Že zelo dolgo se pripravljam, da bi vam pisala. Tudi danes se mi je neskončno težko pripraviti se k pisanju. Morda bom pismo celo napisala, a ne bom imela dovolj moči, da bi ga tudi odposlala.
Z možem imava že dalj časa trajajoče probleme, jaz bi rekla približno deset let, zadnjih pet pa sem ga pogosto prosila, da bi šel z menoj kamorkoli na pogovor – k svetovalcu, terapevtu, duhovniku ... kamorkoli, samo, da bi nekam šla. On je to vedno vztrajno zavračal, češ da pred drugimi pa že ne bo pral umazanega perila in se razgaljal. Poleg tega nama rešitve ne bo nihče pokazal, nihče ne bo rekel, da ima eden prav in drugi narobe ... da bo vse ostalo na najinih plečih. Seveda to po svoje razumem, pa vendar druge rešitve nisem več videla, sama dva očitno nisva bila sposobna predelati določenih stvari. In tako mi ni preostalo drugega, kot da se trudim naprej, potrpim ... vendar je prišel čas, ko nisem več zmogla in sem sama odšla po nasvete k strokovnjakom. Vsi so bili istega mnenja: da midva sama ne bova zmogla, potrebna je obravnava in pomoč. Ko sem mu to povedala, se je zelo razjezil, da hodim okrog in ljudem razlagam traparije, verjetno izmišljene ... ja, seveda so bile enostranski ti pogledi, zato pa bi moral iti tudi on in povedati, kako to on misli in doživlja. Zato pa sem ga prosila, naj gre z menoj. Pa še vedno ni hotel. Počasi sem obupala in živela iz dneva v dan naprej. En dan je bilo vse prav, naslednji vse narobe ... vedno je kaj prišlo in njegovi izpadi so postajali vse pogostejši in hujši.
In v čem je pravzaprav problem? Res je, da sva imela težko življenje, veliko otrok, otroka s posebnimi potrebami ... ja, najino življenje je bilo res na preizkušnji. Poleg tega mene v njegovem sorodstvu že na začetku niso sprejeli. Žalili so me in poniževali, kadar so le mogli. Verni niso, čeprav so opravili vse zakramente. Radi se pohvalijo, da oni so naredili svoje, ko so poskrbeli za slednje, zdaj se naj pa odrasli otroci sami odločijo, kako in kaj. Ko so najini otroci opravili birmo, so jih nagovarjali, da naj zdaj pa že res nehajo hoditi v cerkev ... Temu sem odkrito in odločno nasprotovala, je pa to sprožilo še hujše nasprotovanje proti meni. Odtlej sem bila pri njih v hudi nemilosti. Moj mož ima to dobro lastnost, da je edini v svoji družini še vedno hodil v cerkev in tudi pomagal pri vzgoji otrok, ki so kljub vsem težavam postali in ostali dobi kristjani. Vsi so že polnoletni. Mož tudi nikoli ni hodil po gostilnah ali imel druge ženske. To mi sedaj očita. Pravi, da bi samo to lahko bil vzrok za nekega terapevta ipd.
Mnogi so mi svetovali odhod od doma. Povedala sem mu ... še huje je bilo ... bilo je hudo, hudo in še enkrat hudo. Teh grdih besed ne morem pisati ... Vam pa povem, da sem v vseh teh letih ogromno prejokala. Potem mi postane tako zelo, zelo hudo, ker se zalotim, da do njega ne čutim več tega, kar bi morala ... in zopet se počutim kriva in tako zelo sama ... »O, ljubi Bog,« si pravim, »zakaj ga ne morem več imeti tako rada kot nekoč?!«
Se pa resnično že ves teden tresem in ne morem priti k sebi. Če ga zapustim, mi grozi, da se bo maščeval otrokom, ker se zaradi njih nisva mogla prej dovolj posvečati eden drugemu. Kako more nekdo razmišljati o maščevanju – lastnemu otroku?
Danica

Na svetu je veliko zla in trpljenja. Navadno vidimo samo zunanje trpljenje, ki se da videti ali sklepati iz videnega. V resnici pa je trpljenja še veliko več, kot ga vidimo, dodati namreč moramo notranje, skrito, nevidno trpljenje. Nekaj si nam ga odkrila ti, ko opisuješ svoje stanje. Kako lahko ljudje mučijo svojega bližnjega, tistega, ki bi mu morali biti v oporo v preizkušnjah? Žal so velikokrat to ljudje, ki se ne morejo obvladati, ker so psihološko šibki, omahljivi v svojem čustvovanju in obnašanju, kot se dogaja v tvojem slučaju. Isti pojav najdemo pri zasvojenosti, na primer od alkohola. To ni slučaj pri tvojem možu, hvala Bogu. Navajam smo kot primer. Pri alkoholiku je najtežje doseči, da prizna, da je alkoholik, ker to spretno skriva in celo sam sebe slepi, da to ni, da on bi lahko nehal piti, kadarkoli hoče. Druga stopnja zdravljenja je pogovor. V skupini, kjer vsi povedo svojo zgodbo, se vsak posameznik čuti bolj močnega, ker ve, da so tudi drugi v istih težavah. To se imenuje terapija AA, anonimnih alkoholikov. Nešteto se jih je tako pozdravilo, tudi pri nas. Potreben je iskren pogovor.
V drugih slučajih imajo vlogo človeka, s katerim se pacient lahko pogovori, terapevti, ki jih tudi ti omenjaš. To so specialisti, ki se strokovno ukvarjajo z duševnimi težavami pacientov. Ker so za to specializirani in obvladajo svoje področje, vedo, kako ravnati. Neke vrste terapevt za duše je tudi vsak duhovnik, ki je tudi študiral psihologijo, nekateri pa so za to še posebej usposobljeni.
Težava je v tem, kako prepričati moža, da bi bilo to zanj in zate, za vso družino dobro. Sama omenjaš, da je v svojem čustvovanju zelo nestanoviten, dobri in slabi dnevi se izmenjujejo. Ne vem, ali mu je njegov zdravnik predpisal kakšna pomirjevala. Morda bi se morala najprej obrniti nanj, ker je najbrž tudi tvoj (družinski) zdravnik. Morda bi tudi ti morala vzeti kakšno rahlo pomirjevalo za težke trenutke. To so sicer zdravila, ki jih zdravniki neradi predpisujejo, ker se organizem lahko nanje navadi in potem normalne doze ne učinkujejo več. Danes je takih stisk zelo veliko, ker smo vsi pod nekim stresom, napetostjo. »Privošči« si malo več miru. Poišči si ga v svojem napornem dnevu. Skušaj izklopiti vse skrbi in se umiri. Tudi molitev je lahko tak trenutek miru, ko se prepustimo v božje roke. Potem boš ugotovila, da lažje preneseš njegov »nemir«, če je mir v tvojem srcu. Da bi ga spravila k terapevtu, ni veliko upanja, saj si vse poskusila. Da si šla sama, je že nekaj, ni pa seveda dovolj. Iz vsega srca ti želim, da bi imela v sebi »božji mir« in bi ga prinašala tudi drugim. Ni pa seveda vse od nas odvisno, zato moramo imeti potrpljenje, tudi če nam vedno ne uspe. Najbrž ti nisem veliko pomagal, poskusi pa vsaj to.

Bole Franc (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2010) 07, str. 75

Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). (Jn 20,16)

Magdalena, ki jo je ljudsko izročilo razglasilo za svetnico, je poezija vere. Vzdramila je ustvarjalno domišljijo slikarjev, pesnikov in režiserjev (ki pa vedno niso dokazali dobrega okusa in prefinjenega čuta, na primer v nekaterih ameriških filmih dvomljive kakovosti) ter navdajala z upanjem verujoče. - Ni moglo biti drugače. Le katero sporočilo je lepše in bolj razveseljivo, kakor je to, da je grešnica rehabilitirana, tako da sme celo objeti vstalega Gospoda? - Ni slabosti, napake, greha, ki ne bi našli v Magdaleni možnosti za rehabilitacijo, odpuščanje in odrešenje. - Ta žena je podoba (danes radi rečemo ikona) vere, od katere človeku prepeva srce.

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Prav tako morajo biti ženske dostojanstvene, ne obrekljive, marveč trezne in vsestransko vredne zaupanja. (1 Tim 2,9-10).

Moški brez dostojanstva in samospoštovanja izgubi spoštovanje vseh, predvsem pa žensk. - Ženska, ki se odpove svojemu dostojanstvu in se ponuja kot predmet spolnosti, med moškimi vedno naleti na odobravanje in uživa sloves. Tudi če to traja le kratek čas in če se zanimanje zdi resno, jo lahko zavede v zmoto. - Moški so namreč, dokler so lahko, delili ženske na dostojanstvene, resne in zveste, kakršne so hoteli zase in za svoje otroke, ter na lahkomiselne, zlahka dosegljive, zgolj spolne igračke za zabavo in užitek. - Kar danes moški ne morejo več doseči s silo in z zakoni, poskušajo doseči z odobravanjem in z uvrstitvijo v kategorijo emancipiranih, svobodnih žensk, ki ne poznajo tabujev. - Ta past niti ni tako zelo zvita in skrita in ženske se neredko ujamejo vanjo.

Vrnil se je z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. (Lk 2,51)

Evangelist Luka je z mojstrsko roko naslikal Marijo in nekaj, za kar bi lahko rekli, da je značilno za ženskost: ponotranjenost. Kakor se vse obline ženskega telesa stekajo v naročju, tako prvine ženskega čutenja vodijo v notranjost. - Drugače kakor pri moškem, ki je usmerjen navzven, da napada, osvaja, gospoduje. - Seveda, ko jih vidimo, kako se pozibavajo v bokih na vseh televizijskih kanalih, v vseh oddajah in predstavah, težko verjamemo, da je ponotranjenost značilna za ženske.- Toda dovolj je že, če se srečamo z ženskami, ki se ne postavljajo na ogled v izložbena okna, zlasti potem ko z izkušnjo materinstva postanejo zrelejše; ugotovili bomo, da so ženske resnično ustvarjene za to, da hranijo v svojem srcu življenje in svet. - Jasno je, da ni nobenega daru, podarjenega moškemu in ženski, ki ne bi bil izpostavljen nevarnosti, da ga uničita in zapravita zaradi sebičnosti, površinskosti in preračunljivosti. - Nekdo, njegovega imena se več ne spomnim, je zapisal: "Ženske hočejo ugajati in to je zanje pogubno." - Morda je res to tista skušnjava, na katero bi morale ženske paziti, da bi ostale ženske.

V mesecu juliju razmišljamo o tem, kako z Marijinim zgledom do notranje lepote (6)

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Marija Magdalena (tj. Marija iz mesta Magdala) je bila ena od žena, ki jih je Jezus ozdravil. Iz hvaležnosti ga je spremljala, stala je pod njegovim križem na Kalvariji. Na velikonočno jutro je navsezgodaj pohitela k Jezusovemu grobu, kjer je prva srečala Vstalega. Kasneje so jo nekateri razlagalci Svetega pisma izenačili s skesano grešnico (Lk 7,37-50).

več o Mariji Magdaleni v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 46-47

Sv. Mariji Magdaleni je na Slovenskem posvečenih 52 cerkva: 8 župnijskih, 44 podružničnih in dve kapeli. – V LJ nadškofiji stojita njeni ž. c. v Sodražici (1) in Zlatem Polju; (2) podr. pa na Brodu (Boh. Bistrica), Pšati (9) (Cerklje na Gor.), v Rupi (KR - Zlato polje), Prašah (Mavčiče), na Okroglem (10) (Naklo), v Metnaju (Stična), na Zg. Slivnici (11) (Magdalenska gora – Šmarje SAP), v Gradišču (12) (Šmartno/Litiji) in Kriški vasi (13) (Višnja Gora); večji kapeli sta v Dobrovi (pok.) in Motniku. – V KP škofiji je ž. c. sv. Magdalene na Gorah nad Idrijo;(3) p. c. (5) so na Kozjanah (Brezovica), v Krasnem (Gradno), Podbežah (14) (Hrušica), Kosezah (Il. Bistrica), Ocizli (15) (Klanec), nad Senikom (Kožbana), v Lokah (16) (Kromberk), pri Otoščah (17) (Lozice), v Smokvici (18) (Movraž), Kilovčah (19) ( Prem) in na Selih/Volčah (20) (Volče). – V NM škofiji naštejemo 15 ‘Magdaleninih’ p. c.: Vel. Plešivica (21) (Adlešiči), Lukovec (Boštanj), Tušev Dol (Črnomelj), Klinja vas (22) (Kočevje), Oštrc in Ržišče (23) (Kostanjevica na Krki), Božakovo (24) (Metlika), Dol. Globodol (25) (Mirna Peč), Arčelca (26) (Sela/Šumberku), Rožni Dol (Semič), Gor. Radenci (Stari trg/Kolpi), Črmošnjice (27) (Stopiče), Martinja vas (Šentlovrenc), Jesenice na Dol. (Vel. Dolina) in Reber (28) (Žužemberk). – V MB nadškofiji je pet cerkva sv. Magdalene, dve žup.: Javorje (4) in MB - Sv. Magdalena, (5) in tri podr.: Vrata (29) (Dravograd), Vel. Varnica (30) (Sv. Andraž v Halozah) in Brda (31) (Šmartno/SG). – V CE škofiji sta ž. c. sv. Magdalene v Dramljah (6) in Slivnici/CE,(7) podr. pa v Orešju (32) (Bizeljsko), v Gornjem Gradu (33) (pok.), na Homu (34) (Prebold), pri Sv. Jederti nad Laškim, na Ločici (45) (Vransko) in v Zagorju ob Savi. – V MS škofiji je sv. Magdaleni posvečena ž. c. na Kapeli pri Radencih.(8)

  M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 7, str. 99. 

Gospodar je ukazal kuharju, naj za kosilo pripravi nekaj posebnega, nekaj za kar misli, da je neprecenljivo in najbolj dragoceno.
Kuhar je gostom postregel najprej s kuhanim jezikom, nato je pripravil jezik na žaru, nazadnje pa je postregel še z jezikom v različnih omakah ...
Gospodar ni bil zadovoljen - češ jezik naj bi bil nekaj tako posebnega - toda kuhar mu je dejal: »Kaj je vendar imenitnejše od jezika? Z njim molimo Boga, razveseljujemo ljudi, posredujemo modrost, razglašamo pravičnost ...«
Gostje so pritrdili kuharju in tudi gospodar je pritrdil tej razlagi.
Naslednji dan pa je gospodar kuharja spet preizkusil in mu je naročil, naj pripravi nekaj takega, kar se mu zdi brez vrednosti in je po njegovem mnenju med živili najslabše.
Nestrpno je čakal, kaj bo kuhar pripravil tokrat.
In kuhar je na mizo spet prinesel jezik, tudi tokrat pripravljen na razne načine.
Gospodar je bil prepričan, da se kuhar iz njega norčuje in se je razjezil. Kuhar pa je imel tudi tokrat pripravljeno razlago: »Ni slabše reči kot je jezik. Z njim zmerjamo, opravljamo, povzročamo prepire, napovedujemo vojne ...«
Vsi so se strinjali s kuharjevo razlago.
***
Beseda je res najdragocenejši dar, ki nam ga je zaupal Bog.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 48.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

priloga

Alpsko cvetje

gost meseca

P. Lojze Podgrajšek, misijonar v Zambiji

moj pogled

Jan Kozamernik, odbojkarski reprezentant

Preberite več: Avgust 2025

Tako doni v naši domači cerkvi na večer 21. julija, vedno natanko tisti dan, ko ta starozavezni prerok, zavetnik naše župnije, »svet Denou«, kot mu pravimo po domače, tudi goduje. Po mnogih hišah štruklji na mizi, v zraku pa ves dan posebno slovesno vzdušje, »tonklači«, pritrkovalci, se povzpnejo na »ter«, zvonik, in potem se čez vaške strehe kakor himna razlije pesem zvonov. Drugačen dan se napravi tako, župnijski praznik, ponekod bi rekli »šagra«, drugje »žegnanje«, »opasilo« ali kako drugače.
Vedno pridemo prepoteni v njegovo cerkev, ne samo od poletne vročine, ki je tiste dni menda najhujša v vsem letu; med dopusti in obiranjem breskev so skušnjave, kaj izbrati, komu ali čemu dati prednost, vedno tako zelo velike, tako zelo močne in privlačne so drugačne, lažje ali ugodnejše ali bolj dobičkonosne rešitve – in je potrebno veliko napora, da človek izbere tisto, kar je v tistem trenutku najbolj prav in najpomembnejše. Zato se človek za praznik menda mora spotiti, menda se med potnimi kapljicami na čelu velikokrat spočnejo res modre misli, te so namreč vedno sad težkih in odgovornih odločitev.
Po slovesni maši – zanjo vedno poskrbi kateri od naših rojakov – vedno krenemo na ulice naše vasi, pesmi pojemo, ko se Jezus sprehaja po prahu naših vsakodnevnih steza, med tihimi žalostmi, dvomi in napori, ki jih oko ne vidi, On pa jih, za svoje počivališče jih izbere, res, ne usede se samo na mize pri Balohovih, Komencavih, pred gasilskim domom in na placu, vse hiše na svoji poti poljubi, pri vseh želi biti doma. Zato je pred posebnim Gostom naša mama s tako natančnostjo v popoldanski vročini likala prte, jih postavljala leto za letom pred hišo, kljub temu da jih je burja vedno znova navihano privzdigovala in gasila sveče. Zato je tata odšel v gozd in nasekal jesenove mladike, da so Mu naredile senco; tako mu je povedal, da smo ga pri nas veseli. Konšolirjevi so pristavili oleandre in Županavi pometli cesto. In potem je prišel, kot Kralj in kot Prijatelj, veličastno in hkrati prijetno domače, in ravno pod našo hišo vsako leto znova povedal: »Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi!« (Lk 12,29) Tako lepo je vedeti, da On zadostuje.
Zato še vedno, če le morem, pridem na naš krajevni praznik. Rad imam ta mehki občutek, da je Bog res tu med nami, da skrbi za nas, da sedi ob naših mizah; in sladke vonjave v vročini, ki med procesijo po vasi počasi usiha in se nato preseli v srca ljudi. Pred cerkvijo se še nekoliko zadržimo, se ustavimo in poklepetamo, spijemo glaž in prigriznemo, kar so pripravile pridne gospodinje. Malenkost, preden spet zdrsnemo na svoje samotne poti, malenkost, od katere se živi, namesto samo preživi. Bog in ljudje, to je vse, kar imamo. Tega sem se naučil ob številnih odpovedih, ki jih prinese tako poletno praznovanje, ob skrbeh, naporu in tudi prilagajanju urnika svojih počitnic, da je vedno nekdo, ki je pomembnejši od mojih načrtov in mojih želja.
Ta izbira prinaša blagoslov

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 7 (2021) 73.

Ne vem, ne kdo pri nebeški, ne kdo pri tuzemski birokraciji deli svetniške patronate, ali ste morda – kot politiki od glasov volivcev – svetniki odvisni od glasov molivcev in od števila SOS klicev, ki jih z zemlje do nebes pošiljajo ljudje v stiski, a mnenja sem, da bi ti lahko prevzel malo več nalog, kot so ti jih božji in cerkveni birokrati, skupaj z ljudmi, naložili. Sploh, če vzamem v obzir, kaj vse si počel in s čim vse si se ubadal v času svoje zemeljske preroške službe.
Kajti zasledil sem, da si samo zavetnik planincev in rudarjev.
In še to dvoje da človeku misliti. Kaj ima starozavezni prerok, ki se je večino časa vendarle smukal po kraljevem dvoru, opraviti z ekstremisti: z enimi, ki se vzpenjajo po zemeljski vertikali navzgor, in z drugimi, ki gredo navzdol in celo noter?
Po premisleku pa mi je le kapnilo! Seveda: kralj te je namreč za kazen dal vreči v jamo k levom. V jamo! Pod zemljo! Zato torej rudarji. Naslednji dan so te živega – kajti levi se te niso polotili – potegnili iz jame, oziroma: splezal si ven! Zato torej planinci … se mi zdi.
In se mi tako porodi par idej!
Zakaj so te pograbili zgolj rudarji? Lahko bi bil tudi zavetnik jamarjev.
Pa krotilci levov, ti so gvišno brez svojega zavetnika, pa bi ga glede na naravo svojega poklica še kako potrebovali!
In ker si bil s kraljeve strani, torej od vlade, po krivici preganjan in zaprt, bi bil lahko tudi zavetnik disidentov in političnih zapornikov, tudi tem pride prav vsaka pomoč.
Nadalje bi bil kot uspešen razlagalec sanj lahko zavetnik horoskoparjem, jasnovidcem in šlogarcam … a ker ti zganjajo po mojem mnenju zgolj lari-fari, bi bil lahko zavetnik zoper horoskope, šloganje in druge okultne prakse, ki pa žal niso zgolj lari-fari, ampak ima često kremplje zraven “ta kosmat in ta spoden”, ki hodi okrog “kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl” (glej 1 Pt 5,8)
Ker si razlagal kraljeve sanje, bi bil seveda lahko zavetnik tudi politikom, političnim analitikom, sekretarjem, podsekretarjem, posebnim svetovalcem in čisto navadnim prilizovalcem. In kot pri šlogarcah, bi bil tudi tukaj lahko ‘zoper’!
Kralju si uspešno raztolmačil zapis na steni, znameniti “mené, mené, tekél, uparsín”, in bi bilo tako lahko zavetnik tako tolmačem kot grafitarjem.
Če pomislim na kako zvit način si na laži ujel možaka, ki sta po krivem tožila Suzano, bi bil lahko tudi zavetnik detektivov, preiskovalnih sodnikov in sodnih izvedencev.
Zgodbe o mladeničih v ognjeni peči pa na seznam doda vsaj še pečarje, če ne tudi picopeke in žar mojstre.
Ljubi moj sveti Danijel. Res se mi zdi, da si premalo izkoriščen, a uživaj svoj zaslužen nebeški mir in počitek. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in raztolmači.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 11 (2021), 98.