Trinajsti dan meseca je bil dan Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem leta 1917. Bilo jih je šest: od 13. maja do 13. oktobra. Francek in Jacinta, brat in sestra, sta bila takrat stara devet, oziroma sedem let in Marija jima je izpolnila obljubo, da ju bo kmalu vzela k sebi: Francek je umrl leta 1919, Jacinta pa leta 1920. Papež sv. Janez Pavel II. ju je 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena. Lucija je umrla leta 2005 v starosti 94 let. Ob zadnjem Marijinem prikazanju, 13. oktobra 1917, se je zgodil čudež s soncem: »Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. “Bolje je, da gremo domov,”« sem rekla sestrični in bratrancu, “bliska se. Najbrž bo nevihta.” In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala in se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: “Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.” “Odkod si?” sem jo vprašala. “Iz nebes.” “In kaj želiš od mene?” “Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.” “Bom šla tudi jaz v nebesa?” “Da, boš.” “In Jacinta?” “Tudi ona.” “Pa Francek?” “Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev”.

Fatimski Mariji je pri nas posvečena župnijska cerkev Marijinega Brezmadežnega srca (Fatimske Marije) v Kisovcu (levo); zidani kapeli pa sta v Grušovcu (Črešnjice – CE) in v Ključarovcih (Križevci/Ljutomeru – MS) (v sredini)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče.

Pripoved o puščavskih očetih govori o človeku, ki je bil pripravljen prehoditi zemljo in morje, da bi se prepričal o resničnosti govoric o izrednem puščavniku in o njegovi globoki duhovnosti.
»Kakšne čudeže je storil vaš učitelj?« je vprašal prvega učenca, ki ga je srečal.
»Obstaja čudež in čudež,« je odgovoril ta. »Najbrž v tvoji deželi velja za čudež, če Bog izpolni voljo kakšnega človeka. Pri nas pa nasprotno velja za čudež, če človek izpolni Božjo voljo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2022), 37; Zgodbe za pogum, 171

Iz svojih otroških let se živo spominjam, da je bila tri dni pred praznikom Gospodovega vnebohoda pred mašo zjutraj procesija med polji, ki se je pričela pred glavnim oltarjem v cerkvi s petjem litanij vseh svetnikov. Ko se je procesija vrnila v cerkev, je bila posebna maša ‘prošnjih dni’. Kdaj so te procesije nastale? (Izidor)
Za pobudnika teh ‘prošnjih procesij’ velja sv. Mamert, ki je bil v letih 461–477 nadškof mesta Vienne v vzhodni Franciji. Ljudje so hudo trpeli zaradi naravnih nesreč. Ko je na veliko noč izbruhnil v stolnici požar, je ostal v cerkvi sam in vso noč molil in proti jutru se je ogenj polegel. Zaobljubil se je, da bo z verniki imel spokorne procesije in sicer tri dni pred Vnebohodom. Iz Francije so se razširile drugod po Evropi in papež Leon III. je te obhode okoli leta 800 ukazal za vso Cerkev. Zaradi procesij, ki so se vile za križem, so se dnevi pred praznikom Gospodovega vnebohoda imenovali ‘križev teden’. Take procesije so bile tudi na praznik sv. Marka (25. aprila). Po prenovljenem koledarju so bile Markove procesije odpravljene, na tri prošnje dneve pa ostajajo, kjer so dobro obiskane, lahko se nadomestijo z drugimi oblikami prošnje molitve. Molimo ne samo za blagoslov na polju, ampak tudi za blagoslov drugega človekovega dela in za odvrnitev naravnih nesreč.

ČUK, Silvester., Ognjišče (2017) 5, str. 47

Moj tata jim je rekel »devičke«, tistim nežno belim rožam, ki so bile mami tako pri srcu in ki ji jih je, čim so vzcvetele, prinesel s svojega pomladnega sprehoda. Vedno še pred majem, vedel je za zatišne kraje, kjer so prve pokukale na plano, in jih je šel iskat, ne prav blizu, tako da se je moral potruditi. Ni mu bilo kakor Vorancu v Peklu, ki je moral premagati strah, da je materi nabral solzice, bilo pa je podobno lepo, ko je mama dobila šmarnice v dlan, napor pač vedno izzove strašno lepoto … »Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: 'Mati, mati ... solzice ...' Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.« (P. Voranc, Solzice)
Podoben napor sem za svojo drugo mamo, Marijo, opravljal tudi sam: vsak dan v maju k maši, ko so dnevi postajali tako topli, da sem se lahko cel dan igral zunaj. Težko je bilo pustiti družbo in naše navihane igre, da sem šel k maši. Spomnim se svojih prvih takih šmarnic, v njih smo poslušali zgodbo o Dominiku Saviu. Prevzela me je, ker je bilo podobno z mano, kot je bilo z njim, prav v tistih dneh, ko sem pustil družbo, da sem odšel v cerkev. Mislim si, da sem takrat v svojih soigralcih izzval občutek, da sem čudak. Zato mi je bilo težko, zato mi je bilo naporno, predvsem ker sem se s tem ločil od drugih. Tvegal sem, da me ne bodo več imeli za svojega … In sem morda takrat postal to, kar sem danes – nekdo, ki se upira, ki išče, ki nima miru, kadar dela, kakor delajo vsi ostali. Ko sem premagal strah in šel v pekel po solzice za Mamo.
Danes je svojevrsten napor kogarkoli od otrok navdušiti za šmarnice, ko je vsega preveč, maja se vse končuje, se koncertira, tekmuje, dobiva diplome in priznanja in »popravce« … Tistih sprehodov v dišečem mraku, do cerkve nazaj proti domu, na večerjo, ko visi v zraku vonj po akaciji, vrtnicah, devičkah, nihče več ne občuti. Niti jih noče. Nekoristne stvari so postale tudi nepomembne, tako je, kakor da se otroška duša veseli samo medalj in priznanj in aplavzov na koncertih na koncu glasbene šole. Saj je res, napori so to, ti prinesejo veselje – in najtežji napor je ravno tisti, ki ga ni treba narediti. Saj se da pustiti solzice, naj pač oddehtijo v Peklu, saj se da preživeti tudi brez »blaženega smehljaja« … ampak iz česa pa je potem še to življenje, da bi se ga veselili in v hvaležnosti na koncu zaprli trudne oči?
Šmarnice cvetijo v globeli, kjer so bregovi porasli »z zanikrnim grmovjem, s češmigo, gabrovjem, trnovjem, pasjo črešnjo in podobno navlako. Med grmovjem raste še zanikrnejša trava, porabna le za ovčjo krmo.« In v njih drobnih kronanih cvetovih raste veselje, zanjo, Zanjo in zame. Vedno na težkih, napornih krajih, tam se najde najlepše rože.k

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 85.

Veroučne strani 51. letnika Ognjišča (2015) so pripovedovale zgodbo o neskončni resničnosti - Svetem Duhu - ki v vseh časih nagovarja mlade - in danes prav gotovo na način, ki ga morejo mladi razumeti. Le potruditi se je treba.

Zaradi velikega znimanja za te "kateheze", smo jih tukaj zbrali na enem mestu - v pomoč in spodbudo pri pripravi mladih do "zrelosti v veri".

Tako sem zapisal za začetek letnega načrta: Potrudili se bomo, da na teh straneh ne boste našli besed, ki jih ne bi razumeli, tu ne bo ničesar, kar bo dišalo po abstraktnem, s preprostimi mislimi nam bodo pomagali tudi teologi, svetniki, papeži ... Poskušali bomo razumeti, da lahko govorimo o Svetem Duhu tudi brez izrazov, ki jih komaj uspemo prebrati in se ob njih dolgočasimo. ... ne bomo se preveč omejevali  saj je Duh neskončna svoboda, razigranost, pomagali si bomo tudi s Svetim pismom, katekizmom in molitvenikom za mlade (Youcat). Spregovorili bomo o vsem našem življenju, saj ga Sveti Duh popolnoma preveva, in ni področja, kamor se ne bi spustil ... kot ogenj in veter: o lepoti stvarstva, o enkratnosti človeka, o veri, prijateljstvu, molitvi, poklicanosti, rasti, bolečini, čustvih, pričevanju, doslednosti, vodenju... Opora nam bodo zgledi iz SP (Abraham, David, preroki, Pridigar, Job ... Makabejci) ... in tudi nekaj nalog bo pripetih zraven ...še več o letnem načrtu in prvi predstavitvi Svetega Duha v odprtem pismu itd. ... Koliko je vse napovedano uspelo in kakšne sadove je (bo) imelo, pa ne moremo soditi ... Duh je, ki veje

1. Kot ogenj in veter: Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes

2. Sveti Duh je kot veter

3. Sveti Duh je kot ogenj

4. Sveti Duh v podobi goloba

5. Sedem darov Svetega Duha – Dar modrosti, dar umnosti

6. Dar svéta in dar moči

7. Dar vednosti in dar pobožnosti

8. Dar strahu Božjega; Hoditi v Duhu

9. Pustimo se voditi Božjemu Duhu (1)

10. Pustimo se voditi Božjemu Duhu (2)

11. Sadovi Svetega Duha (1)

12. Sadovi Svetega Duha (2)

pripravlja: Marko Čuk

Meseca maja je pomlad na vrhuncu, zato se vsekakor spodobi, da je vaše stanovanje, hiša ali vsaj miza okrašena s primernim cvetjem.
Ker je maj, boste za osnovo seveda uporabili šmarnice, vendar priporočam, da vsaj prvega maja šopku dodaste rdeče nageljne. Naj vas ne zmoti ne rdeča barva, še manj vonj, ki takole na hitro in po vrhu lahko zadiši nekoliko socialistično, celo komunistično. Nagelj v osnovi diši po žuljavih dlaneh in poštenem znoju, in prepričan sem, da je prav ta vonj, pomešan z žaganjem in smolo, vel po delavnici Jožefa delavca! Ne sramujte si nagelj na ta dan pripeti na prsi. Da le veste, zakaj ga nosite!
Kot že rečeno, je mesec maj mesec šmarnic. Prav in lepo je, da so šmarnice v šopku vedno sveže. Če se le da, jih menjajte prav vsak dan. Pazite, da vas tam nekje na polovici meseca ne presenetijo ledeni možje. Če je potrebno, šopek zavarujte in s čim prekrijte. Morda z lipovimi vejami, ki vam bodo prišle prav tudi ob binkoštih. Lipovo listje po obliki namreč spominja na plamene, ki so se apostolom ob prihodu Svetega Duha prikazali nad glavami, zato jih ponekod na binkoštno nedeljo zatikajo za okna.
Da Duh ve, kam priti.
Da ve, h komu se spustiti.
Da ve, koga obiskati.
Da ve, pri kom ostati.
Če ne lipove veje, vas bo Sveti Duh prav gotovo obvaroval pred pozebo ledenih mož. Pa ne tistih koledarskih, ampak tistih pravih: ki vam s svojo ledeno sapo lahko pogubijo dušo in telo (Mt 10,28). Taki ljudje so prave ‘cvetke’: govoriti znajo kot bi ‘rožice sadili’, za njimi pa ostaja vonj po gnilobi in razpadanju.
Ne bo narobe, če boste v šopek zamešali tudi kakšno narciso. Ime so res dobile po človeku, ki se je zaljubil v lastno podobo in so tako na neki način prispodoba za egoizem. A eno od ljudskih imen za to rožo je tudi ključavnica. In pravilna ljubezen do samega sebe je pravzaprav ključavnica in ključ za ljubezen do bližnjega. In Boga. Kar spomnite se prve in največje zapovedi! (Lk 10,27)
Ne bodite prehitro zadovoljni s skromnim šopkom. Dajte si duška in se poigrajte z barvami in vonji, saj si v maju “cvetlice dobrave venčajo glave” in se “raduje polje in gaj”! Cvetja, ki je odslužilo Majniški Kraljici, pa tudi ne zavrzite prehitro. Lahko ga prihranite do telovske procesije in ga z Marijinim blagoslovom posujete na pot Kralju, ki se bo v Rešnjem Telesu sprehodil preko naših vasi, polj in mest!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Prvi izmed ‘ledenih svetnikov’ (sledijo mu še Servacij, Bonifacij in ‘mokra’ Zofka).

Premožni mladenič iz Rima, ki je spoznal kristjane, jim pomagal, sam postal kristjan … in za vero dal življenje pod cesarjem Dioklecijanom ...

Sv. Pankracij je zavetnik otrok, posebej prvoobhajancev, mladih rastlin in cvetja.

Sv. Pankracij ima pri nas šest ‘svojih’ cerkva; tri so župnijske: (z leve)  Stari trg/SG (nad krajem – MB), Gor. Ponikva (pri Žalcu – CE) in Griže (CE).

Prav toliko (3) je tudi podružničnih:(z leve) Klanci pri Danah (Stari Trg pri Ložu – LJ); Radelca (Remšnik – MB) in Lemberg (Sladka Gora – CE).

Čuk M.,Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 107

Za mnoge ljudi je maj najhujši mesec v letu. Čeprav vse brsti in poka od življenja, čeprav nas narava kar kliče v svoj objem, čeprav bi radi leteli na njenih krilih, nas z neba kmalu sklati kruta resničnost. Otroci morajo kot nori zaključevati ocene, tisti sposobnejši so poleg tega vpeti v tisoč in eno tekmovanje, nad študente se zgrinjajo temni oblaki skrbi pred izpiti. Tisti, ki jim pri tem ostane še trohica časa, bodo vadili za koncerte in nastope; svojo kondicijo priganjajo do meja zmogljivosti, da bi zablesteli na odločilni tekmi. In njihove starše med vse to razteguje kot harmoniko. Na tiste ostale proste nedelje župniki vtaknejo še prva sveta obhajila, na katerih ne smemo manjkati. Zadnjo minuto je treba skočiti še po darila, stare mame do onemoglosti pečejo pecivo do grla nasičenim vnukom, in nekje vmes se vsega naveličani najstniki piflajo tistih 130 vprašanj za birmo. Samo še to, pa bo konec. Da bo le konec vsega …
Nikomur ne morem zameriti naveličanosti in utrujenosti ob takem tempu. Nikomur, pa naj ima še tako veselje z vsem skupaj. Med pogovori z ljudmi ni bilo težko zaznati, da je vsega skupaj že preveč: dogodkov, obveznosti, prireditev, testov, zahtev, pričakovanj in vsega, s čimer želimo dokazati, da smo nekaj vredni, da nekaj pomenimo. Preprosto je prehudo. Ljudje ne moremo več skozi ta ubijalski ritem. Ne samo da smo utrujeni in siti vsega, od takega tempa smo tudi razdražljivi in napeti, nervozni, znašamo se drug nad drugim, ne da bi natanko vedeli, zakaj. In ko sem o tem, da se nekaj takega dogaja tudi meni, potožil prijatelju, ki sem ga – v še enem hitečem trenutku – srečal na bencinski črpalki, me je spomnil na nekaj grozljivega. »Saj veš, kdo ubija.« S slino v grlu sem prikimal. »Hudič. On ubija. V tem tempu ni ničesar Božjega.«
Med človeško zasičenostjo maja počasi, kakor da ne ve za ledene može, poganja mladozelena trava, mehki poganjki lipe prvič pogledajo na plano, rože začnejo dišati in metulji se v priklanjanju njihovi lepoti sprehajajo okoli njih. Kosi spletajo gnezda in lastovke se ženejo za mušicami nad reko. To je življenje! Ne ker bi bilo vse idealno, temveč ker je vse na svojem mestu. Mirno in v pravem ritmu – to je življenje – nekaj velikega in pomembnega je vedeti, kje si in kam spadaš, kaj je bolj in kaj manj pomembno.
To je življenje! Biti na svojem mestu, zavedajoč se, da imaš svojih moči in svojih pomanjkljivosti odmerjenih na miligram natančno. Da ti prav narava in tudi tvoja kdaj neizprosno šibka fizika (beri: telesce) utira pot med vsemi norimi imperativi družbe. V naravi ni uspeha in poraza, ni uresničenih ali uničenih idealov in želja, ni pričakovanj in dosežkov, ni aplavzov in všečkov, je samo življenje. Dihanje, večerja, molitev, delo, pesem, mir, preizkušnja, bližina – in vse to je tako zelo Božje – kadar poteka v ritmu narave. Naše narave.
Podajte se v tej pomladi kdaj med brsteče življenje, naučilo vas bo miru! Ta vendar ni sad ugajanja, doseganja pričakovanj in rezultatov, pa tudi ne posledica brezbrižnosti in brezvoljnosti. Mir je v tem, da si preprosto tam, kjer te je hotel Bog imeti. In raseš na travniku za hišo.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 5 (2023), 3.