Ker se srečujem se s pravoslavnimi verniki, me zanima, kakšna je razlika med našo katoliško in pravoslavno veroizpovedjo (vsebino vere). Ali drži, da je vsebina vere popolnoma enaka in da le za teologe obstajajo razlike? Ali je možno, da je spor teologov, ki bi radi razložili Sveto Trojico, katere pa tako in tako ne morejo razložiti, vzrok za razkol in to dvojnost (ali še kaj več) v Cerkvi?
Poleg tega imajo pravoslavni dvojno evharistijo, redno in potem po maši dobijo blagoslovljen kruh tisti, kateri ne smejo sprejeti evharistije. Ali ne bi bilo tudi v naši Cerkvi potrebno urediti kaj takega za tiste, ki zaradi različnih zadržkov ne smejo prejemati obhajila? Zakaj oseba pravoslavne vere ne sme k obhajilu pri maši v katoliški Cerkvi?
Jaro
Prav imate, da gre samo za problem razlage Svete Trojice. Vprašanje izhajanja Svetega Duha iz Očeta ‘in Sina’ (Filioque) je bilo eno izmed nenehnih kontroverz med Grki in Latinci, med vzhodno in zahodno Cerkvijo, dolga stoletja. Tako imenovana nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki so jo prvič razglasili leta 381 na carigrajskem koncilu, je vsebovala besede “(verujem) v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja, ki izhaja iz Očeta”. V tej obliki so veroizpoved tako v Rimu kot Carigradu uporabljali več kot petsto let. Vendar so v Španiji vsaj od srede 6. stoletja zaradi krivoverskega arijanstva, ki je zanikalo enakost Očeta in Sina (prve in druge Božje osebe), dodajali ‘in Sina’. Ta izraz je z drugimi navadami prišel tudi v Galijo. Vendar je vzhodna Cerkev imela obrazec veroizpovedi iz leta 381 za nedotakljiv in jo je motilo spreminjanje ponekod na Zahodu, kar je sicer papež dovolil, čeprav v samem Rimu tega niso dodajali. Do večjega spora pa je prišlo, ker je Karel Velik (+ 814), ki se je prepiral z vzhodno cesarico Ireno, naročil svojim teologom, naj Grkom očitajo zmote, kjerkoli le morejo. Karel Veliki je prosil papeža Leona III. naj ukaže, da izraz ‘in Sina’ sprejmejo v ‘rimsko’ veroizpoved, kar je pa papež odklonil. V Rimu so izraz ‘in Sina’ prevzeli šele v 11. stoletju. Vzhodni kristjani pa tega dodatka nikoli niso sprejeli in so ga imeli za krivoverskega.

Zadnje tri dni je pri učnih urah končno zadihalo bolj sproščeno, skoraj počitniško vzdušje. Učni načrt je bil izpolnjen in ocene zaključene, le Topek je oznanil, da bo tu in tam še koga vprašal, tudi tiste, ki imajo eno negativno oceno več.
Preplavilo me je divje, noro upanje: tudi Simon se bo morda še lahko srečno izvlekel. Samo da bi izdelal... Skoraj nemogoče je, že zdavnaj prepozno, pa vendar... Kaj pa, če le...
V odmoru se je k meni prismejala Tejka iz sosednjega oddelka: »Fiziko in matematiko, oboje bom imela zaključeno dve! Ne veš, kako sem si oddahnila!« je vsa žarela zaradi očitnega olajšanja.
»Krasno!« sem se razveselila njenega uspeha. Ves najin trud, ko sva nešteto ur in dni presedeli skupaj pri učenju, ni bil zaman. »In kako je z drugimi, s tistimi, ki so tudi še viseli med pozitivnim in negativnim?«
»Kjer se je le dalo kaj pomagati, tiste je danes še enkrat vprašal. Vsi trije so se oddahnili, ker jim je obljubil dvojke.«
Nisem bila zadovoljna. Rada bi izvedela več, pa je nisem mogla vprašati. Tejka me je tudi tokrat razumela brez vprašanj.
»Mojca, veš... Pri Simonu ni mogoče nič več spremeniti, ne pri matematiki in niti pri fiziki,« mi je tiho zaupala. »Imel bo kar dve batini.«
»Torej je žal res... Ubogi revež, resnično ne bi marala biti v njegovi koži. Pa mi je pred kratkim Tončka omenila, da bo verjetno vsaj pri matematiki zvozil z dvojko.«
»Ja, verjetno bi, če zadnjič ne bi dobil tistega cveka, ali če bi sedaj oboje, šolsko in kontrolno, pisal vsaj dve. Verjetno bi ga Topek danes spet vprašal,« je razmišljala Tejka.
V meni se je še povečal vztrajno glodajoči občutek krivde. Če je bilo res tako, kot je pripovedovala prijateljica, potem bi mu v minulih tednih morda prav jaz lahko pomagala splezati iz pogubnega brezna, če bi le znala premagati svoj vase zagledani ponos, trmo in domišljavo sebičnost!
Če bi šolsko in kontrolko pisal vsaj dve... Pa ni, ker JAZ nisem ničesar storila za to! Vendar bi lahko, vsaj poskusila bi lahko, je moja vest postajala iz trenutka v trenutek bolj glasna. Toda kaj, ko se mi je kot dekletu zdelo nemogoče in neprimerno, da bi ponujala pomoč fantu, še posebno temu, ki zame ni samo navaden fant. Zdaj pa namesto dragocenega zadovoljstva že nekaj časa vso svojo neodločnost drago plačujem s solzami in s težkim občutkom krivde. Žal mi je, tako zelo žal, pa ne morem ničesar spremeniti... Zdaj nič več...
Matura je zame minila tako, kot sem zaradi težav z očmi pričakovala in zmogla - s prigarano zlato sredino.
Nobenega razloga za žalost in obup več ni bilo, pa vendar sem se na dan razdelitve spričeval po kosilu zavlekla v svojo sobo z obteženo, zlomljeno dušo in zdrsnila na posteljo.
Moje misli so blodile okoli Simona in okoli težko sprejemljivega dejstva, da njega šele čaka vse, kar sem sama že preživela, in še dosti več, česar si sploh nisem mogla predstavljati. Strah, solze in sočutje so bili močnejši od mene. Jokala sem, ker je bil tako grozno nesrečen, pa tudi zato, ker je bilo že zdavnaj prepozno, da bi karkoli koristnega storila zanj. Na poti do sreče mu nisem mogla čisto nič več pomagati. Vse možnosti sem že zapravila, vse pokvarila.
Le enega samega dragocenega spoznanja sem se na dnu bridkosti oklenila z vsemi močmi, z vso neomajno vero, zaupanjem in z vso svojo voljo: vsak dan bom zmolila vsaj en del rožnega venca zanj, za njegovo srečo in uspeh na ponovnem popravnem izpitu pa tudi na maturi. To bo pomagalo. Zagotovo!
Z iskreno molitvijo sem ga izročala v božje roke. To je bila edina stvar, ki mi je nihče na svetu ni mogel preprečiti in za katero sem vedela samo jaz ter moj in njegov Bog. Verjela sem, da mu bo avgusta uspelo. Tudi žalost in bolečina zaradi njegovega trenutnega poraza sta še vedno ostajali neločljivi del moje notranjosti, vendar sta vera in zaupanje vzhajala kot kruh. Za prežečo brezizhodnost je v mojih mislih zmanjkovalo prostora.
Vsak dan sem z vedno večjo vero in zaupanjem molila za Simona, še posebej pa za vso potrebno pomoč, voljo in uspeh pri vsem, kar je bilo pred njim. Nenehno sem se s svojimi prošnjami obračala na Boga - pri delu v hlevu ali v kuhinji, zjutraj in zvečer, kadarkoli, ko je le mogoče izkoristiti nekaj trenutkov tišine. Nikoli ni bilo pretežko, ko sem z nitkami ljubezni pletla vedno bolj trdno kito zaupanja v božjo pomoč.
Molila sem tudi zase in za izpolnitev svojih sanj, vendar sem ob tem vedno dodajala: »Če je mogoče, če je taka tvoja volja, naj se nekoč izpolnijo moje želje, čeprav bi v resnici rada samo to, da se zgodi tako, kot si želim jaz... Pa vendar le ti veš, kako mora biti...«
Jokala sem od sreče, da je Simon uspel na popravnem izpitu pa tudi na maturi.
Tistega dne je radost mojega srca zaigrala na najčistejše strune hvaležnosti. Niti takrat, ko sem držala v rokah svoje maturitetno spričevalo, moj svet ni bil tako bleščeč.
Neuničljiva sreča je vzbrstela iz spoznanja, da sem v svoji vase zagledanosti naredila nešteto napak, toda Gospod je uslišal moje molitve.
Majda Slavinec, zgodbe, v: Ognjišče (2007) 06, str. 52.

Ob blagoslovu župnijske kapele v enem od poletnih mesecev, so se me dotaknile besede, “razmišljajmo bolj po Božje in ne toliko po človeško”, katere nam je v srce položil jezuitski pater, ki velja za izredno globoko mislečega človeka.
Človeškega razmišljanja se poslužujemo prav vsi, tako tudi funkcioniramo v življenju, navsezadnje smo tako in tako samo ljudje. Če začnemo razmišljati po Božje, pa postane naše razmišljanje vse bolj obširno, kar je v popolnem nasprotju s človeškim razmišljanjem, ki je naravnano zelo na ozko. Pri človeškem razmišljanju razumem, da gre zgolj za uresničevanje lastnih želja, doseganje ciljev, skrb za rutinske in življenjske potrebe, predvsem na materialni ravni. Včasih me kar žalosti, da ljudje tako ozko razmišljajo ter svoje življenje vse bolj želijo osmisliti z bogatenjem materialne ravni. Življenjsko spoznanje, da smisel življenja ni le v materialnem smislu, temveč v predajanju Božji volji in v Božjem razmišljanju, ni dano doumeti vsakemu človeku. Božje razmišljanje nam daje neskončno širino. Daje nam moč.
Pa se res poslužujemo Božjega razmišljanja tudi takrat, ko nam je hudo, ko se v naša življenja prikradejo razne preizkušnje? Prav v težkih preizkušnjah, ki nam jih pošilja Bog, pogosto klonemo in ne razmišljamo po Božje. Takrat se pokaže naše ozko človeško razmišljanje, še huje, Boga krivimo za nastale težave. Veliko lažje nam je po Božje razmišljati, ko nam je lepo, ko smo veseli, ko nam vse teče gladko. Spoznanje, da ni vedno enostavno razmišljati po Božje, je pa pomembno, da si osebno prizadevamo v to smer razmišljanja. Pri tem si neizmerno veliko lahko pomagamo z osebno molitvijo, s skupno molitvijo z zakoncem, z branjem hvalnic/večernic, z rednim udeleževanjem pri svetih mašah, z izpraševanjem vesti ...
Vrhunec dosedanjega mojega razmišljanja po Božje, pa je spoznanje, da vse težave in probleme rešujmo z Božjo voljo. Čeprav nam je včasih tako zelo hudo, da smo popolnoma na tleh, je najbolje vse prepustiti delovanju Božje volje. Če to ni Božje razmišljanje?
Gabrijela

Ker v pismu ni direktnega vprašanja, ampak bolj razmišljanje na temo ‘Božjega’ in “človeškega” razmišljanja, še malo skupaj nadaljujmo to razmišljanje. Vedno je pomembno poznati celoten kontekst nekega pojma, ki ga kdo uporabi, saj so pojmi velikokrat dvoumni ali pa lahko imajo še več pomenov. Z omenjenima pojmoma je gotovo tako. ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek. In človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog. Ko poskušamo poglobiti dojemanje človekove sposobnosti razmišljanja, nam svetopisemsko razodetje in nato teološka razglabljanja razkrijejo, da je Bog človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a takoj po stvarjenju je Bog človeka postavil v ‘rajsko stanje’ dodatne milosti, ki je vse njegove sposobnosti še oplemenitilo. Zato je bilo njegovo razmišljanje v raju še posebej prodorno in razsvetljeno. A to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je z drugimi darovi z grehom izgubil, kar pomeni izgon iz raja. Še več, iz besedil lahko zaznamo, da ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju. Tako govorimo od padca v greh naprej o zatemnjenem razumu in o oslabljeni volji, ki je nagnjena k slabemu. Tako smo spoznali že dve vrsti ‘človeškega’ razmišljanja: rajsko in po padcu v greh. In tega slednjega smo po deležnosti na izvirnem grehu in njegovih posledicah deležni vsi. A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. In kadar nam uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da človek razmišlja ‘po božje’. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’. In verjetno je tudi to eden izmed razlogov Božjega učlovečenja, da je tako ‘Božje’ prišlo do človeka na človeški način in postalo tako človeku dosegljivo. Zato je mogel Pavel zapisati, da v Kristusu “telesno biva vsa polnost božanstva” (Kol 2,9). Ker pa so posledice greha še naprej dejavne, tak način razmišljanja ni enostaven in se je potrebno zanj nenehno očiščevati s pomočjo branja in premišljevanja Božje besede, z molitvijo, z obhajanjem zakramentov in prebiranjem verskih besedil, ki razlagajo izkušnjo in nauk Cerkve. Zlasti primeri svetniških življenj nam lahko pri tem veliko pomagajo. Sicer lahko ponovno drsimo v ‘posvetno’ razmišljanje, ki ga največkrat razumemo kot nasprotnega prej omenjenemu, in je egoistično usmerjeno. Zato Pavel spodbuja Rimljane in seveda nas: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno,« (12,1-2).
Glede težkih trenutkov v življenju pa poznamo različne reakcije. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.
Glede ravnanja po ‘Božji volji’ pa bi opozoril samo na nevarnost, da si jo lahko tudi preveč po ‘človeško’ predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo voljo ali voljo kakšne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno razločevanje duhov, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 6, str 39-40.

Neki človek, ki je izstopil iz Cerkve, je dejal škofu: »Bil bi hinavec, če bi še hodil v cerkev.« Škof mu je odgovoril: »Kar pridi. Vedno se najde prostor še za enega.«

Človek ni samotar, ampak družabno bitje. Tudi Bogu se bližamo v skupnosti, v Cerkvi. Opazuj divje gosi v letu. Videl boš, da letijo v čudovitem redu. Izkušnje so jih izučile, da je težko leteti na dolge razdalje. Lažje jih premagujejo, če letijo v skupini. Tudi mi bomo bolj napredovali v veri, če bomo povezani z drugimi.

Od gosjega letenja se lahko naučimo marsikaj koristnega. Najprej o vodenju: ko se gos na čelu jate v obliki črke V utrudi zaradi močnih vetrov, se umakne in na njeno mesto stopi druga gos ter vodi jato. Kako uspešnejše bi bilo delo naših župnij in drugih skupnosti, če bi vsak njen član sprejel svoj del odgovornosti in se ne bi izgovarjal na druge. Kristus nas kliče in želi, da mu vsak pomaga po svojih močeh.

Gosi nas lahko naučijo še nečesa drugega. Med seboj se spodbujajo: ko letijo v jatah, namreč gagajo. To je še posebej pomembno v nevihtah, da se slabotnejše ne izgubijo. Spodbude so zelo dragocene. Ameriški pisatelj Mark Twain je dejal: »Spodbuda je kisik za dušo.« Pomislimo, koga bomo danes pohvalili in s tem spodbudili? Twain je priznal, da lahko od ene same pohvale živi cel mesec. Kdo bo lahko danes živel od tvoje pohvale?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 42.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 92.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pravkar se na dvorišču šole čez cesto poslavljajo od devetošolcev, teh široko brstečih mladcev, ki stopajo na prste, da bi pogledali čez plot v nekaj novega, tako zelo primernega temu, kar živijo, mladosti, polni življenja in pomladi. Medtem zobljem črne češnje, sladke kot med, in tuhtam, kakšen čas je tole, čas neke prve dozorelosti, takole je to v naravi, ki se je razbohotila v življenju, čas, ki je vedno čas sladkosti in grenkobe obenem, slovesa in novega začetka, trenutek najdaljšega dne v letu, ko se vse spet prevesi v neko drugo smer in krenemo proti zimi, čeprav še nihče ne misli nanjo. Tako odraščamo, v teh drobnih preokretih, v takihle trenutkih, ki nekim mladim ljudem, ki ravno začenjajo prav okušati, kaj je to življenje, dopovedujejo, da je treba, da je dobro nekoč dozoreti, nekaj, kar smo počeli, dokončati, da je dobro in prav nekega dne odrasti. In stopiti po svoje.
Bil bi čas, da odrastemo. Malo je odraslih ljudi, tako veliko je še nagajanja med nami, potuhnjenosti in revanšizma, kakor ti meni, tako jaz tebi, izkoriščanja položaja, da bi pokazali svojo moč, odločitev, ki so jih rodila čustva in ne premislek, ah, saj se tudi sam kar prevečkrat zalotim v svoji otročjosti, ko s svojo trmo želim za vsako ceno do svojega, tako težko je biti odrasel človek, tako težko. Zdi se nam, da bomo z odraslostjo nekaj izgubili, menda tisto toplo varnost, ki smo je bili vajeni kot otroci, še kar naprej hrepenimo po nekom, na katerega bi se zanašali, na katerega bi obesili svojo odgovornost in še naprej živeli brez skrbi in brez posledic svojih dejanj, receptov si želimo, radi imamo nasvete in natančna navodila, kar spomnite se, kako je bilo med epidemijo, nihče ni hotel ravnati po zdravi pameti, da ga ne bi doletela kakšna tožba.
Varnost, ljubimo jo, ker smo radi brez bremen na svojem hrbtu. Toda življenje prinaša bremena, ki jih je treba nesti, ne vem, zakaj, vem le, da jih je treba, in odraslost človeka je ravno v tem, da nosi tisto, za kar so mu bila dana močna pleča, tisto, kar mu je namenjeno, ukrojeno je za njegova ramena. Odraslo je vedeti, da lahko nosim, da imam to moč, in verjeti, da je to dobro in smiselno, tudi če tega še ne razumem. Odraslo je nehati sanjati o nekem drugem svetu in živeti v tem, v katerem sem, pa čeprav ni ravno tak, kot sem si ga želel, ko sem za njim kot otrok oprezal čez plot, odraslo je živeti življenje, kakršno je, tudi in predvsem ko je táko zaradi tvojih napak in napak ljudi, s katerimi si živel.
Preden mi je umrla teta, je zdravnica njenim najbližjim, ki so v dolgi bolezni skrbeli zanjo, rekla, da počasi zori – in da skupaj z njo zorijo tudi oni, ki so okrog nje, oni, ki lahko samo še v nemoči nudijo svojo bližino. Kot češnje je dozorela v maju, tako sem nekoliko bolj z njeno smrtjo in trpljenjem dozorel tudi sam, da zraseš, je treba veliko smrti. In vsaka smrt je ravno pravšnja za to.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 7 (2022), 3.

Danes je zelo moderno vse, kar prihaja z Vzhoda (verstva, verske prakse, reinkarnacija, joga, borilne veščine …). Veliko slišimo tudi o pozitivni energiji, mineralih, kristalih in zunajzemeljskih bitjih. Poleg tega so zelo moderni tudi astrologija, spiritizem, vegetarijanstvo, fanatična zagretost za ekologijo, razni kulti. Sprašujem se, ali ni to zelo nevarno za naše krščanstvo? Vem namreč, da ima vse našteto lahko tudi pozitiven vpliv na naše življenje, pomešan in pripravljen z verskimi recepti pa je verjetno ta zvarek škodljiv. Mislim, da nekaj podobnega trdi new age. Morda se motim, toda zdi se mi, da je največja nevarnost tega gibanja prav verski sinkretizem – mešanica ver, ki se zapakira v neko na zunaj prijetno podobo (ekološko, joga, vegetarijanstvo, zdravilstvo …) Toda poglejte: po tej logiki bi veljalo, da so vse vere enake. Če so vse vere enake, ali so res vse resnice enake? Torej lahko ni tudi nobene resnice?
Danes veliko govorijo o new ageu, vendar pa nikjer ne najdem dovolj tehtne zavrnitve tega pojava, glede katerega sem prepričan, da je največje zlo današnjega časa. Vem, da ste pri Ognjišču pred letom 2000 izdali tudi knjigo New age in krščanstvo, vendar pa se je ta pojav v zadnjem desetletju še zaostril in med nami je vedno več ‘volkov v ovčjih oblačilih’ (»Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi« – Mt 7,15). Polna usta imajo miru, medsebojnega sodelovanja, solidarnosti, pozitivne energije … in tako zavajajo predvsem mlade, ki niti ne slutijo, kdaj jim padejo v kremplje. Zdi se mi, da je prav new age, hrepenenje po modernosti za vsako ceno, glavni razlog za širjenje praznoverja in magije. Mladi se danes hitro navdušijo za razne predmete, ki jim prinašajo srečo, za kristale, ki imajo čudežno moč in morejo vplivati na njihovo življenje, to naj bi jim rešilo življenjske probleme, v resnici pa je to ezoterična past. Prav tako new age zelo poudarja pomoč angelov, posladkanih bitij, ki naj bi vplivala na človekovo življenje, zato so tudi angeli v zadnjem času zelo popularni … Mislim, da o angelih naša vera uči drugače – morda lahko o tem kaj napišete.
Kaj mislite o problemu new agea? Meni se zdi zelo pereč. Ali bi mi lahko kaj napisali in me vsaj nekoliko pomirili?
Albin
Človek je po naravi religiozno bitje, kar pomeni, da po svojem bistvu hrepeni po Bogu in se tako dolgo njegovo srce ne umiri, dokler ne počiva v Gospodu, tj. dokler se osebno ne sreča z Bogom, pravi veliki mislec sv. Avguštin. Pravoslavni teolog Aleksander Schmemann človeka definira najprej kot ‘homo adoransa’, kot bitje, ki je po svoji naravi častilec, molivec in duhovnik in ne samo ‘homo faber’, ‘homo economicus’, ‘homo turisticus’ itd (človek, ki dela, ki je gospodar, ki potuje …). Iz tega lahko sklepamo, da na svetu ni človeka, ki se ne bi nikoli vpraševal o bivanju Boga in ga, ali pa njegovo nadomestilo, na neki način častil. Človek se je zato od pradavnine zatekal k božanstvom, o čemer se lahko poučimo v različnih znanstvenih knjigah o verstvih.
Ob naravnih verstvih, ki so sad človekovega iskanja in odkrivanja smisla življenja in Boga, pa poznamo tudi razodeto verstvo, kjer ne gre toliko za človekov napor, temveč za božji ljubeči sestop k človeku, ki je ustvarjen po božji podobi in sličnosti. Bog se je pred nekaj manj kot štiri tisoč leti razodel Abrahamu, ki ga imamo za praočeta judov in kristjanov. Judovskemu ljudstvu, s katerim je Bog sklenil zavezo, je bil zaradi človeške grešnosti obljubljeni odrešenik. Pred dva tisoč leti se je Bog v najprimernejšem zgodovinskem trenutku človeške zgodovine učlovečil v Jezusu Kristusu, ki nam je razodel Boga kot ljubezen, odpuščanje, sočutje in dobroto. Od takrat lahko govorimo o dveh zgodovinah, o zgodovini, ki jo opisujejo zgodovinske knjige (vojne, ekonomija, znanost, politika itd.), in o zgodovini odrešenja, ki pomeni Božji milostni poseg v človeška srca, ki je po Kristusu namenjen vsem ljudem in vsemu človeštvu. Kristusa kot Božjega Sina danes sprejema skoraj dve milijardi kristjanov različnih krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti.
Po mojem globokem prepričanju krščanstvo ne samo da najbolj celovito odgovarja na človekova temeljna vprašanja: od kod prihajam, čemu živim in kam sem namenjen, temveč mu po Kristusu pomaga, da lahko na vsa tri vprašanja v luči razodetja odgovarja tistim, ki ga sprašujejo o razlogih njegove vere. Zato odgovarjam, da niso vsa verstva enaka.
In kako je z new ageom? New age izraža razočaranje današnjega človeka nad včerajšnjim optimizmom zaradi precenjevanja znanstvenega napredka, potrošništva, itd., kar človeka ni osrečilo in pomeni vračanje k arhaičnosti, astrologiji, okultizmu, ezoteriki, ideološkemu vegetarijanstvu, parapsihologiji in nekaterim prvinam vzhodne duhovnosti. New age kljub temu, da v globini pomeni človekov krik po Bogu, človeka za dalj časa ne more osrečiti, ker si ustvarja božanstvo po svoji človeški podobi s pomočjo številnih astroloških, okultističnih, ezoteričnih, parapsiholoških in drugih prvin. Srečen je lahko samo tisti, ki se odloči za ljubezen z veliko in malo začetnico, za ljubezen do Boga in bližnjega. New age je namreč ves prežet z narcizmom: saj sem pogosto pomemben samo jaz: ‘jaz se iščem’, “jaz se ukvarjam z jogo”, “jaz se samouresničujem”, “jaz iščem srečo za sebe”, “jaz se z določenimi tehnikami samoodrešujem”, če ne uspem, pa se tolažim še z reinkarnacijo. Novodobsko (new age) strastno iskanje ‘instant’ sreče je dejansko prevara: saj čim bolj tečem, da bi srečo ujel, tem bolj mi se sreča izmika. Tistemu, ki drugega zastonjsko in brezpogojno ljubi, in tistemu, ki je pošten, pravičen, sočuten in solidaren, pa je sreča podarjena. New age sicer pomeni v jedru iskanje Boga, toda na nepravi in samoodrešenjski način, ki prej ali slej prinese razočaranje. To vedo povedati tisti, ki so se po negativni izkušnji v new ageu radostni vrnili v krščanstvo ali so se z njim prvič srečali.
Krščanstvo je optimistično verstvo, saj je božji Sin tako ljubil svet, da je za nas daroval svoje življenje na križu. Oče pa je bil tako vesel Sinove zastonjske in brezpogojne ljubezni do človeštva, da ga je na velikonočno jutro obudil od mrtvih, in s tem nakazal tudi našo prihodnost. Vstali Kristus pa, kot je rad poudarjal Roger Schutz, ustanovitelj taizéjske skupnosti, dobrohotno in ljubeče spremlja vsakega človeka, najsi se tega zaveda ali ne, na njegovi življenjski poti. Velikonočni optimizem, ki je sad Jezusove ljubeče kalvarijske daritve na križu, je odsoten tako v new ageu kot v drugih verstvih in prav v tem se krščanstvo razlikuje od drugih verstev in od new agea.

ŠKAFAR, Vinko. (pisma) Ognjišče (2013) 4, str. 54

Včasih nam bo koristilo, če bomo vzeli v roke kakšno otroško knjigo, marsikaj se bomo lahko naučili iz nje. Morda tudi kaj takega, kar nam bo pomagalo spremeniti naše življenje. Za vzorec samo ena od takih zgodb.
Dedek in babica sta v trgovini iskala primerno darilo za rojstni dan svoje vnukinje. Stara mama je nenadoma zagledala prelepo skodelico.
»Poglej, kako ljubka skodelica!« je navdušeno dejala možu. Ta jo je vzel v roke in si jo pobliže ogledal: »Pa res. Zelo je lepa, ena najlepših, kar sem jih kdaj videl.«
In v tistem trenutku se je zgodilo nekaj neverjetnega – nekaj, kar se lahko zgodi samo v otroških knjigah. Skodelica je dejala starim staršem:
»Hvala za pohvalo. Vendar vedita, da nisem bila vedno tako lepa.«
Namesto, da bi bila zakonca presenečena, da skodelica lahko govori, sta jo samo vprašala: »Kaj misliš s tem, da nisi bila vedno tako lepa?«
»Pravzaprav,« je odgovorila skodelica, »sem bila le glinena kepa. Dokler me nekega dne ni nekdo vzel v umazane in mokre roke in me postavil na lončarsko kolo. Potem je začel kolo vse hitreje vrteti. Dobila sem tako vrtoglavico, da nisem mogla stati. 'Nehajte, nehajte!' sem prosila.
'Ne še,' se je glasil odgovor.
Končno je ustavil kolo. A kaj pomaga, saj me je čakala še hujša preizkušnja: dal me je v peč. Vse bolj vroče je bilo, dokler ni postalo tako vroče, da nisem več mogla zdržati. Spet sem začela prositi: 'Nehajte! Nehajte!'
In spet sem slišala odgovor: 'Ne še!'
Ko sem že pomislila, da bom zgorela, me je lončar vzel iz peči. Nato me je vzela v roke neka gospa in začela risati po meni. Barve, s katerimi je risala, so neznansko smrdele.
'Nehajte, nehajte!' sem prosila. Drobna gospa pa je samo neprizadeto odgovorila: 'Ne še!'
Srečna sem bila, ko je nehala, a kaj, ko me je druga žena ponovno položila v peč. Tokrat je bilo še bolj vroče kot prejšnjikrat. In jaz sem spet prosila: 'Nehajte, nehajte!'
In žena je tudi to pot odvrnila: 'Ne še!'
Po končanem žganju v peči, me je položila na ledeno podlago. Uf, kako me je streslo! Ko sem bila popolnoma ohlajena, me je mladenič položil v škatlo. Bilo mi je zelo tesno, saj je name zložil še druge skodelice. Končno me je prijazna gospa položila na to polico tik pred ogledalo.
Ko sem se pogledala vanj, sem se sama sebi začudila. Nisem mogla verjeti svojim očem. Nisem bila več grda, mokra in umazana.  Bila sem lepa, suha in čista, sijoča. Kako sem bila vesela!
Takrat sem spoznala, da je bilo vredno vse prejšnje trpljenje. Brez njega bi bila še sedaj grda in umazana. Šele takrat je vsa bolečina dobila smisel in videla sem njen pravi pomen. Bolečina je minila, toda lepota, ki jo je ta rodila, je ostala.«

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 8-9.

Profesor, teolog in svetniški kandidat Anton Strle je bil znan kot zelo duhoven človek in velik asket ter pokončen tudi v najhujših življenjskih preizkušnjah. Z apostolom Pavlom je ponavljal: »Naša sedanja lahka stiska - ki pa je včasih še tako bridka - nam pripravlja čez vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4,17).
Ne samo, da si z našo sedanjo stisko pripravljamo čez vso mero veliko večno bogastvo slave. Vsaka stiska ali trpljenje rodita v nas novo izkušnjo. Podobni smo športnikom: večji zalet ko vzamemo, dlje skočimo. Tudi tu velja zakon vzgona: bolj ko nas življenje potlači v trpljenju, više se dvignemo. Žrtev in odpoved rodita pravo življenje.
»Nič vrednega se v življenju ne more narediti brez križa,« je zapisal blaženi Ivan Merz. Jezus pa je v Janezovem evangeliju to misel izredno slikovito izrazil: »Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Bojim se imeti opravka s človekom, ki ni nikoli trpel in ni šel skozi nobeno večjo preizkušnjo. Manjka mu bistvena izkušnja, da bi lahko razumel sočloveka.
Kristjanu je na poti trpljenja vzornik Kristus, ki je šel skozi trpljenje v vstajenje in nam tako prinesel odrešenje. Tudi naše trpljenje, če ga združujemo s Kristusovim, lahko postane odrešujoče. Ker je Kristus sam šel skozi trpljenje, ima sočutje z našo bolečino in nam stoji ob strani v težkih trenutkih našega življenja.

Nič vrednega se v življenju ne more narediti brez križa. (bl. Ivan Merz)

Resnično, resnično povem vam: Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče. (Jn 12,24-26)

Vsaka stiska ali trpljenje rodita v nas novo izkušnjo. Podobni smo atletom: večji zalet ko vzamemo, dlje skočimo.

Bolj ko nas življenje potlači v trpljenju, više se dvignemo. Žrtev in odpoved rodita pravo življenje.

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 2, str. 36-37.

Komu naj verjamem, Bog? Kdo mi bo povedal resnico? Kdo mi bo odgovoril po resnici?
Lažejo si sosedje o meji ... lažejo branjevke na trgu o svoji zelenjavi ... lažejo časopisi o tem, kar se godi ... lažejo za govorniškimi pulti ... Še celo s prižnice sem slišal laganje ...
Lažejo lopovi o svojem poštenju ... lažejo tatovi o svojem imetju, politiki o svojem početju ... lažejo krivoprisežniki na sodiščih ... laže kmet o svojem pridelku, delavec o izdelku ...

Komu naj verjamem, Bog?
Lažejo zdravniki ... lažejo matematiki – o ne, ni bila le napaka! Ni naključje! Le laž!
Pesniki pišejo lažnive besede ... igralci lažejo – to se ve ... in podobe, ki jih postavlja predme umetnik so laž ... in megla ...
Laže mož ženi, žena možu, otroci staršem ... Laže ves svet!
Pa komu mar svet!
Lažem jaz sam ... In lažem sam sebi ... in Tebi ...

Komu naj verjamem, Bog? Kdo mi bo povedal resnico? Kdo mi bo odgovoril po resnici?
Kdo, če ne Ti ..., ki si bil zato rojen in si zato prišel na svet, da bi pričeval za resnico!
Kdo, če ne Ti ..., po katerem je prišla milost in resnica!
Kdo, če ne Ti ..., ki si Resnica sama! In Pot, seveda ... in Življenje!
Ti ne govoriš o resnici ... Ti si Resnica! In Pot, seveda ... in Življenje!

Komu naj verjamem, Bog?
Komu, če ne tebi, ki obljubljaš, da me bo resnica osvobodila!
A cena svobode je spoznanje resnice ...
In resnico lahko spoznam, praviš, če ostanem v Tvoji besedi ... le tako sem lahko tvoj resničen učenec.
To je vsa resnica!
V tem je vsa Resnica! In Pot, seveda ... in Življenje!
In če bom živel iz resnice in za resnico ..., bom živel v resnici!
Če bom prenehal z lažjo, bo lažje ...
In bom v resnici živel!
Resnično živel!
In mi bo mar za svet!
In bom svet!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)