Naši verni predniki, ki so bili med sabo najtesneje povezani z raznimi praznovanji v teku bogoslužnega leta, so ob cerkvenih slavjih ustvarili lepe in pomenljive narodne običaje. Mnogo jih je nastalo tudi v zvezi z binkoštnim praznikom – praznikom Svetega Duha. Marsikje na Slovenskem je bil običaj, da so na binkoštno jutro na stežaj odprli vrata in okna, da je prišel v domove Sveti Duh. Gorje hiši, ki se ne bi odprla Svetemu Duhu! Vemo sicer, da lahko pride tudi pri zaprtih vratih in oknih, saj je duh in ne telo. Vemo tudi, da Božji Duh prihaja v srca stanovalcev in ne med hišne zidove, vendar ta običaj opozarja, da se milostnemu delovanju Svetega Duha ne smemo zapirati. Drug pomenljiv običaj je bil, da so na binkoštno jutro zgodaj vstajali, pred zoro stopili na hišni prag in skozi rešeto gledali vzhajajoče sonce. Ko gre za delo v Božji službi še posebej velja stara ljudska modrost: »Rana ura, zlata ura.« (sč)
Sv. Duhu je pri nas posvečeno 47 cerkva: 11 žup., 36 podr., tri večje in nekaj ‘hišnih’ kapel. – V LJ nadškofiji je “Božjemu ognju” posvečena nova stoženska cerkev (žup. sv. Jurij, LJ - Stožice), na ozemlju škofije je še devet cerkva: Rateče - Planica (1) in Sv. Duh pri Škofji Loki (2) sta žup., pri sv. Duhu /Krajič/ (Bloke), v Vnanjih Goricah (11) (Brezovica), Češnjevku (12) (Cerklje na Gor.), ob Boh. jezeru (13) (Srednja vas), v Zavšeniku /Kolk/ (Šentlambert), na Gumnišču (Škofljica) in na Rovah (Zagorje ob Savi) pa so podr. – V KP škofiji je Sv. Duh zavetnik ž. c. na Banjšicah (3) in na Libušnjem; (4) p. c. so v Pedrovem (Branik), v Labinjah (14) (Cerkno), v Brcah (Il. Bistrica), pri Sv. Petru (15) (Krkavče), Sv. Duhu (Podkraj), v Senadolah (Senožeče) in v Javorci (16) (Tolmin). – NM škofija ima največ cerkva Sv. Duha (13): žup. je na Sv. Duhu - Vel. Trn, (5) dvanajst je podr.: v Podstenah (Banja Loka), v Mrzlavi vasi (17) (Čatež ob Savi), v Črnomlju, v Šahovcu (Dobrnič), na Vrheh (Krka), v Krškem (galerija), v Gor. Kamenju (Mirna Peč), v Žurgah (Osilnica), na Selih (18) (Semič), na Vihru pri Homu (Šentrupert), na Žubini (Veliki Gaber) in v Novi Lipi (Vinica). – V MB škofiji so “Božji nevidni moči” posvečene tri ž. c.: v Ločah/Poljčanah(6), Središču ob Dravi (7) in pri Sv. Duhu na Ostrem Vrhu (8); p. c. pa so pri Sv. Duhu (19) (Ojstrica), v Suhem dolu (Podgorje/SG), v Slovenj Gradcu in na Rodnem Vrhu (20) (Sv. Trojica - Podlehnik). – V CE škofiji je ž. c. Sv. Duha v Artičah (9) in v Celju - Sv. Duh; (10) p. c. pa so v Vitni vasi /Dramlja/ (Bizeljsko), na Gorici pri Raztezu (Brestanica), v Čelovniku (Loka/Zid. mostu), v Podolševi (21) (Solčava) in na Ravnah (Šoštanj). – V MS škofiji je p. c. Sv. Duha na Stari Gori (22) (Sv. Jurij ob Ščavnici), omenimo še tri večje kapele sv. Duha: v Korovcih (Cankova), Satahovcih (23) (M. Sobota) in Večeslavcih (24) (Pertoča). (mč)

Ljubljana - Stožice

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 4, str. 99.

Naš ugledni narodopisec je v svoji knjigi Praznično leto Slovencev zapisal, da je bila nekdaj žetev “slovesno opravilo, ki so ga obhajali bolj kot praznik kakor pa kot delo. Žanjice so bile skoraj praznično oblečene.” Ob branju Svetega pisma sem dobila občutek, da je bila žetev nekaj veselega tudi pri Judih. (Marjeta)

Žetev je bila praznik veselja in zahvale. Psalmist pravi: »Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem« (Ps 126,5). Judje so sejali žito oktobra ali novembra, ko je po dolgi poletni suši prišel dragoceni ‘zgodnji dež’. Marca in aprila, ko je prišlo pozno deževje, je žito zraslo toliko, da se je lahko začela žetev. Žetev ječmena in pšenice je prišla aprila, maja in junija. Stebla so poželi s srpi in šope so povezali v snope. Snope so odpeljali na mlatišče. Navadno je bila to površina na vetrovni točki zunaj vasi. Mlatili so tako, da so tolkli s palico ali gonili živali po žitu ali pa uporabljali mlatilne sani. Sledilo je vejanje. Zrnje so spravljali v lončene vrče ali v suhe cisterne. Ob koncu žetve je bil praznik tednov: duhovnik je daroval dva hleba kruha nove moke. Praznik je kasneje postal znan kot binkošti. To je bil čas velikega veselja in zahvaljevanja. (sč)

Sedem tednov po veliki noči, prazniku Jezusovega vstajenja, je na koledarju binkoštna nedelja (binkošti), s katero se v bogoslužju zaključuje velikonočni čas. Zanima me izvor imena 'binkošti'. (Cveto)

Slovenski naziv za binkošti izvira iz staronemške 'fimfhusti', ki pa izhaja iz grškega izraza 'pentekoste', kar pomeni petdeseti dan. V latinščini je uradno ime tega praznika, ki ga obhajamo petdeseti dan po veliki nedelji, 'dominica pentecostes'. V bogoslužju je to praznik Svetega Duha, ki ga je poveličani Jezus petdeseti dan po svojem vstajenju poslal svojim učencem in se je spustil nadnje v obliki ognjenih jezikov. (Apd 2,1-11). To je rojstni dan Cerkve, kajti Duh je napolnil apostole z modrostjo in pogumom, da so ljudem začeli oznanjati resnico o Jezusu in njegov nauk. Bogoslužna barva praznika je rdeča (ogenj, ljubezen). Kristjani so slavili binkošti vsaj v prvi polovici 3. stol. Do pokoncilske prenove bogoslužnega koledarja se je po binkoštih ravnalo cerkveno leto do adventa: nedelje so se imenovale 'po binkoštih'. Po novem koledarju se takoj po binkoštih začenja čas 'med letom' z navadnimi delavniki. (sč)

Mati je svojega petletnega sina vzela  s seboj na koncert slavnega poljskega pianista Ignacija Paderewskega. Upala je, da bo to v njem spodbudilo zanimanje za glasbo.
Dobila sta sedeže blizu odra. Mati je srečala nekega starega prijatelja in se zapletla v pogovor z njim. Ni opazila, da je sin izginil.
Točno ob uri so se prižgale luči na odru in mati je opazila tam svojega sina, sedečega za klavirjem, kako sproščeno igra preprosto otroško pesem.
Še preden ga je lahko šla iskat, je na oder stopil Paderewski. Približal se je klavirju in zašepetal dečku na uho: »Ne nehaj igrati! Nadaljuj!« Sklonil se je ter z levo roko začel igrati spremljavo, potem pa še z desno roko dopolnjevati osnovno melodijo.
Veliki maestro in petletni deček sta s svojim igranjem navdušila občinstvo.

Prizor velikega glasbenika in majhnega dečka lepo ponazarja podobo Sv. Duha, ki je prišel nad Jezusove učence in jih preoblikoval v pogumne pričevalce.
Glasbeno gledano je bilo dečkovo igranje skromno. Toda Paderewski ga je s svojo ‘spremljavo’ spremenil v umetnino. Podobno lahko Sveti Duh našo majhnost spremeni v nekaj velikega in lepega.
Lepo je to ubesedil mehiški pesnik Amado Nervo:
Sami smo iskra, v duhu smo ogenj.
Sami smo strune, v duhu smo lira.
Sami smo mravljišče, v duhu smo gora.
Sami smo pero, v duhu smo perut.
Sami smo prosjaki, v duhu smo kralji.
Sveti Duh živi v nas. Binkoštni praznik nas spodbuja, naj naše drage obogatimo še z večjo ljubeznijo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2018), 30.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Kamor koli greš, se srečaš z avtomati za razne napitke in hrano. Avtomati so postavljeni v zdravstvenih domovih, trgovskih centrih, na avtobusnih in železniških postajah, na črpalkah, v trgovinah, skratka povsod, kjer se zadržujejo ali hitijo mimo ljudje. V naglici si kupiš sendvič, sladki prigrizek ali napitek. Še preden tak avtomat zagledaš, ti iz njega zadiši – seveda, če je to tisti, iz katerega se točijo topli čaji, kakav ali kava.
Avtomat za tople napitke imamo tudi v našem podjetju. Iz njega si postrežemo s prvo kavo takoj, ko pridemo na delo. V hladnejših dneh topli lonček najprej podržimo v rokah, da si jih malo pogrejemo, potem pa nam je še prijetno toplo, ko napitek popijemo. Ker nas je več takšnih, ki imamo radi dišečo kavo, si ponavadi vzamemo svojih pet minut hkrati tudi za druženje.
Tako smo se kar nekako oblikovali v skupino petih in se dogovorili, da vsak dan eden izmed nas priskrbi kavo za vse. V tednu dni se tako vsi lepo zvrstimo.
Nekega dne pa kave ob določeni uri ni bilo. Čakali smo, kave pa od nikoder! Milan je bil ves iz sebe in prvi je stresel jezne besede: »A tako! Zdaj se bomo pa delali francoze? Če je na vrsti, je na vrsti. Kaj se pa ta sedaj gre – stiskač! Vedel sem, da on ni za našo skupino. Ko je on na vrsti, se na kavo vedno čaka.« Milan je bil jezen. Poskušala sem ga pomiriti, češ naj še malo počaka, pa nisem imela uspeha. Še nekaj trenutkov je grdo gledal okrog sebe, potem pa jezen odšel, da bi si natočil kavo.
Pri avtomatu pa je ugotovil, da utripajo samo rdeče lučke, kar pomeni, da avtomat ne deluje. S kavo ni bilo nič. Ves skesan je prišel k meni, me poklical stran od drugih in me prosil, naj bom tiho pred našo druščino. Naj jim ne povem, kako se je jezil in po krivem obsojal.
Poklicali smo na številko, napisano na aparatu. Še isti dan so prišli in popravili pokvarjeno reč. Z Milanom pa sva še nekajkrat imela pogovor, saj mu je bilo še vedno žal za vse grde misli in besede, s katerimi je tako hitro obsodil sodelavca, da je stiskač.
Ob tem dogodku sem se spomnila, da tudi sama večkrat obsodim druge. Še posebno mi je na duši obležal dogodek izpred mnogih let in Milanu sem povedala zanj.
Teta me je, deklico staro šest ali sedem let, vzela s seboj v sosednji kraj, kjer so blagoslovili obnovljeno podružnično cerkev. K sveti maši sem takrat že redno hodila, razumela pa ne veliko. Sem pa zato mirno sedela in opazovala dogajanje okrog sebe. Tudi tokrat je bilo tako.
Med mašo se mi je pogled ustavil na dečku približno istih let. Pritegnili so me njegovi svetli, skoraj beli lasje. Ves čas se je nemirno stiskal k mami, ji šepetal in se ji obešal na roke takoj, ko smo med obredom vstali. Mama ga je božala, jemala v naročje, mu dajala bombone in ga nekako poskušala pomiriti in zamotiti.
Ko je prišel čas po pridigi in je cerkovnik s košarico odšel med ljudi, je mama iz žepa vzela denarnico. Ven je jemala kovance (bogve kakšna valuta je že bila takrat) in vsakega obračala med prsti, ga otipavala, pospravila in vzela iz denarnice drugega ... In tako kar nekaj časa. Enega od kovancev je dala sinu, drugega pa je izbrala in ga sama darovala v košarico.
Zdelo se mi je grdo to njeno izbiranje. Da je toliko časa tehtala vsakega. »Je pa res stiskaška!« sem mislila sama pri sebi.
Na poti domov se nama ni preveč mudilo. Šli smo počasneje kot za tja in ves čas sva lahko klepetali.
»Si videla tistega dečka z belimi lasmi?«
»Seveda sem. Zdi se mi, da je tvojih let ...« mi je odvrnila teta.
»Ampak veš, da je njegova mama res čudna. A si videla, da je vsak kovanec večkrat obrnila, preden je izbrala prava dva?«
»Seveda sem videla. Ampak to ni nič čudnega. Ta gospa je slepa. In slepi ljudje si pomagajo s tipom. In če si videla, je toliko časa iskala med kovanci zato, da je našla največjega. Si videla, da je imel veliko številko pet? Ti si dala veliko manj. Desetkrat manj.« Tako me je podučila teta.
Kako me je bilo sram. Teti sem priznala, kako sem tisto ženo obsojala. Bila je kratka: »Stokrat premisli, preden izrečeš kaj slabega, pa tudi preden koga obsodiš v svojem srcu.«
Velikokrat se spomnim na ta dogodek, saj nas življenje kar naprej uči strpnosti in prizanesljivosti do sebe in drugih. Mogoče pa mi je večkrat pred očmi tudi zato, ker je ta svetlolasi deček čez mnogo let postal moj svak. Ampak takrat ni bilo več njegove mame. Umrla je, ker je tumor v glavi, zaradi katerega je najprej oslepela, po dobrem letu pretrgal nit njenega življenja.

Katarina. (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 21

V zadnjem času veliko slišimo in beremo o problematiki na področju vzgoje in izobraževanja. Ogromno je mnenj, analiz in ugotovitev, kdo vse je kriv za nastalo situacijo. Vendar se je od ugotavljanj in krivcev potrebno premakniti k rešitvam, in to nemudoma.

Preidimo k jedru
Mnogi strokovnjaki na prvo in najpomembnejše mesto postavljajo pogovor. Delavnice in pogovori so sicer dobrodošli in koristni, predvsem na področju preventive, vendar smo v slovenskem prostoru že dolgo na področju kurative. Tovrstne usmeritve in aktivnosti sicer dajejo svetu odraslih nek občutek varnosti, da se nekaj dela, da smo ukrepali, dajejo nek občutek pomirjenosti, vendar se jedra problema nismo niti dotaknili. Rešitve morajo biti vedno konkretne ali pa jih ni. Vse ostalo so lepotni obliži na globoko rano. Rešitve so v takojšnjem ukrepanju, zato pogovarjanje ne bo prineslo želenih rešitev. Če ima nekdo zlomljeno nogo, mu ne bo pomagal noben pogovor. Morda mu bo to v dušno tolažbo, ampak zlomljeni nogi to ne bo v veliko korist. Zlomljeno nogo bo potrebno ustrezno medicinsko oskrbeti. Solata ne bo prišla v kuhinjo s pogovorom, ampak bo moral nekdo na vrt ali v trgovino ponjo.

Poglejmo se v ogledalo
Preden pa začnemo s kakršnimi koli ukrepi, si je potrebno naliti čistega vina in si ob tem postaviti nekaj ključnih vprašanj. »Čisto vino« nam bo povedalo, da smo, vzgojno gledano, precej zavozili. Na stranpot je vrednostno zašla tako družba kot družina, ki je primarno odgovorna za vzgojo otrok, kot tudi celoten vzgojno-izobraževalni sistem. Del družbe so otroci, mladostniki in študentje, ki so sad vrednostnega sistema in permisivnosti staršev. Obenem otroci tudi določajo in pomenijo prihodnost družbe. S temi otroki, dijaki in študenti delamo (na žalost velikokrat tudi s starši) vzgojitelji, učitelji in profesorji. Permisivna vzgoja doma, ki pred otroka ne postavlja jasnih meja in zahtev, kjer je otroku vse dovoljeno in ni nobenih resnih posledic za njegovo vedenje in ravnanje, kjer so se starši spremenili v dežurne izpolnjevalce otrokovih želja in potreb, posledično oblikuje otrokovo osebnost v smeri egocentričnosti, narcisoidnosti, nedelavnosti, nevztrajnosti, neempatičnosti in nesmiselnosti. Ker sta vrtec in šola samo podaljšek domače vzgoje in ker se je iz šol sistematično izrinilo komponento vzgoje, se tovrstna osebnostna formacija samo stopnjuje. Vrtec in šola sta na ta način postala nekakšen servis staršem in šolskega uspeha in nabiranja točk. Zato: dokler se vzgojno-izobraževalnim zavodom ne bo povrnila avtonomija, strokovna integriteta in dostojanstvo, se ne bo spremenilo nič bistvenega.

Ne zanemarjajmo vzgoje
K temu je potrebno dodati še dejstvo, da imamo celotne generacije otrok, zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji – in svet odraslih vse to samo nemo opazuje in se v tišini strinja, da je to nova normalnost. Raziskave in stroka pa govorijo o »digitalnem kokainu« in »digitalnem heroinu«, saj imajo zasloni na možgane enak vpliv kot trde droge. Nemo zremo v mlade, ki se zaradi tega soočajo z anoreksijo, bulimijo, depresijami, anksioznostmi, zasvojenostmi, agresijo, samopoškodovanjem, občutki nesmiselnosti življenja in vsemi ostalimi duševnimi stiskami in boleznimi. Zaradi tega ena delavnica in pogovarjanje o tem ne bo dovolj. Potrebno bo nekaj več. Drugo vprašanje pa je, v kolikšni meri si politika in družba teh sprememb sploh želi ter koliko je pripravljena narediti za svoje otroke in njihovo prihodnost. Zanemarjanje vzgoje pomeni zanemarjanje otrok in njihove prihodnosti. Permisivno vzgojen otrok ni samo razvajen otrok, ampak je vzgojno zanemarjen otrok.

Kakšno prihodnost želimo našim otrokom?
Ko govorimo o vzgoji, ne gre samo za površinsko raven. V smislu vzgojne doslednosti in postavljanja meja je potrebno vzgajati za samostojnost in določene stvari tudi zahtevati ipd. Gre za nekaj veliko bolj bistvenega in globljega – gre za formacijo etične zavesti in empatije. Permisivna vzgoja pa otrokovo osebnost razvija v diametralno nasprotni smeri – vse je enako vredno, delati dobro ali delati slabo, delati ali nedelati ali goljufati; posledic ni, vse je dovoljeno in nihče mi nič ne more. Star slovenski pregovor pa pravi: Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Zato se bo potrebno pri prenovi vzgojno-izobraževalnega sistema postaviti na »konec« in pogledati iz »konca« nazaj ter se vprašati: Kakšno osebo/osebnost želimo ob zaključku vzgojno-izobraževalnega procesa? Iz tega pa sledi: Kakšno družbo in prihodnost si želimo oz. kakšno prihodnost želimo našim otrokom? Da lastniki velikih IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij … ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer zaslonov ni, veliko pove – že vedo, zakaj.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2023), 11.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (5)

Sveti Janez Pavel II. je v svoji Okrožnici o Svetem Duhu (Dominum et vivificantem), 18. maja 1986, zapisal, da je Sveti Duh “Oseba-ljubezen, Oseba-dar” (10). Ljubezen torej daje, ljubezen daruje. Prvi pomen besede ljubezen ni “te poljubim”, ampak “ti ponudim roko”, “ti pomagam”. Sveti Duh je čudovit primer take ljubezni do nas – daje nam svoje sedmere darove: modrost, umnost, dar svèta, dar moči, vednost, pobožnost, strah božji. Dar modrosti nam pomaga odkrivati Božjo veličino in dobroto, daje našemu življenju polnejši okus; z darom umnosti lažje in globlje dojamemo Božjo besedo in verske resnice; dar svèta vodi k odkritju Božjega načrta za moje, tvoje ... življenje; dar moči, pomaga premagovati skušnjave zla in nas spodbuja, da delamo dobro; dar vednosti nas uči, da moremo v stvarstvu odkrivati znamenja, Božje sledi, po katerih Bog govori vedno in vsakomur, naše vsakdanje delo poživlja z evangelijem; dar pobožnosti s pomočjo vsakdanje molitve ohranja v srcu živi plamen ljubezni do nebeškega Očeta in opominja, da Bog je, da me pozna in pričakuje moj odgovor; tu je še dar strahu božjega, ki nas napolnjuje z globokim spoštovanjem do Boga in njegove volje. Ti darovi dopolnjujejo kreposti v tistih, ki jih prejmejo, napravijo jih voljne, da z odprtostjo in pripravljeni sledijo božjim navdihom. »Darovi Duha so čudovite stvarnosti, ki vam omogočajo, da se oblikujete kot kristjani, da živite evangelij in ste aktivni člani skupnosti,« je dejal birmancem papež Frančišek. Spoznajmo jih nekoliko pobliže, morda odkrijemo kaj takega, kar bo nov navdih za naše življenje.

Pridi, Sveti Duh in daj nam modrost.

Znanost ni dovolj.
Znanost nam govori o tem,
kar je verjetno, modrost o tem,
kar je prav in primerno.
Znanost ozdravi roke;
modrost nas uči, kako naj jih uporabljamo.
Znanost pripravlja umetna srca; modrost modra srca.
Znanost nas dela močne,
modrost nas dela ljudi.
Pridi, Sveti Duh: daj nam modrosti.
Res je, da se brez znanosti
življenje ustavi, brez modrosti
pa postane brezsrčno.
Daj nam modrosti:
brez modrosti svet rojeva pošasti.

DAR MODROSTI

Modrost je dar, ki nas obogati na več načinov, to ni zgolj človeška modrost, ki je sad znanja in izkušenj ... V latinski besedi modrost (sapientia) se poleg ‘védenja’ in ‘znanja’ skriva še širši pomen: “imeti okus, biti okusen, prijeten”. Dar modrosti nas napolnjuje z veseljem do stvarstva in njegovega Stvarnika: Boga. Lahko se veselimo čudovite narave, uživamo v njej, občudujemo njeno lepoto; prisluhnemo Bogu v šelestenju listja, ga doživljamo v lesketanju zvezd ... Z darom modrosti lahko še tako preprosto in skrito živo bitje odkrije čudovite reči in postane tudi samo del teh čudes.
Vse stvarstvo okrog nas nam pošilja številne namige, sporočila ... Kdor ima dar modrosti, jih odkriva, zbira in se uči: npr. od rože, ki nas razveseljuje s svojim vonjem ne da bi zmotila tišino; od jutranje zarje, ki se iz dneva v dan rojeva, četudi nihče ne spremlja te veličastne predstave; uči se od vode, ki se nikoli ne ustavi; uči se od vitkih brez, ki rastejo v skupinah; uči se od sončnic, in se obrača za svetlobo; vrabčki mu navdihujejo večerno molitev; uči se od dreves, ki umirajo pokonci.
Bogastvo modrosti, ki je dar Svetega Duha, je tudi milost, da lahko vidimo vsako stvar, svet, probleme ...z Božjimi očmi in ne tako, kot je nam všeč ... Ta dar prihaja iz zaupnosti z Bogom, iz tesnega odnosa otroka z Očetom. Ko smo povezani z Gospodom, Sveti Duh preoblikuje naše srce in mu omogoči, da zaznamo vso njegovo toplino in ljubezen. Če ga poslušamo, nas bo naučil te poti modrosti, podaril nam jo bo, da bomo videli z Božjimi očmi, slišali z Božjimi ušesi, ljubili z Božjim srcem, presojali stvari z Božjo sodbo. Tako bomo deležni še ene velike milosti: pomaga nam namreč razlikovati dobro in zlo. Kralj Salomon je postal moder prav zaradi tega: “Gospod Bog, jaz sem še deček; ... daj svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal razločevati med dobrim in hudim! (prim. 1 Kr 3,7-9)
Dar modrosti je torej notranja luč, ki razsvetljuje srce. Kako velik dar! Judovski pregovor pravi: »Modri razume na pomežik očesa, za neumneža pa je potreben udarec s pestjo.« Če gremo še globlje, nam dar modrosti daje izpit za življenje, ker nam pokaže smisel! Morda je prav zato na prvem mestu, saj ga tudi najbolj potrebujemo. Francoski pisatelj in mislec André Frossard je malo pred smrtjo dejal: “Človek si je pridobil več moči kot modrosti; če se kmalu ne spreobrne, bo kot žival (prašič) pisal nadaljevanje svoje zgodovine.” Če dobro razmislimo, ima Frossard prav. Vse sodobne človekove iznajdbe so nastale, da bi podaljšali (razširili) človeško telo: televizija je podaljšek očesa, avtomobil nog, telefon ušesa ... Ob tem tehnično opremljenem telesu pa močno pogrešamo enakovredno ‘širitev duše’, notranje razsvetljenje, ki bi nam odkrivalo, kako naj koristno uporabljamo vsa ta čudovita odkritja.

 DAR UMNOSTI

Človek lahko razume stvari s človeškim umom, s človeško pametjo. Dar umnosti pa nam dáje razumeti stvari poglobljeno, kot jih razume Bog. Pomaga nam, da ne ostanemo na površini, ampak skušamo priti stvarem do jedra. Ne gre za človeško inteligenco, s katero smo lahko bolj ali manj obdarjeni, ampak za “milost, ki jo lahko vlije samo Sveti Duh” in nam da zmožnost, da stopimo onkraj zunanje podobe resničnosti ter raziskujemo globino Božje misli in njegovega odrešenjskega načrta. Umnosti pravimo s tujko ‘intelekt’, kar prihaja od latinske besede ‘intus legere’, notranje brati, prodreti v globino. Apostol Pavel v pismu korintski skupnosti pojasni, kako dar umnosti deluje v nas in kakšni so njegovi učinki: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo ... nam je Bog razodel po Duhu. Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine.« (prim. 1 Kor 2,9-10). Papež Frančišek v katehezi razlaga, da to ne pomeni, da je kristjanu vse jasno in lahko v celoti spozna Božje načrte: vse to se bo namreč v polnosti razodelo šele takrat, ko se bomo znašli pred Božjim obličjem in bomo zares eno z Njim. To nam pove dovolj, da razumemo pomembnost tega daru.

V svetu, v katerem pretirana želja po razkazovanju zastruplja vse po vrsti, celo otroke v osnovni šoli; v svetu, v katerem so se izgubile prave vrednote ... je še kako potreben dar umnosti, da bomo mogli predreti lupino in odkrivati globlje. Dar umnosti mi ‘prišepetava’: uporabljaj zdravo pamet. Bodi moder: tudi če se osel tisočkrat pojavi na TV, ne bo nikdar postal konj! Nikar se ne ujemi v past, ki pravi, da je najvažnejše skrbeti za svojo zunanjo podobo, biti lep, posnemati druge, brez razsodnosti slediti obnašanju, modi, mišljenju ... Zunanja lepota ni kristjanova dolžnost: dolžnost je biti iskriv in jasen. Morda niste na zunaj nič posebnega, toda v vaši notranjosti ste lahko neizmerni. Mati Terezija iz Kalkute je imela obraz naguban kot uvelo jabolko, imela pa je srce, ki je gorelo in je ljudi privlačilo veliko bolj kot najbolj očarljivi ‘častilci izgleda in mode’. Prosimo za dar umnosti; dar globine, v nasprotju s plitvostjo: za dar notranje biti v nasprotju z zunanjim videzom.
Dar umnosti nam tudi pomaga, da razumemo Sveto pismo, Božjo besedo: vodi nas k resnici, ki je notranja, po Jezusovi obljubi, ki jo že poznamo: “Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico” (Jn 16,13). Tesno je povezan z vero, ko namreč Sveti Duh prebiva v našem srcu in razsvetljuje naše misli, rastemo v razumevanju tistega, kar nam je Gospod povedal in kar je storil. Dar umnosti prebudi našo vero: pomaga nam razumeti, da je Jezus Bog, zakaj » ... nihče ne more reči: “Jezus je Gospod,” razen v Svetem Duhu« (prim. 1 Kor 12,3). Tako kot učencema na poti v Emavs, tudi nam Sveti Duh odpira um, da bi bolje razumeli Božje in človeške stvari, besede, odnose ... da bi jih razumeli tako, kot jih razume On. to je velik dar, za katerega moramo vsi mi prositi.

Srce modrega človeka ima okus in vonj po Bogu. (papež Frančišek)

Zelo moder je, kdor ni vihrav v svojih delih, a se tudi ne drži trmasto svoje misli. Modrost je tudi, da ne verjameš vsake besede in da ne razneseš takoj, kar slišiš ali si misliš. (Tomaž Kempčan)

Zelo moder je, kdor ni vihrav v svojih delih, a se tudi ne drži trmasto svoje misli. Modrost je tudi, da ne verjameš vsake besede in da ne razneseš takoj, kar slišiš ali si misliš. (Tomaž Kempčan)

Umnost je dar, s katerim nas Sveti Duh vodi v zaupnost z Bogom in nam pomaga, da smo soudeleženi v načrtu ljubezni, ki ga ima On za nas. (papež Frančišek)

 pripravlja Marko Čuk

Živel sem grešno ... in zgrešeno. Ravnal sem sramotno ... in brez sramu. Počutil sem se obupno ... in obupano. Zidal sem na pesku ... in ko je minila ploha, ko so vetrovi opravili svoje, sem žalosten in razočaran obstal ob podrtiji. Padel sem ... in moj padec je bil velik!
Potem pa si prišel Ti ...
Stópil si na moj greh in ga zdrobil s svojo ljubeznijo ... Ga stopíl in izbrisal ... opral ...
Vstopil si v mojo sramoto in jo pokril s svojo ljubeznijo ...
Obrnil si moj obup, kot obrneš hlačnice, ko hočeš zakrpati raztrgana kolena ... Obrnil si torej moj obup in ga spremenil v upanje s svojo ljubeznijo ... Pokrpal si mojo obupanost ... jo preobrazil ...

Kako naj bi se ne bal, Bog?

Kako naj bi ne trepetal pred tolikšno ljubeznijo? Pred tolikšno močjo? Kako naj bi se ne tresel pred tako močno ljubeznijo? Pred tako ljubeznivo močjo?
Objel si me ... me vzel v naročje in rekel: »To sem storil zate ... Ker te ljubim!« In jaz sem Ti verjel, ker sem čutil Tvoj objem ... Tvojo ljubezen ... Tvojo moč ...
Umrl si ... In na križu si rekel: »To sem storil zate ... ker te ljubim!« In jaz nisem mogel verjeti, ker sem se zbal trpljenja ... in krvi ... krone ... in ran ...
Vstal si ... In ko sva bila na pol poti do Emavsa, si rekel: »To sem storil zate ... ker te ljubim!« In jaz sem verjel ... saj si sédel z mano k mizi ... in razlomil kruh ...
Šel si v nebo ... in se vrnil k Očetu. »To sem storil zate ...« si rekel, »ker te ljubim!« A nisem mogel verjeti, ker me je bilo strah ... biti sam na tem svetu ... brez Tebe ...

Kako naj bi se ne bal, Bog?

Okrog mene ljudje ... ki so te bičali ... križali ... umorili ... Ljudje, ki te ne marajo ... ki Te preganjajo ... Ljudje, ki tudi mene gledajo sumničavo ... postrani ... Kako naj bi se ne bal, Bog?
Zato sem se zaprl v hišo ... zaklenil vrata in zapahnil duri ... in čakam ... in molim ... v strahu ... Z menoj je nekaj prijateljev ... Cerkev ... in Mati ... Tvoja Mati ... moja Mati ... Mati Cerkve ...
In zdaj, čutimo, prihaja vihar ... silovit vihar ... šum z Neba ... Kako naj bi se ne bal? In slišim Tvoj glas, ki pravi: »Prihaja Tolažnik! Prihaja Vodnik! ... Prihaja Ljubezen! ... To delam zate ... ker te ljubim!«

Mene pa je strah! A po vsem kar sem videl in doživel ... Kako naj bi se ne bal, Bog?

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)