Odkar je pred dobrim letom na Hribarjevi kmetiji zagospodaril najmlajši sin, je šlo s Hribarjem, prejšnjim gospodarjem, vidno navzdol.
Stari Hribar, nekdaj krepak in postaven mož, danes prezgodaj ostareli preužitkar pri petinšestdesetih, si je pridržal pravico z nasveti usmerjati sina pri njegovem gospodarjenju, predvsem pri pomembnejših odločitvah in večjih kmečkih delih, v podrobnosti pa se ni vtikal. Žena mu je pred dvanajstimi leti umrla za hudo boleznijo, ki so jo zdravniki pravilno ugotovili šele po njeni smrti. Izguba žene, s katero sta se imela zelo rada, ga je silno prizadela. Na ponovno ženitev niti pomislil ni. Gospodinjstvo je vodila snaha, preprosta in pridna ženska, ki se je k hiši primožila pred desetimi leti. Vnukinja, radoživo dekletce pri desetih, je že marsikaj postorila v hiši, kadar je bila gospodinja v hlevu ali na polju, in mu je bila v največje veselje sedaj, na stara leta, predvsem zato, ker si je vedno želel hčerko. Vendar se je potem, ko se jima je rodil že tretji sin, sedanji gospodar, z ženo moral sprijazniti s tem, da hčerke pač ne bodo imeli. Hribar je še vedno vsak dan poprijel za razna dela, resda lažja in z vedno daljšimi vmesnimi počitki. Sam se je dobro zavedal, da mu telesne moči iz dneva v dan pešajo, bližnji pa so opazili tudi njegovo vedno večjo zagrenjenost. Bil je kakor mogočen hrast, ki se zaradi notranje trhlosti vedno bolj pogreza sam vase in počasi, a nezadržno propada.
Življenje na kmetiji se je tudi potem, ko je začel gospodariti sin, nadaljevalo po enakem ustaljenem redu, zelo delovno, pogosto celo garaško, a mirno in v slogi z vsemi. To mirno vsakdanjost je nenadoma skalila nesreča: mladi gospodar se je pri spravilu otave na hribovskem travniku iz nepojasnjenega razloga s traktorjem prevrnil po strmini. Utrpel je kompliciran zlom desne noge in le malo je manjkalo, da mu je niso odrezali. Kmalu zatem se je pripetila nova nesreča in sicer sinovi hčerki. Ko se je na začetku šolskega leta vračala iz šole in je pravilno hodila po levi ob robu ceste, je vanjo trčil voznik osebnega avtomobila, ki je zaradi prevelike hitrosti izgubil oblast nad vozilom. Po opravljeni preiskavi v bolnišnici so zdravniki zaskrbljeno mamo pomirili, da so rane le površinske in da notranjih poškodb ni utrpela. Ko je čez nekaj časa, proti koncu jeseni, poginila krava z nerojenima teličkoma, so vaščani začeli šušljati, ali morda Hribarjeve kaj tepe. Sredi najhujše zime pa je do tal pogorela lesena lopa za shranjevanje lahkega kmečkega orodja. Tedaj so o nesrečah Hribarjevih govorili že glasno, o njih je začel razmišljati tudi stari Hribar sam. Sicer se ne bi preveč vznemirjal, toda slutil je, da zaradi svoje bolezni, o kateri se ni hotel z nikomer pogovarjati, naslednje pomladi najbrž ne bo več dočakal, toda zelo ga je skrbela usoda sinove družine.
Nekaj dni pred veliko nočjo se je Hribar po svoji ustaljeni navadi, ki ji je ostal zvest iz časa, ko je bil še gospodar, odpravil na ogled domačih njiv. Pot do tja ga je vodila po cesti skozi vas, na koncu vasi pa je moral skozi gozd. Kjer se je gozd končal, je začelo Hribarjevo polje. Skozi vas je šel hitro, saj ni želel, da bi ga kdo ustavil in z njim začel pogovor, dasi je bil priljuden mož in so ga ljudje imeli radi. Nikogar od znancev ni srečal in bi si bil takrat, ko je zavil na gozdno pot, že skoraj oddahnil, toda zgodilo se je nekaj nepredvidenega: zagledal je starega župnika, kako stoji pred križem in tiho moli. Ob gozdni stezi je namreč stal velik lesen križ, zavarovan s pločevinasto streho in obdan z nizko ograjo. Hribarju tokrat ni bilo do srečanja, čeprav sta bila z župnikom dobra prijatelja. Župnik, ki je bil v fari že dolgo časa, je svoje farane poznal v dno duš, česar so se ti dobro zavedali, in zato so se mu tisti, najbolj obteženi z grehi, raje izognili s poti. Sedaj bi se mu rad izognil tudi Hribar, a se ni imel kam. Presenečenega in prestrašenega Hribarja je prvi pozdravil župnik, Hribar je komaj slišno odzdravil in v zadregi celo pozabil sneti klobuk z glave. Podala sta si roke. Župnik je namreč imel navado, da se je z vsemi, ki jih je srečal, pa naj jih je poznal ali ne, prisrčno rokoval.
»Hribar, vedno sva bila prijatelja,« je župnik sočutno začel pogovor. »Pojdi in izpolni, kar si nekoč obljubil svoji materi, in kar si pred kratkim obljubil tudi meni,« je bil neposreden.
Besede so skrušenega Hribarja zadele kakor oster nož in zarezale v njegovo staro rano. »Slutim, da ne bom več dolgo. Zelo sem bolan, poleg tega pa je tudi že pozno,« je Hribar jecljaje iskal pravih besede, ki bi vsaj malo izzvenele kot opravičilo. »Kmalu bom vsega rešen!« je bil skoraj srečen ob taki ugotovitvi.
»Toda tvoji ne bodo rešeni!« je povzdignil glas župnik in ga prijateljsko potrepljal po rami. »Vem, da imaš zelo rad svojega sina. Izpolni svojo obvezo, da tvoj sin ne bo nekoč polagal pretežkega računa! Mislim, da prvi opomini za plačilo že prihajajo...«
Ko je Hribar, ki se je zaradi slabosti komaj še držal na nogah, slišal te besede, se je s poslednjimi močmi zbral: »Da, zaradi sina, zaradi njega...«
Naslednja noč je bila za Hribarja najtežja v njegovem življenju. Brez spanja, kakor v nekakšni vročični blodnji, se je vso noč premetaval po postelji in si očital, ker je tako dolgo odlagal, ter v goreči molitvi prosil za moč, da bi zmogel pot, na katero se je nameraval podati zjutraj.
Zgodaj zjutraj naslednjega dne, bil je veliki petek, se je peš odpravil v dve uri hoda oddaljeno mesto. Hodil je počasi in je komaj zmagoval pot. Ves čas ga je skrbelo, ali ga bo sploh hotela sprejeti. Sam sebi se je zdel podoben Kristusu, ki nosi težki križ...
S tresočo roko je dolgo trkal na vrata skromnega stanovanja, preden so se odprla.
»Angela?!« je bolj vprašal kakor zaklical proti svoji osem let starejši sestri, ki jo je komaj prepoznal.
»Jakob!« je od začudenja skoraj omedlela sestra.
Bil je presenečen, s kolikšno toplino mu je podala roko in ga prijazno povabila, naj vstopi. Ob skromnem prigrizku in krepkem požirku žganega si je toliko opomogel, da je lahko spregovoril o namenu svojega obiska. »Angela, vseh teh dvajset let, kot te nisem hotel poznati... moral bi bil že zdavnaj izpolniti, kar sem nekoč obljubil najini materi... a sem odlagal, pozneje pa nisem imel več namena izpolniti...« Glas se mu je nenadoma zlomil. »Angela, tu je - tu je tvoj dedni delež!« V roke ji je položil dolgovano vsoto.
»Morala sem shajati tudi brez tega...« je komaj izrekla, nadaljnje besede pa so se zadušila v solzah.
Zazrla se je v skrušenega brata. Skozi kopreno solz je videla mladega, sposobnega gospodarja urejenega Hribarjevega posestva, poštenega in spoštovanega človeka, vzornega moža in družinskega očeta. Ponosna je bila na takega brata. Nikoli ni mogla doumeti, kako je mogel zavreči svojo svobodo in se pustiti zasužnjiti šelestenju denarja. Kljub vsemu ga je imela še vedno rada.
Ni vedela, kaj naj reče, da bi potolažila nebogljenega starega moža...
»Nič ne de, Jakob, če je pozno. Stara sem in bolehna in težko živim. Sedaj potrebujem še najbolj. Zahvaljen!«
Hribar je počasi prihajal k sebi. Ko se je, pomirjen in okrepljen, z novimi močmi poslavljal od svoje sestre, jo je povabil domov: »Pridi spet domov. Pridi v nedeljo zjutraj k velikonočnemu zajtrku!«
Obljubila je. Srce ji je zaigralo od neizmernega veselja.
Ko sta si s sestro ob slovesu podala roke, je začutil, da mu je s svojo odpuščajočo ljubeznijo razbila suženjski oklep mamona in da iz odpadajočih razbitin vstaja spremenjen človek, ki bo lahko z mirom in radostjo v srcu pričakal vstajenjsko jutro.
Nives Sitar, Ognjišče (2007) 04, str. 52

Pravili smo mu Brinca. Ne vem, kdaj se ga je prijelo to ime, vendar mu nihče ni rekel drugače kakor Brinca. V resnici je bil Valentin.
Srečevala sva se vsak dan, tako kot je to pri vaških otročajih. Igrali smo se svoje igre, se potepali, pasli živino in se otepali učenja.
Kadar so prišli prazniki, smo še posebej tiščali skupaj. Ob božiču bolj malo, ker je ponavadi zapadlo veliko snega, ob veliki noči pa smo bili nerazdružljivi. Ozelenele so trave okoli potoka v dolini, razcvetele so se prve rože, vrbe so pognale svoje mehke mačice in temno zeleni bršljan se je vabljivo zasvetil na visokih smrekah in skalah.
Tisti čas je prišel Brinca do svoje veljave!
Z visokih, malo komu dosegljivih smrek je smukal bršljan za bogance, velikonočne butarice, in ga potem delil po hišah. Ljudje so mu radi kaj dali, samo da jim zavoljo boganc ni bilo treba plezati po skalah ali smrekah in iskati ob Savi trdega, bodljikavega brinja. Tam, kjer je bilo najbolj nevarno, skoraj nedosegljivo, je Brinca zmogel.
Bil je droben, visokorasel fantič, nosil je vedno prekratke hlače in široke, dolge puloverje, podedovane od starejših bratov. Poleg bršljana je Brinca nabiral tudi vrbove veje z mačicami, komaj vzcveteli nagnoj, nabiral je brinje, prvo cvetje divjih češenj in vse tisto, kar se je potem povezalo v butarice ali bogance.
Ko je prišla cvetna nedelja, se je vedno postavljal z največjo in najbolj pisano boganco. Tudi debela, rdeča jabolka so bleščala na nji.
Na poti od cerkve proti domu sem vedno ostala malo zadaj. Vedela sem, da bo tako naredil tudi on in da me bo dohitel. Skoraj vsako leto me je in mi potem rekel: »Ali je težka?« Pokazal je na mojo živo pisano butarico, prikimala sem in zardela.
»Daj sem! Jaz lahko nesem obe!«
»Saj ni treba …«
A že mi jo je potegnil iz rok in jo zavihtel na ramena poleg svoje. Hodil je trdo, z odločnimi koraki, jaz sem drobila zraven in se opotekala sem in tja. Marčno sonce je bilo utrudljivo.
Pred pragom naše hiše se je ustavil, položil obe butarici na tla in se mi široko zasmejal.
»No, vidiš, da to ni nič takega …«
Potem je na prag stopila mama. Pogledala je po Brinci, po njegovih prekratkih hlačah in dolgem sivem suknjiču. Stegnila je roko in pokazala nanj. »Vidim, da je nov,« je rekla. »Kupili so ti ga za cvetno nedeljo, kajne?«
Za veliko noč smo otroci vedno dobili kaj novega za obleči. Po navadi za cvetno nedeljo. Takrat, ko se je v cerkvi in na poti domov tudi najbolj videlo, kako in kaj. Vedno pa si si lahko zaželel le eno stvar, nikoli dveh! Pri Valentinovih doma je bilo sedem otrok, to leto je Valentin ali Brinca dobil suknjič. Ker ga bo moral nositi vsaj še dve, tri leta, dokler mu ne bo dorasel tisti, ki ga bo nosil za njim, so mu kupili večjega. Vsi smo to vedeli in nihče ni o tem spraševal. Jaz sem tisto leto dobila jopico. Živo roza jopico z velikim bleščečimi gumbi.
»Ja, nov je«!« je ponosno odgovoril Brinca na materino vprašanje, odpel suknjič po vsej dolžini in se zavrtel okrog. Meni se je zdelo tisto smešno. Dala sem dlani na usta, da se nisem zasmejala.
»No, ko si že prinesel obe boganci tako daleč, pa pridi po pirhe! Kar povabi ga!«
Mama se je obrnila k meni, z Brinco sva se spogledala, zardela sva do ušes in pogledala v tla.
»Pa pridi v nedeljo ali v ponedeljek.« sem zamrmrala. »Naredila ti bom lepo pisan pirh.«
Brinca je srečen pokimal in izginil s svojo veliko butarico za vogal.
Na velikonočni ponedeljek je Brinca prišel po pirh. Mama je že zjutraj pogrnila mizo z lepim, prav za ta dan izdelanim prtom. Na platnu so bile izvezene zelene vejice bršljana, vmes so bili bledo vijolični cvetovi lilij, na sredini pa belo velikonočno jagnje.
Prt je pogrnila vedno takrat, ko smo pričakovali obiske.
Ko je Brinca vstopil, sem postavila košarico s pirhi predenj, da je izbral najlepšega, vsa sem drhtela od vznemirjenja. Dolgo smo gledali drug v drugega in molčali. Bilo je lepo! Blagoslovljeno lepo …
Leta pa so šla. Z njimi tudi otroštvo in mladost in ….
Brinca je neke noči, moral bi k vojakom, pobegnil čez mejo.
»Valentin je pa ušel čez mejo, namesto da bi šel v vojsko,« je povedal oče, kar je slišal na vasi. »To bo pa nevarno zanj. Dolgo ne bo smel nazaj!« Pogledala sem njegov resni obraz in molčala. Takrat je bilo služenje vojaškega roka obvezno in Valentinov pobeg je bil strogo kaznivo dejanje …
Po dolgem času sem zvedela, da se je ustalil nekje v Švici. Prišla je prva voščilnica od tam. Za veliko noč mi jo je poslal, skupaj s fotografijo. Gledala sem v voščilnico in v tisto fotografijo in kimala sama pri sebi. Moja najstarejša je že delala prve korake, do drugega poroda pa me je ločilo le še nekaj mesecev.
Od tistikrat sva si pisala vsako leto za božič in za veliko noč. Pozdravi in pripis kakšne lepe, tople misli, drugega nič.
Spravljala sem kartice, prepričana, da jih bom enkrat hčerkama pokazala. Ko bo čas za to … Pa jih nisem! Prehitro so šla leta, prehitro sta zrasli in čas je tekel vmes in prinašal to in ono, toliko, da ni bilo časa misliti nase.
Lani pa mi je Valentin poslal pismo. Napisal je, da pride za veliko noč domov, za teden dni da pride, zavoljo neke zapuščinske razprave … Valentinova dva sta umrla kmalu za mojimi starši, na domu je zdaj gospodaril njegov brat.
Ko se je bližal tisti čas, sem postala nemirna. Okoli hiše so že tekali vnuki, cvetna nedelja je bila mrzla, ker je prišla tako zgodaj, mlajši se je postavljal z butarico, starejša dva pa sta nesla k žegnanju le še oljko. Trdila sta, da sta za boganco že prevelika. Prikimala sem jim in molčala.
Brinca je res prišel, takoj po praznikih.
»Komaj sem te našel. Preselila si se,« je rekel, ko je stopil k meni na vrt. Obešala sem perilo. Pripenjala sem ščipalke na razpeto vrv in ob njegovem glasu scela obvisela na svojem pranju.
»A tukaj zdaj živiš …« je rekel in stopil na drugo stran mojega perila. Prijel je za vrv, prsti so se nama dotaknili, nekaj je šlo skozme, nekaj toplega, vznemirljivega, skrčila sem jih in se mu zagledala v oči.
»Dolgo te ni bilo doma,« sem rekla. »Ali te po tolikih letih nikoli ni zamikalo?«
»Kaj vem …« je rekel Brinca. Osiveli, visokorasli moški s prodornimi modrimi očmi, velikimi očali in trdo zavozlano kravato pod suhim vratom. Bil je v modri obleki, na zloščene čevlje se je oprijemalo blato z našega vrta. Svet je bil namočen, sneg je komaj odlezel. Brinca se je prestopal sem in tja in še vedno držal za vrv.
»Veliko in lepo hišo imaš,« je rekel čez čas. Pogledal je k hiši, pa spet vame. »Jaz imam samo stanovanje. Pa je kar dovolj, starejši ko si, manj rabiš … Ali ni tako?«
»Ja, je!« sem rekla in spet prijela za ščipalko. Povlekla sem namizni prt iz škafa in ga napela po vrvi. »To je naš stari velikonočni prt,« sem rekla. »Vezeno cvetje na njem že bledi, a mi je še vedno drag …«
»Ja, spomnim se ga,« je rekel. »V kuhinji ste ga pogrinjali za praznike …«
Pokimala sem, pogledala na drugo stran svojega vezenega prta in naprej Brinci v oči.
Dolgo sva tako stala. Vsak na svoji strani vijoličastih rož in bledo zelenega bršljana. Nazadnje je Brinca le spustil vrv, se nerodno prestopil v travi, mi pokimal, zardel in rekel zbogom.
Mislila sem zaklicati za njim, naj se oglasi, če bo še ostal. Naj pride na prigrizek in … Pa nisem nič spravila iz sebe! Le škaf sem pobrala,ga trdo stisnila ob bok in odšla k hiši.
Veter, ki se je pripodil z gore, je mehko zazibal veliki vezeni velikonočni prt, prazniki so minevali …
Polona Škrinjar, Ognjišče (2017) 04, str. 44

O navadi, ki mi je spremenila pogled na svet
Včasih se vprašam o smiselnosti mladcev, ki kot napol mrtvi ležijo v mlačni mlaki lastnega bruhanja in še cel naslednji dan odganjajo mijavkanje iz svoje glave. In ves ta proces – kljub ne najbolj prijetnim posledicam – na skoraj do potankosti enak način ponavljajo teden za tednom. Ali pa neprestane glasne zahteve o legalizaciji konoplje, tudi te mi ne dajo miru. Ker mislim, da so zdravilni učinki te razvpite rastlinice pri večini vzklikajočega ljudstva še vedno v zelo temni senci dima, zaradi katerega je tale plevel tako zelo priljubljen. Ali pa tako zelo priljubljene elektronske škatlice, ki te v trenutku odpeljejo v svet, kakršnega si želiš imeti.
Bolj ali manj mi je jasno, zakaj je tako. Pretežko je živeti. In ker je svet vse drugo kot prijeten kraj, se –da bi vsaj za trenutek pozabili na grozljivo resničnost – poslužimo katere koli zadeve, ki bi to solzno dolino spremenila v stanje vsaj začasnega nasmeha. Četudi vemo, da mu bo sledilo mukotrpno plačevanje računov, nam je to vseeno bolj sprejemljivo, kot dan na dan gledati, kako se potapljajo jadrnice naših otroških sanj in idealov. Obupno je. In v tem nezadovoljstvu je nemogoče živeti.
Dva načina sta, preko katerih lahko svet postane življenju bolj prijazen kraj. Prva možnost je, da se ga napijemo. Druga je zahvaljevanje.
Menda je to tisto, čemur kristjani pravimo velikonočni pogled na življenje. Videti v svetu in v lastnem življenju več dobrega kot slabega, Boga, močnejšega od hudiča, ali, bolje rečeno, manj Božje zlobe in več njegove ljubezni. S konkretnimi dokazi, seveda, da je lepo tukaj in zdaj, z dokazi Božje ljubezni sredi vse krutosti, ki jo premore življenje, ne samo v besedah, ne samo v jalovih obljubah, da bo nekoč lepše in bolje. Upijanjati se s sanjami o lepoti v daljni prihodnosti na onem svetu je prav isto kot zvrniti liter bambusa, da se laže nasmeješ.
Nekega nezadovoljnega februarskega popoldneva mi je bilo vsega tega dovolj. Hotel sem videti lepoto. Hotel sem nehati jamrati in začeti živeti. Bral sem knjigo Ann Voskamp, Tisoč darov, in se odločil, da se bom v postu začel več zahvaljevati, drugače rečeno, da bom začel v svojem dnevu iskati konkretne stvari, ki sem jih občutil kot Božje darove. In sem začel, najprej s tistimi velikimi, očitnimi, kot sta topel sončen dan in obisk prijatelja, potem pa sem videl še manjše, tiste skorajda nevidne, samoumevne darove. In sem, utrujen od celega dneva ugotovil, da nimam dovolj časa in energije, da bi naštel vse. Preveč jih je bilo. Preveč darov, da bi jih mogel našteti.
Sedaj se post končuje, jaz pa ne bi rad nehal. Rad bi nadaljeval svojo postno akcijo, ker mi je kot učencema v Emavsu odprla oči (Lk 24,31). Bolj srečno sem začel živeti in mirneje spati. Mogoče je res, da je svet krut in življenje pretežko, morda je res najbolje mižati in si tam, pod vekami, ustvariti nek novi svet, lepši in boljši od tistega, ki si ga je zamislil Stvarnik. Vendar pa bi bil v tistem svetu sam, v tem pa nisem. In to vem zaradi hvaležnosti, ki mi je v grobu ustvarila veliko noč.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 70.

Takrat, ko je bilo najmanj treba, se je Dora ponesrečila. V prihajajoči pomladi, ko je s takim veseljem pričakovala veliko noč. Velikonočni obredi, pirhi, potice – vse bo odpadlo. Sprijaznila se je s tem, da ne bo mogla v cerkev, še vedno pa je razmišljala, kdo bo pekel potice, kdo bo nesel velikonočni žegen stari Poloni v hiški na robu vasi.
Aj, aj, da se je moralo to zgoditi njej in prav zdaj!
Kako jo bolijo rebra! Noga je v mavcu. O, Bog pomagaj! Tako je stokala in si hkrati očitala, da je tako nepotrpežljiva. Kako naj si dopove, da je pač taka božja volja? Le kakšna je moja vera, se je spraševala. Tolažila se je: jaz sem stara, kako mora biti hudo, ko trpijo mladi. Spomnila se je na Polono iz sosednje vasi, ki jo je spoznala v bolnišnici. Ona je res reva. Ne vedo, če bo še kdaj hodila. Ona, Dora, pa je kljub tej nesreči še kar pri moči. Z berglami si lahko pomaga do štedilnika. Lahko gre sama v kopalnico. Ni ji prehudo, če mora biti nekaj časa sama, Polona pa zdaj, ko so jo poslali domov, vedno potrebuje nekoga ob sebi. Čaka, da bo šla v toplice. Bog ve, če bodo dali tudi mene, razmišlja.
Čaka, da bo pozvonilo pri vratih. Pomakne se k oknu, kjer ima stol. Bergle položi ob naslonjalo. S težavo sede. Gleda skozi okno in opazuje, koliko avtomobilov bo šlo mimo hiše, koliko motoristov, koliko kolesarjev, koliko pešcev, posebej šteje moške, ženske in otroke. S tem si krajša čas. Danes je malo vznemirjena. Zmotila se je pri štetju in se ujezila. Sem pa res neumna, je pomislila, da se jezim zaradi take malenkosti. En avtomobil več ali manj, en pešec več ali manj, kaj je to važno! Premakne nogo v ugodnejši položaj. Čaka, da bo pozvonilo pri vratih, Spet napne oči. Tam čez cesto so zabojniki za odpadke. Že večkrat je opazovala, kako so ljudje skrbni in zelo natančno ločujejo odpadke. Ko bom spet mogla vem, bom stopila tja in jih pohvalila. Ob zadnjem zabojniku sedi Selma, njena dobra znanka. Ni od tukaj. Ko se srečata, vedno poklepetata. Dobrodušna žena je, ima veliko družino. Seveda, oni imajo velike družine. Selma skrbi za svojo družino. Ne prosjači, a večkrat postavi stol ob zabojnik in če je v njem kaj uporabnega, že roma k njim. Polomljena mizica, saj se da popraviti. Če sama ne more tega nesti, pokliče pomoč.
Dora čaka, da bo pozvonilo pri vratih. Zdaj bi pa njena Vika že morala priti! In v tem trenutku pozvoni. Tako odločno, da se Dora kar strese. Že išče z roko bergle, se nanje opre in počasi drsa proti vratom. Odklene. Dve ključavnici. Vedno jo svarijo pred tatovi, ona pa pravi: kaj morejo vzeti meni, ubogi revi! Saj nič nimam. Zdaj še zdravja ne!
In že jo Vika prisrčno objame. »Kako je, mama?« vpraša in odloži vrečke. »Koliko avtomobilov, koliko kolesarjev?« se pozanima, ker pozna to njeno navado.
Dora je kot nova. Vse je svetlo, nič več senc. A avtomobilov? A kolesarjev? Vika, Vika, saj to ni pomembno. Važno je, da varno vozijo mimo, da pešci mirno prečkajo cesto in da so vsi veseli. Dori se zdi, da so te dni ljudje čisto drugačni. Čeprav jih gleda skozi okno in jih vidi bolj od daleč, opazi, da njihovi obrazi kar žarijo, hitijo po opravkih pred prazniki, ko odhajajo od maše. Tudi ona bi bila rada med njimi, če bi mogla. So bili pri spovedi, kot se spodobi? Ona bi gotovo šla, pa ne more.
»Kako lepo je zunaj, Vika. Si tudi ti opazila, kako so ljudje veseli?« vpraša.
Vika se smeje, ker vidi, kako je mama srečna. »Seveda so veseli, mama. Velika noč je pred vrati. Vidim, da si tudi ti dobre volje.«
Dobro, da ne ve, kakšne turobne misli so se ji vsiljevale pred njenim prihodom. Ah, človek ne more biti vedno dobro razpoložen. »Seveda sem, ko vidim tebe, moje sonce ...« In se smejeta.
»Mama, poslušaj, mislila sem na vse, kako bo za letošnje praznike. Najprej to: dogovorila sem se s patrom Dominikom, da pride k tebi, da se bosta lepo pogovorila. K maši seveda ne boš mogla. Obljubim, da te bom peljala takoj, ko boš lahko šla. Drugo: potice bom pekla jaz, ti boš samo dirigirala. Velikonočni žegen bosta prinesla Tadej in Miha. Se že veselita. Na kosilo pridemo vsi k tebi, kuham pa jaz.«
Dora se je vsa zadovoljna smehljala. Pa imam res zlato dekle! Pomislila je na vse.
»Pa še presenečenje. Ne bi ti sicer smela povedati, pa veš, kakšna sem. Obisk dobiš: vse žene iz molitvene skupine pridejo! Povem ti, da ne boš v zadregi.« Jemala je stvari iz torbe in ves čas sta klepetali.
Pomlad je trkala na okno. Vika je pospravljala po kuhinji, Dora je mrmrala napev velikonočne pesmi. Zvečer bom zmolila žalostni del rožnega venca, je v mislih sklenila. Saj še ni, da bi molili častitljivega. Čez nekaj dni pa bom z veseljem tudi tega.
Vsa okna bom odprla, da bom slišala velikonočno zvonjenje od župnijske cerkve.
Novo življenje se budi. Naš Odrešenik je premagal smrt! Pojte, zvonovi velikonočni! Pojte, odrešena srca!

BIZJAK, Pavlina (zgodbe) Ognjišče (2016) 04, str. 56

Na velikonočno jutro so se afriški verniki zbrali k maši. Čudili so se, zakaj je med cvetjem, ki je krasilo cerkev za tako velik praznik, pšenični klas. Pšeničnega klasa namreč niso imeli za cvetlico, s katero bi krasili cerkev. Duhovnik je začel pridigati.
Bratje in sestre, oznanjam vam veliko veselje. Aleluja! Zahvaljujmo se Gospodu!
Naš Gospod je ležal v grobu, a Božja roka je bila nad njim in Božji Duh ga je obsenčil in je vstal od mrtvih ter živi med nami.
Kako se je to zgodilo? Le nekaj časa pred svojim trpljenjem, ko so nekateri pogani želeli videti Jezusa, je Gospod rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu!«
Takrat je duhovnik vzel v roke pšenično zrno. Ali lahko vidite? Najbrž ne, ker je tako majhno. To je pšenično zrno. Podobno Jezusovega božanstva niso zlahka videli med njegovim trpljenjem.
Pridigar je sedaj vzel v roke steblo s pšeničnim klasom ter nadaljeval:
Vsi poznamo razliko med pšeničnim zrnom in klasom, čeprav oboje imenujemo z istim imenom – pšenica. Vsi tudi vemo, da je bil ta velik klas nekoč majhno pšenično zrno, ki je bilo posejano v zemljo. To je zgovoren primer, kaj lahko stori Bog.
Pšenični klas predstavlja Vstalega Zveličarja. Ko je Kristus vstal od mrtvih, ni bil več tak, kakor je bil prej. Njegovo telo je bilo poveličano in razlika med Jezusovim telesom pred vstajenjem in po njem je velika – večja kot je razlika med pšeničnim zrnom in klasom. Toda kakor je zrel klas isti, kot je pšenično zrno, tako je Vstali Kristus isti Božji Sin in Marijin sin, kakor je bil pred vstajenjem.
Pa še ena stvar: cvetni prah cvetlic pada na grobo svilo. Podobno Kristus pošilja moč Svetega Duha na kristjane, kot vidite ta zrna, pokrita s cvetnim prahom. Ne dvomite, gotovo bodo vzklila. Z isto gotovostjo verujte, da bomo vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa, deležni slavnega vstajenja samega Jezusa, zaradi Svetega Duha, ki prebiva v nas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2017), 51.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 119.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

VELIKA NOČ. Praznik zmage iz smrti obujenega življenja; praznik ob misli na vse, ki so že prestopili prag večnosti in so sedaj angeli mojega, tvojega … zemeljskega popotovanja ...

Naše življenje je nenehno iskanje in približevanje Svetlobi, dokler ne dosežemo polnost njene Bližine. Kot pečat na to mojo vero sem doživel očetov pomežik ob slovesu – namenil mi ga je že iz večnosti.
Kljub moji veri se bojim trenutkov zadnjega slovesa od tukaj in sedaj meni dragih oseb. Tako zelo smo si dragoceni v teh naših zemeljskih podobah. Kot nas evharistija objame in zajame z Ljubeznijo tja v globino duha, prav tako so telesni objemi nam ljubih evharistija našega srca. In kot ne morem živeti brez božjih dotikov blagosti, ki so blagoslov in milina – milost, prav tako se bojim izgubiti na otip domačine mojega življenja.
V zori, ki je naznanjala nov dan, je oče prestopil prag večnosti. Po slovesu od njegove samo še podobe sem se vrnil tja med hribe, kjer domujem na samem. Vstopil sem v hišo in takrat mi je bil podarjen očetov pomežik iz večnosti.
V domu imam sliko, ki prikazuje kako se zemeljsko vrtinči v presežno. Če sliko obrneš, potem na hrbtni strani vidiš, kako se vse, kar živi, osvobaja v nebeško. K tej sliki je usmerjen reflektor. In ta se je v treh pomežikih prižgal, potem je nekaj minut svetil in potlej ugasnil. V hipu mi je bilo jasno, da je to znamenje. Govorim po človeško: Oče je vedel, da me bo premočno zajela otožnost. In si je izprosil pri Bogu pomežik, v katerem sem razbral igrivost, hudomušnost, predvsem pa radost. Ko je luč ugasnila, sem, kot nejeverni Tomaž, stopil k stikalu, da bi preveril, če je dobro izklopljen. In se je pomežik ponovil: trikrat na kratko – igrivo in potem, za povrh še nekaj minut … To igro svetlobe sem doživel kot vprašanje očeta: »Zakaj dvomiš, da sem v Življenju?«
Podoben pomežik iz večnosti je doživel tudi prijatelj, ki ga omenjam v sestavku na prejšnjih straneh. Bil sem sedmošolec, ko sem stal ob grobu njegove matere. Videl sem, kako se je bolečina duše zarezala v sivino prijateljevega obličja. Vem, da se mi je zdelo, da umira ob materi tudi on sam. Njeno telo so spustili v grob, on pa se je zgrudil na prst, ki je zakrila obličje nje, ki mu je v življenju toliko pomenila. Po tistem sem se prijatelja izogibal. Bal sem se, da bi se ob srečanju prebudil spomin na dogodek, ki je bil zanj do konca boleč, zame pa neizmerno moreč. Čez čas pa me je ustavil on sam: »Veš, mama me pravzaprav niti ni zapustila,« mi je rekel. Začuden sem ga pogledal. »Dober teden, preden je odšla, je želela, da se pogovoriva na samem,« je govoril. »“Veš, Peter” (ime sem spremenil), mi je rekla, “kar velik si že in nekatere stvari boš moral razumeti. Peter, jaz odhajam, toda zapustila te ne bom. Mati nikoli ne zapusti svojega otroka.” Potem mi je naročila: “Peter, moli, redno moli. Ne bom te zapustila …” Umolknila je in zašepetala: “O, Gospa moja, o Mati moja, tebi se vso darujem in da se ti vdano izkažem, ti posvetim svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce in v srcu svojega Petra,” je mati dodala.
Umrla je, jaz pa nisem mogel moliti, nisem mogel izpolniti njenega naročila. Kako naj kličem Boga, ki bi lahko edini preprečil odhod matere, pa tega ni storil, čeprav sem ga tako zelo prosil in rotil. Bog je postal moj veliki sovražnik. Konec z molitvami, konec z mašo … Bog ni hotel uslišati moje prošnje, odvzel mi je mater.
Bilo je dva meseca po njeni smrti. Vrnil sem se iz šole. Dom prazen, v duši samota. Torbo sem vrgel v steno. Nisem zmogel več. Zaprl sem se v sobo in do konca zapuščen sem zajokal. In takrat me je prešinil mamin šepet: “Peter, moli!” Ne vem, kaj je bilo. Morda je bil le spomin? A bile so mamine besede in nekje v meni kakor dotik njene bližine. Začel sem moliti – ne, začel sem ječati molitev, enkrat, pa še enkrat … In potem … ko nisem več mogel … nisem bil več sam. Bila je ob meni. Čeprav je nisem videl, je bila otipljivo navzoča.«
In prijatelj pravi, da je tako tudi danes.
Govorijo, da je za rajne dobro moliti. Res, dobro se je z besedami molitev dramiti v zaznavo tega, kar naša telesna čutila ne morejo videti. Naše duhovno ima vse polno tipal s katerimi zaznava presežno – ne le Boga, tudi vse, ki so v Njegovi Ljubezni od-rešeni. Ko moliš za rajne, si notranje prebujen in si z njimi v sočutju. Njihov mir nas prebuja v spokojnost in njihova radost napolnjuje tudi naše življenje in je v po-moč in oporo. Po rajnih se pritihotapiš v zaznavo tega, kar bo nekoč tudi naša večna resničnost. Kako plehko in ‘plehnato’ je biti površnež in zreti le to, kar je na-videz, – spregledovati pa, kar je resnično v Življenju.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (4) 2012, str. 30

No, je pa že treba reči, da je tole pismo bolj nenavadne sorte, saj le redko pišeš nekomu, s katerim se vsak dan pogovarjaš. Čeprav včasih prav za te najbližje zmanjka besed in moram kar priznati, da sva si tudi z ženo dopisovala. In pri tem nimam v mislih pisem, ki sva si jih še neporočena in zaljubljena pisarila in zdaj čakajo v veliki škatli, da naju – stara in upokojena – zagrabi nostalgija in jih bova šla prebirat ali pa bodo to storili otroci po najini smrti, temveč mislim na tistih nekaj pisem, ki zdaj ležijo na posebnem mestu v predalu, enega pa ima žena celo v denarnici in torej neprestano s seboj. To so pisma, ki sva si jih pisala, ko sva kot mož in žena zatrmarila do te mere, da se nisva več znala in zmogla pogovarjati. Molk je zlato pravi pregovor, in bi midva potemtakem dotična pisma morala zapisati z zlatimi črkami. A ni vse zlato, kar se sveti, niti molk včasih ne!
Pa kam sem zašel?!
Ljubi moj Jezus, moj Vstali Zveličar! Čeprav o Tebi berem v Svetem Pismu, nam sam nisi zapustil nobenega pisma, ne stavka ne črke, razen seveda znamenitega ‘pisanja po tleh’ po še bolj znamenitih besedah: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen!«, a se še danes ne ve, kaj je tam v pesku pisalo … Vemo le, da noben kamen ni priletel! Takrat. Skozi zgodovino pa se ljudje nismo kaj dosti menili za tvoje navodilo in so kamni frčali kot toča na nevihtni dan.
Je pa pomembno, da je ‘odfrčal’ en drug kamen, da je bil odvaljen: kamen s tvojega groba. In kar je – se mi zdi – pomembno: ta kamen ni bil odvaljen zate (kot da bi te lahko zadržal!), temveč za nas! Da lahko vidimo, da je grob prazen! Da tebe ni v grobu! Da zaman iščemo Živega med mrtvimi! Da Smrt ni, nikakor ni, zmagovalka v tem prečudnem dvoboju! Da doumemo, da Ti nisi šel iz groba, temveč preko groba! V Življenje! Kamor želiš, da ti – preko groba – sledimo.
Prevzel si naše umrljivo telo. Umrl si s tem in v tem telesu, da bi nam pokazal, da je Ljubezen močnejša od Smrti, ki nam vzame telo, a se Življenja ne more dotakniti. Življenja, ki je večno, kot je večna Ljubezen. Skrivnost, ki jo je nemogoče razumeti. Ki jo je težko verjeti. Se jo pa da in sme – celo mora – živeti.
Težko je. Zato tudi jaz – kot Tomaž – kopljem s prstom po tvojih ranah, iščem pot na ono stran. In je to, če sem malo predrzen, prava smer: preko rane se najhitreje pride do Tvojega Srca. Čeprav blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali …
***
Moj Gospod in moj Bog, moj Odrešenik … moj Prijatelj. Trudim se na tej strani Rane, ljubim na tej strani Rane v upanju in veri, da pridem preko in te bom slišal izreči: “Moj Gregor!”

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 114.

Oj, velika nedelja!
To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga!
V jutranjo meglo plane glas zvonov in pesem radosti. Nad mlado polje se dvignejo bandera in od mrtvih vstali Bog hodi v zlati monštranci med sadovnjaki.

Aleluja, aleluja!
Krepke roke držijo banderske drogove. Fantje gledajo v zrak, ker se bandero zadeva ob veje dreves. Počasi stopajo in obračajo bandero proti vetru, da lepše plapola, posnemaje v svojem frfotanju glas ptičjih peruti.
Ministrante, ki nosijo sveče, bolijo roke, zvončki izmenoma pozvanjajo in baldahin diši po kadilu.
Gospod župnik ima zlat plašč in sivo glavo. Na stojalu monštrance se igra sonce in pevci pojejo: "Premagal je pekel in smrt..."
Tako stopa procesija. Žene molijo rožni venec. Možje odgovarjajo počasi, kot je počasna in težka njih hoja in misel, ki se sprehaja od Boga do polja in živine.
Dekleta imajo nova krila in dišeče robce in fantje stopajo kot vojaki v paradi z živim korakom in izzivalnim pogledom. Otroci venomer klepetajo - menijo se o pirhih in poticah.
Zvoni Gospodovemu vstajenju na čast.
Doma čaka žegen.
Miza je pogrnjena, gnjat diši, potica in pirhi leže ob hrenu in klobasah in na vsem počiva blagoslov.
Tako Bog posvečuje darove zemlje.
Otroci so lačni in se gnetejo k mizi. In oče se prekriža in vsa družina z njim in moli svečano kot nikoli sicer: na čast vstalemu Zveličarju in za mlado setev...
In duhovnik zapoje z visokim glasom:
"Bratje! postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste opresni; zakaj naše velikonočno Jagnje Kristus, je darovano...!"
Nad tabernakljem stoji Kristus s praporcem in škrlatnim plaščem.
To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga!

Aleluja, aleluja!
Naše velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano.

Ognjišče, 2002, leto 38, št. 4, str. 22.