Vrh gore je bel kažipot očem
in jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to, da vem, da slast je v tem, da grem.

Pripravljam nahrbtnik. Jutri zarana s skavti odrinemo na pot. Vem, kam gremo, in hkrati ne vem, cilj mi je jasen, a pot, posebno ko na njej nisi sam, ne pripelje vedno tja, kamor si načrtoval. Prav zato vedno s težavo pakiram – v negotovosti se človek poskusi zaščititi, zato si na hrbet kar mimogrede nasuje ničkoliko stvari »za vsak slučaj«, če bo dež, če si kaj naredi, če ga bo zeblo, če zboli … in potem tričetrt stvari prinese domov popolnoma nedotaknjenih. Misli si pač, da gre lažje skozi negotovost, če ima pripravljene rešitve. In potem je preveč možnosti – in pretežko breme. Pretežko je hoditi skozi življenje, če hočeš vse rešiti, če nočeš nobenih vprašanj, če ne sprejmeš poti in vsega, kar je na njej neznanega. Predvsem tega, kar se bo s teboj zgodilo.
Pa je smisel poti ravno v tem, da se nikamor ne nasloniš, da preprosto polagaš eno nogo pred drugo in – zaupaš. Morda pa je to tisto najtežje, veš namreč, da se skozi življenje ne da priti samo s svojimi lastnimi močmi, življenje je pretežko, da bi ga živel sam. Prav zato grem, vedno znova, v tem je ta slast, ki se je veselim, v tem je sreča poti, skupaj z Zaplotnikom ponavljam, da te pot ustvari, da ti ne daje samo cilja, ampak še več, navadi te prepuščanja in opuščanja stvari, navadi te na to, da računaš na sočloveka, navadi te prositi za pot in za pomoč, navadi te žeje in lakote, navadi te pomanjkanja, skromnosti, hvaležnosti za malenkosti, kot je kaplja vode v vročem dnevu, navadi te utrujenosti in vsega dobrega, kar ta prinese človeku, navadi te zadovoljstva nad majhnimi koraki, navadi te poslušanja narave in svojega telesa, opaziti, da jasen dan žari od vsepovsod, navadi te ustaviti se, ko ne moreš več. Navadi te vedno znova spet vstati, navadi te biti človek, same koristne reči.

In vse, kar je prešlo kot brez sledu,
je zame vse bolj mrtvo, brez moči:
res je še tam, a le kot del poti
in le predhodje tega, da sem tu.

Kar pa res šteje, je ta slani znoj
in kamen, ki spotaknem se nad njim,
in lilast cvet, ki vanj se zastrmim,
in pa morda ta gora pred menoj.

Nazadnje v strahu pustim stvari doma – in s slastjo na poti ugotovim, da jih nisem potreboval. Da sem potreboval samo družbo, ljudi, to človek potrebuje bolj kot pa anorak, tri sendviče in pet vrst čevljev. Te smrti prinese pot, te odpovedi, zaradi katerih je sploh mogoče živeti in ki pomagajo razumeti, da je življenje samo biti tu, kjer sem, in da je to povsem dovolj,

ker to, kar je za mano, me uči,
da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas
dobila bo nem, omrtvel izraz
kot vse, kar daleč spodaj že leži;

zato ne bom ostal doma. Šel bom, strahu, ki ga rodi napol prazen nahrbtnik, naproti, šel bom, kakor Janez Menart, ki mi je posodil pesem, in trepetaje pustil, da tudi strah postane del poti, ki sem jo hodil. Pustil si bom to slast, biti kot ptica, kot lilija na polju, to postaneš na poti, nekdo, ki je srečen samo zato, ker je ljubljen.

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 7 (2020),84.

Neki zdravnik ni nikoli odklonil klica na pomoč, pa naj je šlo za bogatega ali revnega človeka. Toda postaral se je in počutil se je utrujenega.
Sredi noči ga zbudi klic.
»Ali imate kaj denarja?« je vprašal nočnega klicalca.
»Seveda ga imam,« je ta odgovoril.
»Potem pokličite drugega zdravnika. Jaz sem prestar in preslaboten, da bi ob tej uri šel do človeka, ki ima dovolj denarja.«

 B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Na šolah za starše v mesecu maju in juniju, ko se približuje konec šolskega leta, skoraj vedno spregovorimo tudi o pomenu dopusta in kako ga čim bolj kakovostno preživeti. Moje osnovno izhodišče gre v smeri, da naj gre družina na dopust sama. Torej brez prijateljev in njihovih otrok, bratov in bratrancev z družinami ipd. Starši velikokrat rečejo, da je vzrok za to, da gredo na dopust z družbo, v tem, da otrokom ne bo dolgčas. Ali je otrokom na morju sploh lahko dolgčas, je drugo vprašanje.
Živimo v času hitrega tempa, velikih zahtev – v službi, družbi in tudi doma, časa vedno primanjkuje, ljudje smo videti, kot da vedno nekam hitimo, begamo sem ter tja. Težko prenašamo mir in tišino. Ves čas potrebujemo zunanje impulze, kot so nenehno vklopljena televizija, radio v avtu, slušalke v ušesih, tablice, telefoni … Zdi se, da sodobni človek ne vzdrži biti sam s sabo.

Vroče poletno popoldne. Ulice mesta so skoraj prazne. Moj korak je počasen, brezciljen. Pred seboj zagledam revno oblečeno preprosto žensko, ki ob sebi z roko vleče otroka. Dečku je kakih šest let. Od daleč slišim, kako z milim glasom prosi mamo, naj mu kupi sladoled. Ta mu hoče z nekakšno obupano upornostjo jasno razložiti, da nima denarja. Deček jo stresa z ročico. Obrnem se stran, kakor da danes nisem pripravljen na običajna človeška čustva ...
Drug za drugim pridemo do vogala, kjer stoji majhna slaščičarna. Ustavita se. Tudi sam se ustavim, kakor da neznana sila v meni pričakuje zgodbo. Ženska nemirno seže po denarnico in prodajalcu naroči kepico sladoleda. Deček se zadovoljno smehlja. Stojim tam sredi razbeljene ulice in se spomnim čistosti človeške duše: življenja v skromnosti. Prodajalec da malemu v roke kornet. Deček se obrne in takrat – se zgodi. Nenadoma se mu stvar izmuzne iz roke in sladoled pade predenj na asfalt. Pogledam njegov otroški obraz. Kakor da bo od groze tudi sam padel na tla. Iz njegovih velikih, čistih oči zasije vprašanje. Prvo vprašanje, neznano, strašno in nedoumljivo. Zakaj? Prvi zakaj! Zelo preprosto, pomislim. Zajokal bo. Sram ga je in strah. Se to lahko zgodi prav njemu? Danes ne bo okusil hladnega sladoleda. Mamica se mu približa. Ga bo okarala ali celo udarila? Zdaj se prestrašim jaz. Sunkovito stopim k nesrečnemu dečku. Pobožam ga po skuštranih laseh, se sklonim k njemu in kar morem mirno rečem: »Videl sem, kaj se ti je zgodilo. Vsakomur se lahko zgodi kaj hudega!« Gledam ga. Nič ne odgovori. – Pomislim na svoje življenje. Kako sem odgovarjal jaz v svojem osamljenem in težkem življenju? Je komu prizaneseno? Komu, ki je samo človek; beden in veličasten obenem. Saj vem: vprašanju zakaj bi morali postaviti odgovor zato. A tudi tega ne moremo vedno ...
Z nerodno kretnjo sežem v žep in iz njega izvlečem tisto malo denarja, kar mi je ob koncu meseca še ostalo. »Kako ti je ime?« Komaj izdavi iz sebe: »Matej.« »Na, Matej, tu imaš, pa si kupi nov sladoled. Lahko si kupiš dva in še jutri enega!« V tistih velikih očeh zagori neverjetna sreča. Nasmehne se mi. Doumel je prvo resnico življenja: Ni vse hudo, ni vse slabo, če nam le nekdo ponudi odgovor in pomoč. Kakor da bo poletel, se obrne k prodajalcu sladoleda. Nasmehnem se mu in mu pomaham. Tako hvaležnega pogleda še nisem videl ...
Vroče poletno popoldne je. Odhajam dalje po prazni ulici. Veliki filozof majhnega človeškega življenja. Zadovoljen sem, nekako pomirjen s svojo usodo. Hvaležen za prvo in poslednje vprašanje: poslednje bo gotovo najtežje. Kdo mi bo stal ob strani, ko bom moral odgovoriti nanj?
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 19.

Cerkev je vodil v času cesarja Valerijana (254–257), ko so jo pretresali hudi notranji spori (kako ravnati z ljudmi, ki so bili krščeni v krivoverstvu in se vrnili v katoliško Cerkev). Prepovedal je ponovno krščevanje in prišel s spor s kartaginskim škofom Ciprijanom. Ko se je pod cesarjem Valerijanom (253–260) spet začelo preganjanje kristjanov, sta oba umrla mučeniške smrti.

• Pri nas imamo sv. Štefanu, papežu posvečene tri cerkve: v LJ nadškofiji stoji njegova ž. c. v Ribnici (1) (LJ), v KP škofiji ž. c. v Košani (2), p. c. pa v Topolcu (3) (Il. Bistrica).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 98.
 

Neki slepi človek je sedel na pločniku. Pri nogah je imel klobuk in v njem košček lepenke z napisom: »Sem slep. Prosim, pomagajte mi!«
Nekega dne je šel tam mimo strokovnjak za oglase, se radoveden ustavil in videl, da je v njegovem klobuku samo nekaj drobiža. Sklonil se je, obrnil lepenko na drugo stran in nanjo nekaj napisal. Popoldne je spet prišel mimo in videl, da je bil klobuk poln denarja.
Napis “Danes je pomlad, jaz pa je ne morem videti” je mimoidoče ganil.
Velika je moč besed.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 42.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

In najprej pomislim na svoje otroke ... Kar ne morem verjeti, da so res moji! Že kar nekoliko kičasti so v svoji lepoti!
Kako lepo je, da jih imam. In da jih imam rad.
Mnogi jih nimajo. In zato trpijo.
Mnogi jih nimajo radi. In zato trpijo.
Mnogi mislijo, da jih otroci nimajo radi. In zato trpijo.
In se mi utrne srhljiva misel, da imajo mnogi otroke radi preveč. In zato trpijo.
Hvala Bogu, da ni v meni – ko gledam otroke – nobene misli, ki bi se je moral sramovati. Nobene misli, nobenega nagnjena, ki bi ga lahko prišteval h grehu in bi mi ga vest očitala.
Zdrav sem. Se mi zdi.
Nisem sicer najlepši ... Majhen sem. In da ne bom pisal, da sem predebel, bom raje zapisal, da sem premajhen za svojo težo. Težek tip sem, priznam.
Nimam več las. Imam pa še vse prste na nogah in rokah.
Lahko hodim. Čeprav, sploh v klanec, že nekoliko počasneje. In plešem, ko nihče ne gleda!
Vidim, slišim, govorim ... še preveč, se mi zdi!
Imam posluh. Mnogi ga nimajo. Jaz ga imam. Zadanem ton, pa če me zbudiš sredi noči!
Morda res nimam posluha za bližnjega. Priznam, da včasih namesto čevljev obujem gosenice in grem kot tank. In me ne zaustavijo ne jame ne molotovke. In priznam tudi, da mi včasih tega ni žal ... Saj se zgodi, da kdo v molotovko namesto bencina vlije gnojnico ... in te polije ... Pa je najbolje, da se ne zmeniš za gnoj in smrad in sluz ... da pustiš za seboj jame in polena ... da je najbolje, da se ne zmeniš in ne zaustaviš ... da kar greš ... kot tank!
A posluh imam. In bi rad pel. V zboru! Ko moraš prisluhniti drugemu. Ko se moraš uskladiti. Ko se moraš uglasiti. Preveč razglašenosti je slišati zadnje čase ... Pa je toliko lepih melodij!
Še mnogo drugih talentov imam. In nisem prav nič kriv, da jih imam. Niti si ne lastim zaslug, da jih imam. Dobri Stvarnik je nasul v naročje »dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero«! (Lk 6, 38) Morda sem na svoji poti talente - kdaj pa kdaj – spustil iz rok ... morda so zato malo obtolčeni, razpokani in poškodovani ... Morda sem katerega celo izgubil, kdo bi vedel, ko jih je pa toliko! Nisem pa jih zakopal! In res ne vem, zakaj bi se moral zanje opravičevati?!
Zakaj bi se moral komu opravičevati, ker me ima Bog rad! Saj imam tudi jaz rad Njega. Vsaj večino časa.
In ženo imam. Kar je kar mali čudež, glede nato, da sem, kot sem zapisal, premajhen za svojo težo.
In jo imam rad, ženo. In ona me ima rada. Kar je velik čudež, glede na to, da sem težek tip.
Lepa je. Dobro se drži za svoja leta. In za vse kilometre, ki jih je naredila z menoj in zaradi mene. Je pa res, da jo kdaj pa kdaj vzamem na svoj tank in prestavim v višjo prestavo!
Kar se življenja tiče, sem nekje na pol poti ... tako: teoretično. Praktično pa sem v Božjih rokah. In Bog me lahko že jutri pokliče k sebi. Na kar sem pripravljen ... tako: teoretično. Praktično pa ...?
Bog je dober. In usmiljen. In lahko le preštevam blagoslove!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Kaj predstavlja Jezus za Jude danes? Je učitelj, lažni prerok, ali zapeljivec, prevarant. Kako pišejo o njem v svojih knjigah danes?
Bojan

Predno na kratko predstavimo odnos judovstva do Kristusa, naredimo kratek pregled o njegovi pojavnosti in odmevnosti v nekrščanskem svetu nasploh. Jezus Kristus je vedno aktualen. O tem priča tudi dejstvo, da je v vseh obdobjih bil izziv za vse, ne le za kristjane. Tudi v sodobni multikulturni naravnanosti zasledimo najrazličnejše predstavitve Jezusa Kristusa; mnoge med njimi prihajajo tudi iz nekrščanskih in ateističnih sredin. Vse to priča, da je spraševanje o osebi, delu in pomenu utemeljitelja krščanstva univerzalno. Nenavadno zanimanje in prisotnost lika Jezusa Kristusa preprosto vedno znova preseneča. Ne da bi izhajalo iz globalnosti krščanskega razodetja, se človeštvo obrača h Kristusu kot posebnemu ključu za dojemanje skrivnosti o človeku. Tudi zunaj krščanstva Jezus Kristus nastopa kot tisti, ki lahko v večji polnosti odkrije človeka človeku; predvsem pomaga človeku odkriti njegovo pristno poklicanost. Tako ga zasledimo v hinduizmu, budizmu, islamu in še marsikje drugod. Presenetljiva je tudi pojavnost podobe Jezusa Kristusa v sodobni literaturi, filmih in drugih umetniških zvrsteh – torej je še vedno navdih za umetnike. Vedno večjo pozornost pa mu namenjajo tudi psihološke vede (Frankl s svojo logoterapijo) in globinska psihologija. Nepričakovano močno se pojavlja zanimanje za Jezusa Kristusa v različnih novodobskih smereh. Vsa ta zanimanja in pojmovanja, ki nastajajo sredi sodobnih kulturnih tokov, morajo biti nenehen izziv tudi za nas kristjane, da ga vedno bolj spoznavamo in z njim živimo ter ohranjamo njegovo pristno podobo, nauk in vzor življenja.
Če se vse zgoraj omenjene sredine zanimajo za Kristusa, je še bolj normalno, da zanimanje zanj srečamo tudi v judovstvu. Odnos med Judi in kristjani, s tem pa tudi odnos Judov do Kristusa, je bil vso zgodovino Cerkve živ in imel različne poudarke. V preteklosti, vse od Jezusovih časov naprej, je bila močno navzoča napetost med Judi in kristjani, ki se je kazala na različne načine: od očitnega zavračanja, celo preganjanja, do zmernega sožitja. A bi odnos vse do sredine dvajsetega stoletja lahko označili kot neke vrste vsaj ‘hladno vojno’. Judje so bolj ali manj v Jezusu prepoznavali lažnega preroka in tistega, ki se je oddaljil od prave judovske vere. Kristjani pa smo vse preveč pripisovali Judom izključno krivdo za Jezusovo smrt in se premalo zavedali, da je vsak greh, tudi moj in tvoj, soudeležen pri njegovem trpljenju in smrti.
Šele v obdobju po drugi svetovni vojni smo stopili v dobo počasne rehabilitacije Jezusa v judovskih krogih, po skoraj dvatisočletnem zavračanju. V tem času so mnogi judovski in nejudovski strokovnjaki pričeli bolj podrobno proučevati zgodovinsko podobo Jezusa Kristusa (za ilustracijo naj omenim le nekatere: Klausner, Flusser, Lapide, Ben Chorin, Vermes, Falk, Montefiore), o njem tudi v judovskem okolju nastajajo drame, poezije in romani (Kabak, Brod). Lahko bi govorili kar o neke vrste ponovni hebreizaciji Kristusa. V judovskem ‘raziskovanju Jezusa’ so nastala nekatera pozitivna poimenovanja: Jezusa imenujejo ‘veliki brat’ (M. Buber) ali ‘večni brat’ (Ben Chorin), kar dokazuje, da ga ne sprejemajo samo kot človeka, ampak tudi kot Juda. Drugi ga odkrivajo kot ‘rabina’ in ‘učitelja’, ki avtentično interpretira postavo. Zgodovinsko morda najbolj objektivno podobo Jezusa predstavlja Jules Isak (1887–1965) v svoji knjigi Jezus in Izrael, s katero je postavil široke temelje za krščansko judovski dialog. V zadnjem obdobju najbolj izstopajo naslednje judovske podobe Kristusa:
– Eni ga predstavljajo kot moralista: ti vidijo v njem predstavnika izjemne, presenetljivo visoke judovske etike; celo radikalnega ‘nacionalista’ z ‘novo idejo o Bogu’, ki je sicer prelomil zvezo z ljudstvom in judovsko zgodovino, prepoznajo v njem.
– Drugi ga prepoznajo kot preroka: Jezus naj bi sodil v vrsto velikih prerokov, a v zgodovinsko povsem drugačni situaciji. Stari preroki, ki niso smeli polemizirati s postavo, so nastopili proti pozunanjenemu daritvenemu kultu. V Jezusovem času pa so predpisi postave bili povsem pozunanjeni in Jezus se temu zoperstavi. V tem smislu vidijo v njem uresničeno vlogo preroka.
– Tretji pa v njem prepoznajo upornika: vidijo ga kot nekoga, ki je hotel vzpostaviti svetno oblast; najprej uči nenasilen nauk in tako tudi deluje, nato pa nasilno zasede tempelj in končno pride v konflikt tudi z Rimljani.
– Pojavljajo pa se tudi avtorji, ki jasno pokažejo, da je bil Jezus Jud, ki je bil zvest postavi; v njegovem oznanjevanju ne vidijo kritike postave, marveč promoviranje zapovedi ljubezni, preseganje ideje o maščevanju in usmerjanje v pričakovanje Božjega kraljestva. To pa so vse resničnosti judovske tradicije, jasno prisotne tudi v stari zavezi. Tudi Jezusovo čudežno udejstvovanje in njegove ‘kristološke’ naslove (Sin človekov, Maziljenec) razlagajo znotraj judovskega konteksta.
Z eno besedo bi lahko rekli, da je sodoben odnos judovskih teologov do Jezusa sorazmerno pozitiven, kar pa seveda ne pomeni, da ga priznavajo za učlovečenega Boga, ki bi v življenju in smrti uresničil naše odrešenje. Judje odrešenika še vedno pričakujejo.
Ni pa nobenega dvoma, da se je odnos do Judov tudi s strani Katoliške Cerkve močno spremenil na bolje. V katoliški kristologiji z zanimanjem spremljamo ugotovitve judovskih teologov, saj se zavedamo, da je Jezus bil Jud in zato nam prav judovski strokovnjaki lahko pomagajo bolje dojeti kakšne vidike Jezusovega učenja in ravnanja. Tudi na institucionalni ravni se odnosi izboljšujejo. Tako so v zadnjem obdobju papeži že večkrat obiskali Sveto deželo (bl. Pavel VI., sv. Janez Pavel II., Frančišek), ali pa pomembne sinagoge (npr. v Rimu). Papež sv. Janez Pavel II. je ob obisku rimske sinagoge imenoval Jude “naši starejši bratje”. Prav tako tudi sedanji papež Frančišek nadaljuje takšen zelo naklonjeni in spravni odnos do judovske skupnosti.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 7, str 39-40.