V koprski škofiji praznujemo spomin Svetogorske Božje Matere, ki se je neke junijske sobote leta 1539, prikazala Urški Ferligoj iz Grgarja, ki je pasla svojo čredo na vrhu Skalnice ...

MARIJINO NAROČILO PASTIRICI URŠKI
Sveta Gora spada med tiste božje poti, ki so nastale po posebnem naročilu Božje Matere Marije. Začetek je zelo podoben začetku svetovno znanih božjih poti, kot sta Lurd v Franciji in Fatima na Portugalskem: na vseh treh krajih si je Marija za glasnike svojega naročila izbrala otroke. Stoletno izročilo ve o nastanku svetogorske božje poti povedati, da je v vasi Grgar pod goro Skalnico, kakor se je takrat imenovala sedanja Sveta Gora, živela družina Ferligoj, ki je imela hčerko Urško. Ferligojevi – hišno ime je bilo ‘pri Piskovih’ – so bili revni, toda zelo pobožni. Ko je Urška zrasla, je postala pastirica. Čredo je gonila na pašo na bližnjo Skalnico. Na paši je rada molila in pela. Neke junijske sobote po binkoštih leta 1539 je Urška pasla prav na vrhu Skalnice. Nenadoma jo je prevzela nenavadna milina. Padla je na kolena, ko je pred seboj zagledala čudovito prikazen: na zlatem oblaku je stala prelepa Gospa – nebeška Mati Marija, ki je z desno roko objemala malega Jezusa, z levico pa je kazala na bližnji prostor ter je Urški prijazno naročila: “Povej ljudstvu, naj mi tukaj zida hišo in me milosti prosi!” Nato je prikazen izginila. Ko je Urška prišla domov, je staršem, ki so brž opazili na njej neko spremembo, vse povedala. Starše je zaskrbelo, da bodo Urško imeli za lažnivko in domišljavko. Najprej jo je izprašal solkanski vikar Luka, ki je dvanajstletno Urško poznal kot odkritosrčno deklico, zato ji je verjel in ji dovolil, da gre okoli po vaseh in ljudem posreduje Marijino naročilo o zidavi cerkve na Skalnici. Preprosti ljudje so ji verjeli, plemiči pa so se ji posmehovali in jo trikrat zaprli v ječo, iz katere je bila vedno čudežno rešena. Že dve leti po prikazanju so začeli na vrhu Skalnice zidati cerkev, ki je bila 12. oktobra 1544 posvečena. Urška je svojo nalogo izpolnila in se je umaknila iz javnosti. Ljudje so pripovedovali, da po teh dogodkih ni več dolgo živela. Pokopali so jo na tedanjem pokopališču v Grgarju tik ob cerkvenem zidu. Na mestu, kjer je stala Urškina rojstna hiša, so leta 1939 zgradili kapelico.

MILOSTNA MARIJINA PODOBA
Cerkev na Sveti Gori je bila posvečena 12. oktobra 1544. Ob tej priliko je beneški patriarh Marino Grimani daroval Marijino sliko, ki naj se postavi v veliki oltar. Podoba na cedrovem lesu (velikosti 100 x 73,5 cm) je umetniško delo beneške šole Jakoba Palme mlajšega. Zgovorna je njena vsebina. V sredini je Marija z Jezusom v naročju. Na njeni desni je prerok Izaija, na levi pa Janez Krstnik. Prerok Izaija je 700 let pred Kr. Jezusa napovedal: devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel. Janez Krstnik pa je bil Jezusov predhodnik, ki je s prstom pokazal nanj in rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema grehe sveta« (Jn 1,29). Za Marijo, ki nam je Jezusa podarila, se vidi močno, temno deblo, ki predstavlja deblo Davidovega rodu, iz katerega je izšla Marija in po njej Jezus (po drugih razlagah pa spodnji del križa, na katerem je učlovečeni Božji Sin daroval svoje življenje za naše odrešenje). V ozadju je obzorje z gorami, izza katerih vzhaja jutranja zarja, ki naznanja sončen dan – veselje odrešenja. Ob jasnem vremenu se nam s Svete Gore ponuja čudovit razgled na venec naših gora. To lahko dojemamo tudi v duhovnem pomenu.

SVETOGORSKA PODOBA KRONANA
Kronanje milostnih podob je izreden privilegij in je bilo zanj treba pridobiti dovoljenje iz Rima. Izpolnjeni so morali biti naslednji pogoji: dokazati čudežen začetek in starodavnost božje poti, izpričati množino čudežev, ki so se tam zgodili, dokazati, da je božja pot množično obiskana in da njena milostna podoba uživa češčenje romarjev. Frančiškan p. Romuald Sitar, oskrbnik svetogorskega svetišča, se je leta 1714 obrnil na Rim s prošnjo, da bi smeli Marijino podobo kronati. V prošnji je omenil, da je Sveta Gora zelo priljubljena in da ob večjih romarskih shodih pride do petnajst tisoč romarjev, ki so deležni številnih uslišanj in čudežev. Iz Rima so oglejskemu patriarhu Dioniziju Delfinu naročili, naj vso zadevo preišče in se prepriča, ali je vse to res. Patriarh je navedene podatke potrdil in priporočil, naj prošnji ugodijo. Za dan kronanja so izbrali 6. junij 1717, ker so sodili, da je ta datum najbližji oni junijski soboti leta 1539, ko se je Marija prikazala Urški. Obred je opravil škof Jurij Frančišek Marotti iz Pična v Istri in sicer na velikem Travniku v Gorici, ker bi bila zaradi množice romarjev, ki so se udeležili slavja, svetogorska cerkev premajhna. Milostno podobo so v procesiji prinesli s Svete Gore v Gorico, kjer je bil na Travniku zanjo postavljen visok oder. Kroni, ki ju je škof Marotti pritrdil na podobo k Marijini in Jezusovi glavi, je darovala Ana Katarina pl. Schellenburg. V kronah je osem tisoč unč (227 gramov) čistega zlata, okrašeni pa sta s 30 biseri, 23 diamanti in 25 drugimi dragimi kamni. »Taka krona pomeni nebeško slavo, tisto poveličanje, ki ga je Jezus svoji Materi podelil v nebesih. Krona na Marijini glavi naznanja tudi vsem vernim, da bo prišel trenutek, ko bomo dosegli poveličanje vsi Jezusovi učenci za zvesto vero in dobra dela iz vere« (p. Pavel Krajnik). Kronano podobo so naslednje jutro zmagoslavno ponesli nazaj v njeno svetišče na Sveti Gori in slavje se je nadaljevalo ves teden. Papež Benedikt XIV. je leta 1748 izdal odlok, da se mora po vsem oglejskem patriarhatu vsako leto obhajati spomin prikazanja in kronanja Matere Božje na Sveti Gori. Takrat so za to določili tretjo nedeljo po binkoštih. Zdaj pa je ‘kronanca’ – glavni praznik Svetogorske Kraljice – prva nedelja v mesecu juniju.

PRVO PREGNANSTVO IN VRNITEV
Istega leta, ko je bila svetogorska podoba kronana, se je rodila avstrijska cesarica Marija Terezija († 1780). Njen sin Jožef II. (1780–1790), ki je zavladal za njo, je kot razsvetljenec hotel urejati ne le državne, ampak tudi cerkvene zadeve. Odpravil je samostane in redove, ki se niso ukvarjali z rednim dušnim pastirstvom, njihovo premoženje pa je razprodal in spravil izkupiček v državno blagajno (verski sklad). 30. aprila 1783 je bil podpisan odlok, da se božja pot na Sveti Gori ustavi, cerkev in samostan pa porušita. Odlok so kmalu zatem izvršili. Svetogorski frančiškani so se nastanili najprej v Gorici, zatem pa na Kostanjevici, kjer so še danes. Vse premoženje svetogorskega svetišča so prodali na dražbi. Cerkev so razkrili, samostan in romarsko hišo pa porušili. Milostno Marijino podobo je rešil solkanski kaplan. Marija pregnanka je našla zatočišče na oltarju sv. Križa v župnijski cerkvi sv. Štefana v Solkanu.
Po smrti cesarja Jožefa II. (1790) je njegov drugi naslednik Franc II. februarja 1793 podpisal odlok o obnovitvi božje poti na Sveti Gori. Ljudje so se nemudoma lotili obnove in do poletja je bila cerkev popravljena, da so lahko v njej spet maševali. Za Marijino vrnitev v njeno svetišče so izbrali 29. september. Goriški nadškof Inzaghi je odločil, naj se podoba prejšnji večer na tihem prenese iz solkanske župnijske cerkve v goriško stolnico, da se od tam slovesno vrne na Sveto Goro. Ko so jo sprejeli, so romarji skoraj štiriindvajset ur nepretrgoma molili in peli. V spomin na to slovesnost so nad glavnim vhodom v cerkev vzidali kamen z latinskim napisom “Ego autem steti in monte sicut prius” (Jaz pa stojim na gori kakor prej), ki ga vidimo tudi nad vhodom v sedanjo baziliko.

MARIJA BEGUNKA IN DRUGA VRNITEV
Oskrbniki obnovljenega svetogorskega svetišča so bili škofijski duhovniki vse do leta 1900, ko je goriški nadškof kardinal Jakob Missia na Sveto Goro poklical slovenske frančiškane. Pred prvo svetovno vojno je bilo na Sveti Gori 6-7 patrov, romarjev pa je bilo vsako leto nad 100.000. Leta 1907 je bilo svetogorsko svetišče povzdignjeno v baziliko.
Deset mesecev po izbruhu prve svetovne vojne je 24. maja 1915 Italija napovedala vojno Avstriji. Že naslednji dan je avstrijsko vojaštvo zasedlo Sveto Goro. Samostanska družina je morala nemudoma oditi. Milostno podobo so vzeli z oltarja in jo zavili v preprogo, pospravili Najsvetejše in ugasnili večno luč. Marija Begunka je prvo zavetišče našla v Grgarju, od tam pa so jo po železnici (od Sv. Lucije) prepeljali v Ljubljano, kjer so jo postavili na stranski oltar sv. Deodata v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja. Njeno svetišče na Sveti Gori so prve italijanske granate zadele 5. junija 1915, na predvečer praznika Rojstva Janeza Krstnika (24. junija) je na Sveto zagorel žalosten kres: zažigalne granate so upepelile cerkev in samostan. Ko so jeseni 1915 Goro ponovno obstreljevali, je od vsega ostal samo kup ruševin.
Leta 1917 so pri frančiškanih v Ljubljani obhajali 200–letnico kronanja svetogorske podobe. Po koncu prve svetovne vojne novembra 1918 so z darovi revnih ljudi na Sveti Gori postavili začasno cerkev in samostan po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Milostna svetogorska podoba je 9. oktobra 1921 prišla iz Ljubljane v goriško stolnico in je tam ostala do 2. oktobra 1922, ko se je zmagoslavno vrnila na Sveto Goro. Slavja se je udeležilo okoli 100.000 ljudi. Ob sedmih zjutraj je bila maša, med katero je nadškof Sedej obrnjen k Marijini podobi dejal: »In zdaj se vrni na svoj prestol, o preslavna! Vem: ti prebivaš v nebesih, ovenčana z večno krono, na desni Svete Trojice, in od tam bediš nad usodo svojih otrok in jih nikoli ne puščaš zapuščenih. Toda nam si se zdela bolj blizu v tej dragi podobi, zdelo se nam je, da smo zbrani okrog tebe kot otroci okrog svoje matere, da se moremo s teboj pogovarjati po domače.«

SVETOGORSKO SVETO LETO 1939
Leta 1924 so slovenski frančiškani morali zapustiti Sveto Goro in na njihovo mesto so prišli italijanski. V letih 1924–1928 je bila (s pomočjo države) po načrtih tržaškega arhitekta Silvana Baricha zgrajena sedanja svetogorska bazilika, ki spada med največje cerkve na slovenskih tleh. Leta 1928 so vanjo prenesli Marijino podobo. Veliki oltar in cerkev je 26. junija 1932 posvetil videmski nadškof Nogara. To ni bilo dano goriškemu nadškofu Sedeju, ki je moral zaradi fašističnega pritiska odstopiti (1931) in je kmalu zatem umrl.
Bližalo se je leto 1939 – štiristoletnica Marijinega prikazanja Urški, ki so jo obhajali “z najmogočnejšo Marijino proslavo, kar ji je kdaj bilo na slovenski zemlji” (p. Martin Perc v Svetogorskih šmarnicah 1967). Priprave so se začele že dve leti poprej. Poseben škofijski odbor je določil, da bo vse leto ‘svetogorsko sveto leto’: začelo se bo na ‘kronanco’ 26. junija 1938, svoj višek bo imelo na ‘kronanco’ od 11. do 17. junija 1939, zaključek pa bo 8. oktobra 1939. Za začetek in zaključek je bilo skupno romanje cele nadškofije, poleg tega so bila vse leto dekanijska romanja ter posebna romanja za razne stanove (može, fante, žene, dekleta) 1. aprila 1938 je začela izhajati posebna svetogorska revija: Svetogorska Kraljica za slovenske vernike in Madonna di Monte Santo za italijanske. Začetnega slavja 26. junija 1938 se je udeležilo nad 10.000 romarjev. Ob tej priliki je goriški nadškof blagoslovil kapelico, ki so jo postavili na mestu, kjer je nekdaj stala rojstna hiša Urške Ferligoj. V svojem jubilejnem letu je Sveta Gora sprejela tudi več skupin romarjev iz matične Slovenije: 19. avgusta 1939 se je z dvema vlakoma iz Ljubljane pripeljalo 1.600 romarjev. Višek svetogorskega svetega leta je bil teden od 11. do 18. junija 1939. Svetogorsko Marijino podobo so 11. junija prenesli v goriško stolnico. Tam je ostala šest dni in ves čas je bila cerkev polna vernikov. Nad vse slovesna je bila Marijina vrnitev na Sveto Goro v soboto, 6. junija zvečer. V procesiji z lučkami so prišli do njenega svetišča ob pol dveh ponoči. Svetogorsko sveto leto se je zaključilo z dopoldansko mašo in popoldanskimi večernicami.

BEGUNKA SE JE VRNILA ŠE TRETJIČ
Med drugo svetovno vojno, septembra 1943, so partizani odvedli ‘na zaslišanje’ s Svete Gore italijanske frančiškane in jih niso pustili več nazaj. Sveta Gora je ostala brez varuhov. Grgarski župnik Alojzij Filipič je 21. septembra 1943 pohitel na Goro, da reši Najsvetejše in milostno podobo. Začelo se je njeno tretje begunstvo, ki je trajalo več kot sedem let. V grgarski župnijski cerkvi je ostala samo en dan, potem so jo spravili do Ajdovščine, kjer je eno noč našla zavetišče v kmečki hiši na Gradišču. Do prve sobote v oktobru je bila v ajdovski cerkvi, zatem je bila pet ur izpostavljena češčenju v Svetem Križu, od tam pa so jo spravili na Kostanjevico-Kapelo. Tam je ostala do 9. februarja 1947, ko so italijanski patri zapustili ta samostan in se umaknili v Gorico. S seboj so vzeli tudi svetogorsko podobo in jo izročili goriški stolnici. Ko bi se imela 7. junija 1947 vrniti na Sveto Goro, je v noči izginila iz stolnice. Za njo ni bilo nobenega sledu; šele leta 1950 se je pojavila v Vatikanu in Giovanni Battista Montini iz Državnega tajništva (poznejši papež Pavel VI.) jo je izročil slovenskemu frančiškanu p. Hugu Brenu, ki je deloval v Rimu. Bila je poškodovana in morali so jo ‘prenesti’ z lesa na platno. Po raznih ovinkih je 14. januarja 1951 prišla nazaj na Kostanjevico, kjer je ostala do 1. aprila 1951, ko so za teden dni pustili v solkanski župnijski cerkvi, 8. aprila 1951 pa se je dokončno vrnila na Sveto Goro.
To so bili časi, ko je komunistična oblast ovirala vsako versko manifestacijo. Solkanci in goriška duhovščina so v nedeljo, 8. aprila, pod budnim očesom oblasti opravili slovesni prenos Marijine slike na Sveto Goro. Množico, ki se je udeležila Marijinega zmagoslavja ob tretji njeni vrnitvi, so ocenili na 25.000 ljudi (za tedanje razmere neizmerno veliko!). Tedanja oblast je storila vse, da bi preprečila njihovo udeležbo. Vlaki niso vozili do Nove Gorice in Solkana, vagonov je bilo manj kot navadno. Avtobusi zaradi zapor na cestah niso mogli naprej. Kmetje so morali prav tisto nedeljo peljati konje na pregled. Miličniki so ljudi ustavljali na cesti in jih naganjali nazaj. »Z nami so delali kot z brezpravno rajo. Bilo je poniževalno!« so se pozneje spominjali romarji. Na Sveti Gori je milostno podobo Marije, ki so jo nosili solkanski fantje ob spremstvu deklet v narodnih nošah, sprejel grgarski župnik Alojzij Filipič, ki je sredi vojne vihre podobo rešil s tega kraja. Slovesnost je bila vnovična potrditev napisa nad glavnim vhodom – že tretjič: “Jaz pa stojim na gori kakor prej!”k

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 06, str. 58.

13. junija goduje sv. Anton Padovanski (1190/95-1231). Ker mi je ta svetnik otipljivo dokazal, da Bog je, bom nadaljeval svoj razmislek

Kako ti lahko nekdo, ki je bival pred 800 leti, dokaže, da Bog je?
Bilo je takole: nekje sredi osnovne šole sem doživljal boleči zemeljski odhod svoje babice. V mladostno zaupljivi molitvi sem prosil Boga, naj ji olajša bolečine, pa nisem bil uslišan. In zato sem se, po njeni smrti, od Njega protestno odvrnil. Camus bi rekel: iz etičnih razlogov. Če bi Bog bil, bi me v takšni prošnji preprosto moral uslišati, predvsem pa ne bi mogel dopuščati tako silnega trpljenja ljudi in živali in ... (O tem v eni izmed prihodnjih številk).
Odvrnitev od Boga me je kljub temu vznemirjala – bolje rečeno notranje dušila. Vame se je zalezla notranja tesnobnost in zlovoljnost, ki sem jo umirjal na problematične načine. Nekje globoko v sebi sem bil ujeta, zamrežena ptica, ki hrepeni po svobodi, ki jo sluti, pa se sama ne more (od)rešiti. Čeprav sem bil obdan z ljubečo pozornostjo domačih, sem hrepenel po več ... po Več-nem, po Njem, ki je pomirjajoča, osvobajajoča Ljubezen.
V sedmem razredu sem z domačimi obiskal turistično zanimivo italijansko Padovo. In ker med znamenitosti tega mesta spada tudi cerkev sv. Antona Padovanskega, smo vstopili v njeno zavetje. Zajel nas je prijeten hlad za telo in svežina za dušo. V eni izmed stranskih kapel se je gnetla množica in zbudila našo radovednost. Počasi smo prišli tudi mi do groba sv. Antona. Ljudje so polagali roke na njegov sarkofag. Ozrl sem se k materi: »Zakaj to počnejo?« »Nekaj si lahko zaželiš,« mi je svetovala malce vraževerno. In takrat sem izzval Boga: »Bog, če si in če si dobrota, naj bom ob koncu šolskega leta odličen!« In Bog je sprejel nepremišljen izziv mladostnika. Čeprav sem bil v preteklem polletju dober, sem bil ob koncu šolskega leta odličen. Spominjam se nekega trenutka: zdelo se mi je, kot da se z moje misli ločuje neka koprena in zaznal sem neslutene horizonte spoznanj. Po domače bi temu rekli: odprla se mi je pamet. Potreboval sem vidno znamenje nevidne prisotnosti, da sem lahko sprejel Boga v njegovi resničnosti.
Bog ne more biti neodzivna odmaknjenost. Danes ne prosim več za zunanja znamenja – pomenljivejši so mi navznoter zaznani dotiki Njegove bližine, ki me vedno znova od-rešujejo temačnih misli in čutenj. Preizkusite: ko vas bo zagrnila notranja tema, kličite Boga z njegovim imenom: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me ... umiri me ... objemi me ... odreši me ...« V Njegovem imenu tema vedno znova izgublja svojo zastrašujočo moč! To ni teorija, to je izkustvo! Če dvomite, preverite! Zame ni dokaz Njegovega vstajenja sporočilo izpred 2000 let, pač pa moje notranje izkustvo: Jezusa srečujem otipljivo živega! Njegov notranji dotik me vedno znova prebuja v svetlobo ...
Bog kot filozofija in abstrakcija preprosto ne zadostuje. Bog mora postajati stvarnost zaradi naše stvarnosti. Zaradi naše zemeljske otipljivosti, potrebujemo njegovo bližino na otipljiv način. »Dotakni se mojih ran,« pravi Jezus apostolu Tomažu »in ne bodi neveren, pač pa veren« (prim. Jn 20,27). Če bi bili le duhovna bitja, bi njegovo učlovečenje ne bilo potrebno. A ker smo ljudje tudi snovni, je moral Bog postati Kristus – Mesija, konkretni Jezus – Rešitelj, sopotnik na naši zemeljski poti in se sedaj tega istega Boga lahko dotaknemo v evharistiji. Zaradi naše zemeljske stvarnosti potrebujemo njegovo navzven in navznoter otipljivo vstopanje k našemu življenju, da nas kot Bližina: kot Sočutni, kot Sopotnik ... od-rešuje. In za povrh nam daje v lepoti stvarstva še toliko izrazov svoje ljubeče navzočnosti. Boga nam ni treba iskati tam nekje za oblaki. Tu je! V vsakem cvetu se nam smehlja v svoji pozornosti. Saj bi bili smešni, če bi o njem bluzili mimo znamenj Njegove ljubezni in Njega samega v otipljivi evharistični prisotnosti!
Oznanjevalci nekega abstraktnega, odmaknjenega Boga so v svojem početju nerealni in neredko zaidejo v protislovje. Po eni strani želijo ohranjati Boga sterilno odmaknjenega od zemeljske umazanosti, po drugi strani pa ne zmorejo brez božje konkretizacije, ki pa je neredko naivna, celo banalna. Pomislite, kako so se razpasle (ne samo angelske) karte, iz katerih so ti dani natančni odgovori kako ravnati ..., ali pa na nadomeščanje Boga s človekom: če ne otrokom, pa prerokom, v katerega vstavijo atribute božje popolnosti, celo vsevednosti ... saj vse vedo in vse vidijo, le tega ne, kako so v svojem početju presegli meje zdrave kmečke razumnosti. Zaznavnost še ni vsevednost!!! In prav neverjetno je, koliko ljudi novodobnim prerokom s pobožno vdanostjo in izključeno pametjo sledi. Kot sem že pisal: če nimaš Boga, imaš pač zemeljske bogce. Otipljivi stvarnosti božjega, se kot človek pač težko odrečeš – pravzaprav se zdi, da je to kar nemogoče. In zato Jezus, evharistija, zakramenti – vidna znamenja nevidnih milosti. In za povrh za nekatere največja spotika: Cerkev.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2011, str. 36

Med najbolj češčene svetnike katoliške Cerkve – je zavetnik zaročencev in zakoncev, priprošnjik za izgubljene reči in še za marsikaj – spada sv. Anton Padovanski. ‘Priimek’ Padovanski je dobil, ker je zadnja leta živel v italijanskem mestu Padova. Tam je tudi umrl 13. junija 1231, star komaj šestintrideset let. Nad njegovim grobom so sezidali mogočno cerkev, kjer ga častijo množice romarjev. Ta priljubljeni svetnik, čigar kip ali sliko vidimo v skoraj vseh naših cerkvah, se je rodil leta 1195 v Lizboni, prestolnici Portugalske. Pri krstu je dobil ime Fernando. Ko mu je bilo šestindvajset let, je postal duhovnik reda avguštincev. Dve leti zatem je srečal sinove sv. Frančiška Asiškega. Ko je bil sprejet v njihove vrste, je dobil ime Anton. Leta 1221 se je srečal s sv. Frančiškom, ki ga je dve leti kasneje imenoval za prvega bogoslovnega profesorja svojega mladega reda v Bologni, a tam ni vzdržal dolgo. Raje je govoril ljudem kot pridigar. Njegova ognjevita beseda je imela silno moč, ker jo je potrjevalo njegovo svetniško življenje. (sč)

Sv. Antonu Padovanskemu je pri nas posvečenih 28 cerkva: 5 župnijskih, 23 podružničnih in 6 kapel. – V LJ nadškofiji sta dve ž. c.: Ljubljana - Vič in Štanga; na ozemlju škofije so tudi tri p. c.: v Metuljah (Bloke), na Zdenski Rebri (Dobrepolje - Videm) in v Veliki Loki (Žalna). – V KP škofiji je ž. c. sv. Antona Padovanskega na Lokvah , imajo pa kar 12 p. c.: Tabor (Branik), Poljane /Podgradu (Golac), sv. Anton Padovanski (Idrija), Postenje (Ilirska Bistrica), Grič - kostnica (Kobarid), sv. Anton Padovanski (Lig - Marijino Celje); Trpčane (Podgraje), Stara vas (Postojna), Gabrče (Senožeče), Markovščina (Slivje), Ostrožno Brdo (Suhorje) in Fužine (Šturje); svetniku je posvečena tudi kapela na gradu Dobrovo (Biljana). – V NM škofiji je ž. c. sv. Antona Padovanskega v Prečni, poleg nje pa najdemo še pet p. c.: Trnovec (Metlika), Zilje (Preloka), Kovača vas (Stari Trg ob Kolpi), Blečji Vrh - Jelševec (Trebelno) in sv. Anton Padovanski v Kotih (Žužemberk); na ozemlju škofije sta še dva kapeli: Podlipa (Ajdovec) in Kuželjevec (Zagradec). – V MB nadškofiji je svetniku posvečena ž. c. cerkev Sv. Antona na Pohorju , poleg nje pa je še ena p. c. – v Mihovcih (Cirkovce). – V CE škofiji nimajo nobene cerkve sv. Antona Padovanskega. – V MS škofiji sta dve p. c.: Gornja Bistrica (Črensovci – od leta 1999 glavni zavetnik bl. A. M. Slomšek, sv. Anton Padovanski je sozavetnik); in Antonova p. c. v Turnišču ; na ozemlju škofije so še tri kapele sv. Antona Padovanskega: Vidonci (Grad), Kot (Lendava) in Gerlinci (Pertoča). (mč)

Sv. Anton Padovanski - Ljubljana - Vič

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 5, str. 115.

Zgodba

Roža se obrača k svetlobi
Profesor je prinesel v svoj kabinet lončnico in jo postavil na okensko polico. Čez nekaj dni je roža vzcvetela in profesor je posodo, v kateri je bila cvetlica vsajena, obrnil tako, da je cvet gledal v prostor, da bi ga lahko občudoval med svojim delom. Toda cvet se je kmalu obrnil nazaj proti svetlobi.
Profesor je lončnico znova in znova obračal proti svoji delovni mizi, ta pa je vedno znova obračala svoj cvet proti svetlobi.

Misel

Od preproste cvetlice se lahko veliko naučimo: vedno se trudimo upreti pogled na svetlo stran življenja. To je optimizem.
Optimizem je pogled na življenje, ki v vseh stvareh išče svetle plati. Kdor v vsaki nesreči vidi priložnost, je optimist, kdor pa vidi nesrečo v vsaki priložnosti, je pesimist.
Naj nas težave ne prestrašijo, ampak naj se pogumno spopadamo z njimi.

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam,
da bomo raje med tistimi,
ki prižgejo svečo,
kot pa med tistimi, ki preklinjajo temo.
Opogumi nas, da ne bomo obupali,
ko se bomo morali spoprijeti s kakšno težavo.
Podeli nam sposobnost
videti svetle strani življenja.
Naj se vedno trdno zavedamo,
da si ti resnično na naši strani,
da si nam blizu, tudi takrat,
ko na poti življenja hodimo po temni dolini.

Iskrici

Ohrani svoj obraz nasmejan in ne boš videl sence.

Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj,
tvoja palica in tvoja opora me tolažita. (Ps 23,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 86-88.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sem kristjanka in me zelo moti, če nas označujejo, da smo “srednjeveško zmanipulirani pod vodstvom Vatikana”. Pa tudi sodba, da nismo nič boljši kot drugi. Zato namenoma grem med tiste, ki tako radi ocenjujejo in kritizirajo, da slišim drugačna razmišljanja in tako vidim, kam plove barka neznanja in nevednosti!? Moram priznati, da je opazka, da nismo nič boljši, na žalost pogosto prav na mestu. Saj veste, med mašo sedimo v klopeh, kot bi bili okameneli, po maši pa ‘hajdi’ vsak po svoje. Maša je za nas kristjane najlepša priložnost, da se osebno srečamo z vstalim Jezusom. Tega pa ne znamo prenesti v naše vsakdanje življenje. Nemočno sedimo in premišljujemo, kako se nam godi krivica, in se tolažimo: ah, bo že nekdo uredil namesto nas! Kdo? Take kritike nas ne smejo bremeniti, pač pa morajo biti izziv, da z dejanji pokažemo, da res živimo v Kristusovem duhu!
Vse je preveč pozunanjeno, daleč od jedra in bistva. Sveta maša, prejem zakramentov je za mnoge samo lepa predstava, brez globoke vsebine. Tega ne smemo dopustiti. Moramo se odpreti, da v nas deluje Sveti Duh, ki oživlja in spodbuja k delovanju. Ne smemo stati križem rok, nobena dobrodelna organizacija ne bo naredila tistega, kar moramo in moremo narediti sami. Da smo dejavni kristjani, ne potrebujemo navodil, k solidarnosti nas spodbuja zavest, da smo žive priče vstalega Jezusa. Preveč radi se skrivamo za zaveso zasebnosti in se opravičujemo: morda pa potrebni ne želijo moje pomoči? Ta neodločnost je le dokaz, da smo še vedno hladni in daleč od resničnega krščanstva.
Recesija in kriza nista toliko v denarju, kot v človeku samem. Kdo je najbolj v krizi? Zahodni človek razvitega sveta, ali človek ob skodeli riža, če ga sploh ima? Kristus je vstal in vsem povedal, da bomo zares živeli z njim, če se trudimo ostati v ljubezni.
Božja beseda nam naroča: »Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom« (Heb 10,24).
Marjeta Debevec

Vsakdo, ki želi živeti po evangeliju in svoje vere ne skriva, velikokrat naleti na nasprotovanje tistih, ki ne verujejo. Jezus sam je napovedal: »Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži« (Jn 15,19). Izmišljujejo si vse mogoče, da bi nas osmešili in poniževali. Stalno ponavljajo pravljico o “mračnem srednjem veku”. Govorijo o tisočih čarovnic, sežganih na grmadah, po zgodovinskih virih pa lahko sklepamo, da jih je bilo kvečjemu nekaj sto. Seveda je to vredno obsodbe. Če pomislimo, da je bilo v našem ‘prosvetljenem’ dvajsetem stoletju ubitih v dveh svetovnih vojnah in po njih najmanj 100 milijonov nedolžnih ljudi, povečini žrtev komunizma, nacizma in fašizma, potem nimamo pravice srednji vek imenovati mračnjaški. Mračnjaško je prej dvajseto stoletje! Vsak dan poslušamo in vidimo na naših ekranih, kaj se še danes dogaja v Severni Afriki, na Bližnjem vzhodu, lahko rečemo, da tudi to naše, komaj začeto stoletje, ni mnogo manj ‘mračno’.
Dobro se zavedamo, da je tudi med kristjani marsikaj narobe in da je očitek, da nismo nič boljši, včasih upravičen. Vendar zase lahko rečem: če bi ne bil veren kristjan, bi bil najbrž veliko slabši, kot sem, in mislim, da to velja za večino kristjanov. Toda to ni dovolj. Če se pri vsaki maši “osebno srečamo z vstalim Jezusom”, bi morali z dejanji pokazati, da res živimo v Kristusovem duhu«, kot si zapisala.
Včasih smo poznali izraz ‘zakristijski kristjani’, da smo označili žalostno razliko med našim obnašanjem v cerkvi in življenjem zunaj cerkve, na cesti, v naših domovih, v službi, v družbi in sploh ‘v svetu’. Res je, da nismo od ‘tega sveta’, kot pravi Jezus, toda živimo v tem svetu in ga moramo ‘posvetiti’, narediti boljšega. To zmoremo z božjo pomočjo, zato hodimo k maši, obhajilu, prejemamo zakramente.
Župnija je Cerkev v malem, je družina božjih otrok. Približati bi se morali vzdušju, ki je vladalo pri prvih kristjanih, ki so si vse delili, ne samo dobrine, hrano, obleko, predvsem svoj čas, ker so začutili, da so bratje in sestre v Kristusu. Ob modernih cerkvah navadno poskrbijo za večji prostor, kjer se verniki lahko srečujejo za pogovor, da ‘popijejo kavo’, da se družijo. To je naravno nadaljevanje maše. Ljudje, ki hodijo skupaj k maši, v isto župnijsko cerkev, si ne smejo biti tujci. Marsikje, zlasti v mestih, se prav to dogaja. V župnijah, ki jim pravimo ‘žive’, se morajo prepletati te niti medsebojnega poznanja in pomaganja. To seveda ne sme biti vsiljivo, ampak nekaj povsem naravnega. Poznati in obiskovati ljudi, ki so stari in ne morejo iz stanovanja, ali so v bolnišnici, v domu za ostarele, to so dejanja ljubezni, po katerih se pozna, da smo Jezusovi učenci. To ni samo naloga Karitas, ampak tudi naša. Kolikokrat so družine z majhnimi otroki v stiski, ker imajo nujen opravek, delo, pa nimajo komu pustiti otrok. Kje smo takrat kristjani? Sami moramo odkriti te potrebe in “dati sebe na voljo”. Iti skupaj na izlet, na piknik, reči dobro besedo mladostniku. Z eno besedo: biti moramo velika družina. Kot družina se hranimo pri mizi božje besede in zakramentov.
Prav si zapisala: »Kriza ni toliko v denarju, kot v človeku samem.« Afriški otroci, ki imajo pest riža, ne govorijo o krizi. To jim zadošča in so zadovoljni. Nam pa ni nikdar dovolj in sedaj, ko ni sredstev, da bi si kupovali tudi nepotrebne stvari, smo v krizi. V večini primerov brez potrebe. Če bi nas kriza naučila živeti bolj skromno, videti potrebe drugih in jim pomagati, bi bila ta kriza po svoje tudi blagoslov. Pomagala nam bo razumeti, da bomo živeli z vstalim Kristusom, če se trudimo za medsebojno ljubezen.

BOLE, Franc, oče urednik. (Pismo meseca) Ognjišče (2012) 06, str. 8

Albert Einstein je nekoč potoval z vlakom. Ko je prišel sprevodnik, da mu pokaže vozovnico, je Einstein ni mogel najti. Brskal je po žepih suknjiča in hlač, pogledal v listnico, toda vozovnice ni bilo nikjer. Sprevodnik je bil zelo ljubezniv: »Pustite, gospod Einstein. Saj vas poznam in prepričan sem, da ste vozovnico kupili.«
Sprevodnik je šel naprej, potem pa se je ozrl in videl, kako se je Einstein spravil na kolena ter iskal vozovnico pod sedežem. Zato se je vrnil k znanstveniku in ga znova pomiril: »Pustite, gospod Einstein. Saj vas poznam in prepričan sem, da ste vozovnico kupili.«
Einstein je zardel in dejal. »Mladi mož, tudi jaz vem, kdo sem, ne vem pa, kam sem namenjen.«

Lepa podoba sodobnega človeka, ki potuje, a ne ve, kam je namenjen.
Vesela novica velike noči je, da vemo, kam gremo, vemo za cilj našega potovanja. Kristus nam je povedal, da sta njegovo življenje in smrt na križu zagotovilo našega večnega življenja.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2018), 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V nekem hostlu v Galwayu na Irskem sem v skupni jedilnici naletel na napis, ki se mi je globoko usidral v spomin. Pisalo je takole: Travel often; getting lost will help you find yourself. (prosti prevod: Veliko potuj; to, da se boš izgubljal, ti bo pomagalo, da se spet najdeš.)
Vem. Kot vsi, ki sem jim to doslej povedal, boste odmahnili z roko. Nimamo denarja. Potovanja so za bogate. A to drži le deloma. Potovanja so sicer res za tiste z denarjem. A tisto – če mislite »all-inclusive« in vse, kar je temu podobnega – niso potovanja. So samo ogledi znamenitosti. Potovanja pa so … nekaj drugega. Nekaj povsem drugega.
Jesti sir pod širokim zvezdnatim nebom v Bretaniji. Poslušati petje menihov, ki so ta sir naredili. Voziti se 26 ur brez spanja in potem iti na poroko. Stati celo noč v neskončnih kolonah in na koncu gledati sončni vzhod na Vršiču. Umolkniti na normandijski obali, kjer je v enem dopoldnevu umrlo 2000 vojakov, in poslušati morje, kako žalostno šumi. Zgroziti se v krematoriju v Dachauu. Vsrkavati dišave na bazarju v Istanbulu. Občudovati vero muslimanov v Modri mošeji. Bati se, kam te bo odpeljal samoimenovani vodič v Jeruzalemu. Smrdeti po kameli. Vsake pet minut odpirati dežnik v Dublinu. Usesti se na pločnik pred pub in poslušati koncert na ulici. Teče s stranišča, da ne bi zamudil vlaka za Jungfraujoch. Spati na senu pod cvilečimi polhi. Še opolnoči iskati kraj, kjer boš zaspal. Deliti si sobo 2 x 2 metra s še petimi prijatelji. Imeti mašo na armaturi v avtu. Sezuti si čevlje z nog po celodnevni hoji. Iskati mehanika v krajih, kjer ne govorijo nič drugega kot le katalonsko. Drenjati se na podzemni železnici v Barceloni. Dočakati trenutek, ko po celem dnevu iz oblakov prikaže veličastni Matterhorn.
To so potovanja. Trenutki, ki te spremenijo. Dogodki in ljudje, ki ti razširijo obzorje. Spoznanja, do katerih prideš samo tako, da jih vidiš, da se jih dotakneš, da pustiš, da se te dotaknejo. Tako so dragocena ta srečanja, ker zaradi njih drugače gledaš na to, kaj ti trobita televizija in računalnik. Drugače gledaš ljudi, ki si jih obsojal, ker jih nisi poznal in drugače presojaš dogodke svojega ter drugega sveta. S potovanji postaneš kritičen do tega, kar ti pravijo drugi, in tega, v kar si bil prepričan sam. In ni boljšega za rast človeka in rast družbe. Vsako potovanje je res potovanje v drugi svet, iz katerega pelje pot tudi vase. Zato je treba na potovanja: da imaš zgodbe in da sam postaneš zgodba.
In za vse to ni treba veliko denarja. Ni treba, da spiš v hotelih, dovolj je trd armafleks pod zvezdami. Ni treba razkošnih večerij, dovolj je frtalja iz cvetic na travniku. Ni treba bazenov, kavča, ni treba vsak dan druge obleke in začrtanega programa. Treba je samo – iti. Ker je pot tista, ki te ustvari in ki ti daje smisel.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 06, str. 90.

Na predavanjih strokovni delavci in starši velikokrat zastavijo vprašanje, zakaj je do vsega tega sploh prišlo, kje so vzroki za tako problematično stanje na področju vzgoje in izobraževanja, zakaj je na tem področju takšna zmeda, zakaj se starši počutijo nemočne, zakaj starši in vzgojno-izobraževalni sistem niso kos otrokom ipd. Še posebej se to vprašanje zaostri ob zavedanju, da smo samo par desetletij nazaj imeli zgleden, v mnogih pogledih celo odličen vzgojno-izobraževalni sistem. Vzgoja takrat ni bila znanost, kot se skuša prikazati danes, in ni vsak teden izšel nov priročnik o čarobnih vzgojnih nasvetih in metodah, ampak je vzgoja bila nekaj spontanega, naravnega – del normalnega življenja. Otroci so imeli iskrice v očeh, v sebi so nosili radoživost in radovednost ter zdravo nagajivost, mladostniki pa so na življenje gledali z navdušenjem in ga jemali kot izziv, iskali so pristne in resnične odnose, hrepeneli so po prijateljstvih, novih doživetjih in izkušnjah, mladostniška ljubezen pa je dobivala biblične razsežnosti. Nedolgo nazaj mladi niso tožili nad anksioznostjo, depresijo, notranjo praznino, apatijo, nesmiselnostjo življenja, niso se samopoškodovali ipd. Kaj je torej šlo narobe?
Eden izmed ključnih vzrokov je prav gotovo ‘strokovne’ narave. Številni permisivno usmerjeni ‘strokovnjaki’ so zaradi pomanjkanja vpetosti v prakso, v konkretno delo z otroki in mladostniki, povzročili usoden razkorak med temeljnimi naravnimi razvojnimi značilnostmi (življenjem) otroka in med ‘strokovnimi’ teoretičnimi predpostavkami. Gre za ločitev, ko teorija ni več izvirala iz prakse/življenja, ampak ravno obratno. Pojavila se je velika težnja, da se povsem teoretična dognanja uveljavijo v praksi. V nasprotju s tem bi morala biti teorija v organski povezavi s prakso. V osnovi gre za strokovno antropološko zmoto. Predstavniki permisivne paradigme dojemajo otroka predvsem kot razumsko, kognitivno bitje, v ospredju so otrokove želje in potrebe. Najvidnejši predstavnik in utemeljitelj teorije permisivne vzgoje je Benjamin Spock, ki se je, kot je znano, opravičil svetovni javnosti ter priznal zmoto svojih teoretičnih prepričanj.
Čeprav so se že nekaj desetletij nazaj v svetu jasno kazale zmote in zablode permisivnega pristopa, tega v slovenskem prostoru takrat nismo znali pravilno razbrati in upoštevati. Kljub temu se je na pozitivističen način pospešeno in sistemsko promovirala ter gradila izobraževalna paradigma otroku prijazne šole in vzgoje po meri otroka. Predpise, navodila, smernice in zakone pa so pisali na podlagi teoretičnih pogledov in stališč, in ne na podlagi prakse ter konkretnega dela z otroki in mladostniki. Posledice so različne in večplastne in jih na tem mestu ni treba ponavljati. Podčrtati pa je treba bistveno: da vzgojno-izobraževalni sistem potrebuje celovito prenovo, nam je že dolgo jasno. Pod pritiski ‘strokovne’ permisivne paradigme in zaradi pretirane birokratizacije, kjer je prav vse treba določiti na podlagi uredb, zakonov in predpisov, sta posledično šola in vrtec izgubila strokovno avtonomijo in integriteto. Še več, na ta način se uničuje identiteta in dostojanstvo učiteljskega in vzgojiteljskega poslanstva. Covid situacija nam je to samo še bolj predočila in nas zelo neposredno soočila s tem dejstvom. Starši pa so ob poplavi vzgojne literature, različnih teorij, nasvetov, forumov, vedno novih knjig, ki obljubljajo čarobne rešitve za vse vzgojne tegobe in množico strokovnjakov, vedno bolj razočarani, zmedeni in negotovi glede svojih vzgojnih ravnanj. Ali je bilo v ozadju nepoznavanje znanstvenih dognanj in strokovnega razvoja v tujini ali zavestno ignoriranje le-teh ali kaj drugega, na tem mestu ni možno celovito analizirati.
Nihalo je iz ekstrema represivne vzgoje zanihalo v drug ekstrem – permisivnost. Čeprav je ta beseda tako klišejsko ‘zlajnana’, da jo je dejansko že banalno uporabljati, pa v praksi še vedno ni prišlo do kakršnegakoli vidnega premika. Poplava vzgojne literature, ki delne rešitve absolutizira ter generalizira, in množica strokovnjakov, ki staršem preko vseh mogočih medijev ponujajo lastne vzgojno-odrešenjske rešitve, problematiko zgolj poglabljajo. Morali se bomo nasloniti na resno znanost, ki otroka in posameznika upošteva v vseh njegovih razsežnostih, in temelje postaviti na bivanjski realnosti otrok in mladostnikov. Glavno besedo bodo morali prevzeti tisti, ki so vsakodnevno vpeti v prakso. Treba se bo premakniti od nasvetov in metod k človeku, k življenju. Drugače se bomo spet postavili zraven človeka, kot se postavljamo sedaj.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 11.