(ob obletnici) »Kar se tiče odločitve za življenje, sta se v meni bojevali dve poti, pot slikarja ali pot duhovnika. Odločil sem se za duhovniško pot. Toda očitno Bog Stvarnik ni hotel, da bi bil dar ustvarjanja, ki mi ga je dal, zavržen. Poiskal je pot, po kateri mi je bilo dano oboje,« je leta 1971 v pogovoru z dr. Francem Rodetom, takratnim urednikom revije Znamenje, dejal akademski slikar Stane Kregar. Na Rodetovo vprašanje, kako je usklajeval poklic duhovnika in poklic slikarja, je Kregar odgovoril: »Ta spoj duhovnika in slikarja je motil in še vedno moti mnoge. Meni pa se je zdelo povsem razumljivo, posebno če sem se spomnil srednjeveških menihov, ki so vse življenje posvetili čudovitim inicialkam v psalterijih. Zame je to drug način oznanjevanja božje slave in evangelija.« Kot slikar je na poseben način oznanjal božjo slavo s svojo cerkveno ali sakralno umetnostjo. Njegova dela – slike, freske, barvna okna, mozaiki, sgrafitti – so posejana po slovenskih cerkvah od Prekmurja do morja. Po monografiji Stane Kregar, ki je izšla pri založbi Družina leta 2005 ob stoletnici umetnikovega rojstva in je pri njej sodelovalo več strokovnjakov, na kratko predstavljamo to ‘zapostavljeno’ področje njegovega ustvarjanja.

“ŽELJA PO BARVAH JE TIČALA V MENI OD OTROŠTVA”
Lepoto sveta je zagledal 10. novembra 1905 v Žapužah pri Dravljah. Oče je bil mizar in je znal lepo risati, mati pa je bila bolj literarno nadarjena. V družini je bilo sedem otrok. »Kljub revščini je v njej vladalo prisrčno vzdušje. Vsi smo se radi imeli, bili smo zelo navezani drug na drugega. Vrednost številnih družin je tudi v tem, da je v njih več povezanosti, več ljubezni med brati in sestrami.« Okrog njegove rojstne hiše je bilo takrat še kmečko okolje, ki ga je raziskoval. »Želja po barvah je tičala v meni ... Mnogokrat sem leže na domačem vrtu v travi gledal oblake, ki sem v njih videl zdaj to, zdaj ono, opazoval sem, kako se spreminjajo. Zdi se mi, da je bil to temelj moji poznejši težnji po spreminjanju enega predmeta v drugega.« Ob zgledu staršev je začutil, da je treba delati. »Dolžnosti sem se zavedal, ko sem videl očeta, kako mora delati v delavnici od jutra do večera, in mater, ki je ravno tako morala garati, skrbeti za sedem otrok. Vse to te kliče, da tudi ti narediš svoje.« Po štirih razredih ljudske šole je šel na škofijsko klasično gimnazijo v bližnjem Šentvidu, kjer se je začel ukvarjati z risanjem, od pete (današnje prve) gimnazije je bil ilustrator rokopisnega dijaškega glasila Domače vaje. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po štiriletnem študiju teologije leta 1929 posvečen v duhovnika. Ko je leta 1930 umrl slikar duhovnik Gašper Porenta, profesor risanja na škofijski gimnaziji, so ga določili za njegovega naslednika. Odločil se je za študij slikarstva na Akademiji v Pragi in po petih letih nastopil službo profesorja risanja v Šentvidu, kjer je ostal do leta 1945, ko je bila škofijska gimnazija ukinjena. Profesor Stane Kregar je postal svoboden umetnik. Njegov umetniški razvoj obsega več stopenj: od začetne praške variante kubizma, prek surrealizma (pozna trideseta leta), poetičnega realizma (čas med vojno in po njej), lirske abstrakcije (1957–1962) vse do figuralike v zadnjem obdobju življenja. »Razne dobe v mojem slikarskem življenju izhajajo iz notranje potrebe. Spreminjal sem se, ker sem neprenehoma iskal pristnost, ker sem hotel ostati zvest svoji notranji resnici.«
Proti koncu petdesetih let je začel ustvarjati za cerkve v različnih tehnikah: od slik in fresk, sgrafitov in mozaikov do barvnih oken (vitrajev). »Pomen Kregarjeve sakralne umetnosti je v velikem številu izvedenih del v cerkvah na celotnem slovenskem ozemlju, predvsem pa v tem, da je slovenski cerkveno slikarstvo dvignil na kvalitetno raven« (Andrej Doblehar). Leta 1971 je za svoje življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Pri delu je vztrajal, dokler so mu dopuščale moči, ki so mu pojemale zaradi hude bolezni. V svet večne Lepote je odšel 1. avgusta 1973. Pri pogrebni maši v župnijski cerkvi v Šentvidu se mu je nadškof Jožef Pogačnik zahvalil: »Za vse tvoje prizadevno delo za lepoto naših cerkva se ti, dragi Stane, na tem kraju, ki se mu tudi pozna tvoja umetniška roka, zahvalim. Zvest duhovnik si bil in neizmerno radodaren. Tvoje zasluge za naše cerkve bo znala oceniti šele kasnejša zgodovina.« Vstajenja čaka v družinskem grobu, katerega nagrobnik-znamenje krasi njegov mozaik Trnova krona v spomin na dva brata, ki sta bila umorjena leta 1945 v Kočevskem rogu.

____________

“V SVOJIH DELIH NE BOŠ UMRL” (nadškof J. Pogačnik)
Umetnostni zgodovinar Milček Komelj je v svoji študiji (Kregarjevo strmenje k nevidnim obalam) zapisal, da je bil Stane Kregar “slikar, ki ni bil povsem od tega sveta”. Ker je gledal na življenje v luči nadzemeljske perspektive, so ga zavračali kot neživljenjskega. Njegova cerkvena umetnost je ostajala v ozadju in v senci nezanimanja, “najbrž tudi zaradi nenaklonjenosti do vsega cerkvenega v časih komunistične oblasti”. Slikar Marijan Tršar (Kregarjev doprinos slovenskemu sakralnemu slikarstvu) piše, da je bilo v časih, ko je bila večina ljudi nepismenih, slikarstvo “najbolj uspešno nadomestilo za pisano besedo in umetnost podob je bila vedno zaželena in iskreno podpirana ... Cerkve niso bile le hiše molitve, temveč tudi hrami umetnosti. Ljudem, ki so bili vajeni ‘brati’ slike, je bilo všeč tisto, kar je bilo “na prvi pogled razumljivo”. Takšno gledanje “večine likovno nevzgojenih vernikov je primoralo cerkveno vodstvo, da je za bogoslužne namene povečini sprejemalo le likovna dela 'ljudskega okusa'.” Kregar je bil za mnoge ‘premoderen’ in moral se je vsaj malo prilagoditi ‘ljudskemu okusu’. »Morda mi bo kdo očital, da v sakralnih delih nisem bil vselej tako revolucionaren kot v drugih. Pred očmi moramo imeti dvoje: prvič, slovenska sakralna umetnost je bila zelo zanemarjena; drugič, ker gre za kultne (obredne) podobe, je nemogoče, da ne bi bile v službi liturgije. Liturgija pa zahteva svoje.« Vsekakor drži, kar je zapisal Marijan Tršar: »Stane Kregar je v stenskem slikarstvu, kamor štejemo tehnike freske, mozaika, sgrafitta in vitraja, ustvaril umetnine, ki bodo ostale kot vrhunska dela trajno zapisane v zgodovini cerkvenega slikarstva. Še posebno ga je, zaljubljenega v barve, pritegoval vitraj.« Po letu 1960 je največ naročil dobil iz cerkvenih krogov, tako za posamezne naslikane (oltarne) podobe Kristusa, Marije in svetnikov kot predvsem za freske na svež omet, mozaike, vitraje in sgrafitte. Umetnostni zgodovinar Pavel Toplak v Kregarjevi monografiji predstavlja njegove cerkvene slike in freske (Cerkveno slikarstvo Staneta Kregarja).

SLIKE
Oltarna slika Matere Božje z Jezusom iz Sodražice (1950) je ena prvih čudovitih Kregarjevih slik, ki pa se slogovno ni veliko odmaknila od Marije z Detetom iz Dravelj (1938). Podobnost med slikama je opazna po načinu upodabljanja Marije z Jezusom in podajanja prostora. Nad Marijo je Sveti Duh v podobi goloba, ob njej pa angeli, ki jo slavijo (s cvetjem) in ji strežejo. Leta 1957 je Kregar ustvaril svojevrstno oltarno sliko za župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika v Preski pri Medvodah, na kateri se prepletajo zgodbe iz Svetega pisma stare in nove zaveze. Začenjajo se s stvarjenjem, prvim grehom in izgonom Adama in Eve iz raja. Sredi podobe je Janez Krstnik: z dvignjenim kazalcem desnice je zadnji starozavezni prerok, v levici pa kot glasnik nove zaveze drži križ in trak z napisom Ecce Agnus Dei (Glejte Jagnje Božje). Na levi strani spodaj je Oznanjenje, zgodba se zaključi s prizorom križanja. Posebnost slike je nenavaden okvir, mizarski izdelek (spomin na očeta), ki daje sliki poseben značaj. Zaradi načina podajanja vsebine se je slika (sprva) zdela premoderna. Sam je povedal, da je neki učitelj dejal župniku: »Gospod župnik, kje ste vendar staknili tega kubističnega slikarja?« Zelo mu je bila pri srcu velika oltarna slika v kapeli bogoslovnega semenišča v Ljubljani, triptih: Stvarjenje, Odrešenje, Poveličanje (1965); istega leta je ta sveti prostor dobil tudi Kregarjev križev pot (olje na lesu). Tudi oltarni nastavek za novo župnijsko cerkev v Poljanah nad Škofjo Loko (1969) je triptih: v sredini je lik Križanega, na levem in desnem krilu so simboli evharistije in Kristusovega trpljenja.

FRESKE
Prvo večje freskantsko delo Staneta Kregarja je poslikava prezbiterija župnijske cerkve sv. Petra v Pivki leta 1957. Na slavoloku pred prezbiterijem je upodobil Marijino oznanjenje. Na svodu prezbiterija je v velikem kvadratnem polju križ s simboli štirih evangelistov; svod na vsaki strani stražijo po trije kerubi. Na desni strani spodaj je Zadnja večerja, vsi drugi deli prostora so poslikani s prizori iz življenja apostola Petra. – Leta 1964 je Kregar s freskami poslikal krstilnico župnijske cerkve na Viču v Ljubljani z naslednjimi motivi: Mojzes prikliče vodo iz skale in Krst v Jordanu, Izgon Adama in Eve iz raja, Kristus Odrešenik, Angel varuh s krstno svečo, Angel varuh ob otroku pri molitvi. Simbol črnega sonca, ki ga vidimo ob prizoru izgona iz raja, se pri Kregarju pojavlja nad vsakim dramatičnim prizorom. – Apsido frančiškanske bazilike Matere Usmiljenja v Mariboru je v letih 1964–1965 obogatil s slikami štirih evangelistov, oznanjenja, zadnje večerje, križanja in večerje v Emavsu. – Osrednji prizor na poslikavi apside župnijske cerkve sv. Lovrenca v Brežicah (1966) v mandorli nad oltarjem upodobitev Kristusa Vladarja, ki sprejema mučenca diakona sv. Lovrenca. Okoli nje so prizori iz stare in nove zaveze ter razni starokrščanski simboli. – Stane Kregar je slikovno opremil novo cerkev v Dražgošah, zgrajeno po načrtih arhitekta Toneta Bitenca (1968), kot tudi njegove cerkve v Idriji (1969), Poljanah (1970) in v ljubljanskih Kosezah (1974). V središču oltarne slike v cerkvi sv. Lucije v Dražgošah je v mandorli vstali Kristus Vladar, levo nad njim je Jagnjeta, ki stoji na knjigi s sedmimi pečati. V spodnjem delu, desno od tabernaklja, je prizor mučeništva gorečih vaščanov, ki so bili med vojno izdani sovražniku v roke. Kasneje je Kregar k oltarni freski dodal še križev pot. – V freski nad vhodom v novo župnijsko cerkev sv. Jožefa Delavca v Idriji (1970) je Kregar v osrednjem delu prikazal ‘delovni dan’ svete Družine, na levi strani pa je rudar, ki koplje v jami, kmet, ki z mehanizacijo obdeluje polje ter žena s snopom, na desni je žena čipkarica in mož, ki napravlja drva. – Delavcem se je poklonil tudi z oltarno fresko v župnijski cerkvi na Cankovi (1970): nad sveto Družino lebdita dva angela, ki držita trak z napisom: Varuh Sina Božjega – vzor delavcev. – Odranci, nova župnijska cerkev Svete Trojice (arh. Janez Valentinčič), 200 kvadratnih metrov fresk na obodu cerkve je nastajalo več kot dve leti (1970-1972). Zgodba se začne z rajem in izvirnim grehom, oznanjenje, rojstvo, sledijo Jezusove pridige, prilike in čudeži, križanje, vstajenje. Kip Matere Božje, delo kiparja Franceta Kralja, je Kregar ‘vključil’ v freske tako, da je nad kipom narisal goloba, simbol miru, od katerega pada žarek nad kip, proti kateremu prihajajo z leve strani verni romarji, z desne pa svetniki. – Vse svoje freske je Stane Kregar naslikal sam, pri mozaikih in vitrajih pa so z njim sodelovale tuje delavnice. Vedno je delal zelo hitro ter tudi velike stenske ploskve končal v enem dnevu. Pri freskah so mu bili v veliko pomoč zidarji, ki so mu pripravili oder in svež omet na steni, na katero je potem prenesel motiv iz predlog, ki jih je pripravil vnaprej. Z vsemi sodelavci je znal ustvariti prisrčen stik. Njegove besede in dejanja so izžarevale veličino človeške blagohotnosti.

SGRAFITTO
To je slikarska tehnika, pri kateri nastane podoba z izpraskanjem ene ali več plasti raznobarvnih ometov. Stane Kregar se je to tehniko spoprijel leta 1967, ko je okrasil dve steni pod zvonikom cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom. Na levi strani stene v pritličju sta upodobljena zavetnika cerkve sv. Ciril in Metod, slovanska apostola, ki sta mu bila zelo pri srcu, na desni pa je sv. Frančišek Asiški, obdan od najrazličnejših ‘sester’ živali. V višjem nadstropju je na desni strani sv. Klara, na levi pa sv. Krištof, patron stare bežigrajske cerkve. – Na pročelju župnišča v Idriji (v njem se zbirajo otroci k verouku) je upodobil Kristusa z otrokoma. – V krstilnici župnijske cerkve v Kranju je v tehniki sgrafitta upodobljen prizor Jezusovega krsta v Jordanu.

VITRAJI (BARVNA OKNA)
Vitraj je podoba, sestavljena iz koščkov barvnega stekla, ki so med seboj povezani s svinčenimi šivi. Stane Kregar je v zadnjih dveh desetletjih življenja zasnoval več kot 280 barvnih oken, vendar so umetnostni zgodovinarji ta bogati del njegovega opusa do sedaj obravnavali le mimogrede. V omenjeni monografiji to področje Kregarjevega ustvarjanja predstavi slikarka Veselka Šorli Puc. ki se tudi sama posveča vitraju. Kregarja, zaljubljenega v žive barve, ki naj bi govorile same po sebi, ne oziraje se na predmet, je vitraj zelo pritegnil. »To delo me veseli. Barvna okna so zelo lepa stvar, ker dajejo barvi neko gibanje. Skoznje prodira v prostor sončna svetloba in barva se spreminja vsako uro. Ljudje imajo barvna okna radi, ker naredijo prostor barvit in ga dvignejo s tega sveta.« Prva barvna okna je Kregar zasnoval leta 1958 za cerkev sv. Martina v Šmartnem v Tuhinjski dolini. V tistem času je vitraj v svetu doživljal pravo renesanso, kajti med vojno je bilo po Evropi veliko starih barvnih oken uničenih. Med vsemi mojstri vitraja je na Kregarja napravil največji vtis francoski slikar Alfred Manessier (1911–1993). V Kregarjevem opusu barvnih oken ni izrazitih slogovnih stopenj, prej bi lahko govorili o vitraju, ki je namenjen starim cerkvam, in vitraju, ki je nastajal z novimi cerkvami, kjer je bil vitraj načrtovan skupaj s prostorom in je prišlo do tesnega sodelovanja med arhitektom, slikarjem in naročnikom. V svojih oknih Kregar upodablja svetnike, angele, Marijo, v veliki meri pa so njegovi vitraji kristocentrični, zlasti je zanj značilna ikonografska rešitev, ki združuje Križanega in vstalega. Bolj kot v podobah se razživi v govorici simbolov. Za barvna okna je navadno izdelal najprej več manjših osnutkov, izvajalcu pa je izročil karton v naravni velikosti. Vsi Kregarjevi vitraji so bili izdelani v delavnici Staklo v Zagrebu. ‘Zlata doba’ nastajanja njegovih vitrajev je bila, ko je celostno opremljal nove cerkve arh. Toneta Bitenca (Dražgoše 1968, Idrija 1969, Poljane 1970, Koseze 1974). Višek Kregarjevih stvaritev v tehniki vitraja predstavlja njegovo poslednje delo – celotna oltarna stena nove cerkve v Kosezah. »Prav oltarna stena v Kosezah je dokaz, da je naš umetnik v svojem nenehnem potovanju med tradicijo in moderno doumel bistvo vitraja. Luč, ki prežarja njegova okna, govori skozi Kristusove rane in Njegovo slavo ter nas po Njem vodi k Luči, ki je Dobrota, Resnica in Lepota sama« (Veselka Šorli Puc).

MOZAIKI
»V primerjavi s Kregarjevim bogatim opusom je število njegovih mozaikov razmeroma majhno,« piše v naši monografiji umetnostni zgodovinar Andrej Doblehar. Mozaik velja za eno najtrpežnejših slikarskih tehnik in tudi eno najdražjih, zato se je v zgodovini umetnosti pojavljal v omejenem obsegu in v okviru najbolj cvetočih civilizacij. Z mozaiki so sprva krasili tla, nato pa tudi stene, oboke in stebre. Bistvena je dvojna narava mozaika: mozaik kot slika in mozaik kot dekorativna tehnika. Kregar je z mozaiki okrasil stranico na znamenju z družinskega nagrobnika v Šentvidu (1948), župnijsko cerkev na Ježici (1963-1975), krstilnico v cerkvi sv. Roka v Dravljah (1965), nagrobno kapelo družine Selan na Žalah (1971), avlo novega dela teološke fakultete v Ljubljani (1973); po njegovi smrti pa so izvedli še mozaika na dvorišču bazilike Marijinega oznanjenja v Nazaretu (1974) in v osrednji Slovenski hiši v Buenos Airesu (1974). Po osnutkih Staneta Kregarja je mozaike med leti 1948-1975 izdelal mozaicist Alfio Tambosso, doma iz Spilimberga v Italiji, kjer se je izšolal v šoli za mozaiciste in je po drugi svetovni vojni dalj časa živel in ustvarjal v Ljubljani. Mozaiki, ki so nastali za župnijsko cerkev na Ježici v Ljubljani, so Kregarjevo največje tovrstno delo in tudi eno njegovih najobsežnejših del nasploh. Kregar je naredil osnutke za mozaike na tabernaklju (1963), za sprednji in desni ali severni in vzhodni pas zgornjega dela sten v novem delu cerkve ter polkrožno apsido, naredil je osnutek za mozaični križev pot kot podobe nepravilnih oblik (1963). Mozaik v apsidi (1965) na sredini prikazuje Marijo kraljico sveta, ob njej so zavetniki cerkve, angel varuh s tremi otroki ter razni simboli, ki kažejo njegovo bogato poznavanje ikonografskih vprašanj. Z uporabo zlate in modrozelene barve v apsidi cerkve na Ježici se je Kregar naslonil na srednjeveške zglede, kjer ti barvi nastopata kot podoba nebeškega. – Kot zadnje delo prenove so avlo prizidka Teološke fakultete okrasili z mozaikom sv. Cirila in Metoda, imenovanim ‘Rast Cerkve’.

VEZENINE IN KNJIŽNA OPREMA
»Kregarjevi načrti za liturgična oblačila ali paramente nedvomno sodijo k manj znanemu delu njegovega opusa,« ugotavlja Veselka Šorli Puc. Prvi naj bi umetnika k ustvarjanju na tem področju spodbudil p. dr. Roman Tominec, dolgoletni predavatelj cerkvene umetnosti na teološki fakulteti v Ljubljani. Pri njem je naročil prve mašne plašče. K temu so ga nagovarjali tudi drugi, ki so se trudili za lepoto bogoslužja, prenovljenega na koncilu. Kregar je tudi pri oblikovanju oblačil znal srečno povezovati tradicijo z modernim tako v liturgičnem kot oblikovnem smislu. Poznal je prizadevanja arhitekta Ivana Vurnika in njegove soproge Helene, ki sta zasnovala nekaj prelepih liturgičnih vezenin. V prvem obdobju je tudi sam, tako kot onadva, ostal pri kombinaciji precej realistično upodobljenih svetnikov in ornamentike. V pokoncilskem obdobju pa se je najpogosteje prepuščal govorici simbolov. Na Kregarjevih mašnih plaščih prevladujejo evharistični in kristološki simboli: riba, pet hlebov, pa tudi drugi simboli: golob kot simbol Svetega Duha. Zelo rad se je posluževal tudi simbolne govorice rastlin (vinska trta, žito, oljka, palmove veje), ki imajo vse biblični pomen. Njegove zamisli so uresničevale šolske sestre v svojih vezilnicah v Mariboru in Radovljici.
Prvi sad drugega vatikanskega koncila je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963), ki je uvajala bogoslužje v domačem jeziku, zato je bilo treba vse bogoslužne knjige prevesti. Koncilska navodila so zahtevala, da morajo biti prevodi tudi glede opreme in tiska simboli božje lepote. Za to, da so bili slovenski lekcionarji (knjige beril in evangelijev) lepi po svoji zunanjosti, tisku in opremi, je veliko pripomogel umetnik Stane Kregar, ki mu je bilo kot duhovniku to področje domače. Najprej so prišle na vrsto knjige nedeljskih beril in evangelijev, tri knjige za delavniške maše ter ena za godove in praznike svetnikov in še za različne priložnosti. Platnice so bile v različnih barvah. Kregar je z veliko ljubeznijo poskrbel tudi za lepo podobo obrednikov za posamezne zakramente.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2015) 11, str. 56.

Kategorija: Priloga

 

Zgodba

Še enkrat oprati
Žena je oprala velik kup perila in ga obesila, da se posuši. Zaradi tega se je vrv pretrgala in perilo je padlo v blato. Pobrala ga je brez besed, kaj šele, da bi se razjezila.
Še enkrat je oprala perilo. Na vrv ga ni mogla obesiti, zato ga je razgrnila po travi. Ponoči pa je pes z blatnimi tacami stekel po njem.
Ko je zjutraj to videla, je ostala mirna. Rekla je: »Zanimivo, ni zgrešil niti enega samega kosa!«

 

Misel

Potrpežljivost je sposobnost, da ostanemo mirni in prenašamo težave, ne da bi se vznemirjali. Je veščina, da se soočimo s preizkušnjami in z dogodki, ki jih ne moremo spremeniti.
Pomaga nam, da se pogumno in odločno spoprimemo s težavami življenja.
Mnogi mislijo, da je potrpežljivost znamenje slabičev. Pa ni tako. Nasprotno, je lastnost močnih. Dejstvo je, da s potrpežljivostjo lahko naredimo veliko več kot s silo in jezo.

 

Molitev

Gospod Bog,
dobro se zavedamo,
kako hitro se znajdemo v težavah.
Zato te prosimo, stoj nam ob strani,
ko doživljamo težke trenutke.
Naj mi premagamo težave, ne pa one nas.
Ne prosimo te, da bi postali junaki,
prosimo te samo, da nam pomagaš
nositi težave brez negodovanja
in samopomilovanja.
Daj nam moč v preizkušnjah,
da se ne bomo predali,
ampak bomo kot dobri vojaki vzdržali
ter bomo po končani preizkušnji
imeli še večji razlog za veselje.

 

Iskrici

Potem ko se najbolj ustavim, naredim najboljšo potezo s čopičem.

Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni,
v mirovanju in zaupanju je vaša moč.
Iz 30,15

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 92.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Tisti čas so k Jezusu privedli nemega človeka, ki je bil obseden. Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: »Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu.« Farizeji pa so govorili: »S poglavarjem demonov izganja demone.« (Mt 9,32-34)

Kultura pogovarjanja je danes na zelo nizki ravni. Pustite bojujoči se parlament, pustite anonimne komentatorje, ki so sposobni zlivati gnojnico na vse živo, pustite namišljene Twitter profile, poglejte samo, kako veliko je med nami cinizma in obtoževanja. Misleč, da nas drugi hočejo nadvladati s svojo različico resnice, boječ se, da bi z njo nekako vplivali na nas – bognedaj, da bi nas s svojo besedo celo spremenili –, smo začeli v svoje pogovore uvajati lajanje in obmetavanje, vsaj tako glasno ali še malce glasnejše od sogovornikovega. »S poglavarjem demonov izganja demone.« Treba je drugega preglasiti, treba je drugega premagati, treba je – morda celo to – drugega uničiti. Ali vsaj njegov glas. Ker bo sicer drugi uničil tebe. Tako je to v naših glavah.
Prijateljica mi je potožila, koliko je danes splošne in pavšalne, nepreverjene in neutemeljene kritike, take, ki uničuje in ne zida, ki ruši in ne postavlja pokonci, besed, ki so namenjene temu, da drugega utišajo, ga s tem premagajo ali uničijo. Ob tem, ko tudi mene mnogo ljudi kritizira in obsoja, ne da bi se z mano sploh pogovorili, ne da bi vsaj slišali za mojo plat zgodbe, se žal tudi sam tako obnašam, napad je pač najboljša obramba, in tako mora biti povsod in za vsako ceno vse po moje. Vse, kar ni tako, se mi zdi slabo in zgrešeno, se pravi nekaj za popraviti.
Demon neposlušanja naredi človeka ob nas nemega. Demon kritike mu vzame vrednost, pomembnost in dostojanstvo. Demon grdih besed pa ga uniči in onesposobi. Demon je to, zlodej, hudič, ker je samo zlo tisto, ki hoče uničiti naše odnose, ki hoče prekiniti dotok darov v naše življenje. In ti darovi prihajajo preko drugačnosti sogovornikov.
Jezusov klic, ki pretrga demonsko temo življenja, je: »Hodi za menoj.« Aktivno, vendar v bistvu pasivno početje. Hoditi sicer pomeni hoditi, a pomeni slediti, in ne kazati poti. Pomeni sprejemati pot in ljudi in življenje take, kakršni so, in jih ne poskušati spreminjati. Dojemati meje drugih ljudi kot smerokaz in svoje meje kot navdih. Pustiti življenju, da nas oblikuje. Ljubiti ga, kakršno je. In zaupati, da je za vsem tem, kar se dogaja, roka nekoga, ki nas ima rad.
Takole je zapisal Poet: »Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril« (F. Prešeren). Nekaj čudežnega je pustiti, da človek pove, kar ima povedati, da se počuti slišanega, da se vidi kot nekdo, ki je upoštevan. Tisti trenutek se zver, ki je prej iz strahu v samoobrambi rohnela in kazala zobe, spremeni v človeka, ki je sposoben miru, nežnosti in celo sočutnosti. In sva se sposobna zmeniti, če preneham biti zver. Skoraj tako kot v pravljicah. Tam se lepota človeka pokaže prav takrat, kadar smo sposobni poljubiti zver, žabo ali kakšno drugo pokveko; povejmo drugače: kadar smo mu sposobni pustiti, da nas nagovori – in da s tem spremeni sebe v naših očeh. Zdi se, da je to tisto, kar nato spremeni tudi nas.

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 7 (2023),72.

Kategorija: MP čudeži

K neki ženi je prišla na obisk prijateljica. Ko sta pili kavo, je svoji obiskovalki pripovedovala, kako neurejena je njena soseda. »Poglej samo njeno perilo, ki se suši na vrvici. Vidiš temne črte in lise na njenem perilu?« Prijateljica je nejeverno stopila k oknu in dolgo gledala na sosedni vrt. Potem se je obrnila in rekla: »Draga moja, perilo tam zunaj je popolnoma čisto. Črte in temni madeži so na šipi tvojega okna!« (sč).

Kategorija: Iskrica

V času vojne in sporov med kralji neke pokrajine se je razširila govorica, da bo tisti, ki bo uspel pridobiti Ašarafov meč, zmagal v bitki ter bo zagospodoval nad muslimanskimi deželami. Seveda ni bilo lahko priti do meča. Kdor bi zvedel, kje je, bi moral prvi prispeti tja in zmagati v težkem boju, kajti mnogi so si prizadevali, da bi meč osvojili.

Po številnih prigodah in naporih je končno nekemu kralju uspelo dobiti čudežen meč. Ko se je prepričal, da je to res Ašarafov meč, se je takoj odpravil v krvavi boj proti drugim kraljem. Vedel je, da je nepremagljiv in komaj je čakal, da bi pokazal moč, ki jo je dobil z mečem. Toda stvari niso potekale tako, kakor je pričakoval. Že v prvi bitki je bil poražen in ubit in sicer ga je prebodel meč, ki naj bi mu prinesel zmago. Umrl je z bolečim izrazom na obrazu, kakor bi razočaran spraševal, kako se je to moglo zgoditi.

Podobno presenečenje so odražali obrazi zmagovalcev, ki so mu meč pazljivo izdrli. Natančno so si ga ogledali. Kmalu so razvozlali skrivnost. Komaj so ga očistili krvi, je meč zasijal v vsej svoji lepoti in pokazal se je napis, ki je bil vgraviran vanj v arabski pisavi: "Nikdar se ne bojuj z mečem. S slogo in razumevanjem boš pridobil brate." To je bilo sporočilo zmagujočega meča. Njegov novi lastnik ga je razumel. Prenehal je z nasiljem, sklenil mir in drugi kralji so mu sledili v bratski povezanosti.

***

Življenje je polno sporočil: govorijo nam predmeti, dogodki imajo svoj pomen, okoliščine nam razodevajo skrivnosti, ki nas bodo vodile v zmago. Toda mi hitimo in površno poslušamo, beremo, "dešifriramo kode". Slišimo za meč in mislimo, da ga lahko uporabimo samo za boj. Nespametno se takoj podamo v bitko in ravnamo ravno nasprotno od tega, kar nas učita meč in vgravirani napis na njem. Slišali smo pripoved in naša domišljija se močno vznemiri. Ljudje govorijo o meču, moramo ga dobiti, še preden bi prišli do njega naši nasprotniki. Uporabiti pa ga moramo, še preden bomo odkrili njegove skrivnosti.

Toda, počakaj za trenutek! Premisli. Dobro si oglej meč, ki ga držiš v rokah. Meč je lahko vsaka dejavnost, vsak delovni načrt, vsaka zamisel, vsaka reklama, vsako geslo. Dobro si ga oglej, preden začneš z njim ravnati. Preberi si sporočilo, ki je vgravirano na njem. Ne ustavi se samo na površini. Ali je mogoče, da meč ni namenjen bojevanju, ampak prav nasprotnemu delovanju. Nauči se pravilno brati! Nauči se razbirati sporočila, ki prihajajo do tebe po ljudeh in dogodkih. Naj ti spregovorijo okoliščine. Odpri svoje čute za znamenja časov. Poslušaj. Premisli. Naj zgodovina šepeta v tvoja ušesa modrost stoletij. Celo življenje je kakor sveti hieroglifi, umetniški in tajni, ki jih je treba brati počasi, trenutek za trenutkom. Če sporočilo razberemo še v pravem času, lahko rešimo kraljestvo.

* Ašaraf pomeni po arabsko plemenit, odličen.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 6 (2003), 38-40.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 12-13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

izbira in pripravlja Marko Čuk

pripravlja MČ

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Bog je najbolj ustvarjalno bitje. Svoje ustvarjalnosti pa ne ohranja zase. Z njo nas na številne načine osrečuje in v nas zbuja hrepenenje po lepem, novem, očarljivem. Bog je človeka ustvaril ustvarjalnega. Zakaj bi bila torej naša molitev suhoparna, dolgočasna, sama sebi namen, če pa je Bogu všeč razgiban in po naših merah prikrojen čas Zanj?

Greš kdaj na kavo z Jezusom? Jezus si namreč želi na zmenek s tabo. Ne, takšno razmišljanje ni fanatično, niti krivoversko ne. Najboljša molitev je namreč točno takšna, kot je všeč tebi, kajti prav tista bo najbolj doživeta, pa čeprav morda sploh ni podobna molitvi, kot si jo predstavljaš. Sveto pismo pravi: »Približajte se Bogu in se vam bo približal« (Jak 4,8a). Na meni je torej, da naredim prvi korak. Bog ima vedno čas zame in se me veseli. Si upam to verjeti?
Nelli Bangert v knjigi za punce Ti si Božja zamisel, ki je izšla pri Ognjišču, piše takole: »Biti povabljen na zmenek z bitjem nasprotnega spola je vznemirljivo! A zmenki niso omejeni samo na fante … Si vedela, da hoče Bog hoditi na zmenke s teboj osebno? Morda si zdaj zmedena: Zmenki? Bog? Jaz? Da – absolutno! Bog hoče s teboj na zmenek! Morda povezuješ srečevanje z Bogom le z branjem Svetega pisma in molitvijo ter si misliš: Ah, joj, vedno isto, to je takšen dolgčas. Toda ali si kdaj pomislila, da bi bilo vredno ta posebni čas z Bogom tudi drugače oblikovati? To je konec koncev srečanje s Stvarnikom vesolja, s tistim, ki te je ustvaril, s tvojim nebeškim Očkom. In on si želi s teboj deliti resnično intimen čas, ko ti bo čisto blizu.«

IN KAKŠEN NAJ BO TAK ZMENEK?
Poskusi različne stvari, ki so ti všeč. Morda lahko pomisliš, kaj bi ti bilo všeč početi s fanti, recimo:

• »Prižgi slavilno glasbo, pogovarjaj se z Bogom in mu ustvari sliko. Naslikaj, kako je videti tvoje srce, kako ti trenutno gre, kakšna vprašanja imaš, kaj te pravkar boli, kako hočeš naprej. Slikaj in moli. Kdo ve, kaj boš medtem doživela. 
• Morda nisi takšna umetnica, ampak raje uživaš. Zakaj si ne pripraviš majhne košare za piknik, se usedeš na vrt in Bogu napišeš pisma? Uživaj čas, ko si čisto sama z nebeškim Očkom, in pusti, da ti besede lijejo iz srca. Preprosto napiši vse – on te ljubi in te razume. Če želiš, lahko kaj prebereš iz Svetega pisma. Kdo ve, kaj ti ima povedati.
• Si morda ljubiteljica narave? Vzemi Sveto pismo in se odpravi ven. Mogoče imaš v bližini svoj najljubši kotiček, kjer lahko uživaš mir, moliš in bereš Sveto pismo.«

Tako se bodo tvoja srečanja z Bogom spremenila, gotovo med molitvijo ne boš več zaspala in Zanj ne bo dovolj le ena minuta pred spanjem, hotela boš več. Zakaj se to zgodi?
Ker ti je Bog v srce položil ustvarjalnost. Ustvarjalnost je eden od načinov, kako ti izkazuje svojo ljubezen, in hkrati magnet, s katerim te privablja k sebi.

KAJ PA, KO SEM PREVEČ ZMEDENA ZA MOLITEV?
Takrat preprosto reci: Dragi Bog, rada bi ti kaj lepega izročila, pa je vse, kar imam, zmeda v moji glavi. Ampak ti si vsemogočen in tudi iz zmede gotovo lahko narediš nekaj dobrega. Želim, da sva v tem skupaj.
»Molitev je povezanost mojega srca z Bogom. Z Bogom se lahko pogovarjam na zelo različne načine. Včasih Jezusa obsipam s svojimi mislimi in vprašanji, mu pripovedujem, kaj se pri meni pravkar dogaja, kaj doživljam in kaj čutim. Drugič preprosto mislim na Boga in že sama misel Nanj povzroči, da moje srce zapoje in se smeji. Tudi to je molitev! Potem so trenutki, ko sem v skupnosti in Jezusu pojem slavilne pesmi. So pa tudi obdobja, ko mi zmanjka besed, ko trpim, sem notranje okamenela in preprosto nimam kaj povedati. Takrat se usedem in molčim ob Jezusu. Da, tudi to je molitev!«

BOG TI POŠILJA SPOROČILA (PO WHATSAPPU?)
»Moj pametni telefon ima mojo pozornost stalno, vsak dan. Mogoče veliko več kot druge stvari v mojem življenju. Kaj bi se pravzaprav zgodilo, če bi se prav tako močno osredotočila na Boga, če bi vsako WhatsApp sporočilo od Boga takoj prebrala in nanj odgovorila? Kajti vedno znova mi pošilja sporočila. Kako bi se spremenilo moje življenje in življenje ljudi ob meni, če bi množico Božjih SMS-ov bolj upoštevala? On uporablja najrazličnejša sredstva, da bi stopil v stik z menoj: besede v Svetem pismu, druge ljudi, izkušnje, ki si jih nabiram v vsakdanu, pogosto uporabi celo reklamni plakat, pesem na radiu ali mavrico, da bi mi poslal sporočilo.«
Bog nam prav vsak dan sporoča, a težko je včasih zaznati in prepoznati, preko katerega »kanala« nam govori (je to klic prijateljice, nenavaden »slučaj«, modra misel, svetopisemski citat, pomenljiv pogled sošolca …?). Božja sporočila namreč ne zacingljajo. Veliko bolj raznolika so. Tudi zato je smiselno molitev oblikovati tako, da bomo pri njej sproščeni in predvsem, da bo časa, ki ga namenimo Bogu, več – saj je to hkrati čaš, ko se učimo prepoznavanja in razvozlavanja Božje komunikacije z nami. Več Boga v življenju pa pomeni več miru, zdrave odnose, tisti notranji občutek, da je vse prav in dobro. Je to sreča? Morda zadovoljstvo?

KAJ PA, KO PRIDEJO TEŽAVE?
Ko pridejo težka obdobja, nam hoče biti Bog še posebej blizu. Bog namreč ve in razume, da je takrat težko moliti. Zato od nas ne pričakuje dolgih meditacij, dovolj je že, če ga povabimo zraven v svoje nevihte. Miselnost »vse zmorem sam« zamenjajmo za »Bog, potrebujem te, naredi nekaj.« Še en korak dlje pa je prošnja za tolažbo. Ali si upaš Boga prositi, da te potolaži? On osebno.
»Ultratežko je v takšnih časih iskati, kako in kje nas hoče Bog opogumiti. A ko si drzneš storiti korak upanja in Boga prosiš, naj te v težkem obdobju sreča, boš presenečena nad spodbudo in veseljem. Kadar si pozorna, boš njegove tolažilne poljube doživela na najrazličnejše načine. Mogoče neposredno pri branju Svetega pisma. Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo, piše v Pismu Hebrejcem 10,35. Ali pa: Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo (Mt 5,4). Da, lahko nas potolaži Bog osebno! Morda nam izkaže tolažbo z lepo kartico od prijateljice. Ali z objemom ljubega človeka. S sončnim vzhodom, ki je tako čudovit, da ti stopijo solze v oči. Ali z močnim občutkom, ki te nepričakovano preplavi in po katerem slutiš, da ti je Bog čisto blizu. Ali pa tudi z mirom v srcu, ki je tako globok, da si lahko kljub nespremenjenim okoliščinam popolnoma mirna. Bog skrbi zate in ve za težko obdobje. Prav tedaj ti hoče biti blizu in te potolažiti, poljubiti in narediti nekaj dobrega zate! Ko si ravno v takem obdobju, prosi Boga za konkretne tolažilne poljube. In jih začni iskati. V Svetem pismu, v vsakdanjiku, v naravi … Tukaj so, le videti jih moraš.«

OPOGUMLJAJ TUDI TI!
Ko sam doživiš tolažbo od Njega osebno, si želiš, da bi jo lahko delil med vse. Te je strah biti »posrednik« med Bogom in človekom v stiski? Pomisli, morda nekdo pravkar potrebuje tvojo tolažbo. Dovoli Bogu, da po tebi nagovarja in tolaži. Biti v takšni »vsakdanji« Božji službi ni naloga – ampak je način življenja. To v praksi pomeni hoditi z Bogom skozi življenje. Odkrivati njegove sledi in z njim ustvarjati sledi za druge ljudi. Tudi to je ustvarjalno krščansko življenje.

KAJ PA KO SE KLJUB MOLITVI NIČ NE SPREMENI?
Takrat je še najtežje. Zakaj bi vztrajala, če pa Bog nič ne naredi oz. naredi tako, kot se njemu zdi najbolj prav? Se tudi ti kdaj zapleteš v takšne brezupne misli? Podvomiš v smisel molitve? Nelli Bangert v knjigi Ti si Božja zamisel pravi, da je eden zelo pomembnih vidikov molitve dejstvo, da pri Bogu ni nič nemogoče: »Je stvarnik celotnega vesolja in ima zato moč, da spremeni brezizhodne okoliščine. Zato ga rada oblegam z vsemi svojimi skrbmi, ne popuščam in pričakujem, da mi bo pomagal. Ta knjiga me je zelo spodbudila, da vztrajam pri molitvi, tudi če se okoliščine ne spremenijo takoj na bolje. Močno verjamem, da bomo doživljali čudeže, če se bomo v molitvi borili in Jezusa vedno znova oblegali z neko stvarjo, ki nam je zelo pomembna in pri kateri pričakujemo od njega pravo spremembo. Rada bi te spodbudila, da v okoliščinah, ki se zdijo brezizhodne, moliš. Vedno znova. Ne odnehaj! Pri Bogu ni slepih ulic in tudi brezupnih primerov ne. Pridi vedno znova in znova zaupljivo do Jezusa. Z možem sva v svojem stanovanju preoblikovala majhno sobo (ki je bil sprva mišljena kot shramba) v molitveni prostor. Tja sva postavila stol in položila molitveni seznam, na katerem so vedno najine prošnje. Sicer v sobici stojita še likalnik in likalna deska, vendar nama prazen prostor pomaga, da naju pri molitvi nič ne zmoti. Vsak dan poskušava molitveni prostor obiskati vsaj za deset minut. Včasih se izide, včasih tudi ne. Vendar se vedno znova vzajemno spodbujava, da to storiva. Želiva si Boga obsipati z vsemi najinimi prošnjami – in dano nama je doživeti, da poseže vmes ter okoliščine popolnoma spremeni. Na nekaterih področjih sva že doživela neverjetna uslišanja molitev. Uslišanja si zapisujeva pod seznam prošenj, zato da imava stalno pred očmi, kako Bog deluje. Čudovito je doživeti, da nas Bog, ki nas je ustvaril, pozorno posluša in posega v naše življenje! Tudi ti lahko to doživiš! Spodbujam te: odpravi se na pot in uporabljaj molitveni zaklad. Videla boš, kako te bo Bog obdaroval s čudovitimi molitvenimi izkušnjami in trenutki!«
Če se ti zazdi, da ti pa že nisi vredna čudeža, to misel pošlji Bogu s pripisom: Vzemi in ne dovoli, da se vrne, prosim. Kajti ta misel ni od Boga, ampak od hudega. Pri Bogu smo vsi vredni enako, zato moli za čudež in deležna ga boš. Ne pozabi, ti – ja, prav ti – si Božja zamisel!

KO JE VSEGA PREVEČ: SPROŠČANJE Z JEZUSOM
Vsi hočejo nekaj od mene, učitelji, starši, prijatelji … Ne vem, kje se me drži glava! In v tej zmedi naj bi še molila?!? Ampak hej, edino Bog ti v tem trenutku lahko pomaga. Kako? Tako, da boš občutila mir. On je namreč Gospod miru (2 Tes 3,16).
»Skrivnost je v tem, da se naučimo v stresnih obdobjih ozreti na Boga – in ne k stvarem, ki nas cukajo za rokav ali nam želijo nagnati strah v kosti. Kadar imamo svoje sidrišče v Jezusu Kristusu, nas ne bo tako hitro prevrnilo. Takrat dobimo sposobnost, da spet jasno vidimo, ločimo nepomembno od pomembnega. Ravno v stresnih okoliščinah je nujno, da pridemo k Bogu po mir. 
Bog ve, kako mir deluje, in on sam nam ga lahko podari. Neskončno globok mir, ki je povsem neodvisen od zunanjih okoliščin. Mir sredi razburkanih in kaotičnih časov. Slišim zgodbe, kako pogumno in mirno živijo kristjani svojo vero v drugih deželah, čeprav se podajajo v veliko nevarnost, ko se srečajo pri bogoslužju ali imajo pri sebi Sveto pismo. Ali se nič ne bojijo? So res tako neustrašni? Bolj verjamem, da se vedno znova pustijo Bogu obdariti z globokim mirom.« In ta mir je za vse. Ne zmanjka ga.
Tudi jaz se še vedno učim, da me stresne situacije ne spravijo v skušnjavo – da bi še bolj hitela. Namesto tega vadim, da se v takih trenutkih obrnem na Boga in rečem: Živjo, očka, zdaj sem pri tebi. Vadim se v tem, da sem samo pri njem in uživam njegovo toplino, ljubezen in bližino. Učim se, kako počakati, da se v srce naseli res globok mir. Opažam, da je to najboljši način, da se ne izgubim v nemiru. Kadar si v stresu, malo premisli, kaj bi ti pomagalo, da bi se sprostila: morda pogovor s prijateljico, topla kopel, dobra glasba ali sprehod. Predvsem pa pridi k Jezusu – pusti se mu obdarovati z mirom. Kajti zatrdno je obljubil: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« (Jn 14,27)
Eno od mnogih močnih sporočil knjige je, da ozavestimo dejstvo: Jezus mi želi biti blizu tukaj in zdaj. Jezus mi želi pomagati tukaj in zdaj. Komu? Meni, ki sem tega vreden!

 PEZDIR KOFOL, Marjetka (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2022) 2, str. 52-56.
citati so vzeti iz knjige Neli Bangert: Ti si Božja zamisel

Kategorija: MP Tema meseca

Neki mož se je sprehajal ob reki, ko je zagledal človeka, ki je hotel vreči v vodo majhnega otroka. Ta se je v strahu neznansko drl. “Zakaj hočeš vreči otroka v vodo?” je vprašal mimoidoči. “Njegov oče je izredno dober plavalec,” mu je odgovoril mož.

Prizadevanje, da bi dosegli svobodo, je čisto osebno in neprenosljivo. Ni dedno. So ljudje, ki bi nas radi prepričali, da je dovolj, da se zatečemo k guruju ter mu zaupamo, da bomo dosegli odrešenje, dovolj je, da se mu predamo, prepustimo, da smo mu pokorni. Guru vse ve, guru zna delati, guru je že prišel tja, kamor bi mi radi prišli. On nas bo povlekel za seboj, kakor lokomotiva vleče za seboj vagone, če mu bomo zvesti. Guru je najboljši plavalec. Ni se ti treba bati. Morda nas guru prepričuje: “Ne boj se!” A če ne znam plavati in me bodo vrgli v reko, bom utonil.

Za moderne sekte in številna novodobska gibanja je še posebej značilno, da nastanejo okrog “karizmatičnih” voditeljev, ki trdijo, da poznajo edinoveljavni recept za odrešenje.

Pripadniki slepo sledijo njihovim besedam. Grozljiv primer take “poslušnosti” je “katastrofa v Jonestownu”: več kot devetsto pripadnikov sekte Ljudstvo templja z voditeljem Jimom Jonesom je naredilo “revolucionaren samomor, da bi protestiralo zoper nehumano stanje v svetu”. Pod načelnim razglasom se je odigrala grozljiva žaloigra; kajti v smrt so šle cele družine z otroki vred. Izkazalo se je tudi, da samomor nekaterih članov ni bil ravno prostovoljen...  (Prim. Alenki Goljevšček: New Age in krščanstvo, Ognjišče 1992, 149). Koliko ljudi se zateče k bioenergetiku ali “šlogarici” misleč, da bo ta v trenutku odpravil(a) njegove težave.
Prava duhovnost pa je realna in ne obljublja takojšnjih čudežnih rešitev. Duhovni človek ne bo oznanjal sebe, ampak bo kazal na Boga, na Tistega, ki ga oznanja. Nikoli ne bo trdil za samega sebe, da je duhoven in nikoli ne bo poudarjal svoje pomembnosti, svojih odlik in sposobnosti. Drugi bodo pokazali nanj in drugi bodo rekli: “To je pa duhoven človek.” Pravi duhovni voditelj bo “sprejel” človeka tam, kjer je in mu bo stal ob strani, da bo “shodil” iz tistega stanja. Ne bo ničesar vsiljeval in drugih ne bo primoral, da nekaj storijo, ampak bo učil. Bolj z življenjem kot z besedo. Če bo njegova beseda že imela veliko moč, jo bo zato, ker jo potrjuje s svojim življenjem.
Skratka: pravi duhovni učitelj me bo naučil plavati.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 9 (2004), 30-32.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 67-69.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Jezus je imel v svojem zemeljskem življenju človeško naravo. To pomeni, da je delal vse, kar delamo ljudje in pripada naši človeški naravi. Jezus je torej bil lačen, žejen, ga je zeblo, mu bilo vroče, občutil žalost in veselje, bolečino, se jokal ... Ali lahko kje v Svetem pismu zasledimo, da se je tudi smejal, bil kdaj ironičen, imel smisel za humor. Evangelij je veselo sporočilo, verjamem, da ga je Jezus tako (veselo) tudi oznanjal. Zakaj tega evangelisti niso nikjer omenili?
Albert

Jezus se je gotovo tudi smejal
Ena izmed temeljnih resnic krščanske vere, ki je bila jasno izražena na kalcedonskem koncilu (451), je verovanje, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek. S tem je bilo poudarjeno, da ni kakšen pol bog in pol človek, ampak da je ohranil povsem neokrnjeno Božjo in prav tako neokrnjeno človeško naravo, ki sta se pa združili tako, da od učlovečenja naprej ne moreta delovati več ločeno. Iz te resnice lahko pričnemo odgovarjati tudi na vprašanje o tem, ali je imel Jezus čustva in kakšna so bila in seveda tudi ali se je smejal ali ne.

Jezusova čustva
Kot pravi človek, torej ne okrnjeni in tudi ne nadčlovek, je Jezus živel, doživljal in čutil povsem enako kot vsi ljudje. Ob prebiranju evangelijev moremo zaznati tudi njegov povsem človeški lik, tudi njegovo čustveno doživljanje. Morda bi si kdaj želeli celo kaj več podrobnosti. A že to, da je ob Lazarjevem grobu jokal, da se je na svatbi v galilejski Kani veselil, ali da je čutil sočutje z materjo, ki ji je umrl sin, da se je v templju tudi ostro odzval ... in da se je v nekem trenutku razveselil v duhu, nam zadošča, da moremo z gotovostjo sklepati, da so bila njegova čustva povsem in v celoti človeška čustva. Da mu ni bilo tuje nobeno človeško doživljanje, da je doživljal tako pozitivna čustva kot negativna (ne moralno vrednostno). Tako je tudi kot Bog postal solidaren z vsakim človeškim doživljanjem, nobeno mu ni tuje: znal se je smejati in jokati, čutil je privlačnost in odpor ...
Ker pa je Kristus bil hkrati tudi Bog, lahko sklepamo, da je skozi človeška čustva v njem sijala Božja ljubezen. V njem se je Bog približal človeku tudi na človeško čustveni način. Tudi to spada k prepričanju, da je v Kristusu Bog postal nam podoben v vsem, razen v grehu. Ker si ne moremo predstavljati, da bi v tem sobivanju Božja narava kakorkoli okrnila človeško, lahko samo sklepamo, da je vse, kar je bilo človeškega v Jezusu, prav zaradi te osebne povezave z Božjo naravo delovalo v vsej možni polnosti. Preprosto bi lahko rekli, da je Jezusovo čustveno življenje bilo najbolj prečiščeno in zato tudi najbolj pretanjeno človeško čustveno dojemanje. V njem so čustva delovala tako, kot bi naj v vsakem človeku po Božji zamisli, seveda če posledice greha ne bi ovirale tega delovanja.
Seveda je po svoje zanimivo, da evangelisti niso bolj podrobno opisovali dogodkov, v katerih se je Jezus smejal ali povedal kakšen dovtip. Očitno se jim je zdelo to tako samo po sebi umevno, da so se osredotočili samo na bolj nenavadna in bistvena sporočila. Da je veselje, seveda ne veseljačenje, osrednje sporočilo evangelija, pa izraža že ime samo, saj evangelij pomeni prav veselo, dobro, radostno sporočilo.

Veselje v evangelijih
Že ob Jezusovem rojstvu je sporočilo jasno: »Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo!« (Lk 2,10). Še več, Jezusovo učlovečenje in delovanje na svetu je veselje tudi za nebeškega Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3,17; 17,5). Veselje nato srečamo tudi na obrazih glavnih akterjev v zgodovini odrešenja: Elizabeta, Zaharija, Marija, Janez Krstnik ... Delež na Jezusovem veselju imajo dalje vsi, ki hodijo za njim, saj mora Jezus njihovo veselje celo ‘braniti’ pred farizeji z razlago, da se svatje ne morejo žalostiti, dokler je ženin pri njih. Ko je Jezus opisoval Božje kraljestvo, je pravzaprav vse osredinil okoli veselja in to velikega veselja. Ko Luka opisuje, kako je Jezus pripovedoval tri prilike o Božjem kraljestvu, o izgubljeni ovci, drahmi in sinu (Lk 15), je osrednje sporočilo vseh treh v velikem veselju, ki je nastalo ob najdenju oz. vrnitvi, in ki so ga deležni delili še z drugimi. Ali tista primera o zakladu: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in spet skril. Od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo« (Mt 13,44). Vrhunec sporočila o veselju, ki ga nič ne more zaustaviti, niti trpljenje, pa Jezus postavi v deveti blagor, ki je povzetek vseh osmih: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,11–12). Janez pa še doda, da jim je Jezus vse povedal, da bi bilo njegovo veselje v njih in bi bilo njihovo veselje dopolnjeno (15,11). In končno, poročila o vstajenju so polna pričevanj o velikonočnem veselju: »Hitro sta zapustili grob ter s strahom in velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem« (Mt 28,8).
Podobno poročilo o veselju prvih krščanskih skupnosti najdemo tudi v Pavlovih spisih. On pripisuje pravo veselje delovanju Svetega Duha v kristjanih, ko v njih pušča med drugimi sadovi tudi veselje (Gal 5,22–23). Tudi Pavel pričuje celo o veselju v trpljenju: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ...« (Kol 1,24). In povzame novozavezno misel o veselju Filipljanom: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se« (4,4). Da pa so nebesa predstavljena kot veselo bivanje, pa tudi ni skrivnost: »Zato se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih!« (Raz 12,12).
Mislim, da vsega tega sporočila o veselju v Novi zavezi ne bi moglo biti, če učenci Jezusa nikoli ne bi videli veselega ali nasmejanega. Zatorej velja verjetno bolj nasprotno, da so doživeli, da njegovega veselja nič ni moglo ogroziti ali izničiti.

Odpirati Jezusu svoja čustva
Ker je Jezus živ, se mi zdi pomembneje od poznavanja kakšnih smešnih drobcev iz njegovega življenja, da se naučimo vabiti Jezusa Kristusa, naj vstopi v naša čustva. To se mi zdi pomembno predvsem tam, kjer so naša čustva velikokrat blokirana, kjer so razbolela, preprosto ranjena in nam otežujejo življenje, predvsem odnose s soljudmi, ker je v nas premalo pristnega veselja. Ni mogoče, da bi prišli skozi katerokoli dobo našega življenja in bi nam ne ostajala iz njega kakšna boleča izkušnja, kakšna rana, ki lahko usodno zaznamuje nadaljnje življenje. Še posebej čustva zamere, neodpuščanja, prizadetosti, užaljenosti ... je treba znova in znova v molitvi odpirati pred Kristusom, ki razume vsa naša čustva; ga povabiti, naj On sam vstopi v bolečino, ki jo čutimo. In njegovo vstopanje je zdravilno, tolažilno, odrešilno; kjer se pojavlja on, se uresničuje odrešenje, se širi novo življenje, se dogaja prerojenje in se naseli celo veselje. Seveda je prav tako normalno, da ga vabimo tudi v pozitivna čustva, ki jih tudi prečiščuje, potrjuje, krepi ter blagoslavlja.

TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2013) 11, str. 52

Kategorija: Pisma