna telesna ozdravljenja so 'pečat' za resničnost. Vsem se v Lurdu ponuja možnost ozdravljenja duha – odkritje ali ponovno odkritje vere.

(pričevanje 02_2013

Kategorija: Pričevanje

ZA ZIMO PRIDE POMLAD
Moja mama je v starosti vedno težko čakala pomlad. Pozimi je pogosto dejala: “Samo, da že enkrat mine ta zima!”
Zima prinaša dolge noči, mraz, pomanjkanje svetlobe, ljudi zapira v domove. V duše mnogih bolnih in ostarelih ljudi legajo hladne sence otožnosti, osamljenosti in slutnje minevanja. Vsa narava počiva in čaka, da pomladno sonce znova prikliče življenje iz mrzle zemlje.
Pomladni čas povezujemo z začetkom nečesa novega, svežega, z rojevanjem in rastjo, z mladostjo, pa tudi s toploto pri srcu, z romantično ljubeznijo, z lepimi spomini na mlada leta.
Mama je vedno pozorno in z veseljem spremljala že opazno daljšanje dneva v januarju: “Glej, dan se že daljša!” Razveselila se je sonca, ki je topil sneg: “Ja, sonce že kaže svojo moč. Ne bo več hudega mraza …”
Vsaki zimi zanesljivo sledi pomlad. Pomlad ogreje zemljo, ogreje naše premrle in otrple ude, naša srca. Več svetlobe in sonca prihaja v naše domove. Sonce in toplota privabita vse več ljudi na plan.
Veliki ameriški pisatelj Ernest Hemingway, znan tudi po teminah svoje duše, je bil prepričan, da pomlad vedno prinese občutek sreče, človek pa ima takrat edini problem, kje biti najsrečnejši.

POMLAJEVANJE

Pomlad pomeni pomlajevanje. Pomlajevanje narave, stvarstva, no­vo rast. A ljudje z nastopom sleherne pomladi štejemo eno pomlad več (“Štela je sedemnajst pomladi,” smo nekoč bolj pesniško označevali leta), s tem pa z leti nismo vedno zadovoljni.
Kako pa je s pomlajevanjem pri ljudeh? Včasih za koga rečemo: “Ta se je pa povsem pomladil!” Običajno to opazimo, kadar nekdo doživi prijetno spremembo, ki v njegovo življenje vnese takšno zadovoljstvo in svežino, da se to odrazi v njegovem videzu in delovanju. Takšna sprememba je lahko za nekoga upokojitev, za drugega rojstvo vnukov, spet za nekoga kakšen nov življenjski izziv, novo poslanstvo ali za koga tudi zmaga v boju z boleznijo. Takšne pomladitve je vsakdo vesel.
Dandanes mnogi ljudje v razvitem (in presitem) svetu hrepenijo po ohranjanju in obnavljanju mladostnega in privlačnega videza tudi v starosti. Industrija in tržišče, a tudi medicina, hvaležno strežejo njihovim željam ter ponujajo najrazličnejše preparate, pripomočke in postopke za ‘pomlajevanje’. A v boju med pomlajevanjem in staranjem po naravni zakonitosti življenja vselej zmaga starost. Ta pa je lahko lepa, predvsem zaradi naravnosti in pristnosti. Koliko lepote lahko opazimo na obrazu, v katerega je dolgo življenje vtisnilo svoje zrele sledi, koliko lepega v očeh, ki razodevajo modrost, iskrivost in notranji mir poznih let! Spominjam se simpatične starejše gospe, ki je nekoč v razpravi po mojem predavanju o psihologiji staranja hudomušno, a z malo grenkobe, pripomnila, da bi morale revije in televizija kdaj delati tudi reklamo za zgubane obraze in osivele lase.

PREBUJENJE
Ni treba, da pomlad povezujemo s pomlajevanjem ali razcvetanjem pri ljudeh. Pri slehernem človeku, tudi starejšem, pa odhod zime lahko pomeni spodbudo za prebujenje, oživljanje, odpiranje in delovanje.Pri ljudeh v poznih letih življenja pogosto opazimo, da se veselijo tega, da so dočakali “še eno pomlad”. Težko bi se spomnil, ali sem kdaj koga slišal reči, da je srečen, ker je dočakal še eno jesen ali še eno zimo …
Dočakati novo pomlad! Pomlad, kot čas, ki pobuja upanje, ki je odprt v življenje, v pričakovanje nečesa novega. Morda (ali pa zagotovo) tudi kot čas, ki je s praznikom Velike noči odprt in zazrt v večno lepoto …
Mamo je tudi v starosti pomlad vedno zvabila na vrt, ki ga je pridno obdelovala, dokler so ji to dopuščale moči. Spomladi je kar oživela. Vrtovi, njive, travniki, polja in gozdovi leto za letom čakajo pomladno prebujenje v zemlji in prebujenje pridnih rok, ki poskrbijo za novo rast.
Človek, vse življenje vajen dela, tudi v pozni starosti težko opušča opravila, ki jih je imel od nekdaj rad in jih je štel za svoje naloge. Spominjam se znanke, ki je svojo osemdesetletno mater nekaj zaporednih pomladi poskušala prepričati, naj ji prepusti v obdelavo svoj del vrta ob skupnem domu, češ da je to zanjo preveč, da je v življenju dovolj garala in zdaj lahko varčuje s svojimi močmi. Ostarela mati pa se je temu upirala, saj ji je delo na vrtu veliko pomenilo. Opravljala ga je z ljubeznijo, in hvaležna je bila, da je še zmogla skrbeti za nekaj svojih gredic. Sam sem bil močno na njeni strani.

DELO, A NE SAMO DELO
Spomladi je čas za številna zunanja opravila, ki morajo po navadi počakati, da mineta zima in mraz. Marsikdo od starejših ljudi se jih veseli in komaj čaka, da bo lahko spet poprijel za žago, škarje, kladivo, čopič, lopato, grablje. Ob delu bo čutil svojo še ohranjeno vitalnost in moč. Veselil se bo stvaritev svojih rok.
A mnogi starejši ljudje, žal, zahteve in dolžnosti, ki jih čakajo spomladi, pričakujejo z zaskrbljenostjo, strahom in črnogledostjo. Morda se je njihovo življenje zaradi bolezni, izgube v družini, oslabelosti ali drugih vzrokov tako spremenilo, da bremen sami ne bodo zmogli. Takšni ljudje bodo potrebovali razbremenitev, pomoč in oporo svojih bližnjih ali drugih ljudi. Zanje pa bo koristno, če bodo sprejeli toliko nalog in opravil, kot jih bodo še zmogli opraviti. Tako bodo ohranili zadovoljstvo in občutek lastne vrednosti.
Nekatere, sicer še dovolj zdrave in krepke ljudi, lahko pomladno prebujanje, pisanost življenja, vrvež in pospešena aktivnost, ki jih opažajo v svoji okolici, zavrejo v njihovi dejavnosti in nagnejo k otožnosti. Kot da bi se v globini njihove duše oglašala negotovost in dvom, ali bodo lahko sledili tempu pomladnega dogajanja ter, ali se bodo lahko veselili vsega lepega in cvetočega skupaj z drugimi ljudmi. Takšno doživljanje nekoliko spominja na temačno razpoloženje in tesnobnost nekaterih ljudi pred Božičnimi in novoletnimi prazniki, ko doživljajo, kot da sta sreča in radost “predpisana, zapovedana” in hkrati dosegljiva vsem, le njim ne.
Človeku, ki ga turobni občutki omajejo v njegovi volji in pripravljenosti za delovanje, lahko pomaga, če neprijetno počutje vdano sprejme, se ne opazuje in ne razglablja preveč, ter se po malem in po vrsti loteva tega, kar je zanj pomembno in kar ima rad. Ob tem, ko bo svojo pozornost usmerjal na to, kar zmore (tudi, če je to, vzemimo, “samo”prehojena razdalja na sprehodu), se bo postopoma vračalo tudi njegovo zadovoljstvo. S svojim nelagodjem in stisko pa se bo gotovo laže spoprijemal, če bo imel ob sebi osebo, ki se ji bo lahko zaupal in ki ga bo razumela.
Pomlad vabi tudi k druženju in povezovanju med ljudmi. Posebej v času pandemije virusne bolezni Covid 19 običajno nastopi, hvala Bogu, koncem zime obdobje, ko se lahko spet več srečujemo s sorodniki, prijatelji in znanci, ter se varno zbiramo na prostem. Bližina, občutje pripadnosti in povezanosti, prijaznost med ljudmi, pogovori, razvedrilo in smeh, vse to so lahko pridobitve pomladnega prebujenja in, tako upamo, tudi popuščanja epidemije.
Naj velja, da lahko vsakdo od nas, zase in za druge, to pomlad uporabi “poživitven odmerek” dobre volje, potrpežljivosti, vedrine in optimizma!

UŽIVANJE LEPOT NARAVE
Narava ne vabi samo k delu, vabi tudi k opazovanju, uživanju in občudovanju vsega, kar lepega ponuja našim čutom. Srečen je človek, ki si zna vzeti čas za oddih v naravi, in ki uspe krmariti med delom in počitkom.
Pomlad je posebej čas, ki naj bi ga starejši ljudje izkoristili za gibanje v naravi, za sprehode, za nabiranje novih moči, pa tudi za posedanje v parku, na klopeh, ogretih od sonca. Pomladi se narava vsepovsod odeva v zeleno svežino in se krasi z barvitimi cvetovi. Prebuja, krepi, napolnjuje in nahrani vse človekove čute, odprte za lepoto.
Prijatelj, še čil in krepak pri sedemdesetih in več letih, ki živi v bloku in ga ne čakajo spomladanska opravila na vrtu, rad izkoristi pomlad za planinske pohode. Že sedaj se dogovarja z vnukoma za skupne izlete v gore in se tega veseli. Dečka sta že toliko odrasla, da bosta lahko šla z njim. Dedek je velik ljubitelj narave in bo ljubezen do planin poskušal prenesti tudi na vnuka. Učil ju bo opazovati lepote, ki jih ponuja stvarstvo.
Ljubezen do lepote in narave ostane tudi, ko poidejo moči. Čislan gospod je do pozne starosti za sprostitev in razvedrilo zelo rad delal na svojem vrtu in v sadovnjaku. V svoji počitniški hišici je imel na vidnem mestu, na lepo obdelani leseni plošči napisano misel, iskrico iz nekega časopisa: “Zabavo išče, kdor ne pozna resničnega veselja”. Takšno je bilo njegovo življenjsko vodilo. Veselje je našel v ustvarjalnem delu, v stikih z dobrimi ljudmi in v povezanosti z naravo.
Ko se je neko jesen zaradi bolezni in opešanja pripravljal na odhod v dom in se je poslavljal od svojega posestva, je svojim otrokom naročal: “Obljubite mi, da me boste spomladi pripeljali sem, da bom sedel na vrtu in opazoval cvetoče češnje!” V pozni jeseni življenja ga je bodrila misel na cvetočo pomlad. Hotel je uzreti vsaj še delček njene nove rasti in dehteče lepote.

TACOL, Drago. Pomlad, pomlajevanje in prebujenje tudi v starosti. (Odnos do staranja in starosti). Ognjišče (2022) 3, str. 26-28.

Kategorija: Odnos do staranja in starosti

Očaran sem bil ob poslušanju maše, ki so jo peli cistercijanski menihi. Na zgoščenki piše, da je to gregorijanski koral. Zanima me, kaj to pomeni? (Klemen)

Koral (lat. cantus coralis iz gr. choros–zbor) je enoglasno liturgično petje katoliške Cerkve; nastalo je v času zgodnjega krščanstva ter se širilo in bogatilo vse do poznega srednjega veka. Najbolj je uveljavljen gregorijanski koral; imenuje se po papežu sv. Gregorju Velikem (590–604), ki je preuredil dotlej obstoječo liturgično glasbo. V milanski Cerkvi pa poznajo ambrozijanski koral, ki nosi ime po škofu sv. Ambroziju (+ 397). Koral je vokalna in enoglasna glasba, poudarek je na besedilu, ki je svetopisemsko ali liturgično (Slava, Vera, Jagnje Božje). Koral ima čisto notno pisavo: notno črtovje obsega le štiri črte, note pa so štirioglate (kvadratki in rombi). Zlata doba korala je bil srednji vek, ko so ga gojili posebno po samostanih. Gotske katedrale in koralno petje je dvigalo duha k Bogu. Tudi danes je veliko povpraševaje po ploščah s koralnimi napevi. (sč)

Kategorija: Kratki odgovori

iz knjige ZGODBE ZA SKLADEN ZAKON IN DRUŽINO (zbirka Zgodbe za dušo 12), zbral in uredil: Božo Rustja, 184 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Sreda je bila zanjo poseben dan. Lepše se je oblekla, dala molitvenik v torbico in se odpravila na molitveno srečanje žena v župnijsko cerkev. Pred tem je morala pospraviti, skuhati večerjo, oprati perilo in ga zlikati, saj je bila zaposlena v predilnici. Vsakokrat, ko se je vrnila s sredinega srečanja, sem naslednje jutro dobil za zajtrk kos odličnega peciva. Dejala mi je, da je ostajalo in ga je zato vzela.
Neke srede, ko je bila mama zopet na srečanju žena, sem šel v župnijsko dvorano, ki je bila v kleti. Oče ni imel nič proti temu, samo da je lahko v miru igral karte s svojimi prijatelji. Skril sem se in opazoval žene v dvorani. Mamo sem zagledal v kotu. Prepevale so in prepoznal sem mamin glas. Po duhovnikovem nagovoru pa so se žene zbrale v zadnjem delu dvorane, kjer je bilo na voljo pecivo, čaj in kava. Prepričan sem bil, da bo kakšen kos tega peciva ostal tudi zame.
Mama je pila samo čaj. Potem sem videl, kako je stopila do pladnja s pecivom, vzela kos, ga pazljivo zavila v papir in ga spustila v torbico. Mislim, da druge žene tega niso opazile.
Počutil sem se krivega, ko sem to videl. Dobil sem toliko koščkov peciva, pa ne zato, ker so ostajali, ampak zato, ker se jim je mama odrekla, da bi jih prinesla meni.
Hitel sem domov. Vedel sem, da ne bom več mogel z užitkom jesti tistega peciva. Kaj ji bom rekel jutri, ko bo položila kos peciva na moj krožnik? Toda ne smem je razočarati, saj me želi samo osrečiti. Zato sem pojedel pecivo, a nikoli več ni imelo tako dobrega okusa.
Taka je bila moja mama.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2015), 26.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Povejmo z zgodbo