Sveti Leopold Mandić je bil znan kot izreden spovednik. Brala sem, da so mu nekateri očitali, da je preveč ‘širokogruden’ do grešnikov. On pa je odgovarjal, da se v tem zgleduje po Jezusu. Mislim, da papež Frančišek v svojih nagovorih in dokumentih potrjuje takšno ravnanje spovednikov. (Martina)
Papež Frančišek je razglasil ‘leto usmiljenja’ (od 8. decembra 2015 do 20. novembra 2016), s katerim je hotel pogled vernikov, ki se zavedajo svoje grešnosti, usmeriti v usmiljenje, ki je bistvena lastnost Boga, njegovo ime. V listini, s katero je to leto usmiljenja napovedal, je nagovoril duhovnike: »Nikoli ne pozabimo, da biti spovednik pomeni biti udeležen pri samem Jezusovem poslanstvu; to pa je v tem, da smo oprijemljivo znamenje neprestane Božje ljubezni, ki odpušča in rešuje.« Ko je razlagal to svojo listino, je dejal: »Spovednikom polagam na srce: ljudem govorite in jih potrpežljivo poslušajte; predvsem pa jim dopovedujte, da jih Bog ljubi.« V svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija pa piše: »Duhovnike opominjam, da spovednica ne sme biti mučilnica, ampak prostor Gospodove milosrčnosti, ki nas spodbuja, da storimo vse, kar moremo.«
ČUK, Silvester, (Na kratko) Ognjišče (2017). leto 53, št. 10, str 48.

Prvi salzburški škof sv. Rupert je pomembna osebnost v zgodovini utrjevanja krščanstva, ki so ga po letu 590 v zahodni in srednji Evropi zasadili irski menihi s sv. Kolumbanom na čelu. Sv. Rupert ni bil Irec, bil pa je navdušen zagovornik irske blage verske vzgoje. Od leta 657 je živel v Wormsu, v Salzburg je prišel okoli leta 690 na povabilo bavarskega vojvoda Theoda. Na ruševinah rimskega mesta Juvavum je zgradil samostan sv. Petra, ki je bil tudi škofijska rezidenca. Kasneje je v okolici obnovil solne rudnike. Ob njih je hitro raslo mesto, ki je po teh rudnikih dobilo ime Salzburg (Solnograd). Škofija je bila še samostanska: opirala se je na misijonska potovanja po deželi, leta 716 je vojvoda Theodo dosegel, da je papež Gregor II. potrdil Salzburg kot stalno škofijsko mesto. Češčenje sv. Ruperta je bilo najbolj razširjeno v slovenskih deželah severno od Drave, ki so bile od leta 811 salzburško misijonsko področje. Južno od Drave se je njegovo češčenje širilo pod vplivom sv. Eme, ki je cerkvam, ki jih je dala graditi, rada dala za zavetnika sv. Ruperta. Najlepša je zrasla v Šentrupertu na Dolenjskem. (sč)

Sv. Rupertu je na Slovenskem posvečenih sedem cerkva, štiri župnijske in tri podružnične. V LJ nadškofiji najdemo na Sarskem (4) (p. c. župnije Ig) najbolj ‘zahodno Rupertovo cerkev’. – V Šentrupertu na Dolenjskem (spodaj) (NM škofija) pa stoji najbolj znana cerkev, posvečena salzburškemu škofu, po katerem je kraj dobil tudi ime. – V MB nadškofiji je sv. Rupertu posvečena cerkev pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah (1) (Sp. Voličina); podružnična pa stoji tudi v Završah (6) (Sv. Vid/Valdekom). – V CE škofiji so tri cerkve sv. Ruperta: župnijski sta v Sv. Rupertu nad Laškim (2) in v Vidmu - Krško, (3) podružnična v Šentrupertu (5) (Gomilsko). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 98-100.
 

Vzklik Tolažnica žalostnih je uvrščen v Lavretanske litanije Matere Božje in je smiselno povezan s češčenjem Žalostne Matere Božje.
Do leta 1960 je bil njen spomin tudi na cvetni petek, ki je največkrat v mesecu marcu. (letos - 31. marca)

Na Slovenskem je Marija Tolažnica zavetnica osmih cerkva; dveh župnijskih, dveh božjepotnih in štirih podružničnih.

• v LJ nadškofiji je p. c. Marije Tolažnice v Čušperku (5) (Kopanj).
  
• v KP škofiji stoji ž. c. Device Marije Tolažnice žalostnih v Kromberku (pri GO) (1), še bolj znana je božjepotna v Logu pri Vipavi (3) , podružnična cerkvica Marije Tolažnice pa je v Piranu. (6)
  
• tri cerkve Marije Tolažnice so tudi v NM škofiji: župnijska stoji v Stopičah,(2) podružnični pa sta na Malih Vodenicah (7) (Kostanjevica na Krki) in na Drganjih selih (8) (Vavta vas).
  
• v MB škofiji je Marija Tolažnica zavetnica božjepotne cerkve v Brezju pri Žetalah (4) (Čermožišče).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 98-100.
 

Skupaj z Jezusom sta bila križana dva razbojnika, eden na njegovi desnici, eden na njegovi levici. Hudobni razbojnik, križan na levici, je Jezusa sramotil in mu govoril, naj reši sebe in njiju. Drugi ga je grajal in se obrnil k Jezusu ter ga prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo« (Lk 23,43). Jezus mu je obljubil, da bo še isti dan z njim v raju.
Ljudi je vedno zanimalo, kdo je bil ta razbojnik, ki se je tik pred smrtjo spreobrnil in dosegel Božje usmiljenje. Tako se je okoli leta 600 pojavila apokrifna knjiga Arabski evangelij Jezusovega otroštva.
Knjiga govori o begu Jožefa in Marije z Jezusom v Egipt. Ko sta Marija in Jožef potovala skozi egiptovsko deželo in iskala kraj za začasni dom, so ju domačini opozorili na nevarnost roparjev v puščavi. V upanju, da bosta ta nevarni del poti prehodila neopazno, sta se odločila, da bosta potovala ponoči. Toda naenkrat sta jima zaprla pot dva roparja. Po omenjenem apokrifnem evangeliju je bilo enemu ime Dizma, drugemu pa Gestas.
Gestas je hotel begunsko sveto družino oropati, Dizma pa ga je ustavil: »Pusti, naj gredo naprej, tako ju najini tovariši, ki spijo v bližini, ne bodo niti opazili.« Ta nenavadna prošnja zakrknjenega razbojnika Gestasu ni ugajala in ni maral odnehati. Zato je Dizma šel še naprej. Rekel je Gestasu: »Dam ti štirideset drahem, če jih pustiš pri miru.« Vrgel mu je tudi svoj dragoceni pas. Drahme in pas sta bila lep dar, ki ga Gestas ni mogel zavrniti, zato je pustil sveti družini, da je šla mirno naprej.
Preden so nadaljevali pot, je Marija napovedala Dizmu: »Obljubljam ti, da si bo to tvojo velikodušnost Gospod Bog zapomnil in ti podelil odpuščanje grehov.« Mali Jezus pa je rekel: »Čez trideset let, o mati, bosta ta dva razbojnika križana skupaj z mano. Dizma na moji desnici, Gestas pa na moji levici. In še tisti dan bo Dizma šel z menoj v raj.«
Zgodba je postala privlačna, ker vsebuje zrno resnice in poudarja božje usmiljenje in odpuščanje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2015), 39.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Neki deček je padel z visokega pomola v morje. Mož, ki je bil na pomolu in je to videl, se je pognal v morje, da reši dečka, čeprav je pri tem tvegal svoje življenje.
Deček se je rešitelju zahvalil: »Hvala, ker ste mi rešili življenje.« Mož se mu je zazrl v oči in dejal: »Vedi, da je tvoje življenje tako dragoceno, da sem ga moral rešiti.«

Vsako življenje je neizmerna vrednota, ker je vsakega človeka Jezus odkupil s svojo žrtvijo na križu.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2022), 87.

naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sedele so za mizo v kavarni in srebale čaj. Zunaj je pritiskal strupen mraz, zato se je v lokalu kar trlo gostov, tudi najbolj zagrizeni kadilci so se danes raje odpovedali cigareti in so kavo pili na toplem. Še Stanka, ki res ni vzdržala brez čika, ni odhajala ven, pač pa se je le živčno poigravala z vžigalnikom.
Tako so se tu dobivale vsaj enkrat na mesec vse tri nekdanje sošolke iz gimnazije, danes pa že žene z družinami in službami. Stanka je bila učiteljica, Vida je plula v komercialnih vodah, Vera pa se je posvetila raziskovalnemu delu.
Prijetno so kramljale, ko so se ozrle proti točilnemu pultu, kjer je s stola padla mlada ženska. Med ljudmi je završalo – “poglejte, kako je pijana in to še dopoldan, pa še ženska, da je ni sram”, so komentirali in gledali, kako se ni in ni mogla postaviti na noge in za nameček je še bruhala.
»Kdor koli je že, moramo ji pomagati, kaj veš, kaj jo je gnalo, da se je napila,« je rekla Vera in vse tri so stopile bliže ter onemele: na tleh je ležala njihova nekdanja sošolka Marjana. Štiri leta so skupaj grele gimnazijske klopi, vsem trem je vedno pomagala pri učenju. Bila je genij, ki je obvladala skoraj vse predmete, po maturi pa kot da se udrla v zemljo.
Obstale so kot okamenele. »Jo poznate?« je vprašala natakarica, »nekam jo moramo spraviti, tu res ne more ležati.« »Jaz je ne poznam,« je rekla Stanka ter pogledala proč. »Tudi jaz ne,« je zviška pribila Vida. »Jaz jo pa,« se jima je v obraz zazrla Vera, »bila je moja in tudi vajina sošolka in zelo dobra prijateljica.« Sklonila se je nad njo, ji obrisala obraz ter ji pomagala vstati, ne meneč se za Stanko in Vido, ki sta osramočeni zapustili lokal.
»Ja, kaj je s teboj, Marjana? Pridi, greva,« ji je šlo skoraj na jok ob pogledu na nemočno prijateljico. »Bom jaz počistila,« je rekla natakarica, vesela, da je predstave konec. Gostje, ki so bili prej glasni in so jo obsojali, so jima naredili prostor in starejši gospod, ji jo je prijazno pomagal spraviti do avta.
Oster mraz jo je na poti iz lokala malce streznil, da je spregovorila. »Pusti me, nimam kam iti, mama me je vrgla na cesto,« je povezovala besede. »K meni greva, če nimaš kam, tako ja ne boš ostala na ulici.« »Pusti me, naj umrem,« je jadikovala dalje. »Saj boš umrla, a ne še danes,« ji je šlo skoraj na smeh.
Potrobila je, ko sta se pripeljali pred domačo hišo, da je mož prihitel po stopnicah. Bila je sobota in tako kot ona ni bil v službi. Začudeno jo je gledal, ko je odprla vrata na sovoznikovi strani. »Pomagaj mi jo, prosim, spraviti ven,« je rekla. Nič ni vpraševal, molče ji je pomagal do kopalnice ter se obzirno umaknil, da jo je slekla, stuširala in oblekla v svojo haljo. »Kako zlatega moža imam,« je hvaležno pomislila. Bil je tih, delaven in pošten ter zelo veren človek. Zelo lepo sta se razumela, da je včasih kar s strahom pomislila, kaj če bi se to nenadoma končalo.
»Je teta bolna?« sta vprašala otroka, petletna Ema in sedemletni Peter, ko jo je, še opotekajočo, kot otroka položila v posteljo v sobi za goste. »Ja, zelo je bolna,« ju je pobožala po laseh. »Pa bo ozdravela?« je vrtala dalje Ema. »Ja, bo, mi ji bomo pomagali, zdaj se pa pojdita igrat, rada bi bila malo z očkom.«
Umaknila sta se, ona pa je prisedla k možu, ki je že skuhal čaj. Molče jo je poslušal, ko mu je povedala vso zgodbo. »Vse drugo razumem, da pa sta jo zatajili Stanka in Vida, ko pa vam je toliko pomagala v šoli, tega ne morem sprejeti.« Trdno ji je stisnil roko in šepnil: »Vera, ti si najbolj plemenit človek, kar jih poznam.«
Ko se je Marjana zbudila in ko ji je povedala svojo žalostno zgodbo, se je odločila, da ji bo pomagala.
Takoj po gimnaziji so se z očetom in materjo preselili, da je bila bliže fakulteti, ker za bivanje v študentskem domu ni bilo denarja. Očetova pokojnina je bila majhna. Bil je invalid in ko je na hitro umrl, si je mati našla drugega, ne vedoč, da je alkoholik. Pa se je začela kalvarija: bil je nasilnež, včasih je udaril tudi njo, ne samo mamo, ki je tudi začela piti. Ona je sicer diplomirala, a službe ni dobila. Da bi šla od doma, ni bilo mogoče, saj ni imela od česa živeti. Doma pa je bil pekel, da je začela zahajati po lokalih in še tisto malo, kar je dobila za kako uro inštrukcij, ki jih je opravila na črno, dala za pijačo. V omami je pozabila na vse gorje. Vedela je, da je slabič – ko je umrl oče, na katerega je bila močno navezana, se je vedno bolj sesipala in tonila na dno. Najhuje pa jo je peklo, ker je zatajila še vero. »Če bi bil Bog, ne bi pustil, da oče umre,« je hlipala. »Trapa, saj si vendar odrasla, otroci razmišljajo bolj pametno kot ti – vsak izgubi starše, ti si izgubila očeta, ko si bila že skoraj pri kruhu,« se je kar ujezila. »Zdaj te bom pa jaz vzela v roke, da se spet postaviš na trdna tla, tudi če bo pot dolga in trnova.«
In je bila res. Mesece dolgo je po koncu zdravljenja hodila z njo na predavanja, jo spremljala na vsakem koraku, jo nekajkrat med zdravljenjem, ko je prišla za vikend ven, našla v lokalu opito, a obupala ni. Borila se je – v začetku sploh ni vedela, kako globoko je že bila na dnu, in ko je uvidela, se je še bolj zagrizla in ji vlivala moč. Vesela je bila moževe podpore, brez njega ne bi zmogla. On je ob njeni odsotnosti poskrbel za otroka in dom. »V najbolj čudnem položaju je nisem zatajila in nočem je pustiti na sredi poti iz hvaležnosti za njeno pomoč, da sem končala šolo in imam danes poklic,« si je dopovedovala takrat, ko so obema klecala kolena pod težkim križem.
Nekaj let kasneje.
Sedita za mizo v isti kavarni in pijeta čaj. Tudi danes je zunaj mraz in lokal je poln. Na kolenih Marjane sedi punčka treh let in se poigrava z njenimi kodri in se spet spusti k ‘teti’ Veri, kot jo ljubeče kliče.
Po letih trpljenja, po letih križevega pota, sta obraza prijateljic nasmejana in kar žarita. »Le kaj bi bila jaz danes, če me ne bi ti takrat pobrala.« pokaže Marjana proti točilnemu pultu. »Pustiva zdaj to,« reče Vera in spet stisne k sebi prijateljičino razigrano hčerko. »Ne obujajva spominov, danes je nama obema lepo, obe imava službo, družino, glejva naprej. Vsaka stvar se zgodi z namenom, ti si v skupini ozdravljenih alkoholikov našla moža, ki te razume, ker je prehodil precej pred tabo isto pot. Danes stopata skupaj po novi, drugačni poti, pravi.«
»Ti me nisi zatajila, oni dve pa sta me, izgubili pa sta tebe. Pa še nekaj sem našla – našla sem pot nazaj k Bogu. Redno hodimo v cerkev in mala že moli Sveti angel.« S solzami v očeh sta zrli druga v drugo, hvaležni Bogu, da se je vse izteklo tako.
KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2014) 03, str. 38

Ne vem, kaj si je mislila Marija, ko je k njej pristopil angel. Prav tako lahko le ugibamo o občutkih, ki so ji brez dvoma preleteli srce in telo, ko ji je rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Evangelist le skopo pove, "da se je vznemirila".

Pa vi? Se vam je že kdaj dogodilo kaj, kar je v hipu, a do korenin spremenilo vaše življenje? Mu spremenilo tok in potek? Ga zasukalo v novo, drugačno, nepoznano in negotovo smer? Ste kdaj, brez pomisleka, storili kaj takega, kar je osupnilo vašo okolico? Recimo ... na hitro sprejeli kakšno odločitev, ki je ogrozila varnost vašega vsakdana? Odločitev, ki ne le da je povzročila cel niz sprememb, ampak je v svoj vrtinec potegnila tudi vaše najbližje in tudi njim do obisti spremenila življenje? Ste se kdaj počutili, kot da so se vsa bremena tega sveta zgrnila na vaša pleča? Da vaš naslednji korak, gib, beseda odloča o prihodnosti in usodi človeštva? In da je ta naslednji korak, gib, besedo treba storiti in izreči zdaj! Takoj! Ta trenutek!?

Vem, da bo vaš prvi izgovor ta, da vaše življenje ni tako usodepolno, da živite mirno od ponedeljka do petka, (dobro, no, čez vikend si pač daste malo duška), da pa nikakor in pod nobenimi pogoji ni mogoče, da bi vaše besede in dejanja imeli usoden zgodovinski vpliv, ko vas še vaši domači ne poslušajo in ne upoštevajo! Da so take stvari prihranjene za junake, še to bolj knjižne in filmske, in za svetnike. Vi pa, da niste ne eno ne drugo, predvsem pa ne tretje! Sploh pa, da nimate tovrstnih težav!

Pa je res tako?

Bom pa vprašal drugače: Ste padli na izpitu? Ste izgubili službo? Ali pa vam ponujajo boljše delovno mesto, pa vas je strah odgovornosti? Vas je presenetila nezaželena nosečnost? Ste morda izgubili otroka? Vas otroci ne ubogajo? So odšli od doma? So morda celo zašli na kriva pota? Vas je zapustil mož, žena? Ste tik pred ločitvijo? Ali pa ne veste, če je prav, da se poročite? Je pravi, prava, ali ne? Ste izgubili zaupanje prijateljev? Ali še huje, ste izgubili zaupanje v prijatelje? Vam nihče ne verjame? Ne veste, kaj bi rekli? Kaj bi si mislili?

To pa že zveni bolj znano in s čim navedenim ste se, tako ali drugače, brez dvoma že srečali. In kaj ste storili takrat? Ko se je treba o nečem odločiti, ljudje postopamo zelo različno: eni se zaprejo vase, drugi iščejo nasveta, eni svoje dvome nesejo v gostilno, drugi pred tabernakelj, eni žrebajo, drugi računajo, eni molijo, drugi spet prebirajo horoskope ... Odločitve so pomembna stvar. Vsi veliki junaki, svetniki, pa tudi Marija, so do trenutka odločitve živeli svoje življenje tiho in neopazno, od ponedeljka do petka ... In človek pravzaprav nikoli ne ve, kdaj in v koga se bo uprl božji kazalec ter se bo zaslišal glas: »Ti si moj ljubljeni sin (hčer), danes sem te rodil, nad teboj imam veselje!«

Naslednjič, ko boste pred veliko in pomembno odločitvijo, je nikar ne imenujte problem, ali težava, temveč si predstavljajte, da je k vam pristopil angel in vam dejal: »Pozdravljen, pozdravljena, obdarjen/a z milostjo, Gospod je s teboj!« in molite, da boste imeli v sebi toliko ponižnosti in ponosa, da boste izrekli skupaj z Marijo: »Zgodi se mi po tvoji besedi!«

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2015) 03, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Pol svojega življenja sem poročena in mama s tremi otroki. Kar se mene tiče, sem proti ločitvi moža in žene. Vedno je v ozadju neka rešitev za zakon, tudi če je brž še ni videti.
Zato zelo dobro vem, koliko mojim otrokom pomeni, ko vidijo, da se mama in oče še objameta in poljubita, da si še vedno šepetata nežne besede in da oče zastavi besedo za mamo, kadar je potrebno.
Velikokrat jih slišim, predvsem starejši sin je dovzeten za najin odnos in lepo se mu zdi, da mu ni treba razmišljati, h komu bo šel in kaj lahko pričakuje od odnosov v družini. On preprosto ve, da bova za zmeraj skupaj in ne dopušča drugih možnosti. Isto razmišlja o dekletih. Želi si resnega in poštenega dekleta. Hitro oceni, ali ga dekle ceni in koliko ji je do njega.
In z veseljem povem, da sem ponosna, da zna moj sin osvojiti dekle, saj je nalogo, kako se lotiti stvari, opravil moj mož, pri tem jaz nisem imela nič. Nasvet bo zmeraj dobil, pa tudi druga dva otroka. Moški in ženske s pravimi mislimi so med nami, le starši so tisti, ki jim lahko dajo to doto, da jo bodo udejanjili v naslednjih rodovih.
Čeprav me je oče prizadel, mu ne zamerim. Že davno sem mu odpustila tiste besede, le moči za ponovno snidenje še nisem zbrala dovolj, da bi to udejanjila. Mami sem odpustila vse malo pred smrtjo. Naj počiva v miru, ker si to zasluži po vsem prestanem trpljenju. Nekoč bom morda tudi odpustila drugim moškim, ki so moje otroštvo in mladost ustvarili kruto.
Vsak dan posebej odpuščam tastu za njegovo zlobo in gnev. Prav tako sem možu odpustila vso nezvestobo in šla naprej z njim, ki ga ljubim iz srca in ni je ženske, ki bi ji uspelo, da mi ga vzame.
Družina in zakon sta moji svetinji, zato ju branim z vsem, kar premorem in tako učim tudi svoje otroke. Molim in prosim Marijo za potrpljenje in moč odpuščanja v srcu in duši.
Branka

Od 19. do 25. marca v Sloveniji obhajamo teden družine. Ankete kažejo, da je med mladimi družina ena najvišjih vrednot. To pomeni, da človek hrepeni, da bi odraščal v urejeni in ljubeči družini. S tem se vsi strinjamo, pozabljamo pa, da je za osnova za ljubečo družino skladen in trden zakon. V drugem delu svojega pisma (prvo je bilo objavljeno v februarski številki z naslovom Kot otrok sem izredno pogrešala očeta) to tudi poudarjate, in ker doma niste dobili lepega zgleda razumevanja med očetom in mamo, bi ga radi dali svojim otrokom. To vam v marsičem tudi uspeva. A ne samo od sebe. Na koncu pisma namreč omenjate, da ste morali odpustiti ne le svojim staršem, ampak tudi možu. Brez odpuščanja ni družinskega življenja.
Kmalu zatem, ko je bil objavljen prvi del vašega pisma, me je poklicala starejša gospa in delila vašo bolečino, kako hudo je odraščati brez očeta. »Tudi jaz sem zelo pogrešala očeta,« je dejala. Vaša drža je toliko bolj hvalevredna, saj običajno ljudje, ki so odraščali v neurejeni družini, radi ‘ponovijo vzorec’ svojih staršev in tudi njim se rado zgodi, da zakon propade in tudi njihovi otroci rastejo potem v družini, v kateri manjka eden od staršev.
Krščanski nauk o družini potrjuje najgloblje hrepenenje, ki je v človeku, pa tudi bridke izkušnje tistih, ki so izkusili bolečino v družinah, ki se tega ne držijo. Danes se mnogim ljudem krščansko pojmovanje o družini zdi zastarelo, ki ljudi ne osrečuje, ampak jih omejuje. Spominjam se zanimivega pogovora, ki sem ga imel z mlado italijansko igralko, ko sem se med študijem v Rimu z vlakom vračal domov. Dekle je komaj končala igralsko akademijo, imela pa je slovenske korenine. Njena babica je bila iz Soške doline. Dedek Italijan, ki se je vozil k njej ženit s kolesom (več kot sto km v eno smer) se je moral vedno vrniti domov in ni smel prespati pri njej. Dekle je občudovala njun zakon, kako sta se spoštovala in kako je babica skrbela za dedka, ko je zbolel. Njena mama pa ni bila taka. Ni se brigala zanjo. Imela je druge moške. Iz dekleta je kar vrela bolečina. Vedela je, da sem duhovnik. Zato je dejala, da to, kar Cerkev uči o spolni morali in o odnosu moža in žene, ni več sodobno, ne drži več. Končala pa je z besedami, da sedaj, ko je diplomirala (in izkusila pokvarjenost nekaterih režiserjev) potuje iz Rima, a ne k svoji mami, ampak k babici. Ta jo bo sprejela. Ta jo je vedno sprejela in imela čas in razumevanje zanjo. Ko je končala, sem pa jaz začel. Vprašal sem jo: »Kje boš sedaj našla ljubezen in razumevanje? Pri mami, ki se ni držala krščanskega pogleda na družino, ali pri babici, ki je živela po krščanskem predlogu družinskega življenja? Sama lahko vidiš, da življenje po krščanskem pogledu na družino ljudi osrečuje. Res je, da je velikokrat težje živeti po tem vzorcu, a srečne ljudi ustvarja prav ta.« Prav tako pozabljamo, da zakonca iz zakramenta sv. zakona dobivata moč, da moreta živeti krščanski zakon. Ne iz svoje moči, ampak z Božjo pomočjo in zakramentalno milostjo svetega zakona in drugih zakramentov.

To, kar je bila izkušnja mlade igralke, je tudi vaša izkušnja, ki ste jo sicer povedali z drugimi besedami. Misel pa je podobna. Skladen zakon je osnova za zdrave družinske odnose. Zato bi vsaka družba in vsaka država ravnala modro, da bi podpirala zakon, ki je osnova za urejeno družino. Urejena in ljubeča družina more ublažiti udarce, ki jih doživljajo družinski člani. Alenka Goljevšček je pred desetletji napisala dramo Otrok družina družba. V njej je tudi pomenljiv prizor. Starša in otrok se znajdejo zvečer sami. Morda prvič po dolgem času. Najprej ne vedo, kaj bi delali, saj so se v zadnjem času malo odtujili. Prva spregovori mama, ki pove, da je bila na pregledu, kjer so ji odkrili težko bolezen in jo je strah. To spodbudi očeta, da pove, da gre njihovemu podjetju slabo in je v nevarnosti, da izgubi službo. Slednjič doda svoje še sin, ki staršema pove, da je njegov šolski uspeh katastrofalen … Nastopi mučna tišina, nakar sin objame čez ramo očeta in mamo in reče: »Vse bomo zdržali, če bomo skupaj kot družina in če si bomo pomagali.« Kakšen blagoslov more biti družina!
Danes pa tako imenovana razvita družba ravna ravno nasprotno. Naravnost vsiljuje modele družine, ki niso več družina, ampak najrazličnejši poskusi skupnega življenja. Vaše pismo in izkušnje številnih drugih ljudi kažejo, da je urejena družina osnovna celica družbe; če jo uničimo, uničujemo korenine narodu in družbi. Ko imamo v tednu družine pred očmi Božji načrt o tej temeljni skupnosti, ki jo sestavljajo mož, žena in otroci, se spomnimo tudi tistih, ki niso odraščali v osrečujočem zavetju družine.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 6-7.