Neki mož je pasel ovce in sosedovi psi so jih kar naprej klali. Razmišljal je, kako to težavo rešiti. Imel je tri izbire: Soseda lahko toži in stvar rešita na sodišču. Lahko postavi višjo in močnejšo ograjo, da psi ne bodo mogli priti do ovc. Odločil se za je tretjo možnost: sosedovim otrokom je podaril dva jagenjčka in jih s tem zelo razveselil. Sosed je spoznal, da so jagenjčki prisrčna bitja. Zaprl je pse v ogrado, da ne bi več klali ovc. In težava je bila rešena.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 57.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ob branju evangelijev odkrivamo, da so bili farizeji Jezusovi najhujši nasprotniki, ker je obsojal njihovo lažno svetost. Kdo so pravzaprav bili farizeji? So bili tempeljski duhovniki? (Terezija)
Farizeji (hebr. perušim – ločenci) so bili stroga verska sekta judovstva, ki je zahtevala natančno izpolnjevanje vseh določb Mojzesove postave ter vseh ‘izročil starih’ – raznih malenkostnih predpisov, pozabljali pa so na glavno – dvojno zapoved ljubezni. Šlo jim je predvsem za zunanjost, zato jih je Jezus imenoval ‘pobeljeni grobovi’. Farizeji so bili večinoma navadni Judje, ne duhovniki, natančno so izpolnjevali judovsko postavo in ji dodajali vedno nove zapovedi in prepovedi, ki jih je bilo težko izpolnjevati. Mnogi izmed farizejev so bili bogaboječi možje, toda imeli so za grešnike vse, ki niso izpolnjevali njihovih pravil. Farizejski duh se je ohranil in med Jezusovimi učenci – vernimi ljudmi živi tudi danes. Pater Vladimir Truhlar je v svoji knjigi Leksikon duhovnosti zapisal: »Farizej je človek, ki se noče priznati za grešnika, ki se omeji na vero po črkah in ne po duhu, ki se ima za popolnega, ki to svojo ‘popolnost’ razkazuje, gleda na druge kot na grešnike in jih zaničuje, prekriva s krinko pravičnosti življenje, ki ni prav nič pravično.«
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 46.

V podlistku v Ognjišču o našem svetniškem kandidatu, misijonarju in škofu Frideriku Baragu (Le eno je potrebno - lani je izšel v dveh knjigah) sem brala, kako je kot kaplan v Šmartinu pri Kranju pridigal in spovedoval. »Z milino je združeval resnobo. Njegove strogost pa je bila vse nekaj drugega kakor suženjski strah pred Bogom, ki ga je širila janzenistična miselnost.« Kaj je to? (Albina)
Odgovor je že deloma nakazan v navedku iz knjige Franc Jaklič-Jakob Šolar, Baraga (Mohorjeva družba, Celje 1968). Janzenizem je versko gibanje, ki je dobilo ime po svojem začetniku, nizozemskem teologu in škofu Korneliju Jansenu (1585–1638). Pod vplivom kalvinizma, ki je učil, da je Bog strog sodnik, ki se ga je treba bati, je trdil, da je človekova narava po izvirnem grehu povsem pokvarjena. Zato je človek nesvoboden in ga more rešiti le milost, ki pa jo Bog daje samo izbrancem, drugi pa so prepuščeni sami sebi. Deloma je janzenizem segel tudi v slovenske kraje in je v versko življenje vnašal hlad in pretirano strogost. Janzenistovska miselnost pretirano poudarja božjo pravičnost, popolnoma pa prezre božje usmiljenje. Cerkev je ta nauk večkrat obsodila. (sč)

Zgodba

Študent in profesor

Študent, ki si je zelo želel, da bi v življenju dosegel visok položaj, je imel težave pri učenju. Veliko je študiral in zelo se je trudil, a si ni mogel zapomniti, kar je slišal pri predavanjih niti tega, kar se je učil doma.

Svojo težavo je zaupal enemu od profesorjev. Dejal mu je, da namerava najeti inštruktorja, ki mu bo pomagal pri učenju.

»Nikakor,« ga je poučil profesor: »Ne potrebuješ učitelja, ampak učenca. Ti potrebuješ nekoga, ki mu boš posredoval, česar si se naučil. Tako bo tvoje učenje postalo bolj uspešno.«

Misel

Študent je ravnal zelo modro, ko je vprašal za nasvet izkušenega človeka.

Velikokrat se nam zgodi, da se v življenju znajdemo v resni težavi, a se ne moremo sami spopasti z njo. Ko bodo naše težave velike, bomo ravnali modro, če prosimo sposobne in modre ljudi, da nam pomagajo iti naprej.

Vendar se moramo zavedati, da moder človek ne bo rešil naših problemov, lahko pa nam bo nakazal, katere odločitve nam bodo pomagale do rešitve.

Molitev

Gospod Bog,
Zavedamo se, da izbereš včasih dobrega in modrega človeka,
da nas po njem nagovoriš.
Za to se ti iz vsega srca zahvaljujemo.
Pomagaj nam zavreči slepilo,
da ne potrebujemo nasveta.
Daj nam ponižnosti, ki nam je potrebna,
da bomo hvaležno sprejeli pameten nasvet.
Pomagaj nam razumeti,
da je s tem, ko iščemo nasvet,
večja možnost, da se bomo prav odločili,
saj marsikdaj kdo drug vidi, česar mi ne vidimo.

Iskrica

Nasvet je redkokdaj dobrodošel, a kdor ga želi, ga rad sprejeme.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 41.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Slovenija je majhna deželica … in moraš dobro paziti, kaj o kom rečeš, saj se hitro lahko izkaže, da pljuvaš v lastno skledo. Hočem reči… tako majhni smo in tako malo nas je, da smo si med seboj vsi v sorodu. Le par kolen nazaj … par komolcev med rebra … in že naletiš na bratranca!
Tudi Sveta dežela je majhna … čemur se ne gre čuditi … Svetost je kot borovnice: včasih je bilo te robe neizmerno več, danes jo težko nabereš kje za liter, dva … pa še na kolena moraš, če hočeš priti do nje!
No, vseeno pa je začudujoče in verjetno ne čisto brez pomena, da je bilo pol apostolskega zbora med seboj požlahtanega.
Evangelist Janez in njegov brat Jakob starejši sta bila sinova Salome in Zebedeja, ki je bil menda brat svetega Jožefa, Jezusovega rejnika in tuzemskega očeta … Jožefov brat pa je bil prav tako tudi Alfej, čigar sinova sta vidva, Simon in Tadej. Vajina mama Marija pa je bila tudi nekaj v žlahti z Božjo materjo … potem pa je tu še Jakob mlajši, za katerega ne znam razbrati, ali je bil vajin brat ali bratranec po kaki drugi liniji. Nekje piše, da sta bila tudi vidva zgolj bratranca … Potem se zaplete še, ker se je apostol Peter včasih tudi imenoval Simon, med apostoli pa je bil še en Juda, namreč: Iškarjot … Hkrati pa je vse skupaj na trhlih nogah, ker je Jezus resda bil Marijin sin, z Jožefom pa analiza krvi ne bi prinesla želenih rezultatov … tako da: žlahta raztrgana plahta!
A trhle noge gor ali dol: cerkveno podjetje, ki ste ga pred dva tisoč leti zastavili, še kar drži vkup, pa čeprav se hudič s peklenskimi in človeškimi pomočniki vztrajno trudi, da bi ga razbil … a razbil si je do sedaj le svoje peklenske zobe. Je pa treba priznati, da hudiču protez ne zmanjka, pa čeprav je obisk pri zobozdravniku drag kot hudič.
Tako kot vajini rojstni podatki, so nezanesljivi tudi podatki o vajini smrti. Nekje velja, da je bil Simon jeruzalemski škof, ki je mučeniško umrl med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Trajana … drugje pa trdijo, da sta oba skupaj oznanjala evangelij na Vzhodu in mučeniško smrt pretrpela na isti dan. Simona so menda kar prežagali … in ga zato kot svojega zavetnika častijo drvarji, Juda pa so pobili s koli in ga upodabljajo s kijem v roki. Če se te loti množica s koli, ti ostane le malo upanja … in morda si zato, ljubi Juda Tadej, priprošnjik za brezupne primere.
In ker nas je takih brezupnih primerov kar nekaj, si zavetnik vsaj polovici sveta!
***
Ljuba moja sveta brata ali bratranca! Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas, Slovence … za katere je znano, da je žlahta plahta, ki jo zelo radi trgamo!

G. Čušin, S svetnikom na TI, v: Ognjišče, 10 (2019), 114.

V katekizemskem obrazcu desetih božjih zapovedi se osma glasi: »Ne pričaj po krivem!«, daljša oblika pa pravi: »Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega!« (2 Mz 20,16). Ali velja to le za pričevanje pred sodiščem? (Jakob)
Na tvoje vprašanje odgovarjam s tem, kar je zapisano v Kompendiju Katekizma katoliške Cerkve (2005). Osma božja zapoved prepoveduje krivo pričevanje, krivo prisego, laž; predrzno sodbo, opravljanje, obrekovanje; laskanje, prilizovanje ali dobrikanje, zlasti če je to povod za težke grehe ali za dosego nedovoljenih ugodnosti. Po drugi strani pa osma božja zapoved zahteva spoštovanje resnice: pri obvestilu in informaciji, ki morata vselej upoštevati osebni in skupni blagor; pri varovanju poklicnih tajnosti, ki jih je treba vedno držati, in tudi pri zaupnih sporočilih, ki so bila posredovana pod pečatom tajnosti. Osma božja zapoved torej velja kot pravilo poštenosti v medčloveških odnosih in tudi na področju javnega obveščanja. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2009) 10, str. 74

Apostola Simon in Juda sta po starokrščanskem izročilu po prihodu Svetega Duha evangelij oznanjala skupaj, zato tudi praznujeta skupaj.
SIMON (»Bog je uslišal«) je na evangeljskem seznamu dvanajsterih apostolov na desetem mestu; Luka mu daje vzdevek Gorečnik, Marko pa Kananejec, kar je isto v hebrejskem jeziku. O njegovem življenju vemo prav malo zanesljivega. Nekateri sodijo, da je bil rodni brat Juda Tadeja in Jakoba Mlajšega, prvega jeruzalemskega škofa, po njegovi mučeniški smrti leta 62 pa ga je nasledil. Preden so Rimljani leta 70 začeli oblegati Jeruzalem, je svoje vernike izpeljal iz mesta. Življenje je dal za Kristusa leta 107 med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Trajana. Po drugem izročilu pa naj bi se to zgodilo v Perziji, kjer je deloval skupaj z Judom Tadejem. Tam so Simona prežagali, Juda pa pobili s kiji. V apostolskem zboru sta bila dva Simona: poleg Gorečnika še Simon, ki mu je Jezus, ko ga je poklical, dodal vzdevek Peter.
Tudi JUDA TADEJ (»pogumen«) je imel soimenjaka – Juda Iškariota, ki je Jezusa izdal in je na seznamu apostolov na zadnjem, dvanajstem mestu, Juda Tadej pa na enajstem. Bil je brat Jakoba Mlajšega in sorodnik našega Odrešenika. Njegova mati Marija Kleofova je bila med ženami, ki so spremljale Jezusa na njegovih potih in mu ostale zveste do Kalvarije. Po binkoštnem prazniku naj bi Juda Tadej deloval v Mezopotamiji, nazadnje pa v Perziji skupaj s Simonom, kjer sta oba umrla mučeniške smrti. Juda Tadej velja za priprošnjika v težkih, brezupnih zadevah. (sč)

Na sliki: Metzinger Valentin, sv. Simon in sv. Juda, p. c. (pokopališka) sv. Simona in Juda Tadeja, Ljubljana - Vič.

Na slovenskem ozemlju je osem (8) cerkva, ki so posvečene apostoloma Simonu in Judu; tri so župnijske, pet je podružničnih. – Večina (6) je postavljenih v LJ nadškofiji: dve sta župnijski: Ljubljana - Črnuče in Ljubljana - Rudnik; na ozemlju nadškofije so še štiri podružnične: Sp. Brnik (Cerklje na Gor.), Pijava Gorica (Ig), Ljubljana - Vič (pokopališče) in Voglje (Šenčur).
– V KP škofiji najdemo sv. Simonu (Šimonu) posvečeno cerkvico na pokopališču v Pregari (soupr. Sočerga). – V MB škofiji pa je sv. Simonu in Judu Tadeju posvečena žup. cerkev na Pernicah (na pobočjih Kozjaka – pod Košenjakom v občini Muta, od koder je lep razgled po Dravski dolini). (mč)

sv. Simon in Juda Tadej - LJUBLJANA - ČRNUČE

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 10, str. 115

Zgodba

Pravo jabolko
Neka žena je tako dobro izdelovala razne umetne sadeže, da so jih ljudje težko razlikovali od naravnih. Kakor se pogosto rado zgodi, so nekateri kritizirali njene izdelke: obliko, velikost in barvo sadežev.
Nekoč je pripravila razstavo, na kateri je prikazala različne sadeže, ki jih je izdelala. Predvidevala je, da bodo razstavo obiskali tudi kritiki njenega dela in bodo izrazili svoje očitke. In ni se zmotila.
Kritiki so našli napake pri mnogih njenih izdelkih, zlasti na enem jabolku. Ko je potrpežljivo poslušala vse, kar so kritiki imeli povedati, je vzela jabolko, ki so ga najbolj kritizirali, ga razrezala na koščke ter jih ponudila obiskovalcem razstave, zlasti kritikom. Ti so namreč kritizirali naravno jabolko!

Misel

Nihče ne mara kritike, vendar vsi tudi kritiziramo. Kritika je dejanje, oziroma stališče, s katerim izrazimo svoje nestrinjanje z neko osebo ali stvarjo.
Pri tem je dobro, da se držimo zlatega evangeljskega pravila: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« (Mt 7,12).
Ko pridemo v skušnjavo, da bi kritizirali in s tem druge ranili, bili do njih škodljivi, maščevalni, hudobni, ostri in privoščljivi, bo koristno, da se ustavimo in pomislimo na slabe učinke, ki bi jih s tem povzročili.
Skratka, držimo se tega, za kar bi želeli, da se tudi drugi držijo. Vedno, ko bi radi koga kritizirali, pomislimo, ali bi mi radi videli, da nas drugi kritizirajo na način, kakor mi radi kritiziramo druge.

Molitev

Gospod Bog,
ko bomo koga kritizirali,
naj ne bomo nikoli pristranski,
da ga ne bi prizadeli,
ko bodo nas kritizirali na nepravičen način,
nam pomagaj, da bomo ostali mirni.
Predvsem nas obvaruj zagrenjenosti,
saj bi lahko v njej storili ali izrekli kaj takega,
kar bi nam sicer ne prišlo na misel.
Pomagaj nam, da zlepa ne bomo nikogar kritizirali,
če pa ga že moramo,
naj tega ne storimo s sebičnimi nameni.
Daj, da bomo ponižni,
in da bomo cenili druge kakor sebe
in da bomo mislili o drugih, da so boljši kakor mi.
Predvsem pa nam pomagaj,
da ne bomo napadali ljudi,
ampak njihove napake in njihova slaba dejanja.

Iskra

Od vseh krivih poti, ki obstajajo na tem svetu krivih poti, je najbrž najslabša hinavščina. Kritikastrstvo (pretirano kritiziranje) pa najbolj boleče.

Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje. (Kol 3,21)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 140.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.