Pri kesanju na začetku maše molimo v skupnem kesanju: »... priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil.« Kar zadeva »besede in dejanja«, mi je čisto jasno, tu se lahko obvladam, čeprav je že tu včasih težko in mi lahko kakšna beseda »uide« tudi v misli. Toda kako naj se obvarujem, da se mi grešno razmišljanje ne bo vsiljevalo v misli, čeprav tega nočem ... Vem, da lahko misli tudi namerno spodbudim, toda ali obstaja kakšna metoda ali način, s katerim bi se tega rešil? Kaj torej storiti z grešnimi mislimi, ki se mi pojavijo proti moji volji? Pa še to, kako dolgo lahko hodim k obhajilu, ne da bi šel k spovedi – ali je pri tem odločilna moja vest?
Franci

Hvala za dve zelo aktualni vprašanji. Še posebej zanimivo in precej razširjeno je prvo, glede grehov v mislih. Misli so izredno pomembne. Radi rečemo, da se pravzaprav za človeka vse prične »v glavi«. Vsaj za zavestne stvari, za katere tudi nosimo večjo ali manjšo odgovornost, to gotovo drži.
V vašem razmišljanju sem zaslutil nekaj zelo lepega, željo namreč, da bi bili brez vseh slabih misli. Tudi jaz bi si to zelo želel. Da bo odgovor na vaše vprašanje bolj jasen, najprej dobro razločimo med grešnimi mislimi in slabimi mislimi, ki se pojavljajo kot skušnjave. Teh drugih, se verjetno trajno ne da osvoboditi, razen če to milost podeli na izreden način Bog sam. Na to nas navede misel, da se jim celo Jezus ni mogel izogniti. Saj si lahko skušnjave hudega duha v puščavi, kakor one, ki so prišle po ljudeh, ko je Jezus visel na križu, zlahka predstavljamo kot misli, ki jih je Jezus zaznal. A zanj gotovo vemo, da ni grešil, čeprav se mu je pojavila misel, da naj ob lakoti, ki jo je čutil, kamne spremeni v kruh; in kot Bog bi končno to tudi lahko storil (če malo poenostavimo). Torej je naše prvo spoznanje, da slaba misel, ki se nam pojavi spontano oz. brez naše volje ali posebne dejavnosti, ni greh. Grešna misel je lahko skušnjava, ni pa že greh. Za grešno misel (kasneje tudi besedo in dejanje) namreč velja, da mora biti slaba, hotena, zavestna in svobodna. To bi pomenilo, ko misel, ki me vabi v greh, svobodno sprejmem, se hote pri njej zadržujem in jo z domišljijo še dopolnjujem, takrat jo »spremenim« v greh v mislih. Podobno je tudi z željami in hrepenenji ter človeškimi potrebami (po hrani, pijači, spolnosti, uveljavljanju ...), ki jih misel sproži.
Poglejmo malo bolj podrobno, kakšen proces se pri slabi misli sproži v našem duhovnem področju. Evagrij Pontski, sorazmerno znan cerkveni oče na Vzhodu, opiše pet stopenj procesa od misli do strasti. Prva je misel, ki se pojavi kot sugestija; vznikne lahko iz podzavesti ali jo izzovejo zunanji povzročitelji; na oboje nimamo neposrednega vpliva. Npr. med učenjem se mi vrine misel, da bi skočil na facebook. Tako se pojavi vprašanje, kaj bom storil s to mislijo. Lahko jo takoj prepoznam kot skušnjavo, saj se jasno zavedam, da je sedaj čas študija, in ji ne polagam nobene pozornosti več. Lahko pa se ob njej zaustavim in se pričnem z njo ukvarjati, kako to, da se mi je sploh pojavila, saj vendar nimam sedaj časa ... in tako naprej. A v tem drugem primeru sem se že zaustavil pri njej in ji posvečam verjetno več pozornosti, kot je zasluži, glede na to, da sem jo spoznal kot skušnjavo. Če je še nekaj časa ne bom »dal na hladno«, se že znajdem na drugi stopnji, ki jo prepoznamo kot dialog s to mislijo. Četudi je to še »dopovedovanje« tej misli, da je napačna in da nimam časa, ker se moram učiti, če traja predolgo, ni več nekaj nevtralnega. Počasi pronica v mojo globino. In v nekem trenutku se bo pojavil prvi dvom: morda pa bi vendar bilo dobro malo prekiniti učenje in ... In tako zdrsnem na tretjo stopnjo procesa, ki ga opredelimo kot boj. Gre seveda za duhovni boj na »meji«. Za trenutek se znajdem že na drugi strani, a se sprva tega še zavem in se v duhu spet postavim na pravo stran. A stvar se bo gotovo ponavljala, če ne bo nekega odločnega posega, in postanki na drugi strani bodo vedno daljši, vedno več bo opravičil, celo potreba po stiku z drugimi preko medmrežja se bo pojavila. In kaj hitro in pogosto se ta proces znajde na četrti stopnji, ko dozori odločitev, da je vendar ta začetna misel v tem trenutku nekaj dobrega zame in zato jo uresničim; takoj ali ob prvi možni priliki. Pravi greh se pravzaprav prične šele s to privolitvijo. Seveda pa tudi prejšnje stopnje niso vse enako »nedolžne«. Najbolje in najuspešneje se je slabi misli, skušnjavi, upreti takoj in odločno, na prvi stopnji; na vsaki naslednji je že težje. Če pa ta proces o neki isti stvari večkrat ponovimo, postane peta stopnja, ki se imenuje strast. To pa pomeni, da smo ta miselni vzorec tako utrdili, da se ob ponovnem pojavu sugestije takoj odločimo za delovanje.
Iz tega procesa je mogoče sestopati počasi s stopnje na stopnjo. V duhovnem boju proti grešnim mislim si lahko pomagamo na več načinov. Pomembno izhodišče je, da prosimo Boga za moč in milost in da ne računamo nase, da bomo mi sami zmogli. On v nas bo zmogel. Zato mu je dobro vedno znova izročati svojo voljo, spomin, misli, želje, hrepenenja ... Nato je pomembno, da si ne dopovedujemo, da te in te misli ne bi smelo biti in da jo bomo direktno izgnali. S tem jo samo utrdimo. Veliko bolj uspešno je v tistem trenutku pozornost usmeriti v nekaj, kar nas zelo zanima; si zapeti kakšno lepo in priljubljeno melodijo; morda je še bolj uspešno pričeti ponavljati določen stavek Božje besede, a je primerno, da ga imamo že pripravljenega, za vsak slučaj; torej, da ga znamo na pamet. Zelo učinkovito je tudi, to misel takoj naglas nekomu povedati, najboljše duhovnemu človeku. Npr. otrok, ki se uči, pove misel o »face book-u« mami, ki slučajno pride mimo. Skoraj zagotovo skušnjave ne bo več.
Glede vprašanja o obhajilu brez spovedi pa samo nekaj kratkih misli. Najprej je dobro imeti jasno zavest, da obhajila nismo nikoli vredni, v smislu, da si ga zaslužimo. Združitev z Gospodom pod podobo kruha in vina je vedno zastonjski in neprecenljivi dar. Da pa se ta osebna združitev dveh oseb, naše in Kristusove, lahko zgodi, ne sme biti ovir med njima, oziroma moramo biti v posvečujoči milosti. To pa praktično pomeni, da smo brez velikega greha, ki bi za očiščenje zahteval zakramentalno spoved. Majhne grehe nam odpusti tudi iskreno kesanje pri sveti maši in obhajilo samo, saj se Bog ne more združiti z grehom, niti najmanjšim. Takšno stanje pa lažje ohranjamo, če zakrament sprave obhajamo redno. Kar pomeni v glavnem vsaj vsak mesec, tudi če nismo v težki grešni situaciji. Primernost ali ne za pristop k obhajilu se torej ne presoja po štetju dni od zadnje spovedi, ampak glede na duhovno stanje človeka. Če pa nismo v zavesti velikega greha, lahko prejmemo sveto obhajilo vedno, ko se vredno in živo vključimo v obhajanje svete maše ali kakšnega drugega obreda, ki vključuje obhajilo. Normalno enkrat na dan. V kakšnih izrednih primerih, ko se iz primernih razlogov udeležimo svete daritve dvakrat v istem dnevu, pa lahko pristopimo k obhajilu obakrat. Ne pa več tretjič, če bi slučajno tisti dan tako naneslo, da bi še tretjič bili pri obhajanju svete maše.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str 104-105.

Zgodba

Metulj ne bo nikoli letel
Nekega dne je deček našel bubo z majhno odprtino. Metulj si je prizadeval, da bi prišel skoznjo.
Deček se je odločil, da bo metuljčku pomagal čim prej iz bube. Z ostro žico je prerezal bubo. Metulj je bil sedaj zunaj. Bil je nemočen in imel je zmečkana krila.
Otrok je gledal in čakal, da bo razprostrl krila in vzletel. Toda nič. Ta metulj ni mogel nikoli leteti. Deček ni vedel, da si metulj s tem, ko si prizadeva priti iz bube, krepi telo in krila do te mere, da jih lahko odpre. In samo tako lahko poleti.

Misel

Prizadevanje je včasih potrebno, da dosežemo nekaj v življenju. Podobno velja za težave. Ko v življenju nastopijo težave, se spomnimo, da Bog gleda na nas.
Včasih je življenje podobno hoji v gore. Znajdemo se v globoki soteski, kjer ne vidimo vrhov gora. In vendar imamo pogum in moč, da nadaljujemo pot. Podobno se moramo obnašati v preizkušnjah.
Zgodi se, da nesreče in preizkušnje iz nas izsilijo vprašanje: »Moj Bog, zakaj dopustiš, da se to dogaja?« Lahko se tako sprašujemo, a pri tem ne izgubimo poguma in se ne predajmo obupu.

Molitev

Gospod Bog,
zelo lahko se nam je zahvaljevati za prijetne stvari.
Zelo težko pa se ti zahvaljujemo za težke stvari.
Pomagaj nam, da bomo spoznali,
da nas tako lepe, kakor tudi težke stvari lahko vodijo k tebi.
Odvisno je od tega, kako jih jemljemo.
Ko preizkušnje življenja
postanejo težke in težave prevelike,
nam vlivaj zaupanje,
da nas boš podpiral s svojo milostjo.
To nam bo pomagalo do spoznanja,
da ne moremo usmerjati vetrov,
a s tvojo pomočjo moremo tako usmerjati jadra,
da bomo lahko pluli naprej.
Ko moramo skozi preizkušnje,
bridkosti, težave in razočaranje,
naj usmerjamo svoj pogled nate,
in gojimo zaupen odnos do tebe,
iz katerega se bodo rojevali pogum, moč in vera.

Iskra

• V številnih težavah ni najpomembnejše trpljenje, ki ga te povzročajo, ampak naš duh, ki more težave vzdržati.
• Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. (Rim 8,18)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 119-121.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zaradi naše stvarnosti

Bog 'v stvari' – na otip sredi med nami

Kaj ti pomaga vso pametovanje o Bogu, če nisi doživel Njega samega – odrešujočega izkustva Njegove Bližine. Človek je zaradi svoje ujetosti v predstave časa in prostora nebogljen v spoznavanju Boga, a vedno znova obogaten v okušanju tega, kar je v On svojem bistvu – kajti »Bog je Ljubezen« (1 Jn 4,8).

Moja življenjska zgodba iz mladosti je bila kar resna preizkušnja, malo drugačna od drugih. Pri kakšnih triindvajsetih letih sem se zaljubila v fanta, kar nekaj let starejšega od mene, kar mi je bilo zelo všeč. Spoznala sem ga v cerkvi in to mi je tudi veliko pomenilo. Po dokaj kratki skupni hoji sva se odločila za poroko, ker je fant predlagal, da se že dovolj dolgo poznava. A to le iz cerkve, kjer sva se videvala ob delavniških mašah, ker sem zaradi službe čez teden živela v tej župniji. Ob nedeljah pa sva bila vsak v svoji rojstni župniji. Takrat je bila navada, posebno na deželi, da so bili oklici v cerkvi tri zaporedne nedelje. Tako sva bila na oklicih v obeh župnijah. Nekako na polovici teh treh tednov se zbudim sredi noči iz hudih sanj (čeprav nič posebnih), katere so mi povzročile hud nemir v duši, ki ni več popustil, ne podnevi ne ponoči. Nekako sem razumela ali bila ‘opomnjena’, da ne smem narediti tega koraka, ki je pred mano, da to ni pravi človek zame. Šele kasneje sem izvedela, da je bolestno ljubosumen in lahko tudi nasilen. Ta ‘opomin’ me je moril vsak trenutek. Službo sem opravljala z velikim veseljem, saj sem delala z ljudmi in tako sem v tem času lažje ‘živela’, ker pri delu ta nemir ni bil tako prisoten. Dela je bilo veliko in tako sem se vsak večer vračala v svojo najeto sobico, vedno bolj utrujena. Zvečer sem zaspala za nekaj ur, sredi noči pa se spet zbudila in nisem več mogla zaspati. To se je dan za dnem ponavljalo in stopnjevalo. V tem obdobju sem iskala pomoč iz te stiske pri Bogu, pri Mariji pa tudi pri ljudeh. V župnišče sem šla prosit za eno mašo v čast Materi Božji za pravilno odločitev. Takoj drugi dan je bila maša v ta namen. Za nasvet sem šla prosit tudi duhovnika, ki je več let deloval v njegovi župniji, kaj naj naredim, in od tam sem šla še bolj zbegana in negotova. Noben človek, ne duhovnik ali škof niti papež se ne more odločiti namesto tebe za tako važen korak, kakor je sveti zakon, le Bog ti lahko pomaga, če se mu daš voditi in tako pustiš, da izvrši svoj načrt nad teboj. Teden pred poroko sem imela v načrtu ‘poročni dopust’. Nastopila sem ga vsak dan bolj nemirna, utrujena in oslabljena, ker nisem mogla ne spati ne jesti. Bila sem brez vsakega teka. Do sobote, ko bi naj bila poroka, sem dobesedno obležala popolnoma brez moči. Moji domači, starši, brat in sestre so mislili, da sem resno zbolela. ‘Bolna’ kot sem bila, nisem mogla nikamor, nisem mogla k poroki. Bog, ki je Ljubezen, mi je poslal bolezen. Fant je mislil, da se bova poročila, ko ozdravim. Ko je minila tista ura, ko naj bi bila poroka, sem čudežno prav fizično čutila, kot da se mi je težak kamen odvalil od srca, kakor pravi ljudski rek. Starši so res poklicali zdravnika, ki mi je dal nekaj za pomiritev, ali ta notranji mir, ki je nastopil po vsem tem, je bil nerazumljiv. Šele potem sem lahko temu fantu povedala, da se ne morem poročiti z njim. Pred kratkim sem slišala od priznanega teologa, da Kristusov učenec doživlja čudeže. Čeprav sem uboga, majhna njegova učenka, sem bila deležna v tem primeru in še v mnogih v svojem življenju, Božjih čudežev. Le en procent sem mogoče naredila sama, drugih 99 pa je storil tisti, ki je Vsemogočen.
Ko sem po tem ‘poročnem dopustu’ zopet prišla v službo, mi je šef rekel: “A si le od mrtvih vstala”, sodelavka pa mi pravi: “Ti si pa dobra, jaz bi se poročila, potem pa ločila.” To mišljenje, ki je poudarjeno v tej zadnji izjavi, pa žal danes mnogi doživljajo na lastni koži. Žal! Pevka, s katero sva dolga leta skupaj prepevali v domači cerkvi, mi je rekla, da sem lahko tako naredila, če imam čisto vest. Ona je namreč imela že dva otroka, predno se je poročila, ker je menda tašča ni sprejela. In takrat sem si rekla: “O, čista vest, koliko si vredna!” Večkrat pa rečem: “Hvala ti, dobri Bog, da si me vodil po poti, ki si jo ti določil.” Če bi ‘hodila po svoje’, bi danes ne imela dobrega moža pa dragih hčera in zetov ter prečudovitih vnukov. Hvala Bogu tudi zato, da nam je dal Cerkev za našo duhovno mater, ki nam pomaga na zemeljski poti. Pomaga pa nam lahko, če jo poslušamo.
Revijo Ognjišče berejo tudi mladi, ki imajo še vso življenjsko pot pred seboj. V njej lahko najdejo veliko dobrega. Njim priporočam, naj poslušajo Cerkev, ki nam hoče samo dobro. Tudi zato gre toliko stvari danes na tem svetu narobe, ker se ne zmenimo za Cerkev in za Boga. Cerkev je preganjana že dva tisoč let in to bo do konca. Moramo računati na to, da hudič neprestano seje ljuljko, da zakriva pravi Jezusov obraz. Na nas vseh pa je, da s svojim življenjem pokažemo njegov, Jezusov, pravi obraz.
Slovenija ima stare, močne, krščanske korenine. Potrebno bi jih bilo malo “pognojiti in jim dodati dobre, rodovitne zemlje”. Korenine se ne vidijo, a iz njih prihaja življenjski sok. Iz teh korenin more priti zmaga dobrega.
Liza

Vaše pismo je zanimiva in nenavadna življenjska pripoved. Poudarja namreč, kako pomembna je odgovorna priprave na zakon in trezen premislek pred sklenitvijo zakona. Neka žena je pripovedovala, da je cel advent hodila k maši prav za namenom, da bi dobila dobrega moža. In ga je! Partnerja si tudi izmolimo. To prepogosto pozabljamo. Prav tako je pomembna tudi priprava na zakon. V Sloveniji poleg tečajev za zakon, ki je ‘obvezen’ za vse, ki se nameravajo cerkveno poročiti, obstaja tudi Šola za zakon. V njej fant in dekle ‘preverjata’ ali spadata skupaj ali ne. Izkušnja številnih ljudi, ki so obiskovali bodisi tečaj priprave na zakon kot tudi Šolo za zakon, je bila pozitivna. Bili so izredno zadovoljni, saj poudarjajo, da so tam zvedeli veliko stvari, ki jim bodo še kako prišle prav v skupnem življenju.
Žal pa danes mnogo mladih sploh ne vstopa v zakon, ampak se odločijo za življenje v skupnem gospodinjstvu. Velikokrat že s predpostavko, da “poskusijo, če bo šlo”. Ker gre samo za ‘poskus’ in ker gredo skupaj brez resnega premisleka in priprave, se pogosto zgodi, da se prej ali slej ločijo. Velike žrtve takega ravnanja so otroci, ki se znajdejo med ‘dvema ognjema’ in so pogosto razdvojeni. Ločitev staršev jih prizadene, pozneje pa pogosto izkoriščajo dejstvo, da so starši ločeni in ob vsakem resnem vzgojnem ukrepu ali le celo njegovem poskusu, zbežijo k drugemu staršu.
Vi ste odločitev za poroko vzeli odgovorno. Posvetovali ste se z duhovnikom, molili in darovali za mašo. Tudi niste izsiljevali poroke za vsako ceno, ampak ste gledali naprej. To se vam je obrestovalo. Danes, poudarjate, imate čudovito družino, otroke in vnuke. Žrtev je obrodila sad. Kako lepo bi bilo, če bi podobno odgovorno razmišljali tudi mladi, ki se danes odločajo za skupno življenje.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 6-7.

Možgani so najkompleksnejši in najbolj dovršen organ v našem telesu, sestavljeni iz več kot 100 milijard živčnih celic, ki iz okolja (zunanjega in notranjega) sprejemajo informacije in se nanje odzivajo. Slednje omogočajo povezave ali stiki živčnih celic, ki med seboj komunicirajo v obliki električne in kemične komunikacije. Možgani s tem nadzorujejo celotno telo; omogočajo gibanje, čutenje (bolečino, voh, okus, sluh, vid, izločanje hormonov, delovanje organov, na katere mi nimamo vpliva npr. krčenje želodca, peristaltiko, delovanje srčne mišice, dihanje ...).
Možganska aktivnost tvori um, zavest in misel. Z njimi organiziramo vsakdanje življenje, se odločamo in načrtujemo. Veselje, radost, smeh in razvedrilo, trpljenje, žalost, potrtost in žalovanje prehajajo iz naših možganov. Možgani so aktivni v fazi budnosti in tudi med spanjem. Do leta 1950 so mislili, da možgani med spanjem mirujejo. Sedaj vemo, da je to daleč od resnice. Možganska aktivnost se nadaljuje tudi v spanju, vendar se vzorci zelo razlikujejo. Aktivnost se poveča v fazi spanja, ki ji pravimo REM (Rapid eye movement), spanje s hitrim premikanjem očesnih zrkel ter zmanjša ali umiri v fazi globokega spanja NREM (Non-rapid eye movement).

UPORABA MOŽGANOV
Vsi uporabljamo možgane, razlika je v namenu uporabe in kako ter koliko jih izkoriščamo. Bolj ko jih uporabljamo, bolj so sposobni. Možgani namreč neprestano kopičijo znanje in veščine. Več pridobljenega znanja in spretnosti pomeni več miselnih orodij za uspešno reševanje problemov in soočanje z vsakodnevnimi izzivi, ne glede na starost.
Velikokrat se je pisalo, da v našem vsakdanu uporabljamo zgolj 10 % naših možganov. Izvor te trditve ni znan. Morda izvira iz prejšnjih stoletij, ko so znanstveniki razpravljali in preučevali možgane ter trdili, da so nekatere umske dejavnosti omejene na določene dele možganov. In ideja o 10% uporabe je postala zelo priljubljena in se hitro širila. Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi izgubili 90% naših možganov in ostali z 10%? Že pri bolnikih lahko opazimo, da manjše poškodbe možganov vodijo v uničujoče posledice. Glede na današnje znanje je malo verjetno, da bi se kje v možganih skrivale posebne, neuporabljene sposobnosti. Uporabljamo jih kar v celoti.

SPOMIN
Pri tvorbi spomina sodeluje več možganskih področij. Karkoli vidimo, slišimo, vonjamo, občutimo, se naučimo, se shrani v naših možganih kot spomin. Možgani omenjene podatke shranijo v točno določenih predelih in jih zaporedno in postopno obdelujejo, lahko bi rekli, da možgani posamezne dele spomina na isto stvar shranijo v različnih delih. Ko spomin prikličemo, električni dražljaji iz posameznih delov možganov povežejo shranjene delčke spomina in jih združijo v smiselno celoto. Če pomislite na en dogodek v vašem življenju (diploma, poroka), boste spomin na barvo oblačila priklicali iz enega dela možganov, razpoloženje iz drugega, itd.

POZABLJANJE
Kadar smo bolni in utrujeni, se to pozna tudi pri našem spominu. S pešanjem telesne kondicije peša tudi spomin, zato je pomnjenje s starostjo običajno slabše. Zdrav človek večjih težav s spominom nima. Vsi vemo, kako pripraviti zmes za palačinke, skuhati kavo ali se pripeljati domov. Nekateri bolniki, predvsem z Alzheimerjevo boleznijo, pa te sreče nimajo, saj bolezen uničuje sposobnost spomina in mišljenja.
Obstaja pa dober ojačevalec spomina, predvsem za zdrave in mlade posameznike – učenje in študij!

ŠKODLJIVI STRES
Vsi vemo, da ima stres slabe vplive na naše telo, da slabi odpornost in zato hitreje zbolimo. Znano je, da stres vpliva na možgane in jih lahko tudi spremeni. Dolgotrajni stres spreminja strukturo možganov in uničuje sposobnost možganov za učenje in spomin. Pojavijo se lahko težave s koncentracijo in spopadanje z lastnimi čustvi. Kronični stres lahko vodi do duševnih bolezni, kot so depresija in anksioznost, poveča pa tudi nagnjenost k zasvojenosti.

KAJ MOŽGANI POTREBUJEJO?
Možgani, kot vsak drug organ v našem telesu, potrebujejo za dobro delovanje dovolj kisika, pravo hrano ter dovolj gibanja.

PREHRANO
Možgani predstavljajo le 2 odstotka telesne mase, porabijo pa 20 odstotkov goriva, ki ga dobimo s hrano in pijačo. Različne snovi, ki jih vnesemo v telo, prav tako vplivajo na delovanje možganov: na spomin, učenje, koncentracijo, budnost, odločanje in drugo pomembno mentalno sposobnost. Pravilna prehrana je pomembna za možgane odraslih oseb, otrok in zarodkov.
Za možgane je zelo pomembna zadostna koncentracija krvnega sladkorja (glukoze), premalo ali preveč glukoze pa oslabi mentalne sposobnosti. Prav tako je pomembna zadostna količina železa, ki možganom dovaja kisik. Delovanje možganov oslabi tudi pomanjkanje določenih mineralov, vitaminov in tekočine. Pomembne so tudi beljakovine in nasičene maščobne kisline.
Na dobro delovanje umskih funkcij vpliva hrana kot so: ribe, temna zelenjava, rdeča čebula, jagodičevje, ananas, korenje, kumina in v zmernih količinah kava. Posebno dobro vplivajo na izboljšanje spomina listi drevesa Ginkgo biloba. To je starodavna vrsta drevesa s številnimi zdravilnimi učinki. Izvleček iz njegovih listov je znan po vsem svetu zaradi funkcije spodbujanja možganov in boljšega spomina.

TELESNO AKTIVNOST
Telesna aktivnost varovalno vpliva na zdravje možganov. Raziskovalci ugotavljajo, da imajo telesno aktivne osebe boljše umske sposobnosti. Vadba spodbuja povezave med živčnimi celicami ter preprečuje njihov propad, posledično dobro vpliva na spomin in počutje.
Preko drugih rastnih dejavnikov pa vadba vpliva tudi na nastajanje novih žil in s tem na večjo prekrvavljenost možganov.
Učinki telesne aktivnosti na možgane so lahko tudi posredni, saj zmanjšuje tveganje za debelost, visok krvni pritisk in sladkorno bolezen, ki predstavljajo dejavnike tveganja za demenco in upad umskih sposobnosti. Z zmanjševanjem tveganja za srčno-žilne bolezni, zmanjšujemo tudi tveganje za nastanek demence. Priporočljiva je zmerna telesna aktivnost, pri kateri se utrip srca rahlo poveča in se rahlo zadihamo (hitra hoja, plavanje) ....

POČITEK
Možgani so med spanjem dokaj aktivni in izločajo pomembne hormone, ki nas ščitijo pred boleznimi. Iz tega sledi, da je kakovostno spanje ključni del našega življenjskega sloga, naše možgane pa v spanju odklopimo od čutnih zaznav. Pomanjkanje spanja in počitka vpliva na pozornost, koncentracijo in spomin. Med spanjem možgani izločajo škodljivo beljakovino amiloid-beta, ki je povezana z alzheimerjevo boleznijo in ki se tvori v možganih med budnostjo.
V času dopusta pa si privoščite nekoliko sprostitve in odmik od običajnih stvari ali okolja (telefoni, računalniki ...) ali na kratko “možgane na pašo”.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 08, str. 94.

Neka bogata gospa je iskala pomoč pri psihiatru, ker se ji je zdelo, da je njeno življenje prazno in brez smisla. Psihiater je poklical starejšo žensko, ki je čistila njegovo ordinacijo, ter dejal bogati gospe: »Vprašal bom Marijo, kako je ona našla srečo. Dobro ji prisluhnite.«
Žena je odložila vedro in začela pripovedovati: »Mož mi je umrl za rakom. Tri mesece za tem je sina povozil avto. Ostala sem sama, popolnoma sama. Nisem mogla spati, nisem mogla jesti, kaj šele smejati se. Pomislila sem celo, da bi si vzela življenje. Ko sem se nekega večera vračala z dela, je šla za mano drobna muca. Na neki način se mi je zasmilila. Bilo je mrzlo, zato sem muco spustila v hišo. Dala sem ji mleka in posodo je polizala do čistega. Potem je začela presti in se drgniti ob moje noge in prvič po dolgih mesecih sem se nasmehnila. In pomislila sem: če mi je neznatna pomoč drobni muci vrnila nasmeh, me bo morda pomoč ljudem osrečila. Naslednji dan sem spekla piškote in jih nesla sosedu, ki je ležal bolan. Vsak dan sem poskušala narediti nekaj lepega za ljudi okoli sebe. Srečna sem bila, ko sem videla, da so oni srečni. Danes ne poznam nikogar, ki bi bolje spal in imel boljši tek kot jaz. Srečo sem našla, ko sem osrečevala druge.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2019), 61.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Križ velja za najbolj razširjeno in najbolj prepoznavno znamenje krščanstva. Kot ikonografsko znamenje je bilo znano že veliko pred Kristusom (npr. svastika). Pribijanje na križ so si izmislili Feničani, od njih so to prevzeli tudi Rimljani. Imeli so ga za tako kruto kazen, da niso križali rimskih državljanov.
Križ je bil orodje za mučenje, na katero je bil tudi Kristus pribit in je tam umrl. S svojim trpljenjem in križem nas je odrešil. Tako je križ iz znamenja ponižanja in sramote postal znamenje odrešenja, slave in poveličanja.
V prvih stoletjih krščanstva so kristjani znamenje križa zaradi preganjanja upodabljali v drugih oblikah (sidro, svastika, krog). To je razumljivo. Od 4. stoletja se začne uveljavljati Konstantinov križ in iz spoštovanja, da je na njem viselo Zveličarjevo telo, so ga začeli krasiti z dragimi kamni. V zgodovini so se razvili križi različne vrste (latinski, grški, malteški, ruski, nadškofovski, papeški ...). Materiali, iz katerih so delali križe, so različni, prav tako so se razvijale podobe križa in Križanega. Vse pa naj bi v nas vzbujale ljubezen do Kristusa, ki nas je tako ljubil, da je trpel in umrl za nas in za naše zveličanje.

Jezus lahko tudi ne bi trpel ali pa bi izbral kakšno manjše trpljenje kot je smrt na križu. Zakaj je pustil, da so ga križali? Zato, ker je bil tak skrivnostni načrt Očeta, ki se je odločil, da bo tako pokazal svojo brezmejno naklonjenost do nas. Da bi pokazal, kako se Božja ljubezen do človeka ne ustavi niti pred križem in trpljenjem. Tako je Jezus, čeprav je bil Božji Sin, pustil, da so ga mučili kakor hudodelca.
Zato nam križ govori o Jezusovi pokorščini skrivnostni Božji volji.
Tudi za nas kristjane je sprejeti križ znamenje pokorščine Očetu in naše hoje za Kristusom.

B. Rustja, Božja znamenja, v: Ognjišče 3 (2012), 43.

Bilo je prvo nedeljo v marcu. Snežna odeja je še na debelo pokrivala zemljo in nič še ni dišalo po pomladi. Včasih se je res zgodilo, da smo po proslavi dneva žena – 8 marca svojim mamam poklonili vsaj droben šopek zvončkov, to leto pa zvončkov še kar nekaj časa ne bo.
V cerkvi je bilo kljub prižganim električnim grelcem kar hladno. Mogoče tudi zato ni bilo to nedeljo toliko ljudi.
Župnik je to opazil. Hvaležen, da nas je bilo vsaj toliko, nas je hotel malo otopliti in pogreti s pridigo.
Tako nekako je začel: »Včasih se je na ves glas praznoval dan žena – 8. marec. Niso ga praznovale samo matere, ampak vse žene. Da bi ne bilo diskriminacije. 25. marec – materinski dan, se v tistih časih javno ni omenjal, pa tudi praznoval ne. Le kristjani smo se na ta dan prišli poklonit naši Materi Mariji. Ampak ker že omenjam žene in matere, ki bodo v tem mesecu praznovale, moram omeniti tudi tašče. Iz deklice hitro zraste mama in iz mame stara mama in s tem tašča. In da bi vam malo polepšal nedeljo, vam bom spregovoril o svoji taščici,« je na koncu hudomušno dodal.
V cerkvi se je začutil nemir, presedanje, pokašljevanje in spogledovanje, češ saj župnik ne more imeti tašče. Se je zmotil? Nas malo heca? Le kaj ima za bregom, kaj nam želi s taščico in to svojo, povedati? Prvi nemir, ki ga je sprožila beseda taščica, se je polegel in župnik je nadaljeval.
»Prejšnji mesec se je živo srebro na termometru spustilo zelo nizko, bilo je že trinajst stopinj pod ničlo. Mraz je stiskal in želeli smo si otoplitve. Res se je mraz malo ublažil in prišlo je že na ničlo in celo eno stopinjo nad ničlo. Takrat pa so nas zasuli s snegom. Snežilo je obilno in vedno znova. V garažo sem pogosto pripeljal na svojem avtomobilu tudi debelo snežno odejo. Tudi tokrat sem na avtomobilu pripeljal veliko snega in v zavetju garaže sem ga očistil. V garaži je nastala prava mala poplava. Z metlo sem spravljal sneženo vodo skozi garažna vrata, ko sem zagledal poleg sebe drobno ptičko – taščico. Nič se me ni bala, čeprav je bila čisto blizu mene. Začel sem se pogovarjati s prezeblo živalco, ona pa me nežno gledala s prijaznimi očki in nekaj začivkala. Bilo je kot prošnja, ali sme ostati v hiši. “Seveda,” sem ji rekel, “kar tukaj bodi, zunaj je mraz.” Očistil sem tla in z gumbom zaprl moderna vrata. Taščica se je skrila nekje v garaži.
Naslednje jutro se mi je taščica zopet približala. Odprl sem garažna vrata in mislil, da želi v svobodo, pa ni odletela, raje je ostala na toplem. Tako je bilo tudi v nedeljo dopoldne, ko sem se vrnil iz vaše fare. Odhitel sem še v farno cerkev, kjer sem daroval sveto mašo ob pol enajstih.
Opoldne zagledam ljubko taščico zgoraj v svojem stanovanju. V kopalnici je sedela na polički pod ogledalom. Razveselil sem se je in začel z njo ljubeč pogovor. “Kar pri meni bodi,” sem ji rekel, “tukaj imaš veliko prostora.”
Skakljala je za menoj, kamor sem šel. Postala je kar živahna. Tudi ko sem metal žogice na sobni koš, je bila poleg mene. Dal sem ji piti vode, ne vem pa, ali je kaj pila. Sama si je našla kaj za v kljunček. Ko sem za kosilo kuhal polento in kislo repo, je priletela na delovni pult in me gledala, kaj počnem. Hitro sem pokril vročo ploščo, da si ne bi opekla nožic, saj je bila čisto zraven. Spet je odletela in spet priletela ... To je bilo zame nekaj čudovitega, občutek, ki ga še nikoli nisem doživel. V moje stanovanje je prišlo življenje in pregnalo osamljenost. Zvečer sem v kulturnem domu obiskal koncert, ki so ga pripravili mladi iz sosednje župnije pod naslovom Pusti sled.
Nasmehnil sem se sam sebi, ko sem hitel v stanovanje, saj sem vedel, da me tam nekdo čaka. Ja, tudi moja taščica je že začela delati sled v mojem srcu.
Ko sem vstopil, sem opazil, da si je v hodniku izbrala svoj kotiček. Zanimivo je bilo videti, kako je glavico zarila nazaj med perutke. Hodil sem mimo, a je ni nič motilo. Čez čas se je premaknila še bliže sobi, kjer spim. Tisti kotiček ji je bil najbrž bolj všeč. Po večerni molitvi sem šel spat in v meni je bil topel in prijeten občutek nežnosti in topline drobne ptičke. Spomnil sem se na sv. Frančiška Asiškega, ki je navadno upodobljen s ptičko v roki.
Zjutraj sem jo prijazno ogovoril: “Ne boj se, bom že jaz počistil za teboj.”
Ko sem se proti poldnevu vrnil v stanovanje, pa sem našel taščico ležečo na hrbtu z nožicama navzgor. Umrla je. Spoznal sem, vse je samo za nekaj časa – tudi jaz.
Kljub izgubi, ki sem jo občutil, ko sem svojo taščico zagledal mrtvo, sem bil vesel, ker sem nekaj dni delil s to ptičico, vesel, ker mi je bil s tem podarjen delček sreče, poln nežnosti in topline. In v mojem srcu je pustila svojo sled ...«
Val nežnosti, topline in sočutja, ki je med nas zavel, je ogrel naša srca in jih omehčal. Tiho smo obsedeli, zgodba o taščici nam je segla do srca in tudi v nas pustila svojo sled. Tudi mi smo samo za nekaj časa – tukaj in zdaj. Samo nekaj malega časa imamo na razpolago, da si pomagamo, lajšamo in lepšamo naš skupni čas, ki nam je odmerjen.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 45.