Na cerkvenih koledarjih je ob peti postni nedelji pridevnik ‘tiha’. Zanima me, zakaj ima ta naziv in od kod izvira? (Polona)
Do prenove bogoslužja katoliške Cerkve je imel postni čas, čas priprave na veliko noč, glavni praznik celotnega cerkvenega leta tri dele: predpost (daljna priprava), ki se je začel v nedeljo pred pepelnico, post (bližnja priprava), od pepelnice do pete postne nedelje, ter čas trpljenja (neposredna priprava) od pete postne nedelje do velikega petka. V tem času je glavna misel bogoslužja trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Da bi še bolj poudarila, da je samo to moglo rešiti človeštvo, so v znak žalosti zakrili križe na oltarju in svete podobe z vijoličnimi zagrinjali. Utihnile so orgle in zvonovi, kar je krščanska srca še bolj vabilo k resni pripravi na praznik Odrešenja. Resnoba pa narekuje molk. – Kjer želijo, lahko po presoji škofovske konference ohranijo navado zagrinjanja križev in svetih podob. Križi ostanejo zagrnjeni do konca obredov velikega petka, svete podobe pa do začetka velikonočne vigilije. (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str. 56-57.

Most na reki Kwai je povezan z eno znamenitih zgodb druge svetovne vojne, ki je navdihnila tudi znani film. Razmere za jetnike v japonskem vojnem ujetništvu so bile zares nevzdržne in umrljivost zelo visoka.
Za golo preživetje so bili pripravljeni storiti marsikaj ... videli so samo še sebe in svoje potrebe in prav »živalsko« sebični so bili. Izmikali so celo hrano svojim umirajočim tovarišem. Ali se bo našel kdo, ki bo prekinil tako obnašanje, ali se bo to ravnanje ustavilo in si bodo zaporniki skupaj pmagali preživeti... "Čudež" se je res zgodil. Kaj se je tako dotaknilo teh ljudi v tistih nečloveških razmerah? Razlog za spremembo je bilo dejanje zapornika Angusa McGivraya. Njegov prijatelj je bil na smrt bolan in nekdo mu je ukradel odejo. Angus mu je dal svojo. Spet drugi mu je ukradel hrano in Angus mu je spet odstopil svojo. In kaj se je zgodilo? Angusovemu prijatelju se je stanje izboljšalo. Zato pa se je Angus nekega dne zgrudil zaradi podhranjenosti in od izčrpanosti umrl. Tako je s svojimi dejanji ljubezni do bližnjega odgovoril na Kristusov zgled in dobesedno dal svoje življenje za svojega prijatelja.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe za pogum (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2009. str. 43.

Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste nekvašeni. Kristus, naše pashalno jagnje, je bil namreč žrtvovan. (1 Kor 5, 7)

On je sam sebe dal v odkupnino za vse.(1 Tim 2, 6)

Nato pa je prišel Kristus kot veliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo in dosegel večno odkupljenje. (Heb 9,11-12)

Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težko namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. (Rim 5,6-8)

Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. (Mr 10, 45)

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Lk 10, 27)

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2005, leto 43, št. 4, str. 58-59.

Zgodba

Po zimi nastopi pomlad

Bilo je 21. marca zgodaj zjutraj, ko je deklica vstala, stekla k mami in ji navdušeno dejala: »Mama, danes je prvi dan pomladi, kakor nam je rekla učiteljica. Včeraj je bil zadnji dan zime.«
»Tako je,« je odgovorila mama. »Zimski hladni dnevi so za nami. Začeli so se pomladni sončni dnevi, ki nas vabijo v naravo, da občudujemo drobne cvetlice, prisluhnemo petju ptic in žuborenju potoka ter se zazremo v slikovite sončne zahode, ki okrasijo nebo bolj, kot bi si mogli mi zamisliti.«

Misel

Kadarkoli v življenju doživljamo težke trenutke in neprijetne ure, kar se prej ali slej zgodi vsakomur med nami, nikoli ne pozabimo, da za zimo nastopi pomlad in da sonce po dežju še lepše sije.
Saj tudi pregovor pravi, da po dežju posije sonce. Zato ne smemo izgubiti poguma in upanja, ko se znajdemo v težavah.

Molitev

Gospod Bog,
ko se bomo znašli v težavah in stiskah,
naj nas tvoj Sveti Duh opogumlja,
da bomo močni in jih bomo premagali.
Pošlji nam svojega Duha,
da bomo gledali v prihodnost z zaupanjem.
Naj se nikoli ne predamo malodušju,
ki bo naša bremena naredilo še težja.
Namesto tega naj radi sprejemamo vse,
kar nam obeta lepše trenutke.
Zahvaljujemo se ti za preizkušnje in težave,
ki nas zadevajo, saj so to pomembna šola,
v kateri se lahko marsikaj naučimo.
Hvala ti tudi za moč,
da smo mogli vzdržati v dosedanjih težavah.

Iskrici

V ponavljajočih se naravnih pojavih je nekaj izredno lepega. Zagotavljajo nam, da za nočjo pride dan in da zimi sledi pomlad.

Bog nam je zatočišče in moč,
pomoč v stiskah, vedno navzoča. (Ps 46,2)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, Ognjišče, Koper, 2016, 14-16.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V cerkvi nekega nemškega mesta je zanimiva baročna umetnina – podoba Kristusa na križu.
Na sliki spodaj je hudič, ki drži v roki list, na katerem so napisani grehi ljudi. Zdi se, da hudič govori Kristusu: »Poglej, kakšni so ljudje! Hudobni! Poglej njihove grehe! Ogromno jih je. Vsi bodo končali pri meni.«
Tam pa vidimo tudi angela, ki drži gobo, na katero kapljata kri in voda iz Jezusovega prebodenega srca. Angel z gobo briše grehe, napisane na hudičevem listu.
Slikar je želel sporočiti: Jezus je s svojo krvjo izbrisal vse naše grehe. Osvobodil nas je hudičeve oblasti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 139.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Sveti Jožef,
pomagaj mi prisluhniti človeku,
ki išče pri meni tolažbo,
ki mi želi zaupati svoje skrbi,
ki je prišel, da z ljubeznijo
obrišem njegove solze.

Sveti Jožef,
pomagaj mi delati v tišini,
naj govori moje življenje
in vsa moja dela naj bodo
polna dobrote in pozornosti
do vseh brez razlike.

Sveti Jožef,
ljubeče si skrbel za Jezusa,
živel si zanj skupaj z Marijo.
Pomagaj mi videti Jezusa
v ubogih in v vseh tistih,
ki so v težavah in stiskah
in iščejo prijateljsko roko,
posrednico božje dobrote.

Sveti Jožef,
vstopi v mojo hišo in odpri
moja vrata bolečini ljudi,
da se tako tudi moja bolečina
ublaži v blagi toplini
Očetove ljubezni.

A. Comastri, Molitev), v: Ognjišče 3 (2015), 3.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Sveti Jožef se je v javnem bogoslužju Cerkve pojavil razmeroma pozno – njegov praznik so namreč začeli obhajati šele v 14. stoletju. Češčenje moža Device Marije in poglavarja svete Družine pa se je vedno bolj širilo, zato je papež Gregor XV. leta 1621 ukazal, naj se god sv. Jožefa obhaja v vsej katoliški Cerkvi 19. marca kot zapovedan praznik, papež bl. Pij IX. pa je leta 1870 sv. Jožefa razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, velja pa tudi za zavetnika ‘slovenskih dežel’ – naše domovine, ki je posejana s številnimi cerkvami, zgrajenimi njemu v čast. V Svetem pismu tega Božjega izbranca pri uresničevanju skrivnosti odrešenja omenjata evangelista Matej (1,18-25; 2,13-15.19-23) in Luka (1,27; 2,4.16.33.48-52). Zaradi vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil, je bil od vsega začetka utrjen v milosti. K sv. Jožefu, poglavarju svete nazareške Družine, se verni ljudje radi zatekajo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi v gospodarskih stiskah. Osebno (krstno) ime Jožef (“naj /Bog/ doda /potomstvo/”) je bilo med najbolj pogostimi pri nas, zadnje čase pa, žal, vse bolj izginja. (Silvester Čuk)
Na sliki: Valentin Metzinger, Sveta Družina, 1744, olje na platnu, stranski oltar. Breznica, ž. c. Žalostne Matere Božje.

Zavetniku ‘slovenskih dežel’ je pri nas posvečenih 27 cerkva (narodno svetišče, devet župnijskih, 17 podružničnih) in 15 kapel. V LJ nadškofiji sta mu posvečeni dve ž. c.: na Velikih Poljanah (1) in na Viru pri Domžalah (2) ter narodno svetišče Sv. Jožefa v Ljubljani; (spodaj) imajo pa tudi pet p. c.: Hočevje (Dobrepolje - Videm), Čevice (Dol. Logatec), (10)  Huje (Kranj), Mlečnik (Preserje) in v Tržiču (nad mestom). (11) – V KP škofiji imajo ž. c. sv. Jožefa na Vojskem (5) in v Soči (3);  p. c. pa v Novokračinah (Jelšane), na Starodu (Podgrad),(13) v Kuteževem (Podgraje) in v Hruševici (Štanjel). – V NM škofiji sta sv. Jožefu posvečeni ž. c. v Starem trgu ob Kolpi (4)  in na Suhorju v Beli krajini; (9)  imajo še pet p. c.: Ribnik (Črmošnjice), Trška Gora (Krško),(17)  Gorenci (Semič), Veliki Vinji Vrh (Šmarjeta) (12)  in Podklanec (Vinica). – MB nadškofija ima sv. Jožefu posvečeno ž. c. v Mariboru (kapucini) (7)  in p. c. v Slovenski Bistrici (nad mestom). (16)  – V CE škofiji je možu Device Marije posvečena dobro znana cerkev nad knežjim mestom (lazaristi),  (6) najdemo pa še dve p. c.: Škale (Velenje - Sv. Martin) (14)  in Marija Resa (Videm - Krško). (15)  V MS škofiji je sv. Jožefu posvečena ž.c. v Cankovi. (8)
Na Slovenskem pa imamo tudi sedem cerkva (šest ž. c. in ena p. c.) in tri kapele, ki so posvečene sv. Jožefu delavcu (goduje 1. maja). Župnijske cerkve so v Ivančni Gorici (LJ), Idriji (KP), Pesnici in Račah (MB) ter na Frankolovem in na Ljubečni (CE), p. c. pa v Josipdolu (Ribnica na Pohorju); kapele so v MS škofiji (Strehovci, Prosenjakovci in Brezovica). (Marko Čuk)

Sveti Jožef, Ljubljana, narodno svetišče.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 03, str. 115.

Tako je naslovil pesem v čast sv. Jožefu, ki praznuje 19. marca, slovenski skladatelj, stolni kanonik dr. Franc Kimovec. Kot cerkveni skladatelj je gojil tri ljubezni: ljubezen do zborovskega in ljudskega petja, ljubezen do maternega jezika ter ljubezen do cerkvene umetnosti in arhitekture. Pred prvo svetovno vojno je začel delovati v ljubljanski stolnici kot dirigent in bil več kot 50 let osrednja osebnost slovenske cerkvene glasbe.
Sam se ga dobro spominjam, ko je vsako leto prihajal za žegnanje v našo podružnično cerkev v Zalogu pri Cerkljah, kjer je daroval sv. mašo. Kot ministrant sem ga občudoval, ko je tako navdušeno spodbujal ljudsko petje med mašo. Rad je vzkliknil: »Fuša samo tisti, ki ne poje!«
Kot duhovnik in skladatelj se je rad zatekal v varstvo Božje Matere Marije in svetega Jožefa. V omenjeni pesmi se obrača k sv. Jožefu, Mariji in Jezusu: »Sveti Jožef naš čolnič vesla;/ Marija je zvezda nam sred morja;/ Jezus je z nami, viharje miri:/ varno v nebesa se peljemo mi.// Sveti Jožef, ti modri krmar,/ družinam še našim bod gospodar./ Reši nas bede, morečih skrbi,/ sveto veselje nam v srcih prižgi.// Sveti Jožef, ti Božji rednik,/ zadnjo uro ti bodi nam pomočnik./ Z Jezusom, z ljubo nebeško Gospo/ srečno pripelji nas k sebi v nebo.«
Kako pristno, človeško in Božjo podobo Jezusovega varuha in našega velikega priprošnjika v nebesih je odkril glasbeni mojster dr. Kimovec. Če se bomo držali Marije, ki je svetla zvezda neba, in Jezusa, ki nam bo umiril tudi najhujše viharje življenja, bomo dosegli našo zadnjo domovino – nebesa.
Danes, ko je v našem narodu zelo ogrožen obstoj zdrave družine, je Kimovčeva ugotovitev, da je sv. Jožef zares modri krmar, pravi blagoslov, da se rešimo morečih skrbi in da se v družino staršev in otrok vrne pravo veselje, ki je učinkovito zdravilo za vse ranjene in razpadajoče družine.
Skladatelj ni pozabil na sv. Jožefa, ki je zavetnik umirajočih. Ob slovesu od zemeljskega življenja je imel ob sebi najljubši osebi: svojo ženo Marijo in Jezusa, našega Odrešenika. On nam bo ob zadnji uri zemeljskega življenja velik pomočnik, da bomo v družbi Jezusa in ljube nebeške Gospe prispeli v nebo, kjer ne bo več joka, bolečine in trpljenja.
Papež Frančišek, ki je bil ustoličen ravno na god sv. Jožefa, je ob 150. obletnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve, na praznik Marije Brezmadežne, 8. decembra 2020, izdal Apostolsko pismo Z očetovskim srcem. Papež, ki mu je sv. Jožef zelo blizu, je zapisal: »… v teh mesecih pandemije, ki nas prizadeva, doživljamo, da naša življenja, ki jih podpirajo navadni ljudje – običajno pozabljeni – ki se ne pojavljajo v naslovih velikih časopisov in revij, ne na prizorišču zadnjega šova, pa vendar danes zanesljivo pišejo odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarke in bolničarji, delavci v trgovinah, čistilke, čuvaji, prevozniki, prostovoljci, duhovniki, redovnice in mnogi drugi, ki so razumeli, da se nihče ne reši sam … V sv. Jožefu lahko vsi najdemo človeka, ki ostaja neopažen, moža vsakdanje navzočnosti, obzirne in skrite, priprošnjika, oporo in vodnika v trenutkih težav …«
Veličina sv. Jožefa je v dejstvu, da je bil Marijin zaročenec in Jezusov krušni oče. Kot tak se je postavil v službo celotnemu odrešenjskemu načrtu. Sv. papež Pavel VI. je opozoril, da se je njegovo očetovstvo konkretno izrazilo v tem, da je iz svojega življenja naredil služenje. Papež Frančišek zelo odkrito poudarja, da se zgodovina odrešenja uresničuje skozi naše slabotnosti: »Božja volja, njegova zgodovina, njegov načrt gredo tudi skozi Jožefovo stisko. Jožef nas uči, da verovati v Boga pomeni tudi verjeti, da On lahko deluje tudi skozi naše strahove, našo krhkost, našo slabotnost. Uči nas, da se v življenjskih viharjih ne smemo bati Bogu prepustiti krmila našega čolna …«
Ob sklepu pisma papež Frančišek spregovori o sv. Jožefu kot očetu v senci: »Biti oče pomeni vpeljati otroka v izkustvo življenja, resničnosti. Ne ga zadrževati, ne ga zapirati, ne ga posedovati, ampak ga usposobiti za odločitve, za svobodo, za odhode … Ljubezen, ki hoče posedovati, na koncu vedno postane nevarna, zapira, duši, onesrečuje …« (Apostolsko pismo Z očetovskim srcem, str. 19–21).
Tudi naše poslanstvo je v tem, da se ne vrtimo okoli sebe, ampak da postavimo v središče svojega življenja Marijo in Jezusa.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 3 (2023), 82.

Zgodba

Vzel je vrv in se obesil
Neki obupan novinec je pristopil k predstojniku samostana in dejal: »Ne vidim več nobenega upanja za tako velikega grešnika, kakor sem jaz.«
»Bodi miren. Bog je odpustil vse tvoje grehe,« mu je zagotovil predstojnik.
Toda s temi besedami sogovornika ni prepričal in novinec je ostal brez upanja. Predstojnik, ki je opazil njegov obup, mu je povedal zgodbo: »Zločinec je bil obsojen na smrt, toda le minuto pred izvršitvijo sodbe ga je kralj pomilostil. Bil je svoboden. Kljub temu je zločinec vzel vrv in se obesil, ker ni mogel verjeti, da mu je kralj odpustil.«
»Kako neumen je bil!« je dejal novinec.
»Ti si ta mož!« mu je odvrnil predstojnik. »Ne sprejmeš Božjega odpuščanja. Tvoj obup je podoben obupu tistega obešenca.«

Misel

Obup pomeni, da smo izgubili veselje nad delom. Nastopi tudi takrat, ko se bojimo posledic svojih dejanj.
Eno najmočnejših hudičevih orožij je prav to: prepričati ljudi, da nima smisla delati dobro ali se zanj truditi. Zato nas hoče odvrniti od tega, da bi vztrajali v dobrem.
Obup se nas lahko loti med učenjem, v bolezni, sredi dela, ko smo vključeni v dobrodelne dejavnosti, v zakonu ali v številnih drugih trenutkih našega življenja. Moder nasvet vsem, ki se jih loteva obup: »Zaupaj Gospodu težavo, ki te teži, moli in nadaljuj delati dobro, ki si ga začel. Ne obupuj, vztrajaj!«
Če hodimo po temnem predoru obupa, uprimo svoj pogled v svetlobo, ki sije na koncu.

Molitev

Gospod Bog,
okrog sebe srečujemo obupane ljudi:
na delovnem mestu, v šoli,
morda celo v svojih družinah.
Lahko so to ljudje,
ki jih srečujemo vsak dan.
Mnogi čakajo na našo prijazno besedo,
ki jih bo spodbudila k dobremu.
Ko bo nas same zajel obup,
nam pomagaj, da bomo imeli pred očmi,
kako nas ljubiš, in se spomnili tvoje dobrote.
Pomagaj nam,
da se bomo pri tebi opogumili tako,
kakor mi želimo opogumljati druge.

Iskra

Obup! Z njim lahko pridem v človekovo srce, kamor z nobenim drugim mojim orodjem ne morem priti. Ko sem enkrat notri, ga lahko uporabim na kakršen koli način. Čeprav sem ga uporabil že pri mnogih, jih samo malo ve, da pripada meni. (Hudič – o svojem priljubljenem orodju)

Skrb v srcu tare človeka,
dobra beseda pa ga razveseljuje. (Prg 12,25)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 83.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.