Eden od ‘prepoznavnih znakov’ škofov, je križ, ki ga nosijo na prsih, obešenega na verižici ali na vrvici. Nosijo ga ne le pri liturgičnih opravilih, ampak tudi izven njih, zlasti ko nastopajo javno. Zanima me, kdaj se je pojavil? (Dora)
Latinsko ime za naprsni križ je pektoral (pectus – prsi). V stari krščanski dobi so kleriki in tudi navadni verniki nosili na prsih posodice s svetinjami ali z izreki iz Svetega pisma. Te posodice so imele večkrat obliko križa. To je zametek križa, ki ga nosijo škofje in nekateri cerkveni dostojanstveniki, obešenega na verižici ali vrvici. Kot liturgični okrasek pri slovesnih bogoslužnih opravilih je v navadi od 13. stoletja. Misal papeža Pija V. (1570) določa, da ga morajo škofje pri mašah obvezno nositi. Naprsni križ je bil v preteklosti zlat, pogosto okrašen z dragimi kamni, zdaj pa je navadno iz manj dragocene kovine ali celo lesen. – V vzhodni Cerkvi episkop (škof) namesto križa nosi na prsih enkolpion – ovalen obesek, ki ima na zunanji strani vtisnjeno ikono Bogorodice ali Kristusa ali Svete Trojice, ki je ‘vsa sveta’, zato se ta obesek imenuje tudi panagia. Znotraj obeska so relikvije, ‘svete moči’. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 07, str. 48

(ob 5. svetovnem dnevu starih staršev) »Sveti Duh tudi danes v starih vzbuja misli in besede modrosti. Njihov glas je dragocen, ker poje slavo Bogu in varuje korenine ljudstev. Stari nas spominjajo, da je starost dar in da so stari povezovalni člen med raznimi rodovi, da mladim posredujejo izkustva življenja in vere. Stari starši so tolikokrat pozabljeni … Ne pozabimo tega bogastva, da ohranimo korenine in posredujemo življenje naprej. Zato sem sklenil ustanoviti dan starih staršev in ostarelih, ki ga bomo obhajali v vsej Cerkvi vsako leto četrto nedeljo v juliju (letos 23. julija), v bližini godu svetih Joahima in Ane, Jezusovih starih staršev.« (papež Frančišek po molitvi angelovega češčenja v nedeljo, 31. januarja 2021.)

“STARČEK JE NOSIL OTROKA”
Papež Frančišek je povedal, da je zamisel o dnevu starih staršev in ostarelih v njem dozorela ob premišljevanju evangeljske pripovedi o Jezusovem darovanju v templju, ki se v izročilu krščanskega Vzhoda imenuje Praznik srečanja. Ob tej priložnosti namreč Simeon in Ana, dve priletni osebi, srečata otroka Jezusa. Krhka starostnika ga razglašata svetu kot luč v razsvetljenje narodov in o njem govorita vsem, ki pričakujejo izpolnitev Božjih obljub. Simeon vzame Otroka v naročje: Otrok in starček, kot simbola začetka in konca zemeljskega življenja, se vzajemno podpirata. Vzhodna bogoslužna himna ta prizor povzame: “Starček je nosil Otroka, Otrok pa je podpiral starčka”. Upanje izvira iz srečanja dveh krhkih oseb, Otroka in starčka, da temu našemu svetu, ki poveličuje uspešnost in moč, dopove, da Gospod razodeva veličino v majhnosti in moč v nežnosti.
Nedelja starih staršev in ostarelih se pridružuje dvema drugima, ki ju je ustanovil papež Frančišek: nedelji Božje besede (četrta januarja) in svetovnemu dnevu ubogih (druga nedelja novembra). Ubogi, Sveto pismo in ostareli so prednostne vsebine njegove papeške službe, ki nakazujejo tudi prihodnost Cerkve. Prvo nedeljo starih staršev in ostarelih, katerega geslo je: »Jaz sem s teboj vse dni«, bomo obhajali 25. julija 2021. Papež Frančišek bo daroval 24. julija večerno mašo za ostarele. Naroča in želi, da bi to slavje, ki je vključeno v leto družine, pripravili v vseh škofijah in vseh župnijah. Geslo tega dneva je potrdilo bližine, ki jo mladi in ostareli lahko podarjajo drug drugemu. Papeževa velika želja je, da bi okrepili dialog med generacijami. »Narod, ki ne skrbi za stare starše in z njimi ne ravna lepo, je narod, ki nima prihodnosti. Zakaj nima prihodnosti? Zato, ker izgublja spomin in si tako ruje lastne korenine. Vi ste odgovorni, da v sebi ohranjate te korenine žive z molitvijo, branjem evangelija in z deli usmiljenja. Tako bomo ostali živa drevesa, ki tudi v starosti prinašajo sad. Najlepše v življenju družine je ljubkovati otroka, zlasti če ga ljubkujeta dedek in babica.«

“STAROST: NAŠA PRIHODNOST”
Papeška akademija za življenje je 9. februarja 2021, deset dni po papeževi napovedi ustanovitve svetovnega dneva starih staršev in ostarelih, objavila dokument “Starost: naša prihodnost. Položaj ostarelih po pandemiji”, ki povzema papeževe misli o tej šibki in pogosto pozabljeni skupini človeške družine. Ostareli so bili od pandemije najbolj prizadeti. Med prvim valom je bilo največ umrlih v domovih za ostarele. V mnogih deželah je napredek medicine in urejena zdravstvena oskrba ob drugih dejavnikih pripomogla k sobivanju kar štirih rodov. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije bo leta 2050 nad dve milijardi ljudi, starih nad 60 let. Treba je omogočiti, da bi stari ljudje to posebno obdobje življenja preživljali v okolju, ki jim je domače, z navajenimi prijateljstvi. Družina, dom, domače okolje predstavljajo za vsakogar najbolj naravno izbiro. Nesporno je, da so nekoč številčno močne družine uspele poskrbeti za oskrbo starejših družinskih članov v okviru lastnega doma. Danes, ko so družinske skupnosti ‘ožje’ zaradi zmanjšanega števila članov in zaradi zaposlenosti aktivnih članov izven doma, je to praktično nemogoče. Potrebne so ustanove za ostarele, prilagojene njihovim potrebam. V naši družbi pogosto prevladuje misel o starosti kot ‘nesrečnem’ obdobju življenja, v Svetem pismu pa starost pomeni blagoslov. »Starost ni bolezen,« pravi papež Frančišek, »ampak je privilegij. Osamljenost zna biti bolezen, toda z dejavno ljubeznijo, z bližino in duhovno tolažbo jo lahko ozdravimo.« Med desetimi Božjimi zapovedmi ima posebno težo četrta: “Spoštuj očeta in mater”. Spoštovati v hebrejščini pomeni priznavati vrednost neke prisotnosti: tistih, ki so nas rodili za življenje in nam posredovali zaklad vere. Dokument navaja tudi misel 94-letnega zaslužnega papeža Benedikta XVI., izrečeno mladim leta 2012: »Ni mogoča prava človeška rast in vzgoja brez rodovitnega stika s starimi, kajti že sama njihova navzočnost je kot odprta knjiga, v kateri lahko mladi rodovi najdejo dragocene smernice za svojo življenjsko pot.« Skrb za ostarele narekujeta iskrena ljubezen in dobrota ter spoštovanje njihovega človeškega dostojanstva. »Star človek ni tujec,« pravi papež Frančišek, »star človek smo mi: prej ali slej, vsekakor neizogibno, četudi si ne mislimo. In če se ne naučimo ravnati dobro z ostarelimi, bodo tako ravnali tudi z nami.«

POVABILO MLADIM
Papež Frančišek je 26. julija 2020, sredi pandemije, nagovoril mlade: »Mlade bi rad povabil, da odprejo svoja srca starim, zlasti najbolj osamljenim, v domovih in ustanovah za ostarele, tistim, ki že mesece in mesece niso videli svojih najdražjih. Dragi mladi, vsak od teh starih je vaš nono! Ne pustite jih samih! Uporabite domišljijo ljubezni! Pokličite jih po telefonu, pošljite jim sporočila, pošljite jim objem!« Papež, ki tudi sam spada v tretje življenjsko obdobje, se ostarelih pogosto spominja in poudarja njihovo nenadomestljivo vlogo v družini in družbi. So zakladnica modrosti in spomin, ki zagotavlja prihodnost. Korenine te njegove ljubezni segajo v njegova otroška in mlada leta v domači družini, katere »dobri duh« je bila nona Rosa, stara mati po očetovi strani. »Prvo krščansko oznanilo sem prejel prav od te žene, moje none! To je čudovito! Prvo oznanilo doma, v družini. Ob tem pomislim na ljubezen tolikih mater in starih mater pri posredovanju vere otrokom in vnukom.« Pomanjkanje zgodovinskega spomina je po papeževih besedah velika napaka naše družbe. »Ne more se vzgajati brez spomina. Pripovedi ostarelih so zelo dobre za otroke in mlade, saj jih povežejo z zgodovino, ki jo je živela tako družina kot skupnost kot država … Njihove besede, njihove nežnosti ali samo njihova navzočnost otrokom pomagajo spoznati, da se zgodovina ne začenja z njimi, ampak so dediči dolge poti.« Ena od lepih lastnosti ostarelih je večja odprtost za Boga. Družba bo napredovala, če bo znala spoštovati znanje, modrost ostarelih. »Mi predvsem potrebujemo ostarele, ki molijo, kajti starost nam je dana prav za to … Velikokrat so ravno dedki in babice tisti, ki zagotavljajo posebnih vrednot na svoje vnuke. Mnogi lahko pritrdijo, da ravno starim staršem dolgujejo začetke svojega krščanskega življenja.« Važno je, da se stari starši srečujejo z vnuki in da se vnuki srečujejo s starimi starši.

KAJ JE STAROST?
Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1999, na pragu svojih osemdesetih let, na vrstnike “vseh jezikov in kultur” naslovil prisrčno PISMO STAREJŠIM. Iz njega objavljamo nekaj izbranih misli. »Kaj je starost? Včasih jo imamo za jesen življenja. Obstaja velika povezanost med človekovim življenjskim ritmom in ciklusi v naravi. Vsako obdobje ima svojo lepoto in svoje naloge. Višja starost je v Božji besedi močno cenjena, tako da je dolgo življenje znamenje Božje naklonjenosti … V preteklosti so starejše zelo spoštovali, danes je pri nekaterih narodih starost spoštovana in pravilno cenjena, pri drugih pa veliko manj, zaradi miselnosti, ki postavlja na prvo mesto neposredno korist in človekovo storilnost. Zaradi takega odnosa je tretje in četrto obdobje pogosto podrejeno in se še sami starostniki sprašujejo, ali je njihovo življenje koristno. Prišlo je celo tako daleč, da z vedno večjo vztrajnostjo predlagajo evtanazijo kot rešitev v težkih primerih … Za narode, ki jih je dosegel svetopisemski vpliv, je bila stoletja Božja zapoved Spoštuj očeta in mater dolžnost, ki jo sicer vsi priznavajo. Iz polnega in doslednega izpolnjevanja te zapovedi je izšla ljubezen otrok do staršev, hkrati pa je bila poudarjena močna vez, ki obstaja med rodovi. Kjer to zapoved ohranjajo in zvesto izpolnjujejo, tam ostareli vedo: ni nevarnosti, da bi jih imeli za nekoristno in odvečno breme. Spoštovati starejše pomeni trajno dolžnost do njih: sprejemanje, pomoč, upoštevanje njihovih dobrih lastnosti. Koliko ljudi najde razumevanje in tolažbo starejših, pa naj bodo zdravi ali bolni, vendar morejo še vedno vliti pogum z ljubeznivim nasmehom, tiho molitvijo in s pričevanjem trpljenja, ki ga prenašajo s potrpežljivo vdanostjo.« To je s svojim zgledom potrdil on sam, ki je od bolezni in starosti ves nebogljen, ponavljal: »Dokler in kakor Bog hoče!«

Velik vpliv starih staršev na vnuke in druge
Stari starši – in sploh stari ljudje – imajo veliko večji vpliv na življenje mlajših rodov, kakor mislimo. Piše in govori se o odločilnem vplivu javnih občil na ljudi; ti verjetno res precej vplivajo na to, kaj kupujemo, kaj med seboj klepetajo ali koga volimo. Ko pa je treba izbrati nekoga, ki mi ostaja trdno v spominu kot človek, ki je imel name blagodejni vpliv in mu je uspelo usmerjati svoje življenje tako, da mi je vzor, so na prvem mestu stari starši. Stotine študentov mi je napisalo spis o tem; in stotine ljudi v srednjih letih ter upokojencev, ki so se usposabljali za prostovoljce.
Ti opisi starih staršev in drugih starejših ljudi odkrivajo njihovo pristno ljubezen do vnukov in drugih otrok, njihovo sproščeno milino, umirjenost, notranjo duhovna trdnost v osnovnih človeških vrednotah, vživljanje v drugega in sodoživljanje z njim, nežno pozornost za njegove potrebe … Mladi in odrasli so ob tem odločno zapisali, da je to tudi njihov življenjski ideal.
Vlogo starih staršev v sožitju današnje družine in družbe zelo malo raziskujejo. Med redkimi knjigami o tem sta Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo (Bogdan Žorž, 2006) in prevod knjige avstrijske strokovnjakinje Helge Gürtler Otroci imajo radi stare starše – priročnik za življenje z vnuki (2013); oba avtorja sta bila v času pisanja teh knjig tudi sama stara starša. V poglavju Otroci imajo dve stari mami in dva stara očeta sem v knjigi Sožitje v družini (2017) obširno povzel tudi njuna spoznanja.
Podoba starih staršev in starih ljudi, ki so mlajšim vzor za njihovo življenje, je sončna stran človekovega zorenja v starosti. V oči pa enako bije tudi senčna. Študentom psihoterapije in drugih poklicev, ki se šolajo za delo z ljudmi in za ljudi, dajem leto za letom tudi nalogo, da temeljito opišejo starega človeka, ki se slabo stara, ki je težaven sam sebi in drugim, ki bi potreboval temeljito pomoč, da bi se preusmeril in kakovostno zorel v zadnji tretjini svoje življenjske poti.
Tudi med temi spisi prevladujejo stari starši. Študentje jih opisujejo spoštljivo, s sočutnim občutkom, z ljubeznijo in bolečino, pa najsi še živijo ali opisujejo pokojne stare starše. Ne pišejo, da bi ti starajoči se ljudje imeli slab odnos do njih. Govorijo o tem, kako so zagrenjeni in črnogledi v samem sebi, kako jamrajo in kritizirajo, kako obujajo stare zamere in tragiko v svojem življenju, zlasti pa o tem, kako hočejo vse narediti sami in si ne pustijo pomagati, kako hočejo vse vedeti in ne dajo nikomur nič prav.
O življenjski poti v senčno starost starih staršev govorita tudi Žorž in Gürtlerjeva v zgoraj omenjenih knjigah. Pri enem in drugem je glavno poglavje o dobrih starih starših, eden in drugi pa imata tudi obsežno poglavje o različnih vrstah starih staršev, ki ne zorijo, ampak v svojo škodo in škodo bližnjim gnijejo – če uporabimo to sadjarsko prispodobo, ki je bila ljuba tudi pesniku Gradniku, da je zapel: »Ko odpadem, naj odpadem zrel!«
Vzgojno poslanstvo staršev je, da prenesejo na svoje otroke temeljne socialne vrednote in dobre navade, zlasti delavnost, poštenost, zmožnost za sočutje z drugimi, oliko in podobne. Stari starši in sploh stari ljudje, ki igrajo zadnjo tretjino svoje življenjske tekme, pa s tem, kar so in kakor živijo, utrjujejo v odrasli in v mladi generaciji bivanjsko trdnost: življenje je smiselno, vredno si je prizadevati za dobro in lepo, kljub vsemu pešanju moči verujem in zaupam v resnico in življenje. Dokaz, da o prenosu vrednot iz roda v rod odločajo stari ljudje, so ruske babuške. Skozi tri generacije so bile vzgajane v ateizmu, na starost pa so vnukom prenesle pravoslavje, ki so ga v svojem otroštvu doživljale pri svojih babuškah.
Danes nas mrzlična dirka, da bi stari ljudje v aktivnosti konkurirali mlajšim, rine v tem hujšo praznoto, čim bolj pešamo. Ob materialni varnosti, znanju in dolgem življenju, ki jih uživamo, kakor še noben rod starih ljudi pred nami, pa imamo tudi možnosti za sproščeno, vedro in poglobljeno starost, ki je ni imel še noben rod pred nami. To dediščino lahko zapustimo odraslim otrokom in vnukom – grela jih bo še v njihovi starosti.
prof. dr. Jože Ramovš

ČUK, Silvester. Dragocena starost. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 42-47.

Svetopisemska žena iz Betanije nedaleč od Jeruzalema, je s sestro Marijo in z bratom Lazarjem gostoljubno sprejemala Jezusa in njegove učence.

Marto upodabljajo kot gospodinjo s šopom ključev za pasom ali s kuhalnico v roki, včasih tudi s kotličkom z blagoslovljeno vodo, s katero kroti zmaja. Sveta Marta je zavetnica delavk, služkinj, gostilničarjev, gospodinj, kuharic, peric. Za nas vse je sveta Marta vzornica prisrčne gostoljubnosti.

več o Pantaleonu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 60-61.

Zavetnici gospodinj in delavk je posvečena p. c. v Kopru (nekdaj kapucinska samostanska cerkev, v kateri je spovedoval tudi sv. Leopold Mandić [1905–6]).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 3 (2022), 98.

Cerkev se spominja vseh treh Jezusovih prijateljev iz Betanije: Marije in njene sestre Marte (po preurejenem koledarju skupaj 29. 7.), sredi decembra pa njunega brata Lazarja. Evangelist Janez nam je ohranil poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obujenju od mrtvih. Obujenje Jezusovega prijatelja, ki je ležal v grobu že četrti dan, se je zgodilo javno in je mnoge navzoče prepričalo, da je Jezus napovedani Mesija, hkrati pa je bilo eno najmočnejših nagibov Jezusovih nasprotnikov, predvsem velikega zbora in farizejev, da ga spravijo s poti.

Obuditev Lazarja je za kristjana eno najbolj tolažilnih poroštev za to, da se tudi zanj vrata smrti zapro samo začasno. Ob tem dogodku se pokaže ne samoJezusova Božja moč, temveč tudi njegova človeška stran, saj ga ob grobu prijatelja premaga ganotje, da zajoka, tako da so navzoči rekli: »Poglejte, kako ga je ljubil!«

več o Lazarju iz Betanije v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 342-343

• Podružnična cerkev sv. Lazarja stoji v Postojni (pok. – KP); njegova kapela pa na pok. v Vodicah nad Ljubljano (LJ).

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

Pogovor med nedavno spreobrnjenim in njegovim prijateljem nevernikom:
– Torej si se spreobrnil?
– Sem.
– Potem moraš veliko vedeti o Kristusu. Povej mi, kje se je rodil.
– Ne vem.
– Koliko je bil star, ko je umrl?
– Ne vem.
– Koliko govorov je imel?
– Ne vem.
– Premalo veš za človeka, ki trdi, da se je spreobrnil v krščanstvo.
– Prav imaš. Sram me je, ker tako malo vem o njem. Toda zavedam se tega: pred tremi leti sem bil pijanec. Moja družina je razpadala. Žena in otroci so vsak dan s strahom pričakovali, da se vrnem domov. Sedaj ne pijem več, nikomur nisem nič dolžan. Naš dom je dom sreče. Vse to je Kristus naredil zame. Toliko pa vem o njem.
Resnično vedeti pomeni, spremeniti se zaradi tega, kar vemo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 30.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko dozori žito, ko se klasje kakor mirni valovi morja nežno pozibava v poletnem vetru in mu debelo zrnje mehko sklanja glave pod soncem, prav tedaj, ko se med škrlatnim makom mimoidočemu kot biseri nekoliko zamolklo svetlikajo njegovi pripognjeni vratovi, se vedno ustavim pred poljem in si potihem povem tisto res lepo, pretresljivo resnično Kuntnerjevo pesem:
Sprva si seme,
ljubezen sejavčeva,
da te poseje,
da te pozabi ...
Potem si pšenica,
zrela za igro
z vetrom
in s kosci.
Potem si nekomu
vsakdanji kruh.
Ko dozori žito, so ponavadi tudi duhovniška posvečenja, med zlato zemlje kapnejo prve rdeče kaplje krvi mladih, ki si še upajo v neznano; oni dan pa sem se med zrelimi klasi peljal na pogreb duhovnika, dopolnil je svojo žetev in tudi sam padel na tla, težak od bogate letine. Tam smo bili, v čudni tišini kropljenja na grobu so padala v zemljo semena, njegovi dnevi, ki jih bomo pozabili, njegove besede, ki so izzvenele, njegovo delo, ki ga bo slejkoprej odnesel čas in ga bo prekrilo nekaj drugega, novejšega …
Tako je bilo gotovo že mnogokrat poprej v njegovem življenju, kakršno življenje, takšna smrt. Kaj ni namreč duhovniško in drugo vzgojno delo eno samo mahanje po zraku, eno samo metanje v nič, eno samo zapravljanje bogastva, od katerega imaš bore malo, če sploh kaj? Da te poseje, da te pozabi, zato delaš, za to se trudiš, za pozabljanje, ne za hvalo, za izgubljanje, ne za čestitke, ne za priznanja in nagrade, prej za otožnost nad razdanim imetjem, takšna je pač ljubezen. Morda zato duhovniki tako radi popravljamo fasade, na koncu v statistiko s ponosom napišeš kvadratne metre, evri in kubiki so nam ljudem tako zelo hvaležna in tako oprijemljiva znamenja uspeha, in življenje se zdi kar nekoliko bolj smiselno, ko hodiš po ulici z medaljo na prsih ali vsaj med aplavzom. Čeprav nazadnje tudi ta utihne. Nazadnje si samo seme, ki pade v zemljo in utihne …
Življenje duhovnika (in verjetno ne samo duhovnika) je življenje praznih dlani ob večeru, nič nimaš, samo pogled na polje, kdaj tudi na od nevihte povsem uničeno polje, nič, samo pót, ki se tolikokrat spremeni v solze. Morda pa je to tisto, biti nekomu vsakdanji kruh, ki nima nobene vrednosti, dokler za zmeraj ne izgine v ustih, in ki pravzaprav resnično živi šele v smehu otrok, ki te niti niso poznali. Kruh se jé, ne pa gleda, kruh se jé, ne pa štedi v omari. In nazadnje vendarle občutiš nekakšno srečo, nazadnje občutiš svoj smisel, ko razumeš, da si zato tu, da si nekomu kruh, vsakdanji kruh, ne le za enkrat, za vsak dan, nekakšno tiho zadovoljstvo te zastre, ko zapreš oči vedoč, da si naredil, kar si moral – in za to ne rabiš zahvale, niti rezultatov.
Morda pa je to tisto, biti kruh, živeti tako, da živiš v ljudeh, ki si jim bil za nekaj trenutkov podarjen, da počasi izgineš v njih kakor seme v zemlji in zraseš v njihovih mnogih cvetovih …

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 7 (2020),71.

Bazilika je ena izmed starejših začimb, saj nekatere vrste gojijo in pridelujejo že več kot 3000 let. Večinoma izvira iz tropskih predelov Azije, danes jo gojimo povsod po svetu, kjer je podnebje dovolj toplo, najbolje pa uspeva v predelih Sredozemlja. Baziliko opisujejo kot kraljevo zelišče, saj starogrška beseda ‘basileus’ pomeni kralj.
Številni zapisi potrjujejo njeno vsestranskost, uporabljena je bila kot okrasna rastlina in kot začimba, v ljudski medicini je veljala za odlično zdravilo zoper astmo, pljučna obolenja, tuberkulozo in vnetja ledvic.
Tudi novejše znanstvene študije poročajo o njenih številnih zdravilnih lastnostih. Bazilika vsebuje veliko eteričnih olj in drugih bioaktivnih sestavin, ki potrjujejo njene antioksidativne, protivnetne, protivirusne, antimikrobne in druge zdravilne lastnosti. Baziliko se uporablja svežo, zamrznjeno, suho oziroma njena eterična olja ali v obliki farmacevtskih pripravkov.

VIR ANTIOKSIDANTOV, VITAMINOV IN MINERALOV
Bazilika vsebuje veliko antioksidantov, vitamine A, C in K ter minerale, kot so železo, kalcij, mangan, magnezij in kalij. Vsebuje tudi eterična olja, ki prispevajo k zdravilnim učinkom. Cineol, linalol, citral, timol, metilkavikol (estragol), evgenol in metilcinamat. Odvisno od posameznih kombinacij eteričnih olj, ki jih pogojujejo podnebje, rastišče, vremenske razmere in vrsta, ima bazilika svojevrsten vonj.

ZNIŽUJE RAVEN OKSIDATIVNEGA STRESA
Oksidativni stres je vrsta kemičnega stresa v našem telesu, ki nastane zaradi povečane količine škodljivih reaktivnih kisikovih spojin, ki reagirajo z našimi celicami in jih poškodujejo. Telo proizvaja nekaj antioksidantov, vendar jih mora nekaj dobiti tudi iz hrane. Med številnimi antioksidanti v baziliki izstopajo predvsem antociani in beta karoten.

DELUJE PROTIVNETNO
Leta 2017 so raziskovalci analizirali protivnetne lastnosti pripravkov eteričnega olja sladke bazilike. Rezultati so pokazali, da bazilikovo eterično olje pomaga pri zdravljenju različnih bolezni, ki jih spremlja vnetno stanje.

DELUJE NA JETRA
Študija iz leta 2015 je pokazala, da antioksidanti različnih vrst bazilik, ki so jih v raziskavi uporabili v obliki praška, pozitivno vplivajo na zdravje jeter. Znanstveniki so prašek nanesli po vnosu toksina/strupene snovi, ki je povzročil predhodno poškodbo jeter.

PROTI RAKU
V pregledni študiji iz leta 2013 so opisane vse raziskave, opravljene na živalih, v katerih so preučevali vpliv bazilike na različne vrste raka. Avtorji so zaključili, da biološko aktivne snovi v baziliki povečujejo antioksidativni potencial, spremembo izražanja genov in upočasnjujejo delitve celic ter na ta način pomagajo pri preprečevanju nekaterih vrst kožnih, jetrnih, ustnih in pljučnih rakov. Za potrditev omenjenih učinkov na ljudeh bodo potrebne dodatne raziskave.

ZAŠČITA PRED STARANJEM KOŽE
Na podlagi raziskav ima bazilika lastnosti, ki pomagajo zaščititi kožo pred nekaterimi učinki staranja. V raziskavah so znanstveniki uporabili ekstrakt bazilike na laboratorijskih modelih kože. Rezultati kažejo, da bi lahko ekstrakti bazilike v kremah izboljšali vlažnost kože ter zmanjšali hrapavost in gubanje. Čeprav imajo lahko izvlečki bazilike v določenih odmerkih omenjen učinek, uživanje bazilike ne bo nujno koristilo koži.

ZNIŽUJE KRVNI SLADKOR
V študiji iz leta 2019 poročajo o pozitivnih učinkih izvlečkov iz listov bazilike na raven krvnega sladkorja. Če bodo nadaljnje preiskave potrdile omenjene učinke, bi lahko bili izvlečki bazilike koristni za ljudi s sladkorno boleznijo.

ŠČITI SRCE IN OŽILJE
Bazilika vsebuje snov evgenol, ki lahko ugodno vpliva na visoke vrednosti krvnega tlaka. Raziskave so pokazale, da izvlečki bazilike z visoko vsebnostjo evgenola znižujejo krvni tlak, čeprav se je tlak takoj po prenehanju dovajanja evgenola znova povišal. Raziskovalci so zabeležili nižje vrednosti holesterola in trigliceridov v krvi pri zdravih prostovoljcih, ki so dnevno uživali 300 miligramov (mg) posušenega ekstrakta listov bazilike. Zaključili so, da ekstrakti lahko prispevajo v boju proti nekaterim dejavnikom tveganja za srčno žilne bolezni.

PROTI OKUŽBAM
Raziskovalci so ugotovili, da lahko nekateri pripravki eteričnih olj bazilike delujejo protimikrobno.

PROTI PREBAVNIM TEŽAVAM
Bazilika pomaga pri prebavi hrane in spodbuja delovanje želodca. Ta začimba krepi presnovo, spodbuja peristaltiko in praznjenje črevesja, preprečuje črevesne krče in pozitivno vpliva na ravnovesje črevesne mikroflore.

VSESTRANSKA UPORABA
Poleg farmacevtske industrije uporabljajo baziliko tudi v prehrambni industriji.
Uporabna je v pripravi hrane, kot začimba, za okraševanje hrane in druge dekorativne namene. V parfumski industriji se baziliko uporablja za izdelavo parfumov, mil, šamponov, izdelkov za nego zob. Uporabna je tudi za pripravo krepilnih kopeli.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 7 (2020), 94-95.

Guba tu, guba tam, trebuh, porisan s strijami, siv las ali dva. Po štiridesetem se telo intenzivno spreminja. Družba nam vsiljuje popolnost, a Bog nas je ustvaril unikatne po svoji najunikatnejši podobi. Odriniti na globoko danes pomeni sprejeti svoje telo – da bomo sproščeni na zasluženem dopustu. Predvsem pa zaradi vzgoje: bodimo srečni v svojih telesih, pa bodo tudi naši otroci imeli dober temelj za svojo samopodobo.

Hodimo po muzejih in občudujemo dela velikih mojstrov. Med njimi so kipi – sama lepa telesa. In slike, na katerih so upodobljene podobe gospode v različnih zgodovinskih obdobjih. Ko sem bila študentka, sem se s prijateljem zgodovinarjem sprehajala med slikami, na katerih so bile upodobljene gospe z baročnimi oblinami in mi je rekel: »Vidiš, od nekdaj so bila lepa vsa ženska telesa. Ve se pa sedaj tako zelo obremenjujete za vsak gram, za katerega mislite, da ga imate preveč. Pa saj ženska, ki želi biti mama, ne more imeti nikoli nobenega kilograma preveč.« Vse življenje sem mu hvaležna za te besede, čeprav na nas gleda že iz nebes in gotovo tam še bolj jasno vidi, kako nesmiselna je današnja propaganda popolnih in suhljatih teles. Tako ženskih kot moških. 
Po zadnjih raziskavah narašča odstotek trpečih zaradi motenj hranjenja pri obeh spolih. Zakaj? Raziskovalci pravijo, da zato, ker smo podvrženi hudim medijskim pritiskom, ki izrisujejo podobe popolnih suhljatih ali pa mišičastih teles.
Pisali smo že o varni navezanosti, zaradi katere se v odnosih čutimo brezpogojno ljubljeni, objeti, sprejeti. Če otrok (in najstnik) te brezpogojne ljubljenosti in sprejetosti s strani mame in očeta ne doživlja, tudi ne ponotranji notranjega občutka ljubljenosti in sprejetosti, ampak je hitro lahko nagnjen k presojanju sebe, svojega videza in telesa s strani drugih. Pritiski virtualnega sveta na mlade so danes izjemni. Vsi smo bili zgroženi ob kroženju posnetkov medvrstniškega nasilja v Celju. Vendar pa starši pogosto spregledamo, koliko neprimernih opazk dobijo mladi fantje in dekleta v zvezi s svojim videzom in telesom v medsebojnih odnosih v živo ali po medmrežju.

BESEDE IMAJO MOČ
»A ti imaš pa samo te tri majice, ki jih nosiš?« je lahko povsem nedolžno vprašanje sošolke. »Uau, kolk imaš ti špeha na trebuhu,« komentar druge sošolke. In najhujši: »Kolk si pa ti debela, glej, da boš shujšala, če hočeš fanta dobit,« komentar dobronamernega očeta odraščajoči hčerki. Vse tri izjave zarežejo v dušo mladih deklet in res se moramo pred vsako izjavo vprašati, ali je spoštljiva ali ne. Spoštovanje do telesa drugih ne pomeni samo, da se delov telesa drugih ne dotikamo: ne trepljamo mladih odraščajočih po zadnji plati, jim ne stiskamo ličk in podobno. Spoštovanje telesa odraščajočih mladih pomeni tudi, da o njihovih telesih vedno govorimo lepo in spoštljivo. Ne uporabljamo besed: debel/a, zamaščen/a, okrogel/okrogla, zalit/a, špehnat/a ... To mladega odraslega žali, ponižuje, razvrednoti. In ko enkrat v sebi nosi ta sram, se ga težko otrese tudi v zrelejših letih.
»Kam greste pa vi letos na dopust?« – »V gore.« – »O, lepo. Letos pa nič na morje?« – »Ne, poglej, kako zelo sem se zredila. Zamaščena sem kot šunka.«
Pogovor je resnična zgodba mame treh otrok, ki ji je njena mama kar naravnost povedala, da tako debela pa letos res ne sme v kopalke, saj bo naredila sramoto sebi pa tudi za moža ne bo več lepa …
Drage bralke in bralci – ne dovolimo si tega! Telo te mame, sveto in od Boga dano telo, je nosilo, donosilo in rodilo tri čudovite otroke. To edino sveto, od Boga dano telo je v vseh nosečnostih doživljalo hormonski tornado. To edino sveto in od Boga dano telo je dojilo te otroke. Telo ženske iz telesa najstnice preoblikovalo v telo mame. Bogu hvala za ta dar in čudež! Hvala vsaki mami, ki je pripravljena sprejeti vse te telesne spremembe, zato da se lahko rodi otrok. Ni lahko. Ni preprosto. In ni samo po sebi umevno. Ženska se odloči, da bo izpolnila svoje materinsko poslanstvo s svojim telesom. Spoštujmo to! Zato je prav vsako žensko telo še posebej sveto in blagoslovljeno. In vsaka mama lahko s ponosom obleče kopalke in skoči po nekaj sprostitve v morje, jezero, reko, bazen ... Ni prostora za sram. Zamenja naj ga zavest o pogumni zavestni odločitvi za dar materinstva. Zakaj? Ker si mame zaslužimo dopust in ker smo s tem tudi zgled spoštovanja in ljubezni do svojega telesa svojim otrokom. Igrajmo se z njimi, uživajmo ob malčkih in divjajmo z najstniki – v kopalkah! V svojem čudovitem materinskem telesu.

RAZUMETI DEKLETA IN FANTE
Žensko telo se začne pripravljati na dar rojstva otrok že zelo zgodaj v najstniških letih, ko hormonske spremembe vplivajo na rast prsi, oblikovanje menstrualnega cikla, širjenje bokov. To je čas velikih telesnih in čustvenih sprememb, ko mora vsa družina, ne samo mama, ampak tudi oče in bratje, z velikim spoštovanjem sprejemati spremembe v telesu dekleta. Spoštovanje, ki ga bo dala družina odraščajoči deklici, se bo globoko usidralo vanjo in bo varen pristan v nevihtah in neurjih komentarjev nespoštljivih vrstnikov, primerjanja, pritiskov medmrežja in medijev. Enako velja za odnos do odraščanja fantov. Tudi nanje preži nevarnost pritiska suhljate ali mišičaste lepote, ki prihaja od zunaj. Spoštljiv odnos družine, očeta, mame, sester bo fantom dal samozavesti in poguma za soočanje z izzivi okolice. Ob spoštovanju družine bodo tudi fantje vedeli, da so lepi, sprejeti in ljubljeni v svojih telesih. S tem spoštovanjem do svojega telesa bodo vstopali v odnos z dekleti in bodo znali biti spoštljivi tudi do njih. 
»Ne grem v kopalke.« – »Ne razumem, zakaj ne?« – »Nimam mišic, vse punce se mi bojo smejale, ker sem taka slamica.« – »Vsi sošolci imajo radiatorčke, samo jaz ne.« Kako dragocena je očetova podpora, ko fant ubesedi svojo stisko. Kako močne so očetove besede: »Dobro izgledaš, ne primerjaj se z drugimi …« In mame: »Zame si lep, najlepši!«
Pozorni moramo biti tudi na dinamiko in komunikacijo med sorojenci. Da se sestre ne norčujejo zaradi puhka na bradi ali mozoljev po čelu. Vsaka beseda lahko zareže kot puščica v dušo in ranjeni odraščajoči fant bi kot odrasel moški branil svojo ranjeno samopodobo tako, da bo zabrusil ženi: »Zavaljena si kot ...« Ne bo ji rekel, naj ne gre v kopalke. Ne, to naredi osramočena žena; osramočen moški se bo norčeval iz ženinega telesa. Tistega telesa, ki je donosilo in rodilo skupne otroke. 

TUDI OČETOVO TELO NOSI TEŽO SEDANJEGA ČASA
Tudi očetje so lahko v času odraščanja otrok pridobili nekaj kilogramov. Pa ne zato, ker so leni in ne telovadijo dovolj. Ampak ker je življenje za marsikaterega očeta postalo boj: boj za preživetje družine. Iskanje in ohranjanje zaposlitve, službene obveznosti, položnice, zagotavljati družini vse, kar potrebuje, zidanje hiše … Vse to prispeva k stresu, zaradi katerega se razvijajo maščobna tkiva. Ni lahko.
Pogumna sta, da sta se odločila biti oče in mama. Zato letos: pogumno v kopalke in na dopust. Naj ljudje govorijo, kar hočejo. Zaslužimo si ga. 
Naj bo letošnje poletje čas za odločitev, da bomo pobožali svoja ranjena telesa, ki morda ne ustrezajo družbenim normam. Telesa, ki so jim naši bližnji v preteklosti izrekali neprimerne opazke. Naj bo poletje čas zahvale za dar očetovstva in materinstva, ki sta preoblikovali naša telesa.

C. Breznikar Ruparčič, Priloga, v: Ognjišče 7 (2023), 42-48.

OBJEMI SE!
Naše telo potrebuje nežen, sočuten in sprejemajoč objem. Ni nikogar, ki bi nam ga poklonil? Lahko ga poklonimo sami sebi. Precej čudno se tole bere, kajne? Da bi objemali sami sebe … Ampak telo se odzove z boljšim hormonskim in čustvenim počutjem, če tudi mi sami sebe nežno pobožamo po obrazu, položimo svoj obraz v svoje roke; kot takrat, ko jokamo in sami sebi rečemo: dovolj je bilo kritiziranja same/ga sebe. Utrujen/a sem od celega leta naporov. Res sem dal/a vse od sebe. Nimam niti atoma energije več. In moje telo je v tem letu garalo in če sem pridelal/a kakšen kilogram več, kako gubico na obrazu več, siv las, nič hudega. Lahko se samo pobožamo po rokah, kot ko nas zebe. Lahko res tudi sami sebe objamemo na način, da nam je prijetno. Lahko si naredimo kopel z dišečimi mili, lahko se po kopanju nežno in ljubeče obrišemo s posebej mehko brisačo, kot so nas včasih po kopanju brisale naše mame … V mehkobi te brisače damo tudi svojemu telesu nežnost. Zavedajmo se, da so to naše roke, noge, glava, trup. Bog nas je ustvaril v to telo. To telo je že marsikaj doživelo. Če je bilo kaj hudega in težkega, jokajmo. Dovolimo si jokati in dovolimo telesu, da ječi pod težo bolečine. Po tem pa ga nežno namažimo s prijetno kremo in se zavedajmo, da je to naše telo sveto. Da je morda že rodilo otroke in dojilo. Bogu hvala za to. Da ste očetje ure in ure nosili svoje otroke. Bogu hvala za to. Zdaj pa ste utrujeni. Telo je utrujeno. Marsikaj to telo že boli. Nežno pobožajmo točke bolečine in recimo sebi, kot bi rekli svoji hčerki ali sinu ali najboljši prijateljici: vse je ok. Samo boli te. Ampak vse je ok. Če boste jokali, jokajte. In naj te solze odplaknejo vso kritiko vašega telesa. Vaše telo je lepo. Čudovito. Božansko. Sveto. Samo utrujeno. Razboleno. Nekaj let starejše. Nežno si namažite roke, noge, stopala, trebuh, obraz in si oddahnite. Bodite nežni do sebe, kot ste bili do svojih majhnih otrok, ko so bili dojenčki. Če imate ob sebi koga, ki mu/ji lahko rečete, naj vas objame, ga lahko prosite za objem … Lahko je čas samo vaš. Kristin Neff, ki raziskuje sočutje do samega sebe, povzema raziskave, ki so ugotovile, da tako sočuten odnos do svojega telesa poveča oksitocin v telesu, zmanjša krvni pritisk in ima številne druge blagodejne učinke na telo. Po njenem mnenju bi vsi morali redno izvajati tudi vaje čuječnosti, v katerih z ljubečim in neobsojajočim opazovanjem spremljamo dogajanje v naših telesih. Z rednimi vajami ljudje povsem odpravijo samokritičen in obsojajoč odnos do samih sebe in svojih teles.
Za začetek pa naj pomaga vprašanje: Ali bi to, kar izrekamo kot kritiko sebi in svojemu telesu, izrekli tudi svoji najboljši prijateljici? Ne bi? Kaj pa bi ji rekli?
No, sedaj to povejmo tudi sami sebi. V podporo samim sebi pa to poletje lahko preberemo še knjigo Brene Brown: Darovi nepopolnosti.

BAJ, BAJ, SUPERJAZ
O popolnih poletnih fotkah
Ne, ne morem. Poskusila sem, pa ne gre. Ne morem in nočem se pogrezniti v svet nenehnega fotografiranja sebe, svoje družine, psov, hiše, vrta, dela, dopusta ... vsega svojega dosega. Ne lažem si, da je to fotkanje za spomin. Tako je bilo včasih, ko smo fotke razvili. To zdaj je nekaj drugega. Vseprisotnost pametnih mobilnih igračk s to foto-obsesijo razgalja človekov strah: strah pred nevrednostjo sebe, če nimaš za vsak trenutek česa otipljivega pokazati.
Ali imam z objavljanjem »popolnih« fotk na spletu problem? Ja, imam ga. Veliko slik je lepih in pričujejo o lepoti (družin, parov, posameznikov, dojenčkov in še vsega mogočega), toda pravijo mi tudi: »Kakšna je tvoja popolna različica? Ali je nimaš? Naredi jo, da dosežeš zapovedane norme.«
Slikajte se spet zase!

NAJSTNICA ZA VEDNO?
Povejte mi: Zakaj bi si v Kristusovih letih in kasneje želela najstniški videz? Na spletu se počutim, kot da sem spet v srednji šoli. V številkah se merijo všečki. Komentarji so najstniški (Omg, kok si hud(a)!) ali pa se komentatorji prepirajo kot otroci. Spoštljivo nestrinjanje ni zaželeno. Na ta nivo se nočem spustiti. Ustvarjanje osebnostnih kultov na spletu se mi ne zdi preveč kul. Vem, da je vse samo igra, ki pa se nadaljuje v našo resničnost. Nočem biti kul(t). To ne pelje v globino, v tisto zdravo, žareče prajedro ranljive človeške snovi. Dobro premišljen narcisoizem ne hrani duha. Vsaj ne na dolgi rok. Namesto samoreklame si želim samoresnice. O sebi, nas samih, o družbi in njenih problemih.

ZACELJENA
Na glas sem zavriskala, ko sem zagledala starejše, že zelo zgubane manekenke v Liscinih reklamah za kopalke. Pa osivelo skodrano Andie MacDowell na hollywoodski rdeči preprogi. Dragi moški, kaj je narobe s sivo žensko v zrelih letih? Zakaj si tudi vi ne utapljate las v kemiji? Generacija mojih tet preprosto noče osiveti.
Kaj pa pomaga moškemu srednjih let, da pride bolj samozavesten na plažo? Visoko cenovna sončna očala, fensi športna ura, havajska srajca, ogromen tatu na mišicah ali rebrasta spodnja majica? Ženski pomaga obleka, ki ravno prav poudari in zakrije postavo. Pa vsaj malo porjavela koža in postava v obliki peščene ure (tako se menda reče obliki postave Kim Kardashian). Če pripleše mimo kakšna huda zarjavela bejba v beli pleteni oblekici, si še vedno kdaj potegnem kiklo čez poporodne krčne žile in bela stegna. Potem pa preverim, kam gleda moj mož. Zdaj sva že toliko stara, da se ob tem na glas zasmejeva in pomisliva na Adijevo zimzeleno.
Videz je naš izraz. Vsako telo je umetnost samo po sebi. V mrzličnem sledenju mainstream-popolnosti se izčrpa – nima nič več zares svojega. Bom kmalu edina na plaži brez tatuja in s samo dvema uhanoma? Sem zato neizrazita? Bi mi piercing, zabrita glava in tatu dali občutek divjosti in svobode? Le zakaj? Divji si, ko postaneš cel. Iz svoje ranjenosti se cel-imo vsi. »Telo Kristusovo, zveličaj me,« molimo po prejemu njegovega telesa. Obljuba našega poveličanja me noro vznemirja. Kako bo izgledalo »vstajenje mesa«, ki ga izgovarjamo v apostolski veri? Do takrat skušam (vz)ljubiti in (o)hraniti to zemljo, ki je moje telo: pokrajina, ki se spreminja iz leta v leto – jaz pa v njej živim razburljivo potovanje skozi svoje letne čase.
Marta Novak