Mlada učiteljica liberalnih nazorov je učencem povedala, da je ateistka in zato ne veruje v Boga. Učence je vprašala, če so tudi oni ateisti. Čeprav niso vedeli, kaj pomeni beseda ‘ateist’, so učenci, da bi bili podobni učiteljici, dvignili roke. Razen ene učenke. Učiteljica jo je vprašala, zakaj ni dvignila roke.
»Zato, ker nisem ateistka,« je odgovorila.
»Kaj pa si?« je vprašala učiteljica.
»Kristjanka.«
Učiteljico je odgovor zmedel, za trenutek je utihnila in zardela, nato pa učenko vprašala, zakaj je kristjanka.
»Zato ker so me starši učili o Jezusu. Moja mama in oče sta kristjana. Zato sem tudi jaz kristjanka.«
Sedaj je bila učiteljica že jezna. »To ni razlog,« ji je dejala, »kaj če bi bila tvoja mama in oče nora ... Kaj bi bila pa ti potem?«
Deklica je malo pomislila, nato pa rekla: »Potem bi bila tudi jaz ateistka!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2019), 49.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 86.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ne vem, zakaj smo v ljudskem besedovanju poimenovali smrt ‘Matilda’. Kakorkoli, ob sv. Matildi (1241-1299), ki goduje 19. novembra, bi vam rad v mesecu, ki je posvečen rajnim, zaupal sanje, v katerih sta ‘nastopila’ ‘Matilda’ in sv. Peter – nebeški carinik

Morda bi opis teh zanimivih sanj sodil bolj na hudomušne strani pratike, kot pa v rubriko Ognjišča, ki je namenjena bolj resnim razmislekom. A je vsebina sanj tako pomenljiva, da je vredna teh strani.
Pa začnimo: Stal sem v dolgi vrsti in pričakoval. Ljudje pred mano so bili večinoma spokojni, nekateri radostni, nekaj med njimi pa je bilo kakor neprijetno vznemirjenih. Zdelo se mi je, da bi hoteli pobegniti iz vrste, pa jim nevidna moč tega ni dopustila. Počasi smo se pomikali proti možakarju z brado, ki je stal za mizico, na katero je vsakdo položil svojo potovalko. Pomislil sem: To je carinik. Pravzaprav je bil tudi oblečen kakor tisti, ki na mejah spuščajo ljudi tja na ono stran. Skrbno je pogledal slehernemu v ‘prtljago’, potem se je večini nasmehnil in jim pokazal pot, ki je prodirala v blago svetlobo. Pri nekaterih je ostal njegov pogled resen, skoraj otožen in kmalu za tem jim je nakazal smer, ki je bila kakor ‘obvoznica’ mimo prodora v svetlobo.
“Kmalu bom na vrsti,” sem vznemirjen pomislil. Pred mano je stala ženička. S težavo je dvignila potovalko in jo položila na mizico.
»Polna je,« je rekel carinik. »Dokler si bila v času, si delala dobro. Dozorela si za to, kar je v radosti večno.«
Takrat me je preletel srh. “Kaj sem mrtev?” sem pomislil.
In sem slišal: »Življenje se le spremeni, ne pa uniči. Zaživimo v drugačno, a kdo med nami lahko reče, da v manj resnično ...« In sem vedel, da so to besede, ki sem jih sam tolikokrat izgovarja, ko sem spremljal žalujoče ob grobovih njihovih dragih.
Stal sem pred carinikom in pomislil: “On je gotovo sv. Peter.”
»Prtljago, prosim,« je rekel in zvenel je neizprosno.
»Prtljago?« sem bil zmeden.
»Videti moram, kaj si prinesel s sabo.«
»Kaj naj bi prinesel?« sem govoril prestrašen in v paniki.
Sv. Peter, ali kdorkoli je že bil ta ‘carinik’, se je nasmehnil. Očitno sem bil ‘prikupno zmeden’. »Prinesel si edino, kar lahko gre s tabo čez prag večnosti. Vse si moral zapustiti, le kar si storil dobrega, je sedaj s tabo in je vredno!«
Prestrašil sem se, ker je bila potovalka, ki sem jo držal v roki, tako lahka.
»A na mizo naj jo dam?« sem rekel jecljajoče.
»To ni miza. To je tehtnica,« me je popravil sv. Peter. »Naj pokaže, koliko prave ‘teže’ je imelo tvoje življenje.«
In sem čutil, da sem prelahek. Sv. Peter me je pomenljivo pogledal tja v moje resnično in me primoral v presojo: »Kam te vodijo tvoja dejanja?«
Takrat sem opazil, da je nad potjo v Svet(l)o, ki me je pritegovala napis: Mt 25,31-40 in sem videl tudi tisto stezo, ki gre mimo napisa in (zato) obvozi svetlobo. V meni je naraščalo neugodje ... in sem se (Bogu hvala!) prebudil.
“Še sem živ,” sem pomislil. “Še imam čas, da delam dobro!” Prižgal sem luč, vzel v roke Sveto pismo in prebral odlomek Mt 25,31-40 – Jezusovo pripoved polno slikovite simbolike, s katero opisuje, kako gremo čez ‘nebeško carino’:
Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« Tedaj mu bodo pravični odgovorili: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?« Kralj jim bo odgovoril: »Resnično, povem vam: karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«

In sem se spomnil velikega misleca, teologa, p. Tomislava Šagi-Bunića. V ‘dozorelem’ obdobju svojega življenja si je na srčno stran pripel broško na kateri je bilo izpisano: Mt 25,31-40. Na moj radovedni pogled je dal odgovor: Pripovedovati je začel, da ni nobeno življenjsko dejanje, pa naj bo na videz še tako velik uspeh, nič v primeri z najbolj preprostim izrazom dobrote do tistega, h kateremu nas pritegne l/Ljubezen. (Od)rešile nas ne bodo hiše, ki smo jih zgradili, niti knjige, ki smo jih napisali, kaj šele bogastvo, ki smo si ga pridobili ... »Veš,« mi je govoril, »čez prag večnosti lahko nesemo le en kovček. In je dobro, če je ta čim bolj napolnjen z dobrimi deli.«

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče, 2012, leto 49, št. 11, str. 30-31.

Neki kmet se je s svojim sinom odpravil na sejem v bližnjo vas. Pot ju je vodila čez most, ki je bil precej majav in se je pel čez reko. Otrok se je prestrašil. »Oče, a misliš, da bo most zdržal?« ga je vprašal.
Oče je odgovoril: »Držal te bom za roko, moj sin.«
Otrok je položil svojo roko v očetovo. Previdno sta prečkala most in z očetom sta prišla na cilj.
Vrnila sta se, ko je bila že noč. Medtem ko sta hodila, je otrok vprašal: »Kaj pa reka, oče? Kako bova šla čez tisti nevarni most? Bojim se.«
Veliki in grobi mož je vzel v naročje otroka in mu rekel: »Bodi v mojem naročju in boš na varnem.«
Kmet je hodil naprej z otrokom v naročju in ta je globoko zaspal.
Naslednje jutro se je srečno zbudil v svoji postelji. Sončna svetloba je prihajala skozi okno. Ni se niti zavedal, kdaj je prečkal most in predvsem, kdaj je prečkal nevarno reko.
To je kristjanova smrt. Kristjanova smrt je, da se popolnoma izroči v roke Očeta, ki ga ljubi.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2017), 69.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 115.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Krizantema ...
V moji sobici cvete. Tako lep je njen cvet. Skoraj ne morem verjeti, da ga je dala jesen. Ne morem verjeti, da je to poslednji cvet umirajoče narave, da je to njen labodji spev. Ne morem verjeti in vendar je res. Le kje je umirajoča zemlja dobila moč, da nam je v poslednjih trenutkih življenja podarila toliko lepoto? Saj vse iz nje izvirajoče življenje v teh dneh ugaša, saj ona sama komaj še živi. Krizantema pa je tako krasna, o tolikšni sili življenja govori! Kot biser je, ki ga mati izroči hčeri šele poslednji trenutek, da s tem neizmerno poveča njegovo vrednost.
Krizantema ...
V moji sobici cvete in jaz uživam njeno krasoto z bolečino v duši. Boli me spoznanje, da je njen cvet dala jesen. Boli me spoznanje, da bo v naravi zavladala smrt, še preden se bo ta cvet osul. Saj že dolgo odpada listje – list za listom in gole veje se kakor v prošnji stegujejo za poslednjimi. Morda pa je ta cvet zato tako krasan, da je pogled na umirajoče življenje še bridkejši ...
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi s svojo krasoto oznanja smrt ... in mi s svojo krasoto govori o moči umirajoče narave. Saj bi tudi ta cvet mogel cveteti in odcveteti prej, toda ali ne bi bili potem jesenski dnevi še težji? Ali ne bi pogled na odpadajoče listje še bolj bolel? In – s čim bi krasili grobove svojih dragih na njihov praznik?
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi govori o ljubezni umirajoče narave; o ljubezni, ki svoje poslednje cvetje poklanja mrtvim. V tej ljubezni – ljubezni do mrtvih – je dobila zemlja moč, da nam je v teh mrzlih dneh poklonila cvet s tolikšno življenjsko silo.
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi govori o ljubezni, o lepoti iz nje izvirajočega žrtvovanja. S svojim življenjem, izvirajočim iz umirajočega življenja, me prosi, naj tudi iz mojega življenja klije cvetje, cvetje ljubezni. Ljubezni do vseh onih, katerih življenje mi je blizu – do onih, katerih praznik obhajamo v teh mrzlih jesenskih dneh. Vabi me, naj krasim grobove rajnih s cvetjem, ki je prejelo življenje iz ljubezni umirajočega življenja zemlje – še bolj s cvetjem, ki se rodi iz ljubezni v mojem srcu, s cvetjem, ki iz življenja ne le izvira, ampak življenje tudi prinaša – prinaša vsem onim, ki po njem hrepene, pa ga brez naše pomoči še ne morejo doseči. Vabi me, naj v dneh umiranja z molitvami in žrtvami pomagam dušam rajnih, da bodo skoro deležne večnega življenja.
Krizantema ...
V moji sobici cvete ...
V mojem srcu pa cveti cvetje njenega cvetja – molitev za rajne.

Helena, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 75.

Zlezel je na drevo in čakal.
A kaj kmalu se je sam sebi zazdel neizmerno smešen! Kaj vendar počne? Odrasel moški na drevesu! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda?! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda in ga vpraša kaj počne?! Odrasel moški na drevesu! Kaj bo odgovoril? Da se mu je zahotelo smokev, pa je splezal v krošnjo, da si jih natrga?! Kdo mu bo verjel?! Obtožili ga bodo kraje! “Tat! Tat! Primite tatu!” bodo kričali za njim, ko bo bežal, ali pa: “Norec! Norec! Glejte, norca!” Saj, kdo pa v tem letnem času trga nezrele in zelene smokve! Ravno tako bi lahko rekel, da nabira grozdje!
Le kaj je mislil!?
Pa, saj ve: sploh ni mislil! Le zlezel je na drevo in čakal.
Kajti vedel je, da mora priti tod mimo!
Slišal je namreč, da prihaja v mesto. Mesto je resda veliko in ima veliko ulic, a tudi največje mesto ima le eno glavno ulico. In slavni ljudje vkorakajo v mesto po sredini glavne ulice. Kot generali. Kot vojskovodje. Kot zmagovalci. Kot osvajalci. Torej mora priti tod mimo!

Ko je tako sedel v krošnji drevesa ob glavni ulici ... in čakal ..., je premišljeval, ali ulica postane glavna, ko se po njej sprehodi nekdo slaven: general, vojskovodja, zmagovalec, osvajalec ... ali morda človek postane slaven, ko se kot general, vojskovodja, zmagovalec, osvajalec sprehodi po sredi glavne ulice?

Sedél je na drevesu in premišljeval.
Ko je zjutraj vstal iz postelje, mu na kraj pameti ni padlo, da se bo dan zasukal v tako nenavadno smer. Čakale so ga običajne obveznosti. Delo. Služba. Dolgčas. Redki so bili trenutki, ko je užival v svojem delu. Nikoli ga ni opravljal z radostjo ali ljubeznijo. Pri svojem delu je moral biti grób, surov in krut. Bili so sicer dnevi, ko je užival v krutosti, a je užival zgolj zato, ker je sovražil svoje delo. Svoj poklic. Svoje življenje. Bili so dnevi, ko je sovražil samega sebe. Bili so dnevi, ko je sovražil ljudi, zaradi katerih je moral opravljati svoje delo, ki ga je sovražil. In zato je bil krut z njimi. In je užival v krutosti. Kakšna bedna služba! Kakšno bedno življenje: grobo in surovo. Brez radosti in ljubezni! En sam vsakdan.
A ko je potem stopil iz hiše, in videl, da se ljudje zbirajo ob cesti, je takoj vedel, kaj se dogaja in koga pričakujejo.
Kajti tudi on ga je pričakoval. Že nekaj dni. Vse življenje, morda ...
Želel ga je videti. Zato je zlezel na drevo: Da bi ga videl. In da bi pri tem ostal neviden. Nezapažen.

Ni bilo najbolj udobno sedeti na veji, vendar ni pomnil, kdaj mu je bilo nazadnje tako prijetno. Bingljal je z nogami po zraku, z eno roko se je naslanjal na deblo, z drugo pa si je zakrival oči in čelo, kajti sonce je pripekalo skozi liste krošnje. Mižal je ... in se po dolgem, res dolgem času spet čutil živega. Kot da mu je sonce ogrelo kri in jo pognalo skozi njegovo hladno, ledeno srce. Kot da je sonce pregnalo sence. In sovraštvo.
Smešno. Kako malo je potrebno, da človek pozabi na vsakdanje skrbi: le na drevo mora splezati. Dvigniti noge od tal in se stegniti proti nebu. Zakaj je potreboval toliko časa, da je splezal na drevo? Zakaj je sploh splezal na drevo? Kaj sploh počne tu, na drevesu? Odrasel moški! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda?! Kaj, če kdo pride mimo in ga zagleda in ga vpraša, kaj počne?! Odrasel moški na drevesu! Kaj bo odgovoril?
Hotel je že splezati z drevesa, a takrat se je po glavni ulici približala množica.

Obsedel je na veji in tehtal svoje možnosti.
Lahko se hitro spusti po deblu na tla in nihče ga ne bo opazil. Ljudje so še daleč in vse oči so uprte v tistega, ki ga tudi sam čaka. Stekel bo domov in živel kot je živel prej: grobo, surovo in kruto. Živel bo, kot je navajen in kot so ga ljudje navajeni. Nobenih presenečenj, nobenih preobratov. Sovražil bo svoje delo, sovražil ljudi, ljudje pa mu bodo vračali sovraštvo. Oko za oko in zob za zob. Kot je bilo v začetku, tako zdaj in vselej. In vekomaj.
Lahko se povzpne višje v krošnjo. Res ni prav gosta, a vse oči so uprte v tistega, ki prihaja in ki ga tudi sam čaka. Malo verjetno je, da ga bo kdo opazil. Zviška bo lahko opazoval dogajanje. Videl bo, ne da bi ga videli. In ko bo odšel mimo, bo vse kot prej. Vsakdan. Delo. Dolgčas. Služba. Oko za oko in zob za zob. Kot je bilo v začetku, tako zdaj in vselej. In vekomaj.
Lahko ostane, kjer je. Vse oči so uprte v tistega, ki gre mimo in ki ga tudi sam čaka. Nihče ne upira pogleda k nebu.
Razen tistega, ki ga čaka.
In ni šel mimo.
Ustavil se je pod drevesom, pogledal gor in mu rekel: »Hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši!«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Ko berem razne razlage Sv. pisma, naletim tudi na navedke iz apokrifnih besedil. Zanima me, koliko takih besedil poznamo, kakšno je stališče Cerkve do njih in ali lahko ta besedila prebiramo tudi v slovenščini ...
Darko
Grška beseda ‘apokryphos’, od koder izhaja beseda apokrif, apokrifen, pomeni skrit, skriven, nepristen, z njo pa označujemo različne vrste spisov. V prvih krščanskih skupnostih so z besedo ‘apokrifi’ označevali nauke in spise krivoverskih skupin, ki so nasprotovali uradnemu nauku Cerkve. Sv. Irenej Lyonski v svojem delu Proti krivoverstvom piše, da si gnostiki izmišljajo nepopisno množico apokrifov. Vendar vsi apokrifi niso nastali v krivoverskih skupinah. Redkeje se beseda ‘apokrif’ uporablja v zvezi s kanonom – seznamom svetopisemskih knjig. Starokrščanski pisatelj Origen (185–ok. 253) imenuje apokrife nekatere judovske spise, ki niso bili vključeni v Sveto pismo, vendar pa jih ne zavrača, temveč pravi, da je tudi v njih mogoče najti kaj dobrega.
Koliko je teh spisov? Apokrifni spisi, ki so nastali v prvih krščanskih stoletjih, posnemajo vse ‘knjige’ Svetega pisma Nove zaveze, zato poznamo ‘apokrifne evangelije’, ‘apokrifna dejanja’, ‘apokrifna pisma’ in ‘apokrifna razodetja’. Največ je prvih – evangelijev. Z besedo ‘apokrifni evangeliji’ označujemo spise, ki pogosto ne posnemajo evangelija kot literarne vrste, vendar pa se nanašajo na Jezusovo življenje in učenje. Tako da je teh spisov veliko, za nekatere so menili, da so se izgubili (na primer Tomažev evangelij), a so pred leti našli prevod tega dela. V slovenščini nekaj apokrifnih spisov lahko prebiramo v knjigi Zgodnjekrščanski spisi, kjer je prevedenih nekaj apokrifnih evangelijev in apostolskih spisov.
Zakaj te spise imenujemo apokrifni in niso v Svetem pismu, kjer so ‘kanonična’ besedila? Merila so bila trojna: njihov nastanek v času, ko so še živeli in delovali apostoli, zvestoba nauku, ki ga je oznanjal Jezus in so ga apostoli ter njihovi učenci posredovali v svojih pridigah in katehezah, ter njihova raba pri bogoslužju. Apokrifni spisi so nastali pozneje kot Sveto pismo in velikokrat pretiravajo in ne izražajo pristnega nauka Cerkve, več pa jih je gnostične vsebine.
Omenil sem že, da niso vsi spisi krivoverski. Tako so nekateri spisi celo osnova za krščanske praznike in so pripomogli k oblikovanju krščanske tradicije. Gre za Jakobov protoevangelij, ki je nastal okoli leta 150 in poroča o Joahimu in Ani, starših Jezusove matere Marije, o njenem rojstvu, otroštvu in zaroki vse do Jezusovega rojstva. Ta sporočila je prva Cerkev sprejela kot verodostojna, ker je vladalo prepričanje, da je to besedilo manjkajoči začetni del evangelija po Marku, ki edini od sinoptikov nič ne poroča o Jezusovem otroštvu in mladosti. Pisec brani Marijo pred tistimi, ki dvomijo v njeno devištvo, njeno čudežno spočetje Jezusa. Pri tem prikazuje Marijo kot neko nadzemeljsko bitje, ki je od vsega začetka v nenehnem varstvu angelov. Prva tri leta živi s svojimi starši, ki jo potem odpeljejo v jeruzalemski tempelj, kjer ostane do dvanajstega leta, do zaročniške dobe. Izraelski modreci se sprašujejo, kako naj zavarujejo deklico, ki ji je namenjena posebna vloga v zgodovini izvoljenega ljudstva. Izročijo jo v varstvo Jožefu, staremu vdovcu, krepostnemu možu, očetu več otrok. Po tem izmišljenem podatku razumemo, zakaj svetega Jožefa vedno upodabljajo kot starega moža in ta protoevangelij je osnova za praznovanje Marijinega darovanja v templju (21. novembra).
So pa tudi apokrifni spisi, ki zamegljujejo pravo svetopisemsko sporočilo ali ga celo pačijo. Tak je na primer Judov evangelij, ki so ga odkrili leta 1945 v kraju Nag Hammadi v Gornjem Egiptu skupaj s 13 kodeksi v koptskem jeziku, prevedeni iz grških izvirnikov. Judov evangelij je uporabljala sekta kajnitov (po svetopisemskem prvem bratomorilcu Kajnu). Po njihovem nauku Judovo izdajstvo (kot tudi Kajnov bratomor) ni bilo zločin, temveč način, kako zavarovati odrešenje človeštva. S tem, ko je izdal Jezusa, je Juda na neki način zavaroval resnico Boga Najvišjega in prekrižal načrte zlih sil, ki so hotele preprečiti križanje, da ljudje ne bi dosegli odrešenja. Juda naj bi bil edini od apostolov, ki je razumel Učitelja. Revija National Geographic je ta ‘senzacionalni’ spis objavila v različnih jezikih tik pred velikim tednom leta 2006, ko se kristjani spominjamo Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, da bi med bralce zasejala dvome. Podobno velja za Marijin evangelij, ki je nastal v 2. stoletju in so ga leta 1945 tudi odkrili v Nag Hammadiju, govori o Mariji Magdaleni, ki naj bi bila v domišljiji Dana Browna Jezusova ljubica v napeti zgodbi o svetem Gralu. V kanoničnih evangelijih ni nobene Magdalene, ampak samo tri Marije.
Sprašujete, ali naj kristjan bere te evangelije? Nepoučenega in teološko nerazgledanega bralca lahko kakšne trditve apokrifnih spisov zmedejo in mu zasejejo dvome.
Zato je bolje, da se osredotoči na branje, premišljevanje in proučevanje pravih evangelijev in drugih spisov iz Svetega pisma.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 11, str 39-41.

Začel je živeti človek, majhen kot konica igle. Pravzaprav še manjši.
Bil je majhen, a je imel neverjetno voljo, da bi zrastel. Že po petnajstih dneh, odkar je začel živeti, je bil 125 tisočkrat večji. Neverjetno, a resnično.
Ta človek je živel v nenavadni hiši, ki je krožila po mestu. Zvečer je legala, zjutraj vstajala.
Hiša je bila lepa in prijetno topla, imela pa je veliko pomanjkljivost: bila je v popolni temi.
»Dovolj,« je rekel nekega dne ta človek, »po devetih mesecih hočem ven ...«
Začel je pritiskati in uspelo mu je priti ven.
»Oh, končno lahko tečem, se igram, se kopam, plavam ... Čisto drugače je kot v prejšnji hiši! Ta je čudovita: sije sonce, vidim zelenje, cvetje, sneg ...«
Osemdeset let je srečni človek vsako jutro razširil roke in dejal: »Kako lepa je ta naša ljuba zemlja!«
Bil je zadovoljen. Nekega dne pa je postal žalosten. Videl je, kako sonce zgodaj zahaja in pada noč: rastline izgubljajo liste in kažejo svoje gole veje. Listje razpada in trohni.
Zato je začel sanjati o drugi hiši, kjer bodo drevesa vedno zelena, sneg zmeraj bel in bo sonce vedno sijalo. Ko jo je sanjal, se je preselil. Vsi so jokali, on pa se je smehljal!
Komaj je izdihnil, že so se mu na stežaj odprla vrata hiše, kjer so bile stvari, ki si jih ni mogel niti zamisliti. Dobri oče – resnična ljubezen – ga je objel; lepa mama ga je poljubila.
Poljubila in ga prijela za roko: »Pridi se igrat z nami! Poglej, tu je vse novo, zemlja je nova, zvezde so nove. Pridi!«
Človek ni razumel ničesar več: »Kako, mar nisem mrtev!«
»Ne, ne,« je klicalo na milijone glasov, »živ si, živ za večno!«
Pijan od veselja je človek začel teči in plesati na tratah, ki bodo večne, pod soncem, ki ne bo nikoli zašlo, sredi cvetja, ki ne bo nikoli odcvetelo.
»To je moj dom,« je vzklikal, »moj pravi dom!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2018), 67.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 113.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pogrebna sveta maša se je končala in na pokopališče bomo pospremili našo sovaščanko. Tukaj pokopališče ne objema cerkve sredi naselja, ampak je več sto metrov od cerkve, na majhni vzpetini. Pokopališče ima sijajno sončno lego, z lepim razgledom na kraj pod sabo, pa vendarle umaknjeno od vrveža in hitenja. Tukaj počiva že veliko naših prednikov in če bi nam lahko spregovorili, se ne bi pritoževali, saj je tukaj lep vsak letni čas. Pravzaprav je to darilo namenjeno nam, ki prihajamo k njim z molitvijo in lepimi spomini.
Odslej bo na njem počivala tudi pokojna sovaščanka, ki jo ravnokar spremljamo k večnemu počitku. Pred nekaj leti jih je dopolnila osemdeset, pa je bila še vsa vpeta v vsakdan in tako lepo, okusno urejena, da jih je dvajset hitro skrila.
Brskala sem po spominu in v sebi obujala vse izrečene besede pri pogrebni sveti maši. Kljub temu, da gospa ni bila javna oseba ali včlanjena v kakšno društvo, se je cerkev čisto napolnila. Gospod župnik in kasneje še njena prijateljica sta nam pred očmi naslikala vse bogastvo njenega tihega, skritega, plodnega življenja.
Po nekaj desetih metrov hoje, ko se je sprevod že oblikoval v dolgo reko, ki je vodila na pokopališče, sem za sabo zaslišala pritajen glas.
»Je bilo res potrebno, da se ji poje takšna hvala?«
»Saj so povedali samo resnico,« je tišje zašepetal drugi glas.
Čez nekaj trenutkov je spet pomisleke izrekel prvi glas: »Pa misliš, da je vse to res?«
»Seveda je res. Če ne bi bilo, tega ne bi izrekli. Le kdo bi izrekel nekaj neresničnega v kraju, kjer se vsi poznamo?«
»Tudi jaz živim v tem kraju, pa marsičesa nisem vedela. Pa sama dobro veš, da mi nič ne uide.«
»To bo verjetno zato, ker sta z možem živela v hišici, ki je bila odmaknjena od naselja, kjer so hiše tako ena ob drugi, da si sosedje lahko skozi okno gledate na štedilnik. Stike sta imela z vsemi, s katerimi sta želela. Tistih površnih, prisiljenih, pa nista iskala.«
»Poročila sta se, ko je imela ona že čez petdeset, on pa še več. Otrok nista imela. Le kje naj bi se kaj bolj videvali? K naši hiši nista nikoli prišla.«
»Vsak dan sta bila z možem pri sveti maši.«
»A, to. No, tudi jaz grem včasih, vsak dan nimam časa. Ob nedeljah sem sedela v klopi pred njo in čeprav pravijo, da je treba o mrtvih govoriti vse dobro, bom kar povedala. Samo da se je ohladilo, se je zavila v šal in nadela rokavice. Že prej mi je nerada podala roko pri pozdravu miru, potem pa sploh ne več.«
»Mogoče pa še česa ne veš. Svoja najnežnejša leta je preživela kot izgnanka in begunka po različnih vaseh okrog doma, ki sta samo še kot požgan spomenik. V teh letih je bila velikokrat lačna in mnogokrat bolna. Ko je bila stara dobrih dvajset let, so ji odkrili raka. Po hudi operaciji je komaj preživela. Ostalo je veliko posledic, ne samo zaradi odstranitve rodil, tudi na srcu in na občutljivosti imunskega sistema. Vsak prehlad bi bil zanjo že lahko usoden. Zato se je izogibala nepotrebnih stikov, sploh v jesensko-zimskih mesecih. Moža si ni iskala, saj je vedela, da ga ne more osrečiti z otrokom in tudi težkega dela na kmetiji ne bi zmogla. Šla je v šole in kasneje v službo. Poročila se je res pozno, “na stara leta in za lepše stare dni”, kot se je včasih pošalila.«
»Še ne ve, kaj vse ji je bilo prihranjeno. Otroci so ena sama skrb in strošek. Lahko je bila ta tako ohranjena, saj se je vsako noč lahko naspala.«
»Ne sodi, saj ne veš, kaj vse jo je mučilo. Vsak nosi svoj križ.«
»O, jaz bi sigurno vedela,« se je skoraj potrkala po prsih. »Pa kako se je nosila! Sedaj ko je v modi črna barva, jo je nosila skoraj celo leto.«
»Mogoče pa ne veš, da ji je umrla sestra.«
»Kaj, sestro je imela? Kako, da tega nisem vedela?«
»Mogoče si bila samo malo nevoščljiva, ko si si predstavljala njeno lepo, brezskrbno življenje, in kako dobro jima gre tam v lepi hišici, negovani in obdani s cvetjem.«
»O, da bi ti videla! Vsak dan sem od daleč opazovala. Jeseni je rože pred slano vsak večer pokrila s kopreno in jo zjutraj pospravila. Ja, čas je imela …«
»Časa je imela štiriindvajset ur na dan, kot ga imamo vsi. Samo namenila ga je drugačnim stvarem kot ti. Zato pa je lahko krasila vaško kapelico in imela rože za v cerkev. Odličen smisel za krašenje je imela. Bog ji povrni! In poleg teh rož je vsak dan pred oltar polagala tudi cvetke rožnega venca, ki ga je vestno vodila, odkar se je priselila v naš kraj. Vsak delavnik, vse praznike, vse nedelje, vedno se je pol ure pred mašo molil rožni venec. Mnogo jih je samo tukaj molilo to molitev, doma je že dolgo ne molijo več.«
»Misliš, da ne? No, včasih sem jo res slišala. Jaz pridem ponavadi zadnji hip. Vedno imam veliko dela.«
Utihnili sta. Hvala Bogu!
Upala sem, da bom sedaj v miru zmolila za pokojno, pa se je spet oglasil glas za mano.
»So pa jo res imeli radi v službi, da so po več kot tridesetih letih, odkar je bila v pokoju, še vedno prišli na njen pogreb njeni bivši sodelavci. Tudi ministrantov je bilo veliko. Seveda, če jim je pa za Miklavža pripravila darila, bila radodarna pri koledniških akcijah in še marsikje, kot je povedal naš župnik. No, kaj pa je to takega, saj sta imela lepo penzijo?«
»S penzijo je tako kot s časom: sam presodiš, kako boš z njo razpolagal.«
Zopet sta utihnili. Lahko sem zmolila desetko. Nisem je namenila pokojni, ta za mano jo je bila bolj potrebna.
Nismo bili več daleč do pokopališča. Kljub temu pa sem spet zaslišala šepet.
»Toliko časa je živela med nami, pa vidim, da je res nisem dobro poznala. Zakaj se šele na pogrebu povejo lepe stvari o človeku in se odkrijejo stvari, ki jih prej nisi videl. Če bi prej vedela vse to, kar sem slišala v cerkvi in si mi ti zdajle še ti povedala, bi nanjo gledala prijazneje.«
»Ne pepel, ki je v žari, žerjavica pod pepelom šteje. Žerjavica, to so dobra dela, to je tisto, kar šteje pred Bogom. Če bi to razkrili prej in se s tem ponašali, bi nam bilo že tukaj vse poplačano. Kaj bi potem imel človek, da bi položil pred Boga? Ponos in hvalisanje z dobrimi deli nam pokvarita značaj. In ponašati se s tem, kar si storil dobrega, je nesreča. Samovšečnost lahko človeka pokoplje, da odide pred Boga praznih rok.«
»Po smrti govoriti o njegovih dobrih delih, mu pa ne škodi?«
»Po smrti ne govori o sebi sam. O njem govori ljubezen, ki ostaja in s katero je grel ta svet. Govoriti dobro o človeku po njegovi smrti, pa je vlivanje poguma in spodbuda za mnoge in ne vpliva na pokojnika v slabem smislu. V trenutku njegove smrti so bila vsa njegova dobra dela, vsa ta žerjavica pod pepelom, že postavljena pred Boga. Pokojnemu naše besede zato niso v škodo, so pa nam v korist.«
»Življenje naše kratko je, končali bomo romanje …« so zapeli.
Končalo se je vaše romanje, draga sovaščanka, in odšli ste s tega sveta, nikoli pa ne boste odšli iz src mnogih, ki jih je prek vaših besed, molitev in dejanj, grela Ljubezen. Počivajte v miru«

Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2020) 11, str. 28-29.