Jezus je izpolnil nalogo, za katero ga je Oče poslal k nam. Zdaj se vrača k njemu, da tam pripravi prostor tudi nam.

Gospodovemu vnebohodu je pri nas posvečena ž. c. v Bogojini (MS).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115 

Zgodba

Papir in svinčnik
Na srednji šoli se je med nogometno tekmo poškodoval dijak. Padel je tako nerodno, da si je zlomil desno roko. Ko so čakali na rešilni avtomobil, da bi ga odpeljal v bolnišnico, je prosil za papir in svinčnik.
Učitelj ga je začudeno vprašal: »Le kaj neki ti bosta papir in svinčnik v tem trenutku?«
Fant mu je odgovoril: »Mislil sem si: A ne bi bilo bolje, da se naučim pisati z levo roko, kakor da zapravljam čas med čakanjem na rešilca?«

Misel

Nenadno težavo – zlom roke - je fant spremenil v priložnost, da se začne učiti pisanja tudi z levo roko.
Dobro je, da se zavedamo, da vsaka težava, s katero se srečamo v življenju, lahko postane za nas ugodna priložnost ali pa nesreča. Odvisno je od tega, kako se soočimo z njo.
Ta fant ni dopustil, da bi zlom roke zanj postal nesreča, ki bi mu uničila življenje, ampak se je pogumno odločil, da jo bo spremenil v veliko priložnost in se bo naučil pisati tudi z levo roko.

Molitev

Gospod Bog,
usmerjaj nas tako,
da bomo zdravo razmišljali,
še posebej takrat,
ko se bomo soočali s težavami.
Tako bomo bolj začutili,
da smo sposobni odkriti
ugodne priložnosti
ali jih celo ustvariti.
Vemo, da ti pričakuješ od nas,
da težav ne bomo doživljali
kot neznosna bremena,
ampak kot povabilo,
da v njih odkrijemo priložnost,
ki nas bo vodila v boljše in zrelejše življenje.
Gospod, ko se bomo znašli v zapletenih okoliščinah,
naj bomo dovolj pogumni,
da se bomo spoprijeli z njimi ter zaupali vate,
da boš ravnal z nami kot s takimi,
ki se ne morejo soočati z njimi.

Iskrici

Ko usoda vrže nož proti nam, ga lahko ujamemo za rezilo in se ranimo,ali pa ga ujamemo za ročaj in si potem z njim izdelamo lepšo prihodnost.

Laže nam bo, ko bomo težke naloge ali obveznosti sprejemali kot priložnosti. (Karel Gržan)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 44-45.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Če bi vprašali ljudi, koliko je polovica od osem in bi vam odgovorili: ‘nič’, bi najprej pomislili, da ne vedo, kaj ste jih vprašali.

Toda počakajte trenutek. Predstavljajte si številko, ki jo sestavljata dve majhni ničli druga nad drugo. Pojdimo še naprej: Če potegnete navpično črto čez osmico, bi dobili dve trojki, ki si stojita nasproti. Iz tega zornega kota je polovica od osem tri.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2015), 27.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 127.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Mama, mama! Tvoja podoba. Tvoje blage oči. Resnoben obraz. Dolgi lasje, spleteni v kito in zviti na vrhu glave. V meni si in te nosim s seboj, kjerkoli že sem, karkoli že delam. Mama! Kaj vse si mi dala! Slike se mi vrstijo pred očmi. Slike iz meseca maja. Kdo bi te mogel naslikati, ko prihajaš s polja?! Samo srce objame te svete trenutke in jih skrije. Pa ne na površje, prav na dno. Ne dajem teh slik na ogled. Ne, nikomur. Mama, tvoja podoba je samo zame. V majskih dneh ta podoba še jasneje zaživi. Tako močno, da me kar srce zaboli.
Vračaš se s polja, sonce je že nizko, za teboj se spušča za daljne griče. Tvoj korak je počasen in truden. Motiko držiš na ramenih, skoraj boš pri meni, ki te čakam na dvorišču. Pohitim, stečem. Toda ne proti tebi, prav v nasprotno smer zdrvim. Proti vaški cerkvici. Ni daleč od naše domačije. Primem za vrv in pozvonim. Zvonim in zvonim. Zvonim k šmarnicam. Nato se pridružim otrokom, ki se počasi zbirajo pri cerkvi. Koliko otrok se nas nabere! Koliko veselja in navdušenja! Šmarnice bodo!
Otroci posedemo na stopnice pred cerkvijo. Klepetamo, se smejimo. Čakamo. Kmalu začnejo prihajati tudi odrasli. Pride tudi mama. Ko pride mama, se šmarnice začnejo. Začetek šmarnic ni vsak dan ob istem času. Niso vezane na točno uro. Mama pride in šmarnice se začnejo. Mama namreč vodi šmarnično pobožnost. Njene besede so blage, zgodbe zaživijo pred našimi očmi, molitve poletijo proti stropu cerkve, še više se dvignejo, prav pod nebo, prav k Mariji. K Tebi, Marija! Kdo pa je vsak dan v maju popeljal trudne kmečke korake v vaško cerkvico, če ne Ti, Marija?!
Vračava se domov in primeš me za roko. In tvoj pogled ni več utrujen in korak ne počasen. Obraz je mehak in svetal.
Te podobe! Kako se vtisnejo v srce! Drage matere in očetje, dajmo otrokom takšne podobe! Dajmo jim vere! Popeljimo jih od migetajočih slik raznih ekranov ven... V majsko podobo, ki ne izgine. V majsko sliko, ki ostane. Ki mora ostati, da bosta ostala tudi vera in upanje.

MARINČIČ, Nada, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 53.

Marija je v Fatimi dala naročilo, naj molimo in delamo pokoro. A če se ozremo vase in okrog sebe, lahko vidimo, kako zelo pozabljamo na to. Ob branju knjige Klici fatimskega sporočila, se mi je porodilo nekaj vprašanj.
Marija je naročala vidcem, naj vdano prenašajo trpljenje. Otroci so zato vztrajno zagovarjali resnico, čeprav je iz tega sledilo trpljenje. Prav gotovo bi jih bilo treba posnemati. Slišala sem, da je Lucijin oče začel piti in da je Lucija mirno prenašala težave, ki so zaradi tega nastale. Majhno dekle najbrž ni mogla storiti za očeta nič drugega, kot da je mirno prenašala njegovo ravnanje. Toda ali je za odraslega človeka (zakonca, brata, sestro ...) res najbolj prav, da ob sočlovekovih napakah in škodi, ki jo povzroča, molči in trpi? Ali ni bolje, da poiščemo pomoč za sočloveka in tako uredimo razmere, saj se zaradi napak in zablod posameznikov širi zlo po svetu? In če se razjezimo na začetku, obstaja možnost, da se bo manj razširilo.
Marija priporoča pokoro. Za pokoro najbrž lahko vzamemo izpolnjevanje vsakdanjih nalog (zlasti če so manj prijetne) ter razreševanje težav in sicer tako, da vse delamo čim bolj mirno, brez jeze, slabe volje in godrnjanja, z veseljem.
Marija je priporočila tudi prostovoljne žrtve, odpovedi. A če se pogovarjamo o odpovedih, prav hitro slišimo ugovor: Zakaj ne bi uporabljali dobrin, ki so nam na razpolago in nam omogočajo normalno življenje? Če sem lačen, sem nerazpoložen in težko delam. Je res bolj prav, da se nečemu odpovem, a sem zaradi tega siten, ali pa da po potrebi uporabljam dobrine? Kaj komu koristi, če se nečemu odpovem, pa to nima finančnega učinka, tudi v bližnji okolici ni nikogar, ki bi mu prihranjeno izročil in gre potem hrana v smeti? Ali Bog hoče, da trpimo tudi takrat, ko ni potrebno?
Na prva vprašanja je najbrž mogoče odgovoriti že s človeško logiko: Če se nečemu odpovem, s tem sam sebe preizkusim, kako sem sposoben preživeti in delati v manj ugodnih razmerah. In če bom prišel v okoliščine, v katerih določenih dobrin ne bom mogel ali smel uporabljati (dieta), bom že imel izkušnjo, da je mogoče tudi v takšnih okoliščinah preživeti. Kaj pa vprašanje: Ali Bog hoče, da trpimo? In še, kako velike žrtve Bog pričakuje od nas? Najbrž ne tako velikih, da bi ogrozile zdravje in sposobnosti za vsakdanje delo in dolžnosti?
Anita

Začnimo razmišljanje z “vdanim prenašanjem trpljenja”. Marijin namen gotovo ni bil, da bi otroci ali kdorkoli drug trpeli po nepotrebnem. Trpljenje samo ni Božja zamisel in ga zato Bog tudi ne more zahtevati ali si ga za nas želeti. Trpljenje je po svetopisemskem razodetju posledica greha in se pojavi torej naknadno. Že iz tega sledi prvo načelo, da je treba trpljenje preprečevati, predvsem pa ga ne dodatno povzročati. Ker pa je očitna zgodovinska izkušnja, da vsega trpljenja, ki je posledica zla, ni mogoče ne preprečiti ne odpraviti, je drugo načelo, da naj bi kristjan ne vračal trpljenja s povzročanjem novega trpljenja. Če namreč na zlo odgovorimo z zlom, začaran krog zla in trpljenja samo nadaljujemo in stanje le poslabšamo. Če “vdano prenašanje trpljenja” pomeni prekinitev tega začaranega kroga zla, je smiselno in Bogu po volji. Zato je ob v pismu navedenem konkretnem primeru alkoholika v družini, gotovo treba storiti vse, kar je v moči domačih, da pripomorejo k zdravljenju alkoholika in ne le pasivno opazovati in trpeti. Izraz “razjeziti se na začetku” bi pa zamenjal z odločnim in neomajnim ukrepanjem, a brez jeze, marveč iz ljubezni do alkoholika. Lucija poroča, da trpljenja ob očetovem alkoholizmu ni samo vdano prenašala, ampak je tudi zanj molila in Marijo prosila za pomoč – in končno je ta pomoč tudi prišla. Kratko lahko povzamemo, da potem, ko smo vse storili, da bi trpljenje odpravili, pa kljub temu ostaja, nastopi okoliščina, ko to trpljenje lahko “vdano sprejmemo in prenašamo”.
Pod ‘pokoro’ ne razumemo opravljanja rednih nalog, saj to spada k normalnemu rednemu življenju kristjana (sicer govorimo o lenobi, ki pa je greh – odpraviti greh, pa ni pokora), ampak nekaj, kar lahko vsak sam ali po spovednikovi naložitvi doda rednim stvarem. Lahko bi pa bila pokora nadpovprečno dobro izvajanje sicer rednih nalog. Pokora, ki nam je naložena pri zakramentu sprave, torej ‘cilja’ na odpravljanje časnih posledic grehov in na zadoščevanje, ker je greh povzročil duhovno škodo in prizadel Boga in vse ljudi ter celotno stvarstvo. Prostovoljno naložena pokora pa je lahko tudi pomoč drugemu pri tem opravilu; tudi pri tem smo lahko solidarni med seboj.
V pismu je tudi ugotovljeno: “Marija je priporočila tudi prostovoljne žrtve, odpovedi.” Da. A ugovori, ki so nato navedeni, ‘ciljajo mimo’. Prostovoljne žrtve ali odpovedi niso zaradi zavračanja ali omalovaževanja dobrin, ki jih sicer Stvarnik ustvarja in nam jih daje; niti niso ‘trening’ za dosego določene sposobnosti (kar je sicer tudi lahko namen odpovedi). Imajo namreč povsem drugačen pomen in namen. Tudi misel, da bi se postili in zaradi tega hrano metali proč, povsem razvrednoti smisel posta in bi bilo celo nekaj grešnega; in enako če bi zaradi postenja bili nato sitni in bi drugim povzročali dodatne težave. Prostovoljne žrtve in odpovedi morajo biti izraz odnosa do Boga in ne izraz odnosa do dobrin, ki se jim odpovemo, in še manj neko samodokazovanje, češ kako smo dobri in česa zmožni. Saj nam je Jezus to jasno povedal: »Ko se pa ti postiš (ali moliš, ali daješ miloščino), pomazili glavo ...« (Mt 6,16-18) Kot med seboj ljudje izražamo odnose ljubezni s pomočjo simbolnih dejanj, tako velja isto za odnos do Boga. Žrtev in odpoved je lahko (ni edino) takšno simbolno dejanje – in vemo, da tudi medsebojno ljubezen ‘merimo’ po tem, koliko je kdo za koga pripravljen svobodno žrtvovati. Glede velikosti žrtev je treba reči, da Bog gotovo ne pričakuje, da se bomo uničevali po nepotrebnem. Tudi zdravje je vrednota, za katero je treba po pameti skrbeti. Zanimiv je dogodek iz fatimskih prikazovanj, ko je Marija pastirčke učila tudi odnosa do zdravja. Za prostovoljno žrtev, kot izraz svoje ljubeče podpore pri spreobrnjenju ‘ubogih grešnikov’ (ker so vedeli, da je to tudi Jezusova velika želja – saj je zanje dal celo svoje življenje), so pastirčki pričeli nositi okoli pasu zadrgnjeno grobo vrv, ki je povzročala bolečine in celo krvavenje. A Marija jih je poučila, da ponoči te vrvi ne smejo imeti okoli pasu, da to Jezusu ni všeč. Tako jih je naučila, da so tudi pri takšnih odločitvah možna pretiravanja, ki niso po Božji volji in se jih je treba varovati.
Vendar je potrebno še nekaj dodati. Prostovoljne žrtve in odpovedi morajo biti v sorazmerju z dobrinami ali vrednotami, ki jih izražajo in ki jih želimo z njimi doseči. Jezus sam nam je na primer s svojim zemeljskim življenjem pokazal, da je večno življenje večja dobrina kot zemeljsko in če gre za izbiro med njima, ima prednost večno življenje in ni neprimerno zanj darovati ali zastaviti zemeljskega.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 8, str 38-39.

Človek si res ne bi mislil, da ima slovnica kaj opraviti s teologijo. In če smo natančni in iskreni, pravzaprav res nima. Razen seveda, da je treba seminarske naloge, diplomske zagovore in doktorske disertacije s področja teologije prav tako podvreči neizprosnemu lektorskemu očesu, kot je to treba storiti, ko se učena glava poglablja v kaj bolj profanega, recimo v šport ali matematiko.
Ima pa zato teologija kar precej opraviti s slovnico. Se mi zdi. Vzemimo za primer stopnjevanje pridevnikov, ki ga znotraj cerkvenih krogov, zidov in debat kar naprej uporabljamo, o čemer do sedaj sploh nisem razmišljal in sem – vsaj jaz – to doslej počel brez tehtnega razmisleka in verjetno prav tako mnogi med vami. Pa zaradi tega ni treba teči k spovedi, vsaj mislim, da ne, je pa lepo in prav – oziroma: spodobi se in pravično je –, da se zavedamo, kaj in o čem govorimo, ko pobožno molimo litanije.
Torej: stopnjevanje pridevnikov.
V milozvočnem slovenskem jeziku lahko lastnosti dveh oziroma več stvari, oseb, bitij ali pojmov med seboj primerjamo, čemur rečemo – stopnjevanje pridevnikov. Poznamo tri stopnje: osnovnik, primernik in presežnik. Z osnovnikom poimenujemo lastnosti, ki jih določena stvar, oseba, bitje ali pojem ima ali naj bi jih imela, s primernikom te lastnosti primerjamo, s presežnikom pa povemo, kdo je zmagal oziroma katera stvar, oseba, bitje ali pojem vse druge preseže v tej določeni lastnosti. In vas ne bom zdaj utrujal s podrobnostmi o obrazilih in prislovih, s pomočjo katerih običajno izvajamo stopnjevanje, saj je vse preveč izjem, ki sicer potrjujejo pravila, hkrati pa zmedejo slušatelja, ne malokrat – čeprav v našem primeru nedvomno – pa tudi predavatelja oziroma tistega, ki se je lotil predavati, pridigati in druge podučevati o neki temi. Raje bom navedel nekaj konkretnih primerov stopnjevanj, pa bo. In se bom skušal že v samem začetku smukati znotraj cerkvenih tematik, krogov in zidov. Torej:
»Mogoče si res pameten, a jaz sem pametnejši, priznam pa, da na žalost nisem najpametnejši!« Ali pa:
»Brez dvoma si pobožen in morda si celo bolj pobožen od mene, ampak naš župnik je pa najbolj pobožen človek, kar jih poznam!« Ali pa:
»Pismo je bilo dobro, a lahko bi bilo boljše, najboljše pa bi bilo, ko bi ga sploh ne bilo!« In če ta stavek zveni čudno, a vas vseeno spomni na kako vašo misel, ki se vam je pletla po glavi, ko ste odhajali od maše na Gospodov dan, ko je bilo prebrano kako škofovsko pismo, je to popolnoma nedolžno (a z moje strani, priznam, povsem namerno) naključje.
Me pa slovnični učbenik tudi poduči, da »nekaterih pridevnikov zaradi njihovega pomena ne stopnjujemo«, na primer: »mrtev«. In je seveda res. Če si mrtev, si mrtev. Ne moreš biti bolj mrtev, ali najbolj mrtev. Če nisi mrtev, si živ. In morda to stopnjevanje v drugo smer celo prenesemo, saj razumemo, da je lahko kdo bolj živ ali najbolj živ, čeprav je nekolikanj nenavadno. A če si mrtev, si mrtev. Pika.
A je s pridevnikom »čist« podobna težava. Ne more biti nekaj bolj čisto in najbolj čisto, kajti če ni čisto, je – nečisto oziroma umazano in zapackano.
Kako je torej Marija lahko prečista?
Slovenska slovnica pozna tudi dvostopenjsko stopnjevanje oziroma tako imenovani elativ, »s katerim izražamo najvišjo mero posamezne lastnosti«. Ko dlje, više, globlje, širše in bolj sploh ne gre. Ko je nekaj na primer tako lepo, da je že prelepo! Ko ne govorimo samo o svetem ali najsvetejšem, ampak o presvetem! In nalašč nisem pisal z veliko začetnico, da me ne bi preveč jemali v zobe!
Marija torej ni zgolj čista, najbolj čista oziroma najčistejša med nami, temveč prečista!
A tu nastopi težava, ki presega slovnico in teologijo in je podvržena naši slabotni človeški naravi in našemu načinu razmišljanja. Kajti kljub temu da nam je všeč, kadar je kaj prelepo in prečudovito, nam je tudi hitro oziroma prehitro preveč ali celo nezdravo, kot na primer reči, ki so presladke, preslane, prevroče ali premrzle in jim zato damo negativen predznak, potem pa sem uvrstimo tudi presveto in prečisto! Ali pa ko se nam zdi, da je prenaporno, pretežavno in prezahtevno in zato to razglasimo za nemogoče, pa sem ravno tako uvrstimo presveto in prečisto!
Bi lahko še nadaljeval, pa bodi dovolj. Da ne bo preučeno in preveč!
Naj zaključim z mislijo, da je tako v slovnici kot v teologiji dovoljeno vse, razen napak.
A če v slovnici kaj napak stopnjujemo in je vseeno dopuščeno in prav, je to stvar poezije in umetnosti. Kadar pa teološko kaj napak stopnjujemo in to vendarle ni narobe, je pa to običajno stvar svetosti. Se mi zdi.
Presojal pa bo, tako mislim, Najsvetejši. S pomočjo svoje prečiste Matere.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 4 (2024), 80.

Za večino ljudi je bil prvi torek v juniju (2008) čisto navaden delovni dan. Lep dan, ravno prav topel in obsijan s soncem. Sonce in sreča pa sta bila tudi v mojem srcu. Pa ne zaradi prostega dne, v službi sem namreč vzela dopust, ampak zaradi milostnih trenutkov, ki so mi polnili srce. Z Darjo sva bili tako polni veselja, da sva ga hoteli deliti še s kom. Nisva mogli domov, kjer ni bilo nikogar, s katerim bi delili veselje in srečo, zato sva zavili na kavo, da s svojo vrstnico, ki jo je služba ‘privezala’ za točilni pult, delili svojo prekipevajočo srečo.
Kot apostoli, ko so na binkošti prejeli Svetega Duha in so se brez bojazni podali med ljudi, s takim žarov sva tudi medve navdušeno razlagali, kaj sva pravkar doživeli.
Pri pojasnjevanju sva prehitevali ena drugo, si skakali v besedo, si pritrjevali in brez pravega reda je iz naju vrelo vse doživeto. Dobili sva kavo in ta naju je za kratek čas utišala, da sva lažje uskladili misli in besede o milostnih trenutkih, ki smo jih doživeli vsi v naši farni cerkvi, v katero je danes prišla na obisk Fatimska Marija Romarica.
Mogoče sva v taki polnosti doživljali tudi zato, ker sva se že prvo soboto v januarju začeli pripravljati na ta dogodek. Z družino iz sosednje vasi, ki naju je sprejela v svoj dom, smo začeli pobožnost prvih petih sobot v zadoščenje Marijinemu Srcu. Poleg tega smo se vsakega 13. v mesecu zbrali v topli kuhinji k molitvi rožnega venca in litanij. Kar veliko truda in prilagajanja je bilo potrebno, da smo uskladili svoje urnike ter vztrajali in nestrpno pričakovali Marijo Romarico. Bili smo presrečni, da bo prišla tudi v našo majhno podeželsko župnijo.
Trinajstega maja, ko smo zadnjič skupaj molili pred prihodom Marije v Slovenijo, je naša gostiteljica poskrbela še za lepo presenečenje. Ko smo po molitvi posedeli pri prigrizku in sladkih dobrotah, je vsak prejel v dar sliko klečečih in v molitev zatopljenih pastirčkov pred Fatimsko Marijo. Lep spomin, ki bo živel v meni kot dragocen zaklad in me spominjal na skupno pripravo na ta čudoviti obisk, ki je verjetno tudi zato bil tako zelo poseben in milosten.
Kako lepo je bilo danes, na dan obiska, opazovati množico ljudi, ki se je prišla poklonit Mariji!
Počasi, zadržano smo se malo pred osmo zjutraj začeli zbirati in kot so v čudenju pred sto leti to doživljali pastirčki v Fatimi, v dolini Irija, tudi mi nismo mogli takoj dojeti veselja, da se to dogaja nam, da v našo faro prihaja tako velika Gostja.
Zbrani pred cerkvijo smo molili Mariji tako ljubo molitev – rožni venec in zapeli še pesem Trinajstega maja, ko je prispela pričakovana Gostja. V procesiji in s prižganimi svečkami smo počastili Marijo in jo spremljali v našo cerkev, okrašeno, kot se spodobi za velike slovesnosti.
Velike bele pentlje z modrino v sredini so krasile pročelje klopi, na katerih so bile knjižice z izbranimi Marijinimi pesmimi, ki jih je za to priložnost dal natisniti naš župnik.
Verniki, ki smo cerkev napolnili kot ob nedeljah ali velikih praznikih, smo zbrano sodelovali pri sveti maši. Tako kot se je praznično odeta cerkev dotaknila naših čutov, se je naše dotikanje milostnega kipa dotaknilo naših duš. Naših src pa se je še posebej dotaknilo osebno pričevanje našega župnika, ki je svojo izkušnjo posvetitve Mariji in čudežne rešitve iz rok satanista delil z nami. Kip Fatimske Marije, ki ima na sebi vidna znamenja boja z nožem na življenje in smrt, je bil kot dokaz postavljen na Marijinem oltarju, kar je vtisnilo v nas poseben pečat. Ob tem smo globoko občutili resničnost besed, da tistemu, ki ga Marija varuje, ne more nihče škodovati.
Ob pesmi Jaz sem otrok Marijin so do kipa Fatimske Marije stopili tudi vsi naši šolarji, ki so bili tega dne pri pouku. Pohiteli so s šolsko malico in prosti čas odmora izkoristili za počastitev drage Gostje. Na koncu so se šolarjem pridružili še najmlajši, ki ta dan niso bili v vrtcu. Iz varnega naročja staršev ali babic in dedkov so nežno božali Marijo in ji pošiljali poljubčke. Če se kdo do sedaj še ni zavedal prisotnosti živega Duha, ki ga je na nas razlivala Marija, je zdaj, v tem svetem in ganljivem trenutku lahko začutil Marijino bližino. Tudi v Fatimi so bili otroci tisti, ki jim je Marija prišla najbližje. Tako so bili za nas trenutki srečanja nedolžnih otrok z nebeško Materjo, tisti, ki so se zapisali v naša srca. Nemalo solz ganjenosti se je utrnilo v tem posvečenem trenutku.
Kip, ki je bil pred nami, je vidno znamenje nevidnega, delo človeških rok in samo bledi odsev Lepote. Bil je deležen nežnih dotikov otroških pa tudi naših rok. Bili smo prepričani, da je ta kip samo za naše čute – oči, dotaknili sta se nas ljubezen in vera, saj smo gledali s srcem.
Sedaj ostajajo lepi spomini, fotografije in lep občutek pristnega stika z Marijo.
Polni iskrenega veselja in nežne hvaležnosti v srcih smo ob enajstih pomahali Mariji v slovo, se zahvaljevali za milosten, zelo lep in ganljiv, čeprav kratek obisk. Od Marije smo se poslovili z željo, da svoje romarsko poslanstvo osrečujoče nadaljuje v sosednih župnijah.
Marija je naša Mati, je Mati nas vseh, zato si je ne lastimo, se je ne oklepamo kot razvajeni otroci. Iz srca želimo, da svoje milosti in svojo materinsko ljubezen razliva tudi drugod, še posebej tam, kjer se ji zaupno priporočajo in jo častijo z molitvijo rožnega venca. S to molitvijo spremljamo Marijo na njeni poti z ljubljenim Sinom v veselju, trpljenju in slavi.
Papež sveti Janez Pavel II. je po svojem obisku v Sloveniji pred tridesetimi leti dejal: »Ko še imam pred očmi očarljive in včasih ganljive prizore te prelepe dežele in njenega ljudstva, bi rad ponovno zaupal njegove upe in pričakovanja presveti Devici Mariji, da bo po delovanju Svetega Duha velikodušno vstopalo v tretje tisočletje in postajalo vedno bolj dežela vere, svetosti in miru.«
Zato sva z Darjo sklenili, da bova do trinajstega oktobra še naprej vsakega trinajstega v mesecu z družino iz sosednje vasi molili skupaj in tako do konca spremljali Marijino romanje po naši lepi domovini, mladi državi Sloveniji, da na nas in na našo deželo razlije svoj materinski blagoslov.
Katarina

Ognjišče (2016) 10, str. 24

Sveti Duh tudi danes nagovarja mlade (2)

V Apostolskih delih beremo, da so bili na binkoštni dan apostoli zbrani na enem kraju. Naenkrat so zaslišali močan šum kot bi se bližal silovit vihar (Apd 2,2). Tedaj “so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,4). Veter je torej prva prispodoba (simbol) Svetega Duha, “tudi zelo posrečena, saj veliko stvari, ki jih lahko povemo o vetru, po analogiji, nedvomno velja tudi za Svetega Duha,” je povedal papež Janez Pavel II. v eni svojih katehez. Poglejmo podrobneje.

Veter slišiš, toda ne veš,
od kod prihaja in kam gre
“Veter veje, koder hoče«, je rekel Jezus ko se je pogovarjal z Nikodemom (Jn 3,8). Potrebno se je roditi znova, za svobodo, za odprtost, za prostost .... Sveti Duh nas lahko preseneti, saj deluje, kjer hoče, kadar hoče, kakor hoče ... po vsem svetu. Prispodoba vetra nas tudi uči, da si Svetega Duha ne moremo lastiti le kristjani: v vseh ljudeh ga lahko odkrijemo, in vidimo, kako deluje. Na področju vere (verskega čutenja) ne more biti nikogar, ki bi se obnašal kot gospodar in ukazoval, saj vetru nihče ne more zapreti ust! In tako lahko naredimo že prvi dober sklep: poskusimo zatreti našo slabo navado, ko tako radi sodimo in obsojamo druge. Nismo samo mi dobri. Vsi lahko postanejo junaki nove zgodovine. Sveti Duh nas vabi, da razmišljamo širše in da stopimo z vzvišenega mesta (piedestala). Vsa velika dela Svetega Duha - to so tudi vsi svetniki - so ponižni, tudi takrat, ko so po rodu kraljeve krvi, kot npr. belgijski kralj Baldovin, ki je v svoj dnevnik zapisal: »Naredi me ponižnega, Gospod Bog vsemogočni, in srečnega, da si me ustvaril tako majhnega.«

O veliki Duh
čigar glas slavim v vetrovih in čigar dih
daje življenje vsemu svetu, poslušaj me!
Prihajam k tebi, kot eden tvojih številnih sinov.

Jaz sem majhen in nemočen
Potrebujem tvojo moč in tvojo modrost.
Daj, da se spremenim v lepoto,
stori, da moje oči strmeč občudujejo
škrlatno zarjo sončnega zahoda ...
Daj, da moje roke hvaležno sprejemajo stvari,
ki so izšle iz tvojih rok,
in da moja ušesa poslušajo tvoj glas.

Daj mi modrost, da bom razumel,
kar si razodel nam ljudem
in vsa čudesa v drobnih listih in mogočnem skalovju.
Rad bi bil močan, ne zato, da bi se z močjo ponašal,
ampak da bi z njo premagoval samega sebe.

Naj se bom vedno pripravljen na srečanje s teboj
s čistimi rokami in jasnim pogledom,
da bo, ko se moje življenje konča,
moj duh za vedno s teboj.

Veter razburka, dviga,
razveže, prebudi ....
Sveti Duh je energija, je moč, ki dviga napetost duše. Pomislimo na to, kaj je zgodilo z albansko redovnico, ki jo danes ves svet pozna kot bl. Mater Terezijo iz Kalkute. Sveti Duh stori, da začnemo jemati duhovno življenje resno, da zamenjamo naše otroške poglede in želje in si želimo vedno višje ... k preseganju samega sebe. Sveti Duh nas osvobaja ‘kompleksa školjke’: navezanosti na trdno skalo, na gotovost naše kamrice, zavetja doma. Strah nas je misli, da bi se odvezali z našega varnega priveza in se drznili podati na odprto morje... zato v življenju neprestano ponavljanje, brezvoljnost, nobenega navdušenja za pustolovščine, pomanjkanje fantazije ... Kot da si ne želimo, da bi Sveti Duh preveč deloval, kot da ga želimo nekam zapreti, da bi nam dal mir in ne bi bil preveč zahteven v svojem delovanju ... Morda bi ga izpustili iz kletke za birmo in binkošti, več pa ... Toda Sveti Duh se ne pusti ujeti, želi delovati – v vsakem drugače – in vedno za skupno dobro.

Veter prodira povsod
»Gospodov duh prežema ves svet« (Mdr 1,7). Januarja leta 1986 smo lahko na TV prvič videli čudovite posnetke planeta Urana (sedmi planet Sonca s tretjim največjim premerom), ki jih je na Zemljo z oddaljenosti treh milijard kilometrov poslala sonda Voyager 2. Ta oddaljenost pa ni nič v primerjavi z velikostjo naše galaksije. Mlečno cesto namreč sestavlja 200 - 400 milijard zvezd (skoraj polovica se jih lahko primerja z našim Soncem) in ima premer 100.000 svetlobnih let!
Pa tudi ta naša galaksija je, lahko rečemo, prava malenkost v primerjavi s celotnim vesoljem, ki se razteza v prostoru 15 milijard svetlobnih let. Če bi se torej peljali v ‘vozilu’ s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo, bi potrebovali 15 milijard let, da bi prišli na konec vesolja. In vse to brezkončno vesolje je polno Svetega Duha!

Veter oblikuje gore, kamnine,
marmor, ... obraz
Sveti Duh “upogiba, kar upira se, ... vodi vse, ki so zašli,” pravi Pesem slednica pri bogoslužju na Binkošti. - Sveti Duh se dotakne pogana Abrama in ga naredi za vesoljnega očeta vere. - Sveti Duh se oglasi pri pastirju Davidu in ga izbere za kralja. - Sveti Duh se ozre na Marijo in jo naredi za Mater-Devico. - Sveti Duh pokliče preganjalca Savla in ga preobrazi v apostola narodov. - Sveti Duh ‘se loti’ grešnika Avguština in ga naredi za cerkvenega očeta. - Sveti Duh navdihne Frančiška in ga naredi enega najbolj priljubljenih svetnikov. - Sveti Duh se dotakne mene in tebe ... in nas, če seveda hočemo, pripravlja za še lepše in večje reči.

Veter je gibanje, zagon
Sveti Duh spreminja stare navade, povabi nas, da obrnemo stran, pogumno in zagnano. In prav to je najbolj bistveno. V življenju namreč niso važna leta, ampak volja in življenjski zagon ... Aleksander Veliki je pri osemnajstih letih zmagal v bitki pri Hajroneji; sveta Ivana Orleanska je imela komaj sedemnajst let, ko je osvobodila Orleans; Mozart je pri dvanajstih že skladal, Dominik Savio je bil pri štirinajstih zrel za svetništvo; Raffaello je umrl star 37 let, Chopin jih je dočakal 36, Jezus Kristus 33 ... Nobenega dvoma ni: v življenju niso važna leta, ampak življenjski zagon, ki nam ga daje močan veter Duha.

Veter je tudi poezija
Veter včasih zapiha tudi kot močna burja, z več kot 100 km na uro, drugod po svetu tudi kot orkan, ki ruši in odnaša vse, kar se mu postavi na pot. Navadno pa veter ne dela pretiranega hrupa: ljubeče boža žitno klasje, nekoliko poklepeta z morskimi valovi, se spusti skozi gozd, da zašelestijo listi v drevesnih krošnjah, prinaša najčudovitejše dišave, odpiha oblake in nebo je naenkrat prepolno modrine ... Veter prinaša svežino, da ostrmimo in rečemo: kakšna poezija! Prav to danes tudi potrebujemo: nekaj svežega navdiha, novih možnosti izražanja, za naše misli, ideje ... da bi znali naše besede obleči v tenkočutnost, nežnost in lepoto ...

Veter je vsak trenutek drugačen,
se ne ponavlja
Sveti Duh nas osvobaja tudi kompleksa resnosti, to je pretirane prilagodljivosti, enoumja, mode ... po kateri se vsi oblačijo na enak način, vsi govorijo enako in posnemajo drug drugega. Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ograde! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!«

Veter dela čudeže
Duh je fantazija, je vir novih pogledov, pričakovanj, obetov, pogumnih in inovativnih načrtov, je spodbujevalec prihodnosti. Ko njegov veter sreča jadra, ki so se pripravljena zaupno odpreti, se dogajajo čudeži. Tak je tudi primer blaženega Giacoma Alberioneja, ki je leta 1921 ustanovil Družbo sv. Pavla (Pia Societa san Paolo), eno največjih verskih združenj prejšnjega stoletja, katere poslanstvo je bilo “delati za ljudi sedanjega časa s sodobnimi sredstvi”. To, kar je storil, je bil sposoben narediti velikan. Čeprav je bil šibkega zdravja, saj so ga vse življenje mučile številne bolezni, in je moral neprestano jemati zdravila, zelo malo je spal, ker je imel hude bolečine zaradi artritisa, nikoli ni tehtal več kot 45 kg, pa je tega drobcenega moža v polnosti prežemal dih Svetega Duha – zato je delal čudeže. In nekaj podobnega lahko rečemo tudi za nekatere, ki so sledili njegovemu zgledu: ob petdesetletnici Ognjišča se spomnimo na Franca Boleta, Bojana Ravbarja, Silvestra Čuka, ljudi velikih idej in vizij, ki so v času ko je nastajalo Farno ognjišče s svojim delom in iskanjem poti do mladih, z veliko trmo in veliko mero plemenitosti prisluhnili vetru Svetega Duha, ki so ga oblastniki skušali z vsemi sredstvi utišati ... toda ni se ga dalo ustaviti; s svojim pogumnim delom so vlivali samozavest tudi drugim ... Tako kot nekdaj starodavne menihe bi tudi njih lahko imenovali ‘sinovi vetra – sinovi Svetega Duha’.

Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha (Jn 3,8)

Nekaterim se vera zdi dolgočasna, to pomeni, da nimajo Svetega Duha. (sv. Janez Vianney)

Božji Duh deluje kot kvas in ne kot uspavalni prašek. (Lojze Bratina)

Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo bolj slepo, kot tisti, ki nimajo telesnih oči. Na tem svetu smo kot v neki megli: vera je veter, ki to meglo razganja in stori, da našo dušo obseva sonce. (sv. Janez Vianej)

 ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk