Na nekem od srečanj duhovnikov je eden od sobratov rekel: »Morda včasih pomislimo, da so se dogajali čudeži samo nekoč. Ne! Tudi danes smo jim priče. Le vprašanje je, če smo nanje pozorni.«
Vedno znova doživljam znamenja, po katerih mi Bog pričuje, da me spremlja na moji poti življenja. Pogosto me prav v trenutkih brezupa po znamenju (ki mu ni naravne razlage) opogumi in mi okrepi vero in zaupanje. Tokrat bi vam rad zaupal dva izmed njih, ki sta bila tako čudna – čudežna – zame odrešujoča, da ju nisem mogel spregledat, kljub temu, da sem tudi sam okužen z boleznimi našega časa, ki se jim reče samoumevnost, brezbrižnost, površnost. Zaradi njih se ne znamo več dovolj čuditi – občudovati – se življenja veseliti. Ker sem eno izmed največjih znamenj (popolnoma nerazumljivo glede na fizične zakone) doživel v zadnjem obdobju (ki je eno izmed najtežjih v mojem življenju) po konjiču Matostu, sem izbral dve znamenji, ki sta se dogodili prav tako po naših živalskih sopotnikih.
Bila je globoka noč (v meni in navzven), ko sem se vozil proti Razborju, kjer sem takrat župnikoval. V naporih na odprtje komune za pomoč odvisnikom sem se čutil tako zelo zapuščen od človeške podpore, sočutja – bližine. V duši je zijala globoka razpoka in razpirala strašljiva brezna tesnobe. Morda porečete: »Kaj pa Bog?« So trenutki, ko se zdi tema edina resničnost. Mati Terezija je zapisala iz svojih izkustev: »Osamljenost je tako velika. Znotraj in zunaj ne najdem nikogar, na katerega bi se lahko obrnila. Vzel mi je ne le duhovno, ampak tudi človeško pomoč. Z nikomer ne morem govoriti; tudi če govorim, nič ne vstopi v mojo dušo. /.../ Če obstaja pekel – mora to biti pekel. /.../ in potem se oklepam, kakor se človek, ki nima ničesar, oklepa slamice ...« In se okleneš trav, kamna, drevesa, živalce, ki stopi v tvojo sled, da bi bila – da bi bili zakrament Bližine ... V soju žarometov sem ob strani ceste zagledal tri srne. Zasenčil sem luč in upočasnil vožnjo. Čisto počasi sem se jim bližal ... one pa so samo stale in me ... – kakor pričakovale. Zaslutil sem: te blage živali so od Boga poslano znamenje – v njih podarjena b/Bližina in v njej (po)moč in opora. Avto sem ustavil ob srnah, odprl okno in smo se zrli na dotik ... tja v dušo, ki je pila tolažbo v sočutni b/Bližini. Morda bo kdo rekel: naključje. Pavle Zidar je v Spokornem romanju zapisal: »Takšna naključja so simulacije milosti.«
In evharistični čudež? Tega sem doživel v preteklem letu. V Lučah, kjer sem kaplan, se vije del telovske procesije tudi ob Lučnici. Ko smo z Najsvetejšim stopili k reki, sem zaslišal vznemirjen glas: »Poglejte!« In smo zrli: Pred vsemi je plavala z nasprotnega brega proti nam velika postrv in za njo v dolgi koloni po dve in dve – kakšnih trideset rib. In potem so plavale tik ob bregu vzporedno z Najsvetejšim dokler se procesija ni oddaljila od reke. Prevzeti smo opazovali očitno znamenje. Med vsemi so bili najbolj začudeni ribiči – po njihovem vedenju ribe od človeka zbežijo. Gotovo bi se od nas umaknile tudi tokrat, če bi jih ne pritegnilo Sveto. (Kako? To bi gotovo strokovno razložil prof. Fran Zapan iz knjige Dodajmo življenju Življenje.) Čeprav živali ne znajo pametovati, pa zmorejo zaznati. Prepričan sem, da bi bilo tudi nam ljudem bolj čarobno živeti, če bi premogli več zaznavnosti, prevzetosti ob vseh znamenjih, ki so nam dana na poti življenja – ob vseh lepotah v katere se je podpisala Lepota sama.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2013, str. 43

Mnogo ljudi verjetno sploh ne ve, da je bil Koper svoje dni otok.
Kako neki bi to lahko vedeli ali na to sploh pomislili, ko se pa dandanes do središča mesta, njegove najvišje točke, do trga, kjer stojijo najpomembnejše mestne stavbe: pretorska palača, stolna cerkev in ne nazadnje uredništvo revije, ki jo bralec tega zapisa ta trenutek drži v svoji roki, človek lahko enostavno pripelje z avtomobilom. Malo manj enostavno oziroma, če sem čisto iskren in spregovorim iz lastne izkušnje, precej teže človek potem tam najde parkirno mesto za avtomobil, s katerim se je tako enostavno pripeljal … na otok, ki to več ni. Je pa nekdaj bil. Bojda.
Kot si bojda bil ti, ljubi moj sveti Nazarij. In naj te moje besede, lepo prosim, nikar ne prizadenejo, še manj užalijo. A zgodovinarji pri najboljši volji niso čisto gotovi, če ti lahko na podlagi podatkov, s katerimi razpolagajo, izdajo rojstni, krstni in mrliški list: tri dokumente brez katerih se bojda ne da priti v nebesa, kaj šele, da bi ti bilo dovoljeno kititi se s svetniškim nazivom.
Birokracija, kaj češ?!
A ker smo tekom let na takšne in drugačne piedestale, prestole, fotelje in oltarje postavili, posadili, posedli in ustoličili precej manj preverjene ljudi od tebe, ljudi, o katerih smo imeli še manj preverljivih podatkov kot o tebi, ljudi, katerih zgodovina je bila zavita v še večjo meglo, predvsem pa so bili popolnoma nekredibilni v primerjavi s teboj, res nimam nobenega pravega razloga, da bi ne zaupal ljudskemu in cerkvenemu izročilu.
Zato bom tole pismo nadaljeval, kot sem ga začel: kot da si bil. Oziroma si. Saj so nebesa, kljub pregovorni nepreverljivosti, bolj resnična od preverljivega časa in prostora, v katerem živimo svoje, v meglico skrivnosti zavito življenje.
Torej, ljubi moj sveti Nazarij, bojda si bil prvi koprski škof. Zato seveda ni čudno, da te danes, verni in neverni meščani Kopra, častijo kot zaščitnika in patrona svojega mesta. Za škofa te je na pobudo tako tedanjega oglejskega patriarha Štefana kot tudi tedanjega cesarja Vzhodno Rimskega imperija Justina I., posvetil tedanji papež z nadvse slovenskim imenom Janez. Vse to pa se je bojda godilo leta 524. Tako si se iz svojega rodnega Boršta, kjer menda še danes radovednemu obiskovalcu pokažejo na hruško, pod katero si bil bojda rojen – in je tu bojda kar v dvojni vlogi, saj se, kot rečeno, ne ve, če si bil sploh rojen, če pa si bil, pa tudi ni gotovo, da ravno pod to hruško –, odpravil v Koper. In odpravil si se bojda peš.
Ko si s svojih rovt prišel do obale, in ker kot preprosto veren človek nisi maral ovinkov, si se v moči svoje škofovske službe odločil za bližnjico preko vode in po vodi. (Tu bi rad zapisal kakšen “Khm, khm!”, pa ne vem, če bo vsem jasno, zato bom kar naravnost in brez ovinkov zapisal, da je pisec teh vrstic na tem mestu pomenljivo zakašljal, pa naj razume, kdor hoče razumeti.) Tako si le do gležnjev moker bojda potrkal na mestna vrata in nastopil sveto službo, ki si jo – kako pomenljivo – pobožno vršil triintrideset let.

Tako naj bi se, ljubi moj sveti Nazarij, bojda zgodilo.
Kljub dvomom, pomislekom in pomanjkljivim zgodovinskim podatkom, se na spletu da dobiti kar nekaj tvojih upodobitev, in praktično na vseh v naročju držiš mesto, ki si mu kot pastir služil. In tako si želim predstavljati slehernega, še posebej pa vse slovenske škofe: da bi v naročju, prav blizu srca, držali to, kar jim je zaupano.
Ljubi moj sveti Nazarij, obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. To bojda svetniki počenete.

G. Čušin, Ljubi moj sveti Nazarij (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 2 (2022), 98.

Gal je zelo živahen fantič. Pravzaprav je večina otrok njegovih let polna moči in domislic, razen kadar zbolijo. Takrat pa so starši v skrbeh in komaj čakajo, kdaj bodo razposajeno tekali naokoli. Gal je bil dejansko samo drugačen od svojega starejšega brata Bena, ki ni stikal povsod, kamor so segle njegove ročice, ki ni s škarjami načel najlepšega prta, ker je preveč visel čez rob mize, in ni uhajal od doma, kadar sta starša pozabila zapreti vrtna vrata. Ob pustu je vse zabavala s svojo sproščeno živahnostjo. Njega in Bena sta mamica in očka našemila v klovna. Gal je, čeprav še nikoli ni videl maškar, začel plesati in se zvijati. Od srca so se mu vsi nasmejali in ga celo dali bratu za vzor. To pa se ni zgodilo prav pogosto.
Gal pa ni bil samo navihan. Kmalu je ugotovila, bi lahko vsaj za nekaj časa pridobil mamino in očetovo pozornost. Kdo bi vedel, od kod mu je v glavo šinila misel, da je nekega dne, ko je bil zelo nemiren. hrupno odšel skozi vrata, malo počakal, potem pa se neopazno ves miren vrnil. Starša sta spremembo takoj opazila.
»Kaj je s tabo, Gal?« sta vprašala.
»Jaz nisem Gal! Jaz sem Val!« se je odrezal.
Začudeno sta ga pogledala. »In kje je Gal?«
»Poreden je bil, zato je odšel in sem prišel jaz.«
»A ja?« sta rekla, čeprav nista prav dobro razumela, kaj jima je hotel povedati. Gal, pravzaprav Val, pa se je vedel tako lepo, da je bil še Beno presenečen. Skupaj sta se igrala in se nista niti enkrat sprla.
Čez čas se je igre naveličal in tako mirno, kot je prišel, tudi odšel, kmalu pa se je ves razposajen vrnil, kot da se ni nič zgodilo.
Starša sta se smejala in rekla, da naj Val še kdaj pride. NI mu bilo treba dvakrat reči.
Ko je prišel na obisk družinski prijatelj Peter, ki je pogosto zahajal k njim, je fantiča začudeno pogledal. »Gal, si bolan?« ga je vprašal.
Ta je samo odkimal.
»Ne, ni bolan,« je rekla mama. »Kaj ne vidiš, da to ni Gal, ampak Val.«
»Val?« se je začudil Peter. Mama mu je razložila, v čem je stvar. »Zelo zanimivo. Zelo praktično!« je dejal in s težavo ostal resen.
Val pa je komaj čakal, da bi se kmalu vrnil Gal, saj Val ne more plezati po Petru in mu odvezati čevljev.
Val je potem od časa do časa še hodil na obiske, dokler Gal ni toliko zrasel, da se mu je zdela ta igra preotročja.
Malo pred prvim svetim obhajilom se je Gal nekega dne oglasil pri Petru. »Veš, kaj nam je povedal naš katehet?« je sredi pogovora dejal. »Da bo pri obhajilu prišel k nam otrokom na obisk sam Jezus.« Malo je počakal. »Veš, da si to zelo težko predstavljam.«
Peter je začutil, da Gal tega ni rekel kar tako, ampak da mu ta misel že dolgo časa ne da miru.
»Prav vam je povedal katehet, le razumeti ga je treba pravilno,« je počasi začel Peter. »Ti boš pa to sploh lahko razumel. Saj se spomniš, da je včasih prihajal na obisk fantek z imenom Val.«
»Pusti to. Tedaj sem bil še čisto majhen, zdaj pa sem že velik.«
»Saj vem, drugi razred ni kar tako. Ampak jaz sem tudi zaradi Vala rad prihajal k vam. Ko sem prišel, sem te pozorno opazoval, da sem ugotovil, ali si doma ti ali pa imam pred seboj Vala.«
»Kaj res?« je bil Gal presenečen.
»Čisto zares. Če si bil bolj miren, je bil to Val, sicer si bil pa kar ti.«
»Ampak zakaj mi to pripoveduješ?« je vprašal Gal.
»Dejansko sem ti hotel povedati nekaj drugega. Da boš lažje razumel, kaj vam je hotel povedati katehet, boš moral bolj spremljati dogajanje pri sveti maši. No, čigave besede ponovi duhovnik, ko se pri maši skloni nad hostijo in kelihom?«
»Mislim, da …« je Gal vrtal po spominu.
»Saj vem, da veš. Duhovnik ponovi besede, ki jih je izrekel Jezus pri zadnji večerji, ko je zmolil blagoslov nad kruhom, ga razlomil, ga dal učencem in rekel: “Vzemite in jejte, to je moje telo.” In naročil jim je, naj to delajo v njegov spomin. Takrat so bili apostoli pravzaprav pri prvi sveti maši in pri prvem obhajilu.«
Gal je zavzeto poslušal.
»Vedno, kadar duhovnik pri maši izgovori te posvetilne besede, pride Jezus med nas. Tisti Jezus,ki je hodil in učil po Palestini, tisti Jezus, o katerem sta ti govorila mamica in očka, tisti Jezus, o katerem vsako nedeljo poslušaš pri maši in o katerem se pogovarjate pri verouku. Po dolgem pričakovanju se bosta pri obhajilu resnično srečala. Nič več ne boš o njem samo poslušal.«
Gal je nekaj časa molčal, nato pa zakrilil z rokami: »Tako kot o stricu Tonetu?«
»Stricu Tonetu?« je začudeno ponovil Peter.
»Lani je prišel na obisk iz Kanade!«
»Seveda, stric Tone,« se je spomnil Peter.
»Ko se je oglasil hišni zvonec, sem stekel k vratom. Na pragu je stal moški, ki ga še nikoli nisem videl. Ampak ko sem ga dobro pogledal, sem zaklical: “Mamica, stric Tone je prišel!”«
»Kaj?« se je začudil Peter. »Spoznal si ga, čeprav ga še nikoli nisi videl?«
»Mamica mi je pogosto pripovedovala o njem. Strašno ga ima rada. ‘Moj bratec’ mu pravi. Včasih malo žalostno pristavi: “Le kaj mu je bilo treba tako daleč!” Toliko stvari mi je povedala o njem, da sem si ga čisto živo predstavljal.«
»Morda si ga prepoznal iz poslanih fotografij?«
»Njega na njih nikoli ni bilo, ker je fotografiral. Največkrat pa je bilo na slikah njegovo podjetje.«
Peter se je zamislil. »Sedaj razumem, kaj mi hočeš povedati.«
Zagledal se je v Galove živahne oči. »Veš, kaj premišljujem?« je nato vprašal.
Zvedavo ga je pogledal.
»Ali si Gal ali Val, ali oboje?«
»Saj sem ti že rekel, da sem zdaj že velik.«
Peter se je samo nasmejal. »Menda res,« je pomislil. »z njim se lahko pogovarjam tako, kot se z odraslimi ne morem.«

JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str. 24-25.

Učiteljica se je pogovarjala s šolarji o tem, kako sta se zadnja stoletja na svetu pomnožila vednost in znanje. Kaj vse so ljudje iznašli in izumili, poizkusili in odkrili! Nazadnje je vprašala otroke: »Ali mi zna kateri od vas navesti neko pomembno stvar, ki je pred petdesetimi še ni bilo?« Deček v prvi klopi dvigne roko in ves ponosen pravi: »Mene!« (sč).

Evharistija je daritev Kristusovega telesa in krvi. Jezus jo je postavil na veliki četrtek, ko je z apostoli obhajal zadnjo večerjo, da bi daritev na križu mogla trajati vse čase, dokler ne pride v slavi. »Veliki četrtek je preveč v senci križa, da bi bila zunanja proslava pristna. Zato je Cerkev vpeljala poseben praznik Svetega Rešnjega Telesa, da tudi z zunanjim slavjem izpovemo vero v Kristusovo navzočnost. Slavimo ga na vseh celinah in v vseh svetiščih: od katedral do zadnje lesene barake, kjer je navzoč, da daje življenje« (Franc Sodja). (sč)

Spominu na Kristusovo evharistično daritev so na Slovenskem posvečene tri cerkve: dve župnijski (Ljubljana - Podutik (LJ) in Maribor - Sv. Rešnje Telo (MB); podružnična cerkev pa stoji na Trati (Kočevje – LJ). Sv. Rešnjemu Telesu so posvečene še tri kapele: v Bohinjski Bistrici (ob župnišču – LJ), Dolnjem Logatcu (LJ) in v samostanu šolskih sester v Trebnjem (NM). (mč)

  p. c. Trata - Kočevje
ž. c. Maribor - Sv. Rešnje Telo

ž. c. Ljubljana - Podutik 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 6, str. 107. 

Po izročilu prvi škof v Kopru, vedno čaščen kot zavetnik mesta. Rojen naj bi bil v Borštu, za škofa je bil posvečen leta 524 in škofijo naj bi vodil 33 let. Njegovi ostanki so shranjeni v sarkofagu za škofovim sedežem.

Izročilo ve povedati ...da je bil Nazarij rojen med letoma 470 in 480 v kraju Elpidum v okolici mesta; nekateri menijo, da v sedanjem Borštu. Za škofa je bil posvečen leta 524, novoustanovljeno škofijo pa naj bi vodil 33 let. Umrl je pred letom 557 in bil pokopan v svoji stolni cerkvi Matere Božje. Pred napadi barbarskih narodov so njegove posmrtne ostanke skrili. Odkrili so jih več stoletij pozneje, ko se je nekdanji Kapris ali Kaprarija preimenoval v Justinopolis (po bizantinskem cesarju Justinu II.).
V 12. stoletju je mesto prišlo pod Benečane in vedno bolj se je uveljavljalo ime Capodistria (‘glava Istre’). Leta 1380 so Genovežani mesto oplenili in odnesli v Genovo tudi relikvije sv. Nazarija. Šele leta 1422 je koprski škof Jeremija Pola dosegel, da so jih vrnili. Shranjeni so v marmornatem sarkofagu za škofovim sedežem. Na njem je v latinščini napisano: »To domovino ohranjaj in vodi, sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta.« ./iz knjige Svetnik za vsak dan - 1. knjiga, str. 365/.

To domovino ohranjaj in vodi, sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta. (napis na sarkofagu v koprski stolnici)

Svetniku je posvečena p. c. na Škrljevcu (med Borštom in Glemom – žup. Truške – KP)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 2, str. 98

»Padala nebeška mana / Izraelcem je v puščavi, / zginila je, ak’ pobrana / ni bila ob uri pravi,« je zapisal France Prešeren v svoji pesmi Dekletom. Kakšna hrana je bila to? (Lidija)
Ko so po izhodu iz Egipta Izraelci blodili po puščavi na poti v obljubljeno deželo (Palestino) , so se pritoževali in Bog jim je vsak dan pošiljal mano. Sveto pismo poroča: »Ko je rosa izhlapela, glej, je bilo na površini puščave nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana po tleh. Ko so Izraelovi sinovi to videli, so rekli drug drugemu: “Kaj je to?”« (2 Mz 16,13-15). “Kaj je to” – hebr. ‘man-hu’. Mana je podoba slehernega božjega daru ljudem, zlasti pa je podoba evharistije, kruha za večno življenje (Jn 6,49) . V prenesenem pomenu z besedo mana označujemo nekaj prijetnega, sladkega. Čebelarji pravijo mana sladkemu soku nekaterih dreves, ki služi čebelam za pašo. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 8, str. 50

Znani britanski časnikar Malcolm Mugge­ridge se je spreobrnil ob srečanju z materjo Terezijo, ko jo je obiskal v Kalkuti in od blizu videl, kaj vse dela za uboge. Natančno je opazoval, kar se je dogajalo v dveh velikih sobah in potem si ni mogel kaj, da ne bi rekel materi Tereziji: »Mati, tu je vse, kar naredi pekel na zemlji: skrajna revščina, podhranjeni, skeleti … Tu zreš smrti v obraz, pa vendar se smehljajo, ni videti obupa, ampak veselje do življenja. Kaj je temu vzrok?«
Mati Terezija je ravno pitala neko podhranjeno ženo, ki jo je pravkar pobrala s ceste. Za trenutek je prenehala z delom, pogledala časnikarja in odgovorila: »Tukaj ni pekel, tukaj so nebesa, ker je tukaj ljubezen!« Potem je mirno nadaljevala hranjenje žene, ki je imela odprta usta kot otrok, ki ga mati doji.
Malcolma je to, kar je videl, pretreslo. Toda kot iskalec resnice je hotel razložiti skrivnost te junaške ljubezni in je vprašal: »Toda kje najdete moč za vse to, kje najdete moč za nasmeh v tej bedi?«
Mati Terezija je časnikarja povabila: »Pridite jutri zjutraj ob šestih do našega malega samostana in videli boste, kje črpamo moč za ljubezen in za nasmeh.«
Drugo jutro, točno ob uri je res stal pred vrati samostana. Mati ga je sprejela in odpeljala v skromno kapelo, brez klopi za sedenje, kjer je bila skupina sester v sarijih, kakršne nosijo revne indijske žene, zbrana v molitvi in pri maši.
Časnikar je vse spremljal v tišini in zdelo se mu je nekam skrivnostno, pa tudi dolgočasno. Spraševal se je: “Kaj počnejo sestre? S kom se pogovarjajo? Kaj prejemajo v tistem koščku kruha? Je mogoče v tem vsa skrivnost?”
Po maši je mati odhitela k svojim ubogim. Časnikarju je dejala: »Ste videli? V tem je vsa skrivnost. Jezus naše srce napolni s svojo Ljubeznijo, me pa jo darujemo ubogim, ki jih srečamo na svoji poti.«
In kako se je zgodba končala? Časnikar, ki ga vera prej ni zanimala, je čez nekaj časa postal katoličan. Svoj korak je utemeljil: »Želim postati katoličan, da bi prejemal sveto evharistijo, ki v tej veliki ženi rojeva čudeže ljubezni in veselja.«

Živa ljubezen matere Terezije je pripeljala Malcolma Muggeridgeja v objem neminljive ljubezni. Le zakaj naša obhajila ne povzročajo podobnega učinka?

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2019), 65.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 97-99.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.