Od kdaj se obhaja praznik Gospodovega oznanjenja kot krščanski materinski dan in zakaj? (Gabrijel)

Na praznik Gospodovega oznanjenja se spominjamo najpomembnejšega dogodka v zgodovini naše Zemlje: ko je Marija sprejela povabilo nadangela Gabrijela, je postala mati učlovečenega Božjega sina. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na ta praznik obhajamo krščanski materinski dan. Lahko bi rekli, da je to praznovanje staro toliko kot krščanstvo. Zavestno pa se je utrdilo po drugem vatikanskem koncilu. V poslanici, ki so jo škofje vsega sveta ob njegovem zaključku naslovili na žene, so počastili vzvišeni poklic matere: »Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod.« Kako globoko ceni in spoštuje dostojanstvo žene matere, je v svojih nagovorih in pismih izpovedoval papež Janez Pavel II. Materinski dan je dan hvaležnosti našim staršem, ki so nam kot Božji sodelavci podarili življenje. (sč)

Palestinsko mesto Nazaret je že nad dva tisoč let znano po dogodku, o katerem poroča evangelist Luka in se ga spominjamo trikrat na dan – zjutraj, opoldne in zvečer –, ko se oglasijo zvonovi, in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem prostoru, ki je danes pod novo nazareško baziliko Oznanjenja. Tu je preprosta deklica Mirjam – Marija pristala na povabilo Božjega poslanca nadangela Gabrijela, da postane mati učlovečenega Božjega Sina. Izrekla je za zgodovino človeškega rodu najpomembnejši ‘da’ in s tem se je začel uresničevati Božji načrt odrešenja. Marija je s tem načrtom tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik tudi Marijin. Posebej velja to za praznik Oznanjenja. Krščanska umetnost je rada upodabljala prizor angelovega oznanjenja Mariji. Po Marijinem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na ta praznik obhajamo krščanski materinski dan. (sč)
Na sliki zgoraj: Layer, Marijino oznanjenje, 1815, glavni oltar, ž.c. Tržič

V Sloveniji je Gospodovemu oznanjenju Mariji posvečenih devet (9) cerkva in ena kapela, šest župnijskih in tri podružnične. – V LJ nadškofiji imajo tri župnijske cerkve: Ljubljana – Marijinega oznanjenja (frančiškani) (spodaj), nekdaj samostanska, zdaj ž. c. v Velesovem (Oznanjenje Devici Mariji) (1), ki je tudi romarska in ž. c. v Tržiču (3). V LJ nadškofiji pa imajo tudi dve podružnični cerkvi (p. c.): nekdaj zelo obiskano romarsko v Crngrobu (5) (Stara Loka), ki je prava umetnostna zakladnica (gotike in baroka) in Veliko Slevico (7) (Velike Lašče) – V KP škofiji je Gospodovemu oznanjenju Mariji posvečena samostanska cerkev na Kostanjevici (2) (župnija Nova Gorica-Kapela – frančiškani), p. c. cerkev v Obrovu (8) (Hrušica v Brkinih) in kapela v župnišču v Ilirski Bistrici. Tudi NM škofija ima eno ž. c.: v Hinjah (4) v Suhi Krajini; prav tako tudi CE škofija: v Nazarjah (6) (sv. Marija – Marijino oznanjenje – frančiškani). – V MB in MS škofiji ni nobene cerkve, posvečene Gospodovemu oznanjenju Mariji. (mč)

Marijino oznanjenje, Ljubljana-Tromostovje

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 3, str. 131.

Še dokaj majhna brata sta mami podarila šopek cvetlic, ki sta ga kupila z lastnimi prihranki.

Mami je bilo posebej všeč, da sta to naredila sama od sebe, brez kakršnekoli spodbude. Od veselja ju je objela in poljubila.

Starejši, šestletni deček, je mami tudi čestital: »Mama, če bi imela samo še tri evre, bi ti lahko kupila zares lep šopek z napisom POČIVAJ V MIRU. To bi bilo tudi zelo lepo, ker oba želiva, da danes, na materinski dan bolj počivaš.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2016), 38.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 53.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodba

Nesreča na prometni cesti
Avto, ki je vozil po prometni cesti, je bil vpleten v prometno nesrečo. Brž se je okrog njega zbrala množica radovednežev.
Časnikar, ki je naključno prišel mimo, je želel čim bolj od blizu videti, kaj se je zgodilo, da bi lahko o tem poročal. Zaradi množice radovednežev pa ni mogel priti blizu. Tedaj mu je v glavo šinila dobra misel.
Na ves glas je začel vpiti: »Pustite me naprej! Pustite me naprej! Jaz sem sin žrtve!« Ljudje so ga nejeverno gledali in ga pustili naprej.
Ko je prišel do avta, je videl, da pred njim leži mrtev osel.

Misel

Če o nekom rečemo, da je pošten, to pomeni, da ta človek govori resnico in ne goljufa drugih. Pošten človek bo vedno govoril resnico in iskreno izrazil svoje prepričanje. Tudi takrat, ko mu to ne bo prijetno.
Če želimo biti pošteni, moramo imeti notranjo moč, da smo resnicoljubni do sebe in do drugih. Z drugimi besedami: stati moramo za tistim, za kar mislimo, da je prav, da bi branili svoje prepričanje. Če smo resnicoljubni, bomo veljali za načelne ljudi, ki so vredni zaupanja.
Pokončen človek ne bo nikoli dvomil o tem, da mora biti pošten.

Molitev

Gospod Bog,
ljudi si obdaroval z razumom in vestjo
ter nam pustil, da se svobodno odločamo.
Na žalost se zgodi,
da ta veliki dar zlorabimo
in ne poslušamo svojega notranjega glasu
tudi v svojo škodo,
kakor je bilo v časnikarjevem primeru.
Pomagaj nam spoznati,
da nas takrat, ko nismo pošteni,
goljufamo druge in jim škodujemo,
navdaja občutek krivde in nemira.
Naj se zavedamo velike vrednote
biti pošteni vedno in do vseh ljudi.
Pomagaj nam, da bomo pošteni tudi takrat,
ko bo to od nas zahtevalo žrtve.
Daj nam tudi videti prednosti,
ki nam jih prinaša poštenje.

Iskra

Manj časa ko kdo potrebuje, da postane nepošten, bolj hudoben postaja.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2010), 110-111.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 116.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

gost meseca

Marko Grobelnik, raziskovalec umetne inteligence

tema meseca

Želi sodobni človek sploh biti odrešen?

priloga

Duhovna podoba Ivana Cankarja

Preberite več: April 2026

ZGODBA

PRIDI IN POGLEJ SONČNO SVETLOBO

Zgodba govori o podzemni jami. Vse svoje dolgo življenje je bila v popolni temi. Nekega dne je zaslišala glas, ki ji je klical: »Pridi, pridi na svetlo, pridi pogledat, kako sije sonce.«
Najprej je ponudbo zavrnila, kajti bila je prepričana, da ne obstaja nič drugega, kakor le tema. Po številnih klicih se je odzvala in bila presenečena, ko je vsepovsod videla svetlobo.
Ozrla se je proti soncu in mu dejala: »Pridi k meni in pokazala ti bom temo.« Sonce jo je vprašalo: »Kaj je to tema?«
Jama je odgovorila: »Pridi k meni in boš videlo!«
Sonce je povabilo sprejelo. Ko je vstopilo v jamo, je reklo: »Pokaži mi sedaj to temo!« Toda teme ni bilo nikjer.

MISEL

Tema ne pomeni samo pomanjkanja ali popolne odsotnosti svetlobe. Tema pomeni tudi to, ko nas doleti kaj neprijetnega, žalostnega, težkega, ko nas v življenju kaj potlači.

Greh pahne dušo v temo. Ko se grehi množijo, ko en greh rodi drugega, padamo v vedno globljo temo, v temno noč, brez zvezd.

Vendar ne obupajmo, če naša življenjska pot zaide v temo. Sonce Božje usmiljene ljubezni je močnejše od teme.

MOLITEV

Gospod Bog, nakloni nam milost,
da se bomo varovali del teme,
prižgi v naših srcih svetlo luč,
da bodo naši koraki varni
in se ne bomo nikoli izgubili.
Svetloba tvoje luči
naj razsvetli našega duha,
da spoznamo pot zveličanja in hodimo po njej.
Gospod, ti si luč, ki je nobena tema ne more premagati,
naj nikoli ne ugasne v naših srcih.
Če pademo kdaj v brezno teme,
ohrani v nas zavest,
da se bomo vedno zavedali,
da nad nami sije tvoja dobrotna luč.
Naj jo občutimo in prepoznamo
v tvoji očetovski ljubezni in skrbi za nas.
Razsvetljuj nas s svojo resnico,
da bomo zmagali v boju
z očetom laži in knezom teme.

ISKRA

Sprejeti temo, dopustiti, da bolečina zares boli, ni vedno lahko. Pogum, velika srčnost je najpomembnejša vrlina na poti duhovnega življenja.
Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj. (Ps 23,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 122-224.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pobožnost križevega pota je v jedru stara toliko kot krščanstvo, začela pa se je v Jeruzalemu, mestu, kjer je naš Gospod trpel, umrl in vstal. Verniki so pobožno stopali po poti od Pilatove sodne palače do Kalvarije, ki jo je prehodil s križem obloženi Gospod. V Evropo so jo prinesli jeruzalemski romarji; najbolj vneto pa so jo širili frančiškani, ki so okoli leta 1260 postavi varuhi Svete dežele. Pri nas se je češčenje Kristusovega trpljenja uveljavilo v času v prvi polovici 17. stoletja. Zelo ga je pospeševala rožnovenska bratovščina in takrat so postavljali križeve pote s petimi ‘postajami’ (kapelami) žalostnega dela rožnega venca. Sredi 18. stoletja pa so jih po zaslugi frančiškanov izrinili križevi poti s štirinajstimi postajami po vzoru jeruzalemskega. Cesar Jožef II. je ukazal, da smejo na križevem potu ostati samo tiste postaje, ki imajo podlago v Svetem pismu (jožefinski ali evangeljski križev pot). Na slovenskih tleh so že sredi 18. stoletja razen štirinajstih podob po cerkvah postavljali križeve pote s kapelami, Kalvarijami in Božjimi grobovi tudi v naravnem okolju in te predstavljamo na teh straneh s slikami in nekaj besedami.

ŠMARJE PRI JELŠAH – Kalvarija
Na hribu nad naseljem Šmarje stoji nad stopniščem s kapelicami križevega pota in svetimi stopnicami podružnična cerkev sv. Roka s poznobaročno opremo, bogato štukaturo in poslikavo (Anton Lerchinger). Križev pot je celoten – 14 postaj, 13. postaja je Kalvarija, 14. postaja pa Božji grob s svetimi stopnicami. Baročne kapelice križevega pota z bogatim okrasjem so bile zgrajene v letih 1743–1753 za časa znamenitega šmarskega župnika dr. Mateja Vrečarja, ki je bil znan tudi kot matematik in astronom. Cerkev sv. Roka je bila zgrajena približno sto let prej z darovi vernikov v zahvalo, da je prenehala kuga.

ŠENTRUPERT – Vesela Gora
Centralno zasnovana z dvema stranskima kapelama in mogočnima zvonikoma je bila zgrajena v letih 1723–1735. Leta 1879 so dozidali kapelo Žalostne Matere Božje z Božjim grobom na mestu prejšnje. Takrat so bile obnovljene tudi kapelice križevega pota; niše je leta 1874 poslikal Matija Bradaška. Dvanajsta postaja je Kalvarija, štirinajsta pa Božji grob. Prvi križev pot so postavili že leta 1730. Kapele so bile večkrat obnovljene, zadnjikrat leta 1992. Kapelica Božjega groba je bila zgrajena leta 1749 po vzoru Božjega groba v Jeruzalemu.

SMLEDNIK – Kalvarija
Smledniška Kalvarija ima vseh 14 postaj križevega pota. Cikcakasto postavljene kapelice, zasnovane leta 1772, so zidane, imajo polkrožne niše in so krite s skodlami. Obnovljene kapelice sta leta 2001 poslikala v Sloveniji živeča ruska slikarja Maša Bersan in Nikolaj Mašukov. Na vrhu Kalvarije stoji večje leseno razpelo.

IDRIJA
Podružnična cerkev sv. Antona Padovanskega, zavetnika rudarjev, je bila zgrajena leta 1678, zvonik pa je bil prizidan leta 1805. Nad njo je Kalvarija s 14 postajami križevega pota in kapelo Kristusovega vstajenja, ki je petnajsta postaja. Pred leto 1979 so bile v niše cikcakasto postavljenih kapelic postavljene nove podobe križevega pota slikarja Tomaža Perka.

KRIŽNA GORA NAD LOŽEM
Romarska cerkev sv. Križa, podružnična cerkev župnije Stari trg pri Ložu, se v starih listinah prvič omenja leta 1526. Že leta 1547 so ob poti do nje uredili križev pot s kapelicami. Sedanja cerkev je pozno baročna stavba, zgrajena leta 1750. Velika dragocenost cerkve so slike baročnega mojstra Fortunata Berganta, ki predstavljajo pretresljiv pasijonski cikel. Romarska pot iz vasi Sveta Ana na Križno goro pelje mimo 13 postaj (štacjonov) – kapelic križevega pota, za 14 postajo velja cerkev sv. Križa. Leta 1986 obnovljene kapelice je poslikala akad. slikarka Stanislava Pudobska.

MOKRONOG – Žalostna Gora
Romarska cerkev Žalostne Matere Božje, podružnica župnije Mokronog, je baročna stavba; banjasti obok prezbiterija je okoli leta 1735 poslikal Franc Jelovšek. Oltarne slike so delo Valentina Metzingerja. Križev pot ima sedem postaj Marijinih sedmerih žalosti iz leta 1844. Niše kapel so bile večkrat poslikane: 1865 (Matija Koželj), 1894 (Matija Bradaška), 1969 (Izidor Mole). Leta 1767 so bile postavljene svete stopnice in Božji grob.

JURJEVICA PRI RIBNICI
Cerkev sv. Križa v bližini vasi Jurjevica spada pod župnijo Ribnica na Dolenjskem. Iz vasi Breže vodi proti cerkvi 14 postaj križevega pota, ki so bile zgrajene v letih 1759–1761, Božji grob, ki je 15. postaja, nekaj let prej. Leta 1993 je postaje na novo poslikal Lojze Čemažar.

LIMBUŠ – PEKRE
Božjepotno cerkev Marije sedem žalosti imenujejo Slovenska Kalvarija. Cerkev je bila zgrajena leta 1835; nekako v tem času tudi štiri kapele križevega pota. Umetnostni zgodovinar A. Stegenšek prvo kapelo postavlja v 18, preostale tri v 17. stoletje. Leta 1664 je bila postavljena kamnita skupina Križanja.

VOJNIK
Od cerkve sv. Florijana do cerkve Marije sedem žalosti (ljudsko Devica Marija). Cerkev sv. Florijana ima gotski prezbiterij iz sredine 15. stol., kasneje je bila večkrat predelana. Marijina cerkev pa je v osnovi iz 17. stoletja. Med obema cerkvama se vije križev pot, ki vodi preko 240 stopnic. Na poti je 14 postaj (po starem štacjonov) križevega pota. Tam so tudi tri kapele: sv. Jožefa, Device Marije in Oljska gora. Leta 2010 so bile kapelice prenovljene.

KOJSKO V BRDIH
Poznogotska cerkev, postavljena na griču nad vasjo, je bila vklenjena v tabor, od katerega se je ohranil le obrambni stolp. Največja dragocenost cerkve je gotski krilni oltar (1515). Ob poti do cerkve so kapelice križevega pota, freske pa so iz druge polovice 17. stoletja, Sveti Križ je bil romarski kraj, ki je privabljal romarje iz Goriške, Vipavske, Furlanije in Posočja.

VRHNIKA
Cerkev sv. Trojice se prvič omenja leta 1636, večkrat je bila prezidana. Okoli leta 1700 so okoli nje postavili venec 13 kapelic križevega pota, ki so jih nekdaj krasile slike Leopolda Layerja. Kapelice so ohranjene, štirinajsta je kapela Božjega groba; vse so brez poslikav.

ŠKOFJA LOKA – Puštal
Od Puštalskega gradu se mimo 14 kapelic križevega pota molivec povzpne na Hribec cerkve Povišanja svetega Križa, zgrajene leta 1710. Tod so se nekoč vile procesije cehovskih bratovščin. V cerkev vodi zelo nizek vhod, v njej pa sta 14. postaja križevega pota, ki jo je poslikal Janez Šubic, in zvon želja. Veliki oltar je delo frančiškanske rezbarske delavnice (1850); zanj je mojster Plečnik dejal, da mu v Sloveniji ni enakega in ga je treba ohraniti izvirnega.

DEDNI DOL
Cerkev Žalostne Matere Božje, podružnična cerkev župnije Višnja Gora z gotsko osnovo, je dobila sedanjo podobo s številnimi prezidavami. Leta 1713 so prezbiteriju prizidali Božji grob in postavili 5 rožnovenskih kapel ob poti iz Višnje Gore. Ohranilo se je 10 kapelic ob robu gozda in 3 na pročelju Marijine cerkve ter kapela Božjega groba.

MIIRENSKI GRAD
Sedanja cerkev Žalostne Matere Božje je bil zgrajena po prvi svetovni vojni, poslikal jo je Tone Kralj (1955–1956). Postaje križevega pota ob pešpoti na Grad so prvič postavili leta 1757. Leta 1856 so na Grad speljali vozno pot in ob njej postavili nove kapelice, ki so bile v prvi svetovni vojni uničene. Po načrtih arh. Ivana Vurnika leta 1931 postavili nove s freskami Eme Galli, ki pa niso bile obstojne. Sedanje podobe v kapelicah so delo Lojzeta Čemažarja (1985). Štirinajsta postaja, dotlej v kapeli svetih stopnic, je bila zgrajena leta 1990.

RIBNICA NA POHORJU
Štirinajst postaj križevega pota iz leta 1774. Umetnostni zgodovinar A. Stegenšek domneva, da je bilo tukaj najprej 5 rožnovenskih postaj. Od župnijske cerkve sv. Jerneja vodi do cerkve sv. Lenarta 14 kapelic križevega pota, ki niso vse enako oblikovane, Pot se prične pri prvi kapelici pod župniščem in se nadaljuje po javni poti do pokopališča, kjer je cerkev sv. Lenarta.

STARI TRG PRI SLOVENJ GRADCU
Na poti od cerkve sv. Radegunde do cerkve sv. Pankracija stoji 13 baročno okrašenih kapelic; križev pot se zaključi na svetih stopnicah in božjem grobu kot 14. postaji. Kapelice kvadratnih tlorisov z dvokapnimi strešicami imajo polkrožno zaključene portale. Pročelja krasijo ob straneh pilastri z razgibanimi kapiteli in angelskimi glavicami. V notranjosti so reliefi prizorov trinajstih postaj križevega pota. Reliefi so delo slovenjgraške kiparske delavnice Janeza Jurija Mersija, poslikava pa Antona J. Lerchingerja.

ŠENTVID PRI PLANINI
Ubrano krajinsko okolje s cerkvijo sv. Križa na griču s kapelicami križevega pota na pobočju, kjer so vaščani Doropolja leta 1801 uredili pot do cerkve ter ob njej postavili 12 kapelic in kalvarijo; zadnja kapelica je iz leta 1840. 14. postaja je pod oltarjem v cerkvi sv. Križa. Kapelice, ki jih je poslikal Anton Pavlič iz Buč, so bile že večkrat predelane.

PRIMSKOVO NA DOLENJSKEM
Do vrha Primskove gore (592 m), kjer stoji božjepotna Marijina cerkev, vodi zelo strm klanec do prvih hiš vasi Gradišče, v kateri je 14 postaj križevega pota, zadnja je vzidana v cerkvi na vrhu. Zunanji križev pot na Primskovem se od Kopačije vije po hribu in se konča v kapelici na cerkvi. Podobe so naslikane na platno in so na soncu obledele, zato so bile že večkrat obnovljene, zadnjič jih je leta 1988 prenovil slikar Andrej Jerman.

GRADIŠČE NAD PODSREDO
Severovzhodno od Podsrede je grič Stara sveta gora, na vrhu stoji cerkev Žalostne Matere Božje (ljudsko: Stare gore nad Podsredo) s kapelo sv. Ane. Do nje vodi po jugozahodnem pobočju griča kalvarijska pot s 13 kapelicami križevega pota, 14. je kapela sv. Mohorja in Fortunata. Trinajst z nišo in volutastim čelom dekorativno poslikanih kapelic so postavili leta 1834, dve sta bili dodani kasneje. Leta 2015 so bile obnovljene.

MALEČNIK PRI MARIBORU - Gorca
Do cerkve Svete Marije na Gorci vodi 14 kapelic križevega pota, ki jih je leta 1847 dal postaviti takratni župnik Marko Glazer. Pred drugo kapelico stoji kamnit piramidast spomenik v spomin na župnika M. Breznika, ki ga je na tem mestu doletela smrt (1817). Zadnja kapelica stoji na pokopališču, ki obdaja gorsko cerkev. Ljudje dnevno prihajajo na sprehod mimo kapelic, v postnem času pa jih obiskujejo romarske skupine, ki molijo križev pot.

POLHOV GRADEC
Kalvarija ali Stari grad (460 m) je vzpetina nad vasjo Polhov Gradec. Na mestu, kjer je v srednjem veku stal grad, je baronica Antonija Blagaj dala postaviti senčnico, ki jo je kasneje spremenila v osmerokotno kapelo. Do nje vodijo kapelice križevega pota, ki jih je leta 1853 na lastne stroške postavila Ana Travn. Propadajoče kapelice so na pobudo krajanov ob koncu osemdesetih let obnovili in vanje postavili skulpture kiparja Franceta Goršeta.

GRADIŠČE PRI VIPAVI
Pobudo za postavitev križevega pota ob cesti, ki se vzpenja proti cerkvi sv. Križa na Gradišču, je dal vipavski dekan Jurij Grabrijan. Kapelice so začeli zidati leta 1877, dokončane so bile leta 1881. Že pred začetkom zidave je dekan naprosil slikarja Simona Ogrina, naj na platno upodobil postaje križevega pota. Slovesno so jih v kapelice namestili ob blagoslovitvi leta 1882. Po letu 1940 so se dan za dnem vrstile poškodbe podob, zato so jih umaknili iz kapelic v cerkev sv. Križa. Leta 1982 so se lotili obnove razpadajočih kapelic, ki jih je s freskami poslikal akademski slikar Krištof Zupet. Obnovljeni križev pot je bil blagoslovljen 25. marca 1990.

STARI TRG OB KOLPI
Križev pot, postavljen v 17. stoletju, je imel 14 kapelic ob cikcakasti poti do Kalvarije. Poleti 1942 so po partizanskem napadu Italijani ukazali vse kapelice podreti. V jubilejnem letu 2000 so bile ponovno postavljene. Z nove ceste je zdaj le 10 kapelic; od preostalih 4 postaj so tri na pročelju cerkve sv. Andreja, 14. je v daritvenem oltarju kot Božji grob. Podobe je likovno oblikoval kipar Denis Kraškovič, izrezal pa jih je Pavel Majerle.

TABOR V PODBREZJAH
Podružnična cerkev sv. Benedikta in Žalostne Matere Božje, grajena v gotskem slogu, je bila večkrat prezidana, zadnjič leta 1931. Ob cerkvi na severovzhodni strani stoji kapela, ena najstarejših stavb Tabora. V obzidju, ki se v polkrogu od severa bliža cerkvi, je vdelanih 11 kapelic, ki varujejo v letu 2009 na novo ustvarjene podobe križevega pota. Dvanajsta postaja je Kalvarija s korpusi v naravni velikosti, obnovljenimi v letu 2015.

ŽALOSTNA GORA PRI PRESERJU
Okoli znamenite Marijine božjepotne cerkve, postavljene leta 1728 v baročnem slogu, je obzidje s 13 postajami križevega pota, 14. je pri stranskem vhodu v cerkev. Verniki iz bližnje in daljen okolice radi prihajajo k Žalostni Materi Božji k pobožnosti križevega pota na postne nedelje, zlasti na tiho nedeljo.

ŽEBNIK PRI RADEČAH
Na poti do podružnične cerkve Žalostne Matere Božje (najstarejši deli iz 16. stoletja) je skupina štirinajstih kapelic križevega pota iz prve polovice 19. stoletja; začetna kapelica je odprtega tipa s piramidasto strešico, zadnja kapelica zaprtega tipa s podobo Žalostne Matere Božje, vmes 12 preprostih kapelic s pultastimi strešicami.

ŽEŽELJ PRI VINICI
Na hribu nad Vinico, rojstnim krajem pesnika Otona Župančiča, stoji božjepotna cerkev Matere Božje – po vsej Beli Krajini in še dlje znani Žeželj. Na poti do cerkve se dvigamo mimo kapelic križevega pota, pozidanih na kvadratni osnovi in pokritih z dvokapno streho, ki se s polkrožno nišo odpirajo proti poti. Postavljene so bile v prvi četrtini 20. stoletja.

MENGORE PRI TOLMINU
Na poti po Soški dolini proti Tolminu pri Volčah na desni strani zagledamo hrib (453 m) s cerkvijo Marijinega imena. To so Mengore, podružnica starodavne župnije Volče. Na pobudo volčanskega župnika Alojza Kodermaca so bile leta 1932 pozidane kapelice križevega pota. Leta 1954 so jih ‘znani neznanci’ porušili. Obnovljene kapelice je z mozaiki obogatil pater Marko I. Rupnik.

SVETA TROJICA V SLOVENSKIH GORICAH
Znamenita baročna romarska cerkev s tremi zvoniki premore tudi križev pot na prostem – od jezera do cerkve. Ob jezeru stoji na mestu, ki je bilo prvotno namenjeno gradnji nove cerkve, trioglata kapela, od nje vodi proti cerkvi na griču 186 stopnic, ob katerih so postaje križevega pota, ki ga je 25. aprila 1904 blagoslovil tedanji mariborski škof Mihael Napotnik.

SVETE GORE NAD SOTLO
Na Svetih Gorah stoji cerkev Marijinega rojstva, zgrajena pred letom 1257, ko se prvič omenja v listinah. Zdaj nas na hribu sprejme triladijska bazilika. V 18. stoletju je ob vznožju hriba zrasla kapela, posvečena Žalostni Materi Božji. Od tam pot do Svetih Gora spremlja 15 postaj križevega pota. Sedanje upodobitve postaj Jezusove poti na Kalvarijo so delo ak. kiparja Staneta Jarma.

KRIŽEVI POTI Z ROŽNOVENSKIMI POSTAJAMI

Nova Štifta pri Gornjem gradu, c. Marije zvezde (1. pol. 17. stol.); nekdaj na zunanjih stenah pet postaj; ohranjen Božji grob.

Laško, Šmihel, c. sv. Mihaela (1642–1648); nekdaj sedem rožnovenskih postaj; štiri ohranjene).

Ljubljana Štepanja vas, c. sv. Štefana (1653–1654); nekdaj 5 postaj; ohranjen križev pot (šest postaj), Božji grob (6. postaja).

Brežice – Šentlenart, p. c. sv. Lenarta (2. pol 17. stol.); nekdaj 5 postaj: od cerkve sv. Roka do božjega groba (kasneje reliefi); ohranjen Božji grob in dva reliefa.

Goče, c. sv. Andreja (1687); nekdaj štiri postaje in Božji grob; vse ohranjeno; Božji grob je pokopališka kapela (1668).

Maribor (Nemška Kalvarija) – c. sv. Barbare (ok. 1700); nekdaj 7 postaj, ohranjene 4 – poslikal Jakob Brollo 1880).

Kamnik, Kalvarija na Žalah – c. Marijine in Jožefove zaroke (1704), nekdaj šest postaj, pet ohranjenih – poslikala Metzinger in Koželj.

Ročinj, c. sv. Pavla (izpred 1710); ohranjena baročna kamnita skupina Križanja, zadnja postaja romarske poti.

Celje, Kalvarija na Aljaževem hribu (1718), nekdaj križev pot - 5 postaj; ohranjene 4 kapele in skupina Golgote na vrhu hriba.

Sevnica, kapela na pokopališču (1730); nekdaj pet kapel in Božji grob; ohranjena kapela.

Homec pri Slovenj Gradcu, p. c. Matere Božje (1740–50); nekoč štiri kapele in 10 lesenih križev; vse ohranjeno.

Radlje ob Dravi, dvorec Mahrenberg (1742); nekdaj pet postaj; ohranjena Kalvarija na vrhu in kamniti kipi ob poti (postaje).

Kronska gora, c. sv. Petra (18. stol.); nekdaj več kapel na poti proti Šentjanžu; ohranjene štiri kapele v bližini cerkve.

Kočevje, c. sv. Rešnjega telesa (1751); nekdaj do Božjega groba 14 postaj; ohranjena kapela Božjega groba (prenovljena 1987).

Cirkulane, p. c. sv Ane v Halozah (18. stol); ohranjena ena kapelica.

KRIŽEVI POTI S ŠTIRINAJSTIMI KRIŽI ali ZNAMENJI

Brinjeva gora – c. sv. Kozma in Damijana (2005); 350 m dolga pot, table iz lipovega lesa, delo Stanka Lodranta.

Sveta Gora pri Gorici – Bazilika Kraljice Svetogorske (1991); od Prevala ob asf. cesti, križi s številkami, 12. postaja Kristus na križu, ob 13. postaji nova kapela Pietá – Žalostne Matere Božje (2015).

Kurešček – romarska c. Kraljice miru (1990); leseni križi ob poti, ki jo je pokazal France Špelič, kakor jo je videl v mistični zamaknjenosti).

Hotiza (2011); ob poti, po kateri so bs. Danijela Halasa 16. marca 1945 peljali v smrt. Kamniti križi so različnih oblik, kar nakazuje vsebino. Znamenja govorijo o Jezusovem trpljenju, spominjajo na Halasovo trpljenje in na trpljenje vsakega posameznika. V križe so vdelani kamni iz Mure Okolica križev je urejena tako, da so temelji postavljeni v obliki velikih črk, ki skupaj dajo misel: Pot v življenje.

Nova Oselica, c. sv. Janeza Nepomuka (2007); od ceste Sovodenj–Cerkno do vrha Nove Oselice; preprosti križi s streho in tablico s številko in napisom postaje.

Ptujska Gora, bazilika Marije Zavetnice (2012); 14 kamnitih plošč s križi in reliefi, ki romarje vodijo po poti miru – od križa pri romarskem vodnjaku.

Kočevski Rog, križev pot Slovencev, ki stoji ob cesti proti grobišču Pod Krenom v Kočevskem Rogu in je posvečen povojnim grozotam – 15. postaj (kipar Stane Jarm).
Teharje, križi za križev pot od grobišča Bukovžlak do cerkve sv. Ane.

Še veliko je križevih potov po naši domovini (od Movraža do cerkvice sv. Kvirika, na Blečji vrh iz vasi Polica, v Filovskem Gaju, v župniji NM–Sv. Lenart, v Slavini, na Zasavski Sveti gori, na Vrsnik,   na Rožnik ...), vseh nam ni uspelo odkriti, nekaterih pa zaradi omejenega prostora tudi ne omeniti ...(mč)

ČUK, Silvester. Križevi poti na prostem. (Priloga). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str 58-63.

Sveta dežela (iz spominov na romanje)

Betanija

Z Jezusom na poti v Jeruzalem (trpljenje) obiščemo Betanijo. Tu so živeli Lazar, Marija in Marta in sem je Jezus večkrat prihajal na obisk. Betanija je blizu Jeruzalema (3 km), na V pobočju Oljske gore, toda danes na palestinski strani in zaradi zidu in kontrolnih točk je pot do sem preko Cedronske doline zelo zamudna. Tu so se zgodili trije pomembni dogodki: pogovor med Jezusom in Marto … skrbna si in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno; Jezus je po štirih dneh obudil Lazarja … Lazar, pridi ven!, in bil na večerji pri farizeju Simonu Gobavcu, kjer ga je žena mazilila ... za moj pogrebni dan.
Prihod v Betanijo si bomo dobro zapomnili, saj so prav tisto jutro muslimani obredno klali ovce in po ulicah je tekla kri … Ustavimo se pri cerkvi, kjer je v bizantinskem času nad Lazarjevo hišo in grobom stala mogočna bazilika s tremi ladjami in čudovitimi mozaiki. V 15. stol. pa so nad grobom zgradili mošejo. Kustodija je morala urediti nov dostop, da ne bi bilo treba hoditi skozi mošejo. Današnje svetišče si je arhitekt Barluzzi zamislil kot mavzolej, ki obsega ostanke vseh prejšnjih zgradb.
Polmrak v cerkvi in svetloba, ki prihaja skozi kupolo, pripovedujeta o upanju na vstajenje in življenje … Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje. Pred cerkvijo si dogodke iz Betanije obudimo z branjem iz Janezovega evangelija, potem pa se odpravimo proti Lazarjevemu grobu. Štiriindvajset ozkih zlizanih kamnitih stopnic vodi v preddverje, od tam pa skozi ozko odprtino, pokrito s kamnom v pravi grob … Ko se izvijemo iz objema groba, je naš cilj Jeruzalem. Če ne bi bilo zidu, ki ga ločuje od Palestincev, bi bili v petnajstih minutah peš pri Betfagi, kjer se bo prihodnjič začela cvetna procesija.

piše in fotografira: Marko ČUK