Pravkar sem se vrnil z morja. Statistika: prebral sem dve knjigi, videl krasno naravno čudo, se v največji vročini podal na pot, potem plaval, se smejal, ko smo si s prijatelji v vodi podajali žogo, občudoval mavrico ob sončnem zahodu, maševal v mesečini polne lune, čisto na koncu pa sem moral sprejeti težko odločitev, kakršnih je v življenju veliko, ta pa je bila posebno težka. Morda napačna, kaj pa vem.
Nazaj sem se vozil v temi, malce slabe volje, nisem si predstavljal, da se bo tako izteklo vse skupaj, nenazadnje sem šel tja dol z namenom, da si proč od vseh skrbi nekoliko odpočijem, se pošteno naspim, ker je to v župniji praktično nemogoče, da si tako naberem moči za pestro jesen, krepko jih bom potreboval, da si nekoliko odpočijem glavo od vseh dolžnosti, ki v tej službi tudi pritičejo. Mislim, da sem delil podobne občutke, kot jih doživi še kar nekaj ljudi, velikokrat si vtepemo v glavo, da je dopust nekaj, kar mora biti popolno in prazno hkrati, en velik nič, torej, točno tako, kot smo si zamislili in predvidevali, s sončno kremo in ležalnikom in mirnim morjem, da nas spočije praznota v glavi. In če ni tako, je potem vse narobe, se vse sesuje, če ga ni, še toliko bolj, in potem je popotnica v jesen samo slaba volja in čakanje na naslednji dopust.
Takega življenja pa nočem, na živce mi grejo ljudje, ki vsak dan štejejo dneve do vikenda, nikoli niso zadovoljni s svojim življenjem, ko niso prosti. Seveda je lažje ležati na plaži kot jadikovati nad sušo na svojem vrtičku, seveda je udobneje prepustiti se valovom, da te nosijo, kot pretuhtavati svoje misli in odločitve – toda zakaj bi bila plaža nekaj boljšega od pisarne, če ne samo zato, ker je to neki drugi prostor, neko drugo okolje? In je potem vseeno, če sta morje in duša mirna ali če ju pretresa vihar, to je pač naše življenje, enkrat pridejo oblaki, drugič sonce, tam nekje vmes pa smo mi, ki se premikamo skozenj. Zato je to vse, v čemer je dopust drugačen od delavnika, biti na poti, opazovati, občudovati življenje v vsej njegovi čudotvornosti, imeti čas za to. Videti mavrico, ki se pne nad teboj, ko te zalivajo dežne kaplje. Poslušati, kako se morje jezi. Videti, kdo je s teboj, razmišljati ob njem, mu dati nekaj svojega. Brati, dihati malo bolj polno.
Da se spomnimo, za kaj je naše življenje, kam gre, kdo je v njem, da spet vidimo, da se spet zavemo, zato dopust. Če se ob tem spočijemo, še toliko bolje, a ni to njegov osrednji namen, tako vidim. Nekoliko si obrisati očala, ki jih zastrejo kaplje vsakdana, zbanalizirati vse, s čimer nam – kot da je to nekaj izjemno pomembnega za naše življenje – v medijih polnijo glave, izostriti pozornost na tisto res bistveno, za to gremo na dopust. In karkoli pomaga, je dobro in prav, knjiga, mir, hoja, duhovne vaje, vitamin D na plaži ali plavanje v morju, karkoli, samo da se ne bi izgubili sredi lastnega življenja. Ker se je izgubiti lahko, tudi na dopustu.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 8 (2022), 3.

Nekdo je rekel, da kristjan ne postaneš enostavno tako, da hodiš v cerkev oziroma k maši. Saj tudi avto ne postaneš, če hodiš v garažo, se je še pošalil. Pa ne zato, da bi nas od tega odvračal, pač pa nam je želel dati misliti, kako je z našim krščanstvom. Ob njegovih besedah lahko preverimo, koliko je naše krščansko življenje moč navade, ki se nas drži ob nedeljah. Pa še to pridejo za koga v poštev le nedelje med šolskim letom, tiste poletne so pa tako ali tako počitniške, torej proste maše.
Ne boste verjeli, ampak tudi poletje, ko nam je vsem malo vroče in iščemo zavetje v senci ali osvežitev v morju ali gorah, mi predstavlja izziv, kako živeti moje krščanstvo. Najenostavneje bi se bilo narediti francoza, kot rečemo, in poslati našo krščansko držo malo na dopust, saj med poletjem menda ne moremo biti tako strogi in zadrti. Prav to bi lahko imenoval dvoličnost med poletnim dopustom.
Vedno znova ponavljam, da bomo od molitve, maše ali drugih zakramentov odnesli vsaj toliko, kot bomo vanje vložili. Verjamem, da vedno še več. A pogosto se ujamemo v nekakšno rutino, v prepričanje, da so vse maše med seboj enake ali da tisti župnik za oltarjem vedno znova ponavlja precej podobne besede. Manj pogosto pomislimo na svojo udeležbo in prispevek – bodisi v molitvi, petju, bodisi preprosto v budnem in aktivnem spremljanju.
Poletje je čas raznoraznih aktivnosti in med njimi lahko najdemo tudi precej ponudbe za duhovno rast. Verjamem, da lahko med to ponudbo vsak najde nekaj zase.
Ključno se mi zdi, da iščemo izvirov, pri katerih lahko hranimo svojo krščansko držo. Prav poletna vročina in želja po brezskrbnem uživanju nas lahko zapeljeta v lahkotno dremavost, v kateri pozabimo, da je potrebno ohranjati našo krščansko kondicijo. Da me ne bi narobe razumeli – nič ni narobe s počitkom in dopustom. A vsake toliko se je dobro malo poškropiti s hladno vodo, ki nas prebudi iz naše otopelosti, in narediti nekaj duhovnih počepov ali sklec, da preverimo, kako je z našo formo. Se vidimo torej med poletnimi mašami in na poletni duhovni ponudbi, pa tudi vmes!
FRIŠKOVEC, Robert, (Klepetamo z Robertom). Ognjišče (2010) 07, str. 70

Na začetku svete maše duhovnik poljubi oltar, nato zbrano občestvo pozdravi: “Gospod z vami”, verniki pa odgovorijo: “In s tvojim duhom”. Med mašo se ta pozdrav in odzdrav še nekajkrat ponovi. Kaj ta pozdrav pomeni in odkod izvira? (Nada)
Pomen tega pozdrava razlaga listina Kongregacije za bogoslužje Splošna ureditev Rimskega misala: »Po vstopnem spevu se mašnik in vsi zbrani pokrižajo. Nato mašnik s pozdravom zbranemu občestvu nakaže, da je Gospod navzoč. Ta pozdrav in odgovor ljudstva razodevata skrivnost zbrane Cerkve.« Med samo sveto daritvijo se ta pozdrav ponovi pred evangelijem, pred hvalospevom in pred zaključnim blagoslovom. Izvor tega pozdrava je svetopisemski: Gospodar Boaz je pozdravil žanjice ne njivi: »Gospod z vami!« (Rut 2,4); angel je pozdravil sodnika Gedeona: »Gospod s teboj!« (Sod 6,12). Krščanstvo ga je v bogoslužje vzelo iz pozdrava nadangela Gabriela ob oznanjenju Mariji: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« (Lk 1, 28). Škof na začetku maše namesto z “Gospod z vami” pozdravi: “Mir z vami!”, kot je Jezus pozdravil apostole, ko se jim je prikazal po svojem vstajenju. Ta škofovski pozdrav označuje tudi polnost duhovništva, ki ga prejmejo kot nasledniki apostolov. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 08, str. 48

Ob prebiranju življenjepisov me najbolj prevzema zgodba sv. Janeza M. Vianneya (1786-1859).1 Od zgodb – pravljic pa so zame najboljše tiste izpod peresa H.C. Andersena. Kot Vianney je prestopil prag večnosti 4. avgusta (leta 1875).

sem razmišljal ob njegovi pravljici Cesarjeva nova oblačila. Škoda, če smo prepričani, da so pravljice le za otroke. Vse do 19. st. je bilo jasno, da je poduk iz njih namenjen najprej odraslim. Če bi jih brali, bi bili bolj otroški (pozitivno) in manj naivno otročji (negativno) – prej bi razbrali sleparije, opisane že v Andersenovi pravljici.
Saj jo poznate: Cesarja, ki je modni navdušenec, spravita na limanice tkalca, ki ‘izdelujeta’ čudovito blago. Vidijo pa ga lahko le tisti, ki so pametni. Dvorni uslužbenci, ki jih pošilja cesar na ogled, seveda ne upajo priznati, da ne vidijo ničesar. »Ljubi Bog,« se je zgrozil minister, »sem mar neumen? Ne smem povedati, da ne vidim blaga.« In prevaranta sta lahko za drag denar še naprej tkala v prazno. Kot tkejo, štrikajo in za povrh še kvačkajo v prazno za rešitev gospodarstva toliki politiki, bankirji in gospodarstveniki. To počno, se razume, za denar, za velik denar, ki ga zbirajo od tistih, ki jim ni odmerjen (kot njim) dohodek v štirimestni številki. Ob tem niti ne pomislijo, da bi sestopili v položaj že tako tlačenih, ki jih s svojimi ukrepi še dodatno dušijo ne le telesno – tudi duševno. Raziskave kažejo, da že ob upadu dohodka za 10% poraste samomorilnost za 3,7%. A kakor, da je to zanje le statistični podatek. Polni so idej, kako grabiti od ljudi sredstva, ne pa, kako jim omogočiti zaposlitev, da bi se lahko dostojno preživljali. In jim ni nerodno, ko s patetično resnostjo (vsaj izgledati morajo pametni, če že tako ne ravnajo) trosijo puhlice in nelogičnosti, če že ne neumnosti: očitno je blefiranje in dolgovezno nakladanje, ki je eno samo zamegljevanje dejanske situacije, predvsem pa je razvidna nesposobnost utiriti situacijo v pozitiven izhod. Pod njihovim upravljanjem vse tone, oni pa nam kar naprej razlagajo, kako nas rešujejo. (Po krčenju gospodarstva smo na vrhu – takoj za Grčijo, po korupciji pa smo svetovni prvaki!) Če vladniki že kaj rešujejo, je to njihova lastna pozicija varnosti in privilegirane udobnosti, ki si jo zagotavljajo v predanem služenju globalnemu kapitalu in njegovemu očitnemu interesu, da izgubimo pravico samoodločbe. Slovenija ima namreč toliko mikavnega naravnega bogastva. Pomislimo samo na naše bistre vode ... – Kaj nafta, kapital prihodnosti je v vodah! Ne dvomim, da bo zgodovina skorumpirane politike in gospodarstvenike prepoznala kot izdajalce – ne mislim le našega naroda, pač pa nemočnega človeka, ki izgublja osnovno dostojanstvo dano mu od Boga.
Če sta v Andersenovi pravljici merila cesarja sleparja, potem merijo sleparji nas, kako in koliko nam še lahko odvzamejo (Vladne službe si neumorno izmišljajo krivične zakone, po katerih se moč kapitala zajeda v nemočne. – Po davkih in še drugače legalno kriminalno uničujejo že tako šibke tudi za lastno administrativno bohotnost!); če je postal ob prevarantih nag cesar, postajajo nagi – drsijo v revščino vedno številnejši in če je bil v pravljici naiven cesar, smo naivni mi, če bomo še naprej molčali ob vsem, kar počnejo tisti voditelji, ki jim je korupcija zmarinirala pamet. »Naša naloga je, da damo glas revnim!« je izrekel papež Frančišek. Dati glas ne le tistim, ki živijo tam nekje daleč – moj in tvoj glas potrebujejo najprej tisti, ki se naslanjajo na našo vest pred našimi vrati.
Končno je otrok zaklical vsem, ki so se sprenevedali: »Cesar nima ničesar na sebi - je nag!« Dovolj je slepomišenja! Čas je, da se odvrnemo od pretvarjanja, da je vse, kot mora biti. Ne, ‘cesar’ je nag! Ko si je to priznal tudi sam, si je rekel: »Zdržati moram do konca!« Zdržati do konca? Upam, da bo nas prej rešila pamet – ne politikov, pač pa preverjeno etičnih modrecev življenja in stroke. Časa za to pa nimamo veliko. Koncu smo namreč nevarno blizu ...v

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (8) 2013, str. 43

Mladega moža je sosed hudo užalil. Odhitel je k župniku in mu povedal, kakšna krivica se mu je zgodila. Rekel je, da bo šel k sosedu in se mu maščeval za tako hudo žalitev.
»Bolje bo, če se vrneš kar domov,« ga je miril župnik.
»Toda hudo me je užalil.«
»Prav zato sedaj pojdi domov. Žalitev je kot blato.«
»To vem in zato grem k njemu, da ga očistim.«
»Poslušaj me: čim prej se nauči, da blatne madeže veliko laže skrtačimo, ko se posušijo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 72.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V rubriki Duhovnost in Slovenci se opiramo na zanesljive raziskovalne podatke o tem, kaj potrebujejo, kaj zmorejo in kaj hočejo nad 50 let stari prebivalci Slovenije glede osebnega staranja in medsebojnega sožitja. Zadnje mesece smo se mudili pri tem, kaj nam o duhovnosti Slovencev povedo odgovori na vprašanja: Kaj vas je v življenju navduševalo ali veselilo in se vam je z izkušnjo potrdilo tako, da vas tudi zdaj navdušuje in veseli? Kaj vas je v življenju navduševalo ali veselilo, pa vam je življenjska izkušnja pokazala, da nima tako velike vrednosti, kakor ste mislili? Ali ste nedavno naredili kaj z navdušenjem?
Slovenci doživljamo navdušenje ob svojem delu, družini in razvoju svojih osebnih lastnosti. Ob podatkih o tem smo ugotavljali, da je pristno veselje osnovna hrana človekove vsakdanje duhovnosti in da poganja razvoj skozi vse življenje; zlasti odločilno je za starostno zorenje.
Veliko ljudi pa je razočaranih; neredko nad svojim delom, nad sabo, družino in drugim, kar jih je navduševalo. Tudi ta bridka izkušnja je redni del poti pri človekovem duhovnem razvoju. Zmote, krivda in nesreče srečajo vsakogar. Če se človek obrne iz svoje zmote ali krivde, če duhovno preseže tragiko, se mu odpre novo obzorje za osebno zorenje in lepše sožitje.
Težak je podatek, da tretjina Slovencev po 50. letu starosti ne doživlja pravega veselja, radosti in navdušenja nad ničemer – to je četrt milijona ljudi! Ali je to kruto dejstvo usodno za duhovni razvoj in sožitje? Duhovna puščoba je zelo nevarna, ni pa usodna. Duhovni velikani so šli tudi skozi dolga obdobja doživljajske praznote, pri tem vztrajno delali dobro in zaupali, dokler niso na koncu tega temnega predora zagledali svetlobo.
Škoda, da v raziskavi ni bilo vprašanj: Kdo in kdaj je bil z vami navdušen nad vašim navdušenjem; nad katerim? Kdo in kdaj je delil z vami vaše razočaranje; katero? S kom in kdaj ste bili vi navdušeni ob njegovem navdušenju; nad katerim? S kom in kdaj ste vi delili njegovo razočaranje; katero? Odgovori na ta vprašanja bi veliko povedali o duhovni kondiciji in razvoju duhovnih zmožnosti nas Slovencev.
Človek je do zadnjega vlakna individualni posameznik in prav tako do zadnjega vlakna vpet v sožitje z drugimi. Veselje in radost doživljamo predvsem v sožitju: v družini, s prijatelji, z dobrim sodelavcem. Pri tem ni odločilna velika skupnost: cela soseska, celo podjetje, vsa župnija, država, svetovna skupnost – večje skupnosti so varen ali nevaren, ugoden ali neugoden prostor za osebno sožitje v skupinah: v družini, v prijateljski, delovni, športni in drugih osebnih družbah. V skupini smo dva, trije, pet, deset ljudi drug z drugim kot jaz in ti; kot midva, mi; iz oči v oči. V tem osebnem odnosu sodoživljamo z drugim njegovo veselje, ki se pri tem podvoji; sodoživljamo in nosimo z drugim njegovo razočaranje, da se prepolovi. Potrebo drugega doživljamo živo v sebi, podobno kakor doživljamo svojo potrebo. Sprejemamo izkušnje, znanje in pomoč drugega brez zavor, obrambe in občutka, da mu moramo plačati. Se veselimo zmožnosti in uspeha drugega podobno kakor svojih, on pa mojih.
Za Ameriko ugotavljajo, da je doživela gospodarski polet, ko je na prelomu iz 19. v 20. stoletje George H. Mead s spoznanji o soodvisnosti med razvojem posameznika in skupine sprožil val navdušenja nad tem, da vsakdo ustvarja in pri tem sodeluje z drugimi. Če pomislimo, kdaj smo bili v življenju zadovoljni in srečni, se nam v spominu vrstijo izkušnje lepega osebnega odnosa in dobrega sodelovanja v družini, v službi in med prijatelji. Te dobre izkušnje so trdni temelji za naš osebni duhovni razvoj danes, jutri in do zadnjega diha življenja. In prav tako za razvoj slovenske kulture. Slovenci smo pri tem precej zadolženi: od Prešerna naprej smo bili vzgajani v nezaupljivosti do drugih, v janzenističnem pikolovstvu in ozkosrčnosti; tudi danes na levi in desni ovirata naš razvoj slaba navada in usmerjenost, da pri drugem kritično iščemo pet napak na eno dobro lastnost. Medtem pa po letu 2000 znanost z raziskovalnimi podatki ugotavlja, da tam, kjer sožitje, sodelovanje in osebni človeški razvoj lepo uspevajo, ljudje usmerjajo svojo pozornost na sončno stran drugega tako, da opazijo na njem pet dobrih lastnosti na eno slabo.
Tako sodobna znanost potrjuje temeljno duhovno načelo Jezusovega evangelija, naj drugega doživljamo tako, kakor želimo, da on nas. Sam se je na svatbi v Kani veselil s svatovsko družbo in s čudežnim vinom rešil ženina pred sramoto, v Betaniji pa z Marto, Marijo in žalno družbo jokal ob smrti prijatelja Lazarja, preden ga obudil od mrtvih. Sočutno solidarnost je kot zakon pristne ljubezni in duhovnosti mojstrsko opredelil apostol Pavel v pismu prvi generaciji rimskih kristjanov: Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. (Rim 12,15)

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 8 (2020), 27.

(extracorporeal shock wave therapy – ESWT)

Terapija z udarnimi globinskimi valovi (ESWT) je neinvazivna, moderna in zelo učinkovita metoda zdravljenja, ki se uporablja v fiziatriji, ortopediji, travmatologiji, urologiji in kardiologiji. V medicini je uporaba udarnih globinskih valov uveljavljena predvsem v urologiji, kjer se kot učinkovito zdravljenje ledvičnih kamnov uporablja že od leta 1980. Več kot 20 let pa se uspešno uporabljajo tudi za obravnavo različnih mišično-skeletnih okvar.
Gre za zvočne (akustične) valove, ki se pretvorijo v udarne valove in se preko sonde in kože prenašajo v globoke podkožne strukture. S prenosom pulznih visoko energijskih valov na podkožna tkiva vplivamo na pospešeno celjenje poškodovanih, vnetih in bolečih struktur. Udarni valovi so v bistvu tresljaji, ki jih čutimo kot neprekinjen pritisk nad bolečo točko.

TERAPIJA
Terapijo z udarnimi valovi vedno predpiše zdravnik specialist na podlagi predhodno opravljene diagnostične preiskave in posveta. Zdravnik bo presodil, ali je terapija z udarnimi globinskimi valovi priporočljiva in varna. Pred začetkom terapije je treba ukiniti tudi protivnetno zdravljenje, ki ga lahko ponovno pričnemo štiri tedne po končani terapiji z udarnimi globinskimi valovi.
Terapija s pripravo traja približno 20 minut in se izvaja le enkrat tedensko. Običajno je potrebnih 3–5 terapij, odvisno od poškodbe in težav.

Zakaj manj bolečin z uporabo udarnih valov?
Glavni razlog, je prav v mehanizmu delovanja. Udarni valovi povzročijo spremembo mehanskega dražljaja v elektrokemične signale v celici, celica se posledično aktivira, pospešeno obnavlja in deli. Terapija z udarnimi globinskimi valovi zmanjša bolečino, pozitivno uravnava vnetni proces, spodbudi matične celice, kar pa izboljša regeneracijo in celjenje tkiva.

Najpogostejše diagnoze, kjer se uporabljajo udarni valovi:

• plantarni fascitis (petni trn),
• lateralni epikondilitis (teniški komolec),
• sindrom rotatorne manšete,
• bolečine in zadebelitve ahilove tetive,
• patelarna tendinopatija,
• trohanterni burzitis,
• kalcinacije v ramenskem obroču,
• utesnitveni sindrom,
• vnetja narastišč mišic in tetiv na drugih mestih (stopalo, koleno, medenica, hrbtenica),
• kronično boleče mišično-prožilne točke,
• zunajsklepne kalcinacije,
• sindrom karpalnega kanala,
• natrgana ali nategnjena mišica,
• psevdoartroze.

UPORABA UDARNIH VALOV
Udarne globinske valove se uporablja pri terapiji in zdravljenju različnih bolečin in poškodb, predvsem mišično skeletnih, kadar pri bolniku uporaba drugih metod ni izboljšala bolečega stanja. Dobre učinke se doseže pri kroničnih, dalj časa trajajočih bolečinah.

KDAJ UDARNIH VALOV NE UPORABLJAMO
Terapije z udarnimi globinskimi valovi ne uporabljamo v času akutne faze (faze vnetja), takoj po poškodbi. Tudi za bolnike, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi, imajo izrazito osteoporozo, maligna obolenja na obravnavanem področju in sum na globoko vensko trombozo ter nosečnice, je terapija odsvetovana.

KAJ PRAVIJO ZNANSTVENE RAZISKAVE?
Raziskave so pokazale, da terapija z udarni valovi stimulira:

• pretok krvi, limfe in metabolizem
• prepustnost celične membrane
• proliferacijo matičnih celic
• protivnetni odziv
• krepitev vezivnega tkiva
• nastajanje rastnih dejavnikov

 
PREDNOSTI TERAPIJE
Pozitivni vidiki uporabe terapije za zdravljenje mišično-skeletnih okvar so: varnost, neinvazivnost terapije in dejstvo, da za aplikacijo ni potrebna uporaba anestezije. Rezultati terapije so v večini primerov hitri in na dolgi rok učinkoviti.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 8 (2020), 94-95.

Tekla sem navzdol. Stopinje so glasno pele po strmi gorski cesti. Za mano je vozil avtomobil. Že od prvega ovinka na vrhu Jelovice me je spremljal. Preskakovala sem z ene strani na drugo, on takisto, trdo za mojimi petami. Znoj mi je tekel po hrbtu od strahu, noge so se mi tresle od bolečin. Vpila sem v noč, nikamor več nisem vedela stopiti. Vse zaman!
Končno je posijala luna. Cesta se je posvetila v njenem soju. Stegnila sem roki proti nji in upočasnila korak. Stopila sem naravnost v mesečino. Premočena in omagana. Avto je, ko me ni več videl, hreščeče odpeljal mimo ...
Takrat pa so se mi noge zataknile v ostri obcestni kamen. »Neeee!« sem zakričala. »Pusti me hoditi! Naprej me spusti!«
Odprla sem oči, nad mano so se sklanjali presenečeni obrazi negovalk. Počasi sem jih razločila, enega za drugim. »Kje pa ste bili?« je vprašala ena od njih. In mi skušala poravnati noge. Te so se mi zvile v neznosnem krču. Stisnila sem zobe in kaplje potu so mi stopile na čelo.
»Doma sem bila,« sem zašepetala. »Tekla sem z Jelovice pred drvečim avtomobilom. Rešila me je luna! Tako lepo srebrno je sijala naravnost vame ...«
Ženska me je zbegano pogledala in skomignila z rameni. Obrazi so se oddaljili od mene, presenečeni, jaz pa sem še naprej ležala tam. Še bolj brez moči ...
»Tudi meni se včasih kaj sanja,« je rekla tista na moji desni. »Vedno sem doma. Pri otrocih. Ali pa na vrtu.« Imela je tri otroke. Dvojčici, stari štiri leta, in najstnika v osmem razredu devetletke. Zbolela je po zadnjem porodu. »Dokler bom na nogah in sama skrbela zase, bo še šlo,« je rekla, vstala in s pomilovanjem pogledala name. Take poglede sem sovražila, vendar sem molčala. Nikoli ji ne bi rekla nič slabega, obe sva bili na isti ladji, le da je bila ona veliko mlajša od mene in s svojo boleznijo šele nekje na začetku. Še vedno je hodila!
Ko sem gledala za njo, v njene majave korake ob podpori bergel, sem pomislila na čas, ko je bilo z menoj še tako. Tako dobro. Zdaj sem hodila le še ponoči, v luninem soju. Vsakič, ko sem se zbudila, sem bila bolj žalostna in bolj razočarana.
»Verjetno ste zdaj v fazi hudega poslabšanja,« je govorila prijazno zdravnica na viziti. »Mogoče se pa še kaj spremeni. Včasih se.«
»Lahko, da boste še stopili nazaj na noge. Vse bova poskusili, da bi!« je govorila z nekim upanjem moja fizioterapevtka. Mlada, lepa ženska, saj ni mogla vedeti, kako mi je. Kako je, ko ni več upanja.
Dvignila me je pokonci in privezana na boke sem zdržala na nogah nekaj minut. Slabost v želodcu, slabost v glavi in bolečine v kolenih ... Klecnila sem spet nazaj, na voziček.
Naslednji dan sem se dvignila sama. Oprijela sem se droga pred seboj, pogledala skozi okno, pa spet sedla. Sedla in se znova dvignila. Štela sem, kolikokrat ...
Zunaj je pred mojimi očmi brnela pomlad. Travnik ob stavbi je bil že ves zelen in v cvetju. Ob kraju je cvetel bezeg in kos se je spreletaval po tleh za zrni, ki so ležala med travami.
Ko sem se utrudila, sem odnehala. Ni več šlo ... Naslednji dan še en poskus! Tokrat koraki. S hojco. Klecavi, počasni, drsajoči koraki. Kakor pri otroku, ki je pravkar shodil. Štejem ... En korak, dva ... Pet korakov. Šest. Sedem in še dva! In potem kmalu spet le še dva in počasi nič več ...
Razočarano sedem in se zapeljem ven, v velik prostor pred telovadnico. Tam sem stisnila zobe in pesti in se trudila, da ne bi mislila na nič ... »Ta čas povsod pospravljajo okoli hiš veje z obžaganih dreves, ženske obdelujejo vrtove, sadijo rože v cvetlične lončke in zvečer hodijo okoli njih in jih zalivajo,« sem se spomnila čez čas. Jaz pa sem hodila okrog le še ponoči. V luninem soju. Vse poti okoli domačije sem prehodila in se zjutraj utrujena zbujala.
Goltala sem tablete, risala sem in sestavljala slike, dvigovala sem roki in molila v nočeh, da bi kaj pomagalo. Edino to mi je še ostalo – molitev. Edina tolažba in tiho upanje ...
»Toliko časa bi pa rada še ostala na tem svetu, da bi videla, kako bo z vnuki,« je rekla velikokrat najstarejša med nami. Prijetna, živahna in zgovorna ženska je bila. Kljub težki bolezni. Včasih mi je prišla pred oči, kakor moja mama. Vsa potrpežljiva in polna upanja. Kadar je zjutraj šla mimo moje postelje, je tudi štela korake.
Pogledala sem za njo in molčala. Saj je dobro vedela, kako mi je.
Hčerka jo je obiskovala vsak dan. Živela je nekje čisto blizu Ljubljane. »Mama, če kaj potrebuješ, povej,« ji je govorila ob njenem vzglavju.
»Jaz sem dobro,« je odgovorila mama. »Kako ste pa vi doma? In kako so otroci? Ali še molijo zvečer, zdaj, ko me ni?«
»Še, mama. Le vedno mi pravijo, če znam kakšno krajšo. Molitvico, mislim.«
»Ja, ja ... Mladi svet zdaj vse pobira z računalnikov, ampak, veš, to ni dobro!«
»Jaz pa znam nekaj kratkega,« sem se oglasila. Kar nenadoma. Zdrdrala sem nekaj, kar me učila moja mama. Lepo staro molitev, čisto kratko, sem povedala zelo na hitro. Ob večerih, ko smo prišli z njive utrujeni od dela in se počasi spravljali spat, je vedno rekla: »Bogu bo všeč, četudi je kratko. Da je le lepo in srčno! In je začela:
Bog je zlat, pojmo spat,
kaj Marija dela, angelce napaja,
gremo še mi, da nas bo napojila
in v sveti raj položila. Amen.
»Lepa molitvica je, kajne, mama?« Mama je prikimala, hčerka pa je vzela iz torbice listek in svinčnik in me prosila, če ji jo narekujem. Ko je vse napisala s skrbno, izbrano pisavo, se mi je zahvalila in mi dala roko.
Obiski so bili mimo in ljudje so se porazgubili po širokem hodniku naprej ven. Legla sem nazaj vznak, strop nad mano je bil siv, siv je bil tudi dan zunaj, čeprav je sijalo sonce, je bil kosov žvižg iz dneva v dan bolj podoben tožbi.
Oglasil se je zvon z Žal. »Verjetno je pogreb,« je rekla ona, na moji desni. »Ne, to uro pa že ne! Sedem zvoni,« se je oglasila druga in se počasi začela oblačiti.
Pred nami je bil nov dan, z malo upanja. Kaj bo prinesel, nisem mogla vedeti. Čakala sem, da me spravijo s postelje in da bom končno zadihala. Na hodniku, med sebi podobnimi.
Dan bo že minil. Tako kot včerajšnji in predvčerajšnji ... Noč pa bo spet prinesla sanje. Upam, da bo tako. In kdo ve, kod bom hodila tokrat.
Popravila sem rjuho, ki mi je zlezla z nog, in se zagledala nazaj v strop. »In vendar je lahko tudi dan nov začetek,« sem si rekla, ko sem spet zaslišala kosov žvižg. »Mogoče bo pa ta, današnji ...«
»Seveda bo! Najstarejša hčerka in vnuk prideta pome!«
Vikende sem vedno preživela doma, med svojimi, ob ponedeljkih pa sem šla spet nazaj. Vsakič z manj volje in upanja ...
Kljub temu pa je bilo takrat življenje še dobro in znosno. Nikoli ne moremo vedeti, kakšne težke preizkušnje nas še lahko čakajo. In vsemu navkljub ostanemo hvaležni, hvaležni za vsak dan, ki nam ga Bog še nakloni ...
ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2016) 08, str. 44