Prosim, ali mi lahko odgovorite na vprašanje, ki me že nekaj časa vznemirja. Star sem dobrih trideset let, ves čas sem se učil, študiral in delal, živel sem skromno, nisem zapravljal. Naredil sem nekaj ugodnih poslov, dobro naložil svoj denar in vse to mi je obrodilo kar veliko denarja. Zdaj bi lahko kar nehal delati, pa bi bil do konca življenja preskrbljen. Ali sem zato, ker imam zdaj veliko več kot drugi, na krivi poti? Vse življenje sem se odrekal, varčeval, nikamor nisem šel, nikogar tudi nisem prevaral. Vedno sem dajal revnim in potrebnim, tudi za cerkvene potrebe. Zdaj pa imam naenkrat slabo vest, ker sem bogat v času, ko vsi govorijo samo o krizi, o revežih na pragu preživetja.
Zoran

Na vaše vprašanje, ki vas vznemirja, je lahko odgovor samo splošen, saj ne govorite o konkretni vsoti. Sem tudi prepričan, da v vašem primeru ne gre za pranje denarja ali tajkunstvo, saj v takem primeru ne bi spraševali Ognjišča. Gre torej za vsoto, ki ste si jo pridobili zaradi nekaj ‘uspelih poslov’, ki so bili, tako predpostavljam, etično dovoljeni in moralni. Najbrž se na bančništvo tudi spoznate in ste zato ob pravem času denar pravilno obračali. Morda ste dedič večje vsote ali večjih nepremičnin ali premičnin, ki ste jih pravočasno prodali in ste denar naložili ob pravem trenutku in na pravem mestu in se morda primerjate s tistimi, ki te sreče niso imeli ali so bili celo opeharjeni kot toliki, predvsem mali in srednji obrtniki in drugi državljani, tudi pri nas in si zato postavljate vprašanje o grešnosti bogastva. Vsem, ki se vsaj malo spoznajo na denar, je jasno, da so tudi med poštenimi številni imeli srečo, še več pa je tistih, ki so bili prikrajšani zaradi neurejene zakonodaje ali zaradi nekih drugih razlogov. To se je posamično že včasih dogajalo, tudi v prejšnjih stoletjih, v zadnjih desetletjih pa je ta pojav postal množičen, žal tudi pri nas.

Ker niste omenili konkretnih ‘uspešnih poslov’, bom odgovarjal bolj načelno, upoštevajoč vaše pismo, ki kaže na vašo občutljivost do potrebnih in revnih. Pomagal si bom z Youcatom, Katekizmom katoliške Cerkve za mlade, ki na vprašanje: »Ali sme kristjan špekulirati na borzi ali po internetu?« odgovarja: »Kristjan sme špekulirati na borzi ali pa internetu, dokler ostaja to v okviru normalnega ravnanja pametnega gospodarjenja z lastnim in z zaupanim mu denarjem, in dokler se pri tem ne prekršijo druge moralne zapovedi. Borzne špekulacije so nemoralne, kadar se pri tem uporabljajo nepoštena sredstva (zakulisni posli), kadar takšni posli ogrožajo lastne ali tuje življenjske temelje, namesto da bi jih zagotavljali, in kadar se špekulacija spremeni v primer odvisnosti, kot je to pri igrah na srečo« (Youcat, 432). Kakor na nekaterih drugih področjih (splav, evtanazija, posvojitev otrok istospolnih partnerjev itd.), lahko tudi tukaj velja, da ni vse moralno, kar državna zakonodaja, naša ali tuja, dovoljuje ali kar po državni zakonodaji ni kaznivo ali ni bilo odkrito. Zlo je zlo, če je kaznivo ali ne, če je odkrito ali ne. Tako je tudi tatvina protipravno prilaščanje tuje dobrine ali lastnine, ne glede na to, ali je bila odkrita ali ne in je zato grešna.

Rad bi vam povedal, da ste me s svojo darežljivostjo prijetno presenetili. Sredstva družbenega obveščanja, pisna, televizijska, radijska in tudi spletna, pogosto pretiravajo s črno in negativno kroniko, ki je sicer navadno resnična, pogosto pa pozabljajo ali vsaj nimajo redne rubrike kot ‘črno’ tudi pozitivne kronike. Tu pa tam se jim zgodi, da objavijo, kako je nekdo zapustil vse svoje veliko imetje za reveže, dobrodelno ustanovo, bolnišnico, za študente itd. Pomislimo na duhovnika Luka Knaflja (1621-1671), ki je zapustil skoraj vse svoje premoženje na Dunaju v korist dijakov iz Kranjske. S pomočjo Knafljeve ustanove, ki je bila namenjena študentom prava, medicine in filozofije s Kranjske, se je v letih 1676 – 1918 šolalo več sto pretežno revnih dijakov in študentov, ki se brez te ustanove ne bi bili mogli izšolati. V Sloveniji je še bolj znan ‘Oražnov dom’ v Wolfovi ulici in na Dolenjski cesti v Ljubljani, ki ga je podaril za revne študente medicine zdravnik dr. Ivan Oražen (1869–1921), in je njegove dobrote bilo deležnih že okrog 900 študentk in študentov, med njimi tudi Jaroslav Kikelj, ki so ga med vojno vosovci umorili. Tu sem navedel dva slovenska izjemno velika dobrotnika, toda svet je tudi danes poln dobrih ljudi in podobnih dobrotniških zgodb je bilo veliko tudi v preteklosti (sv. Ema Krška, sv. Elizabeta, številni meceni in dobrotniki). Pomislimo na posamične dobrotnike ali na številne mednarodne domače dobrodelne ustanove. Prav je, da ima vsak človek napisano oporoko in da v primeru nenadne smrti v njej dobrine tako razdeli, kot presodi, da je najbolj pravično in najbolj pošteno. Sicer pa je človek tudi po zastonjski in brezpogojni ljubezni in darežljivosti Bogu podoben, saj je svet dovolj bogat, če bi imel človek spoštljiv odnos do narave in sočloveka. O tem je Simon Gregorčič je zapisal: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili«.

Tudi vi, spoštovani Zoran, s svojim denarjem, kot pišete, dobro gospodarite, saj podpirate potrebne, kajti dobro je delati dobro. Morda boste še enkrat premislili, ali s sredstvi, ki jih imate, tudi pred Bogom dobro gospodarite. Ne bom omenjal konkretnih možnih dobrih del, ker tudi ne poznam vaše dejanske finančne zmožnosti, kljub temu pa bi rad ponovil, da je zdaj čas milosti za vašo velikodušnost in za podporo tistega, kar se vam zdi najprimernejše. Preteklosti več ni in je ne moremo spreminjati, o prihodnosti pa ne vemo, ali jo bomo dočakali; sedanjost je naša in v njej lahko naredimo nekaj dobrega. Biti bogat seveda ni greh, je pa odgovorno. Tudi denar je talent, ki ga človek ne sme zakopati, ampak z njim pridobiti nove talente, kar mu pomaga, da uresniči svoje poslanstvo. Želim, da bi ti tudi vam uspelo.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče 2015, 8, 74-76

(v spomin na Otona Župančiča)

Zvezde hite čez visoko polnoč
tihe, zlate;
škoda zate,
duh, kam blodiš obupujoč?
Ptič prešumęl je plaho gaj
do družice;
tam – cvetlice:
vonj in šepet je obkrožil ves kraj.
Pošlji še enkrat k zvezdam oko:
svetla cesta
v bajna mesta,
duš tam hrepenenja pojo.
Slušaj navzdol: rodovi dreves,
od obzorja
daljna morja
zlagajo himno nižin do nebes.
Kakor iz školjke motnjava glasov:
dih skrivnosti —
ni radosti,
ni bolečine, a polno je snňv.
Sredi vsega razprostri peroti
kot dve zarji,
in v viharji
harpa boš, ki jo prebira Gospod.

Oton Župančič

Klic noči

Prišló je kakor klic noči,
klic polnoči, od vseh strani
iz mraka,
oko preplašeno strmi
in čaka.
In videl svetlo sem drevo
na vzhodu tam; čez vse nebo
je veje raztegnilo
in s koreninami zemljó
je kakor plug razrilo.
Kot blagoslov dobrotnih rok
se vzpenjalo je vseokrog
v višini,
bodoča pota svojih nog
vsa videl sem v jasnini.
A zdaj, poglej na drugo stran:
tam rasel hrast je velikan
v ozračje jasno —
mrakove bruhajoč vulkan,
tako pošastno.

Oton Župančič

Vsa razkosana,
v prah poteptana
čudežna vezenina!

Naskrivaj jo poberem,
jo s solzami operem,
skrbno jo zvijem,
si v nedra jo skrijem,
ob njej se grejem,
se jočem, smejem,
jo božam, se tešim,
da v bodočnost jo rešim:
o moja domovina!

Oton Župančič

Zgodba
Na radiu
Nekega zgodnjega jutra je napovedovalec, ki je bil honorarni sodelavec radia, preden je začel brati novice, zaželel lep dan trem sodelavcem, ki so delali z njim v isti izmeni. Poslušalcem je povedal celo njihova imena.
Nazadnje je dejal: »Končal sem branje poročil in prepuščam mesto sodelavcem.«
Takoj zatem se je zaslišal glas enega izmed sodelavcev: »Sploh te ne bomo pogrešali.«
Napovedovalec pa mu je zabrusil: »Jaz pa ne vas!«
 
Misel
Nesramna pripomba enega od sodelavcev je bila popolnoma odveč. Bila je žaljiva do prijaznega napovedovalca.
Po drugi strani pa bi bilo bolje, če napovedovalec ne bi vrnil z enako mero. Bolje bi bilo, če ne bi pokazal svoje užaljenosti. Saj s tem, da je zabrusil neprijazni odgovor sodelavcu, ni nič dosegel.
Kdor misli, da mora z enako mero vrniti vsako neprijazno besedo ali krivično dejanje, se mora zavedati, da je to jalovo početje. Morda se bo na koncu zdelo, da je on najbolj trpel.

Molitev
Gospod Bog, pomagaj nam,
da bomo ljubeznivi do drugih tudi takrat,
ko oni ne bodo do nas taki,
kot bi morali biti.
Dobro se zavedamo,
da nam človeška pamet govori,
naj »zabijemo« tiste, ki so neprijazni z nami.
Vemo pa tudi, da si nam ti rekel,
naj ljubimo svoje sovražnike,
blagoslavljamo tiste, ki nas preganjajo
in delamo dobro tistim, ki nas sovražijo.
Podeli nam moč in pogum,
da bomo znali biti prijazni, potrpežljivi, uvidevni
in ljubeznivi v besedah in dejanjih do vseh ljudi,
tudi do tistih, ki do nas niso prijazni.
Gospod, pomagaj nam,
da bomo vedno pozorni poslušalci,
uspešni pomirjevalci in veliki delavci za mir,
naj se znajdemo kjerkoli
in naj bomo v stiku s komerkoli.

Iskra
Kdor meče blato na druge, si ne bo samo umazal roke, ampak bo izgubil tudi svoje imetje.
 
Blagor tistim, ki delajo za mir,
kajti imenovani bodo Božji sinovi.
(Mt 5,9)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 122-124.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Mama se je skrivnostno nasmihala. Pred skupnim nedeljskim kosilom, kjer se je za mizo drenjalo deset oseb, je oznanila: »Z očetom bova prenovila kuhinjo!«
Vsi so se obrnili s široko odprtimi očmi k očetu. Prav dobro so vedeli, da je moralo mamo stati veliko moči, da je pregovorila svojega moža v to investicijo.
»Kuhinjo?« so bili vsi nejeverni.
Oče je nemočno skomignil z rameni in pokazal na mamo, vendar so vsi še vedno strmeli vanj.
Mama je rekla: »Da, da. Kuhinjsko pohištvo je staro. V vseh teh letih smo zamenjali le štedilnik, ker se je pečica čisto pokvarila. Vse drugo je staro. Pomivalni stroj ima že dvaindvajset let, omarice in pulti pa štirideset, si morete misliti?«
»In zdaj bosta vse zamenjala?« se je oglasil sin.
»Vse,« je rekla mama neomajno, medtem ko je oče gledal svoj krožnik. »Temne pulte, ki jih imamo zdaj, bomo zamenjali s svetlimi. In vse bo gladko, nobenih razpok kot zdaj, med štedilnikom in omarico ne bo več špranje, kamor štrca maščoba, in med pultom pod oknom in omarico pri hladilniku tudi ne, tako da se ne bodo v vmesnem prostoru nabirale drobtinice.«
»Ja, to je lepo!« je rekla hčerka ne preveč navdušeno.
»Hladilnik stoji v naši kuhinji že petindvajset let in požre vse preveč energije. Hočem razred A!« je oznanila mama.
»Tudi prav,« so kimali.
»Stenske omarice so mi sicer dobro služile vseh štirideset let, a ker nas je zdaj več kot včasih, nimam prostora za dovolj krožnikov; police so odrgnjene in ročaje na omaricah je moral oče že dvakrat zamenjati. Nad štedilnikom bo nova napa. Stara mi sploh že davno ne služi več. stroj bo nov. A ne slišite, kako stari ropoče? Porabi veliki energije in veliko vode. Povrh vsega bi moral serviser zamenjati tesnila, pa tudi pomiva ne več s tako močjo, kot je treba.«
»No, prav,« so se nekateri strinjali, čeprav pri tem seveda niso imeli niti najmanjše pravice odločati.
»Zamenjali bomo tudi luč v jedilnem kotu. Mar ne vidite, da je kabel in verižica, na kateri visi, že čisto preglodana? In od neštetih čiščenj se je prvotni vzorec že davno izbrisal s senčnika.«
Vsi so se ozrli navzgor. Res, staromodni lestenec ni bil več primeren.
»Zamenjali bomo tudi stole. Noge imajo že vse odrgnjene in tapecirani del je že čisto izrabljen, saj sem ga neštetokrat čistila za najmlajšimi. Tudi klop ob mizi bomo preoblekli v novo, svetlejšo in lepšo tkanino. In povrhu vsega, seveda: mizo bomo zamenjali!«
»O, ne! To pa ne!« je planila hčerka. »Mama, vse lahko zamenjaš, od tal do stropa. A mize ne!«
»Samo poglej, kakšna je!« je rekla mama.
»Ni važno, kakšna je. A te mize ne damo!« se je oglasil še sin.
Mama je pogledala po omizju in se nasmehnila. »Zakaj pa ne?«
»Zato, ker sva za to mizo z bratom pisala domače naloge!«
»Z atom sva delala ptičje hišice na tej mizi. Z žago sva zarezala tale rob in ti si naju zato kregala, a nastala je krasna hišica!«
»Vse moje službene srajce si zlikala na njej,« se je k besedi priglasil mož.
»Ob njej smo praznovali vse rojstne dneve in praznike!«
»Na njej si me naučila, kako se valja testo za rezance, pa za potico in kako se dela vlečeno testo ...«
»Rezali, lepili, risali in barvali smo na njej. Z voščenkami, s suhimi in vodenimi barvicami, včasih je kar teklo od nje ...« se je oglasil vnuk.
»Mene pa si učila moliti prav za to mizo,« se je oglasila še najmlajša vnukinja.
»Kaj pa naj? Vse bo novo, miza pa ne? Kako bo to izgledalo?«
»Miza ostane!« so rekli in začeli trkati z žlicami ob krožnike, da je zabrnelo po kuhinji.
»No, prav,« se je vdala mama. »Kuhinja bo nova. Miza pa ostane. Za enkrat.«
»Za vedno!« so zakričali in se potem prijeli za roke, da so pred kadečo se juho zmolili Gospodovo molitev.

KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe) Ognjišče (2016) 05, str. 56

Junij je naporen mesec.
In vsi komaj čakamo, da mine, pa čeprav je čisto spodoben mesec in ni z njim pravzaprav nič narobe. Hočem reči: nič slabši in nič boljši ni od svojih preostalih kolegov na koledarju. Le napoti nam je. Junij je še zadnja ovira pred poletjem.
In ovira ni toliko težka, kolikor je zoprna … In mnogim na žalost postane previsoka … celo nepremagljiva ovira. Kajti junij je čas spričeval. In izpitov.
In je junij pobožen mesec. Ker se precej moli. Kar je hecno. Človek bi pričakoval, da se več moli oktobra … ko je mesec rožnega venca. Ali januarja … ko se začenja novo leto. Ali maja … ko so šmarnice. Ali celo septembra … ko se (spet) začne šola.
Ampak ne: junija se zavrtijo molilni mlinčki.
In molijo šolarji, da bi že minil ta junij! In molijo starši šoloobveznih otrok, da bi že minil ta junij. In molijo študentje, da bi že minil ta junij. In molijo učitelji osnovnih, srednjih, visokih in višjih šol, da bi že minil ta junij!
»Da bi že minil ta junij … potem pa bo že … karkoli bo že!«
Ker človek vse lažje prenese, če ima na sebi le kopalke in noge namočene v vodo! Brezskrbno uživamo … pa čeprav nas jeseni čakajo popravni izpiti! In jesenski roki za maturo. In jesensko obdobje izpitov! Z ene ali druge strani katedra!
Še delovni ljudje, tako ali drugače zaposleni – višina regresa gor ali dol in ali sploh regres?! – molijo, da bi že minil ta junij! Naj bo glamurozen dopust ali zgolj orehova senca, križarjenje ali domači balkon, peščena plaža ali napihljivi bazenček … samo, da bi že minil ta junij, pa da bo, kar bo! Prav neverjetno je, kako skrbi izginejo, če imaš oblečene kratke hlače ter majico brez rokavov in v eni roki držiš sladoled, medtem ko se druga roka oklepa kozarca s hladno pijačo. Katerekoli, samo da je hladna! Lahko je tudi voda iz pipe!
In smo seveda v nevarnosti, da nam vse življenje postane – junij. Ko čakamo, da nekaj mine in pride lepše in boljše, ali še lepše in še boljše! Nosečnost je tako lepa … in čudovita … ampak ko se deveti mesec preveša v drugo polovico, pa – naveličani trebuha in oteklih gležnjev – že komaj čakamo, da bo minilo! In bomo rodili! In bo vse drugače!
In je drugače! A naveličani previjanja komaj čakamo, da mine obdobje pleničk in pride obdobje kahlice … In potem čakamo, da dete shodi … in čakamo, da stekleničko zamenja za banano … in banano za zrezek … ali sojin polpet, če ste vegetarijansko usmerjeni … in čakamo, da spregovori … in čakamo, da utihne … in čakamo, da si bo sam znal obrisati, kar je treba obrisati …
In ko si otrok, čakaš, da boš odrasel.
In čakaš, da bo konec šole.
In čakaš na pravo, oziroma pravega. In čakaš na otroke. In čakaš, da otroci odrastejo. In čakaš na vnuke. In vmes čakaš, da bo konec delovnega dneva. In da bo konec tedna. In da bo konec delovne dobe. In potem čakaš, da bomo prvega … ali petnajstega … ko pride penzija …
In potem spet čakaš na otroke, da te obiščejo. In spet čakaš na vnuke, da te obiščejo.
In čakaš pri zdravniku. Spet in spet. In še kar …
Življenje pa čaka, kdaj ga boš živel. Kdaj bo minil ta tvoj življenjski junij … in boš oblekel kratke hlače in majico brez rokavov … kdaj si boš privoščil dopust, ki ne bo odvisen od višine regresa in plače, ki ne bo odvisen sploh od ničesar … razen od tvoje volje … svobodne volje … dobre volje … božje volje. Bog čaka, kdaj ga boš opazil … in mu ponudil stol v orehovi senci ali na balkonu, ali mu odstopil mesto ob bazenu na križarjenju … kdaj mu boš ponudil kozarec, pa čeprav zgolj hladne vode … kajti to ne mine brez božjega plačila (Mt 10,42)
In smo – kot narod – čakali, kdaj bomo svobodni in samostojni. In smo nekega junija to tudi dočakali. In zdaj čakamo kdaj bomo – kot narod – prerasli obdobje kahlice in brisanja noskov in si bomo sami znali obrisati, kar je treba obrisati … kdaj bo pomladi končno sledilo poletje …
Junijanje – čakanje da nekaj mine, pa karkoli že bo.
Junijati – čakati na boljše čase.
Samo, da mine ta junij … potem pa bo že … karkoli že bo!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

»Se lahko učim pri vama?« je prihitel iz prvega nadstropja vnuk Luka s šopom papirjev v roki, »pri nas se ne morem. Dejan in Vida sta preveč tečna.«
Babica je z veseljem pripravila prostor za mizo. Luka je po njej razstavil popisane liste in se začel polglasno učiti. Od časa do časa je poklical po telefonu in si nekaj zapisoval.
»Joj, koliko je tega!« je glasno zastokal.
»Kaj pa je tako hudega?« ga je vprašala babica.
»Poglej, koliko odgovorov se moram naučiti za birmo.«
»To pa že ne more biti tako hudo,« se je vmešal dedek.
»Samo poglej! Dva lista vprašanj.«
Babica in dedek sta jih na hitro preletela.
»Ali ste morali tudi vi znati odgovoriti na toliko vprašanj?« je prekinil njuno branje.
Dedek je obdržal lista in se zamislil, potem pa dejal: »Tega verjetno ne boš razumel. Pravzaprav sem takrat znal zelo malo.«
»Zelo malo?« se je začudil vnuk. »In si vseeno lahko šel k birmi?«
»Spet bom začel svoje pripovedovanje kot že tolikokrat, da so bili tedaj drugačni časi. Zelo drugačni. K birmi sem šel že v drugem razredu, da sva šla skupaj z dve leti starejšim bratom Mihom. Verouk smo imel takrat še v šoli, ampak samo mesec ali dva, potem so ga prepovedali. Čez nekaj časa so stransko kapelo v župnijski cerkvi preuredili v učilnico, kjer smo nadaljevali z veroukom, vendar ne vsak teden. Ko sem pred birmo prišel na vrsto, da župnik ugotovi, če sem pripravljen za prejem zakramenta, sem samo nekaj mencal in jecljal. Ko sem se že bal, da mi župnik ne bo dal potrdila, me je vprašal, če znam zmoliti Vero. Gladko sem jo povedal. “Potem znaš vse,” se je nasmehnil in mi izročil listek. K birmi smo šli v mesto v stolnico. Bila je nabito polna. Birmanci smo stali v krogu pod mogočno kupolo, škof Anton Vovk, ki so ga leto dni pred tem v Novem mestu polili z bencinom in ga hoteli zažgati, pa je hodil od enega do drugega in nas birmoval.«
»Zažgali so škofa?« se je čudil Luka. »In ti si bil pri birmi, čeprav si dobro znal samo Vero?«
»Saj sem rekel, da je bilo takrat vse drugače. Veliko védenja in znanja vam je zdaj posredovano pri verouku in pripravah na birmo. Glej samo ta vprašanja in odgovore. Tedaj smo znanje pridobivali drugače. Verouk smo imeli še vedno le občasno, nadomeščal pa ga nauk ob nedeljah popoldne, predvsem pa smo se z vero srečevali in jo doživljali v svojih domačih družinah.«
»Potem se ti bilo potrebno naučiti več kot sto odgovorov. In nekaterih niti prav dobro ne razumem.«
»Kaj pa je tako nerazumljivega?« se je začudil dedek.
»Recimo: Kako vemo, da Sveti Duh deluje v našem življenju?«
»Vidiš, odgovore na mnoga vprašanja se lahko naučiš na pamet, ne povedo pa ti, kako se pokažejo v življenju.«
»Zdaj pa razumem še manj kot prej,« je zastokal Luka.
Dedek se je zamislil. »Morda bi to najlaže pojasnil z besedami neke moje znanke. Ko smo se nekoč v pogovoru ozirali nazaj na naše prehojene življenjske poti, je dejala, da jo je življenje veliko premetavalo sem in tja. S težavo je odkrila svoj pravi poklic, propadlo ji je podjetje, doživela je hudo prometno nesrečo … Takrat, ko se ji je vse to dogajalo, je mislila, da se ji godi krivica. Sedaj pa, ko se ozira nazaj, vedno znova ugotavlja, da je bila to pot edino prava pot, ki ji jo je začrtal Bog.«
»Pripoveduješ mi o drugih. Mene zanima, kako ti gledaš na svoje življenje?«
»Dobro veš, da je lažje govoriti o drugih kot o sebi. Nisem imel tako burnega življenja kot tista moja znanka, lahko pa potrdim njeno izkušnjo. Včasih so bile odločitve tudi težke in boleče, saj se je zdela prihodnost tako nejasna. Ko pa zdaj gledam nazaj, vidim, da se je vse dogajalo z nekim namenom, da je nekdo bedel nad menoj.«
»Dedi, zdaj sem že utrujen in težko sledim tvojemu razmišljanju. Raje mi povej še kaj o svoji birmi.«
»Nekaj sem ti že povedal,« se je dedi razveselil Lukove prošnje. »Torej pri birmi smo bili v stolnici v mestu. Ko smo prišli domov, smo imeli najprej slovesno kosilo, potem pa smo se zbrali na vrtu. Odrasli so se pogovarjali, nama z Mihom je postalo dolgčas. Da bi šla malo po vasi, sva predlagala. Zakaj pa ne, so menili, samo preoblecita se. Pa sem zasitnaril, da bi bil danes vendar lahko ves dan v birmanski obleki. Želel sem namreč, da bi me otroci občudovali v novi, lepi modri obleki in snežno beli srajci. Mama ni bila za to, a so ostali potegnili z menoj in je popustila. Pridružila sva se drugim otrokom, ki so se ravno skrivali v grmovju in plezali po drevju, ki je raslo v jami, kamor se je ob močnejšem deževju stekala voda s poti in njiv. “Vidva si pa ne upata v teh oblekah lesti po vejah, kot delamo mi!” naju je izzval Dorči. Miha je modro molčal, jaz pa sem se delal junaka: “Seveda si upam!” in že sem lezel po veji, ki je segala na suho. “Do mene pa si ne upaš priti,” me je dražil eden od otrok, ki je čepel med vejami nedaleč od mene. Ni mi bilo treba dvakrat reči. Toda še preden sem naredil nekaj korakov, mi je v novih čevljih spodrsnilo in padel sem v mlakužo ter se do kolen in še čez pogreznil v blatno vodo. Med smehom otrok sem v naglici bredel iz jame, da sem bil še bolj blaten in moker, nato, kolikor sem mogel hitro stekel domov. Ko so me doma zagledali, jim je zaprlo sapo. S strahom se pričakoval, kaj bo sledilo. Po prvem presenečenju je mama mirno rekla: “Hitro se preobleci, da se ne prehladiš!” Preoblekel sem se in se vrnil na vrt. “Danes je njun veliki dan,” je rekla mama in pomenljivo pogledala očeta, “zato se ne bomo jezili.” Nisem mogel verjeti. V trenutku sem začutil, da mi te besede pomenijo več kot ura, ki sem jo dobil kot birmansko darilo.«
»Več kot ura?« se je začudil Luka.
»Tako sem čutil tisti trenutek. Glej, tiste birmanske ure že dolgo ni več, ta čudoviti občutek pa me je še dolgo spremljal. In še sedaj ga lahko delim s teboj.«
»To pa je bilo darilo!« je bil Luka navdušen
»Zdaj se pa vrnimo k vprašanjem,« je predlagal dedek. »Šele enega smo rešili.«
»Ampak mene skrbi še nekaj drugega,« je dejal Luka. »Zaradi koronavirusa letos sploh ne vemo, kdaj bo birma, kako bo potekala in kdo bo birmoval.«
Dedek je zamišljeno zavzdihnil: »So pa res drugačni časi.«
Babica pa je vnuka stisnila k sebi. »Ne skrbi. Tudi to se bo z Božjo pomočjo in modrostjo ljudi uredilo,« je rekla pomirjajoče. »Saj si slišal dedija, da je nad nami nekdo, ki vodi pota našega življenja in da se vse dogaja z nekim namenom.«
Luka jo je hvaležno pogledal. Njene blage besede so mu odgovorile tudi na misli, ki so ga mučile bolj kot tista vprašanja na listih.

JARC Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

»Si slišal?«
Možinja je z daljincem stišala televizijo in glas ji je vztrepetal v strahu. Morda tudi pod vtisom pol kriminalne – pol grozljive nadaljevanke, ki sva jo gledala. Vsekakor je bila grozna. Nadaljevanka, ne možinja! In kriminal je, da plačujem naročnino, pa nimam kaj gledati.
»Nekdo je na balkonu!«
»Kaj??!«
»Nekdo je na balkonu!«
»Ne nori,« sem rekel »mački se preganjajo!«
Segel sem po daljincu, da bi povrnil glas tipu, ki se je z mačeto v roki nekaj repenčil na ekranu, še najbolj pa je spominjal na povoženega zombija. A možinja se ni vdala.
»Pojdi pogledat!«
»Kaj??!«
»Pojdi pogledat, kaj se dogaja!«
»Lepo te prosim! Mački so. Saj ni prvič!«
Potem, ko si ves dan garal kot konj … in so te kure brez glave in nevzgojena goveda pripravile do tega, da si skoraj poživinil … ko te eni zmerjajo z ovco in na druge rjoveš ko lev … ko se ti zdi, da te ima ves svet za osla … in si zvečer utrujen kot pes … imaš živali pač čez glavo! Važno je samo, da je tistih nekaj zverinic, ki jih skušaš udomačiti, varno v svojih posteljah in to je to! Dajte mi mir, lepo vas prosim! In te zlepa ne bo nobena mačka spravila iz fotelja, pa če je še taka mačka. In imam v mislih pravo mačko, ne možinje!
Še bolj odločno sem stegnil roke po daljincu, ga tudi dobil, a še preden sem lahko s pritiskom na tipko povrnil glas vsem tistim grozljivim bitjem na ekranu, se je neko bitje prav grozljivo oglasilo zunaj … Na balkonu? … Predirljivo … Ali je na podstrešju? … Kot bi jokal otrok … Ne, morda v žlebu? ... Prav nečloveško cviljenje … Ali za opažnimi deskami napušča? ... Kako neki se je zverina zavlekla tja? In kaj pravzaprav je ta zverina? In zakaj vrešči? ... Ob pol enih zjutraj! ... Ali je že pol dveh? ... No, temu se pa reče: Mala nočna glasba!
»Si slišala?«
»Kaj?« se je zdaj pametno delala možinja.
»Kaj? Kaj neki? To vreščanje, kaj je to?«
»Saj sem ti rekla!«
»Nič nisi rekla. Jaz sem rekel, da so mački!«
»No, saj!«
»Ampak tole niso mački. To mora biti nekaj drugega.«
»Morda pa se je ubogi mucek kam zataknil in ga boli.«
»Misliš?«
»Ko pa tako stoka. Pokliči gasilce!«
»Gasilce? Zdaj sredi noči?!« Zajel sem sapo in nadaljeval: »Prav. Ampak ti boš pobirala vstopnino.«
»Kakšno vstopnino?«
»No, če se bodo gasilci sredi noči pripeljali s svojimi kamioni, nabili reflektorje v našo hišo, prislonili lestve ter začeli odkrivati streho in puliti deske samo zato, da bodo ven potegnili nekaj kar niti ne veva kaj je, niti kje je … bo to ena huda predstava. Za vse sosede in pol vasi.«
»Trap!«
In vreščanje kar ni in ni pojenjalo. Mislim, vreščanje tega mačka ali karkoli že pač je ta stvor. Ne možinjino. Ali moje.
Potem pa kar na lepem … Kot bi odrezal … Tišina!
»No, krasno. Šel je! Zdaj bo mir.«
»Mogoče je pa umrčkal?«
»Umrčkal? Kaj, a misliš, da ga je kap od vreščanja?!«
»Ne, od bolečin. Saj si slišal, kako je jokal.«
»Jokal? Daj, prosim te … Greva spat!« sem zaključil pogovor, ker je bila ura prav res pozna. Oziroma zgodnja, odvisno pač, s katerega konca gledaš: a si se pravkar zbudil ali greš šele spat.
In je bilo pozno. In sem šel spat. A zaspal nisem. Ne takoj.
In zjutraj mir. In tišina. In preko dneva: mir in tišina. In sem pobaral soseda, če se mu je kaj skalil nočni mir. Pa je rekel, da nič ni slišal, da pa večkrat vidi kakšnega polha ali podlasico plezati po strehi. Smo pač na vasi in gozd je blizu.
In sem seštel ena in ena. Prav dobesedno: Ena in ena. In sem povedal možinji, ko je prišla iz službe, da si bo, če ji bo sreča mila in če se bo onó ugnezdilo in imelo potomce, za novo leto lahko omislila kučmo ali ovratnik. In naj mi živaloljubci ne zamerijo, saj je samo hec.
In sem še pomislil, da sta se kosmata stvora tam na žlebu ali podstrešju ali kjerkoli že morda le pogovarjala. Kot midva z ženo. Pri zrelih zakoncih so vsi pogovori nekolikanj glasnejši: malo zaradi naglušnosti, malo pa zaradi strasti!

G. Čušin, Razsuti tovor, v: Ognjišče 5 (2014) 17.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (8)

DAR STRAHU BOŽJEGA

Če nam dar pobožnosti govori o Božji očetovski ljubezni, nas dar strahu Božjega poučuje o njegovi veličini, dostojanstvu, o njegovi avtoriteti in oblasti. Bog je dober, toda je tudi močan in mogočen. Moramo ga spoštovati in ubogati: »Bog se ne pusti zasmehovati,« na kratko zapiše sv. Pavel (prim. Gal 6,7). Ta zadnji dar Svetega Duha nas spomni, kako majhni smo pred Bogom in kako velika je moč njegove ljubezni, zato se moramo izročiti v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Prav v tej izročitvi dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad, je bistvo delovanja tega daru.

V moči Svetega Duha, ki prebiva v našem srcu in nam vliva mir in tolažbo, se počutimo takšni kot v resnici smo: majhni otroci v Očetovem objemu. S tem razpoloženjem vse svoje skrbi pa tudi pričakovanja prelagamo na Boga in doživljamo, kako nas podpira s svojo močjo, čutimo njegovo bližino, kot otrok, ki se počuti varnega v naročju svojega očeta. Tako dar strahu Božjega prevzema obliko poslušnosti, hvaležnosti in slavljenja, napolnjuje naše srce z upanjem. Velikokrat ne uspemo doumeti Božjega načrta. Prav ob izkušnji svoje omejenosti in revščine, nas Sveti Duh krepi in nam pomaga razumeti, kako je edino pomembno pustiti Jezusu, da nas vodi v Očetov objem.

Nesrečnik je klical, in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje. (Ps 34,7–8)

Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce ... in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha.
Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroški ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo on nekaj naredil za nas in namesto nas... Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame ...

Sveti Duh, tvoj dar strahu Božjega
je dragocen in zelo potreben.
Bog je Bog, jaz sem človek.
Bog je stvarnik, jaz sem majhen.
Bog je izvir, jaz sem žejen.
Bog je morje, jaz sem kapljica.
Bog je mogočen,
jaz sem slaboten.
Bog je svet, jaz sem grešnik.
Sveti Duh, dar strahu Božjega
mi pomaga postaviti
stvari na svoje mesto:
samo Bogu čast,
samo njemu slava.
Kjer se človek povzpne,
potlači vse pred seboj ...
Sveti Duh, dar strahu Božjega
me dela razumnega:
spominja me,
da moram pasti na kolena,
če se hočem spet dvigniti.
Tvoj dar mi pravi, da sem ubog:
spodbuja me, da sklenem roke,
ne več v strahu pred teboj,
ampak v ljubezni do tebe.
Priznam, da nisem nič,
toda prav zato, ker to priznam,
me objemaš ti, ki si Vse.

Strah božji pa je tudi ‘alarm’ pred nevarnostjo greha. Ko človek dela hudo, preklinja, ko izkorišča bližnjega in si ga hoče podrediti, ko vidi samo še denar, ko je prevzeten, oblasten ..., takrat strah Božji sproži alarm, ki človeka svari: z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom, prevzetnostjo in nečimrnostjo ne boš srečen! Nihče ne bo odnesel s sabo na drugi svet ne denarja, ne materialnih dobrin, ne časti, ne ponosa, ničesar. Z nami bo šla samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, in z njo vse tisto, kar smo v moči Božje ljubezni storili za ljudi okoli sebe.
In to spoznanje je po delovanju tega zadnjega daru Svetega Duha tudi začetek prave modrosti: »Začetek modrosti je strah Gospodov, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem” (Ps 111,10). Gorje, če izgubimo spoštovanje do Boga, saj tisti, ki Boga ne spoštuje, tudi ljudi ne spoštuje, še več: zatira bližnjega in se postavlja nad njega. Zgodovina prejšnjega stoletja je dovolj nazorna potrditev tega: kriki bolečine in trpljenja iz taborišč, gulagov, porušenih mest, brezen, genocidov... tu imajo korenine Auschwitz, Huda jama, Kočevski Rog, Srebrenica ...
Strah Božji nas opominja, da nismo mi gospodarji dobrega in zlega, da ne smemo delati tistega, kar se nam zljubi in nam je trenutno všeč: prepoveduje nam, da bi delali tisto, kar je krivično do drugih ... Ko se ne zmenimo za vrednote, pokažemo, da zaničujemo Njega, ki je najvišja in temeljna vrednota: Bog, ki je Pravičnost, Dobrota, Resnica, Ljubezen ...

Končno nas strah Božji usmerja tudi k temu, da se spominjamo najbolj preproste, pa zelo pomembne dolžnosti: da o Njem govorimo spoštljivo. Če o nekom govorimo grdo, pomeni, da ga ne spoštujemo, ga ne upoštevamo, se ga ne »bojimo«. To se pogosto dogaja, ko nepremišljeno govorimo o Bogu: predstavljamo si ga na primer kot kontrolorja kart, kot uradnika, ki nam gre na živce, izterjevalca davkov, kot tistega, ki nas povsod nadzira, in opozarja na tisto, kar mi prav, kot dežurnega zobozdravnika za naš boleči zob, kot berglo za našo nesposobnost, da bi hodili kot ljudje ...

Bog ni tak! Človek od stvarjenja do današnjih dni kaže do Boga premajhno spoštovanje, v svoji prevzetnosti ga hoče potisniti v kot, da bi utihnil. Tudi danes velja, kar je zapisal francoski duhovni pisatelj François Mauriac: »Ne presojajte Boga po jecljanju njegovih služabnikov.”
Strah, ki smo ga dolžni izkazovati Bogu, nam zato nalaga, da poberemo s tal besedo Bog, pomendrano in umazano kot je, in ji spet damo prvoten pomen.

Namesto karikatur in zmazkov, ki jih je iz nje naredil svet, ji moramo dati bolj privlačno, vabljivo, vredno in tudi resnično podobo. Dar strahu Božjega nas spodbuja, da svetu predstavimo Boga, ki je vir veselja; Boga, ki verjame v človeka in hoče da se zaveda svojega dostojanstva; Boga, ki nikogar ne sili, ampak potrpežljivo trka in čaka; Boga, ki ni barvno slep, ampak prepoznava barve vseh ras tega sveta; Boga, ki hoče srečo vseh; Boga, čigar poklic je ljubiti in odpuščati.

HODITI V DUHU

Sveti Duh ni neka nekoristna in popolnoma neuporabna stvarnost – prav nasprotno, vse stvarstvo je po njegovem delovanju prerojeno in stvari nikoli ne pusti takih, kot so bile.
Če razumemo, kdo v resnici je in se mu ne upiramo (prim. Apd 7,51), se znajdemo sredi njegovega silovitega viharja (prim. Apd 2,2), ogreva nas z jeziki, podobnimi plamenom (prim. Apd 2,3). Še enkrat: če se mu ne upiramo in mu ne nasprotujemo, ker nas Duh v resnici preplavlja v silovitem viharju z obiljem svoje milosti; neskončno radodaren je, ko deli svoje darove in tej njegovi neizmernosti lahko odgovorimo le po kapljicah.
Če si pomagamo z izrazi iz tehnike, je Sveti Duh voznik, v avtomobilu pa sedimo mi. Sveti Duh je veter, jadra pa razvijamo mi.

S to predstavo postane jasno, da o Svetem Duhu ni mogoče govoriti tako, da ga omejimo in točno določimo kdo je, ali iz spoznavanja njegovih darov ... Ne, tu še ne more biti konec, in že na začetku letošnjih ‘katehez’ sem zapisal, da je Sveti Duh podoben vetru, ki je vsak trenutek drugačen ... in nas osvobaja nevarnosti pretirane resnosti, prilagodljivosti, enoumja, mode, ustaljenih navad ... Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ogrado! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!« Zato moramo na tej točki spoznavanja Svetega Duha biti pripravljeni pokazati, da želimo z njim sodelovati, zavestno in odgovorno delati, da bo ta veter in ta ogenj zajel tudi druge – tako, da ga bomo uresničevali v svojem življenju. Tako bomo prihodnji mesec prešli na tretji del našega letošnjega veroučnega načrta, v katerem bomo spoznavali, kaj konkretno pomeni sprejeti Svetega Duha in se mu pustiti voditi, hoditi z njim, kot pravi sv. Pavel: »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu (Gal 5,25) ...

Veter Svetega Duha, ne piha na površju, ampak v skritih globinah človekove notranjosti, v globinah Cerkve in človeške skupnosti. Naj zapiha, ta sveži veter Svetega Duha, tudi v zatohle prostore naših cerkva in naših življenj. (Zvone Štrubelj)

 pripravlja Marko Čuk