Sveti Vid je eden najbolj češčenih svetnikov na Slovenskem, o čemer pričajo številne njemu posvečene cerkve; nekatere segajo v začetke krščanstva na naših tleh. V poznem srednjem veku so ga uvrstili med 14 pomočnikov v sili in se mu priporočali v številnih težavah in stiskah. O življenju in mučeništvu sv. Vida se ni ohranil noben star zgodovinsko utemeljen spis, vendar je prič o njegovem češčenju iz zgodnjih časov toliko, da je dvom o njegovi zgodovinski osebnosti neutemeljen. Že ob koncu 5. stoletja je v Rimu stala njemu posvečena cerkev. Sveti Vid spada med tiste mučence, ki so jih kristjani dobro poznali, zato o njih niso poizvedovali. Njegovo ime in mučeništvo sta zanesljivo ugotovljena. Za čas mučeništva smemo vzeti krvavo preganjanje za časa cesarja Dioklecijana (okoli leta 303), za verjeten kraj njegovega rojstva otok Sicilijo, za kraj mučeništva pa mesto Salerno južno od Neaplja. Po legendi, ki je ‘olepšala’ zgodovinska dejstva, je zvestobo Kristusu izpričal v zgodnji mladosti. (sč)

Sv. Vidu je pri nas posvečenih 44 cerkva: bazilika na Brezjah, (4) 16 župnijskih, 27 podružničnih in 2 kapeli. – V LJ nadškofiji je sedem ž. c.: Duplje, (1)  Ljubljana - Šentvid, (2)  Lučine, (3)  Preserje, (5) Sv. Vid nad Cerknico, (6) Šentvid pri Stični (11)  in Želimlje; pet je p. c.: Šentvid (Brdo), Martinjak (Cerknica), Kompolje (Dobrepolje - Videm, Rakitnica (Dolenja vas), Visoko (Šenčur); na Planini (Zg. Tuhinj) je Vidova kapela. – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Vida: Črniče, (9) Podnanos, (ovitek) Šentviška Gora, (8)  Vedrijan (7) in Vojščica; (10) prav toliko je tudi p. c.: Hrušica (sv. Vid), Nova vas (Jelšane), Spodnje Nekovo (Kanal), Socerb (Klanec) in Šembije (Knežak). – NM škofija nima nobene ž. c., svetniku pa je posvečenih kar 10 p. c.: Čatež ob Savi (sv. Vid), Doblička Gora (Črnomelj), Dolnja Topla Reber (Hinje), Ljuben (Novo mesto - Šmihel), Bosljiva Loka (Osilnica), Griblje (Podzemelj), Lazi pri Predgradu (Stari Trg ob Kolpi), Jugorje (Suhor), Ravne (Sv. Duh - Veliki Trn), Gor. Mokro polje (Šentjernej). – V MB nadškofiji sta dve ž. c. sv. pomočnika v sili: Sv. Vid nad Valdekom (14)  in Sv. Vid pri Ptuju, (15)  dve pa sta tudi p. c.: Dravograd (sv. Vid) in Sveti Vid (Vuzenica). – V CE škofiji imajo dve ž. c.: Sv. Vid pri Planini (12)  in Šentvid pri Grobelnem, (13)  poleg teh pa še pet p. c.: Janžev Vrh (Bizeljsko), Vidovica (Sv. Ema), Hudinja (Vitanje), Šentvid pri Zavodnju in Kostanjek (Zdole). – V MS škofiji nimajo nobene ‘Vidove cerkve’, v Strehovcih (Bogojina) pa imajo njegovo kapelo. (mč)

      
Podnanos (Št. Vid - Šembid)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 06, str. 115.

Zgodba

Dve posodi
Dve posodi ob studencu sta bili povezani z vrvjo, ki je tekla skozi škripec. Tako se je ena dvignila, druga pa pogreznila v vodo.
Ena od njiju je bila vedno žalostna in zaskrbljena, saj se je, čeprav se je polna dvignila, vedno tudi prazna spustila v vodo.
Druga je bila vedno vesela in presrečna, saj je – čeprav se je prazna spustila v vodo – vedno prišla na vrh polna do roba.

Misel

Pesimist je človek, ki gleda na življenje in svet z najslabšega zornega kota ali pa pričakuje najslabši izid vsega dogajanja. Tak človek je neprestano zaskrbljen in je večino časa nezadovoljen in ne pričakuje vsaj nekaj sreče.
Ne smemo izgubljati dragocenega časa in moči v skrbeh in strahu, vznemirjati se zaradi stvari, ki jih ne moremo spremeniti, ali zaradi stvari, ki se najbrž nikoli ne bodo zgodile.
Če želimo srečno živeti, si prizadevajmo gledati vedno svetlo stran vsake stvari.

Molitev

Gospod Bog, pomagaj nam,
da ne bomo gledali na slabe
in strahu vzbujajoče strani dogodkov in stvari.
Pomagaj nam,
da bomo ljudje, ki te slavijo zato,
ker si med trnje posejal cvetove
in ne ljudje,ki se pritožujejo,
da si med rože posejal trnje.
Vedno naj se zavedamo,
da si na naši strani in si nam vedno blizu.
Ko nas bo vodila tvoja bližina,
nas bo spremljala tudi zavest,
da bomo na koncu temnega predora
prišli v svetlo jasnino.

Iskrici

• Pesimist vidi v vsaki priložnosti težavo, optimist pa v vsaki težavi priložnost.
• Gospod, daj mi moč, da bom spremenil stvari, ki jih lahko spremenim, sprejel stvari, ki jih ne morem spremeniti, in modrost, da bom znal razlikovati med obema.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 53-55.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

S hčerko sem šla na obisk v bolnišnico, kjer je moja mama bila bitko s težko boleznijo. Ko sva z avtobusom prišli do bolnišnice, sva imeli še precej časa do ure obiskov. Sedli sva na klopco pred bolnišnico ter opazovali mimoidoče ljudi in avtomobile. Za naju je bil to povsem drugačen svet od vaškega, kjer živimo. Za malo hčerkico še bolj, saj ni bila velikokrat v mestu.
»O glej jo no! Kaj pa ti delaš tukaj?« me je nagovoril ženski glas, v katerem sem prepoznala glas svoje sošolke, čeprav se že dolgo nisva videli.
»Čakam, ko bodo odprli bolnišnico za obiske. Mojo mamo sva prišli obiskat.«
»Pa ja ne misliš otroka vzeti s seboj na oddelek, to mlado in nedolžno bitje?« se je začudila.
»Seveda bo šla z menoj. Zelo rada ima staro mamo. Pa tudi mama se bo zelo razveselila svoje vnukinje.«
»To ni kraj za otroka!« me je strogo pokarala.
»Zakaj pa ne? Saj tudi otroci lahko zbolijo in pristanejo tu notri. Bolje je, če so seznanjeni s tem, da ji življenje ne dobi nepripravljene na preizkušnje, ki vsakogar prej ali slej doletijo,« sem ji odgovorila.
»Jaz svojega sina nisem pustila k očetu, ko je umiral! Tudi na pogreb ni šel, da ga ne bi preveč prizadelo. Zdaj me sprašuje, kje je ata, pa mu povem, da je odšel na daljše potovanje. Le zakaj bi ga strašila in mu begala misli! Naj ima brezskrbno otroštvo!« se je pohvalila.
»Pa misliš, da je srečen, ko te sprašuje za ata? Gotovo ga pogreša in težko čaka, kdaj se bo vrnil. Bolje bi bilo, da bi mu povedala resnico. Ko bo spoznal, da je ata moral oditi za vedno, da mu nisi omogočila, da bi se poslovil od njega, ti bo zameril tvoje laži in prikrivanje,« sem ji morala povedati svoje.
»Mudi se mi v vrtec po sina, potem greva na zabavo rojstnega dneva k njegovemu prijatelju. Nasvidenje, lepo se imejta!« je odhitela.
***
Sedela sem in razmišljala o njeni vzgojni metodi. Ubogi otrok, kakšno mehkužno bitje bo naredila iz njega. Sploh ne ve, kaj vse ga lahko še čaka.
Spomnila sem se, kako sem še kot majhen otrok ujela pogovor mame in očeta o vaščanu, ki je umrl nagle smrti.
»Kaj hočemo, vsi bomo enkrat umrli, eni prej, drugi kasneje, kakor je komu dano,« je rekla mama.
»Umrla bom, kot je umrl ta stric? Kam bom šla? Kaj tudi otrok lahko umre? Kaj se zgodi takrat, te hudo boli?« Sto vprašanj sem imela za svoje starše.
»Nič se ne boj, če boš pridna, te bo angelček odpeljal v nebesa. Vsi se bomo po smrti dobili tam, pri Jezusu in Mariji,« me je pomirila mama.
»O, potem pa ni tako hudo, ko umreš,« sem prišla do zaključka.
***
Ko je bilo konec obiskov, sva se s hčerko odpeljali domov. Misli so mi kar naprej uhajale k srečanju s sošolko in njenemu ravnanju s sinom. Gotovo misli, da ga bo zavarovala, meni se njeno ravnanje zdi napačno. Včasih so otroke vzgajali drugače in jih pripravljali na resnično življenje.
V spominu mi je ostal dogodek iz mojega zgodnjega otroštva. Tisti časi so bili posebno lepi zaradi druženja s sosedi, zlasti v zimskem času, ko so bili večeri dolgi. Pri vsaki hiši so zmolili rožni venec, potem pa smo šli v vas k sosedom ali pa so sosedi prišli k nam. Igrali smo se razne igre, starejši so pripovedovali zgodbe, ki smo jih otroci poslušali z odprtimi usti in ušesi. To so bili nepozabni večeri z veseljem, smehom in sproščenim druženjem vaščanov.
Komaj sem dobro shodila, že sem hotela hoditi in večkrat sem tudi šla s sestrama vasovat, kot smo temu druženju rekli. Pri sosedovih sta bila mati in sin, oče je bil že pokojni, drugi otroci pa so že odšli po svetu. Na topli peči smo igrali domine. Meni običajno niso pustili igrati, ker sem bila premajhna. Nekaj časa sem gledala, poslušala in bilo mi je lepo. Na toplem sem kmalu postala zaspana. »Gremo domov!« sem začela sitnariti.
Sestri in sosedov Janez so bili zatopljeni v igro in niso hoteli končati zaradi mene.
»Malo še počakaj!« so mi rekli.
Čakala sem, a mi je bilo kmalu dovolj. Želja po topli postelji je bila vedno močnejša. »Grem pa kar sama!« sem rekla.
»Sama ne smeš ven, zunaj je tema, lahko kam zaideš,« so mi rekli. »Saj poznam pot, ne bom zašla,« sem vztrajala.
»Le pojdi,« se je oglasil Janez, »tam na vogalu je krvavo stegno. Se ga nič ne bojiš?«
Vedel je, da me bo s tem strahom zadržal na peči. Bila sem zelo boječa, zlasti v temi, in srečati se s krvavim stegnom me je bilo groza.
Ko sem s sestrama šla domov, sem se obeh močno držala za roke in bolščala v temo, da bi zagledala krvavo stegno.
Sestra, ki je videla, kako me je strah, me je pomirila: »Saj ni krvavega stegna, Janez se je samo hecal!«
Naslednje jutro je mama imela opravka s prašiči in kokošmi. Hodila sem okrog in jo vprašala: »Mama, a je res tam zadaj krvavo stegno?«
»Kje pa! Kakšno stegno neki. Kdo pa ti je to rekel?« se je mama začudila mojim mislim.
»Janez včeraj zvečer, da me bo krvavo stegno, če grem sama domov.«
»To je rekel kar tako, da bi nehala sitnariti in siliti domov. Nič se ne boj, tega strahu ni!« me je potolažila.
Grem pa pogledat, če ju res ni, sem si rekla. Počasi in previdno sem šla po poti k sosedovim. Nikjer ni bilo nobenega sledu o krvavem stegnu. Šla sem naprej, da pogledam k sosedovi teti, ki je bila na domu sama.
Videla sem, da so hišna vrata zaprta, hlevska pa na stežaj odprta. “Teta je v hlevu,” sem vedela in stopila na kamniti hlevski prag. Previdno sem stopila v hlev in skoraj padla vznak , ko sem zagledala mlako krvi in sredi nje negibno sosedovo teto. Stekla sem domov in že po poti vpila: »Mama, teto je napadlo krvavo stegno!«
»Kje si pa bila?«
»Šla sem pogledat, če je kje krvavo stegno. Teta leži na tleh v hlevu in kri je okoli nje.«
Mama me je malo nejeverno pogledala, pa je vseeno šla v sosedov hlev. Ko je videla krvavi prizor, je brž poklicala očeta. Oče je hitro tesno povezal nogo nad rano, sosedov Franci pa pohitel po zdravnika. Kmalu je prišel tudi rešilni avtomobil. Teta je bila kar dolgo v bolnišnici.
Pozneje sem zvedela, da jo je brcnil konj. S podkvijo ji je zadal veliko rano, iz katere je odteklo veliko krvi. Reševalci so pohvalili očeta, da je pravilno ukrepal in ustavil krvavitev. Ko je teto brcnil konj, je padla in z glavo priletela v steno, da je izgubila zavest. Takoj ko je prišla iz bolnišnice, sva jo z mamo šli obiskat. Imela je povito nogo in hodila je z berglami. Vesela naju je bila, me stisnila v objem, kot mi je rekel že njen Janez: »Sam Bog te je poslal. Še malo, pa bi izkrvavela. Janez bi prišel domov šele pozno popoldne …«

Heli, To ni kraj za otroka. (zgodbe), v: Ognjišče 6 (2022), 27-29.

Zgodba

»Ali je še kaj upanja?«

Skoraj nova podmornica se je pokvarila in se ni mogla več dvigniti. Celotna posadka je bila ujeta vanjo in vest o nesreči so takoj odposlali na vse strani.
Posadka je bila prepričana, da jih bodo čimprej prišli rešit. Prizadevanja za reševanje so se res začela takoj, a so bila neuspešna. Čas je hitro mineval, pa še noben član posadke ni bil rešen.
Zadnje sporočilo, ki so ga poslali iz podmornice, preden je zmanjkalo kisika, se je glasilo: »Ali je še kaj upanja?«

Misel

Ko se znajdemo v takšni ali drugačni težavi, si zastavimo vprašanje: »Ali je še kaj upanja?« Ne smemo izgubiti poguma, obrnimo se k Bogu. Dokler resnično molimo, obstaja upanje.
Upanje je krepost, ki nam vliva pogum za prihodnost in nam daje moč za sedanjost. Utrjuje in veča pričakovanje, da bodo stvari potekale tako, kot si želimo.
Če nas zajame strah pred prihodnostjo, se spomnimo, da nam je Bog zelo blizu. Prosimo ga, naj nam da potrebno moč. Gotovo nam jo bo naklonil.
Upanje nas oživlja, če je njegov temelj Bog, ki daje in ohranja življenje.
Upanje v srcu izvabi nasmeh na obraz.

Molitev

Gospod Bog, nakloni nam milost,
da bomo zaupali vate,
ko se bo breme življenja zdelo pretežko.
Nakloni nam vztrajno upanje,
ki bo pregnalo oblake,
ki so prekrili nebo našega življenja.
Verujemo, da si ti naše upanje in naša moč:
trdna opora v vseh težavah.
Gospod, toliko dela imamo in tako se nam mudi,
da se ne zmenimo za tvojo bližino.
Prosimo te,
naj živo začutimo tvojo ljubečo bližino,
da bo naša prihodnost polna upanja.
Poživi nam vero,
da je prvi temelj upanja
navzočnost tvoje dobrotne ljubezni.

Iskra

• Upanje je posebna sreča in morda največja sreča, ki nam jo lahko ponuja ta svet.
• Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5,5)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 86-88.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Podružnična cerkev svete Jedrti je stala na samem, dobrih pet minut hitre hoje od prvih hiš. Družbo ji je delala le skromna mežnarija, ki pa je že nekaj let samevala in je na prvi pogled dala vedeti, da nima pravega gospodarja. »Še ena hiša, ki se bo podrla,« je zabolelo marsikoga, ki je prišel mimo.
Potokarjeva domačija sicer ni bila najbližja cerkvi, vendar so njihovi gospodarji skrbeli za cerkev, odkar je umrl zadnji cerkovnik. Najstarejši vaščani so vedeli povedati, da so včasih prihajali sem gor romarji od blizu in daleč, potem pa so se časi spremenili in zdaj prihajajo le izletniki in pohodniki.
Emil je mežnarjenje prevzel od očeta pred nekaj leti. Oče mu je pogosto rekel, da ne bo imel veliko dela, saj bo namesto njega pol opravila elektrika. »Zvoniti trikrat na dan, pa še točno ob uri, ni bila šala. Če sem kdaj malo prepozno potegnil za štrik, mi je že kakšna gospodinja oponesla, da je zaradi mene prismodila kosilo.«
Pred leti je prišel živet v mežnarijo upokojeni župnik Boštjan. Po dolgih desetletjih dela na raznih župnijah mu je zmanjkalo moči in oglašale so se bolezni, zato so mu predlagali, naj gre v duhovniški dom. Pa se je spomnil, da je nekoč pri sveti Jedrti preživel svoja zadnja leta upokojen duhovnik, ki ga je bežno poznal in da so ga domačini z veseljem sprejeli. Te misli se je zelo razveselil. Toda ko je šel pogledat, kje je ta sveta Jedrt in je videl revne prostore mežnarije, mu je bilo žal, da se je sploh podal na to pot. Emil, ki ga je sprejel, je takoj opazil razočaranje na njegovem obrazu. »Nič ne skrbite,« ga je hitel tolažit, »do vašega prihoda bomo vse uredili. Ne morete si misliti, kako smo se vsi v vasi razveselili, ko smo slišali, da bo morda prišel med nas živet duhovnik.« Župnik Boštjan je še nekaj časa omahoval, toda ko je videl, kako vneto ga Emil prepričuje, je začel verjeti, da se bo morda le izognil domu za ostarele za nekaj let. »Saj nimam veliko izbire,« si je mislil. »Ali gorski zrak v revnih prostorih, ali mestni dom v majhni sobici.«
Ko so vaščani zvedeli, da se je upokojeni župnik odločil za bivanje med njimi, so takoj bili pripravljeni urediti staro mežnarijo. Domači župnik je prispeval nekaj denarja, nekaj so ga zbrali sami in začeli z delom. Iz vsake hiše je prišel vsaj eden in na koncu sami niso mogli verjeti, da so stare prostore lahko tako lepo uredili.
Upokojenega župnika Boštjana so sprejeli zelo slovesno. Ob domačem župniku se je zbrala vsa vas in še veliko ljudi iz drugih vasi. »Mislil sem, da bom šel na samoten kraj, zdaj pa vidim, da ni tako. Upam, da vam bom mogel povrniti vaš trud,« jim je v kratkem nagovoru dejal.
Po nekaj tednih je bil gospod Boštjan – tako mu rekli vaščani – presenečen, koliko novih moči mu je prinesla ta preselitev. Počutil se je pomlajenega. Vaščane pa je navdajalo posebno veselje, ker so spet imeli v svoji sredi duhovnika. Emilu se včasih zazdelo, da so se kar malo spremenili! Dotaknila se jih je neka posebna prijaznost. Sem pa tja je kdo dejal, da bo šel vprašat gospoda Boštjana za kakšen nasvet. In prihajali so k njemu vaščani pa tudi ljudje, ki jih Emil ni poznal.
Tudi Emil je vse pogosteje zahajal k Sveti Jedrti. »Grem pogledat, če gospod Boštjan kaj potrebuje,« je dejal, a domači so vedeli, da gre tja bolj zaradi sebe.
Nekega popoldneva ga ni našel ne v hiši ne v okolici. V cerkvi je zaslišal polglasno govorjenje, kot molitev, ki je prihajalo iz spovednice.
Emil je zakašljal in gospod Boštjan je odgrnil zaveso. »Kako da ste v spovednici,« se je začudil Emil, »saj nihče ne čaka na spoved.«
»Spovednik mora čakati na spovedance. Čakati, moliti in prositi,« je dejal in odprl škripajoča vrata. »Ne boš verjel,« je nadaljeval, ko sta sedla v klop, »kadar sem potrpežljivo čakal in molil, je po neki skrivnostni poti prišel nekdo, ob katerem sem čutil, da ima sam Jezus prste vmes. Včasih me kar stisne pri srcu, ko pomislim, kakšno moč je nam duhovnikom podaril Jezus.«
»Moč?« se je začudil Emil.
»Ja, lahko rečem tako. Imel sem dobrega prijatelja in mislil sem, da bo tudi on šel v bogoslovje, pa je zavil na medicino in je sedaj priznan psihiater. Večkrat sva imela dolge debate. Razpravljala sva o vsem mogočem. Nekajkrat mi je dejal: “Če bi jaz lahko dal odvezo, kot ti, bi marsikateremu pacientu prihranil zdravljenje! Vi duhovniki se ne zavedate, kaj vam je podaril Jezus! Moč, izredno moč vam je dal in to zastonj.”«
»Zastonj?« se je spet začudil Emil.
»No ja, če prav pomislim, ne čisto zastonj,« je dejal in se polglasno zasmejal. »Moj stric mi je pripovedoval, kaj je doživel, ko je časno sestro iz Beograda (tako so tam imenovali naše redovnice, ki jih je naša oblast po vojni pregnala iz bolnišnic, tam pa so jih z veseljem sprejeli) peljal na ogled mesta. Na obisk k sosedovim je prišla v redovni obleki. Usmiljenke so takrat nosile posebna pokrivala, ki so se oprijemala glave in se nato kot dvoje peruti širila nad rameni. Stric se je ponudil, da jo v mesto pelje s fičkom, saj bi se s tistim pokrivalom težko prerinila na mestni avtobus, ki so takrat še vozili natlačeno polni. Fičko je bil majhen, zato je zaradi svojega pokrivala lahko le sama sedela na zadnjem sedežu. Najprej so obiskali cerkve, potem pa si je želela ogledati še trgovine. V eni od njih se je vanjo zapičil mlajši moški: “Koliko stane ta vaš klobuk?” je posmehljivo vprašal. “Celo življenje!” je udarilo iz sestre, da je mož ostal brez besed.«
Emil in gospod Boštjan sta se bistremu odgovoru nasmejala. Emil je kar dvakrat ponovil: “Celo življenje!”, nato pa se zresnil: »Kaj pa če ne traja celo življenje?« Gospod Boštjan se je zamislil, vprašanje ga je presenetilo. »Veš, takole bi rekel: ne poznam človeka, ki hiše ne bi dogradil, če se je za gradnjo po tehtnem premisleku odločil.« Za nekaj trenutkov je utihnil, kot da zbira misli. »Še nekaj je zelo pomembno: hišo je treba tudi vzdrževati. Pa kaj bi jaz tebe učil, saj si ti vodil obnovo te mežnarije. Obupna podrtija je bila.«
Emilu je priznanje dobro delo, zato se je v zadregi presedel.
»Moj oče je pogosto govoril, da se hiša začne podirati takrat, ko se ne zamenja prve poškodovane opeke na strehi,« je dejal upokojeni župnik.
Umolknila sta, kot da sta za danes dorekla vse. Gospod Boštjan je stopil nazaj proti spovednici, Emil pa je postoril nekaj malenkosti in se odpravil domov.
Najprej je zavil okoli vseh poslopij in pogledoval po strehah. Mislil je, da ne bo imel posebnega dela, pa je videl, da se je motil.
»Še dobro, da je prišel med nas gospod Boštjan,« je spotoma govoril samemu sebi.

JARC, Janko Smiljan (zgodbe) Ognjišče (2016) 07, str. 44

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021. (str. 154)

Ljubi moj sveti Anton Padovanski!
Na neki način je hecno, kar priznaj, da sem v zadregi in ne najdem pravih besed, s katerimi bi te ogovoril. Konec koncev si priprošnjik za izgubljene reči in se k tebi zatekajo vsi, ki so kaj izgubili: dežnik, prstan ali denarnico … Le tistih, ki so izgubili pamet, ni prav dosti. Kako pač le?! Tak, ki izgubi pamet, bo težko našel pot do tebe … takega moraš poiskati ti! In nekdo, ki je izgubil pamet, je običajno izgubil tudi Boga, pa smisel življenja in pravo smer … in samega sebe. Takim rečemo: izgubljeni sin! In takih si ti, kot spovednik precej našel!
No, jaz sem pa tudi malo zašel in se izgubil v temle svojem pisanju …
Hočem reči: ne vem, če si čisto pravi naslov zame, ki ne najdem pravih besed. Saj, ko iščem prave besede, iščem nekaj, kar ni izgubljeno! Kako bi bilo lahko izgubljeno, nekaj kar še ni?! In (še) nisem izgubil?! Je pa po drugi strani res, da se k tebi zatekajo tudi taki, ki bi se radi poročili, pa ne najdejo pravega moža ali žene. In če takim pomagaš, zakaj bi ne pomagal meni? … Saj je včasih težje najti pravo besedo kot pravega sopotnika v življenju!
In si zavetnik in priprošnjik tudi zaljubljenim … in smo spet pri teh, ki so izgubili pamet! Čeprav je treba povedati, da je razlika … velika razlika … če človek izgubi pamet zaradi ljubezni ali če jo izgubi iz neumnosti. Kot je razlika, če človek izgubi srce ali če je brez srca!
No, ker si priprošnjik za tolike in tako pomembne reči kot sta srce in pamet, je tako rekoč ni cerkve v naši ljubi deželici, ki ne bi premogla tvoje slike, še rajši pa kipa, ki visi ali stoji, če ne drugje pa pod korom, tako kot je to v naši farni cerkvi! In ker – verjetno tudi po tvoji zaslugi – pri nas kar mrgoli Antonov, Tonetov in Tončk, te imamo kar za svojega, pa čeprav te tvoj vzdevek jasno locira v Padovo, v Italijo torej. Kajti tam si umrl. Le redko kdo pa ve, da si se rodil v Lizboni in si bil v resnici Portugalec, ter da je tvoje krstno ime Fernando.

Iskal’ si se tudi sam, saj si se najprej – še najstnik – pridružil regularnim avguštinskim kanonikom (uf, kakšen ‘kunšten’ naziv za redovnike), potem pa si srečal preproste, sveže ustanovljene, tedaj še enotne manjše brate, in tudi njihovega ustanovitelja Frančiška Asiškega, in si se jim pridružil. In ker si vsaki spodobni družini spodobi tudi, da se kdaj skrega in se potem bratje (in sestre) vse življenje gledajo po strani, so se tudi ti manjši bratje kasneje razdelili na frančiškane, kapucine in minorite. Ali so izgubili glavo, pamet, srce, voljo ali zgolj redovna pravila, posteljo in miren spanec … o tem pač ne bi. Saj ti nisi nič kriv. In težko najdeš, česar ni.
Čisto po naključju, kot radi imenujemo božjo previdnost, in ne da bi iskali, so odkrili tvoj pridigarski talent. Pa si potoval in pridigal. In s takimi, ki te niso hoteli poslušati, nisi izgubljal časa in si raje pridigal takim, ki so našli čas zate … pa četudi ribam.
Umrl si mlad, komaj petintridesetleten, saj si svoje življenje izgubil, da bi ga našel v Kristusu!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 114.

Vsako leto sta Manca in Tinko težko čakala brezskrbnih počitniških dni pri teti Mariji. Njena majhna kmetija z dvema kravama in nekaj prašiči je bila ravno tolikšna, da je bilo veliko dela pa malo zaslužka. Zato je teta hodila še v službo. Moža ji je pred leti vzela bolezen, sin je odšel po svetu, hči Majda pa se je zaposlila v bližnjem kraju. Po svojih močeh ji je pomagal stari ata Joža.
Nečaka sta bila v poletnih mesecih vsaj nekoliko v pomoč. Kolikor sta zmogla in znala, sta pomagala pri delih okoli hiše in na polju. Zanju so bili najlepši večeri, ko jima je stari ata pripovedoval svoje dogodivščine, ko se je po prvi svetovni vojni, večinoma peš, prebijal iz ruskega ujetništva domov. Tinko pa se je veselil tudi druženja z vaškimi vrstniki. Podili so se po vasi, se igrali in se pogovarjali. Rad jih je poslušal, saj se mu je zdela njihova govorica kot pesem. Manca je raje ostajala doma pri teti. Pomagala ji je pri raznih opravilih in se čudila njenim modrostim, ki jih ni nikoli zmanjkalo.
Tudi vaščani so bili zelo prijazni do njiju. »Ti si pa Mlinarjeva,« so pogosti rekli Manci. Ona se je vedno znova začudila, kako to vedo. »Mamici si podobna,« ji je razložila teta Marija.
Nekaj posebnega so se jima zdeli tetini obiski po vasi. Pri njih doma so redkokdaj koga obiskali, še redkeje pa je kdo prišel k njim na obisk. »Tako je pač v mestu,« jima je razložila teta. Pri teh srečanjih sta zvedela marsikaj novega in zanimivega. In presenečena sta bila, da so jima povsod ponudili kakšno malenkost. »Saj ni potrebno,« se je v njunem imenu branila teta, »saj imamo vsega dovolj.« Pa bi tako rada sprejela ponujeno pozornost, posebno če je bilo kaj sladkega.
»Kadar sem jaz zraven, še lahko kaj vzameta, drugače pa ne smeta ničesar vzeti! Posebno če ljudi ne poznata,« jima je nekajkrat resno dejala teta.
Nekega dne so poslali Manco k Blažkovim z naročilom, naj jim pove, da bo v soboto teta lahko prišla pomagat pobirati krompir. Blažkova teta je bila sporočila vesela in ji odrezala velik kos kruha. Manca se je, tako kot je naročala teta, ponujenega kruha branila in se izgovarjala, da ni lačna.
»Ga boš pa s seboj vzela,« je prijazno dejala teta, ona pa je trmasto vztrajala. Samo pomislila je, kako bi bila teta huda, da se ni držala njenega naročila.
Blažkova teta ni mogla skriti razočaranja. Bolj slabe volje je naročila za teto pozdrave. Manca je vsa zadovoljna prišla domov in teti povedala, kako uspešno se je v njeni odsotnosti ubranila darila pri Blažkovih.
Teta jo je začudeno in kar jezno pogledala. »Kruh si odklonila? Kruha se ne sme nikoli odkloniti!«
»Saj ste mi tako naročili!« se je branila Manca.
»Ampak ne kruha. Kruh se mora vedno vzeti.«
Manca tega ni mogla razumeti. »Le kaj sem naredila narobe?« so ji solze silile v oči. Vsa prizadeta se je zatekla v hlev in kozličku zaupala svoje gorje.
Te tetine besede so bile zanjo uganka, ki je ni mogla razvozlati, vprašati se pa tete ni upala.
***
Pred kakšnim letom sta sestrični Manca in Majda obujali spomine. Da se je marsikaj spremenilo, sta ugotavljali, in da večina ljudi, ki sat jih omenjali, že počiva pri Svetem Andreju. Ko sta tako kramljali, se je Manca spomnila, kako je pri Blažkovih odklonila kos kruha in kako je s tem prizadela teto Marijo. Dodala je še, da tega nikoli ni mogla razumeti.
»Seveda nisi mogla,« ji je razložila Majda. »Kaj je mama s tem mislila, ti takrat ni mogla ali ni znala pojasniti. So se pa ljudje, bolj iz vljudnosti, branili raznih drobnih pozornosti, kruha pa se res, iz spoštovanja do njega, nikoli ni smelo odkloniti. . Takšne so bile tedaj navade. Da ne smeš od neznanih ljudi ničesar vzeti, pa je ponavljala iz same skrbi, da se ti ne bi kaj hudega zgodilo.«
»Da se mi ne bi kaj hudega zgodilo?« se je začudila Manca.
»Prav zaradi tega! Tudi sama dolgo nisem mogla tega razumeti. Ko pa sem malo odrasla, sem ji bila za njeno vztrajnost zelo hvaležna,« je nadaljevala Majda. »Vidiš, kmalu potem ko sem se zaposlila, sem na poti v službo zamudila avtobus. Odpravila sem se peš in vmes dvigala palec mimo vozečim avtomobilom. Kmalu mi je ustavil avto s tujo registracijo. Dva zdomca iz sosednje države sta se vračala domov. Prisedla sem na zadnji sedež. Kmalu mi je eden od njiju prav prijazno ponudil bombon. Ob njegovem pogledu me je spreletelo in spomnila sem se maminih opozoril. Bombon sem vzela in šla z roko k ustom, vendar sem ga obdržala v dlani. Neznanca sta se vneto pogovarjala med seboj in se vedno pogosteje ozirala nazaj in me opazovala. In bila sem vedno bolj prestrašena. Naenkrat je avto zavil na stransko pot. Izstopila sta in tudi meni naročila, naj grem iz avta. Hitro sem izstopila. Iz njunih obrazov sem spoznala, da tega nista pričakovala.
“Ničesar ne razumem,” je rekel eden od njiju in vrgel vrečko z bomboni po tleh. K sreči do najbližje hiše ni bilo prav daleč. Začela sem vpiti, kolikor sem mogla glasno.
“Gremo,” je rekel drugi in me potisnil nazaj v avto.
Vrnili smo se na glavno cesto, nato pa z vso naglico nadaljevali vožnjo.
“Kje naj te odloživa?” je jezno vprašal šofer.
“Čez kakšen kilometer,” sem s težavo spravila iz sebe. V meni se je vse treslo, saj sem se bala, da ne bom nikoli več prišla iz tega avtomobila.
“Tukaj!” sem skoraj zavpila, ko smo se približali prvim hišam, čeprav je bilo do mojega službenega mesta še dobrih sto metrov.
Šofer je jezno pritisnil na zavoro, jaz pa sem planila iz avta. Komaj sem izstopila, je avto z vso naglico oddivjal naprej. Šele ko je izginil za ovinkom, sem se oddahnila. Počasi in s težavo sem prehodila tistih sto metrov in sama pri sebi ponavljala mamine besede: “Ničesar ne smeš vzeti!”«
»Zdaj pa vse razumem,« je pohitela Manca. »Velikokrat mi je to prišlo na misel. No, pa imam en zapleten vozel manj in en dragocen nasvet več.«

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 6 (2022), 78-79.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Milka je bila še mlado dekle, ko je na gasilski veselici spoznala prijaznega, nekoliko starejšega fanta Andreja iz sosednje doline. Iskra je preskočila in med njima je vzplamenela močna ljubezen. Kmalu sta se poročila, si ustvarila dom in vse je bilo kot v pravljici. Tudi otrok se je najavil in nestrpno sta ga pričakovala. Dobila sta deklico. Milka je bila vesela in Bogu hvaležna, da je rodila zdravega otroka. Andrej pa je požrl cmok in se tolažil, da bo naslednji gotovo sin. Pa ni bil in niti tretji ne. Cmok je bil že tako velik, da ga ni mogel več kar tako pogoltniti. Odšel je v gostilno in si takoj našel nekaj prijateljev za popivanje. Popival je tri dni in vsa klapa z njim. »Kakšno ženo pa imaš, da ti rodi same babe?« so ga neprestano dražili.
Ko je s tretjo hčerko prišla iz porodnišnice, Andreja še dolgo ni bilo domov. Prišel je pozno ponoči, smrad po alkoholu in cigaretnem dimu je prinesel s seboj. Doživela je sprejem, ki si ga niti v najgrših sanjah ne bi mogla misliti. Začel jo je preklinjati in jih pripeljal nekaj krepkih klofut. »Sina hočem! Daj mi sina ali pa se poberi s temi svojimi babami!« je kričal.
Vedno pogosteje je bil pijan in vedno bolj nasilen do nje. Večkrat je morala bežati s hčerkami in prespati na senu nad hlevom. Preveč jo je bilo sram svojega gorja in moževe zaslepljenosti, da bi za pomoč prosila sosede.
Spet se je oglasil otrok pod njenim srcem. »Moj Bog, prosim te, naj bo tokrat sin, ko si ga Andrej tako zelo želi.« Mož ni prenehal s pitjem, njegova klapa ga je spet podžigala in prilivala olje na njegov vedno goreči ogenj sumničenja do žene Milke. »Spet bo baba, boš videl! Kdo ve, kje jih dobi, saj ti, tak dedec, bi gotovo naredil sina!« Ko je prišel domov, je bil ravno toliko pri močeh, da je lahko še hudo pretepel svojo ženo, ki je naslednji dan izgubila otroka. Bil je fantek.
Andrej je bil tako zaverovan v svoj prav, da ni pomislil, kaj ji je storil, kaj je storil svojemu nebogljenemu otroku. Tonil je vse globlje v omamo, v vrtinec, iz katerega ni našel in niti ni iskal izhoda.
Milka in hčerke so trpele in molile zanj. Nekoč je Milka nekje prebrala, kako je neka žena, ki je imela moža pijanca, peš romala v Padovo k svetemu Antonu, da je pred njim izlila svoje gorje in na njegovem grobu prosila za treznost svojega moža. Ko je po daljšem času prišla domov, je bil mož trezen. Trezen pa je bil že od tistega dne, ko je klečala v cerkvi svetega Antona in ga goreče prosila za pomoč.
»Če je pomagal njej, bo tudi meni, čeprav ne morem k njemu v Padovo. On bo prišel k nam!« je zaupala in večkrat dolgo klečala pred kipom svetega Antona ter ga prosila: »Sveti Anton, vrni mi tistega moža, ki me je imel tako rad na začetku najine skupne poti. Pomagaj mu, da bo nehal zastrupljati svoje telo in svoje misli in bo spet mir v našem domu.«
Andrej je zbolel. Zdravnik mu je odločno povedal: »Pusti alkohol ali pa se pripravi na smrt!« Andrej se je bal umreti. Po dolgem času je bil spet trezen in misli so se mu počasi bistrile. Nič ni hodil s svojo klapo v gostilno. Kmalu so ga pivski tovariši pozabili. Trezen zanje ni bil več zanimiv.
V družino se je naselil mir. Še vedno pa je bil prisoten strah, da se ne bi povrnil pekel, a vedno manj. Vedno bolj pa so bili v skrbeh za očetovo zdravje.
Nekega dne sta se pri njih oglasila daljna sorodnika iz Amerike, mož in žena. Potovala sta po svetu in si ogledovala lepe kraje. Vsepovsod sta že bila, pa sta prišla pogledat še ta košček sveta, od koder so prišli njuni predniki. Z očmi sta kar požirala lepe deklice, Andrejeve in Milkine hčerke. Povedala sta, kako zelo sta se trudila, koliko denarja, časa in moči sta porabila, da bi imela vsaj enega svojega otroka, pa jima ni bilo dano.
Andrej je začel premišljevati: »Glej, ta dva bi dala vse svoje ne majhno bogastvo za eno tako deklico. Jaz, ki sem tako neumen in nehvaležen, pa imam kar tri! Namesto da bi se Bogu zahvalil za ta dar, sem jih pretepal, preganjal – bil sem najslabši mož in oče. Le kaj me je prijelo, da sem jim vse to storil? Kako sem bil zaslepljen! Mi bodo lahko odpustile to gorje, ki sem ga v svoji pijanosti povzročal? In moja Milka, ki sem jo imel v začetku tako rad, da bi zanjo storil vse, nazadnje pa sem jo zmerjal in pretepal! Kaj me je zmešalo, da sem postal taka zguba? O Bog, pomagaj mi! Odpusti mi moj strašni greh!«
Bolezen Andreja ni hotela izpustiti iz svojega primeža. Vedno bolj ga je izčrpavala, mu pila moči. Nazadnje je nemočen obležal. Postal je popolnoma odvisen od drugih. Milka in hčere so mu z ljubeznijo stregle. Storile so vse, da bi mu olajšale trpljenje.
Ko je Andrej videl njihovo skrb in občutil njihovo ljubezen, ga je bilo sram in govoril jim je: »Nisem vreden, da tako lepo skrbite zame. Toliko hudega sem vam storil! Življenje sem vam spremenil v pekel! Mi boste lahko kdaj odpustile?«
Preden je za vedno zatisnil oči, je vse štiri še enkrat prosil odpuščanja. Objele so ga in mu povedale: »Oče, rade te imamo! Vedno smo te imele rade, samo ti tega nisi videl.«
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 45-46.