V neki cerkvi v Afriki so za darovanje pri maši strežniki hodili pobirat darove s košarami, spletenimi iz vrbovih vej, enakimi tistim, v katere so nabirali manioke in druge sadeže.
V zadnji vrsti v cerkvi je sedel deček, oblečen samo v kratke hlače in je radovedno gledal košare, ko so krožile od vrste do vrste.
Videl je, da so verniki spuščali v košare kovance, nekateri tudi bankovce in se vznemiril. Segel je z rokami v žepe in ko jih je povlekel ven, je bil razočaran: v njih je bilo samo kakšno zrno peska.
»Čisto nič nimam, kar bi lahko daroval Gospodu,« je vzdihnil.
Vedno bolj zaskrbljen je opazoval strežnika, ki se je s košaro čedalje bolj bližal zadnji vrsti.
Košara je prišla do njega. Strežnik se mu je prijazno nasmehnil, kakor se je prej nasmehnil drugim.
Na začudenje vseh je deček vstal in ves srečen sedel v košaro, kot bi hotel reči: »Vse, kar imam, in kar sem, darujem Gospodu.«
Ne da bi kdo pritisnil na tipke, so tedaj orgle same od sebe zaigrale alelujo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2021), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zanima me, zakaj so določene zgodbe v evangelijih preproste (npr. prilike) in jih zlahka razumemo, določeni odlomki pa so tako težki in skrivajo v sebi prenesen pomen. Poglejmo si blagre, še za razlagalce Svetega pisma so težko razložljivi. Kako naj pravilno razumemo evangeljski jezik? Vem, da je to zelo obsežno vprašanje, pa vsaj na kratko, prosim.
Ludvik
Jezusove prilike omenjate kot lahko razumljive, blagre pa kot težke. Res nekatere prilike Jezus sam razloži tedanjim svojim učencem in nam. Dejansko imajo prilike namen povedati težke stvari tako, da bi mogel razumeti tudi neuk človek. A ob nekaterih se nam vseeno pojavljajo vprašanja. Tak primer je prilika o krivičnem oskrbniku (Lk 16,1–8) ali tista o enotnem plačilu za vse dninarje, tiste, ki so delali ves dan, kakor za tiste, ki so delali le nekaj ur ali celo samo eno uro (Mt 20,1–16). Celo prilika o izgubljenem sinu je lahko prav pohujšljiva. Saj v njej oče nagradi malopridnega sina, ki je prej zapustil dom z lepo vsoto denarja, zdaj pa se je vrnil strgan in lačen, namesto da bi ga kaznoval vsem za zgled. Ostajajo torej možnosti za nesporazume in vprašanja tudi pri prilikah in pripovedih, ki jih štejete med ‘preproste’.
Je pa zelo dragoceno, da morete reči o določenih odlomkih evangelijev, da jih lahko razumete in veste, kako jih je treba upoštevati v osebnem življenju. Saj poznate tisti izrek pisatelja Marka Twaina, da ga ne skrbijo tisti deli Svetega pisma, ki jih ne razume, ampak tisti, ki jih razume. Se pravi, da imamo dovolj besedil, ki nas nagovarjajo in tudi kličejo k spremembi mišljenja in življenja. Bogu hvala! Morda se premalo zavedamo tega, kakšno prednost imamo mi, ki hodimo v cerkev od otroških nog. Mimogrede pri maši in pri verouku slišimo razlage za stvari, ki bi nam sicer ostale tuje. Jasne so nam besede, ob katerih naš vrstnik, ki ni hodil v cerkev in ni imel verouka, ostaja brez ključa za razumevanje. Sam še tako odličen slovenski prevod iz izvirne grščine ni dovolj.
Ravno ob prilikah dobimo nekajkrat namig, da so to neke vrste uganke. Jezus ob njih omenja starozavezno preroško besedo o tistih, ki sicer poslušajo, a so zakrknjeni v srcih in zato ne morejo razumeti (glej Mt 13,14–15). Lep primer so Jezusove napovedi, da bo izdan v trpljenje in smrt, a da bo tretji dan po smrti vstal. Če učenci sploh kaj dojamejo, je to napoved trpljenja, tisto o vstajenju jim do prikazovanj na veliko noč in v naslednjih tednih ostaja zakodirano sporočilo. Jezus je velikokrat žalosten, ker ga niti najbližji krog učencev ni razumel. Lahko ga občudujemo, kako potrpežljivo odgovarja Jakobu in Janezu oz. njuni materi, ki ga prosijo za visoka položaja v prihodnjem kraljestvu, potem ko je ravno izrekel napoved o bližini svojega trpljenja, smrti in vstajenja (Mt 20,17–28). Res, poslušali so, a niso razumeli. Ta apostolska trdoglavost nam je lahko v tolažbo, saj imamo ob njej vtis, da smo vendarle bolj odprte glave kot oni.
Še dve stvari bi rad omenil v tem odgovoru. Prva je ta, da živimo v drugem kraju in drugem času. Sicer so bili ljudje takrat prav tako ljudje, kot smo danes. Zaradi tega lahko marsikaj razumemo. Vendar je bila to drugačna kultura, drug način življenja. Razen tega je preprosto treba kaj vedeti o zgodovinskem in političnem dogajanju na Bližnjem vzhodu v prvem stoletju našega štetja. Pa o zemljepisu Palestine, o tedanjih verskih gibanjih in strankah med Judi in še o marsičem, kar nam olajša razumevanje evangelijev. Ne smemo pa pozabiti, da so štirje evangeliji bili napisani, ko se je že razvijala cerkvena organizacija in bogoslužje. Razumljivo je, da v njih odseva dogajanje tistega časa: prva preganjanja, odnos do rimske oblasti, reševanje novih moralnih težav znotraj skupnosti, odnosi med kristjani in Judi itd. Druga pomembna stvar, ko gre za razumevanje evangelijev, pa je Stara zaveza. Evangelisti navajajo iz prerokov, Jezus se sklicuje na Mojzesa in preroke, načini izražanja so pogosto popolnoma starozavezni, preneseni iz hebrejščine v grščino in potem seveda v slovenščino. Brez vsaj osnovnega poznavanja starozaveznih spisov ni mogoče s pridom brati evangelijev.
Ker omenjate težave razlagalcev Svetega pisma, sklepam, da preberete tudi kako razlago. To vam in drugim bralcem in bralkam tudi priporočam. Spoštovanje in veselje do Jezusovega veselega oznanila nas mora priganjati, da se malo potrudimo in ne obupamo ob prvi zapreki. To prizadevanje bo obrodilo sadove in še drugim bomo lahko pomagali.
Marijan Peklaj

Ognjišče (2013) 09, str. 52

Odločila se je. Mamico in babico morajo danes razveseliti za njun praznik. Ko je prišla iz šole, je mimogrede svoj namen zaupala tudi bratoma, ki sta se sicer strinjala, toda menila, da je do večera še čas. »Saj sem vedela,« je rekla bolj sebi kot njima, vzela svojo denarnico, mamici dejala, da ima nujne opravke, vzela svoj skiro ter se odpeljala od doma.
V cvetličarni jo je presenetil dolga vrsta. Sami moški. Ko je čakala, se je z očmi sprehajala od cveta do cveta. Joj, koliko različnih rož in ena lepša od druge! Vrsta se je le počasi krajšala, kar ji je prišlo prav, saj se ni mogla odločiti, ali naj kupi dva šopka, enega za mamico, drugega pa za babico, ali enega večjega za obe. Ko jo je cvetličarka vprašala, kakšne želje ima, je preprosto dejala, da bi rada kupila rože za mamico in babico.
»Za koliko denarja?« je bila cvetličarka prijazna.
Pokazala ji je bankovec za dvajset evrov, ki ga je tiščala v roki.
Cvetličarka je malo pomislila. »Najbolje bo, da ti naredim za obe en lep, malo večji šopek.«
Anja je zadovoljno prikimala, cvetličarka pa je počasi začela izbirati rože in jih oblikovati v šopek. Ko je že skoraj končala, je poiskala še dve veliki, nežno obarvani vrtnici. »Ti dve pa tvoji mamici in babici poklanja naša hiša, ker imata tako imenitno punco,« je dejala, šopek zavila in naročila, da ga mora nesti zelo previdno.
»S skirojem ga bom peljala,« je pojasnila Anja.
»S skirojem?« se je začudila cvetličarka. »Potem ga moram še malo zaviti.«
Anja je v eni roki držala šopek, z drugo pa skiro. Ko se je peljala mimo trgovine, je pomislila, da bi bilo lepo, ko bi ju razveselila še s čokolado. Z velikim šopkom je previdno hodila med policami. Da se majhnega darila tudi ona ne bi branila, je premišljevala, ko je izbrani čokoladi dajala v nakupovalno košaro, in hitro dodala še eno.
Mimoidoči so jo malce začudeno pogledali, ko je s skirojem in velikim šopkom hitela mimo njih, njo pa je le skrbelo, da se ne bi kateri od teh čudovitih cvetov poškodoval.
Neopazno se je vrnila domov. S šopkom, skritim za hrbtom, je tekla v njihovo stanovanje in zaklicala: »Mamica, babica te nujno potrebuje!«
Mama je pustila posodo na mizi in pohitela k svoji mami. »Ne, nič te nisem klicala,« je začudeno pogledala in s tem presenetila mamico.
Sredi ugibanja, kaj je zdaj to, je prav počasi prišla do njiju Anja. Vso pot domov je premišljevala, kaj jima bo rekla, ko jima bo izročila šopek. Zdaj pa se ni mogla spomniti niti besede, kaj šele stavka! Samo šopek je vzela izza hrbta in jima ga brez besed slovesno izročila. Mamica in babica sta se spogledali, kot da ne moreta verjeti, da jima je najmlajša pri hiši pripravila takšno presenečenje. Tako srečne mamice in babice Anja že dolgo ni videla. Z njunih obrazov je sijala hvaležna radost, ko sta ji z nekim posebnim glasom rekli hvala. Močno sta jo stisnili k sebi, da sta skoraj zmečkali še šopek.
»Tako lepega šopka pa ne prejmeš vsak dan,« sta hiteli, si ga ogledovali in vsaj dvakrat povedali, da take pozornosti nista pričakovali, s pogledom pa še kar naprej božali šopek.
Ko se je mamica vrnila z vazo, jima je Anja izročila še čokoladi.
»To pa naj bo zate,« sta rekli hkrati.
»Svojo sem že pojedla,« je odkrito priznala.
»Potem si ju pa razdelite z Vidom in Lukom,« sta predlagali.
Po večerji je Anja ravno odšla v sobo, da bi do konca naredila nalogo iz matematike, ko je za njo stopil očka. Da je imel naporen dan, ji je začel pripovedovati, in da mu je mamica povedala, kakšno presenečenje je pripravila njej in babici. »Tak šopek bi moral mamici in babici podariti tudi jaz – v zahvalo, da je postala mamica vas treh in da sem po zaslugi babice našel svojo ženo.« Še malo je počakal. »No, pa si jima ti izročila šopek nekako tudi v mojem imenu. Zato bi bilo prav, da prispevam svoj delež.«
»Saj ni treba,« se je branila.
»Ti si prispevala trud in pot, mi moški pa damo finančni del.«
»Res ni treba!«
»Zelo bi bil vesel, če sprejmeš naš prispevek,« je dejal in vzel s police njen hranilnik.
»Če tako želiš ...« je odkrito dejala Anja.
»Nekoliko si popravila mojo pozabljivost,« je s posebnim glasom dejal očka in jo pobožal po licu. Tako toplo in nežno, kot znajo pobožati samo očki, kadar pozabijo skriti svoja čustva.
»Kako lep dan,« je pomislila Anja in ta misel jo je spremljala ves večer.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2023), 76-77.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Spet jo je sililo na kašelj. Sunkovito se je vzdignila in med napadom kašlja tipala za domačo haljo. V sobi tega dne ni bilo posebno toplo. Napad je minil. Prijela se je za prsi in nekaj časa sunkovito lovila sapo. Zadnja leta ji je nagajal bronhitis.
Pogled se ji je sprehodil po sobici Doma za starejše občane. Že deset let je bivala tukaj. Svojcev, razen dveh nečakov, ni imela. Ta dva pa sta se tako ali tako spomnila nanjo samo takrat, kadar sta potrebovala denar. Zavzdihnila je, njen pogled se je ustavil na Zveličarjevi sliki in uvelih rožah pred njo.
Pogled na uvele rože jo je pretresel. Cvetje je bilo njeno veliko veselje, delček narave, Božjega stvarstva. Zaradi let ni mogla več hoditi na sprehod. »Ko bi vsaj prišla do svežih rožic!« je zahrepenela.
Potem ji pogled zaplaval do lastne podobe izpred petdesetih let, ki je kazala samozavestno, nasmejano žensko v uniformi bolniške sestre. In spomnila se je množice umirajočih, ki jih je spremljala in jim lajšala zadnjo uro. Koliko žrtvovanja, koliko razdajanja, da je za lastno družino zmanjkovalo časa! Svoje življenje je posvetila skrbi za bolnike.
Spet je pogledala sliko Zveličarja: »Saj ne tožim, ljubi Jezus, ampak samota je včasih tako huda. Kako dolge so te ure do večerje!« In privrele so ji solze v oči.
Plaho trkanje jo je zdramilo iz žalostnih misli. »Naprej!« je rekla presenečeno, saj ni pričakovala obiskov. Vrata so se počasi odprla in prikazala se je svetlolasa kuštrava glavica. Spoznala je Mašo, vnukinjo gospe, ki je prišla v Dom pred nedavnim. Dekletce je vljudno pozdravilo.
»Kar naprej, Maša!« je rekla in si z naglo kretnjo obrisala solze. Proti njej se je stegnila dekličina ročica, v kateri je stiskala šopek zvončkov med temnim zelenjem bršljana.
»Joj, kako lepo!« je vzhičeno vzkliknila in segla po sveže nabranih rožicah.
»Ko smo prihajali sem, smo jih nabrali ob potoku in spomnili smo se tudi na vas,« je rekla deklica veselo, ko je videla, kako stari gospe žarijo oči.
»Ja, hvala ti, Maša, tisočkrat hvala. Ne veš, kako rada imam rožice. Vidiš, tiste pod ono sliko so popolnoma ovenele, takoj jih bom zamenjala s tem lepim šopkom, ki si mi ga ti prinesla.«
»Gospa, babica vas pozdravlja, jaz pa moram hitro iti,« se je poslovila deklica.
Zazdelo se ji je, da je v sobo posijalo sonce. Vstala je in zamenjala rože. »Ljubi Bog, vem, da si to prijazno deklico s šopkom zvončkov poslal ti!« je zašepetala.
Ko je legla nazaj v posteljo, je njen pogled zadovoljno počival na šopku zvončkov pred Zveličarjevo sliko.
Zvone
Bila je naša »babika«
Življenje daje in jemlje. Meni je vzelo prijateljico in sosedo. Užili sva dosti lepih skupnih dni, pomladi, poletij, jeseni in zim. Vezalo naju je iskreno prijateljstvo.
Včasih mi pogled otožno uide na sosednji vrt, kjer je še pred kratkim stala njena hiška. Zdaj je tam zelena trava in parkirišče, a moja soseda je v nebesih, v svojem večnem domu, kamor si je zmerom želela.
Pravzaprav smo se v ta kraj priselili nekako ob istem času. Obe sva kupili manjši hiši. Mi smo bili mlada družina z dvema otrokoma, onadva starejši par brez otrok.
Pričelo se je dolgoletno prijateljstvo in moja otroka sta ju preimenovala v dedka in babiko. Naše babice so bile daleč, ta pa je bila tukaj, prijazna in blizu. Postala jima je babika za vsak dan in vsako uro, kadar sta jo potrebovala. Prišli so dnevi, ko sta bila otroka sama, in naša ljubljena babika je ob slabem vremenu zunaj pazila, da v naši hiši ni ugasnila peč. Z dedkom sta otrokoma pripovedovala zgodbe in večkrat naluščila polno košaro koruze za našega pujska. Delala sem v tovarni, pogosto tudi cele noči, tako zahtevne nadure, in sem bila hvaležna za njeno skrb. Otroka pa sta ji to poplačevala predvsem z ljubeznijo.
Življenje je teklo dalje in oba sta se veselila sprememb v naših domovih. Onadva sta hiško lepo uredila, midva z možem pa sva pričela graditi novo.
Imela sem zelo malo časa, a včasih sva le šli skupaj na sprehod do bližnjega gozda. Pogovarjali sva se o vsem mogočem, najraje pa o knjigah. Gospa soseda je bila naročena na verski tisk, kupovala je Mohorjeve knjige in bila prijateljica Radia Ognjišče. Bila je zgledna kristjanka. Nekoč je prišla v našo župnijo Marija Romarica in moja soseda je vso noč molila v cerkvi in jo čakala. S hčerko sva se po njenem ljubeznivem vabilu pridružili vernikom v cerkvi v zgodnjem jutru.
Reka življenja teče dalje in se ne ustavi niti za minuto. Minejo lepi dnevi, pride čas, poln skrbi, in obratno. Moja soseda je postala vdova, moja otroka sta bila že kar samostojna, najino prijateljstvo pa se je krepilo. Če se nisva videli nekaj dni, sva se po navadi objeli in poljubili. Počasi se je starala. K sebi je vzela nečakinjo, ki si je na dvorišču zgradila nov dom. Dobila je krasne vnuke, ki jih je ljubila. Nekoč, ko je morala v bolnišnico, so jo tam obiskali. Ona se je potem pohvalila: »Prišli so moji vnuki in nikomur nisem rekla, da niso moji ta pravi. Saj zame so res moji, kajti poslal mi jih je Bog, ker nisem mogla postati mati.« In potem se je smejala.
Danes jo v mislih pogosto vidim, kako izčrpana od bolezni boža svojo odejo. Njeni prsti nemirno drsijo po svetlem blagu in govorijo o bolečinah. Na mizi je pogosto bel prt s svečko, križem in rožnim vencem. Ne zmore več poti v cerkev in pričakuje duhovnika. Njeno lepo čisto srce pa moli, moli.
Nekega lepega dne me je presenetila z darilom. Dala mi je knjigo Lepote slovenskih cerkva. Vedela je, da sem v njej zmeraj rada poiskala domačo cerkev, oltar moje mladosti. Vedela je, da po toliko letih še zmeraj nosim v srcu domotožje po pohorskih gozdovih in se nisem nikoli prav vživela v tole ravnino, kjer prebivam.
Malo pred smrtjo sem jo prosila, naj mi podari kakšno svojo fotografijo. Imela jih je več. Ozrla se je v podobo prelepe deklice s temnimi kitami, sedeče ob drevesu. Toda jaz sem raje izbrala drugo, takšno, ki so jo izklesala leta, preprosto, starejšo, kakršno sem poznala.
Nekega dne sva se dolgo pogovarjali. Ko sem odhajala, je vstala iz postelje in me pospremila do vrat. Poljubili sva se in objeli in ni me želela izpustiti. Nisem se zavedala, da je bilo to slovo. Kmalu zatem je umrla. Kar zaspala je.
Hvaležna sem ji za vso ljubeznivost in iskreno prijateljstvo. Bila je naša babika. Skozi neviden zid, ki naju loči, bi ji rada zaklicala: »Še enkrat bi bila vaša soseda!«

A. Protner, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 82-83.

Mnoge prastare zgodbe so v kasnejših zapisih prepogosto izgubile tiste duhovne razsežnosti, ki so jim dajale celostni pomen. No, nekatere so jih, vsaj delno, vendarle ohranile. Tudi zgodba o Trnuljčici, ki jo je v 17. st. po poganskih in krščanskih pripovedih napisal francoski pravljičar Charles Perrault (1628–1703). Saj jo poznate – zgodbo o deklici, ki se je po letih pričakovanja rodila kralju in kraljici in proti kateri se je zarotila užaljena sojenica. Ko se je na petnajsti rojstni dan zbodla na vretenu, je utonila v globok sen in z njo ves utrip življenja v gradu, ki ga je preraslo trnje. Po stotih letih se je približal trnovi pregradi kraljevič. Ob njegovem dotiku je trnje vzcvetelo in skozenj je prodiral do gradu in izbice, v kateri je spala Trnuljčica. »Ležala je pred njim in bila je tako čudovito lepa, da kraljevič ni mogel odvrniti oči od nje. Sklonil se je in jo poljubil. Ko pa se je je dotaknil s poljubom, je Trnuljčica odprla oči, se prebudila in ga prijazno pogledala.« Vse v gradu se je prebudilo in, seveda, sledila je poroka ter srečno življenje v ‘večni’ zavezi ljubezni.

Ta zgodba je (med drugim) pripoved o človekovi duši (Trnuljčica), ki jo je po zalezovanju Hudega (zlobna sojenica) zabodel trn zla (greh). Omrtvičil jo je; ne le njo – po zlu vse, ki smo v medsebojnih odnosih. Čeprav pogreznjeni v mrtvilo, smo globoko v sebi polni hrepenenja po obujenju v življenje – v polnost, ki jo lahko doživimo le, ko nas obudi poljub Božje ljubezni (kraljevič – Rešenik – Jezus Kristus).
Ne gre za teorijo, gre za pradavno izkustvo, zapisano v mnogih zgodbah, a med vsemi je najpomembnejša tista, ki je naša – osebna; ko na lastnem izkustvu, ves zamrežen v nemoč in izgubljenost, doživiš preboj božje ljubezni k tvoji najbolj osebni resničnosti – tisti Dotik, poljub Ljubezni, ki te obudi in odreši za Ž/življenje.
Pred nekaj meseci me je v bolezenskem krču do konca preželo čutenje, da končujem zemeljsko bivanje. Zahrepenel sem po človeški bližini – ne kogarkoli, pač pa nekoga, ki bi v zaznavi tega, kar doživljam ‘bedel’ ob meni; nekoga, ki mi je znan in ljub. A sem bil sam. Gluha noč. Moja stiska v praznini. Kaj pa Bog? V tisti noči sem spoznal, da ga imam preveč v teoriji in premalo v čutenju. Človek potrebuje Boga v izkustvu. In tudi Bog se razodeva kot tisti, ki želi živeti z menoj v odnosu ljubezni.
Blaise Pascal je bil nedvomno velik razumnik: matematik, filozof ..., a je ob vsem pametovanju našel umiritev, odrešitev v veri. Ne v tisti teoretični veri filozofov in teologov, pač pa v poosebljenem notranjem ‘okušanju’ Boga. V njegovem suknjiču so po smrti našli všit listič. V tresočem zapisu, ki kaže, da je mislec pisal v veliki prevzetosti, lahko beremo: »Bog Abrahama, Izaka in Jakoba, ne bog filozofov in znanstvenikov.«
To je Bog moje tete Bete, h kateri sem kot otrok zahajal na počitnice tja na obronke Pohorja in se učil za življenje iz pomenljivih dogodkov. Za primer: kadar so se zgrnili nevihtni oblaki in se je bližala huda ura, je teta Beta prižgala žegnano svečo in molila. Nekoč, ko je bil dan sončen, je prav tako prižgala tisto žegnano svečo, v roke je vzela rožni venec in molila. Kot mali otrok, ki se šele uči življenjskih modrosti, sem jo povprašal: »Teta Beta, zakaj pa ste prižgali žegnano svečo? Saj ni hude ure.« Pomenljivo me je pogledala in odgovorila: »Veš, huda ura ni samo v naravi, pogosto doživimo hudo, težko uro tudi v svoji duši. Tudi takrat je potrebno prižgati žegnano svečo in moliti, da se umirijo notranji viharji.«
V tisti noči sem se spomnil njenih besed. Spomnil sem se, kako se je teta Beta v noči svojih čutenj v klicanju Boga budila v Sveto. V skrajni stiski notranje in zunanje samote sem začel moliti preproste molitve ... Klical sem ga in klical ... in nekje v srčiki moje biti se je začelo buditi ... Najprej kot rahla sled Svetlobe, ki je postajala vedno močnejša in bolj pomirjajoča.
Boga ne bodo nikoli prepoznali še tako dobri teoretiki – Bog ne bo nikoli dobra teorija. On je odrešujoče izkustvo. Odnosa do Boga se ne da naučiti, doživlja se ga skozi življenje. Ko se mu kot otrok brez zadržkov predaš, najdeš, kar išče naše najbolj osebno – naš jaz; najdeš lastno bit v božji Biti in v njej mir in spokojnost življenja.
Seneki pripisujejo rek: Per aspera ad astra – Prek trnja do zvezd. Ja, preko trnja je prodrl kraljevič k Trnuljčici. Zanj je bila zvezda; preko trnja – tudi na račun ran in bolečin prodira božja ljubezen v Jezusu k meni, da me reši in odreši, ker sem mu v Ljubezni dragocen. Res je, kar so razglašali že preroki in je apostol Janez povzel v spoznanje: »Bog je ljubezen!« Zato se sklanja v noči naše osame in turobnih čutenj, da v njih sveti, kot notranja luč in bližina – da nas obuja v Ž/življenje.
Vstopil je v našo ponižanost, bolečino, smrt in obup, da po lastnem izkustvu najhujšega trpljenja, smrti in potem vstajenja prebije mejo časa in prostora in nas odpira v razsežnosti, ki so presežnosti tesnobnih čutenj. Ni ga med nami, za katerega ne bi dal Bog vse, da bi nas osvobodil. Le prepustiti se moramo – naša duša (kot Trnuljčica) Poljubu. Bodimo mirni v njegovi Ljubezni. Ta obuja sama po sebi. Dovolimo, da nas (o)sonči, prepustimo se dotikom njegovih svet(leč)ih moči.

GRŽAN, Karel, Iz zgodb za življenje, Ognjišče (3) 2015, str. 42

Živjo, Robert in mladi, ki to berete! Rada bi z vami delila izkušnjo sprehoda po Ljubljani. Pred tedni sem bila s prijateljicama po šoli na sprehodu in kavi v starem delu mesta. Šle smo mimo restavracije s hitro prehrano (ne bi delala reklame), ko sem videla prerivanje med fanti pred restavracijo, zraven so bili varnostniki in tudi že nekaj policistov. Bile so prisotne tudi punce, da ne bom krivična. Bilo je precej glasno, kar pa me je še najbolj zmotilo, je bil odnos teh mladih do policistov in predvsem varnostnikov. Nekateri mladi so bili do njih očitno žaljivi, izzivalni, tudi do policistov niso kazali nobenega spoštovanja. Ne vem, kako se je cela situacija potem iztekla, saj smo šle hitro naprej. Sem pa potem tisti večer razmišljala o tem, da med mladimi manjka vsaj minimalno spoštovanje do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov … Kaj mislite, zakaj je tako? Larisa, 17 let

Ob tem problemu ne bi s prstom pokazal na vse mlade in jih obtožil nespoštljivega odnosa do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov. Sam sem bil s strani staršev in ostalih vzgojiteljev v mladosti vzgojen, naj spoštujem vse ljudi. Seveda pa lahko med vrstniki opazimo pomanjkanje spoštovanja, po moje zaradi tega, ker jim primanjkuje dobrega zgleda. Na sodobnih platformah, kot so TikTok in ostale aplikacije, dobijo videi z nespoštljivim obnašanjem veliko ogledov in mladi posnemajo tako obnašanje, ker se jim zdi frajersko. Zato pa smo lahko sovrstnikom, mladostnikom zgled mi sami, ki z vzorom pokažemo pravilno pot in jih opominjamo ob neprimernem vedenju. (Pavel, župnija Maribor – stolnica)

Kakšen je odnos do drugih, je odvisno od dveh dejavnikov – prvi in najvplivnejši je družina oziroma starši, na drugem mestu je družba. Marsikdo bi rekel, da je bolj odvisno od družbe, a sama ne menim tako, saj si mladi prijatelje izbiramo na podlagi svojih vrednot, te pa so nam bile dane prek staršev. Reči hočem torej, da je od staršev in razmer v družini odvisno, v kakšno družbo se bo vključil otrok – dobro ali slabo.
Vse se začne z družino. Družinski člani so prvi, ki jih otrok spozna, ko se rodi na ta svet, in oni so tisti, od katerih se uči v svojih prvih letih. Kot radi rečemo, besede mičejo, zgledi vlečejo – naj starši otrokom še tako govorijo, kaj je prav in kaj narobe, bodo otroci delali tako kot tisti, ki so jim zgled – v začetku torej starši, stari starši. Kakršen bo torej odnos staršev do duhovnikov, policistov, učiteljev, natakarjev in konec koncev do lastnih staršev, tak odnos bodo do teh ljudi razvili tudi otroci. Kar se tiče nasilja, pa menim, da če otroka vzgajaš s tepežem, bo tudi on svoje težave in konflikte z drugimi reševal na tak način.
Tudi družba močno vpliva na mlade. Opažam, da se navadno zbirajo otroci iz podobnih družin, tisti, ki v otroštvu niso prejemali prave ljubezni in vzgoje, otroci s podobno mentaliteto. Ti nato drug drugega spodbujajo v dejanjih, ki jih poznajo, so jim najbližja in so jih vajeni že od ranih let – vse od neprimernih besed do nasilja. Vsekakor pa se tudi nekaterim otrokom iz dobrih družin zgodi, da včasih zapadejo v slabo družbo. Za take menim, da so to le začasna dejanja v času iskanja samega sebe, a se bodo na koncu vrnili k vrednotam, ki jih gojijo že od malega, k tistim, ki so se jih naučili in jih opazovali kot majhni. Popolnoma drugače pa lahko končajo mladi iz družin, ki se le počutijo dobre družine. Za primer lahko dam prav vero, saj se mi zdi, da v šoli opazim precej takšnih dijakov – mladih iz družin, ki se imajo za zelo verne, doma pa imajo veliko razdejanje in si mame zatiskajo oči, otroka ves čas opravičujejo, da mu ni nikoli treba prevzeti nobene krivde in priznati nobene napake; taki mladi se bodo iz slabe družbe in neprimernega vedenja težko izvlekli.
Za konec bi dodala le še, kar je Pavel zapisal v Pismu Efežanom, saj pove več kot nešteto mojih besed: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.« (Gaja, župnija Komenda)

Ob besedi avtoriteta ima verjetno vsak svojo predstavo.Beseda pomeni ugled, vpliv, ki izhaja iz znanja, sposobnosti, moči ali položaja. Marsikdo tej besedi mogoče pripisuje tudi negativen pomen in učinke. Marsikdo negativno razmišlja, da na drugi strani avtoritete posameznika dobivamo preveč podredljive, poslušne osebe, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo in niso zmožne kritičnega presojanja. Zato se je kot nasprotje avtoritarne vzgoje pojavila permisivna vzgoja. Osebno sem mnenja, da rešitev ni v odpravljanju avtoritete. Kdo je bil avtoriteta v mojem življenju? Učitelj, ki je na eni strani znal prisluhniti svojim učencem, na drugi strani pa je znal postaviti tudi meje in jih pospremiti s podnapisi.Zdelo se mi je, da skozi svojo držo kaže pravičnost, na eni strani je bil strog in na drugi srčen. Namenoma sem ob besedi avtoriteta pogledal v Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja, kjer še piše, da ločimo med tradicionalno in karizmatično avtoriteto. Prva naj bi svojo legitimnost črpala iz navade in tradicije, karizmatična avtoriteta pa naj bi izvirala iz prepričanja, da je oseba obdarjena s posebnimi lastnostmi. Dejstvo je, da že kar nekaj let govorimo o krizi avtoritete. Nisem ravno prepričan, da se v polnosti zavedamo, da bo ta kriza pripeljala do posledic na več ravneh: na polju socializacije, na polju funkcioniranja in interakcij v skupnostih in inštitucijah ter na področju prenašanja vsebin iz generacije v generacijo. Vsaka avtoriteta mora biti najprej priznana ali sprejeta, da zaživi v svoji vlogi. Pojavlja se mi vprašanje, če sploh znamo rasti v svojih vlogah in se izpopolnjevati, da v svoji okolici prejmemo ugled ali vpliv zaradi svoje drže oz. vsebine, ki jo prinašamo drugim. Iz otroštva mi ostaja spomin, kako se me vzgajali, naj pozdravim starejše ljudi in jih vikam, da tako spoštujem avtoriteto odraslih. Pravzaprav je res, kar ugotavljajo tudi mladi v svojih odgovorih na Larisino pisanje, da se spoštovanja učimo v domačem krogu, najprej v odnosu do staršev in starih staršev. Se pa danes nekateri starši postavljajo v vlogo prijateljev svojih otrok, in tako otrokom ne dajo izkušnje odnosa do avtoritete. Tako se tudi spoštovanje in kasnejša kritičnost do avtoritete težje razvije.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 3 (2019), 74-75.

Med zadnjo večerjo na veliki četrtek je Jezus postavil mašno daritev. V prvi evharistični molitvi pri spremenjenju mašnik izgovarja posvetilne besede nad kruhom in nato nad kelihom z vinom: »Prav tako je po večerji vzel v svoje svete in častitljive roke tudi ta veličastni kelih ...« Zanima me, kakšen je bil ta kelih? (Evgen)
Judje so že v stari zavezi uporabljali kelih kot liturgično posodo. Pri praznovanju pashe (izhoda iz Egipta) so izpili štiri čaše vina, ki jo je okrog podal družinski oče. To je storil tudi Jezus pri zadnji večerji. Judovski kelihi so bili iz gline. V prvih krščanskih stoletjih so kot mašni kelih uporabljali čaše iz različnih snovi: stekla, lesa, brona, bakra, srebra. Papež sv. Gregor Veliki je okoli leta 600 določil, da morajo biti kelihi za mašno daritev iz plemenitih kovin (srebra, zlata), nič pa ne govori o njihovi obliki. Splošna ureditev Rimskega misala (leta 2000) naroča: »Kelihi in druge posode, ki so namenjene za Gospodovo kri, naj imajo čašo iz take snovi, ki ne vpija tekočine. Noga pa je lahko narejena iz drugih trdnih in primernih snovi.« (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 8, str. 47

Pred leti so v Ameriki predvajali film z naslovom Svet v temi. Film se je soočal s skrivnostjo Jezusovega vstajenja v velikonočnem jutru. Nenavaden je prizor, ko učenjak – arheolog izkopava v Jeruzalemu, posebno v okolici Kalvarije. Nekega dne sporoči, da je našel grob, kjer je bil pokopan Jezus, in … da grob ni prazen. V njem je našel balzamirano telo. Množica navali, da bi videla telo: Kristus torej ni vstal. Novica se po tisku in radiu raznese kot blisk. Ves svet je takoj potopljen v nepopisno temo. Vse, kar govori o Kristusu, kar živi iz njega, kar nosi njegovo znamenje, mora izginiti. Cerkve zapirajo, katedrale rušijo, Božje podobe izginjajo iz muzejev, samostani se praznijo, misijonarji se vračajo iz misijonskih dežel domov, križe mečejo iz hiš. Ko je končno svet, ki ga je ta neizmerni potresni sunek zamajal, potopljen v popolno duhovno noč, arheolog na smrtni postelji prizna, da je zadevo ponaredil in da je bil grob prazen. Omenjeni film sporoča človeku pomenljivo resnico, da za človeštvo ni nič bolj bistvenega kot to, da vemo, kaj se je zgodilo na velikonočno jutro. Kristus je resnično vstal in živi!
Za apostole je bilo na velikonočno jutro odločilno vprašanje: Ali smo živeli zaman? Smo morda zapravili svoje življenje? So bila morda ta tri leta, ki smo jih preživeli z Jezusom, kratkotrajna nora pustolovščina? Kdo je ta Kristus, za katerim smo šli – goljuf ali Sin živega Boga? Vse njihovo življenje je odvisno od tega odgovora? In v tem je tudi temeljna rešitev za vse človeštvo. Od tega velikonočnega jutra dalje se ljudje ločujejo ob praznem grobu. Za nekatere je Kristus umrl in mrtvi ne vstanejo v novo življenje. Za druge je Kristus umrl, a je tretji dan vstal od mrtvih in živi na veke.
Glede na to, za katero stran se odločimo, se spremeni obličje zemlje, vrednote spremenijo predznake. – Če Kristus ni vstal, tedaj so nebesa zaprta. Zemlja je potem zgolj kraljestvo teme in smrti. Če Kristus ni vstal, tedaj odstranimo križe z oltarjev, z naših zvonikov, iz naših domov. Potem bi morali umolkniti tudi zvonovi in orgle, ki oznanjajo v nesmrtnih skladbah večno živo melodijo velikonočne aleluje. Če Kristus ni vstal, tedaj so vsi mučenci, ki so dali življenje za Jezusa, umrli zaman in bodo zadnjo besedo imeli krvniki.
Če pa je Kristus tretji dan vstal iz groba, kakor je napovedal, tedaj so nebesa odprta in verige greha raztrgane. Naša vera ni prazna. Naši upi so upravičeni in naša ljubezen do Jezusa ima zagotovilo nesmrtnosti. Če je Jezus iz Nazareta vstal, kakor je oznanjal, tedaj naj zvonovi veselo zvonijo vstajenjsko alelujo in v vseh cerkvah naj odmevajo velikonočne pesmi. Jezusova Cerkev ob srečanju z vsemi svojimi nasprotniki in sovražniki uporablja edino orožje, in to je zapoved ljubezni. Kako bistroumno je zapisal duhovni pisatelj Montalembert: »Proti vsem tistim, ki jo obrekujejo ali izdajajo, ima Cerkev že dvajset stoletij zagotovljeno zmago in maščevanje. Njeno maščevanje je, da zanje moli, in njena zmaga je, da jih preživi.« Kristjani živimo iz Jezusovega vstajenja. Že od časa apostola Pavla so nekateri dvomili v Jezusovo vstajenje. Pavel pa je v pismu Korinčanom jasno zapisal: »Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjenje, prazna tudi naša vera … Če imamo samo v tem življenju upanje v Kristusa, smo od vseh ljudi najnesrečnejši. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali, ker je namreč po človeku (Adamu) smrt in po človeku (Kristusu) vstajenje mrtvih« (1 Kor 15,12–21).
Kristusovo zmagoslavje nad smrtjo nam odpira vrata v življenje. Stopamo iz noči, da bi prišli v luč. Vedeti, da je Kristus živ, pomeni obenem vedeti, da bo imelo življenje zadnjo besedo nad ničem in smrtjo, da je zima premagana in bo prišla pomlad.
Vsem bralcem in bralkam Ognjišča želim, da bi za letošnjo veliko noč doživeli tisto radost življenja, ki jo je razodel naš skladatelj Gregor Rihar, ko je zapel: »Zveličar naš je vstal iz groba;/ vesel prepevaj, o kristjan!/ Premagana je vsa hudoba,/ rešenja tvojega je dan!« Velikonočni prazniki naj podarijo novo upanje in veselje do življenja tudi vsem bolnim, starejšim in osamljenim v naši dragi Sloveniji. v

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 4 (2023), 74.