Mara je bila med oskrbovanci doma za starejše ena najdejavnejših. Pri ročnih delih, pri prireditvah za razne praznike, pri petju – povsod je bila zraven. V dom je prišla pred letom dni in se, za razliko od mnogih drugih, hitro vživela. Prijetna gospa, prijazna, živahna in še kar dobrega zdravja. Le noge ji niso več dobro služile.
Bila je priljubljena med stanovalci in tudi med osebjem. Celo zelo stroga in zadržana direktorica je rada poklepetala z njo. Posebej pa sta se spoprijateljili z negovalko Matejo.
»Vse imam rada, odkar pa imamo v domu Maro, še raje grem v službo,« je govorila možu. »Vedno me spravi v dobro voljo, nič ne tarna, tako je polna veselja do življenja, da jo preprosto moraš imeti rad.«
»Pa vam ni nič dolgčas po domu?« jo je vprašala nekoč.
»O, mi je, večkrat! A kaj pomaga, če bi začela jokati in se vdajati domotožju. Še huje bi bilo. Domotožje raje preženem z druženjem, in tako pozabim na vse. Doma sem bila cele dopoldneve sama, ko sta bila hčerka in zet v službi, obe vnukinji pa v šoli. Zdaj ko je hčerki zbolel mož, vem, da se ne more ubadati še z mano. Prehudo bi bilo zanjo: stara ženska in bolnik v hiši. Tukaj mi je res lepo, nič mi ne manjka. Me pa tudi redno obiskujejo, vsak dan pride ena od vnukinj, vmes še hčerka, kdaj pa kdaj tudi sinovi, ki pa živijo kar daleč od doma. Nič se nimam za pritoževati,« se je razgovorila. Mateja jo je molče poslušala, a je vseeno imela občutek, da Mari nekaj vendarle manjka. Včasih je sredi petja utihnila in njen pogled je zaplaval skozi okno proti gori, kjer je bila na drugi strani njena domačija. Takrat so ji oči zalile solze, a se je brž zbrala ter pela ali kaj ustvarjala naprej.
***
Prišel je mesec maj in s skupino žena so vsak večer peli Marijine pesmi. Tako milo so zveneli njihovi glasovi, da so ji prsti obstali na strunah, ko jih je spremljala s kitaro. In spet je Mara otožno gledala skozi okno.
»Zdaj v bregu za našo hišo gotovo že cvetijo šmarnice,« je dahnila, kot da bi govorila sama sebi. »Polno jih je, kot da bi strmino pobelil sneg. In kako dišijo, da bi človek kar legel mednje in vdihaval njihov opojni vonj,« je dodala zasanjano.
»Draga Mara, povejte, kaj vas teži?« je vprašala Mateja in jo objela okrog ramen. »Ali si želite iti pogledat domov?«
»Ne, Mateja, sem bila prejšnji mesec, pogrešam pa večerne maše. Vsaj enkrat na teden me pelje vnukinja, tukaj si sposodiva voziček, pa greva. Peš ne zmorem v cerkev, čeprav je tako blizu. Hvala Bogu, da po hiši še zmorem brez njega. Pogrešam te majske večere, ko sem vsak večer šla k šmarnicam. S kakšnim veseljem smo prepevali Marijine pesmi! Maj je zame najlepši mesec. To pa res pogrešam,« je rekla tiho.
»Jaz vas bom peljala,« se je brez pomišljanja odločila Mateja.
»Tega ne moreš, službo imaš,« je bila presenečena Mara.
»Vozila vas bom tisti teden, ko sem v službi dopoldne, za druge bom pa poiskala koga drugega, da vas bo vozil zdaj v maju, pa tudi potem še kdaj, če boste želeli med tednom k maši,« ji je dopovedovala. »Zame to ne bo težko. Doma hitro postorim, kar je treba, saj sva zdaj z možem sama. Otroci so že na svojem, mož je v pokoju, pa tudi rad priskoči na pomoč, kjer je treba. Tudi jaz grem rada k maši, tako pa bova šli vsak večer in bo obema lepo.«
»Ne, Mateja, tega ne morem sprejeti od tebe. Saj si že tako preveč skrbna zame. Kako naj ti povrnem?«
»Moja draga Mara, s svojo toplino in s svojim pogumom mi dajete veliko več, kot morem dati jaz vam. Vsem nam lepšate dneve, tudi jaz bi rada vam polepšala kak trenutek.«
***
»Mateja, ali res vozite vsak večer Maro k maši? Ali ni za vas to preveč, da se še po službi razdajate za naše stanovalce?« jo je že tretji dan ustavila direktorica.
»Da, res jo vozim ta teden in to je zame veliko veselje, ne pa breme. Razbijam si glavo in se sprašujem, kdo jo bo vozil naslednji teden. Kaj če bi jo vi, gospa direktorica?« je rekla, kot bi ustrelila.
»Jaz? Kako si to predstavljate? Potem bodo kaj takega hoteli še drugi. Ne, to ne pride v poštev,« je zmajala z glavo direktorica.
»No, mislila sem, ker živite sami in ste že večkrat potožili, kako pusti so vaši večeri, bi vam bilo to v veselje, Mari pa še bolj. Mislim, da zdaj, v teh časih, to ne bo ogrozilo vašega položaja v službi. Premislite,« se je obrnila, direktorica pa je z odprtimi usti gledala za njo.
»Naslednji teden bom jaz vozila Maro k šmarnicam,« jo je poklicala k sebi med službo.
»Juhu!« je zavriskala Mateja, »saj sem vedela, da pod svojo navidezno trdoto skrivate mehko srce,« je rekla in odhitela k Mari.
»Drug teden vas bo vozila k šmarnicam sama direktorica,« je privihrala v jedilnico, da je Mari padla žlica iz rok in še juha se ji je zaletela, ker jo je pozabila pogoltniti.
»Pa naj še kdo reče, da na svetu ni več dobrih ljudi,« je rekla, ko je prišla do sape. »Ja, in tudi čudeži se še dogajajo,« je pokazala na direktorico, ki je šla mimo po hodniku.

A. Kumer, zgodbe, v: Ognjišče 5 (2023), 81-82.

Imam, mislim, eno zelo zanimivo vprašanje, na katerega bi rada odgovor. Vera nas uči, da ko umremo, gremo v nebesa ali pekel ali v vice. Osebno se trudim živeti čim bolj po krščanskih pravilih in upam, da bo moja zadnja ura srečna in da me v trenutku smrti pride iskat sam Jezus. Danes veliko ljudi verjame v reinkarnacijo, da se človek ponovno rodi. Nekaj časa sem pred leti tudi sama skoraj verjela temu, dokler mi ni neka redovnica povedala, da ima vsak sam eno dušo in samo eno življenje. Trenutno prebiram knjigo Pogovori Maryota Thomaasenna. Predgovor je napisal Božo Rustja. Na strani 75 te knjige je poglavje Molitev. Naj samo omenim, da v tej knjigi Jezus odgovarja otrokom svojega časa na njihova vprašanja. (sledi navedek, ki ga zaradi dolžine ne moremo objaviti v celoti, ampak samo del)
»Človek je na potovanju. Duša njegova potuje že milijone let. Pot vodi skozi različna morja, skozi morje žalosti, obupa, strasti, ognja, bolezni,sovraštva ... Duše so izkusile vse: spoznale so temo in svetlobo ... Dozorele so, kakor dozorijo plodovi na drevesih. In potem ne bo več krivic, žalosti, obupa, solz in trpljenja. Le blaženost in v njej pozabljenje križevega pota milijone zemeljski let.« Berem tudi knjige, v katerih je opisano, kako so umrli bili pri Jezusu ali Mariji in so morali nazaj na zemljo, pa niso hoteli. V drugih knjigah pa piše, kako se otroci spominjajo krajev, kjer so živeli v prejšnjem življenju.
Prosim, povejte mi, kako je s tem. Ali res obstaja reinkarnacija, kot učijo nekatere vere, ali pač ne? Kdaj smo vse okusili in ‘dali skozi’, da smo dozoreli za nebesa? Ali obstajajo vice ali ne?
Čisto sem zbegana. Prosim vas za čimprejšnji odgovor.
Anča
Gospa Anča, ne pustite se zbegati! Najprej naj na kratko in direktno odgovorim na vaše osnovno vprašanje: svetopisemsko-krščansko razodetje o Bogu in človeku ne pozna reinkarnacije. Pozna inkarnacijo (učlovečenje) Boga v Jezusu Kristusu, ne pa naših ponovnih in ponovnih vračanj na svet. To sodi v druge, zlasti vzhodne verske predstave.
Knjige, ki jo omenjate, nisem bral, zato tudi težko sodim o odlomku, a občutek sem dobil, da govori bolj o človeku na splošno, ki že od izvirnega padca naprej na zemlji živi podobne izkušnje trpljenja, zla pa tudi Božjih posegov in zadnji, najodločilnejši, je bil prav prihod Kristusa na svet in njegova odrešenjska smrt ter vstajenje.
Sedaj pa še kakšno misel več o reinkarnaciji. Tudi iz vašega zapisa izhaja, da je dandanes reinkarnacija dokaj privlačna, saj ste se tudi vi pred leti malo spogledovali z njo in končno vas še vedno zanima. Vprašanje reinkarnacije je nadvse zanimivo in predvsem zelo aktualno ter je praktično prava ‘moda’ v zadnjih desetletjih, predvsem v duhovno izpraznjenih zahodnih deželah. Kako naj razumemo ta pojav? Reinkarnacija, ki pomeni niz zaporednih ponovnih rojstev v ta svet, izvorno spada v kulturni svet nekaterih vzhodnih verstev, zlasti indijskih (npr. hinduizem). V obzorju njihove filozofije in njihovih svetih knjig je reinkarnacija odgovor na vprašanje o odrešenju. Naj samo spomnim: reinkarnacija se razvija na podlagi zakona karme ali zakona plačevanja dejanj, po katerem mora vsak celotno poplačati dolg, ki si ga je naložil z odstopanjem od kozmičnega zakona dharme. Posameznik mora sam vse pravično izravnati in izpolniti vso pravičnost, sam mora ‘rešiti’ samega sebe.

REINKARNACIJA POMENI SAMOODREŠITEV, KAR PA JE ZA KRŠČANSTVO NESPREJEMLJIVO
Princip reinkarnacije pa, nasprotno, pomeni samoodrešitev človeka, saj si prehod z nižje stopnje bivanja na višjo omogoči človek sam, tudi ko gre za tisto zadnjo – vstop v nirvano. Samoodrešenje je z judovsko-krščanskega vidika nepredstavljivo zaradi narave greha. Greh namreč ni v kršitvi predpisa, ampak v prelomu zaveze z osebnim Bogom. Izgubljenega lahko ‘reši’ samo Bog, ki ponudi ponovno vzpostavitev odnosa s človekom grešnikom, in tako obnovi njuno prijateljstvo. Krščanska vera torej samoodrešenja človeka ne pozna, je celo v popolnem nasprotju z njim. Odrešenje lahko človek s svojim načinom življenja samo sprejme ali zavrne. Odrešenje se dokončno uresniči z vstajenjem in poveličanjem, kar Sveto pismo imenuje gledanje Boga iz obličja v obličje, ne pa zlitje z Bogom v eno. “Iz obličja v obličje” pomeni, da sta dve osebi ena nasproti drugi, se priznavata kot različni, a se hkrati združujeta v darujoči se ljubezni.
Nekateri drugi Jezusov prihod na zemljo razumejo kot reinkarnacijo. Naj še enkrat poudarim osnovno dejstvo, da krščansko razodetje ne vsebuje nobene misli niti o možnosti reinkarnacije kot vrnitve v zemeljsko življenje. Bog sicer lahko koga obudi nazaj v življenje (kot Jezus Lazarja), a to pomeni samo podaljšanje življenja za kratek čas do dokončne smrti. Po vzhodnem pojmovanju smrt ni resničen prehod v ‘onkraj’, v povsem drugačen način bivanja, ampak pomeni samo spremembo načina življenja na tem svetu. Smrt v pravem pomenu bi nastopila le na koncu zadnje v vrsti reinkarnacij, ko pa bi izginila tudi osebna zavest in individualnost bitja, ki bi se vrnilo v ‘praboga’. V krščanskem pogledu na človeka in svet pa pomeni ena in edina smrt prehod iz tega zgodovinskega načina bivanja v novi Božji način; nikakor pa zlitja z Bogom. V Jezusovem oznanilu torej ni nobenega prostora za ponovno človeško rojstvo na tem svetu. Ko kristjani izpovedujemo vero v drugi Jezusov prihod in konec sveta, prav s tem izražamo za nas sedaj nedojemljivo drugačnost, ko ne bo Kristus ponovno vstopil v naš način življenja, ampak bomo mi stopili v njegovega, ki je tudi za nas dokončen način, saj je večnosten, in ga imenujemo poveličano stanje. Kako bo ta prihod izgledal, nam ni razodeto. Jezus nam je zaupal le, da bodo predhodno ta ‘dogodek’ spremljala znamenja velikih stisk, “nebesne sile se bodo majale”, a kako bo to dejansko izgledalo, ne moremo točno določiti. Jezus je jasno povedal le, da bo takrat vsakemu človeku takoj povsem jasno, za kaj gre. Jezusovega drugega prihoda zato ne moremo imeti za njegovo reinkarnacijo. Če bi se ponovno učlovečil, bi namreč to pomenilo, da bo spet moral umreti, Kristus pa po vstajenju več ne umrje in z njim bomo tudi mi večno živeli.
Odločitev za reinkarnacijo ali vstajenje temelji na verskem pogledu na človeka, njegov odnos do telesa in Boga. Zato kristjan ne more verjeti v reinkarnacijo. Zasnova namreč ne ustreza pomenu krščanstva. Reinkarnacija izniči zamisel o ‘Odrešeniku’, prav tako izniči Božjo milost, ker se nauk razvija na naturalističnem pogledu, ki zamenjuje Stvarnika in tisto, kar je ustvarjeno. Jezus ne prevzema naše slabe karme, marveč še več, prevzema naše grehe, našo oddaljenost od Boga, ki je nastala zaradi preloma zaveze. V pismu Hebrejcem je zapisano, da je “Jezus srednik nove zaveze, kri kropljenja, ki govori bolje kakor Abelova” (Heb 12,24). To pomeni, da Kristusova žrtev po ljubezni neskončno odtehta vsakršno zavrnitev ljubezni in vsako sovraštvo, ki uničuje človeka. V Jezusu je Bog približal in daroval svojo ljubezen vsem, ki je ne odklanjajo. Moram pa poudariti, da obstaja velik prepad med prepričanjem o reinkarnaciji in prepričanjem kristjana, ki svoje odrešenje sprejema po Jezusu Kristusu, ki je za vse ljudi umrl in vstal od mrtvih. Jezus je resnično vstal; vstal je od mrtvih, s telesom in dušo; v to Vstajenje verniki polagamo veselo upanje popolne uresničitve vsega svojega bitja, vključno s telesno razsežnostjo.
Ob koncu vašega pisma postavljate tudi vprašanje o ‘vračanju’ umrlih nazaj v to zemeljsko življenje. Takšne izkušnje imenujemo ‘obsmrtne izkušnje’ in ne izkušnje v smrti. Pred leti je vzbudilo veliko zanimanja delo avtorja Moodya Življenje po življenju, toda v teh opisih je zmotno govoriti o izkušnji življenja po življenju. Te osebe so se v resnici ‘vrnile’ v to zemeljsko življenje, zato lahko sklepamo, da niso v resnici umrle; bile so le klinično ‘mrtve’. Gre za izkušnje zelo blizu smrti, a še vedno s tostranskega “roba zemeljskega življenja”; osebe so se vrnile s pozitivno izkušnjo, kar nam je lahko samo v tolažbo. Vendar pa je resnici na ljubo treba priznati, da obstajajo tudi negativni opisi teh stanj, opisi trpljenja in strahu, pač verjetno odvisno od takratnega duhovnega stanja teh oseb.

BOGU POSVEČENO ŽIVLJENJE PREPROSTEGA POLJEDELCA
Sv. Izidor Madridski je živel v zadnji tretjini 11. in prvi tretjini 12. stoletja (domnevno v letih ok. 1070–1130). Siromašni starši so ga vzgojili v globokem verskem duhu. Ko je odrastel, se je kot poljski delavec zaposlil na posestvu madridskega plemiča Janeza de Vergasa, kjer je ostal do smrti. Bil je delaven, odlikoval se je tudi v darežljivosti do ubogih in ljubezni do živali, še zlasti pa je izstopal po pobožnosti. Svetniško je živela tudi njegova žena Marija Toribia (de la Cabeza). Izidorja so častili najprej v Španiji, po kanonizaciji leta 1622 pa se je njegovo češčenje razširilo po katoliškem svetu. Postal je zavetnik kmečkega stanu in priprošnjik za dobro žetev.

POLJEDELSKO ORODJE IN ŽITO KOT PREPOZNAVNI ZNAMENJI
Izidor je postal priljubljen ljudski svetnik v času baroka. Njegove upodobitve so pogoste zlasti v kmečkem okolju. Umetniki ga prikazujejo bodisi v delovni bodisi nedeljski kmečki obleki, kot atribut pa mu dodajajo kmečko orodje, največkrat cepec, motiko ali rovnico, lopato, senene ali gnojne vile, grablje, včasih tudi plug in koso. Njegovo prepoznavno znamenje je tudi žitni snop ali zrnje, tu in tam pa ima pri sebi še bučo z vodo.
Johann Chrysostomus Vogl: Sv. Izidor (v atiki oltarja Sv. Notburga), 1737, nadž. c. sv. Martina, Laško. - Valentin Metzinger (stanje po preslikavi): Sv. Izidor, štirideseta leta 18. stol., ž. c. sv. Ane, Tunjice. - Franc Jelovšek: Sv. Izidor, 1744, ž. c. sv. Štefana, Ljubljana-Štepanja vas. - Janez Jurij Mersi: Sv. Izidor sejalec, oltar sv. Rešnje krvi, ok.  1760, ž. c. sv. Marjete, Kotlje.

Najpogostejši pripovedni motiv je upodobitev svetnika v krajini, ob cerkvi ali znamenju, kjer kleči in moli, angela v ozadju pa namesto njega orjeta njivo. Legenda pripoveduje, da je de Vergas Izidorja zaradi prizadevnosti povišal v nadhlapca, s tem pa ga je izpostavil zavisti sodelavcev, ki so ga začeli obrekovati, češ da zaradi molitve zanemarja delo. Da bi se prepričal o govoricah, ga je gospodar na skrivaj opazoval in začuden zagledal angela, ki sta s parom volov orala zemljo, medtem ko je Izidor molil.
Franc Jelovšek: Prenos trupla sv. Izidorja v madridsko cerkev sv. Andreja, ok. 1759–1761, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje (Rodica). - Franc Jelovšek: Poveličanje sv. Izidorja, ok. 1759–1761, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje (Rodica). - Sv. Izidor med povzdigovanjem, ok. 1764, ž. c. sv. Lenarta, Mozelj.
Drugi pripovedni prizori ovekovečajo svetnikovo dobrodelnost in čudodelnost, ko ga kažejo, kako na domu blagoslavlja in deli svojo jed s siromaki, krmi ptice ali s palico izbija vodo iz tal. Med čudeži po njegovi smrti je zanimiva zgodba o kralju Alfonzu Kastiljskem, kateremu je pripomogel do zmage nad mohamedanskimi Mavri, ker mu je v videnju pokazal skrivno pot do bojišča. Poveden je tudi prizor prenosa nestrohnjenega svetnikovega trupla (translatio) s pokopališča v cerkev sv. Andreja, v kateri je dobil grob štirideset let po smrti, po kanonizaciji pa tudi posebno kapelo (od leta 1769 počiva v njemu posvečeni, t. i. kolegiatni cerkvi).
Sv. Izidor največkrat nastopa v paru s sv. Notburgo, izjemoma tudi z ženo bl. Marijo Toribio, srečujemo pa ga tudi v družbi drugih kmečkih zavetnikov. Kot pridelovalec žita ima simbolično vlogo na oltarjih, posvečenih presveti evharistiji.

SV. IZIDOR NA SLOVENSKEM
Nosilcev imena Izidor je med Slovenci razmeroma malo. Na Slovenskem je svetnik patron ene same, tj. podružnične cerkve v Danah v župniji Stari trg pri Ložu, vendar pa njegovo slavo razglašajo številni oltarji in upodobitve, zlasti po cerkvah na podeželju.
Jožef Holzinger: Sv. Izidor, oltar sv. Rešnjega telesa, 1778, ž. c. sv. Martina, Kamnica. - Jožef Pavlin: Sv. Izidor, oltar sv. Antona Puščavnika, ok. 1900, bazilika Marije Pomagaj, Brezje. - Anton Cebej: Sv. Izidor, ok 1763, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje.

SV. IZIDOR SLIKARJA ANTONA CEBEJA
V cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah je sv. Izidorju posvečena kapela (njen pendant je kapela sv. Notburge), ki jo je s prizori iz svetnikovega življenja, njegovih čudežev in poveličanja poslikal Franc Jelovšek, oljna podoba v oltarju, nastala okoli leta 1763, pa je delo Antona Cebeja (1722–po 1774), ki je poznobaročno slikarstvo razvil v smeri rokokoja. V kompoziciji se je oprl na Valentina Metzingerja. Svetnik v kmečki obleki kleči ob poti, ki pelje k cerkvi z visokim baročnim zvonikom na pročelju. Predse je odložil klobuk in vile, roki, v katerih drži rožni venec, je pobožno sklenil k molitvi, pogled pa strmo uprl v nebo, kjer so se odprla nebesa, iz katerih ob asistenci angelcev sijejo nanj žarki nadnaravne luči. Za Izidorjem se razteza ograjeno polje, na katerem orjeta zemljo dva angela: prvi na povodcu vodi vprežena vola, drugi drži plug. Krajino v ozadju zapirajo gore, nad njo se boči modro nebo z belimi oblaki. Prevladujejo zemeljske barve, ki jih poživljata žarka nebeška luč in rdeč svetnikov jopič. Umetnik je prepričljivo prikazal preprostost in pobožnost svetega moža, ki privablja gledalce s svojim zgledom.

DELO Z BOŽJIM BLAGOSLOVOM
Sv. Izidor je živel v notranji povezanosti z Bogom. Svoje delo je začenjal z molitvijo in ga ves čas posvečal Bogu. Spodbuja nas, naj naša vsakdanja opravila združujemo z molitvijo.

Lavrič, A., Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 5, str. 98.

Oče je imel tri sinove, ki jih je vsako nedeljo poslal k maši. Neke nedelje pa so namesto k maši šli na igrišče. Ko so videli, da se ljudje vračajo od maše, so se spomnili, da bo oče zvedel, kaj so storili in objel jih je strah. Najmlajši, ki mu je bilo komaj sedem let, je planil v jok:
»Bojim se iti domov, ker me bo oče kaznoval.«
Drugi, malo starejši je dejal: »Oče nas bo gotovo kaznoval, toda jaz se še bolj bojim tega, da nas bo Bog kaznoval. Če ne greš v nedeljo k maši po svoji krivdi, imaš greh.«
Najstarejši brat je dolgo molčal, nato pa dejal: »Vidva govorita o krivdi, jaz pa mislim, da je huje to, da smo s svojim grehom razžalili Boga. On je tako dober do nas, mi pa smo tako nehvaležni. Jezus je za nas tri ure visel na križu, mi pa nismo marali biti z njim pri maši manj kot eno uro. Prosimo Boga, da nam ta greh odpusti.«
Tako so tudi storili. Najmlajši se je kesal, ker ga je bilo strah očetove kazni. Drugi brat se je kesal, ker se je bal Božje kazni. Najstarejšemu bratu pa je bilo žal, da je razžalil dobrega Boga. To je pravo in popolno kesanje, kesanje prvih dveh pa je bilo nepopolno.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2020), 13.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 40.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sveto pismo veliko govori o spominjanju. Spomin je za Jude tvorec njihove identitete. Ko se nečesa spomnijo, takrat se to zopet zgodi, takrat so Izraelci spet tisto, kar so bili v začetku. »Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je Gospod, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom!« (5 Mz 5,15). Tako piše v Postavi, v desetih zapovedih. Ko se ne spominjajo, tako postanejo nekaj drugega, blodijo, grešijo, postanejo brezoblična masa anonimnežev: »Izraelovi sinovi so delali, kar je hudo v Gospodovih očeh. Pozabili so Gospoda, svojega Boga, in služili Báalom in Ašeram« (Sod 3,7).
In ljudje pozabljamo, veliko in popolnoma in tudi pomembne stvari, ne samo banalnosti. Pomembne stvari pozabljamo, kakor je tista, ko smo si obljubili, da ne bo več vojne, »nikoli več«, kakor je tista, ki so nas jo učili starši, da je treba vsem ljudem pomagati, vsem, brez razlike, kakor je tista, da se ljudi ne ubija, ne tistih v maternici ne tistih na bolniški postelji. Pozabljamo, kdo smo in kam gremo, pozabljamo Boga, kot so seveda pozabljali vedno, a danes pozabljamo še veliko bolj kot kdajkoli prej.
Nekaj temu gotovo prida »digitalna demenca«, vpliv spleta in družbenih omrežij na naše možgane. Pozabljamo ne samo zaradi kognitivne lenobe, ki jo krepimo z raznimi digitalnimi pomočniki (kdo še na pamet ve katero od telefonskih številk?), temveč tudi zaradi množice informacij, ki jih je tako veliko, da si pač ne moremo zapomniti drugega kot samo najnovejše. Tudi socialna omrežja in mediji so zasnovani tako, da novejši zapisi povozijo starejše, kakor da obstaja samo ta trenutek, kakor da to, kar se je zgodilo včeraj, nima nobenega pomena. Vse je v stalnem toku in hitrih menjavah. Zgodovine kakor da ni, v zavesti nosimo zgolj in samo najbolj svež dogodek. Samo tako si lahko razložim, kako da stranka, ki je pognala državo v popoln kaos, na evropskih volitvah pobere dobrih 20 odstotkov glasov. Samo tako, da ljudje verjamejo obljubam človeka, ki je že stokrat (morda tisočkrat?) obljubil nekaj, česar ni izpolnil. Samo tako si lahko razložim, da se lahko strinjamo z nečim, čemur bi se pred 30 leti preprosto smejali. Samo tako, da se spominjamo le zadnje novice, zadnjega čustva.
Kdor si ničesar ne zapomni, tudi ničesar ne razume. Danes lahko izvemo veliko, a lahko tudi ničesar ne razumemo. Pozabljivi ljudje pa sprejemamo napačne odločitve, kratkovidne in samemu sebi škodljive. Pozabljivi ljudje nimamo identitete, tistemu pripadamo, ki nam ponudi najcenejše sandale, kruha in iger, ter s čustvi nabite floskule.
Zato se je treba spominjati. Spomin pomaga razlikovati, kaj zrase na trnju in kaj na smokvah. Spomin je razkrinkovalec laži in temelj resnice. Spomin je začetnik novosti. Zato se je treba spominjati. Spominjati vsega, kar se dotika naše identitete, zato prazniki, zato obletnice, zato spominske knjige, albumi in foto knjige, zato nenazadnje tudi spoved, da bi se iz preteklosti učili ubirati pravo pot naprej. Ker ne živimo brez razloga in ker verjamem, da ima posameznik še vedno veliko moč. Ko začne razmišljati s svojo glavo.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče, 5 (2024), 3.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (3)

Ogenj je druga podoba za Svetega Duha. Apostoli so na binkoštni dan poleg močnega šuma, kot bi se bližal silovit vihar (o tem smo govorili zadnjič), “videli tudi jezike, podobne plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden” (Apd 2,3). Tedaj “so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,4). Tudi podoba ‘ognja’ in njegovih plamenov nam pomaga bolje razumeti, kdo je tretja oseba Svete Trojice.

O pridi, Stvarnik, Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni s svojo milostjo
srce po tebi ustvarjeno.

Ime je tvoje Tolažnik in
dar Boga najvišjega,
ljubezen, ogenj, živi vir,
posvečevalec vseh stvari.

Razsvetli z lučjo nam razum,
ljubezen v naša srca vlij,
v telesni bedi nas krepčaj,
v slabosti vsaki moč nam daj.

Ogenj razsvetljuje
Sveti Duh pomaga videti. Je svetloba. Jezus obljublja: ko bo prišel Sveti Duh Tolažnik, “vas bo učil vsega in spomnil vsega” (Jn 14,26); “vas bo uvedel v vso resnico” (Jn 16,13). Ni slučaj, da se dva darova Svetega Duha povezujeta z razsvetljenjem: dar umnosti in dar vednosti. O tem bomo več govorili prihodnjič. Tokrat se spomnimo najprej treh čudovitih resničnosti, ki nam jih podarja Sveti Duh: življenje, zdravje, veselje, in nam jih lahko bolje približa prav primerjava s svetlobo.

Svetloba prinaša življenje
Brez svetlobe ne bi bilo življenja: rastline, cvetlice, živali ..., vse bi umrlo. Ko se proti koncu zime dan daljša in spomladi premaga noč, vse oživi. Svetloba privabi iz skrivališč urne martinčke, zapoje kukavica, zacvetijo češnje, prebudijo se kosi ... vse cveti in čebele letajo s cveta na cvet ... Moč svetlobe! Veliki nemški pesnik Goethe je vzkliknil: »Kako polna nemira je svetloba!« Luč je neukrotljiva, ker spravlja v gibanje neskončni svet rastlinskega, živalskega in človeškega življenja.
Tudi Sveti Duh prinaša življenje. Dal je življenje Jezusu v Božji materi Mariji; obudil je v življenje prvo krščansko skupnost - Cerkev; življenje daje tudi nam: »Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, ... bo on po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,10-11). Zato je 150 koncilskih očetov, zbranih na koncilu v Carigradu (leta 381) Svetega Duha označilo kot »Gospoda, ki daje življenje (uporabili so izraz ‘zoopoion’, ki dobesedno pomeni “tisti, ki s svojimi rokami gradi življenje”). Ko molimo nicejsko veroizpoved, izgovarjamo: »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja.«

Svetloba zdravi
Že v antiki so uporabljali neke vrste ‘fototerapijo’ (zdravljenje s svetlobo). Hipokrat, slavni grški zdravnik iz četrtega stoletja pred Kristusom, je svetoval otožnim, potrtim in malodušnim, naj se “preselijo v sončne kraje”. To zdravnikovo spoznanje je našlo v naših časih tudi znanstveno potrditev: tema zmanjšuje dobro voljo, ker pospešuje izločanje melatonina (‘hormona noči’) iz češerike, drobne žleze v središču možganov. Ko pa posije sonce, to izločanje preneha.
Sveti Duh je zdravnik naših duš: “duši madeže izmij, kar je súho, spet zalij in ozdrávi rane vse!”, molimo v pesmi slednici na binkošti. Sveti Duh je tudi ‘Tolažnik’, kot nam zagotavlja evangelist Janez (Jn 15,26). Ko zaznamo, da se nam začneta po duši ali v mislih plaziti mrak in tesnoba, se zatecimo k Jezusu, ki je obljubil, da bo poslal Tolažnika – Duha, ki svetli in umirja. Njega, ki krepi naše notranje moči in v nas spet prebudi sveto in svetlo ...

Svetloba je veselje
Če dobro pomislimo, je sonce največji delivec veselja: saj je splošno znano, da so oblačni dnevi bolj žalostni in turobni! Prerok Izaija je govoril: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč. Zbudil si silno radost, naredil si veliko veselje« (Iz 9,1–2).
Vsi smo odvisni od sonca, svetlobe, tako psihološko kot tudi fizično. Psihološko, ker svetloba razveseljuje in blaži razpoloženje naše duše; fizično pa zato, ker nam svetloba prinaša življenje in zdravje. Podoba Svetega Duha – ognja, ki razsvetljuje – nas spominja tudi na veliko resnico: da vsi pripadamo Bogu: z dušo in telesom.

Ogenj nas osvobaja neodločnosti
Sveti Duh nas osvobaja vsega, kar je negativno. Tako ‘spreminja v prah in pepel’ tudi vsa naša izgovarjanja in ‘cincanja’: “ampak ...”, “vendar ...”, “rad bi ... toda”; “lepo bi bilo ... a”. Prav tako noče slišati naših ‘če’: “če bi imel ...”; “če bi živel v drugih časih, drugačnem okolju ...” Tako hoče odpraviti tudi vsa naša zdihovanja: “... uf!”, “... ufa!” ... “oh (in sploh)”, in podobno zdolgočasenost in lenobnost ..., ki naredi ljudem več slabega kot vse druge razvade sveta! Ogenj Svetega Duha spremeni vsak ‘toda’ v ‘hočem’; vsak ‘če’ v ‘da’: “Da, sprejmem to, kar imam in se bom s srcem in dušo prizadeval, da to koristno uporabim”; “Da, sprejemam okolje, v katerem živim, in se obvežem, da bom poskrbel za to, da bo vedno boljše” ...

Ogenj “upogiba, kar upira se”. Je moč in sila
Katekizem katoliške Cerkve je nedvoumen: “ ... ogenj simbolizira preoblikujočo moč delovanja Svetega Duha” (KKC 696).
Človek je edino bitje, ki zna prižgati ogenj. Od tod tudi njegova prevlada na svetu. Že stari Grki so se zavedali, kakšno moč ima ogenj. Zato se je tudi ohranil mit o Prometeju, mitološkem junaku, ki je z Olimpa ukradel ogenj in ga prinesel ljudem. Najvišji bog Zevs se je ustrašil, da bo s tem Prometej dobil veliko moč, zato ga je priklenil na skalo v Kavkazu, kjer mu je orel vsak dan izkljuval jetra, ki so mu čez noč spet zrasla.
Ogenj je močan, Sveti Duh je pa še močnejši. Njegova moč je namreč notranja moč, ki se rojeva in raste iz vere in prepričanja. Takšna moč se lahko zoperstavi svetu in lahko sprejme celo smrt. Delovanje te sile so doživeli apostoli na binkoštni dan, ko so se naenkrat spremenili, postali so drugi ljudje: pogumni, da so si upali govoriti (Apd 4,31), navdušeni oznanjevalci in niso se ustrašili niti muk in ne smrti ...

Sveti Duh ogreje
Tudi Sveti Duh greje: “vse ogrej, kar mrzlo je”, pravi pesem slednica, ki jo moli Cerkev na binkoštni praznik. Še eno prošnjo poznamo, ki govori o vžiganju ognja v nas: “Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.” Devet dni zapored jo ponavljamo vsako leto pred binkoštmi in pred birmo.
Sveti Duh je Duh Ljubezni
On je tisti, ki ‘oblikuje’ srca in jih spreminja: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih ...« (Ezk 36,26–27)
Bolj jasno kot tako ni mogoče povedati: Sveti Duh je pomembno, nujno potrebno zdravilo za vsa ‘plastična’ srca, ki danes ohlajajo svet in ga zavirajo, da se ne vrti več v pravo smer ...
Nekoč so vprašali modreca: »Kaj bi rešil, če bi zagorel cel svet?« Modrec je odgovoril: »Na varno bi shranil ogenj!«
Shranimo torej na varno Svetega Duha, in vse drugo si bo opomoglo.

Sveti Duh, razsvetljuj s svojo lučjo naš razum! ... Sveti Duh, vnemaj nas z ognjem svoje ljubezni! ... Sveti Duh,, razsvetljuj nas s svojim nebeškim navdihovanjem! (iz litanij k Svetemu Duhu)

Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel. (Fran Saleški Finžgar)

Svetla in prozorna telesa v stiku z žarki tudi sama zablestijo in zažarijo v drugačni svetlobi. Tako je tudi z dušami, ki so polne Svetega Duha; razsvetljene po njem postanejo tudi same duhovne in izžarevajo milost na druge (sv. Bazilij Veliki).

Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo bolj slepo, kot tisti, ki nimajo telesnih oči. Na tem svetu smo kot v neki megli: vera je veter, ki to meglo razganja in stori, da našo dušo obseva sonce. (sv. Janez Vianej)

 ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

Vnebohod je spomin 'odhoda' vstalega in poveličanega Kristusa z naše zemlje v nebesa. 15. avgusta pa je ob datumu zapisano 'Marijino vnebovzetje'. Kakšna je razlika med 'vnebohodom' in 'vnebovzetjem'? (Aleksandra)

Evangeliji poročajo, da se je vstali Kristus svojim učencem večkrat prikazal. Po štiridesetih dneh pa se je od njih poslovil "in oblak ga je zastrl njihovim pogledom" (Apd 1,9). V Veri, ki jo molimo pri maši ob nedeljah in praznikih, izpovedujemo, da je Jezus "šel v nebesa" in da "sedi na desnici Boga, Očeta vsemogočnega". Potem ko je v popolni pokorščini izvršil nalogo, za katero ga je Oče poslal na svet, je kot Bog "z lastno močjo" ŠEL v nebeško slavo. Njegova Mati Marija pa je bila, potem ko je 'zaspala' (ni umrla), VZETA v nebesa k svojemu Sinu z dušo in s telesom. Versko resnico o Marijinem vnebovzetju, ki je bila med kristjani živa že od najstarejših časov, je slovesno razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950. (sč)

Silvester Čuk, (Na kratko) Ognjišče (2016) 8, str. 76

Železo je življenjsko pomemben mineral s številnimi pomembnimi nalogami. Je nujno potreben pri tvorbi hemoglobina (beljakovina, ki veže in prenaša kisik po telesu) v rdečih krvničkah ali eritrocitih. Sodeluje tudi pri celičnem dihanju, pri celični delitvi in nekaterih presnovnih procesih ter prispeva k delovanju imunskega sistema. Njegovo pomanjkanje se posledično kaže na različne načine.

KOLIČINA ŽELEZA V NAŠEM TELESU
Človeško telo vsebuje 4–5 g železa. Največ železa (65–70 %) je vezanega na hemoglobin, s katerim se prenaša kisik, nekaj ga najdemo tudi v mioglobinu (mišicah), jetrih, vranici, kostnem mozgu in ledvicah. Skoraj vse železo v krvi je vezano na transferin (beljakovina, ki prenaša železo iz mesta absorpcije v tankem črevesu do kostnega mozga, kjer se tvorijo rdeče krvničke). Preprečuje tudi izgubo železa skozi ledvice in zastrupitve z železom. Feritin pa je beljakovina, ki je pomembna za znotrajcelično shranjevanje železa in za detoksikacijo (npr. vezava prostih radikalov). Najdemo ga v jetrih, vranici in kostnem mozgu. Določanje feritina pomaga pri diagnosticiranju pomanjkanja železa. Zmanjšana vrednost feritina kaže na izčrpanje zalog železa, medtem ko povišane vrednosti feritina kažejo na prekomerno kopičenje železa v telesu zaradi njegovega nepravilnega razporejanja. Koncentracija feritina se močno poveča ob infekciji ali raku. Znižane vrednosti feritina pa so posledica slabokrvnosti ali anemije zaradi pomanjkanja železa, akutne in kronične izgube krvi, nosečnosti ali nepravilnosti pri absorbciji železa.
Ob pomanjkanju železa telo najprej skuša pridobiti železo iz zalog. Ko zalog zmanjka, se razvije slabokrvnost.

POMEMBNO VLOGO PRI ABSORPCIJI IMA NJEGOVA KEMIJSKA SESTAVA
Železo se nahaja v dveh oblikah:

• Hemsko železo najdemo pretežno v živilih živalskega izvora z dobro biološko razpoložljivostjo, kar pomeni, da se v našem telesu absorbira 2- do 3-krat bolje kot nehemska oblika.
• Nehemsko železo najdemo pretežno v živilih rastlinskega izvora. Železo v taki obliki se slabše absorbira, poleg tega pa z nekaterimi spojinami tvori komplekse, ki njegovo absorpcijo dodatno otežujejo.

HEMSKO ŽELEZO JE ZA ČLOVEKA BISTVENO BOLJ IZKORISTLJIVO KOT NEHEMSKO ŽELEZO!
Pri železu je pomembna absorpcija, saj ta lahko v odvisnosti od sestave obrokov zelo niha. Snovi, ki absorbcijo železa povečajo, se imenujejo pospeševalci železa. Mednje sodi vitamin C in organske kisline (npr. citronska kislina). Absorpcijo železa pa zmanjšujejo tako imenovani zaviralci železa, med katere sodijo fitati in polifenoli. Absorbcijo železa najintenzivneje zavirajo fenolne spojine v različnih zeliščnih čajih in pravem čaju, medtem ko polifenoli iz drugih virov, npr. zelenjave, sadja, žit, stročnic, kave in vina, manj zavirajo absorpcijo. Kalcij zmanjšuje le absorpcijo nehemskega železa. Absorpcijo zavirajo tudi nekatere mlečne in jajčne beljakovine. Glavni zaviralci absorpcije železa so fitati, katerih vsebnost zmanjšamo z namakanjem žit v vodi pred kuhanjem.
Če posamezniki privzamejo veganstvo ali vegetarijanstvo, ki iz prehrane izloča živalske proizvode, potrebujejo skrbno načrtovane obroke za ustrezno absorpcijo železa.

POTREBE PO ŽELEZU
Metabolizem železa se precej razlikuje od metabolizma ostalih esencialnih elementov. Železo vsakodnevno izgubljamo z žolčem, urinom in skozi kožo. Ženske v rodni dobi ga izgubljajo tudi z menstrualno krvjo.
Priporočen dnevni vnos železa za odraslega človeka je 14 mg. Ženske v rodni dobi imajo zaradi izgube krvi med menstruacijo večje potrebe po železu (15 mg), potrebe so povečane tudi med nosečnostjo in dojenjem, saj je železo nujno potrebno za normalen razvoj in rast ploda. Večje potrebe po železu imajo vegetarijanci in vegani zaradi nižjega vnosa nehemske oblike železa, pogosti krvodajalci, bolniki z rakom, z motnjami delovanja prebavil ali s srčnim popuščanjem.

PO PODATKIH SVETOVNE ZDRAVSTVENE ORGANIZACIJE SE POMANJKANJE ŽELEZA POJAVLJA PRI KAR TRETJINI SVETOVNEGA PREBIVALSTVA
Kljub resnim posledicam in veliki razširjenosti pomanjkanja železa ostaja slednje pogosto neprepoznano. K temu verjetno prispeva dejstvo, da so mnogi simptomi, povezani s pomanjkanjem železa, nespecifični in so lahko povezani s številnimi drugimi zdravstvenimi težavami, kar oteži prepoznavanje.

VZROKI POMANJKANJA ŽELEZA
Med najpogostejše sodi neustrezna prehrana, okvare transporta železa, ali pa zaradi drugih bolezni, kot so krvavitve v prebavilih ob razjedah, rakavih obolenjih, vnetnih boleznih in stanjih, kot je menstruacija.

POSLEDICE POMANJKANJA ŽELEZA
Simptomi, ki jih občutimo:

• mrazenje,
• sindrom nemirnih nog,
• želja po uživanju neobičajnih snovi,
• mentalna utrujenost,
• razdražljivost,
• nihanja razpoloženja,
• nezmožnost koncentracije.

Simptomi, ki jih vidimo:

• razjede v ustih,
• modrice,
• bleda koža,
• krhki nohti,
• izpadanje las.

Simptomi, ki nas upočasnijo:

• pomanjkanje energije,
• poslabšanje sluha,
• glavoboli,
• dovzetnost za okužbe,
• kratka sapa,
• slabšanje spomina.

ŽIVILA, BOGATA Z ŽELEZOM
Rdeče meso, drobovina (jetrca), ribe in morski sadeži, semena in oreščki, stročnice, polnozrnate žitarice, tofu, zelenolistna zelenjava, suho sadje, temna čokolada, pravi kakav in sladilo melasa so živila, bogata z železom.

UKREP PRI POMANJKANJU
V primerih, ko s hrano ne dobimo dovolj železa ali se to iz črevesja ne absorbira v kri, si lahko pomagamo s prehranskimi dopolnili. Iz dopolnil, ki vsebujejo hemsko železo, se železo lažje absorbira iz črevesja, zato je njihov učinek boljši, stranskih učinkov pa praktično ni, jemljejo se lahko tudi med obroki ali sočasno z drugimi zdravili.

PREHRANSKA DOPOLNILA TER INTERAKCIJA Z DRUGIMI ZDRAVILI
Predpisana zdravila v obliki tablet je zaradi boljše absorpcije treba zaužiti na prazen želodec. Hkrati z železovimi nehemskimi pripravki ne zaužijemo zdravila za zmanjšanje izločanja želodčne kisline (antacidov). Absorpcijo železa iz preparatov zmanjša tudi sočasno zdravljenje z drugimi zdravili, zato se pred nakupom železovih pripravkov posvetujte z zdravnikom/farmacevtom.

PRESEŽEK ŽELEZA
Zaradi izredno učinkovitega mehanizma uravnavanja absorpcije železa v črevesju tudi dolgotrajnejše uživanje povišanih količin železa pri zdravih ljudeh le redko povzroči zastrupitev.

 Vzrok za zastrupitev je največkrat hemokromatoza, dedna presnovna bolezen, pri kateri je moten mehanizem uravnavanja absorpcije železa v črevesju. Možen neposredni vzrok za zastrupitev so lahko tudi dedne anemije.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 5 (2023), 85-87.