Slišal sem, da so stara drevesa zelo pomembna za zdrav gozd. Nisem vedel, zakaj, zato sem ob neki priložnosti vprašal gozdarja. Povedal mi je, da stara drevesa s svojimi razvejanimi koreninami ohranjajo prst, jo varujejo pred izpiranjem. Čistijo vodo in ohranjajo vlažnost tal. V sredicah debel, ki so delno odmrla, nastane zemlja, v kateri se naselijo mnoga koristna živa bitja. V duplinah starih dreves gnezdijo ptice. Odmrlo in padlo drevo, je še rekel gozdar, postane najboljše kališče za nova drevesa. Razpadajoče drevesno deblo je vir hrane mladikam.
Prav zato skušajo gozdarji spremeniti miselnost ljudi, ki imajo v lasti gozdove. Ni dobro odstraniti vsakega starega ali odmrlo drevo. Za pravo ravnovesje in zdrav razvoj gozda je treba zmanjšati človekov vpliv v njem.
Če je v gozdu tako, ali ni podobno tudi med nami? Razmišljam namreč o pomenu starih in ostarelih ljudi.
Stari ljudje so z vsakim letom bolj na robu, izgubljajo vpliv na družbo, postajajo breme za pokojninski sklad in so najpogostejši obiskovalci bolnišnic in zdravstvenih domov.
Zdi se mi, da tudi naša družba pretirava s čiščenjem. Pri tem ne mislim samo na dejstvo, da so vsi domovi za ostarele polni in so čakalne vrste zelo dolge. Zavedam se, da je to za mnoge edina in najboljša rešitev.
Osebno se mi zdi pomembnejše dejstvo, da imajo stari ljudje velik vpliv na nas, mladike, ki rastemo iz njih.
Videti starega človeka, polnega duha, veselja, vedrine notranjega miru, je najboljše rastišče za mlade. Zagrenjen in razočaran starec ali starka pa življenje zavira.
Mlajši se ob starih učimo, kako sprejemati svojo starost, umiranje, bolezen. Stari ljudje lahko, podobno kot odmrla drevesa, s svojo držo vplivajo na mlajše še dolgo po svoji smrti.
Zato starejšim ljudem sporočam, da ste za nas zelo dragoceni.

J. Čuk, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 83.

V mesecu novembru se večkrat podamo na pokopališče in se lahko zagledamo v ta ali oni nagrobnik, občudujemo lepoto kamna, njegovo obdelavo ali njegovo povednost. Ravno kamen je bil povod mojega obiska pri družinskem kamnoseškem podjetju Svete Stone & Tech, kjer znajo kos kamna uporabiti, da iz njega naredijo umetnino.

OD GARAŽE DO UMETNIŠKEGA LABORATORIJA
Vizija podjetja Svete Stone & Tech je, kot že njihovo ime pove, združevanje tradicionalnih znanj z najsodobnejšo tehnologijo in s tem ustvarjanje brezčasnih izdelkov iz naravnega kamna. Gre za družinsko podjetje, katerega lastnik in direktor je Peter Svete, kamnoseški mojster, ki obvlada vse tradicionalne veščine kamnoseštva, hkrati pa ima tudi čut za umetnost in željo po tehnološkemu napredku. Ko sva se dogovarjala za obisk, je s ponosom povedal, da glede na njegova leta prihaja čas, ko bo podjetje predal naprej novi generaciji, in tako me je za pogovor prepustil svojim naslednikom.
 Ob obisku podjetja me je sprejel Matic Svete, eden od treh Petrovih otrok. Pripoved o družinskem podjetju je začel z dedkom Pavletom, ki je svoje kamnoseško delo začel leta 1968. V garaži si je uredil majhno delavnico, v kateri je izpilil svoje rokodelsko znanje. »V tistih časih je bilo težko priti do orodja, na sploh je bilo skoraj prepovedano imeti doma delavnico, tako da si je iznajdljivo vozil različna orodja iz Italije. Skupaj z babico sta ustvarjala in peljala to zgodbo naprej. Imela sta dva sinova, Pavla in Petra. Moj oče Peter se je odločil ostati in delati v domačem podjetju. Imel je strast do tehnologije in uspelo mu je združiti ti panogi.«

Pročelje obnovljene žup. cerkve Marije Vnebovzete v Šmarju pri Jelšah

V podjetju je trenutno zaposlenih 10 ljudi, od tega jih je 6 v proizvodnji. Poleg proizvodnih prostorov v bližini Podpeškega jezera imajo še poslovalnico zraven ljubljanskih Žal, kjer je tudi razstavno-prodajni prostor. »V ozadju pa ponujamo prostor za umetnike, ki sicer nimajo prostora ali orodja, da bi lahko začeli ustvarjati. Ta umetniški atelje ArtLAB je prostor, kjer si umetniki vseh generacij izmenjujejo mišljenja, znanje in izkušnje ter imajo priložnost sodelovati pri skupnih projektih, mi pa jim vedno nudimo tehnološko in strokovno podporo. Tako lahko govorimo o simbiozi umetnosti in tehnologije, saj lahko z roko v roki umetniškim oblikam v naravnem kamnu vdihnemo večnost.«

OD BLOKA DO MOJSTROVINEDokončani kopiji originalov za protokolarni vhod v vladno palačo. - Rezkanje kopije skulptur za vhod v vladno palačo. 
V preteklosti so se kot mnogi drugi kamnoseki poleg izdelave nagrobnih spomenikov ukvarjali z izdelavo različnih kamnoseških izdelkov, kot so kamnite police, stopnice, pulti, talne in stenske obloge. V zadnjem obdobju so spremenili strategijo podjetja in svojo energijo preusmerili v tehnološki razvoj. »S tem smo si odprli nova vrata, saj smo ravno z razvojem tehnologij zmožni izdelati zahtevnejše umetniške elemente iz naravnega kamna. Danes naše delo vključuje znane arhitekte, kiparje in druge umetnike, s katerimi skupaj oblikujemo zahtevne kamnite elemente na področju kulturne dediščine, notranjega in zunanjega dekorja, sakralne umetnosti ter nagrobnih spomenikov.«
Delo se začne tako, da naročnik izrazi željo po določenem umetniškem izdelku. Nato sam oziroma z njihovo pomočjo poišče umetnika, ki zadevo konceptualizira. Ko je ideja pripravljena, organizirajo sestanek in zastavijo projekt. Idejno zasnovo dopolnijo s praktičnimi zahtevami, izberejo primeren material, določijo tehnološke postopke in dorečejo končne postopke. Zelo pomembno je razumevanje in povezovanje umetniške vizije s praktično izvedbo, kjer je ključno poznavanje tehnoloških postopkov in različnih materialov.
Matic je opis postopkov nadaljeval z besedami, da se srečujejo z dvema vrstama projektov: »Pri prvem tipu projektov, kjer so izdelki arhitekturne narave, z arhitektom ali oblikovalcem ustvarimo natančne digitalne načrte, na podlagi katerih pripravimo računalniški program za obdelavo na enem izmed CNC-obdelovalnih centrov. Ko je programski del pripravljen, se odpravimo v skladišče materiala, kjer poiščemo primeren surovec izbranega materiala. Surovci so običajno manjši bloki – tomboloni ali naravne skale – monoliti in tehtajo od 500 kg pa vse do 10 ton. Izbrani surovec naložimo na obdelovalno mizo in začnemo z obdelavo.

Oltar in ambon v cerkvi v žup. cerkvi sv. Petra v Črnomlju

Kip bl Alojzija Grozdeta na žup. cerkvi sv. Štefana v Semiču.

TEHNOLOŠKI RAZVOJ
V podjetju veliko energije in pozornosti namenjajo tehnološkemu razvoju. Pri njih je moč videti 3D-skenerje in 3D-tiskalnike, CNC-aparature, ki režejo, rezkajo in obdelujejo kamen. Veliko orodij razvijajo sami, in to sproti, ko se ob določenem projektu pojavi potreba po izdelavi novega kosa orodja. »V podjetju imamo res veliko znanja, z močno tradicijo in poznavanjem kamna, njegovih lastnosti, kaj je možno iz njega narediti in tudi, s katerimi orodji lahko to storimo.
Zaradi kakovosti se čedalje bolj uveljavljajo tudi na področju sakralne dediščine. »Ozek je krog podjetij v Sloveniji, ki so sposobna sprejeti in izpeljati večje sakralne projekte. Pri nas ponujamo celostno rešitev – od oblikovanja s strani uveljavljenih oblikovalcev do izdelave modelov; hkrati je treba obdelati in premikati velike kose kamna, težke tudi po šest ton ali več. Tak kos je treba najprej naročiti v svoje skladišče, nato iz skladišča do stroja, potem pa moraš imeti tako velik stroj, da lahko ta kamen sploh začneš obdelovati. Na koncu je lahko izdelek še vedno težak dve ali tri tone in ga je treba odpeljati do naročnika. Imeti moraš veliko znanja, orodij, izkušenj, da lahko takšne stvari izpelješ. V tej smeri vidimo tudi našo vizijo: ostati majhno podjetje, vendar z močno vizijo, izjemno kakovostjo in projekti, ki prinašajo dodano vrednost tudi na področje sakralne dediščine.«

KO UMETNOST ZAŽIVI – PROJEKT SEMIČ
Eden izmed njihovih pomembnih projektov je bila izdelava elementov sakralne dediščine za župnijsko cerkev sv. Štefana v Semiču na Dolenjskem, v sklopu štiriletne prenove celotne cerkve. Pri obsežnem projektu so sodelovali g. župnik Luka Zidanšek, idejni avtor prenove arhitekt doc. dr. Leon Debevec in kipar dr. Marjan Drev. Projekt je obsegal izdelavo štirih novih kipov, ki jih je oblikoval dr. Marjan Drev in sedaj stojijo v nišah pročelja cerkve – v zgornjem delu stojita kipa drinskih mučenk Jožefe Fabjan in Krizine Bojanc, spodaj pa kipa mučenca Alojzija Grozdeta in sv. papeža Janeza Pavla II. Nov kamnit daritveni oltar in ambon pa je oblikoval in projektiral doc. dr. Leon Debevec. Vsi notranji elementi so izdelani iz belega marmorja, kipi pa iz kamnitega peščenca.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 11 (2023), 76-78.

Malo sinov je rodila slovenska mati, ki bi jih naš narod sprejel s tako ljubeznijo in navdušenjem kot goriškega slavčka, duhovnika Simona Gregorčiča. Ljudje hitro zaslutijo, kdo zna prodreti v najskrivnostnejšo kamrico človeškega srca, kjer se porajajo vsa prvinska in pristna čustva človeškega življenja. Simon Gregorčič se je s svojim pesniškim darom približal vsem lačnim in žejnim milozvočne, domoljubne, ljubezenske in izpovedne poezije. Znal se je približati intelektualcem in preprostim ljudem, ker je v pesmih izpovedoval pristna čustva in misli, ki so slikala in razodevala njihova življenja in vsakdanje probleme.
Mojster slovenske besede, Ivan Cankar, je izjemno cenil Gregorčiča in ga je imenoval kar »pevca po milosti Božji«. Veličino Gregorčičevega daru je rad poudarjal tudi njegov rojak, pripovedni mojster Ivan Pregelj: »Gregorčičeva pesem je izpoved njegove notranjosti, tega, kar je pesnik duhovno in duševno doživel, mislil in čutil« (prim. Album slovenskih književnikov, MK, str. 51).
Naš od Boga obdarovani pesnik se je rodil pred 180 leti (l. 1844) na Vrsnem pod Krnom. Šolal se je v Gorici, kjer je končal gimnazijo in bogoslovje. Študiju klasičnih jezikov se je moral odpovedati zaradi slabih gmotnih razmer. Služboval je kot kaplan v Kobaridu in Braniku. Dodeljena mu je bila še služba vikarja v Gradišču nad Prvačino. Pri 43 letih je zaradi slabega zdravstvenega stanja prosil za upokojitev. Leta 1903 se je preselil v Gorico in tam umrl l. 1906, star 62 let.
S poezijo se je začel uresničevati že kot dijak. Leta 1864 se je oglasil v listu Slovenski glasnik s ciklom »Iskrice domorodne«. Šest let pozneje je postal sodelavec Stritarjevega Zvona. Leta 1882 je izdal svoje pesmi v zbirki Poezije, ki je zbudila velike pohvale in tudi hudo kritiko. Leta 1888 je izdal drugi zvezek Poezij, l. 1902 tretjega, četrtega pa je izdal šele dve leti po Gregorčičevi smrti pisatelj Meško.
V dijaških letih je začel z domovinsko liriko, ki je ostala ena glavnih oblik Gregorčičevega pesništva.
Janko Kos brez omahovanja odkriva Gregorčiča v pravi luči: »Gregorčič je največji slovenski lirik med Jenkom in slovensko moderno. Ustvaril je enega vrhov slovenske domovinske poezije. Življenjska mehkoba se mu je združevala z nagnjenjem do besedne in ritmične melodioznosti. S svojimi življenjsko izpovednimi pesmimi pa je po Prešernu znova usmeril poezijo iz nacionalnih in ljubezenskih tem v razmišljanje o osnovah posameznikovega obstoja, njegove tragičnosti in razdvojenosti (prim. n. d., str. 164–170).
Nad pesnikom planinskega raja so se poleg iskrenega navdušenja in pohval začeli zbirati temni oblaki kritike in hinavskega pohujševanja. Najbolj ga je prizadela kritika nekaterih stanovskih prijateljev – duhovnikov, ki so se spotikali predvsem ob njegovih iskrenih pesnitvah: Ujetega ptiča tožba, Moj črni plašč in Človeka nikar.
Ob 90. obletnici smrti Simona Gregorčiča, ki je postal ljubljenec vsega slovenskega naroda, je pisatelj Ivan Sivec v knjigi Biseri bolečine pomenljivo odgovoril na Gregorčičevo duševno bolečino ob neusmiljeni kritiki: »Gregorčičeve pesmi so nedolžne kot biseri izpod gora. V nobeni ni prav nič slabega. V Svetem pismu najdemo pravi odgovor: Dobremu je vse dobro, slabemu vse slabo« (prim. Biseri bolečine, Družina, 1996, str. 98–99).
Usmiljenega Boga prosim, da bi pred slovesom od raja pod Triglavom še lahko prosil s Simonom Gregorčičem: »Oj mati moja, Domovina, ljubezen moja ti edina, ti moja skrb in bolečina, Bog čuvaj dobrotljivi te, Bog živi te!«

M. Ipavec, Dnevnik vaškega župnika, v: Ognjišče 11 (2024), 91.

Trikratnemu oblivanju glave z vodo ob izgovarjanju imen Svete Trojice, ki je bistveni del krstnega obreda, sledi maziljenje novokrščenca na temenu s sveto krizmo. Pred tem krstitelj moli: »Vsemogočni Bog... vas mazili z oljem odrešenja, da ostanete udje Kristusa, duhovnika, preroka in kralja za večno življenje.« Kaj to pomeni? (Emilija)

Temeljna listina drugega vatikanskega koncila je Dogmatična konstitucija o Cerkvi. Potem ko razgrne nauk o hierarhični ureditvi Cerkve in o službenem duhovništvu (papež, škofje, duhovniki, diakoni), posveča četrto poglavje vernikom-laikom in razlaga njihovo duhovniško službo, podeljeno pri krstu, ki ji pravimo »splošno duhovništvo«. Nauk koncila na kratko povzema Kompendij Katekizma katoliške Cerkve, ko razlaga, v kakšnem smislu je božje ljudstvo deležno Kristusove trojne službe. »Božje je deležno Kristusove duhovniške službe, kolikor so krščeni posvečeni s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno je njegove preroške službe, kolikor se z nadnaravnim verskim čutom neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja in jo izpričuje; deležno je njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa, ki je kot kralj vesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim« (155). To veliko dostojanstvo kristjanov zelo poudarja papež Frančišek

O NEVARNI NADUTOSTI IN IZGUBI ČLOVEČNOSTI V SODOBNI DRUŽBI

Razprava o Zakonu o prostovoljnem končanju življenja je ena najbolj občutljivih in hkrati polarizirajočih tem sodobne družbe. Z začetkom zbiranja podpisov za razpis referenduma 1. septembra se je ponovno odprl dialog, ki sega onkraj pravnih in zdravstvenih vprašanj
Svoj pogled na to temo je z nami delil dr. Borut Holcman, profesor na Pravni fakulteti v Mariboru, kjer predava zgodovino prava. Odprla sva vprašanja splošnega etičnega in moralnega pogleda na zakon, se ustavila ob zgodovinskih dimenzijah te tematike in osvetlila predvsem področje vrednot, za katere se zdi, da so samo še prazna lupina brez vsebine.

- Sprejem Zakona o prostovoljnem končanju življenja je gotovo zamajal določen pogled na človeka. Kako vi spremljate razpravo ob tem zakonu in katere vidike moramo upoštevati, da bi razumeli, kaj se nam sploh dogaja?
Ko predavam o človekovih pravicah, gradim na Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Ob tem vsi rečejo: »Kje so pa dolžnosti?« Vedno dodam, da niso tako pomembne dolžnosti kot odgovornost.
Da ponazorim – pred leti sem prevajal za policijo in marsikateri kriminalist je dejal, da nas bodo človekove pravice dobesedno povozile. V mislih je imel situacije, ko ujamejo skupine migrantov, ki se kar naprej sklicujejo na človekove pravice. Zamislil sem se, če ti ljudje sploh razumejo vrednoto, ki je skrita za pravico. Vrednota mi namreč nalaga odgovornost, ne pravica. Pravica je tako rekoč varovalka vrednote.
In prva vrednota je življenje. Potem se na to gradi vrednota narodnosti, spola, rase, veroizpovedi, nato kulture in tako naprej. Vse to pa varuje pravica. Enako je z družino, z enakostjo pred pravom, z delom, z izobraževanjem.
Problem nastane, ko pogledamo, kaj smo iz človeškega življenja v sodobnem svetu naredili. Človeka smo instrumentalizirali. Mi smo sposobni v laboratoriju obdelati in sestaviti človeka od spočetja do smrti, ga pa v njegovi vredno(s)ti še vedno ne razumemo, ker se obnašamo, kot da imamo pred sabo človečnjaka, ne človeka. Anton Trstenjak o tem pravi, da mravlja razmišlja o mravljišču, in to na način mravlje; ona razmišlja, pa je še vedno samo mravlja; enako druge živali. Človek pa razmišlja skozi zgodovinsko izkušnjo, skozi zgodovinski spomin – ta ga določa, ko razmišlja o vrednotah in pojmovanju človeka. In to smo pozabili, te širine in odprtosti nimamo več.

- Zdi se, da smo z Zakonom o prostovoljnem končanju življenja izgubili kompas in pozabili, da se je skozi celotno zgodovino pokazalo, da je življenje vrednota, da je življenje sveto. Kdaj in kje smo to izgubili?
Povsem aktualno bi dejal, da znanost pravzaprav počasi izgublja svoj naboj, in to od obdobja covida-19 naprej. Znanosti ne zaupamo več na način, kot se ji je zaupalo pred tem.
Sicer pa bi dejal, da smo občutek za vrednoto življenja izgubili nekje na prehodu tisočletja. To je bil drastičen čas, ko se je še razmišljalo, kako bo znanost vse rešila in uredila. Začelo pa se je verjetno celo še prej, vsaj po razlagi pokojnega akademika in biologa iz Švice Gottfrieda Schatza, ki je opozoril na nezmožnost gradnje mostov med humanistiko in naravoslovjem od časov Kanta naprej. Od takrat naprej, četudi se pogovarjamo o istih vrednotah, nimamo vsi iste predstave, kaj te vrednote pomenijo. Tudi danes se vprašajmo: ali kot posamezniki in kot družba še imamo vrednote? Ali te vrednote tudi upoštevamo in imamo zanje enako razlago?
Zelo pomembno je, da se zavedamo sistema vrednot, da o tem sistemu govorimo in najpomembneje, skladno z njim živimo.
Drugi vidik je nakazal zgodovinar Izraelskega rodu Harari, avtor knjige Homo Deus (Človek Bog). Pravi, da se človek lahko nekega jutra zbudi in reče, da je kakor Bog. S pomočjo znanosti ima namreč občutek, da ima moč in lastnosti, ki so sicer pripadale Bogu. Lahko konča vojne, lahko koga ozdravi, spočne, nahrani ... Znanost je torej doprinesla k temu občutku, da smo in smemo ravnati kakor Bog. Vidimo pa, da je znanost (predvsem naravoslovna) počasi prišla do svojega plafona, saj se vedno bolj dogaja, da se človek vrača nazaj in si vedno bolj spet želi odgovore na vprašanje, zakaj.
Zakona o prostovoljni pomoči pri končanju življenja so se torej predlagatelji lotili preveč tehnično in brez sistema vrednot, kjer sta v prednosti pravičnost in odgovornost.

- Od kod je prišla potreba, da se zakonsko ureja željo po prostovoljnem končanju življenja?
Postaviva najprej prvi temelj: Evropa je, hočeva ali nočeva, še vedno krščanska Evropa. Evropa krščanskih vrednot. Četudi se je zdelo, da je kdaj že povsem padla, je vedno prišel nekdo s karizmo in zadevo rešil; še vedno imamo torej nek krščanski čut. Moj novomašni pridigar, že pokojni Franc Časl, je o tem rekel: »Tudi če imate prazno stekleničko parfuma, ta še vedno diši.« Tako je tudi z Evropo.
Še vedno smo priča krščanskemu sistemu vrednot, ki pa si ga, kot sem že omenil, vsak razlaga po svoje. Mnogi se celo sklicujejo na vrednote, vendar si jih posameznik razlaga po svoje ali trdi, da določene ne držijo ali da niso take, kot je zapisano v Svetem pismu, v zgodovini, v knjigah in dokumentih. Koga imamo torej pred seboj in kdo je tukaj danes v stiski? Človek, ki trpi. Ključno vprašanje je, kako razumemo in naslavljamo to trpljenje. Človek, ki trpi, v svojem jedru ne potrebuje tistega zdravila, da bi prostovoljno končal življenje; on najprej potrebuje sočloveka. Zgled za to je moj tast, ki je pri 93-ih popolnoma oslepel, imel na koncu raka na pljučih. Ni si želel umreti, bil pa je hvaležen za človeško bližino – in iskreno je molil, umrl z molitvijo na ustnicah.
Vse, kar se dogaja okoli tega zakona, je namišljena solidarnost, namišljeno človekoljubje. To samo dokazuje, kako ne razumemo več vrednot, če navsezadnje nismo sposobni videti človeka, sočloveka, najbližjega nam. Če imamo sistem vrednot, če mi te vrednote živimo, potem tega ne moremo podpirati. To lahko še posebej razume vsakdo, ki je čutil, kaj v življenju zmore krščanstvo.
Prepričan sem, da se je zgodilo naslednje: v trenutku, ko je Evropa (vsebinsko gledano) izgubila krščanski pogled na vrednote, na to, da je človek vrednota, smo začeli korakati proti propadu.
Vsi, ki zdaj podpisujemo peticijo proti temu, se moramo tega zavedati. Človek je vrednota. In to je tisto, kar je pomembno. To je tudi razlog, zakaj sem jaz striktno, striktno proti temu zakonu.

- Kako pa v to razumevanje vpeljati etiko? Navsezadnje ne gre za versko vprašanje, ampak za obče etično in moralno vprašanje.
Kaj je etično? Etično je zgodovinska izkušnja človeka. Skozi zgodovino je človek izkusil, kaj je vrednota, in to zapisal. V splošno deklaracijo človekovih pravic je recimo zapisanih cca 30 vrednot, ki so merodajne za človeško življenje. To je ta zgodovinska izkušnja. Razvile so se tiste vrednote, ki človeku in človeštvu koristijo, ki posameznika vsebinsko opredelijo. S tega izhodišča je mogoče razumeti zgodovinsko izkušnjo, ki je pripeljala do tega.

- Kaže torej, da imamo danes tako na slovenskem kot na evropskem političnem prostoru osebe, ki očitno nimajo zgodovinskega pogleda in so sebe postavile za merilo vsega. Ob tem izkoriščajo svoj glasovalni stroj, ki lahko izglasuje vse, karkoli si zaželijo.
Imate prav, bi pa opozoril na rek starih Latincev »de natura condere iura« (pravo je treba oblikovati po naravi); temu sledi »natura superat doctrinam« (narava vedno prevlada nad tistim, kar je bilo zamišljeno, kadar ji to nasprotuje).
Zgodovinsko gledano je pogovor o tem zakonu muha enodnevnica. Iz zgodovine lahko naštejem veliko zakonov ali pravil, ki so jih sprejeli mnogi vase zagledani samodržci, pa o njih in njihovih zakonih danes ne vemo nič več.
To pa ne pomeni, da nismo zgroženi, ko smo danes priča legalizmu brez enega samega argumenta. Priča smo argumentu moči, ki pa bo tudi propadel. Noben argument, ki ni vezan na zgodovino vrednostnega življenja (v krščanstvu bi rekli: na zgodovino odrešenja), ne zdrži.

- Ne morem mimo vprašanja argumenta stroke, v tem primeru je namreč bolj kot kadarkoli prej celotna stroka proti takšnemu zakonu. Naši politiki so zakon vseeno sprejeli, kljub temu da je vlada imela polna usta obljub, da bo upoštevala samo še stroko. Kako to razložiti?
Sem Bog. Jaz sem Bog. Nič kaj drugega ne bi bilo treba dodati. Če že, da gre za nadutost človeka, ker nekaj lahko naredi. Vodi ga oziroma jih slepi zanos, da lahko, in bodo občudovali samo to, kar bodo naredili sami. Nihče drug. Imam zelo konkretno izkušnjo, ko sem tri leta strokovno intenzivno sodeloval pri regionalizaciji Slovenije, pripravljal dokument, ki je utemeljeval temelje slovenske regionalne razdelitve, in zanj celo prejel nagrado – ko je prišla ta vladna garnitura, je z enim zamahom dejala, da ni dovolj strokovno pripravljen.
Sem kakor Bog. Nadutost človeka, ki si lahko privošči čisto vse. To je hujše kot greh, kajti če si grešnik, imaš še vedno možnost, da v nekem trenutku prepoznaš svoj greh in spremeniš smer. Če si nadut, je to pokvarjenost, saj kljub spoznanju napake ne popraviš in v njej vztrajaš – sploh, kadar s tem vsem škoduješ.
Dr. Borut Holcman o sebi pravi, da je še vedno duhovnik - seveda pasivni. Sicer pa je najprej učitelj, ki si prizadeva biti zgled. Je član Nacionalne komisije za etiko in integriteto v znanosti, predstojnik Inštituta za filozofijo, zgodovino in ikonografijo prava in član sveta razreda za pravno zgodovino Avstrijske akademije znanosti, hkrati odgovoren za študente prvega letnika Pravne fakultete Univerze v Mariboru. Po izobrazbi je diplomirani teolog, magister kanonskega prava (pravnik) in doktor zgodovinskih znanosti. »Upam, da sem dovolj izobražen, da zmorem na izhodiščih svojega obraza oblikovati obraze pravnikov jutrišnjega dne na izkušnji pravne zgodovine, kar je predmet, ki mi je zaupan.« Je poročen, že 31 let.
To je hibris; grška beseda hibris govori o totalni, elementarni pokvarjenosti. In če ostanem pri Grkih in dveh njihovih izrazih: prvi je patriot, ki ima danes na žalost negativen prizvok, pomeni pa, da se dotični zavzema za narod, človeka, ki ima svojo zgodovino, svojo kulturo, vero, vrednote in prednike; drugi izraz je idiot, s katerim so Grki poimenovali človeka brez vrednot. To je tisti, ki bega in se nima česa oprijeti, saj mu je vse staro, tradicionalno, zgodovinsko odveč. Nima in ne priznava ne zgodovinskega spomina ne sistema vrednot.
Če imamo voditelje, ki so izgubili kompas, ki so brez zgodovinskega spomina in se ne zavedajo, kaj smo in iz česa smo zrasli, potem se taki idioti v slepoti zanosa spravijo urejati vse od začetka življenja do njegovega konca in še vmes. Iz reda tako naredijo kaos.

- V ta kaos so pri Zakonu o prostovoljnem končanju življenja povlekli tudi zdravnike. Zakaj se niso recimo odločili, da bi postopek izvedbe pomoči pri končanju življenja standardizirali in bi ga lahko izvedel katerikoli državljan z ustreznim dovoljenjem ali koncesijo (mehanik, frizer, avtoprevoznik, prodajalec), ampak vztrajajo, da mora to opraviti zdravnik?
Ker nočejo prevzeti odgovornosti za kaj takega. Zdravniki so v tej zadevi dovolj kvalificirani, da se jim ta odgovornost lahko naloži. Gre za agendo, ki jo je težko razumeti. Hkrati zdravnik velja za človeka, ki najbolj pozna človeško telo.
Navsezadnje zdravniki tudi zato, ker so varuhi sistema vrednot. K zdravniku greste, ko res potrebujete pomoč, in v njem tudi najdete človeka, ki je vreden zaupanja. Kljub vsemu izkrivljenemu sta zdravnik in tudi duhovnik še dva človeka, ki jima lahko zaupate intimnost – tisto, kar je v vas najgloblje, najbolj človeško. Spet trčiva ob zgodovinsko izkustvo, saj to ni nastalo včeraj. Zato tudi spremljamo takšne napore, kako razvrednotiti, uničiti pogled na ta dva človeka.
Zdrava kmečka pamet tu odpove, saj ne moreš vsega uničiti, zavreči, pozabiti in reči, da boš vse začel graditi na novo. Mladi kmet prevzemnik na kmetiji tudi ne proda vse živine, zemlje, strojev, ker bi rad začel vse na novo – ker tako ne gre. Tako postaneš idiot, ker se nimaš na kaj opreti.

Kaj je največji problem, ne samo v okviru razprave o prostovoljnem končanju življenja? To je ravno vprašanje izobraženosti. Ljudje ne študirajo več, ne berejo. Vse večjo težavo predstavljajo digitalna družbena okolja, ker je vse površno in površinsko. Na eni strani se ruši vse, kar je znanstvenega, vse, kar je podprto z metodo, z argumenti. Na drugi strani pa vsa ta orodja delajo ljudi agresivne. Koliko je polarizacije, delitev – in na teh omrežjih so ljudje tudi krasna materija za manipulacijo.

- Kaj bi se zgodilo, če bi se vsi zdravniki uprli izvajanju te pomoči? Bi jim država naložila kazni?
Sliši se absurdno, kajne?

- Seveda, saj so vsi šli študirat medicino z mislijo, da bodo pomagali ljudem pri zdravju, da jih bodo ohranjali pri življenju in jim lajšali bolečine, ne pa zato, da bodo pod prisilo in mogoče celo ukrepom kazni morali ljudi ubijati.
Tega jim sicer ne morejo uradno storiti, ker bi bilo proti vsebini Splošne deklaracije človekovih pravic, saj ima vsak pravico do svobode misli in govora. Samo primer: sem farmacevt, moram dati tableto za abortiranje, sem zdravnik, moram vbrizgati učinkovino za uboj človeka … Tako ne gre, saj te enostavno nihče ne more v nekaj prisiliti.
To je potem situacija, kjer se lomi vsa etičnost, uporabna etičnost. Smo na točki, ko je treba varovati sistem vrednot, kakršnega poznamo.

- Smo v času zbiranja podpisov, mogoče bo prišlo do referenduma. Kako se bo po vašem mnenju stvar razvijala?
Sam upam, da bo referendum uspel. Prepričan ne morem biti, lahko pa upam. Prej so bili ljudje za in proti, tudi danes je tako.
Zmoti me predvsem, da se poskuša ustvarjati protikrščansko agendo z utemeljitvijo, da so proti tako ali tako samo nazadnjaški krščanarji. Ob tem, da moram poudariti, da ljudje, ki hodijo v cerkev, ki molijo in verjamejo v Boga, ne morejo biti za. To enostavno ne sodi v krščansko razumevanje življenja. Veliko takih, ki hodijo v cerkev, molijo, berejo berila in so vidni člani Cerkve, sem slišal zagovarjati evtanazijo z argumentom, da je mogoče pa prišel čas, ko bi le bilo treba to dopustiti. In pred takimi ne morem biti tiho.
Naj ponazorim še z desetimi Božjimi zapovedmi. Zakaj, mislite, sta četrta in peta Božja zapoved druga zraven druge? Peta božja zapoved je elementarna in govori o temeljni človeški vrednoti – o življenju. Četrta govori o spoštovanju in o principu: kdo ti da življenje? Starši. To je ponovno zgodovinska izkušnja, ki ni slučajno Božja zapoved, saj pričakuje, da poskrbimo za svojce, za starše.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 10 (2025), 35-38.

Doma v Ogleju, enem večjih mest rimskega cesarstva, odkoder so tudi k nam prihajali glasniki Kristusove blagovesti. Ta “zelo krščanski mož” ni hotel odstopiti od svoje vere, zato ga je cesar Dioklecijan dal obglaviti.

• Mučencu Krizogonu je posvečena žup. cerkev v Hrušici, kraju na meji med Istro in Brkini (KP škofija).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 99.
 

Zgodba

Pismo devetletnega dečka

Gospod Bog,
to pismo ti pišem, ker popolnoma zaupam, da mi boš dal, kar te prosim.
Star sem komaj devet let in imam šest let starega bratca in tudi sestrico, ki ima samo štiri leta. Ona še ne razume ničesar. Smo zelo revni, ker je moj oče že več mesecev brez dela.
Prosim te, da bi našel delo za mojega očeta. Povsod ga išče, vendar ga ne more najti.
Zase te ne prosim ničesar. Samo to te prosim, da bi moj oče dobil službo. To je vse. Prosim te, najdi mu službo čim prej.
Blagoslovi mojega očeta in mojo mamo, mojega bratca in sestrico pa tudi mene.
Najlepša hvala.

Misel

Nesebičnost pomeni, da ne mislimo predvsem nase, ampak tudi na druge, tako da njihova sreča postane naša sreča.
Nesebičnost tega dečka je čudovita. Po navadi so otroci že po svoji naravi sebični in mislijo predvsem nase. Nesebičnosti se naučijo pozneje, s pristno vzgojo. Mnogi se je sploh nikoli ne naučijo.
Gotovo je to pismo napisal, ker je bil v skrbeh za očeta. Videl je, kako je žalosten. To ga je nagnilo, da se je obrnil na Boga.
Zgled tega dečka nas nagovarja k skrbi za druge, posebej za tiste, ki so žalostni in zaskrbljeni, ki niso ljubljeni, so nesprejeti, nezaželeni, narobe razumljeni, trpijo zaradi bolezni, ali so v kakšni drugi težavi ali stiski.

Molitev

Gospod Bog,
vemo, da ti najlepše služimo s tem,
da opravljamo dela ljubezni do bližnjega,
zlasti takrat, ko od nas zahtevajo žrtev.
Pomagaj nam,
da ne prezremo ljudi, ki so v stiski,
in potrebujejo našo pomoč.
Nesebičnost je sad ljubezni.
Naj bo naša nesebičnost,
čeprav še tako nepopolna,
odsev in oznanilo tvoje neskončne ljubezni.
Karkoli dobrega storimo drugim,
Naj bo to predvsem zaradi tebe.
Pomagaj nam, da tega nikoli pozabimo.

Iskra

Nikoli ne izgubiš, če iz ljubezni razdajaš. Vedno pa izgubljaš, ko stiskaš k sebi.
Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega, da tudi Bog ne bo odvrnil svojega obličja od tebe. (Tob 4,7)

Nekdo ob meni
Gospod, dragocen dar
iz tvojih rok je človek,
ki me sprejema in razume.
Zahvaljujem se ti za vse dobro,
ki mi ga daješ po ljudeh.
Bodi z vsakomer, ki me sreča.
Napolni ga z ljubeznijo
in potrpežljivostjo,
da mi prisluhne in me razume,
da me sprejema,
kadar sem uspešen in kadar odpovem,
me ne zapusti v težavah in stiskah
in mojo slabotnost
izravnava s svojo močjo.
Potrebujem ob sebi nekoga,
ki me je zaklenil v svoje srce.
Zahvaljujem se ti,
da delaš življenje tako lepo
po dobrih ljudeh.
Tudi meni daj obzirnost in moč,
da bom tukaj za druge
in da bi jih imel iz srca rad. (Paul Haschek)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 107.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

November je najin mesec, draga moja ...
Trideset let (2016), kar sva začela skupaj šteti dneve. Trideset let, kar sva, smrkavca, na večernem sprehodu zatipala skozi temo, v želji, da bi se prijela za roke ...
In z leti spoznaš, da moraš biti hvaležen za vsako jutro, v katero se zbudiš in zatiplješ nekoga ob sebi ...

O čem sva razmišljala takrat? O čem sva sanjala? Kaj vse sva načrtovala?

Primi me spet za roko, draga moja ...
Tu sva. Lahko bi ne bila. Ozri se naokrog. Mnogi so sami. Mnogi so se sprli. Mnogi razšli. Mnogi so zapuščeni. Mnogi razpuščeni. Mnogih ni več. Midva pa sva še. In se drživa za roke.

Poglej me!
Priznam: nisem več lep kot sem bil na nekoč: zgoraj premalo, spodaj preveč ... Zamenjal sem lase za kilograme ... A roko na srce: tudi tebi čas ni prizanesel, kar poglej se! A lepota, zaradi katere si mi bila všeč ... lepota zaradi katere te še zmeraj ljubim ... se ne meri v gubah in povešenih delih telesa, ki se jih, pa čeprav so nam še tako všeč, ne spodobi na glas izreči, kaj šele zapisati in so žrtve neusmiljene gravitacije. In se z leti lepota kaže prav v gubah in povešenih ... delih telesa. In v pogledu ... ki je še zmeraj tak kot na tisti fotografiji, na kateri, praviš, da te spominjam na Toma Cruisa.

Stisni mojo roko, ljuba.
Priznam: z leti sem postal redkobeseden ... ti pa si se razčvekala.
Ne povem ti več vsega, kot včasih ... zapiram se vase ... Ti pa hočeš vedeti vse ... in preveč sprašuješ ...
Najini pogovori verjetno res niso snov za telenovelo ... a najino življenje je bolj razburljivo in usodno, kot vsaka telenovela ... Že samo zato, ker je resnično!

Drži mojo roko in je ne izpusti!
Ne šepetam ti več zaljubljenih bedarij na ušesa. Redko te objamem in še redkeje rečem, da te imam rad. A vem, da me ljubiš. In vem, da veš, da te ljubim tudi jaz. In vem, da bi rada tudi slišala, to, kar se ti zdi, da veš ... A upam vsaj, da občutiš ... da te ljubim.

Tu sva. Drživa se za roke.
O čem razmišljava? Še sanjava? Še kaj načrtujeva?
Življenje naju ni šparalo.
Bog je kmet. Bog je kmet, ki ima veliko njivo in premalo delavcev ... in zato z bičem udari po vprežni živini večkrat kot se to zdi človeku prav. Prevečkrat. In premočno.
Bog večkrat ravna nerazumljivo. Nerazumljivo. A vendar: ne nerazumno. To je najina vera.
Zato sva z Njim že barantala ... kot Abraham.
In se borila ... kot Jakob.
Ga prosila ... kot Ana.
Jokala pred Njim ... kot David. Pa tudi plesala.
In bova vstala ... kot Kristus.
In ostajava vprežena v jarem ... za katerega Kristus pravi, da je sladak ...
In vlečeva breme, za katerega Kristus trdi, da je láhko ...
In vlečeva voz po ozki in strmi poti ... skozi šivankino uho ...

Draga moja ...
Še sva tu. Še.
Ne izpusti moje roke ... slišiš ...
Drži me!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)