Rimska mučenka iz prvih krščanskih stoletij. V poročni noči je zaročencu Valerijanu, ki je bil pogan, razodela, da Božji angel čuva njeno deviško čistost. Valerijan se je z bratom Tiburcijem spreobrnil in pokopaval mučence, ki jih je dal usmrtiti mestni prefekt. Bila sta izdana in skupaj z njima je bila obsojena na smrt tudi Cecilija.

Dobro peti v hvalo Boga se pravi: peti radostno! Kaj pa se pravi radovati se? Kadar srce zares poje, besede ne morejo izraziti napeva. (…) Vriskanje pa pomeni, da srce govori, česar usta niso v stanju izreči. In kdo more biti bolj povod za veselje, kot neizrekljivi Bog? (sv. Avguštin)

Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja. (Konstitucija o svetem bogoslužju)

ZAVETNICA
Sv. Cecilija je zavetnica glasbe, ker je, kot pripoveduje poročilo o njenem trpljenju, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga. Razen pevcev in glasbenikov so si jo za svojo zavetnico izbrali tudi izdelovalci orgel in drugih glasbenih instrumentov pa tudi pesniki.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 292-293

 

 Mučenki sv. Ceciliji sta pri nas posvečeni dve cerkvi: ž. c. je v Celju (žup. sv. Cecilija – kapucini), p. c. pa je v Loki pod Kraškim robom (Predloka – KP)

     

   

 

 

 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 11, str. 115
 

Kategorija: Svetniški domovi

 

Zgodba

Iskrene čestitke
V šoli so priredili vsakoletno športno tekmovanje. Med tekači na 800 m sta bila na startni črti tudi dva učenca iz istega razreda.
Eden je veljal za favorita in vsi so bili prepričani, da bo gotovo on zmagal. Pa ni, ampak je zmagal  njegov sošolec, ki mu niso pripisovali veliko možnosti.
Poraženec se je kot pravi športnik približal zmagovalcu in mu iz vsega srca čestital. Dal mu je roko in mu dejal: »Čestitam! Zaslužil si si zmago. Boljši si bil!«

 

Misel

Ko drugim damo priznanje, s tem izrazimo svoje veselje, zadovoljstvo, občudovanje in to, da cenimo njihove dosežke in kvalitete.
Če druge cenimo, jih s tem pohvalimo in priznamo dobro, ki so ga storili. S tem pa jim tudi vlijemo poguma in jih spodbudimo, da še naprej delajo dobro in vztrajajo pri delu, ki ga opravljajo.
Ko slavimo Boga, s tem izrazimo svoje spoštovanje, čast in zahvalo, ki mu jo dolgujemo.

 

Molitev

Gospod Bog, pomagaj nam,
da te bomo radi hvalili.
Zavedamo se, da naše hvale ni nikoli dovolj.
Pomagaj nam, da se ne bomo obotavljali,
da bi dali priznanje drugim
in jim čestitali za njihove uspehe.
Žal nam je vseh trenutkov in priložnosti,
ko s svojimi čestitkami in priznanjem
nismo osrečili drugih ljudi.
Prosimo pa te tudi, Gospod,
da mi ne bomo prezrli priznanj,
ki nam jih namenjajo drugi,
ampak jih bomo hvaležno sprejeli.

 

Iskrica

Gospod, pomagaj nam, da bomo raje opogumljali in spodbujali, kot pa obsojali, raje dvigali, kot tlačili ter bomo raje zakrivali napake drugih, kot jih razglašali.

Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. (Ef 4,29)

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 107.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Spomini so vezivo časa. Osebe, dogodki in občutja iz preteklosti se v njih ohranjajo in premeščajo v sedanji trenutek. Določajo našo istovetnost, bogatijo naše življenje, odpirajo ali zapirajo vrata v prihodnost. Poživljajo, osrečujejo, obujajo topla in prijetna čustva, a tudi odkrivajo stare rane in povzročajo bolečino. Starejši kot smo, več spominov imamo – dokler smo še sposobni spominjanja. Ljudje pa se razlikujemo po tem, koliko časa namenjamo svojim spominom, kako ravnamo z njimi in kakšen vpliv imajo na naše življenje.

SPOMINI – ŽIVLJENJSKA BILANCA
Nekateri menijo, da ni dobro preveč časa posvečati preteklosti in se pretirano potapljati v svoje spomine. Brazilski pisatelj Paulo Coelho je spomine primerjal s soljo. Dejal je, da prava mera spominov daje življenju okus, prevelika pa škoduje. Nekdaj je veljalo prepričanje, da je predajanje spominom v starosti znamenje umskega pešanja. Danes pa strokovnjaki menijo, da ob globljem stiku s spomini starejši človek bogatejše doživlja sedanji trenutek, se notranje umirja in si odpira vrata za duhovno poglobitev v dneh, ki so še pred njim.
V starosti je kdaj priporočljivo napraviti natančnejši pregled nad svojim dosedanjim življenjem, nekakšno življenjsko bilanco. To napravimo tako, da se v primernem trenutku poglobimo vase in prikličemo spomine iz posameznih življenjskih obdobij, z različnih področij svojega življenja. Premislimo in ovrednotimo svoje dosežene cilje in stranpoti, odnose s pomembnimi osebami, tiste, ki so nas osrečevali, kakor tudi tiste, ki so nas prizadeli. Ustavimo se ob srečnih dogodkih pa tudi ob razočaranjih, prikrajšanostih in izgubah …
Namen takšnega osebnega »zgodovinskega pregleda« je, da bi svojo preteklost podoživeli in ovrednotili kar najbolj stvarno, pravično ter sočutno do samega sebe in do ljudi, ki smo jih srečevali na svoji življenjski poti. Ob življenjski bilanci naj bi bili pozorni na vse tisto, za kar smo lahko hvaležni Stvarniku in ljudem. Prav tako naj bi se posvetili vsemu tistemu, kar lahko v svoji življenjski zgodbi ali svojem odnosu do nje popravimo – z osvobajanjem od neprijetnih spominov, s sprejemanjem tega, kar ni več mogoče spremeniti, z odpuščanjem sebi in drugim ter z obžalovanjem in popravo krivic, ki smo jih morda zagrešili.

Z zrelostjo in modrostjo podprt vpogled v svojo osebno zgodovino, ob upoštevanju generacijskih, zgodovinskih in kulturnih okoliščin svojega časa, nam pomaga, da bolj spokojno živimo v sedanjosti ter z upanjem gledamo naprej, svoji prihodnosti naproti.
Spomini nam pomagajo, da bolje razumemo svoje življenje, v njem najdemo smisel, ga sprejemamo ter vanj povabimo tisto, česar še nismo živeli. Podobno je menil sloviti eksistencialistični filozof Soren Kierkegaard, ko je dejal: »Življenje lahko razumemo samo za nazaj, živeti pa ga moramo naprej.«

SPOMINI – NAŠA ŽIVLJENJSKA ZGODBA ZA PRIHODNOST
Starejši ljudje večinoma radi obujajo spomine in pripovedujejo zgodbe iz svojega življenja, če le imajo koga, da jim prisluhne. Skladiščenje izkušenj, znanj, doživetij, življenjskih resnic in posredovanje teh mlajšim rodovom je celo ena najpomembnejših nalog v starosti. Zgodbe poučujejo, vzgajajo, posredujejo vrednote, prispevajo k izgradnji kolektivnega in zgodovinskega spomina. Nekoč so starejši ljudje še raje pripovedovali zgodbe in imeli so več mladih, naklonjenih poslušalcev. Dandanes pa so se razmere spremenile. Sodobni stari starši skrbijo za »digitalen spomin«. Oblikujejo bogate digitalne albume fotografij in video posnetkov iz svojega življenja in druženja z vnuki. Svoje vtise s potovanj in druga doživetja posredujejo v zapisih na družabnih omrežjih. Nekateri intelektualno bolj ambiciozni morda napišejo avtobiografski roman ali »spomine«. Vse to storijo z namenom, da bi sebe, svojo osebnost in svoje življenjske sopotnike ohranili za prihodnost, v spominu svojih potomcev. A morda v preveč popredmetenem digitalnem spominu, brez bogatega čustvenega podoživljanja?

OBUJANJE SPOMINOV – ZA BOLJ KAKOVOSTNO STAROST IN OHRANJANJE SPOMINA
Življenjske izkušnje in znanstvene ugotovitve govorijo o tem, da obujanje spominov in pripovedovanje o njih blagodejno vpliva na duševnost starejših ljudi. Ta spoznanja v zadnjih letih ponekod v svetu, pa tudi že pri nas, uporabljajo pri delu s starejšimi v domovih oziroma centrih za njihovo oskrbo. Organizirajo skupinska srečanja, na katerih si udeleženci pripovedujejo svoje življenjske zgodbe. Strokovnjaki ugotavljajo, da sistematično in pogosto obujanje spominov pri starejših ugodno deluje na njihovo duševno počutje, življenjsko zadovoljstvo, doživljanje sebe in na odnose z drugimi ljudmi. Seveda najbolj poživljajo lepi in nostalgično obarvani spomini. Terapija z obujanjem spominov zelo verjetno tudi pomaga ohranjati miselno prožnost in učinkovitost spominskih sposobnosti starejših oseb.

TRPKI SPOMINI – TEMNE LISE PRETEKLOSTI
»Ah, ti spomini …!« je z globokim vzdihom zaključila svojo pripoved mila gospa v častitljivih letih. Pogled ji je zdrsnil nekam v daljavo. V njenih očeh sem opazil otožen lesk. Vedel sem, da ji ni bilo lahko razkrivati temnih lis svoje preteklosti.
Toda želela je prav to; želela je pogovor o spominih, ki so se tudi v visoki starosti nadležno vračali in povzročali nemir v njeni duši. Čez dan jih je uspela odganjati z različnimi aktivnostmi in kramljanjem z ljudmi v svoji okolici. Zvečer in ponoči pa so prihajali kot vsiljivi gostje in napolnjevali vse kotičke njenega doživljanja.
Pripovedovala je o bolečih dogodkih v njeni družini, ki so jo hudo zaznamovali v letih njenega odraščanja.Zaradi tega, kar je doživela, je vse življenje nosila v sebi občutek manjvrednosti in sramu. Vsled tega si je še bolj prizadevala, da bi v življenju uspela. Ustvarila si je družino, bila je zadovoljna v svojem poklicu. Njen odnos z možem pa so zaradi zgodnjih ran na čustvenem področju obremenjevale bojazni in občutki krivde. Zdaj je že nekaj let vdova, sama s svojimi spomini.
»Nekateri spomini pa, žal, precej pečejo in težijo mojo vest …« je počasi in z grenkobo razkrival svoja občutja upokojeni ginekolog, ki se je soočal s postopnim pešanjem svojih telesnih in duševnih moči, in je pri sebi delal življenjski obračun. Zaupal mi je, da je sicer zadovoljen s svojim življenjem in ponosen na svoje opravljeno poklicno poslanstvo. Obremenjuje pa ga to, da je moral v svoji dolgi poklicni karieri umetno prekinjati nosečnost ženskam, ki niso hotele sprejeti otroka.
Vsakdo nosi v sebi kakšne neprijetne spomine, ki pa nekako »spijo« v nas ter odstopajo mesto lepim spominom. Na dan lahko pridejo, kadar nekdo trpi za bolestno starostno otožnostjo, ko se spominja vsega slabega v svojem življenju in pretirano poudarja neprijetne izkušnje.Mnoge življenjske zgodbe starejših pa so zaznamovane s skrajno neugodnimi doživetji. A tudi te je dobro zaupati in izpovedovati. Včasih lahko koristi pogovor s strokovnjakom, ki bo znal poslušati, razumeti ter podpirati in voditi osebo, ko bo razumsko in čustveno predelovala svoje boleče spomine. V pomoč ji bo pri sprejemanju in bolj pozitivnem doživljanju preteklosti, ki se je ne da spremeniti. Pomagal ji bo usmerjati pozornost na prijetne spomine ter na vrednote, cilje in možnosti, ki so ji še dane. Veliko od tega lahko naredi tudi vsakdo sam, zlasti ob čustveni opori bližnjih oseb. Kot vemo, pa je pri lajšanju notranje stiske in razbremenjevanju vesti pogosto nenadomestljiva duhovna pomoč.

SPOMINI – DUHOVNA VEZ S POKOJNIMI
Bolj ko se staramo, več bližnjih in poznanih oseb je med tistimi, ki so se že preselili v večnost. »Moji prijatelji in dobri znanci, moji vrstniki, sopotniki moje mladosti, mojega časa, vsi so že odšli. To me navdaja s posebno otožnostjo, čeprav nisem osamljena in imam veliko bližnjih, meni dragih,« večkrat pove prijetna in bistra gospa v devetdesetih letih.
Z bližnjimi, ki jih ni več med nami, nas povezujejo spomini. Nekdo je zapisal, da nobenega človeka, ki nam je v življenju nekaj pomenil in smo do njega nekaj čutili, ne pozabimo. Vsi pa vemo, kako živ in močan je lahko duhovni stik s tistimi pokojnimi, ki smo jih imeli v življenju najraje. A vemo tudi to, da neprijetna čustva prav tako lahko segajo »preko groba« in da jih moramo in moremo razreševati, jih opuščati in odpuščati še potem, ko človek, ob katerem smo jih doživljali, ne živi več.
Duhovno vez s pokojnimi v polnosti doživljamo v molitvi. Vedno imam v spominu besede dobrega domačega župnika, ki jih je meni in sestri izrekel ob prezgodnji izgubi očeta: »Odslej bosta z očetom povezana v molitvi. Molitev je kot telefon, preko katerega se bosta pogovarjala z očetom.«
Za praznik vseh svetih posvečamo svojim rajnim poseben molitveni namen, imenovan »spomini«.

D. Tacol, Odnos do staranja in starosti, v: Ognjišče 11 (2023), 27-29.

Kategorija: Odnos do staranja in starosti

Ne bom utemeljeval, zakaj bi bil lahko kot duhovnik za našo družbo koristen človek. Tudi ne bom nikogar prepričeval, naj mi to verjame. Ne bom pisal peticije niti je ne bom podpisal. Saj namreč tudi marsikdo, ki v nedeljo sedi v cerkvenih klopeh in posluša moje pridiganje, meni – to sem namreč slišal že od kar nekaj ljudi –, da je to praktično vse, kar počnem. In ker tako misli tudi politika, sem tako gledano očitno res družbeni parazit. Temu bodo poleg tistih, ki jih skrbi, da imamo »cerkveni« preveč denarja, hitro prikimali tudi oni, ki človeka radi ocenjujejo po metrih, tonah in litrih, po potu na čelu in bicepsih na rokah, po popravljeni strehi na podružnici in novi farovški fasadi.
Ne bi se smel sekirati za to. Kategorija nekoristnosti je pravzaprav nekaj, v kar Jezusovi učenci spadamo že od samega začetka. Učitelj pravi: »Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Saj dela za Jezusov evangelij pač ne moremo in ne smemo meriti z vatli koristi in dobička, po rezultatih. Kristjan ima namreč dolžnost ne biti koristen, temveč služiti, kot pač zna in zmore, imeti v družbi enako funkcijo kot privzdignjenost glasbe ali sporočilnost kipa na trgu, ki ga morda sicer nihče ne opazi, a tiho govori o pomembni resnici. Kot lepota torej, brez katere se seveda da preživeti, a je potem življenje kot juha brez rezancev, sicer dobra, ampak – nekaj ji manjka.
Da je res tako, me prepričujejo tudi tisti, ki jih je družba že zdavnaj opredelila za nekoristne, celo za škodljive: vsi iz maternice odgnani otroci, ki so končali v človeških odplakah, vsi nepokretni in dementni bolniki, ki se sploh ne zavedajo več samega sebe in bi se jih – čisto ekonomsko gledano – bolj splačalo evtanazirati, kot da zaradi njih zmečemo v zrak milijarde evrov. Prištejte zraven še koga po lastni presoji, ni nas tako malo. Ko sem imenovan kot »nekoristen«, pravzaprav stopim v vrsto z njimi, ki so jih nekoč tlačili v koncentracijska taborišča, danes pa na sramotilni steber javne blagajne. Njihov brat postanem takrat in skupaj z njimi legam na našo družbo kot zlati prah, razlog za to, da naša družba ostane posvečena.
Imeti nekoga nekoristnega je za človeško družbo provokacija, pomemben vprašaj, ki sili k odgovoru, v kaj verjamemo in kaj zagovarjamo, koliko še cenimo človeka in njegovo življenje, če nam še vladajo ljudje in še ne hladni roboti. Biti ta zlati prah seveda pomeni tvegati, da bomo pobrisani, odstranjeni, utišani, skriti. A kakor dobro vemo, prahu nikoli ne zmanjka, zato biti pobrisani prah samo pomeni nekemu drugemu pripraviti prostor, družbi nekoč, po dolgem brisanju polic omogočiti dober odgovor na zahtevna vprašanja. Pomagati počlovečiti razvaline neke družbe, ki to ni, dokler v njej ni prostora za »nekoristne«.
Vse dotlej pa bom verjel v tiho in skromno dlan, ki ve, da je človek ob tebi nekaj, kar nima cene.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 11 (2023), 3.

Kategorija: Za začetek

Kolagen je strukturna beljakovina, katere ime izhaja iz grške besede »kólla«, ki pomeni lepiti, in pripone »gen«, ki pomeni ustvariti. To ime je dobil, ker so iz živalskih kož in iz drugih s kolagenom bogatih tkiv včasih izdelovali lepilo. Sodi med najbolj zastopane beljakovine v človeškem telesu, saj predstavlja 30 % vseh beljakovin.

Kolagen tvori naše telo sámo, vendar se njegova tvorba okoli 20. leta starosti upočasni (po 25. letu od 1 do 1,7 % na leto), po 35. letu pa precej zmanjša. Pri ženskah pa se naravna sinteza kolagena zmanjša po obdobju menopavze.
Da smo že vstopili v leta, ko se tvori manj kolagena, lahko opazimo predvsem na koži, ki zaradi slabše kakovosti in manjše prisotnosti kolagena postane manj čvrsta ter prožna tako na obrazu kot na telesu. Pojavljati se pričnejo gube in celulit, nohti postanejo krhki in lomljivi, lasje izpadajo in so tanjši.

ZA HRUSTANEC, KOSTI IN MIŠICE
Vloga kolagena ni ključna samo za kožo in videz, na kar smo ljudje postali precej pozorni, saj se kolagen prodaja kot prehransko dopolnilo v različnih oblikah in je v prodaji precej razširjen. Njegova najpomembnejša naloga je strukturiranje tkiv ter dajanje opore in trdnosti. Prisoten je v hrustancu, kosteh, mišicah, kitah in vezivnem tkivu. Njegova naloga je, da podpira telesna tkiva in notranje organe, z elastinom pa daje telesnim tkivom obliko, trdnost in moč. Zato se upad kolagena, ki je povezan s starostjo, pozna tudi v našem gibanju, ki postaja z leti oteženo. Najprej, ker s staranjem izgubljamo mišično maso, hkrati pa tudi kolagen v sklepnem hrustancu, kitah in mišicah. Pomanjkanje kolagena povzroči obrabo hrustančnega tkiva.
Še ena od pomembnih funkcij kolagena je celjenje ran, saj prispeva k obnovi in celjenju poškodovane kože.

ZGRADBA KOLAGENA IN VLOGA VITAMINA C
Kolagen ima dolgo vlaknasto obliko. Sestavljen je iz aminokislinskega zaporedja, ki vsebuje glicin, in dveh aminokislin, ki sta največkrat prolin in hidroksiprolin. Vlakna so navadno sestavljena iz različnih tipov kolagena, poznamo jih približno 28 (označujemo jih z rimskimi številkami), ki se ločijo na podlagi zaporedja in vsebnosti posameznih aminokislin. V človeškem telesu najdemo največ kolagena tipa I, ki predstavlja 80–85 % vsega kolagena in se nahaja večinoma v koži, kosteh, zobeh, vezivu, kitah in notranjih organih. Največ kolagena tipa II se nahaja v hrustancih, medvretenčnih ploščicah in očeh, kolagena tipa III v koži, mišicah in stenah krvnih žil, kolagena tipa IV v bazalni lamini, kolagena tipa V pa v placenti, očeh, laseh, pljučih in na celičnih površinah.
Ključno vlogo pri nastajanju kolagena ima vitamin C. Ker vitamina C ne sintetiziramo sami, moramo poskrbeti, da ga vnesemo s hrano.

KOLAGEN V PREHRANI
Za vzdrževanje kolagena v telesu in preprečevanje razgradnje kolagena se na splošno priporoča redno uživanje živil, ki podpirajo proizvodnjo kolagena. Živila z visoko vsebnostjo beljakovin pripomorejo k nastajanju kolagena v telesu, ker so bogata z aminokislinami, ki tvorijo kolagen. Med živila, ki vsebujejo kolagen, sodijo perutnina, ribe, svinjina, rdeče meso, mlečni izdelki in jajca ter kosti in koža živali. Kostna juha živalskih kosti, ki se kuhajo več ur, je bogata s kolagenom. Tudi želatina vsebuje veliko kolagena.
Rastline ne proizvajajo kolagena, so pa pomembne v procesu nastajanja. Gre za živila, bogata z antioksidanti, ki jih dobimo predvsem v sadju in zelenjavi. Ker je za tvorbo kolagena ključen vitamin C, je priporočljivo uživati več sadja in zelenjave.
Genistein v sojinih izdelkih prav tako spodbuja tvorbo novega kolagena, hkrati pa z zaviranjem specifičnih encimov preprečuje razgradnjo. Njegovo tvorbo spodbujajta tudi lutein v zeleni zelenjavi (špinača, šparglji, ohrovt, zelje) ter omega-3 nenasičene maščobne kisline v ribah in oreških. Stročnice pa vsebujejo hialuronsko kislino, ki je pomembna naravna sestavina človeškega telesa in se nahaja predvsem v vezivnem tkivu, koži, sklepih, živcih ter daje elastičnost koži in tkivu.

ŽIVLJENJSKE NAVADE, KI VPLIVAJO NA TVORBO KOLAGENA
Na količino kolagena v telesu vpliva zdrava, uravnotežena prehrana in zdrave življenjske navade, kot so prehrana, spanje, telesna aktivnost. Povečan razpad kolagena pa povzročajo:

• živila, bogata s sladkorji
• pretirano izpostavljanje sončnim žarkom
• kajenje in uživanje alkohola
• pomanjkanje spanja
• prevelika količina stresnih hormonov
• nezadosten vnos vitamina C in drugih antioksidantov
• avtoimunske bolezni

Posledice manjše tvorbe kolagena so vidne na:

• koži (gube, povešena koža na obrazu, trebuhu, stegnih)
• lasišču in nohtih (lasje postanejo tanki, nohti lomljivi)
• telesni masi (metabolizem se upočasni)
• kosteh (zmanjša se prožnost in poveča se krhkost)
• mišicah (zmanjša se prožnost in funkcija)
• sklepih (bolečine)
• žilah (zmanjša se elastičnost žilne stene)
• zobeh (majavost, izpadanje)

PADEC KOLAGENA, NA KATEREGA NIMAMO VPLIVA

• Starost: staranje kože je neizogiben proces. Elastin, kolagen in hialuronska kislina se sčasoma razgradijo, zato koža izgubi sposobnost zadrževanja vode in postaja vse ohlapnejša.
• Onesnaženost zraka: izpostavljenost onesnaženim delcem in kemikalijam povzroči nastajanje prostih radikalov).
• Menopavza: organizem v prvih petih letih po nastopu menopavze izgubi največ kolagena, potem pa vsako leto v manjšem deležu.

Z ohranjanjem zdravega življenjskega sloga (prehrana, gibanje, spanje) in izogibanjem kajenju, alkoholu ter pretiranemu sončenju lahko zmanjšate izgubo in poškodbo kolagena.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 11 (2023), 85-87.

Kategorija: Narava in zdravje

Včasih razmišljam o Marijinem naročilu, kako naj se ljudje spreobrnejo, sicer bo prišla na Zemljo kazen – nova, hujša vojna.
Sporočilo, zapisano v tej obliki, težko razumem. Vojna je množična morija, ki jo običajno spremljajo še drugi grehi (ropi, kraje, izkoriščanja ...). Ali je množična morija, v kateri je tako rekoč vsak vojak prisiljen ubijati ljudi, res lahko kazen za druge grehe?
Meni je bolj sprejemljiva razlaga za trpljenje, ki sem jo slišala na Radiu Ognjišče (žal ne vem več, kdo je govoril in se tudi ne spominjam točnih besed). Občasno pa sem jo slišala že prej: Trpljenje je posledica človekovih grehov. Mislim, da so prav vojne posledica človekovega napuha, lakomnosti, nevoščljivosti, jeze. Če se prav spomnim, je bilo prav v oddajah na Radiu Ognjišče o Fatimi rečeno, da je vidkinja Lucija rekla: Jaz posredujem sporočila, Cerkev jih razlaga.
Eli

Pravzaprav se je mogoče z zgornjim zapisom strinjati. Bog res ne more kaznovati. Kar v neki vsakdanji govorici imenujemo ‘Božja kazen’, so naravne posledice svobodnih odločitev ljudi za slabo, za zlo, ki jih Bog ne more zadržati, ker so sad svobodne odločitve. Svobodo pa je človeku podaril Bog in mu je ne more odvzeti, kadar jo zlorabi, če hoče ostati Bog. Uporabimo gornji zapis, da malo širše razmislimo o sporočilih, ki prihajajo iz nebes.
Gornje misli se tesno nanašajo na Marijino sporočilo fatimskim pastirčkom 13. julija 1917: »Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga (svetovna vojna), hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo (ta se je pojavila v noči med 25. in 26. januarjem 1938), vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.« Če upoštevamo, da je govorila preprostim otrokom, starim šest, sedem in devet let, potem razumemo, da je morala biti govorica zelo preprosta in povsem v duhu takratnega časa in dojemanja. Vendar Cerkev, kljub takšni govorici, ni nikoli razlagala takšnih izrazov dobesedno, češ da Bog kaznuje. Marijina prikazovanja, v Fatimi pa še posebno, imajo tudi preroški značaj. Pogosto so v ospredju bolj vabila, klici k moliti, postu, v Fatimi pa je izredno močno poudarjena preroška dimenzija. Kaj je prerokba? V svetopisemskem pomenu je prerok tisti, ki začuti Božje sporočilo in ga sporoča naprej. Preroškost ni v prvi vrsti v napovedovanju prihodnjih dogodkov, čeprav kdaj spada tudi to zraven. Gre za napovedovanje morebitnih bodočih dogodkov, če se človek ne bo vključil v sodelovanje z Bogom pri reševanju situacije. Tako so tudi preroki v stari zavezi napovedovali katastrofe v prihodnosti, če se Izraelci ne bodo spreobrnili. Marija v Fatimi ni govorila le o potrebnosti molitve, žrtev in spreobrnjenja, ampak je poudarjala, da ljudje lahko s svojim življenjem vplivamo na prihodnje dogodke. Ta preroška dimenzija vključuje po sto letih tudi nas. Marijina preroška pomoč je v tem, da bi ljudje bolje razumeli in bolje prepoznali situacijo ter bolj pravilno reagirali. S spreobrnjenjem, ki smo ga vsi potrebni, omogočamo Bogu, da preokrene tok zgodovinskih dogajanj.
Ob razkritju tretje fatimske skrivnosti leta 2000 je kardinal Bertone, takratni prefekt Kongregacije za nauk vere, zelo naglasil, da je ta skrivnost močna prerokba ne le za takratni, ampak tudi za naš čas. V prerokbi gre za napoved posledic nekega načina življenja in za klic k novi drži. Marija je pogojno napovedala drugo svetovno vojno pod papežem Pijem XI., čeprav še nihče ni vedel, da Pij XI. sploh bo, če določena ‘kritična masa’ ljudi v svetu, zlasti v Evropi, ne bo spremenila svojega ravnanja. Tako je razvidno, da je takrat ta prerokba še razkrivala tudi možnost, da se to ne bo zgodilo; oziroma se bo, če ljudje ne bodo odgovorili na Božji klic po Mariji. Ob tem, ko vsestransko osvetli prihodnost, kliče po spremembi v sedanjosti. To je naloga preroka. In konec koncev je Marija zaupala to nalogo tudi pastirčkom. S kakšno vnemo so potem ljudi, ki so se nanje obračali, vabili k spreobrnjenju, k pokori, vabili k molitvi, prav zato, da bi čim več ljudi vstopilo v to sodelovanje med nebesi in zemljo, ki bi omogočilo, da ne bi prišlo do vojne katastrofe. Po takšnem sodelovanju se lahko zgodi nekaj novega na tem svetu; potem lahko Cerkev kot Kristusovo skrivnostno telo sredi zgodovine vpliva na potek zgodovinskih dogodkov. Ta vidik prerokbe je še vedno veljaven.
Bog omogoči, da Marija vstopa v zgodovinske dogodke in jih razlaga ter osvetljuje prihodnost. To se je zgodilo v Fatimi, ampak to se lahko zgodi tudi v vsakem izmed nas. V vsaki molitvi, ko se tesno, v živo povežemo z Marijo in preko Marije v Svetem Duhu z Jezusom, z Očetom, lahko dobimo spoznanja, razsvetli se nam pogled, dobimo ‘Božji pogled’. Pomen takega Božjega pogleda je izredno velik. Ponižen človek, po Marijinem zgledu, je tisti, ki lahko z Božjim pogledom pogleda na drugega, tudi na svojega sovražnika, tudi na celotno zgodovinsko situacijo. Ko ima pred seboj ‘nasprotnika’, lahko tak človek vidi v njem človeka, ki ga ima Bog rad, ki ga Bog ljubi, ki ga Bog želi iz njegove ujetosti v zlo, izpeljati v svobodo. To je konkretnost klica Fatime. Zato moliti, zato se tudi žrtvovati, ampak narediti tudi konkretne korake v odnosih, ki jih živimo doma, s sosedi, v službi ali krajevni skupnosti, tudi v narodu in državi. To je fatimski klic. Bog nas želi tudi danes uporabiti, da bomo lahko pripravili teren za spremembe tako osebno kakor v družbi.
Takšna preroška drža vžiga v srcih gorečnost za premagovanje dvoličnosti, premaguje tudi različne komodne načine življenja, ki si jih izbiramo. Vsi smo glede tega na udaru. Vsi imamo raje komodno življenje kot neko angažirano življenje. Tudi na starost se ne smemo izgovarjati; do konca nas Bog želi imeti tukaj, in do konca življenja nas želi imeti kot svoje orodje. Glede tega je čudovit Slomškov rek, ki naj bi ga imel vsak Slovenec napisanega nad posteljo, da bi vsako jutro najprej prebral: “Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti!” Ne morejo starši vzgajati dobrih ljudi, če sami ne gorijo za dobro, če od prvega trenutka dneva ne iščejo, kje lahko kaj dobrega storijo. Ali med sodelavci. Koliko dobrega lahko sprožimo s tem, da smo mi dobri. Mi pa nismo dobri v svoji moči, ampak v moči milosti, ki nam jo Bog naklanja. Fatimski pastirčki so nam lahko vzgled. Kako so drug drugega spodbujali, da bi izvrševali, kar jim je Marija povedala, da Jezus hoče. Prav goreči so bili v tem, včasih so celo malo pretiravali, tako da jih je Marija morala ustaviti (glede vrvi okoli pasu). Z isto gorečnostjo pa so vabili tudi vedno večje množice ljudi k isti drži. Resnici na ljubo pa je treba reči, da so uradni predstavniki bili pri tem precej zadržani. Tako aktualne so Marijine prerokbe. Tičejo se stvarnosti, realnosti. Ne gre za idealističen pogled na svet in življenje, ampak realen pogled. In takšna preroška drža usmeri k izkazovanju ljubezni do Boga s tem, da se človek trudi živeti po njegovih zapovedih; in največja njegova zapoved je zapoved ljubezni do Boga in v odnosu do ljudi. In to ima širok vpliv na celotno zgodovinsko dogajanje.
Upam, da smo začutili pomen in širino Marijinih sporočil, ki jih Cerkev prepozna za resnična, in njihovo trajno vrednost v različnih zgodovinskih situacijah. Posamezne izraze pa je treba razumeti v njihovem originalnem kontekstu in jih sprejeti v smislu razlage Cerkve.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 11, str 38-39.

Kategorija: Pisma

Sem vaša stalna bralka. Preberem vse strani in Ognjišče vedno težko pričakujem. Odločila sem se, da vas seznanim s svojo življenjsko izkušnjo. Lansko leto sem imela operacijo. Najprej je bilo rečeno, da gre za začetni rak. Po operaciji in pregledu tkiva pa je bilo ugotovljeno, da gre za papilom, torej nerakasto tvorbo. Po dobrem letu se je zopet pojavil rak. Moj zdravnik je ugotovil, da je šlo tudi prvič za raka, ki se je potem ponovno pojavil. Pri vsem tem se sprašujemo, koliko zaupanja imaš lahko še v zdravnike.
Prad kratkim sem bila na onkološki komisiji. Povedali so mi, da gre za redko obliko raka in nimam možnosti za ozdravljenje. Mislim, da bi bilo bolje, če bolniku ne bi povedali popolne resnice. Doma smo vsi obupani in samo jočemo. Pravijo, da mora bolnik imeti vedno upanje na ozdravitev. Vendar ko si enkrat sam na tem, te zlomi. Ves dan razmišljaš le najslabše. Ponoči ne spiš. Najbolj pa se bojiš trpljenja in bolečine, ki spremljajo bolezen. Tudi molitev ti ne pomaga več.
Ali je Bog pravičen? Mislim, da ni. Koliko mladih ljudi izgubi življenje v nesrečah in koliko ljudi je nsrečnih zaradi izgube službe ali zaradi bolezni, ki jih doletijo. Pred letom sem dala za mašo za zdravje. In kaj imam od tega?
Imam majhne otroke. Sprašujem se, ali bom dočakala sinovo birmo? Živela sem pošteno, brez sovraštva do drugih. Otroke sem vzgajala v verskem duhu. Doma smo popravili hišo, na dopuste nismo nikoli hodili. Ko bi z družino lahko zaživeli srečno življenje, se je pojavila ta zahrbtna bolezen. Z možem se dobro razumeva, zato je za vse še težje.
Vsak teden grem na grob svojih pokojnih staršev in se sprašujem, koliko časa bo še tako. Kdaj se bo pojavil na našem spomeniku še moj napis? Ali bodo domači dali zame za maše, tako kot sem jaz dajala za moje pokojne starše, in ali bodo otroci hodili na moj grob in se me spominjali?
Olajšala sem si dušo in upam, da bom zdaj lažje prenašala trpljenje, ki me čaka pred koncem življenja. Do takrat pa se bom zahvaljevala Bogu za vsak podarjen dan življenja.
Sida

Dano nam je življenje in počasi se ga zavedamo. Spoznanje raste od otroških let, ko ne vemo, kaj je to, do zrelih let, ko se srečamo s tujo smrtjo, s spoznanjem, da naše življenje na tem svetu ni večno. Vedno bolj se sprašujemo: kaj je življenje, kaj je smrt. Nihče te ni vprašal, ali hočeš biti rojen. To je dar, božji dar, dan po naših starših. Največji dar, saj brez tega daru ne bi mogel sprejeti nobenega drugega. In vendar: kaj je življenje? Veš, da se to življenje enkrat neha, da je na koncu smrt. Nujno se nam postavi vprašanje: čemu živim? Kakšen je smisel mojega življenja? Danes ljudje o tem nočejo razmišljati. Ko si mlad misliš, da je še vse življenje pred teboj: študij, poklic, služba, poroka, otroci, hiša ... »Ko bi z družino lahko zaživeli sečno življenje, se pojavi ta zahrbtna bolezen.« Res je, toliko lepega, prijetnega, dobrega, bi še lahko doživela v družini. Ločiti se od otrok, ki šele odraščajo, te potrebujejo. »Ali bom sploh doživela sinovo birmo?« se sprašuješ. Na to vprašanje ti ne morem odgovoriti, ne jaz ne nihče drug.
»Ali je Bog pravičen? Mislim, da ni!« In vendar je! Bog nas je postavil na to zemljo, da nas preizkusi, ali smo njega vredni. Prav ta naša želja, da bi vedno živeli, je dokaz, da je v nas hrepenenje po večnosti. Dva pogoja sta, da jo dosežemo: da verujemo v Boga, ki je ustvaril vse svet in zakone, po katerih se razvija, in da je ta Bog plačnik, da nam bo povrnil po naših delih. Ti si naredila toliko dobrega tvoji družini, domačim, prijateljem ... Rekla boš, da ti prav zato Bog ne bi smel poslati raka. Bog ne plačuje sproti. Največ zla na svetu naredi človek sam. Nekaj takih že sama omenjaš. Koliko ljudi izgubi življenje v nesrečah, največ v prometnih. Misliš, da se ne bi večina teh nesreč lahko preprečila, če bi ne bilo alkohola, objestnosti voznikov, nespoštovanja predpisov? Izgube službe, to kar danes mnogi najbolj občutijo, so posledica pohlepnosti mnogih, ki jim gre samo za dobiček, pri nas in v tujini. Tudi mnogih bolezni bi se lahko obvarovali, če bi živeli bolj skromno. Rekla boš: kaj lahko jaz naredim, nisem jaz kriva. Zato pa mora biti nekdo, ki bo pravično razsodil in poplačala. Na tem svetu tega ni. Naša pamet zahteva, da se mora nekje vse to izenačiti, poravnati.
Bog nam po ustih preroka Izaija pravi: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi« (Iz 55,9). Bog se ne moti, mi se motimo. Trpljenje je težko razložiti. Tudi Jezus se ni trudil, da bi trpljenje razložil, on ga je sprejel nase. Iz ljubezni do nas je trpel največje bolečine in sprejel največje krivice, da bi nas odrešil, nam dal zgled, nam z zakramenti pomagal, da tudi mi živimo iz ljubezni, do njega, do bližnjega, do naših dragih. Razumem, da je v tvojih letih težko sprejeti, da je življenja konec, če Bog to hoče. Toda to ni oditi v »nič«, pomeni oditi k Očetu, kamor bodo prišli tudi tvoji dragi, tudi po tvoji priprošnji iz nebes, da jih boš od tam lahko sledila jim pomagala, da boste nekoč zopet skupaj. Rekla boš: lahko je govoriti vam, ki ste svoje življenje že dopolnili. Verjemi, da se nihče ne poslavlja od življenja brez trpljenja, ker bi lahko še marsikaj naredil, in tudi zato, ker smo ustvarjeni za življenje in je smrt nekaj nenaravnega. V nekaj zadnjih letih sem obiskoval kar nekaj mojih prijateljev duhovnikov, ki so umirali od raka. Veliko sem molil zanje, ker je bilo to največ, kar sem mogel storiti. Videl pa sem njihovo trpljenje. Tolažbo pa so našli v trdni veri in rekli so: »Pomeni, da sem končal nalogo, ki mi jo je Bog naložil.«
Na koncu ti svetujem, da vzameš v roke kako versko knjigo, življenje svetnikov, kar bo lahko dvignilo tvojega duha nad zemeljsko obzorje, lažje boš sprejela svojo bolezen, kakršna koli se bo pokazala.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 11, str. 6

Kategorija: Pismo meseca

Spomin na posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že v otroštvu. Povod za ta praznik pa je bila posvetitev bazilike sv. Marije Nove v Jeruzalemu (543).

• Marijinemu darovanju je pri nas posvečena p. c. v Štajngrobu (Nova Štifta – CE) - levo in hišna kapela šolskih sester de Notre Dame v Trnovem (Ilirska Bistrica – KP).

   

 

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 99.
 

Kategorija: Svetniški domovi