Papež Sikst II. (v naših starejših martirologijih tudi Ksist) je na Petrovem prestolu nasledil Štefana I. in s svojo spravljivostjo uspel obnoviti prijateljske vezi med rimsko in afriškimi Cerkvami. Bil je med prvimi žrtvami Valerijanovega preganjanja (6. avgusta 258).  Njegov god obhajamo 7. avgusta, ker je na dan njegovega mučeništva in smrti praznik Jezusove spremenitve na gori. Nekaj dni za njim je umrl mučeniške smrti tudi njegov diakon Lovrenc (10. 8.).

ZAVETNIK
Sv. Siksta častijo kot zavetnika dobre letine grozdja in fižola, priporočajo se mu nosečnice in bolniki z bolečinami v vratu in hrbtu.

več o papežu Sikstu II. v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 87.

Edina njegova župnijska cerkev pri nas stoji v Predosljah pri Kranju (LJ). Ob sv. Mavru in sv. Donatu je papež sv. Sikst tudi sozavetnik župnijske cerkve v Izoli.

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 98

Zgodba

Muha na volovem ušesu

Vol je oral njivo. Njiva je bila velika in oranje je bilo naporno. Vol je vztrajno vlekel in gospodar, ki je stopal ob njem, je bil zadovoljen. Na volovem ušesu je sedela muha in se hvalila: »Glejte, mi orjemo.«

Misel

Mnoge premoti skušnjava, da se hvalijo za stvari, pri katerih imajo malo ali nič zaslug. Tako se je obnašala tudi muha. Njeno ravnanje se nam zdi smešno.
V resnici pa je to žalostno. Zakaj? Ko tako ravnamo, si prisvajamo zasluge, za katere vemo, da pripadajo drugim. Mi pa jih predstavljamo, kot da so naše.
Napihujemo se ob lastni pomembnosti, ko ni razloga zanjo.
Domišljavost temelji na laži: je prisvajanje nečesa, za kar vemo, da pripada drugim.

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam, da se bomo zavedali,
da nas boš nekoč ti sodil in da že sedaj
najbolj pravično presojaš naša dejanja.
Naj nam ta zavest pomaga,
da bomo vestno opravljali svoje dolžnosti.
Tudi če je vloga, ki jo imamo, manj pomembna,
je v tvoji luči velika in pomembna.
Ti je ne boš niti precenjeval niti podcenjeval.
Prav tako bo tudi nagrada,
ki nam jo boš dal, pravična,
ne oziraje se na to, kakšna je nagrada tega sveta.
Večkrat se preveč hvalimo
in se pred drugimi napihujemo.
Prosimo, da nam to odpustiš.
Obljubljamo ti, da se bomo trudili,
da ne pademo spet v isto zanko.

Iskra

Muha je sedla na kočijo in rekla: »Kakšen hrup sem povzročila.«
La Fontaine

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 59.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Matejček se je skregal z bratom Mihcem. Preden je šel zvečer spat, je redno zmolil večerno molitev z mamo, tokrat mu je mama rekla, da se mora najprej spraviti s svojim bratom, preden bo začel moliti. Toda Matejček tega ni hotel storiti. Mama se je na vse načina trudila, da bi ga prepričala, a Matejček ni popustil. Končno mu je rekla: »Kaj pa če Mihec ponoči umrje? Kako se boš počutil ob misli, da je umrl skregan s teboj?« Matejček se je zamislil, potem pa rekel: »V redu, odpuščam mu, a če bo jutri zjutraj še živ, bom spet skregan z njim!«

Otroška prigoda, podobna našemu ravnanju, čeprav nas Jezus evangeliju opominja, naj odpustimo svojim bližnjim, preden pridemo pred Boga.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2016), 38.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 66.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Največja Marijina cerkev na svetu je bazilika Marije Snežne ali Marije velike v Rimu. Naziv “Snežna” je povezan z legendo o njenem nastanku. Pod papežem Liberijem (352–366) je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje žene za dedinjo njunega premoženja določil Gospodovo mater Marijo, v noči med 4. in 5. avgustom se jima je v sanjah prikazala Marija in velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo naslednje jutro ležal sneg. Enako videnje je imel tudi papež Liberij.

Na sliki: kip Marije Snežne, p. c. Strmica (žup. Studeno - KP), glavni oltar.

Na Slovenskem stoji 20 cerkva, posvečenih Mariji Snežni (pet žup., 15 podr.) in 8 večjih kapel. – V LJ nadškofiji sta dve: žup. na Gori pri Sodražici (1) in podr. v Velikih Pecah (Šentvid/Stični). – Največ cerkva Marije Snežne je v KP škofiji (10): ž. c. je v Trnovem/GO (2), p.c. pa v Nadavčah (6) (Avče), Snežečah (Biljana), v Borjani (††), na Kladju (Breginj), na Obeluncu (7) (Goče), v Jablanici in Vrbici (Ilirska Bistrica), v Piranu, na Gradišču (8)  (Podgorje) in v Strmci (9)  (Studeno). – NM škofija ima dve p. c.: na Vrbovcu (Hinje) in v Budganji vasi (Žužemberk). – V MB nadškofiji je ž. c. pri Mariji Snežni (3) (Zg. Velka); v Solčavi (4)  in na Svetini (5)  pa sta ž. c. Marije Snežne v CE škofiji. – V MS škofiji sta dve p. c.: v Melincih (Beltinci) in Fikšincih (Sv. Jurij v Prekm.), večja kapela pa v Genterovcih (Dobrovnik). – Bolj znane kapele Marije Snežne so še: na Krvavcu (10)  (Cerklje na Gor.), na Kredarici (11)  (Dovje), v Martuljku (12)  (Kranjska Gora) in na Veliki planini (13)  (Stranje).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 8, str. 99

Kaj ima na pragu tretjega tisočletja nek povprečen kristjan, nedeljnik … ki je, mimogrede bodi povedano, “sklenil zakon po cerkvenih določbah”, v četrt stoletja po božji volji sprejel pol ducata otrok in jih s trudom spravlja k pameti in h kruhu, ter se po svojih najboljših močeh drži tako zakonov Države kot zapovedi Cerkve, opraviti s tabo, ki si živel na vrhuncu prvega tisočletja kot kralj?
Na prvi pogled prav nič.
A vsak človek ima kaj, kar je ‘njegovo kraljestvo’, pa čeprav to seveda drugače poimenuje. Moje kraljestvo je moja družina. In jaz sem kralj … pa četudi ob takem izrazoslovju liberalne feministke dobijo rdečke. In oslovski kašelj. In peno na usta.
Ti si svoje kraljestvo, še kot otrok, po očetovem porazu izgubil. In si si ga, ko si odrasel, priboril nazaj. V vmesnem času si se spreobrnil in se dal krstiti … kar ni nepomemben podatek … pa čeprav se rdečke prevesijo v škrlatinko, če je kašelj vse hujši in pena brizga naokrog kot pri steklih lisicah.
S svojim svetlim zgledom h krstu nisi nagovoril le svoje žene in njeno družino, tasta in taščo torej ( in vsak “kralj moje sorte” ve, da znajo biti te trdnjave in okopi, kljub starosti, težko osvojljive), temveč tudi vso svojo deželo in si pridobil velik ugled tudi v sosednjih kraljestvih … pri svojih sosedih.
Nisi ždel, ovit v žamet in brokat, na zlatem tronu in se mastil s pohanimi piškami, kot smo bili o fevdnih gospodih iz mračnega srednjega veka poučeni v komunističnem izobraževalnem sistemu, temveč si nekoč, ko so se na tvojem gradu zglasili berači, ravno ko si z uglednimi gosti in svetniškim škofom Aidanom sedel pri mizi, vso hrano in srebrno posodje poklonil tem revežem, pa čeprav je kdo od gostov zavijal z očmi, ker ga je od lakote zvijalo v trebuhu. Škof Aidan pa te je menda prijel za desnico in rekel: »Naj ta roka nikdar ne strohni!« In res ni, čeprav ti je prav to roko (in še glavo za povrh) dal odsekati kruti poganski kralj Penda, ko te je premagal v bitki. Krokar, ki si ga udomačil in s katerim si na cerkvenih oltarjih največkrat upodobljen, je zgrabil odsekano roko in jo odnesel v krošnjo drevesa, ki je takoj ozelenelo in ostalo zimzeleno. Prestrašeni krokar je roko izpustil, da je padla na tla in iz zemlje je navrel studenec, čigar voda je imela zdravilno moč. Prav tako je čudežne moči zadobila zemlja, kjer si umrl in ljudje, željni čudežev in pomoči, so tako na mestu tvoje smrti skopali pravo pravcato jamo. Kar je dokaz, da ljubezen ne seže le v višine, temveč tudi v globine.
Ljubi moj sveti Ožbolt! Tvoje ime pomeni ‘Bog vlada’. Naj tudi v “mojem kraljestvu” vlada Bog: naj bom svetal zgled domačim in sosedom; naj se od moje mize nahranijo tudi naključni … berači‘, ki jih srečujem; naj se moja desnica ne utrudi in ne strohni od dobrih del. Naj bom izvir in jama brez dna v dejavni ljubezni; naj bom pravičen in veren kralj!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 114.

Sveti Ožbolt (na Koroškem, Štajerskem … Ožbalt – iz nemškega Oswald) je na Slovenskem zelo češčen, o čemer pričuje 20 njemu posvečenih cerkva. Rodil se je okoli leta 605 kot sin angleškega kralja Ethelfrida. Ko mu je bilo dvanajst let, je oče padel v bitki in kraljevič Ožbolt je moral bežati na Škotsko, kjer se je zatekel v varstvo menihov, ki so ga poučili v krščanski veri in ga krstili. Kot vladar Northumberlanda, pokrajine ob meji s Škotsko, je v bitki pri Maserfieldu 5. avgusta 642 padel v roke poganskemu kralju, ki ga je v svojem sovraštvu do krščanstva dal strahovito mučiti, nato pa obglaviti. Njegovi zvesti podaniki so njegovo truplo položili v grobnico samostanske cerkve v Bardneyu. Kralja-mučenca je Bog proslavil s številnimi čudeži, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsej Angliji, od tam pa so ga škotski menihi prenesli tudi na evropsko celino, zlasti v dežele Srednje Evrope. Zelo priljubljen je bil med Slovenci severno od Drave. Za svojega zavetnika so si ga izbrali savinjski splavarji, velja pa tudi za priprošnjika za lepo vreme in dobro letino. (sč)

Na sliki: Sv. Ožbolt, kip farnega zavetnika, ž. c. Šentožbolt, glavni oltar.

Sv. Ožbo(a)ltu je pri nas posvečenih 22 cerkva: 5 župnijskih in 17 podružničnih. – Polovica jih stoji na ozemlju LJ nadškofije: župnijski sta na Zg. Jezerskem (spodaj) in v Šentožboltu (1), podružnične pa v Gorjah (5) (sv. Ožbalt), na Zg. Jezerskem (6) (sv. Ožbolt – stara cerkev), v Volčjem Potoku (7) (Kamnik), v Čirčah (8) (Kranj), na Ožboltu nad Zmincem (9) (Škofja Loka), v Lužarjih (10) (Vel. Lašče), v Leskovcu (11) (Višnja Gora) in v Lučah (12) (Žalna). – V KP škofiji je edina cerkev sv. Ožbolta v Stržišču pod Črno prstjo (13) (nekdaj vikariat, zdaj p. c., oskrb. iz Podbrda). – Tudi NM škofija nima nobene ž. c. sv. Ožbolta, kralju in mučencu pa sta posvečeni p. c. v Dragovanji vasi (14) (Dragatuš) in na Javorovici (15) (Šentjernej); p. c. v Budganji vasi (Žužemberk), nekdaj posvečena sv. Ožboltu, ima za zavetnico Marijo Snežno. – V MB nadškofiji so ‘priprošnjiku za lepo vreme’ posvečene tri ž. c.: v Črni na Koroškem (2), na Ptuju (Ptuj - Sv. Ožbalt) (3) in v Sv. Ožbaltu ob Dravi (4); podružnična cerkev pa je na Ožbaltskem vrhu (16) (Sv. Peter na Kronski Gori). – V CE škofiji je pet p. c. sv. Ožbalta, zavetnika splavarjev: Pernovo (17) (Galicija), Pečice (18) (Podsreda), Uniše (19) (Ponikva), Dobje pri Lesičnem (20) (Prevorje) in Cirkovce (Velenje - Sv. Martin). – V MS škofiji nimajo cerkva sv. Ožbolta. (mč)

IME IN GOD
Ime Ožbolt je anglosaškega izvora (zloženka ‘Bog’ in ‘vladati’), značilno je predvsem za Koroško. Pri nas je Ožboltov malo (30), še manj je Ožbaltov (11), poznamo tudi različico Ožbe (52); zadnjih dvajset let pa je postala zelo ‘popularna’ oblika Ožbej (696ꜛ). Godujejo lahko tudi 28. 2. (sv. Ozvald, menih in škof); 5. 8. je v koledarju Oswald, pri nas sv. Ožbalt ali Ožbolt, angleški kralj v 7. stoletju († 642).

 Zgornje Jezersko

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 8, str. 115

Zgodba

Imela sem tako čudovite sanje

Takoj ko se je mlada žena zjutraj zbudila, je dejala svojemu možu: »O, dragi, tako čudovite sanje sem imela nocoj!«
»Kakšne pa?« je vprašal mož.
»Sanjala sem, da si mi za rojstni dan poklonil biserno ogrlico, kaj misliš, kaj bi to pomenilo?« ga je navdušeno vprašala.
Po krajšem premolku se ji je mož nagajivo nasmehnil ter dejal:
»Boš videla nocoj, draga.«
Tistega večera se je mož vrnil domov z zavojem v roki. Veselo ga je izročil ženi kot darilo za rojstni dan.
Žena ga je vzela v roke, ga vesela odvila ter zagledala knjigo Kaj pomenijo sanje.

Misel

Misli in sanje so pomenljivi sadovi naših možganov. Sanje imajo lahko poseben pomen za vse tiste, ki jih sanjajo. Lahko izražajo njihove želje, strahove, načrte, zamisli, upanja in skrbi. Lahko pa so tudi izraz tesnobe, stresa, strahu in trpljenja tistega, ki sanja.

Sanje so odsev našega življenja v družini, v službi ali konjičkov, s katerimi se ukvarjamo. Lahko so sanje odgovor na naše najgloblje življenjske izkušnje.

Molitev

Gospod, iz Svetega pisma vemo,
da si ljudem namenil
pomembna sporočila v sanjah
in jih tako opozoril na nevarnosti.
Tudi si jim dal jasno vedeti,
da take sanje prihajajo od tebe.
Če nam je jasno,
da naše sanje ne prihajajo od tebe,
potem lahko sklepamo,
da za nas niso niti malo pomembne
in nas ne smejo vznemirjati.
Pomagaj nam, da nas tudi takrat,
ko bodo sanje povezane
z našimi izkušnjami v življenju,
ne bodo vznemirjale in vzbujale strahu.
Naj se tudi takrat,
ko sanje odsevajo dogodke našega življenja,
zavedamo, da ne vplivajo nanj,
saj vemo, da nad našo življenjsko potjo bediš ti
in nas varuješ.

Iskra

Človeku, ki lovi senco in se podi za vetrom,
je podoben, kdor se zanaša na sanje.
Če niso poslane od Najvišjega kot njegovo obiskanje,
si jih ne jemlji k srcu,
ker so sanje premnoge zapeljale,
ker so propadli taki, ki so se nanje zanašali.
Sir 34,1-6

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2010), 110-111.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 131.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pri verouku smo se na pamet naučili sedem glavnih grehov, med katerimi je na drugem mestu (za napuhom) lakomnost. To je utemeljeno z besedami apostola Pavla, ki pravi: »Korenina vsega zla je lakomnost; njej so se nekateri vdali, pa so zašli od vere in sami sebe prebodli z mnogimi bolečinami« (1 Tim 6,10). Kako se lahko tega greha ubranimo? (Matej)

Stari katekizem z vprašanji in odgovori pojasnjuje, da se sedmeri grehi, med katere spada lakomnost, imenujejo glavni zato, ker iz njih izvira mnogo drugih grehov. Kako se jih obvarovati? Glede lakomnosti duhovni učitelji naštevajo nekaj načel, ki se jih moramo držati. Ni si dovoljeno prisvojiti dobrine protizakonito, v nasprotju z božjimi zapovedmi. Marljiv človek išče, kje bi denar pošteno zaslužil, lakomnež pa dela samo za dobiček, druge vrednote ga ne zanimajo več. Lakomnež zaupa svojemu denarju in verjame, da bo z njim vse dosegel. Čuti se zavarovanega in ne potrebuje nikogar, niti si ne želi pomoči od Boga. Lakomni ljudje imajo kamnita srca, nobena beda jih ne gane. Zdravilo zoper lakomnost je Jezusova beseda: »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21). (sč)