Bogati obredi velikonočne vigilije na veliko soboto zvečer me vsako leto znova prevzamejo. Zanima me, zakaj je v te obrede vključeno krstno bogoslužje? (Aleksander)
Krstno bogoslužje je že od prastarih časov bistvena vsebina ve­li­ko­noč­ne vigilje – slavnostnega bedenja v noči med veliko soboto in nedeljo Gospodovega vstajenja. V prvih krščanskih časih so med tem slavjem škofje krščevali odrasle katehumene, ki so se na prejem krsta pripravljali več let, posebej zavzeto pa v zadnjem postnem času. Krst na velikonočno vigilijo, med katero se že oglasi zmagoslavna ‘aleluja’, nazorno pokaže, da deluje krst v moči Kristusove smrti in vstajenja. Po koncilu je katoliška Cerkev obnovila staro prakso katehumenata in na velikonočno vigilijo škofje podeljujejo katehumenom zakramente ‘uvajanja v krščanstvo’: krst, birmo in evharistijo. Vsi navzoči verniki pa skupaj z njimi izrečejo oziroma obnovijo krstne obljube. To je slovesna izpoved vere, ki jo to noč izrečejo kristjani povsod kjer se zberejo k slavju vstajenja. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 4, str. 56

Pred dnevi sem poslušal čudovito glasbo.
V majhni dvoranici še manjše glasbene šole sem sedel med zelo redko posejanim občinstvom, sestavljenim zgolj iz peščice staršev, ki so si sredi tedna in delovnega dne vzeli čas ali pa celo dopust zato, da so prišli poslušat svoje glasbeno nadarjene otroke na državno tekmovanje, dveh blago nadutih mentorjev ter treh članov komisije, ki so škripali s stoli in si med muziciranjem mladih glasbenikov polglasno šepetali pripombe.
Bil sem nervozen.
Ne le zaradi škripanja stolov, šepetanja in nadutosti.
Tudi ne zaradi dejstva, da sem bil v dvorani navzoč kot eden od omenjenih staršev, vedoč, da “sad mojih ledij” ta trenutek za odrom z violo v prepoteni roki trepeta pred nastopom in bi čutil dolžnost, da takole v duhu, iz sočutja in očetovskega ponosa, še jaz malo zatrepečem.
Ne. Bil sem nervozen, ker me je spreletela misel o krutosti in nesmiselnosti tega početja: Namesto, da bi mlade ljudi spodbudili in naučili, da bi s svojimi talenti – po svetopisemsko – trgovali, jih silimo, da s temi – od Boga danimi talenti – tekmujejo! In tako s talenti, namesto da bi zmagali (1Kor 9,25), prav po človeško trgujejo!
Na odru je igral klavirski trio. Dva očalasta mladeniča, ki jima je ravno odgnal prvi puh, eden za klavirjem, drugi z violončelom, in pa mladenka z violino, samozavestna, očitno zavedajoč se svoje lepote in talenta. Oblečeni svečano. Črno. Kot za pogreb.
Dvořák, Klavirski trio op. 90 št. 4 v e- molu … Poco adagio-Vivace non troppo …
Igrali so … Fenomenalno!
Če sem zaprl oči, me je glasba odnesla pod nebo, v nebesa …
Če pa sem oči odprl, sem videl trojico mladih ljudi, napetih, kot zdravniki med odprto operacijo srca. Njihovi prsti so izvabljali bravurozne, lahkotne tone … kot bi vetrc ujčkal milne mehurčke … Na njihovih obrazih pa nobene lahkotnosti, nobenega nasmeška, nobenih milnih mehurčkov. Zgolj zbranost, napetost … skoraj strah. Seveda: v igri ni le zmaga. Tu so nagrade, točke, štipendije, kariera … To so pomembne reči. Resne. Svete. In lahko postanejo pomembnejše od glasbe same!
Potem pa sem opazil mladenko, ki je sedela ob klavirju in je mlademu umetniku obračala strani na notah. Verjetno kakšna sošolka, prijateljica, oblečena preprosto, vsakdanje. Belo.
A njen obraz je žarel.
Kajti na njenem obrazu je žarela muzika, ki smo jo vsi skupaj poslušali.
Uživala je v glasbi. Uživala! In obračala strani! Fenomenalno!

Včasih se med mašo ozrem po cerkvi, po obrazih.
Razen otrok, ki klepetajo in se zabavajo po svoje, vidim le zbrane, napete obraze, na katerih se zrcali skoraj strah. In žalost. In skrbi. Življenje, pač … ki ga živimo.
Pa tudi: v cerkvi smo! Tu je vse po vrsti resno. In sveto!
Duhovnik nam prebere evangelij, veselo novico, a če bi kdo gledal le naše obraze, bi lahko sklepal, da so nam prebrali smrtno obsodbo. Duhovnik razlomi Kruh, srca pa nam utripljejo počasi in plaho … kot med operacijo!
Kje so milni mehurčki božje ljubezni?
Kje so nasmeški božjega usmiljenja?
Kje je lahkotnost večnosti?
Kje radost zmage nad smrtjo?
Resno in sveto? Seveda!
A Najsvetejši obrača strani. In obraz mu žari zaradi muzike!

Jokala je pod križem. Jokala s truplom v naročju. Jokala je pred grobom.
On pa je v grobu obrnil stran. In telo mu je zažarelo!

Izzvenel je zadnji ton. Zaploskali smo. Člani komisije za mojim hrbtom so vzklikali: »Bravo!« Napetost je popustila. Končno se je zarisal nasmešek na prepotenih mladih obrazih.
Mladenka, ki je obračala strani pa se je – tiha in neopazna – zmuznila z odra.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje: nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.
Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čim prej prišli do plamena, ki bi vžgal presušene gobe in zakadil v nebo veselo novico, da se je prijelo. Ena prvih aleluj, ki so razprle skale otroškega srca. Takrat se je zame začela velika noč.
Vedno sem bil med počasnejšimi, nisem se maral grebsti, pa se mi tudi ni bilo treba, v mojem »rajonu« ni bilo velike konkurence, zato sem počakal in potem v miru odšel po ulici, potrkal na vrata in ponujal blagoslovljeni ogenj. V roko so mi tisti že navsezgodaj budni, ki so komaj čakali, da pridem, stisnili par tolarjev, čokolado ali pirh – lep občutek, ko si nekaj dobil, si nekaj prislužil za v tistih časih redke priboljške. Predvsem zato mi je bilo v veselje to jutro, otroške oči se pač zasvetijo ob vsakem darilu, tako zelo, da nisem opazil, kako zelo so se šele svetile oči ljudi, ki sem jih obiskal. Nekateri med njimi so skorajda moledovali, naj vstopim, ko sem se vljudno držal na vratih, da jim ne bi z dimom zasmradil stanovanja. Oni pa so želeli ravno to: »Pridi, pridi naprej, da bo cela hiša dišala po blagoslovu.« Pa sem vstopil – in prinesel blagoslov. In vonj po praznikih, tisti prvinski, nerazumljivi občutek, ki ga v sebi nosimo od ranega jutra do noči življenja.
Nositi drugim vonj po praznikih je odtlej zame nekoliko težja naloga. Prav hitro se človek pod bremeni vsakdanjosti ujame v rutino, da dela nekaj istega kot lani, isto kot vedno, samo da spelje. Vendar je čar praznikov, da so vsakič drugačni, čeprav delamo eno in isto stvar. Vendar ni potica nikdar enaka kot lani, nikdar ne moreš enako zapeti iste pesmi, kot je plamen velikonočnega ognja vedno drugačen, večno spremenljiva stvar. To je tisto, kar daje praznikom vonj, narediti nekaj več, spotiti se ob mesenju kruha, zmrzovati v jutru, da prideš do ognja, vedno znova pozdraviti, iti do hiše, kamor si lani nisi upal, narediti nekaj drugače kot bi sicer. Ker tudi Jezus letos ne bo vstal kot lani, drugače bo, drugače mora biti, drugje in na novo ga moram videti, da bi se velika noč zares zgodila. Ker ni stare velike noči, samo konzerva je vedno ista, preluknjana in črna, ogenj pa je vedno mlad.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 75.

Med lepe spomine mojega otroštva štejem tiste, ko sem na veliki petek šla z mamo v cerkev "molit božji grob". Pod oltarjem, okrašenim s cvetjem, je bil kip v grob položenega Jezusa. Nekaj časa sva tiho molili, nato pa s poljubom počastili Jezusove rane. Kdaj so začeli pri nas postavljati božji grob? (Cirila)

Božji grob, postavljen v naših cerkvah, središče ljudske pobožnosti od velikega četrtka zvečer do velike sobote, spominja na pravi Kristusov grob v Jeruzalemu. Prve božje grobove so na evropskih tleh začeli postavljati proti koncu 12. stoletja. Na veliki petek, dan Jezusove krvave daritve na križu, ni bilo svete maše; posvečene hostije, ki so ostale od maše na veliki četrtek, so do 16. stoletja položili v nekak grob, ga s kamnom pokrili in zapečatili. Kasneje pa so v božji grob postavili monštranco, ki so jo zagrinjali s tančico v znamenje žalosti in Gospodove smrti. V naših krajih po starodavnem običaju postavljamo božji grob, ki dramatično ponazarja dogodke velikega petka in velike sobote. Te so prikazovali tudi s kulisami, ki so si jih omislili po mnogih župnijskih cerkvah. Božji grob se na veliki petek blagoslovi z molitvijo, ki vsebuje prošnjo: »Nebeški Oče ... prosimo te, naj vsi verniki, ki bodo pri tem božjem grobu molili, začutijo tvojo bližino in ljubezen«. (sč)

Nekega spomladanskega popoldneva sta se oče in sin z avtom odpeljala na podeželje, nenadoma je skozi odprto okno priletela čebela. Sin je imel močno alergijo na čebelje pike, zato je bil ves iz sebe, ko je čebela letala po avtu. Oče je opazil strah na sinovem obrazu, zato je ustavil vozilo in ujel čebelo v svojo dlan. Potem je odprl dlan in čebela je poletela. Deček se je znova prestrašil. Oče se mu je približal, odprl dlan in mu pokazal vanjo zapičeno želo. »Bodi brez skrbi. Mene je pičila, zato tebi ne more več škodovati,« ga je pomiril oče.

Jezusov prazni grob nam govori: “Bodi brez skrbi! Mene je pičila smrt in zato tebe ne more več raniti.” Prazni grob pričuje resnico o Jezusovem vstajenju ter nam zagotavlja vstajenje in večno življenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2018), 42.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Moj prvi spomin velike noči hrani podobo moje mame, ki me je lepo oblekla, mi dala v roko enega od kovancev, ki jih je skrbno hranila, da ga je vsak od nas daroval ob tej pobožnosti – molitvi pri božjem grobu. Tiščala sem tisti kovanec kot zaklad, ko smo z mamo in očetom šli v cerkev. Pazila sem, da nisem umazala belih nogavic, da nisem preveč gledala okoli sebe.
Ko smo prišli v cerkev, je najprej pokleknil oče, za njim pa mama in k njej sem se stisnila jaz na koncu dolge vrste, ki se je po kolenih počasi bližala oltarju. Bila sem premajhna, da bi videla križ. Ko smo prišli dovolj blizu, sem pozorno opazovala, kaj naredijo drugi. Prvi je bil na vrsti oče. Bil je videti ganjen. Potem je mama rahlo potisnila mene najprej h križu. Že doma me je poučila o Jezusu, da je moral veliko trpeti in umreti na križu zaradi hudobije ljudi. “Jezus, nikoli ne bom hudobna,” sem mu obljubila. Sklonila sem se k njegovim nogam in ga močno poljubila, vstala in v nabiralnik spustila ves poten kovanec. Prijela sem očeta za roko in šli smo v klop, kjer smo sedeli in molili.
“Koliko ljudi prihaja Bugca kušn't,” sem se čudila, “in kako lepo so se vsi oblekli.” Premajhna sem bila in nisem še znala moliti, zato sem imela veliko časa, da sem gledala okoli sebe.
Od takrat sem vsako leto na veliki petek hodila v cerkev Bugca kušn't. Skoraj vsako leto so mi starši kupili nove čevlje, ker sem stare prerasla. Ko grem zdaj Bugca kušn't, se mi zdi, da mi nekaj manjka: kovanec in novi čevlji. A namesto kovanca dam v nabiralnik večji denar, namesto novih čevljev pa se ‘obujem’ z vero in ljubeznijo in doživljam Jezusovo žrtev s hvaležnostjo zanjo.
Z leti sem spoznala, da je vsak človek tako ali drugače v življenju postavljen v Getsemanski vrt. Trpimo z Gospodom in on trpi z nami kot takrat, ko je za nas krvavi pot potil.
Prišlo je leto, ko sem velikonočne praznike preživljala v bolnišnici. Na veliki petek sem v mislih šla Bugca kušn't in molit. Prosila sem, da bi šel kelih trpljenja mimo mene, dokler se nisem spomnila, da je Jezus v tisti težki uri vdano molil: Oče, naj se zgodi tvoja volja, ne moja.
Prišel je letošnji (2020) post in z njim virus, ki je spravil v grob množice ljudi po vsem svetu. Cerkve so se zaprle, maše in pobožnosti spremljamo po TV.
Danes je veliki petek. Pri obredih velikega petka in pri križevem potu sem bila v Vatikanu. Prevzel me je pogled na križ, ki je ostal nepoškodovan ob požaru cerkve sv. Marcela v Rimu. Ko je kamera približala Križanega, se mi je zdelo, da se njegove prsi dvigajo, da diha. Gledala sem v njegove zaprte oči v pričakovanju, da jih bo zdaj zdaj odprl …
Počastitev križa. Sveti oče je poljubil križ.
“Mi pa ne bomo mogli iti v cerkev Bugca kušn't,” sem se žalostila. Tedaj pa mi je pogled obstal na lepem križu, ki stoji na omari v naši dnevni sobi. Nevidna sila me je dvignila, vzela sem križ z omare in z njim šla do vsakega člana naše družine, da ga poljubi. Tako smo v našem začasnem svetišču šli Bugca kušn't.

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 76.

Obletnice niso običajni, ampak izstopajoči dogodki posameznika in skupnosti oziroma okolja. Čim višja je obletnica, tem večji pomen praviloma ima, tako zaradi starosti kot zaradi vsebine oziroma pomena nosilca obletnice,« pravi zgodovinar dr. Stane Granda, ki je napisal večji del tokratne priloge. Ob 60-letnici revije Ognjišče nam bo predstavil, kakšni časi so bili v svetu in pri nas, ko se je Ognjišče rojevalo.

Slovenska mladinska verska literatura ima bogato tradicijo. Zato je revija Ognjišče del kontinuitete in hkrati, zaradi trenutka in družbenega okolja začetka izhajanja, tudi prelomni pojav. Glede na Koper tudi zaradi delno specifičnih primorskih razmer. To oznako ji dajejo tudi koncepti uredništva tako glede vsebine kot tiska in opreme. Že kmalu po začetku izhajanja je Ognjišče odstopalo od podobnih tiskovin v preteklosti in postalo celo vzor takratnim mladinskim publikacijam. Ne samo v papirju, tehnični opremi in vsebini, ampak predvsem po spoštljivem odnosu do mladih bralcev – ne pokroviteljskem, kakršen je bil značilen za preteklost. Odkrito je pristopilo do njihovih sodobnih problemov. Ni se zgražalo, predvsem pa jih ni obsojalo. Revija je bila vsestranska noviteta.
Leto 1965 ni bilo običajno leto. Pravzaprav ni takšno nobeno. Zaznamovalo ga je mnogo dejstev. Kot prvo omenimo vsa rojstva otrok na svetu. Vsako človeško bitje je enkratno in neponovljivo. Neenaki pogoji življenja, zlasti revščina, vojne, množične bolezni in različne nesreče večini onemogočijo, da bi bližnjo ali širšo okolico opozorili na svoje talente. Koliko bogatejši in srečnejši bi bil svet, če bi lahko razvili svoje talente. Najprej se spomnimo tragedij otroških smrti, ki so stoletja prevladovale tako pri nas kot po svetu. Blizu polovica jih ni dočakalo drugega leta starosti. Ponekod so še danes razmere dojenčkom in materam zelo nenaklonjene. Pa ne po krivdi otrok. Ključno odgovornost nosijo oblasti.
Vsi ljudje bogatimo čas in prostor. Vsak od nas ima v njem svoje poslanstvo in smrt vsakega je nenadomestljiva izguba tako za njegove bližnje kot za širšo družbo. Bolj kot posameznik v življenju izstopa, večje obveznosti ima do njega. Brez vnaprejšnjih predpravic. Tega ne spreminja niti dejstvo, da nikoli nismo vsi enaki. Če bi bili, svet ne bi bil samo dolgočasen, ampak nemogoč. Bolj nezanimiv kot prazen. Nikoli ne smemo spregledati, da je človek krona stvarstva in je bil ustvarjen po Božji podobi.
Zgodovine mnogi ne marajo, ker jo razumejo kot obvladovanje pustih in dolgočasnih letnic, praviloma še z navajanjem dneva in meseca. Zgodovinarji na to odgovarjajo, da oni v resnici poznajo vse letnice, da pa ne vedo zmeraj, kaj se je takrat zgodilo. Letnice same na sebi nimajo teže, ampak jim to dajo ljudje ali naravni dogodki. Letnice niso bistvo preteklosti, temveč zgodovinsko dogajanje, procesi. »Čas in prostor,« je vedno poudarjal eden naših največjih zgodovinarjev akademik Fran Zwitter. Dodajmo še človeka, kar se pravzaprav razume samo po sebi. Brez njega ni zgodovine.

BEATELSI, SPREHOD PO VESOLJU, POSNETKI MARSA IN POMEMBEN PREDOR
Začetka izhajanja Ognjišča tako ne moremo ločiti od škofa Janeza Jenka, ki je leta 1964 prišel v Koper za upravitelja nove Apostolske administrature za Slovensko primorje, iz katere je kasneje nastala koprska škofija. Bil je dokaj samosvoj človek, vendar je na Primorskem pustil močan pečat. Zato moramo v nadaljevanju omeniti tudi nekatere stvari, ki niso neposredno vezane zgolj na leto 1965. Če bi vztrajali pri tem, bi grešili zoper temeljni princip zgodovine.
1965: Franc Bole mašuje. - dr. Janez Jenko. - Bole kroži po Kopru z mopedom.
Ukvarjanje z zgodovino, celo obravnavanje enega samega leta, konkretno 1965, je kljub temu razburljivo delo, še zlasti, ker ga vsak vidi s svojimi očmi. To ne pomeni zamolčanja, tudi ne selekcije dogodkov, ampak predvsem izbor poudarkov. Nekateri bi prisegli, da je bil izstopajoč, če že ne najpomembnejši dogodek tega leta prvi koncert Beatlesov na stadionu 15. avgusta. Navdušenci nad astronomijo, ki je takrat obetala spremeniti svet, bi omenili prvi sprehod po vesolju sovjetskega – danes bi rekli ruskega – astronavta Leonova 18. marca. Nekateri so predlagali, naj bi se odtlej taka dejavnost imenovala leoniranje, kar pa se ni prijelo. Ker je bil svet že takrat ideološko razklan, so prozahodno usmerjeni temu nasproti postavljali vesoljski uspeh Američanov. Ti so nam posredovali prve bližnje posnetke planeta Marsa. Domnevali smo, da je samo vprašanje let, kdaj ga bomo osvojili. Nič od tega. Verjetno še nekaj časa ne. Ali pa nikoli. Osebno sem bil najbolj navdušen ob odprtju predora pod Mont Blancom, kar sta 16. julija storila italijanski predsednik Saragat in francoski de Gaulle. Zadnji je bil nekaj posebnega že zgolj s svojo pojavo. Potovanje po Evropi je bilo poslej bistveno olajšano. Večji kasnejši podvig je bil železniški predor pod Rokavskim prelivom, ki so ga uradno odprli leta 1994. Svet se je začel fizično in kmalu nato tudi človeško zbliževati.
Svet je po zlomu kubanske krize 1962. leta, neposredne nevarnosti atomskega spopada med ZDA in Sovjetsko zvezo, zadihal svobodneje in bolj optimistično. Čeprav je ta ruski poraz naslednje leto ameriški predsednik John F. Kennedy plačal s smrtjo v Dallasu, je človeštvo zadihalo bolj sproščeno. To je intenzivno trajalo do avgusta 1968, ko so Rusi okupirali Češkoslovaško, kar je naznanilo dolgoročno umiranje ruskega imperija, ki ga hoče zdaj Putin obnoviti. Beatlesi in ansambli, ki so jim tako ali drugače sledili, so v tedanjo dokaj urejeno Evropo prinesli neki nenadzorovan nemir mladih, ki se je poslej stopnjeval v vseh oblikah življenja, od oblačenja do značilnih pričesk. Ni bilo vse pametno in dobro, bilo pa je neustavljivo.
Beatles - Prvi sprehod v vesolju. - Oglas za motor Tomos.

SPAČKI, ZÁSTAVE IN TOMOSOVI MOTORJI
Svet se je začel zbliževati in enotiti. Veliko dejanskih ali namišljenih pregrad med ljudmi, tudi med spoloma, je padlo. Svet je zdivjal v avtomobilizem in individualni turizem. Pri nas so ga oznanjali zlasti koprski Tomosovi mopedi, s katerimi so se Slovenci naučili obnašanja v prometu. Kmalu so jim sledili spački. Začela se je razbijati monotonost, ki so jo ustvarjale zástave (fiati) iz Kragujevca. Osebni avto je začel postajati simbol osebne uspešnosti, Slovensko primorje in Istra pa kraj vsakoletnega družinskega romanja. Vsaj nekajdnevno bivanje ob obali je postalo zakon. Ni čudno, da se je to izrazilo v ljudskih zahtevah po boljših prometnih povezavah, zlasti pravih, večpasovnih avtocestah, kar je po nekaj letih privedlo do znamenite cestne afere, ki je odnesla slovenskega politika Staneta Kavčiča. Čeprav je živel do 1987. leta, se ga zadnjih 15 let ni smelo niti omenjati. Iz političnega obračuna z njim se je kot meteor povzpel Milan Kučan.
Čeprav zgodovinarji zaradi slav­ljenja Milana Kučana omenjajo kot najpomembnejša leta ona po 1980, je bil bistveni politični prelom prav v letih okoli 1965. Takrat se je začela ena znamenitih jugoslovanskih gospodarskih reform, ki so bile stalnice nekdanje Jugoslavije. Svet in država sta se naglo spreminjala, politična ureditev – leta 1963 smo uradno z novo ustavo postali socialistična republika – pa je ostajala bolj ali manj ista. Začela je ovirati samo sebe. V državi je bilo že dobro desetletje uradno uvedeno delavsko in družbeno samoupravljanje, ki naj bi okrepilo vlogo delavcev in vseh državljanov v javnem življenju. Komunistična partija, ki je o vsem odločala in vse vodila, pa je ostala strogo centralistična z neomejeno oblastjo Tita in Beograda. Tita je kot poklicnega revolucionarja vse bolj pritegovala zunanja politika, doma pa je, zlasti gospodarstvo, šepalo. Glavno besedo so imeli namreč politiki, ne gospodarstveniki. Obstajala je nerešljiva uganka, ki je končno pomagala razgnati Jugoslavijo. Ne sovraštvo med narodi, ki so ga zaradi neznanja in nesposobnosti v svojem boju za politično preživetje podpihovali oblastniki, ampak premoč politike in ideologije je rinila narazen nekdanjo državo, ki je leta 1918 nastala kot umetna, neživljenjska tvorba. Kot taka ni imela nikoli poprej nič skupne zgodovine. Razlike, in to nepremostljive, niso bile samo narodnostne in zgodovinske, ampak tudi kulturne, upravne, verske, mentalitetne … Zlasti pa gospodarske. Več je bilo razlik kot skupnega. Dlje kot smo od tistih časov, jasneje vidimo vzroke in posledice.

PRALNI STROJI IN ZAMRZOVALNE SKRINJE, PA ŠE PREŠVERCANE KAVBOJKE
Kljub razburljivi in neredko tudi krvavi takratni politiki so ljudje namenjali skrb predvsem izboljšanju vsakodnevnega življenja, kar zaradi velikih novosti ni bilo preprosto. Državne meje nekdanje železne zavese so se odpirale in ljudje so lahko primerjali razlike med državami. Velik vpliv je imelo tudi vse več gledanja televizije. Življenje se je naglo spreminjalo. Hladilniki, pralni stroji, zlasti pa hladilne skrinje, ki so nas rešile pred dnevno odvisnostjo od založenosti trga, so bili največja revolucija našega vsakodnevnega življenja 20. stoletja. Kot desetletja poprej elektrika. Mnogi so začeli preurejati starejše hiše in delati kopalnice. Za to pa je bil potreben denar in zlasti devize. Marsičesa, še posebej električnih gospodinjskih strojev, ni bilo, ali pa so bili naprodaj le za nemške marke in italijanske lire ter druge konvertibilne devize. Slovenci smo postali Martini Krpani, množični drobni tihotapci ali švercerji. Od najvišjih do najnižjih. Država tega, če njenih organov nisi žalil ali poniževal ter pretiraval, ni tako strogo preganjala.

NEKATERE ZANIMIVOSTI IZ LETA 1965 V SLOVENIJI

• Leta 1965 je reka Drava v Mariboru narasla za kar 5 metrov, kar je povzročilo obsežne poplave na območjih Lenta in industrijskega predela v Melju.
  Aprila leta 1965 je bila otvoritev nove trgovske hiše Nama v Ljubljani. Narodni magazin ali skrajšano Nama je bila veriga trgovin, ki na začetku ni prodajala živil, ampak tehniko, tekstil in galanterijo. Nama je bila prva samopostrežna veleblagovnica v Sloveniji.
• Prav tako je v mesecu aprilu leta 1965 je v Hali Tivoli v Ljubljani nastopil legendarni ameriški trobentač in pevec Louis Armstrong s svojo zasedbo.
  In ko smo že pri glasbi, je junija 1965 bil festival Slovenska popevka že četrtič zapovrstjo. Prvič je festival potekal v Hali Tivoli. Takrat je Slovenska popevka bil že uveljavljen festival saj je privabljal glasbenike iz Slovenije in drugih delov Jugoslavije. V letu 1965 je zmagala Irena Kohont s pesmijo Šel si mimo.
• V tem letu je potekal v Kranjski Gori 4. Pokal Vitranc, prestižno mednarodno tekmovanje v alpskem smučanju - tekmovalci so nastopali v veleslalomu in slalomu. Še isto zimo je na srednji Bloudkovi skakalnici v Planici potekal prvi Memorial Janeza Polde, kjer je pred približno 5000 gledalci zmagal Dieter Müller z daljavama 83 in 85 metrov.
• Tega leta je bil še poseben športni dogodek na svetovni ravni, saj je v Ljubljani potekalo svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, ki se ga je udeležilo rekordnih 46 reprezentanc.
• Leta 1965 je bila pričakovana življenjska doba za moške 65,5 let in za ženske 72,7 let. V letu 2023 je bila pričakovana življenjska doba za moške pri 78,9 let in za ženske 84,6 let.

Izjemno se je začela spreminjati prehrana. Piščanci, pa ne oni zategli in trdi, ampak mehki, ki so bili še donedavna poslastica bogatašev, so postali pogost mesni obrok običajnih državljanov. Začele so se pojavljati boljše testenine, riž, kjer ni bilo pol peska … Tudi spremembe v oblačenju niso zaostajale. Množično nošenje kavbojk, tudi te smo v začetku samo švercali, je neverjetno znižalo stroške obleke. Da ne omenjamo še raznega perila iz najlona in drugih umetnih mas. Za hlače, suknjič in perilo si pred tem delal cel mesec, poslej največ teden dni. Dotlej smo nosili hlače z zlikanim robom, poslej si bil, če si to naredil s kavbojkami, največji kmet. Le čevlji so dolgo ostali razmeroma dragi. Večino teh stvari smo kupovali v Trstu. Nikoli ni bil tako naš kot takrat. Vsako soboto so se proti mejnim prehodom vile dolge kolone osebnih avtomobilov in posebnih avtobusov. Iz cele Jugoslavije, tja do Bitole v Makedoniji. Kljub večurnemu čakanju za prehod meje, Primorci so imeli maloobmejne prepustnice in so se temu izognili, ni nihče godrnjal, samo da smo čim prej prišli onstran meje. Italijansko blago ni bilo poceni, toda bilo je. Če nisi imel na sebi vsaj enega kosa z one strani meje, četudi zgolj zložljivega dežnika, si bil nekaj zastarelega, nesposobnega.

VIETNAMSKA VOJNA IN MIROVNA GIBANJA TER PROTIAMERIŠKO VZDUŠJE V AMERIŠKEM JEANSU
Pri iskanju ključnega dogodka v letu 1965 bi se verjetno mnogi iz takratnih časov odločili za začetek odločnega angažiranja ZDA v Vietnamu po letu 1965. Takrat je predsednikovanje nastopil, bolje rečeno podaljšal mandat, ki ga je prevzel po Kennedyjevi smrti, leta 1908 rojeni Lyndon Baines Johnson. Večina nas ima v spominu pretresljivo fotografijo drobne vietnamske deklice, ki v solzah teče pred ameriškimi vojaki, za njimi pa gori njena vas. Seveda je to izrazito ideološki, protiameriški pristop do preteklosti, saj je bilo podobnih in še pretresljivejših fotografij človeških stisk in trpljenja posnetih bistveno več. To so namreč še bili časi množičnih lakot v Aziji in Afriki, ki so bile posledica naravnih razmer, pa tudi raznih protikolonialnih in revolucionarnih gibanj, kjer je bila ideologija vse, človek nič. Vietnamska vojna je bila izjemno kruta in krvava. ZDA so uporabile najsodobnejšo tehniko, kemikalije … Vietnamci so, podobno kot nedavno Palestinci, zgradili sistem podzemnih tunelov in drugih naravnih pomagal. Vojna je dokazala neverjetno premoč ozaveščenega vojaka nad tehniko. Potrdila je tudi staro resnico, da so stare indokitajske kulture neverjetno odporne, nepremagljive za evropsko kulturo. Vietnamska vojna je v Evropi in ZDA sprožila močno protivojno gibanje. Pod geslom Make love not war so potekale številne demonstracije. S priponko s tem geslom na prsih si dokazoval svojo naprednost. Pravzaprav to še do danes ni preseženo. Prišlo je do zanimivega pojava. Mladi so na načelni ravni vse, kar je bilo v zvezi z ZDA, zavračali, dejansko pa niso samo nosili ameriških kavbojk, ampak so praktično malikovali vse, kar je bilo ameriškega: od mode, filma in športa do burgerjev in kokakole, ki je začela svoj zmagoviti pohod tudi v Sloveniji.
Drugi vatikanski koncil. - Winston Churchill. - Sinoda škofov 1965.
Če smo že omenili ZDA, pa dodajmo, da je bil Vietnam verjetno začetek konca njihove nepremagljivosti. Spomnimo se, kako so bežali iz omenjene nesrečne dežele in puščali za sabo kaos, kar se jim je kasneje zgodilo še v Afganistanu, Iraku, da ne omenjamo vojaških in političnih ponižanj v Iranu, Somaliji …

SKLEP DRUGEGA VATIKANSKEGA CERKVENEGA ZBORA
Izjemen, za katoličane največji dogodek v letu 1965, je bil konec II. vatikanskega koncila ali vesoljnega (svetovnega) cerkvenega zbora. Glavna naloga koncila je bila posodobitev Cerkve, kar naj bi dosegli s prenovo bogoslužja, uvedbo narodnih jezikov namesto latinščine, somaševanjem, stalnim diakonatom, reformo redovništva … Okrepila naj bi se vloga vernikov, ki so bistvo Cerkve. Koncilski očetje so se zavzeli za dialog z drugimi verstvi in celo nevernimi, če pokažejo »dobro voljo«. Ljudje se namreč ne delijo na dobre in slabe, na napredne in nazadnjaške, pametne in neumne in se ne ločijo glede na odnos do vere, ampak predvsem po tem, koliko so sposobni sprejemati novosti in napredek ter prispevati k mirnemu sožitju, ki je bistveno za obstoj človeštva.
Koncila se je udeležilo skoraj 3000 cerkvenih dostojanstvenikov in strokovnjakov za določena vprašanja. Izjemoma tudi laiki. Cerkev je globalna, svetovna in je bila vedno pomembna za nas kot narod, hkrati pa nas je povezovala z vsem svetom. Katoličani smo globalizma vajeni, saj živimo v njem že več kot dve tisočletji. Ker je bil uradni jezik Cerkve latinski, nas jezikovno ni ogrožala. Ob stoletnici prvega koncila je drugega leta 1962 sklical eden najbolj simpatičnih papežev v zgodovini, Janez XXIII., končal pa se je že pod njegovim naslednikom Pavlom VI. Koncili so v zgodovini Cerkve izjemno prelomni dogodki in lahko povzročajo celo razkole. Do tega, kljub določenemu nezadovoljstvu s posameznimi koncilskimi dokumenti in izjavami ter stališči, v večjem obsegu ni prišlo. Stališča koncila so nastala na podlagi večletnih predhodnih posvetovanj strokovnjakov. Katoliško Cerkev naj bi uglasili (ne na račun vere) s sodobnim svetom.
Sv. Pavel VI. z nobelovo nagrajenko za mir Materjo Terezijo-  februarja 1965 - Vietnam. - Trst.

Čeprav koncil ni nikogar v celoti zadovoljil, za ene je šel predaleč, za druge je obstal na pol poti, je bil dejansko revolucionaren. Za nas je najpomembnejša popolna prevlada narodnega jezika. To je popolna zmaga binkošti. Ljudski jeziki, ki naj bi doslej cerkveno enotnost ločevali, jo poslej povezujejo. Uresničile so se sanje blaženega Antona Martina Slomška. Ta je bil prepričan, »da sv. Duh je vse te jezike posvetil, de bi se v njih božji nauk oznanoval ino Bogu spodobna hvala pela«. Odpravljeni so bili številni stari običaji. Čeprav se mnogim toži po onih iz baroka – stare stvari niso samo lepe, ampak tudi plemenite –, da ne govorimo o latinščini, človeštvo ne sme živeti zaradi preteklosti, ampak prihodnosti.

SMRT DUHOVNIKA, KOMPONISTA SLOVENSKE HIMNE
Leta 1965 je slovenska kultura doživela veliko izgubo. 14. marca je v 85. letu starosti umrl veliki skladatelj, glasbeni pedagog, duhovnik Stanko Premrl. Rojen je bil v Šentvidu pri Vipavi. Zdaj se kraj imenuje Podnanos. Čeprav je večinoma komponiral cerkvene skladbe, njegov opus obsega več kot 2.000 kompozicij, ga slovenska javnost pozna predvsem kot avtorja slovenske himne Zdravljica, ki jo je zložil že leta 1905. Kot je znano, je tudi Prešernovo besedilo nastalo na pobudo šentviškega kaplana Matije Vrtovca (1784–1851), ki ga slovenska javnost pozna kot velikega vinogradnika, astronoma in zgodovinarja. Zdravljica, Prešeren je napisal Zdravica, je postala slovenska državna himna z osamosvojitvijo 1991. leta. Pred tem je slovenska narodna himna bila Naprej, zastava Slave, katere besedilo je leta 1860 napisal Simon Jenko, uglasbil pa jo je Davorin Jenko.
Zdravljica ima gotovo najlepše besedilo med vsemi himnami na svetu. Od osamosvojitve je Naprej, zastava Slave slovenska vojaška himna. Verjetno bi bilo bolj prav, da bi Zdravljica bila himna slovenske države, nekdanja pa vseh Slovencev v republiki Sloveniji in na slovenskem ozemlju v Italiji, Avstriji, na Madžarskem ter v izseljenstvu. Zgodovinsko tradicijo je treba spoštovati. Ne zaradi zgodovine, ampak zaradi narodne zavesti.

ZA SKLEP ŠE MALO POLITIKE S CHURCHILLOM
Obletnice so slavnostne, žalostne, velike, male … Škoda pa je, da jih ljudje ne moremo enako ocenjevati. 24. januarja je v 91. letu umrl eden največjih državnikov 20. stoletja, Anglež Winston Churchill. V življenju je opravljal mnoge državniške funkcije. Za svet in nas je bilo najpomembnejše njegovo vodenje angleške vlade od 10. maja 1940 do 27. julija 1945 ter od 20. oktobra 1951 do 7. aprila 1955. Imel je mnoge talente. Rad je slikal, za svoje spomine pa je leta 1953 dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Bil je zelo samosvoj in dokaj nekonvencionalen. Ko so ga vprašali za recept za dolgo življenje, je odgovoril: »Predvsem nič telovadbe!« Znan je bil po svoji strastni navezanosti na cigare in viski.
O tem, da je bil velik državnik, ni dvoma. O njem kot politiku pa so mnenja deljena. Vse je podrejal interesom angleškega imperija, kateremu je bil neskončno privržen. Čeprav je najbolj sovražil komunizem, se je povezal s Stalinom, da so skupaj z Američani in drugimi uničili fašizem in nacizem. Za komunizem je bil prepričan, da je najbolj neumen in bo zato sam propadel. Tega ni dočakal. Kot je sam mnoge v politiki prinesel okoli, se je to dogajalo tudi njemu. Churchill Slovencev ni sovražil. Ni pa jim dal prednosti pred imperialno politiko Velike Britanije ter komunizmom in demokracijo. Ta je, gledano nazaj, prav v šestdesetih letih začela svoj zmagoviti pohod, ki nam je poleg ostalega prinesel tudi samostojno slovensko državo.
Zgodovina se kljub občasnim revolucijam dejansko odvija počasi. Tista, ki jo pišejo zmagovalci, velja le za politiko. Za njeno trezno, znanstveno presojo je – kljub očitkom spreminjanja za nazaj, revizionizma – potrebna časovna distanca. Tega intelektualnega napora žal mnogi ne zmorejo.

dr. S. Granda, Priloga, v: Ognjišče 5 (2025), 12-17.

“Oče urednik me je naučil, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš”

Druga priča dogodkov ob rojstvu Ognjišča je Silvester Čuk. Ob izidu prve številke je bil kaplan v Postojni, kjer je bil župnik Franc Bole. Pri prvih številkah Ognjišča je skrbel za »ilustriranje« člankov, potem pa za njihovo lektoriranje. Predvsem pa je ostal zvest reviji in vsem njenim izdajam celih šestdeset let. Postal je »desna roka« očeta urednika in mu je »pomagali pripravljati material za časopis in knjižice«, kakor mu je zapisal v imenovanje takratni škof Jenko. V šestih desetletjih je napisal ogromno člankov, zlasti prilog. Še danes izbira modre misli in življenjske izreke, ki bralcem polepšajo dan, predstavlja zaslužne može in žene iz naše zgodovine. Njegova ljubezen pa so svetniki. Veliko je o njih pisal v reviji. Krona tega dela pa tudi skrbi uredniškega kolega Marka Čuka sta dve veliki knjigi Svetnik za vsak dan.

- Lahko odstrneš prve spomine na očeta urednika Franca Boleta?
Franca Boleta, očeta urednika, sem prvič srečal deset let pred rojstvom Ognjišča, 9. maja 1954, v Črnem Vrhu ob novi maši Gašperja Rudolfa, našega soseda. Na novomašno slavje so bili povabljeni tudi bogoslovci, med njimi Franc Bole, ki je bil takrat študent drugega letnika. Radovednost me je gnala k Rudolfovim. Ogledoval sem težek motor sosednjega župnika. Eden od bogoslovcev me je vprašal, kakšno je vzvratno zrcalo na krmilu motorja: konkavno ali konveksno. Ko sem pravilno odgovoril, ga je zanimalo, v kateri razred hodim. »V četrti razred nižje gimnazije,« sem mu odgovoril. »Radovedni« bogoslovec me je pohvalil. Takrat sem imel štirinajst let in sem se že odločil, da grem na višjo gimnazijo in potem v bogoslovje. Ta »radovednež« je bil Franc Bole.
Drugič sem ga srečal oktobra 1958 na velikem hodniku bogoslovnega semenišča v Ljubljani, ko sem začel študij bogoslovja. Franc Bole je edini od primorskih novomašnikov leta 1958 nadaljeval študij v šestem letniku za doktorat. Že po nekaj tednih pa je dobil od tedanjega predstojnika, apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša, dekret za župnika v »domači« župniji Postojna, ki se je nepričakovano izpraznila. Ko je kasneje gledal nazaj, je zapisal: »Čeprav sem končal (teološko) fakulteto, je bila prava fakulteta Postojna in mladina v Postojni in vse tisto delo, ki smo ga skupaj opravili, težavam navkljub.«

- Bojan Ravbar je dejal, da sta imela z očetom urednikom nekaj skupnega: »Pritegnila naju je ljubezen do mladih.« Postala sta ustanovitelja Ognjišča.
Franc Bole je pel novo mašo 6. julija 1958 v Postojni. Njegov ceremonier (drug) je bil Bojan Ravbar, takrat bogoslovec drugega letnika. Bil je sin Krasa, doma ob meji z Italijo. Pri slovenskih skavtih na Tržaškem se je učil dela z mladimi. S štiri leta starejšim Boletom sta hitro našla skupen jezik. Bole je kot bogoslovec med počitnicami »štopal« po Franciji in nabiral izkušnje in gradivo za delo z mladimi. Bojan je leta 1962 po novi maši postal kaplan v »rdečem« Kopru. Pogumno se je posvetil mladim. Niso ga ustavile grožnje in zaukazani »protesti« dijakov. Postojnski župnik Bole je bil njegov zaveznik. Bojan se ob njegovem odhodu v večnost spominja nepozabnih večerov, ko je s svojo »vespo priropotal v Koper« in sta dolgo v noč razpravljala, »kaj storiti, da bi prenesli svežino, ki jo je prav tisti čas obetavno sprožil koncil ... Vzbudila se je želja, da bi nekaj storili za vidljivost Cerkve. Ideja se je oblekla v skromno (Farno) Ognjišče. Vsi, ki smo se strnili okrog nastajajočega jedra, smo imeli občutek, da se rojeva nekaj novega.«Dokler sta bila člana uredništva le dva (Franc Bole in Silvester Čuk) sta kovala načrte kar na ‘štiri oči’. - Na srečanju časnikarjev v Gradcu 1999. - Na enem od hišnih silvestrovanj pri očetu uredniku.
- Bil si kaplan v Postojni, ko je izšla prva številka Farnega ognjišča. Kako si bil udeležen pri prvi številki?
Na svojo novo mašo leta 1964 v Črnem Vrhu sem povabil tudi postojnskega župnika Franca Boleta, ker je bil med njegovimi mladimi v Postojni tudi moj brat. Po novi maši smo za vikende hodili pomagat na župnije. Mene je škof Janez Jenko poslal v Šempeter, kjer sem ob nedeljah maševal in spovedoval, ob sobotah in ponedeljkih pa imel nekaj verouka. Konec januarja 1965 sem prejel škofov dekret za Postojno, ki je dobila v upravo župnijo Hrenovice, ker se je tamkajšnji župnik ponesrečil. V Postojni sem bil samo sedem mesecev, a prav v tistem času so se prižgali plameni Farnega ognjišča, glasila župnij Koper in Postojna, ki so prav kmalu preskočili farne meje in zajeli vso Slovenijo. Bil sem zraven od vsega začetka, ustanovitelja pa sta bila Bole in Ravbar, zase bi rekel, da sem bil uresničevalec njunih zamisli. Za prvo številko sem pripravil večino besedil, ki pa niso bila podpisana. Molitve sem prevedel iz francoščine, iz študentskega lističa Foyer Notre Dame (Ognjišče Naše Gospe), ki ga je urejal Fernand Lelotte, Boletov znanec iz njegovih počitniških »potepov«. Na krhke ciklostilne matrice sem narisal naslove besedil in začetne črke. V naslednjih številkah so bile moje »ilustracije« že malo boljše. Besedila so na matrice tipkale Boletove tajnice v Postojni, udarniško pa so listič (zvezek, ki je imel 24 strani) na ciklostil razmnoževali Bojanovi navdušenci v Kopru.

- Kako se spominjaš izida prve številke? Kakšen je bil odziv ljudi?
Farno ognjišče je nastajalo »na skrivnem«. Proti koncu postnega časa je bilo oznanjeno, da list izide na cvetno nedeljo, 11. aprila, in da bo nekaj posebnega. Ljudje so ga nestrpno pričakovali, toda zaradi »tehničnih težav« so ga dobili v roke teden dni kasneje, 18. aprila 1965. Verniki v Kopru in Postojni so to velikonočno darilo z veseljem in hvaležnostjo sprejeli. Izšel je v nakladi 1.300 izvodov – 500 za Koper, 800 za Postojno. Ob jutranji aleluji je postojnski župnik Franc Bole oznanil: »Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo ... Povezati hočemo našo faro v eno družino, zato tudi naslov Farno ognjišče ... List bo skušal modernim ljudem naše župnije dajati odgovor na pereča vprašanja, ki jih mučijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ker je njihova vera in njihovo življenje v največji preizkušnji.«
Leta 1965 je izšlo samo šest številk Farnega ognjišča, ki je bilo pri ljudeh toplo sprejeto. Že v prvi številki je bila nakazana njegova vsebinska usmeritev. Na prvi strani je bilo voščilo ob velikonočni sveči, sledilo je Pismo meseca, za njim daljše praznično razmišljanje, molitev, pričevanje (Božji trubadur), povest v nadaljevanjih (Marcelino) ... zadnje strani: župnijska oznanila, posebej za Koper in posebej za Postojno. Mnogo tega je ostalo »pri življenju« tudi v poznejših letnikih, ko je Ognjišče postopoma spreminjalo svojo podobo. Kasneje se je »stalnim« rubrikam pridružilo nekaj novih, povezanih z vsakdanjim življenjem. Nekatere tudi po zaslugi novih sodelavcev, ki jih je bil Franc Bole, legendarni »oče urednik«, iskreno vesel.

- Iz Postojne si odšel v Brkine, kjer si bil upravitelj župnij Slivje in Brezovica. Od tam pa …
Tudi Franc Bole je avgusta 1965 odšel iz Postojne za upravitelja župnije Bertoki pri Kopru. Z njim je »odšlo« tudi Farno ognjišče, ki je že postajalo vedno bolj »slovensko«. Prvo številko novega letnika revije (1966) so tiskali v nakladi 5.000 izvodov (tiskarna Primorski tisk v Kopru). V njej ni bilo več župnijskih oznanil, preimenovala se je v Ognjišče in je tudi »uradno« namenjena vsej slovenski mladini. Jaz sem takrat čakal na potni list, da bi odšel v Rim nadaljevat študije. Prošnjo so »iz razlogov javne varnosti«, kot so rekli, zavrnili in namesto v Rim sem v začetku oktobra 1965 šel v Brkine, kjer sem duhovno oskrboval vernike župnij Slivje in Brezovica. Od ene do druge sem se prevažal s kolesom. Ko sem se 15. maja 1966 zvečer vračal iz Brezovice v Slivje, sem doživel hudo prometno nesrečo. Zaradi zloma stegnenice in vnetja kostnega mozga sem bil v stari bolnišnici v Izoli devet mesecev priklenjen na posteljo. Ko se je moje zdravstveno stanje nekoliko izboljšalo, mi je oče urednik prinašal svoje spise, da sem jih popravljal. Večkrat je prišel zvečer, ko so sestre pogasile luči in nam zaželele lahko noč. Ležal sem pri oknu nad teraso, zato mi je lahko izročil svoje pisne izdelke, da sem jih ob luči na nočni omarici popravil. To se je dogajalo tudi pozneje, ko sem kot rekonvalescent bival v izolskem župnišču.
Naveza Silvester Čuk – Franc Bole je tudi pri delu založbe nepogrešljiva. - Silvestrove čestitke za odlikovanje (red za zasluge), s katerim je Franca Boleta odlikoval predsednik republike Borut Pahor (2014). - Silvester Čuk somašuje z zlatomašnikom Francem Boletom (2008).
- Kdaj pa si prišel v Koper in na uredništvo Ognjišča?
Bole je mojo prometno nesrečo, ki je prekrižala načrte ne le meni, ampak tudi škofu, imenoval na-srečo. Ko sem se spet postavil na noge, me je avgusta 1968 škof Janez Jenko prestavil iz Izole v Koper. Med nalogami, ki mi jih je »naprtil« v dekretu, je bila na drugem mestu tale: »Uredniku Ognjišča boste desna roka in mu pomagali pripravljati material za časopis in knjižice.« Od vsega začetka sem opravljal nalogo lektorja. Boletova besedila so bila sprva polna rdečih popravkov in rekel je, da so »njegova pisma vsa krvava«. To je razumljivo, saj v osnovni in srednji šoli ni imel niti ene ure slovenščine. Iz napak se je lepo učil in jih je bilo vedno manj. Jaz pa sem se od njega učil, saj je bila vsebina njegovih pogovorov z bralci življenjska. Želel si je živega stika z bralci, zato je bilo v Ognjišču namesto mrtvega uvodnika na prvem mestu življenjsko Pismo meseca. Hvaležen sem mu, da me je poučeval, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2025, str. 9-11.