Ljuba moja sveta Jedrt!
Tvoje ime, Jedrt, je v naših krajih precej znano.
Če je priljubljeno, je pa že druga reč. Zasluge za oboje ima, kako nenavadno, gospa, ki …
Oh, verjetno bo bolje, če je ne omenjam. Čeprav se poznava, ji ne bo prav nič v veselje, če ji ob bok postavim kakšno svetnico.
Tvoje ime, Jedrt, ima v mojih ušesih prizvok trdega in neizprosnega.
Malo zato, ker takoj pomislim na orehova jedrca, ki kljub temu, da so slastna, znajo obrusiti kakšno plombo v zobeh, malo pa tudi zato, ker takoj pomislim tudi še na že omenjeno gospo, ki pravi, da imamo ljudje, kot si ti, ki si “živela za nebesa” in jaz, ki si tja še prizadevam in želim priti, zaplombirane možgane. Ampak verjetno bo bolje, da dotične gospe ne omenjam. Če bo zvedela, da o njej pišem v verski reviji, me ne bo več hotela poznati!
Ko sem, ljuba Jedrt, pobrskal po spletu, sem izvedel, da te zadnje čase častijo kot zavetnico mačk. No, naj zavoljo resnice takoj dodam, da je to češčenje povsem ‘neuradno’ in nepožegnano s strani Cerkve, je pa to brez dvoma povezano s tem, da te je Cerkev uradno ‘požegnala’ za zavetnico zoper mišjo in podganjo nadlogo!
In kdor ni za miši, je za mačke, drugače ne more biti v tem našem svetu!
A si res ne morem kaj, da ne bi spet takoj pomislil na prej omenjeno gospo, ki je velika ljubiteljica mačk, pa čeprav je najbolj znana zaradi miši.
Ampak, res bi bilo dobro, da bi nehal govoriti o njej. Če bo prebrala tele besede, se zna zgoditi, da mi bo, ko se bova srečala, primazala takšno klofuto, da bom videl zvezde. In to rdeče, ker drugačnih ne pozna! Predvsem pa bo za mano potegnila vodo!
Ko sem torej na spletu, moja ljuba Jedrt, poiskal tvoje upodobitve, je res kar nekaj mišje zalege okrog tebe. Menda zato, ker si goreče molila za duše v vicah, slikarji pa so nekdaj te uboge še neodrešene dušice upodabljali kot miši. Legenda celo pravi, da prvo noč po smrti človeka, ti bediš nad njegovo dušo in jo čuvaš pred hudobci, ter jo potem šele drugi dan sveti Mihael vrže na vago, da pretehta, ali je za v nebesa ali ne.
Upodobljena pa si tudi z lilijo v roki, saj si že kot čisto mlada zaobljubila devištvu in nebeškemu Ženinu.
Umrla si mlada … menda zaradi preveč molitve in posta!
No, dandanes se bolj malo moli in veliko več preklinja. Sploh omenjena gospa zna povedati par sočnih. Jemo in se nažiramo, še bolj pa žremo in obiramo drug drugega, nič ne pretehtamo, ampak bližnjega hitro pošljemo par nadstropij nižje od vic. In jaz, ki obiram omenjeno gospo, nisem nič boljši.

Ljuba Jedrt! Ko bo prišel moj čas, te prosim, da pričakaš mojo dušico (pa tudi dušico omenjene gospe) in odganjaj hudobne miši in podgane, da naju ne odnesejo. In če bo Mihaelova vaga pokazala premalo, pritisni s svojo opatsko palico na pravi strani … da bo pretehtalo!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in obilno razlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 114.

Frankovski majordom Pipin, začetnik slavnega rodu Karolingov, je bil oče sv. Jedrti (Gertrudi), ki se je rodila leta 626. Pobožna mati Itta jo je modro vzgajala in jo navajala, da se je za pomembne reči sama odločala. Ko so prišli kraljevski snubci, je mati pustila, da komaj odrasla hči sama odgovori. Odklonila je ponudbo in rekla, da si je ženina že izbrala. Ko je leta 640 umrl majordom Pipin, je vdova Itta odšla v samostan Nivelles južno od Bruslja, ki ga je bila nekaj let prej ustanovila. Prevzela je vodstvo samostana, ki se kmalu napolnil. Materi se je pridružila Jedrt in v samostan vnesla mladostno vnemo za sveto življenje. Po njeni smrti leta 652 je morala prevzeti dolžnosti opatinje, a ne za dolgo, kajti umrla je 17. marca 659. Takoj po smrti so jo začeli častiti kot svetnico in njeno češčenje se je razširilo po vseh deželah srednje Evrope. Od nekdaj so jo častili vrtnarji. Upodabljajo jo kot opatinjo s palico, po kateri plezajo miši. Jedrt je znanilka pomladanskega dela na polju: miš pregrizne predici nit, preje (zimskega dela) je konec. (sč)
Na sliki: sv. Jedrt, kip na glavnem oltarju, ž. c. sv. Jedrti, Sv. Jedert nad Laškim (Sedraž).

Na slovenskem ozemlju je 13 cerkva, ki so posvečene opatinji sv. Jedrt; ena je župnijska, 12 je podružničnih. – V ljubljanski nadškofiji najdemo pet podružničnih cerkva sv. Jedrt: Iška (1) (Ig), Selo (2) (Polhov Gradec), Lajše (3) (Selca), Nadlesk (4) (Stari trg pri Ložu) in Čebrače (5) (Trata - Gorenja vas). – Koprska škofija ima tri cerkve sv. opatinje: na Slavinjah (6) (Hrenovice), v Prešnici (7) (Klanec) in na Koradi – Sv. Gendrca (8) (Marijino Celje - Lig). – V novomeški škofiji je ena sama podružnična cerkev sv. Jedrt: v Škovcu (9) (Trebnje). – V mariborski nadškofiji tudi ena: v Bukovski vasi (10) (Št. Janž pri Dravogradu. – V celjski škofiji pa je edina župnijska cerkev Nivelske opatinje sv. Jedrt, po kateri se imenuje tudi naselje – Sv. Jedrt nad Laškim.(spodaj) Imajo pa v celjski škofiji še dve podružnični cerkvi sv. Jedrt: v Gotovljah (11) (p. c. sv. Jedrt) in Pavlovi vasi (12) (Pišece). (mč)

Sv. Jedert nad Laškim (Sedraž)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 3, str. 115.

Neki otrok je opazil slepega človeka, ki je vsako nedeljo prosil pred cerkvijo. Ko mu je izročil svoj dar, ga je vprašal:
»Kako dolgo si že slep?« – »Od rojstva.«
»S čim pa se ukvarjaš?« – »Astronom sem.«
»Kako astronom? A nisi slep?« – »Da, a se rad ustavim in občudujem zvezde, ki jih nosim v svoji notranjosti. Zakaj ne poskusiš tudi ti?«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sem mama petih otrok, oba z možem sva zaposlena. Vedno bolj sem brezvoljna in izčrpana, saj je mož nenehno odsoten. Ob časovno zahtevni službi je globoko zabredel v posel. Svete so knjige in CD -ji, čutim, da je vedno v poslu. Ob družabnih srečanjih nagovarja navzoče za posel, kar je zelo moteče. Pogosto zaradi tega nisva dobrodošla. Bojim se, da gre za zasvojenost. Ne pusti, da bi o tem razpravljala, češ, da ne razumem njega, niti posla. Želim, da bi bili družina, da bi imela čas za otroke in drug za drugega. Vendar posel krade otrokom očeta, meni pa moža. Prosim, spregovorite na to temo. Tako bom imela temelj za resen pristop k najinem problemu.

Amalija

V vašem vprašanju se je najbrž prepoznalo veliko ljudi. Marsikdo je danes prepričan, da je temeljna skrb za družino ali bližnje skrb za zagotavljanje materialnega blagostanja. Ob tem prepogosto pozabimo na čustveno pa tudi duhovno blagostanje in povezanost v družini. Vsekakor je pomembno dejstvo, da smo materialno preskrbljeni. Hudo je, če nas je iz dneva v dan strah kako bomo sestavili začetek in konec meseca. Žal med nami živi veliko ljudi, ki jim bolj kot skrb za zdravje in medsebojno razumevanje, srce polni skrb glede tega kaj bodo postavili v lonec ali kako se bodo prebili iz meseca v mesec. Toda pozabiti na medsebojno razumevanje, povezanost, toplino, predanost in čustva, ob tem, da se borimo zgolj za materialno preživetje, ni prav. Imeti družino brez ljubezni, pomeni enako kot imeti avto, pa pozabiti natočiti gorivo in se čuditi, ker ne gre naprej.

V modernem potrošniškem svetu se nam pogosto zgodi, da nas zanese skrb za materialno plat našega življenja. Zanese nas na enosmerno pot, na kateri s ciljem, da bi poskrbeli za družino, pogosto najbolj škodimo ravno družini. Težko je v svetu, ko nas vse okoli nas prepričuje, da smo uspešni šele takrat, ko je materialna plat naših življenj urejena. Brezskrbnost danes ne pomeni le tega, da si zdrav, temveč tudi to, da lahko brez težav plačuješ položnice in svojim najbližjim zagotavljaš standard, za katerega misliš, da je primeren zanje. Kateri je ta standard, ne ve nihče. Večinoma ga določa potrošniška družba. Težko je človeku, ki je prepričan, da mora najprej zagotoviti družini primerno materialno blagostanje dopovedati, da ga potrebujemo tudi kot partnerja in očeta. Ljudje to težko slišijo. Sam sem v psihoterapevtski in svetovalni praksi pogosto naletel na ljudi, ki so skrb za materialno blagostanje zlorabljali, da so se lahko iz družine umaknili. To je sicer skrajnost, ki pa ni tako redka. Veliko ljudi se ne znajde v svetu čustev, ne znajde se kot oseba, ki bi morala otroka pocrkljati ali se z njim pogovoriti, ne znajdejo se kot oseba, ki bi se s partnerjem poglobljeno pogovorila o intimnosti, osebnih željah, potrebah, strahovih, zato se umaknejo v delo. Delo je socialno sprejemljivo vedenje. Če nekdo veliko dela, velja za skrbnega, odgovornega človeka. To je potem odličen izgovor, ko se potožimo, da ga potrebujemo tudi v čustvenem smislu. Saj skrbim za družino! Saj vam zagotavljam vse, kar potrebujete! Žrtvujem se za vas! Žal pa ob tem pozabljajo, da družina zaradi takega stanja pogosto razpada. Otroci imajo morda zadnji model telefona, nimajo pa opore v očetu. Nimajo zavetja in topline in osebe, s katero bi se pogovorili.

Z veliko medsebojnega razumevanja, spoštovanja in odločnosti se je mogoče podati na pot, na kateri ne le s svojim mišljenjem, temveč tudi s svojimi dejanji pokažemo partnerju, kakšno partnerstvo si želimo. Poskrbite zase. Samo notranje močan človek je slišan. Omenili ste, da ste izčrpani in brezvoljni. Bojim se, da takem v odnosu ne boste slišani. Če želite biti opora otrokom in sebi, se morate 'vzeti v roke'. Poskrbeti zase ni sebičnost. To pomeni vzpostaviti razmere, v katerih se bo morda partner in oče vrnil v družino.

ZADEL, Aleksander. (Pisma). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 74-76.

Sv. Hilarij je bil naslednik sv. Mohorja na oglejskem škofijskem sedežu. Skupaj s svojim diakonom sv. Tacijanom je umrl kot mučenec okoli leta 290.
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 155) lahko ob njunem godu preberete, kako mučeniški spisi, ki so prepleteni z legendarnimi dostavki, opisujejo njuno mučeništvo.

Na Slovenskem je sv. Hilariju posvečena cerkev na skrajnem zahodnerm robu našega ozemlja (sv. Volar), na Miji nad Breginjskim Kotom (Kred – KP).

Na današnji dan obhajajo v goriški nadškofiji praznik svetega škofa Hilarija in njegovega diakona Tacijana, ki sta bila oglejska mučenca. Njima je posvečena goriška stolnica, mesto Gorica ju časti kot svoja zavetnika.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 99

V nekem mestu sredi stare Kitajske je živel cenjeni gospod Je. Njegovo veselje in strast so bili zmaji. Njihove risbe, slike in kipe je imel po celi hiši. Verjel je, da je zmaj dobrohotno bitje, simbol moči in znanilec dobrega, ki prinaša srečo vsem, kateri ga častijo z ljubeznijo in predanostjo, kakor je delal cenjeni gospod Je. Najvišji zmaj v nebesih je zvedel za češčenje, ki mu ga izkazuje gospod Je, in kako je njegova hiša polna številnih podob zmajev, ki jih je z vso skrbnostjo razporedil po hiši. Zato se je odločil, da ga osebno obišče.
Spustil se je z neba in prišel na zemljo. Našel je hišo cenjenega gospoda in pomolil glavo skozi vrata, rep pa skozi eno od oken, kajti cel ni mogel v hišo. Ko ga je cenjeni gospod Je zagledal, se je tako ustrašil, da je skočil skozi okno in jo ucvrl proč, kolikor so ga nesle noge. To je pomenilo, da ni častil zmajev, ampak podobo, ki si jo je ustvaril o njih.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 89-91.

Koliko ljudi ne časti Boga, ampak podobo, ki so si jo ustvarili o njem! Imajo podobo Boga, ki bi moral sovražiti tujce ali pripadnike nekega drugega naroda. Častijo Boga, ki je vsemogočen in ki jim takoj nakloni to, kar oni hočejo in kar oni mislijo, da je zanje najboljše. Njihov bog ima taka moralna načela kot oni: ne zahteva, da ljubimo sovražnike, da priskočimo na pomoč človeku v stiski, ni zahteven glede čistosti srca in je glede spolnosti sploh zelo »sodobnih« nazorov. Njihova podoba Boga ima zelo rada velike hiše in dolge avtomobile. Na žalost nima včasih niti najboljšega okusa.
»Bog z nami« so imeli napisano nemški vojaki na sponkah hlačnih pasov. Tudi na ameriškem dolarju piše »v Boga zaupamo«, a ne v Boga, kakor se nam je razodel v Jezusu Kristusu, ampak v Boga, ki je sovražnik
naših sovražnikov in ki nam stoji ob strani, ko jih premagujemo. Kdo ne pozna teologa, ki je trdil, da ima Bog samoupravno socialistični nazor in kdo ne pozna politikov in njihovih glasnikov, ki trdijo, da se Bog ne sme vtikati v njihov posel?
Koliko podob je sodobni človek ustvaril o svojem bogu in koliko podob tega boga vztrajno časti.
A kaj bi se zgodilo, če bi nekega dne skozi okno njihove hiše, ki je polna podob o bogu, pokukal pravi Bog neskončno ljubeči, a nemočni in križani Jezus? Vsaj eden bi moral teči. Morda bi tokrat pobegnil Bog ...
In kaj bi se zgodilo, če bi nekega dne pokukal skozi okno naše hiše?

Koliko ljudi ne časti Boga, ampak podobo, ki so si jo ustvarili o njem! Častijo Boga, ki je vsemogočen, in ki jim takoj nakloni to, kar oni hočejo in kar oni mislijo, da je zanje najboljše. Njihov bog ima taka moralna načela kot oni.

Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene. Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo. Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi. (2 Mz 20,2-6)

Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi, ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, upornost in greh. (2 Mz 34,6-7)

PODOBA BOGA, KI SPREJME VSE POSLEDICE LJUBEZNI
(Križani) »Gospod nam bo odgovoril: Pomisli, s kakšno podobo Boga je povezana zahteva duhovnikov, pismoukov, razbojnika in ljudstva? To je močni Bog, Zmagovalec, ki rešuje z močjo. Podoba Boga, ki jo jaz po Očetovem naročili prinašam, pa je podoba Boga, ki je postal nemočen, ranljiv, popolnoma podrejen človekovi svobodi.
Kako bi mogel zanikati vse to in stopiti s križa? Zmagovito bi vstala podoba močnega Boga, vendar jaz ne bi mogel izpolniti svojega poslanstva, ker bi v odločilnem trenutku zanikal ranljivost Boga, ki se je izročil ljudem v roke. Zaupal bi v vašo svobodo, a le do neke mere. Tako bi lahko rekli, da Bog ni mislil resno, ko je človeku ponudil svoje prijateljstvo, se ni podvrgel posledicam in dejansko Bog ne ljubi človeka in ne njegove svobode. Kako bi lahko rekel, da je božja ljubezen brezmejna, če bi v nekem trenutku rekel: dovolj, poskusa je konec, preveč ste si privoščili, niste pravilno razumeli?
Vprašajmo se: Ali je Bog, v katerega verujemo, Bog evangelija, Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu? Ali je to Bog, ki si ga ni mogel noben filozof nikoli zamisliti ali predstavljati in ki se razodeva na način, da ga ni mogoče prepoznati razen s popolnim spreobrnjenjem srca? « (kardinal Carlo Maria Martini)

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 4, str. 30-31.

Kaj hočeš od mene, Bog? Mirno živim svoje življenje ... iz dneva v dan, iz tedna v teden iz leta v leto ... Od ponedeljka do petka si v potu svojega obraza služim vsakdanji kruh ... soboto sem si prihranil zase, nedelje pa so Tvoje ... Tako si zapovedal in tega se držim. Mar hočeš več?

Kaj hočeš od mene, Bog? Iz nabiralca plodov sem se razvil v lovca ... pa v pastirja in kmeta ... postal sem vojak in osvajalec ... odkritelj in raziskovalec ... znanstvenik in teolog ... O Tvojem stvarstvu vem več kot Ti, ki si ga ustvaril ... Še o Tebi, se mi zdi, vem več, kot veš sam ... Namnožil sem se, napolnil sem zemljo in si jo podvrgel ... Tako si zapovedal in tega se držim. Mar hočeš več?
Kaj hočeš, Bog? Od Adama in Eve si hotel naj ne jesta od drevesa spoznanja ... Od Noeta si hotel naj zgradi ladjo ... Od Abrahama si hotel naj ti daruje sina ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Drevo spoznanja je obrano ... Ladja je nasedla na pesku in iz njenega preperelega lesa sem si na taistem pesku zgradil hišo ... Otroci so mi pobegnili od doma in tako nimam nikogar, da bi ti ga ponudil v žrtev ... Kaj torej hočeš od mene?!
Vem, da si zahteven, Bog, a ne zahtevaj preveč ... Ne zahtevaj več, kot premorem in zmorem ...
Nista zmogla Adam in Eva, čeprav sta bila edina na svetu ... a sadovi spoznanja so bili mamljivi in slastni ... zmagala je kača ... napuh ... želja: biti kot Bog ...
Ni zmogel Noe, čeprav je bil edini pravični na svetu ... a sadovi zemlje so bili mamljivi in slastni ... zmagala je žeja ... strast ... želja: počutiti se kot Bog ...
Sprašujem se: bi zmogel Abraham? Ko bi Ti ne poslal angela in ovna, bi mar res zamahnil z nožem? Blagoslovil si ga, ker je bil poslušen in pokoren ... Prosim, ne odteguj mi blagoslova, čeprav dvomim in se ti upiram ..., ker ti hočeš veliko, Bog, ... včasih preveč!
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, sem zapisal na kamen ... a Ti hočeš, da jih zapišem v srce ...
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, poznam ... a ti hočeš, da jih izpolnjujem ...
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, sprejemam ... a ti hočeš, da jih vzljubim ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Ti, ki lastnemu Sinu nisi prizanesel ...
Ko me poti in bližnjice, ki jih v življenju ubiram, pripeljejo v dvorano zadnje večerje ..., ko me izdajo prijatelji ...
Ko se pot ustavi v Getsemanskem vrtu ..., ko se Tvoja volja ne ujema z mojo...
Ko padejo udarci in teče kri ..., ko trpim ...
Ko zaboli trnjeva krona ..., ko sem izpostavljen posmehu in me zatajijo najbližji ...
Ko objamem križ ... in se mi zdi, da si me še Ti zapustil ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Mar hočeš več kot od svojega Sina?
Kaj v resnici hočeš od mene, Bog?

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ko je Jezus s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52) 
 
Najprej je šok, ko padeš v temo. Ne znajdeš se. Vse je drugače, kot je bilo prej, vse tako, kakor da bi ti kdo vzel svet, ki je bil nekoč ves tvoj, ki si ga poznal, ki ti je bil ljub in domač, ki te je kljub preizkušnjam neprenehoma polnil z lepim in dobrim, zaradi katerega si sploh še živel in vztrajal in se trudil. Potem pa ga naenkrat, kar tako, ni več. Ni, kakor bi sonce zašlo za goro, ko je še nekaj časa dovolj svetlo, da se ne spotakneš, ne, namesto v jutro se zbudiš v noč. Kar tako, naenkrat, nimaš ničesar več, oropan si vsega, kar ti je kaj pomenilo. 
In bi rad umrl. V sebi nimaš več tal, iz katerih bi hotel rasti in se truditi, ki bi ti bila opora, ko padeš, trda, a vsaj tudi trdna začetna točka, s katere bi hotel in mogel vstati, se pobrati, začeti znova. Ni jih več. In jih nikdar ne bo. Tako hudo je oslepeti. Problem slepote ni v tem, da ne moreš videti, temveč da ti je naenkrat vse isto, da ne ločiš več, kaj je tema in kaj svetloba. Vse je isto, vse je nič. 
Potem te nekdo pokliče. Vedno te kdo pokliče, stopi v tvoje življenje, nikogar ni, ki ne bi imel nekoga, ki bi stopil, ki bi ga zmotil, tako v navdušenju kot v žalosti. Ne nekoga, ki si ga pričakoval, temveč nekoga, ki je pričakoval tebe, takega, kot si, skrušenega v prahu zemlje. Vpraša te: »Kaj hočeš, da ti storim?« Potem pomisliš. Rekel bi rad: »Rabuní, da bi spregledal.« In ti reče, kar brez besed, samo s tem, ko je tam, ko ti daje vedeti, da nisi sam, ko te drži za roko, osamljenega in zapuščenega, ko te sprašuje, ali je kaj v življenju, kar ni Božji dar: »Potrebuješ oči, da bi videl?« 
In je res, kar pravi. Zdaj, ko sem slep, šele vidim, kako raskave so nekatere roke, ki so se zdele tople, kako ostre nekatere besede sicer nasmejanih ljudi. Slišim pravo mehkobo in voham pristno prijaznost, tipam dvoličnost in okušam resnico, takole, ne da bi me pri tem oviral vid, pogled, podoba, eh, kako veliko laži je danes v videzu. Mnogi zaradi oči ne vidijo dobro, ne razumejo prav besed, mnogi očem lažejo, svojim in tujim; ljudje se resnice bojimo, menda bi se vse sesulo, ko bi vedeli, ko bi se morali od česa, kar smo verjeli, posloviti. In je hudo, ko jo enkrat vidiš. In je toplo, ko jo enkrat spoznaš: edina resnica je, da je On dober. On je dober. 
In izdavim: »Gospod, da bi imel vero.« Da ne bi nikoli pozabil te tople povedi. In On: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!«

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 1 (2023), 73.