Čeprav ne v ožjem ne širšem sorodstvu naša družina v času mojega otroštva ni premogla nobenega Klemena, je bilo to ime mnogokrat izgovorjeno in slišano v naši hiši.
Če sem natančen, ni šlo za katerokoli, ampak prav za tvoje ime, ljubi moj sveti Klemen. Moj oče se je namreč na vso moč trudil, da bi dokazal tezo, da cerkvice posvečene tebi, ki so posejane po naših krajih, označujejo pot, po kateri sta v devetem stoletju sveta brata Ciril in Metod potovala v Rim in s seboj nosila tvoje relikvije.
Zdaj, ko sem sam že “atovih” let, je ata že kar nekaj let v nebeškem kraljestvu, kjer je pri tebi in pri svetih slovanskih apostolih lahko preveril verodostojnost svoje teze, tvoje ime še ni pozabljeno, saj se naša družina že več kot četrt stoletja ponaša s Klemenom – in naj nečaku ob tej priliki zaželim vse najboljše ob godu, ti pa mu kot nebeški patron izprosi obilo žegna.
‘Teza’ o tvojih cerkvicah me kot otroka ni prav nič zanimala, zdaj pa očetu lahko samo pritrdim. Ne le zaradi na zemljevidu logično začrtane poti, ne le zaradi imen in priimkov, ki so izpeljani iz tvojega imena in so med Slovenci posejani še bolj na gosto, kot tvoje cerkve, pač pa predvsem zato, ker v zrelih letih spoznavam, da oče nikoli ni govoril tja v en dan, predvsem pa mi ni nikoli lagal.
Ljubi moj sveti Klemen! “Rimski” nisi zato, ker je po dolgi poti iz Vzhoda na Zahod tvoje telo našlo zadnji počitek v Rimu, temveč ker si bil kot Klemen Prvi, tretji naslednik apostola Petra na sedežu rimskega škofa. Četrti papež, torej.
Pa bo kdo vprašal, kako si se potem znašel tako daleč na Vzhodu.
A táko in takó naivno vprašanje lahko postavi samo kdo, ki se spreneveda in tudi danes trdi, da kristjani nismo preganjani. Res je, da nam, ki po Božji milosti živimo na tem, zaenkrat še, kolikor toliko mirnem koščku sveta, ni tako hudo, da bi se bali in trepetali za življenja, kot se to na žalost dogaja našim sestram in bratom po svetu, čeprav kljub “verski svobodi”, ki smo je bojda deležni, ne moremo več na glas povedati kaj mislimo in kaj verujemo, ne da bi se ne našel kdo, ki bi bil užaljen in nas pošiljal v … srednji vek, če se milo izrazim.
Pa da ne bom zašel v dnevno in vsakdanjo politiko: bil si preganjan in izgnan v mesto Herson na današnjem polotoku Krim. Tam si delal v kamnolomu in skupaj s sotrpini trpel strahotno žejo. V molitvi si prosil Boga za pomoč, in On ti je – kot nekdaj Mojzesu v puščavi – dal vodo iz skale. Potoček je odžejal in spreobrnil mnoge, razjezil pa pogane, ki so te držali v ujetništvu, zato so te z ladjo odpeljali na odprto morje, ti okrog vratu privezali sidro in te vrgli v morje. Kot pripoveduje legenda, je Bog – kot v Mojzesovih časih – razdelil morje, da so verni suhih nog prišli do kraja tvoje utopitve, kjer jih je pričakala marmornata cerkvica, v njej kamnita krsta in ob njej sidro.
Morje se je poslej vsako leto ob obletnici tvoje smrti umaknilo za sedem dni, vse dokler nista prišla Ciril in Metod.
In medtem, ko je tvoja duša že davno počivala v Obljubljeni Večni deželi, je tvoje telo, kot rečeno, potovalo nazaj v Rim, in po poti za seboj ‘puščalo’ cerkvice, kot je bila tista, ki je zrasla na dnu morja.
Ljubi moj sveti Klemen Rimski. Pomagaj nam, da bomo znali krotko in milo sprejemati vsa mala vsakodnevna preganjanja. In da nas ne utopijo sovražni valovi.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in milostno, kot vodo iz skale, izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 99.

Previdno odprem vrata majhne, zatemnjene sobe. Na postelji ob zidu leži moški. Obstanem in z nemirnim, begajočim pogledom iščem znan obraz. Velike vdrte oči strme vame in me vlečejo k sebi s čudno, neustavljivo silo. Dolgo se nisva srečala. Stari župnik iz vasi pod goro. Umira. Pred nekaj tedni so mu zaradi hude, neozdravljive bolezni odrezali obe nogi pod kolenom.
Trudoma premaknem svoji nogi in se približam postelji. Nekaj bi mu moral reči. Sedem na rob ležišča in ga gledam. Kam so šle zdaj vse moje besede? Na obrazu, potnem in belem, vidim, da me je spoznal. Kaj bo rekel on? Vem, da moram dokončati svoje misli, vse svoje vedenje, resnice in dvome. Bil je čudovit duhovnik; za njim je dolgo in bogato življenje. Ljudje so ga spoštovali in imeli radi. Dvigne roko in jo obnemoglo spusti na odejo. V meni vrejo spomini, ki so več kot to. Vsako nedeljo je stal pred cerkvijo med svojimi farani. Kakor oče, ki svetuje svoji družini. Za slehernega je imel veselo in pošteno besedo, nasvet, misel za prihodnost. Kakor nekoč davno, ko je bilo vse drugače kot danes. Ob krstu, poroki ali pogrebu, vselej z nekakšnim posebnim odnosom do lastnosti, ki je temelj naše vere – človeški ponižnosti. Vedno so vsi utihnili in njegove besede so padale globoko v srca nas begajočih, izgubljenih v grabežljivosti in uživaštvu. Nikoli ni imel nikakršnega bogastva: denar mu je bil nujno sredstvo za dosego pomoči drugim. Preživel je zaslišanja in pretepanja. Poslušal je žalitve in poniževanja svojega poklica …
Gledam ga. Tako rad bi slišal njegove besede, njegovo zadnjo željo. Gotovo jo ima. Vsak ima svojo – poslednjo željo. V meni vrejo pekoče misli o naši prihodnosti. Saj res, ko je nad vasico hrumela nevihta poletja, je stekel pod zvonik. Otožno se nasmehnem. Plačeval je študij mlademu fantu, bodočemu duhovniku … Znova se premakne, Bolečina poslednjih minut mu skremži obraz. Hipoma se dvigne. Gleda me. Njegove oči otroško vdano in proseče zro vame. Tedaj zaslišim njegov glas. Izreče svojo zadnjo željo: »Rad bi – pokleknil! …« Osuplo se dvignem. Nima več nog, a rad bi pokleknil, poslednjič v podobi svojega dolgega življenja! Kimam brez besed in vem, da je ponižnost resnica in rešitev naše prihodnosti. On pa globoko vzdihne in – izdihne. Hitro pokleknem k njemu in vzamem njegovo desnico v svojo. Nanjo kapljajo moje vroče solze. Karkoli rečejo, te roke so bile svete, so bile duhovniške. Blagoslavljale so, povzdigovale Kruh in Vino. Samo te roke lahko storijo to in nobene druge! Mi pa pozabljamo, prazni, odtujeni, nehvaležni, brezverni. To se ne bo nikoli spremenilo. Toda življenje nas bo naučilo nove, resnične ponižnosti, ki je prihodnost duhovništva in vere. Globoko v meni je ta resnica, ki je mnogi ne doumejo. So stvari, ki se začenjajo vedno znova, in je resnica, ki je ena sama in neuničljiva in večna, kakor Bog in Človek v večnosti …

STANISLAV. (zgodbe) v: Ognjišče (2011) 11, str. 52-53.

Od leta 1925 je zadnja nedelja cerkvenega (bogoslužnega) leta praznik Kristusa Kralja. Njegovo vesoljno kraljestvo je “kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milostim, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni” (hvalospev).

• Kralju vesoljstva sta posvečeni dve cerkvi v CE škofiji: ž. c. v Hrastniku (1 - CE) in p. c. v Logarski dolini (3) (Solčava). Podružnična cerkev Kristusa Kralja je tudi na Zg. Škofijah (2) (Škofije – KP) in zidana kapela v Zasadih (4) (Križevci/Ljutomeru – MS).

     
1

2                                                                                                            3                                                                    4

M. Čuk., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 98.
 

Na zadnjo nedeljo bogoslužnega ali cerkvenega leta je praznik Kristusa, Kralja vesoljstva. Ta naslov se mi zdi neprimeren za naš čas, kjer vlada demokracija in ni več kraljev, ki so nekdaj predstavljali najvišjo oblast. (Severin)
Ta ugovor so postavljali mnogi že tedaj, ko je bil ta praznik uveden. To je bilo v jubilejnem letu 1925. Papež Pij XI. je za vso katoliško Cerkev uvedel praznik Kristusa Kralja. V svetu, ki je zablodil v temo greha, naj spet jasneje zažari svetli lik Kristusa, Kralja vesoljstva, in njegovega »kraljestva resnice in življenja, kraljestva svetosti in milosti, kraljestva pravičnosti, ljubezni in miru«, kot prosimo v prazničnem hvalospevu. Naslov Kristusa Kralja nima nič opraviti z oblastjo svetnih kraljev. Jezus je v sodnem procesu pred Pilatom dejal: »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (Jn 18,36), vendar je priznal, da je kralj. Cerkev priznava Kristusa za kralja vesoljstva že v svojih prvih veroizpovedih. Praznovanje tega naslova je bilo prvotno postavljeno na zadnjo nedeljo oktobra, po koncilski prenovi koledarja pa je ta praznik zaključek cerkvenega leta. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2010) 11, str. 47

Klemen Rimski je bil tretji naslednik sv. Petra, četrti rimski škof in papež, ki je mlado Cerkev vodil v letih 92–101. Gotovo je osebno poznal apostola Petra in Pavla in se navzel njunega apostolskega duha. Krščansko izročilo 4. stol. je v zgodovinski okvir vpletlo zgodbo o njegovem pregnanstvu na polotok Krim, kjer je bil obsojen na težaško delo v kamnolomu. Sotrpinom je s čudežem pomagal pogasiti hudo žejo, zato so ga pogani utopili v Črnem morju. Njegove relikvije sta leta 860 našla Ciril in Metod, ki sta jih leta 867 skozi naše kraje ponesla v Rim. Tam so jih prenesli v cerkev sv. Klemena, sezidano njemu na čast že v prvi polovici 4. stoletja.

Na Slovenskem je svetniku posvečenih pet cerkva (vse v LJ nadškofiji – domnevno ob poti svetih bratov v Rim): župnijska stoji v Bukovščici nad Selško dolino (1), podružnične pa na Rodinah (2) (Breznica), v Mojstrani (3) (Dovje), v Suhadolah (4) (Komenda) in Tupaličah (5) (Preddvor). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.

Bavarski kralj Henrik II. je bil bogaboječ vladar, toda zaradi vladarskih dolžnosti ni mogel živeti tako bogoljubno, kot bi rad. Nekega dne je potrkal na vrata samostana in prosil opata, naj ga sprejme, ker bi večer svojega življenja rad preživel kot menih. »Veličanstvo,« mu je rekel opat, »ali se zavedate, da menih naredi obljubo pokorščine? To bo pa za vas težko, ker ste kot kralj ukazovali.«
»Vem,« je odgovoril Henrik, »toda zares vam hočem biti pokoren kot Kristusovemu glasu.«
»Torej poslušajte moj ukaz,« je dejal opat. »Vrnite se na prestol ter zvesto služite Bogu tam, kamor vas je postavil.«
Kralj Henrik se je vrnil na prestol in do smrti modro vladal ter tako dosegel svetniško čast.

Bog je vsakega od nas postavil na mesto, kjer ve, da smo potrebni.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2019), 61.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 92.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko si v pripravi na spoved sprašujem vest, se ne morem spomniti vseh svojih grehov, zato se jih tudi ne spovem. Zanima me, ali so mi odpuščeni tudi tisti grehi, ki se jih nisem spovedala? (Sonja)
Kristus je svoji Cerkvi podaril sedem zakramentov, med katerimi sta zakrament pokore in bolniškega maziljenja - zakramenta ozdravljanja naše slabotne človeške narave. Zakrament pokore je zakrament sprave, odpuščanja, spreobrnjenja. Najpomembnejše dejanje spovedanca je iskreno obžalovanje grehov in volja po spreobrnjenju. Če je v našem srcu to dvoje, so nam pri spovedi odpuščeni tudi tisti mali grehi, ki jih v svoji izpovedi nismo našteli. Katekizem katoliške Cerkve nas poučuje: »Spovedati se je treba vseh še ne spovedanih velikih grehov, katerih se človek spomni po skrbnem spraševanju vesti. Spoved velikih grehov je edina redna pot , da dosežemo odpuščanje.« Na vprašanje, kdaj smo se dolžni spovedati velikih grehov, Katekizem odgovarja: »Vsak vernik, ki je prišel v leta razločevanja, se je dolžan spovedati svojih velikih grehov vsaj enkrat v letu, in prav gotovo pred prejemom svetega obhajila.« (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2010) 11, str. 47

Mesec november je nekako ‘posvečen’ spominu naših rajnih. Ko smo v mislih in molitvi z njimi, več razmišljamo o ‘poslednjih rečeh’. To so: smrt, sodba, pekel, nebesa. Cerkev uči, da bomo ‘sojeni po vesti’. Kaj to pomeni? (Branko)

Vest je tisti notranji glas, ki nam veli, da delamo dobro in se hudega varujemo. Ta glas je prisoten v ‘srcu’ vsakega človeka; filozofi mu pravijo ‘moralni imperativ’. Kristjani verujemo, da je ta glas naši duši dal Bog, da bi se njegovih zapovedi zavedali in jih uresničevali. V naši duši se vest oglaša tako, da nam pred dejanjem pove, kaj moramo storiti ali opustiti, po dejanju pa nas hvali ali graja. Vest vselej prav pove, da moramo dobro delati in se hudega varovati – zmoti pa se včasih v presojanju, kaj je dobro in kaj je hudo, zato je potrebno vest pravilno oblikovati. Katekizem katoliške Cerkve (kompendij 374) nas poučuje: »Pravilna in resnicoljubna vest se oblikuje z vzgojo, z usvajanjem božje besede in z naukom Cerkve. Podpirajo jo darovi Svetega Duha in ji pomagajo nasveti modrih oseb. Za vzgojo vesti zelo koristi molitev in spraševanje vesti.« Če dosledno poslušamo tako oblikovan glas vesti, ravnamo v skladu z božjo voljo, in Bog nas bo sodil po naši zvestobi njegovemu glasu v naši duši. (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 49.