Bila je nedelja in oče je sina poklical, da gresta delat. Sin mu je dejal: »Oče, nedelja je in tretja Božja zapoved pravi: Posvečuj Gospodov dan. Morala bi k maši, ne pa delat!«
Oče je pogledal sina in mu posmehljivo odvrnil: »Daj no, tiste zapovedi so za stare babe. Ti si že velik fant in se ti ni treba ukvarjati s takimi neumnostmi!«
Sin je tedaj očetu dejal: »Če torej ne velja tretja Božja zapoved, ki govori o posvečevanju Gospodovega dne, potem ne velja niti četrta: Spoštuj očeta in mater. Torej tudi ta zapoved spoštovanja staršev velja samo za stare babe in za majhne otroke in meni, ki sem že velik fant, ni treba več spoštovati in ubogati staršev. A tudi tebe ne?«
Očetu je to dalo misliti in spoznal je, kako nespametno uči svojega sina. Uvidel je, da ima sin prav: če prenehaš upoštevati eno Božjo zapoved, boš kmalu kršil tudi druge.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 58.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vsem nam primanjkuje časa.
Največ ga seveda pokurimo v službi … in posledično nimamo časa ne za družino ne za prijatelje ne zase. Če smo prezgodaj začeli preveč delati, si družine niti ne ustvarimo, saj če nimaš časa ne zase ne za prijatelje, potem res nimaš časa za zaljubljanje, kaj šele za ljubezen! Kljub temu mnogi vstopijo v zveze … No, bolj pravilno bi bilo reči, da vstopajo v zveze, saj so zaradi pomanjkanja časa – in ljubezni – te ‘zveze’ bolj kratke sape … jih je pa zato več! Nekateri se, kljub pomanjkanju časa, oziroma kljub temu, da si niso vzeli časa za ljubezen, celo poročijo. A Bog, ki je Gospodar časa (in, mimogrede bodi povedano, tudi ‘zvez’), je duhovit: če si nisi vzel časa za ustvarjanje zveze, potem si ga boš moral vzeti veliko več za razvezo! In če prej ni bilo časa za nič drugega kot za službo (in kako pivo s prijatelji), si moraš zdaj – na račun službe, seveda – vzeti čas za … hja, če drugega ne: za novo stanovanje, ki ga je bilo treba poiskati in urediti … za otroke, ki pridejo vsak drugi konec tedna … in jim mora biti s tabo zabavno, ker drugače te ne bodo več hoteli obiskati … In ker več časa zdaj nameniš ljudem okrog sebe, postaneš drugačen … in v to novo življenje vstopaš za pikico bolj zrelo … in kar na lepem iz tvojih ust letijo butaste izjave: da se z ‘bivšo’ zdaj razumeta veliko bolje kot prej, ko sta bila še poročena! Ne, ljubček, le čas, ki si ga prej namenil službi ali pa si ga preprosto zmetal stran, zdaj vlagaš v odnose in ga namenjaš ljudem! In če bi to storil prej, bi bil še vedno poročen. Morda celo srečno!
Zakaj vsa ta pikrost, ki mi jo bo kdo morda celo zameril, češ: kaj pa ti veš?! In je res: nimam pojma. A piker sem, ker sredi februarja, na god Svetega Valentina (ki je čisto spodoben svetnik, prav nič kriv, da so ga razglasili za ‘zavetnika zaljubljencev’), vsi tisti, ki nimajo časa za ljubezen in za ljudi, za katere trdijo, da jih ljubijo, v enem dnevu skušajo nadomestiti vse, za kar si v celem letu ne vzamejo časa.
Na začetku februarja stoji svečnica: praznik – oziroma: svetek … odvisno pač, kako gledate na življenje – ki so si ga prisvojili ‘Boguposvečeni’. Redovniki in redovnice. Da na dan, ko se spominjamo Gospodovega darovanja v templju (ki je bilo izpolnitev postave), opozorijo nase … da nas opomnijo, da so … da živijo … in da se darujejo!
Teden dni kasneje pa praznujemo – oziroma: slavimo… odvisno pač kako gledate na življenje – Kulturni dan! Ki pa so si ga prisvojili tisti, ki se imajo za posvečene! Umetniki! Da na dan, ko se spominjamo žalostne smrti prešernega pesnika, opozorijo nase … da nas opomnijo, da so … da živijo … in da se žrtvujejo!
In vem, da s tem zapisom tvegam, da mi bo kdo očital, da pljuvam v lastno skledo, ko sem pa tudi sam umetnik. A tudi ‘pljuvanje’ je lahko umetnost … saj sem gledal stanovskega kolega na odru, ki ne le da je pljuval, temveč je celo … joj, ne bi o tem, ker ni spodobno, čeprav je bilo ‘jako posvečeno’! In ni zavist, je zgolj začudenje … da ne bi kdo narobe razumel. Ker jaz ne razumem tega, kar je danes ‘main stream’ … kar ‘gre s tokom’, če dobesedno prevedem … in grem sam proti toku do te mere, da vsaj po statusu nisem več umetnik ampak podjetnik. In sem proti toku tudi v tem, da sem še vedno poročen. Prvič in edinkrat.
A Bog, ki je Gospodar časa, ‘zvez’ – vezanih in brezveznih, ki ljubi tiste, ki so se mu posvetili in tudi tiste, ki mu ne posvečajo pozornosti, je duhovit: vsake toliko (vsake štiri leta, če smo natančni) nam v februarju podari dodaten dan … še malo več časa za naše februarjenje!
Bog nam daje čas! Komu ali čemu ga bomo posvetili in ali bo posvečen, pa je odvisno od nas. Februarjenje je podarjanje časa. Naj vam uspeva vse leto, ne le v tem mesecu!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Papež Frančišek pogosto govori o ‘terorizmu jezika’. V knjigi ‘Cerkev, hiša usmiljenja’ sem bral njegovo svarilo: »Vi ne veste, koliko hudega naredijo Cerkvi, župnijam, skupnostim govorice! Koliko hudega! Govorice zadajajo rane. Preden začne kristjan raznašati govorice, se mora ugrizniti v jezik, ne?« Kaj je to tako težek greh? (Miha)
Grehi jezika so grehi zoper osmo božjo zapoved ‘Ne pričaj po krivem’, ki obsega krivo pričevanje in krivo prisego, predrzne sodbe, opravljanje in obrekovanje ter laskanje, prilizovanje ali dobrikanje. Teža greha se meri po škodi, ki jo z njim povzročimo. Škodo smo dolžni popraviti, kolikor se da. Čast in dobro ime, ki ju (tudi) z grehi jezika ogrožamo in prizadenemo, sta moralni dobrini, ker sta izraz kreposti spoštovanja; sta tudi veliki socialni dobrini, kajti če člani neke družbe, ki drug drugega ne spoštujejo in si ne izkazujejo časti, družbo hromijo in razkrajajo. Čast in dobro ime sta važni vzgojni dobrini tako na področju naravnega kot nadnaravnega življenja. Vplivata na nas, da se varujemo slabega in tako ne zapravimo spoštovanja bližnjih. Vzgoja k prizadevanju za čast in varovanje časti (svoje in bližnjega) je važna naloga vzgojiteljev. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 2, str. 50

UGLEDNA KRISTJANKA IN POGUMNA MUČENKA
Sv. Doroteja, ki se prvič omenja v t. i. Hieronimovem martirologiju, naj bi se rodila ok. leta 290 v Cezareji v Kapadokiji, kamor se je njen oče, rimski senator Dorus, z družino naselil v času cesarja Dioklecijana. Ko je dal cesarski namestnik province mlado in ugledno kristjanko prijeti in od nje zahteval, da daruje poganskim malikom, je to pogumno zavrnila, zato so jo mučili na različne načine in naposled umorili.
Koroška delavnica: Sv. Doroteja, 1424–1426, ž. c. Marije Zavetnice, Ptujska Gora. - Delavnica Mojstra Vremskega Britofa: Sv. Doroteja, ok. 1450, p. c. sv. Križa, Vrhpolje pri Vipavi. - Mojster Bolfgang: Sv. Doroteja v skupini »glavnih« svetih devic, 1453, romarska c. Marijinega oznanjenja, Crngrob.
KOŠARICA CVETJA KOT PREPOZNAVNO ZNAMENJE
Specifični atribut sv. Doroteje izhaja iz legendarnega poročila o njeni smrti. Ko je odhajala na morišče in klicala ime svojega nebeškega ženina, se ji je sodni pisar Teofil posmehoval, rekoč, naj mu iz rajskega vrta pošlje rož in jabolk. Mučenka mu je željo izpolnila in kot sla k njemu poslala dečka, ki se ji je ob smrti prikazal s košarico cvetja in sadja. Teofil se je zaradi čudežnega daru spreobrnil v krščanstvo in nato tudi sam postal mučenec. Na upodobitvah košarico drži v rokah sv. Doroteja sama ali pa ji jo izroča oziroma pridržuje deček. Včasih košarico nadomešča pladenj. V nekaterih primerih ima svetnica v roki še šopek rož oziroma cvetočo vejo, izjemoma pa nosi cvetje v gubah oblačila. Deček je ponekod zaznamovan s križnim nimbom in predstavlja Dete Jezusa ali pa ima krila in je tako priličen angelu. Doroteja se pojavlja tudi z atributi mučeništva in zmage, kot so meč ali sekira, palmova veja in cvetlični venec, včasih pa tudi s križem, knjigo ali lilijo.Janez Ljubljanski: Sv. Doroteja, 1459, p. c. sv. Petra, Kamni vrh pri Ambrusu. - Sv. Doroteja, ok. 1450–1460, p. c. sv. Petra, Vrh nad Želimljami. - Mojster Bolfgang in delavnica: Sv. Doroteja, ok. 1463–1465, ž. c. sv. Janeza Krstnika. Mirna na Dolenjskem.

Pripovedni prizori se omejujejo predvsem na sceno obglavljenja sv. Doroteje in prikazanja nebeškega poslanca, ki v nadaljevanju zgodbe po njenem naročilu Teofilu sredi zime prinese košarico cvetja in sadja. Svetnica pogosto nastopa v družbi deviških mučenk, zlasti pa skupaj s Katarino Aleksandrijsko, Barbaro in Marjeto, s katerimi sestavlja znamenito četverico t. i. glavnih svetih devic (Virgines capitales). V nemškem prostoru so jo včasih dodajali v skupino štirinajstih priprošnjikov v sili.Sv. Doroteja, ok. 1530, p. c. sv. Jošta, Sv. Jošt nad Dreto. - Sv. Lucija s sv. Dorotejo in sv. Barbaro, 1638, p. c. sv. Petra, Dvor pri Polhovem Gradcu. - Antonio Paroli: Apostol Tomaž s sv. Dorotejo in sv. Agato, 1750, p. c. sv. Lovrenca, Zalošče pri Dornberku.

SV. DOROTEJA NA SLOVENSKEM
Češčenje sv. Doroteje je bilo na Zahodu intenzivno v obdobju od zgodnjega 14. do 16. stoletja. Na Slovenskem je bilo njeno ime kot žensko osebno ime v arhivskih virih zapisano v 15. stoletju, ko se je svetnica uveljavila tudi v likovni umetnosti in postala priljubljen srednjeveški motiv. Iz tega časa je ohranjenih več stenskih poslikav, med katerimi so tudi nadpovprečna umetniška dela. V novem veku je pogostnost tega motiva upadla. V Sloveniji sta Doroteji posvečeni le dve cerkvi: župnijska v Dornavi in podružnična v Kostanju v Tuhinjski dolini.

POVELIČANJE SV. DOROTEJE SLIKARJA VALENTINA METZINGERJA
Iz zakladnice slovenske baročne umetnosti predstavljamo sliko, ki jo je za cerkev v Kostanju mojstrsko naslikal Valentin Metzinger (1699–1759), iz Lorene v Ljubljano priseljeni umetnik, predstavnik zrelega baroka. Ustvaril je obsežen opus, kostanjska oltarna podoba iz leta 1741 pa je eno najbolj znanih njegovih del.
Nad panoramo tuhinjskega hribovja se sv. Doroteja, ki z desnico objema košarico z vrtnicami in zelenjem, na oblaku dviguje v žareče nebo. Spremljajo jo putti, od katerih ji eden izroča mučeniško palmo, drugi kuka k njej izza oblačne kulise, tretji pa steguje roki za šopkom v njeni levici. Svetnica nosi obleko z oprijetim životcem in ogrinjalo, dolge lase pa ima prevezane s tančico.
Slikar je kompozicijo razgibal z diagonalno postavitvijo svetničine figure, njenega ogrinjala in kope oblakov, dinamiko pa je dosegel tudi z barvnimi kontrasti. Prevladuje topel kolorit z rumenimi in cinobrasto rdečimi poudarki.

NEBEŠKI DAROVI NA SVETNIČINO PRIPROŠNJO
Sv. Doroteja nas sredi zime razveseljuje z rožami iz raja, zato je postala zavetnica cvetličarjev in vrtnarjev. Njen poetično obarvani lik nam razkriva, da so nebeški darovi odkupljeni z žrtvovanjem.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 2, str. 98.

Venec mučeništva je prejela za časa rimskega cesarja Dioklecijana (304). Po legendi o njenem mučeništvu jo upodabljajo kot mlado dekle, ki drži v desni roki palmov list, simbol mučeništva, v levi pa meč, s katerim je bila umorjena. Ob njej stopa majhen deček, ki nosi v rokah košarico s cvetjem. Zato jo častijo kot zavetnico nevest in cvetličarjev. – Ime Doroteja prihaja iz grščine in pomeni ‘dar Božji’.

Sv. Doroteji sta pri nas posvečeni dve cerkvi; župnijska v Dornavi pri Ptuju (CE) in podružnična v Kostanju (žup. Šmartno v Tuhinju – LJ) desno spodaj..

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

Ko je Leonardo da Vinci v Milanu slikal Zadnjo večerjo, se je hudo sporekel z nekim človekom.
Zelo se je razjezil nanj in ga odpravil z zmerjanjem in grožnjami.
Leonardo se je vrnil v samostan k velikanski slikariji na steni, da bi nadaljeval z zahtevnim in silno natančnim delom, a ni mogel več slikati. Tako silno je bil vznemirjen.
Odložil je paleto in čopiče, šel iskat človeka, katerega je bil užalil, ter ga prosil odpuščanja.
Mož je Leonardovo opravičilo sprejel in slikar se je lahko vrnil k slikanju ter končal zahtevno delo: slikanje Kristusovega obličja.

Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču. (Ef 4, 26)

Kadar vstanete k molitvi, odpustite, če imate kaj proti komu, tako vam tudi vaš nebeški Oče, ki je v nebesih, odpusti vse vaše prestopke. (Mr 11, 25)

Vsekakor hočem, naj možje povsod molijo in vzdigujejo svete roke brez jeze in razpravljanja. (1 Tim 2,8)

Kdor je počasen za jezo, kaže na veliko razsodnost, kdor je nagle jeze, povzdiguje bedaštvo. (Prg 14,29)

Zavedajte se, moji bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. (Jak 1,19-20)

Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti druge za boljše od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. (Flp 2,3-4 in dalje)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Glej, babica, prinesla sva ti pokazat tvojo pravnukinjo, da ti z njo malo polepšava praznike,« sta vsa smejoča objela babico Maro, ki ju je že nestrpno pričakovala.
Že nekaj let je, odkar je ovdovela, sama živela v prijazni hišici v vasi pri cerkvi, katero je obkrožalo še nekaj prijaznih domačij.
Presrečna je objela vnuka in njegovo mlado ženo, potem pa skoraj plaho vzela v roke drobceno dete, ki je mirno spalo. Gledala je njegov obraz, majhna usteca, ki so se v spanju smehljala. Drobne ročice je detece stiskalo v pesti, izpod kapice pa je silil šop črnih las.
»Čisto črne laske ima, prav take si imel ti, ko si se rodil, pa tudi nosek ima ves tvoj, lička pa kot mamica,« se je čisto raznežila. Kot da bi držala v rokah njega, svojega dragega vnuka, ki je danes stal pred njo kot odrasel mož. Kmalu si je hotel ustvariti družino, mlad in zelo resen, kot da je kar prekmalu moral odrasti ob svoji nezakonski materi. Stal je pred njo in se ves srečen smehljal svoji babici, s katero ga je družila neka čisto posebna vez.
V tem trenutku ji je ušel spomin nekaj več kot dvajset let nazaj, ko ga je prvič vzela v naročje.
Nikoli ne bo pozabila trenutka, kako je pred njo stopila hči in ji vsa tresoča povedala, da bo postala mati, mlada mati, še sama skoraj otrok, pa je pričakovala otroka. Zadnje tri mesece sploh ni prišla domov z izgovorom, da se mora veliko učiti. Sedaj pa je stala tu, vsa nesrečna, vedoč, da pač ne more več skrivati pred starši, kaj se je zgodilo. Mlada in neizkušena je nasedla starejšemu fantu, ki je takoj, ko je videl, kaj se je zgodilo, izginil. Ni ga iskala, zavedala se je, da je ni vreden, da je navaden slabič, ki jo je hotel prisiliti, da naredi splav, ona pa je hotela roditi to dete, četudi za ceno, da bo odraščal brez očeta.
In sedaj je bila tu, pred svojo strogo materjo, in čakala njene besede. Ona pa – kot da so ji spodnesli tla, kot da lebdi v zraku – od šoka ni mogla niti spregovoriti, ni mogla dojeti, da se je to zgodilo prav njej, ki je bila tako stroga in skrbna mati, ki je svojim otrokom vedno znova govorila, naj bodo pošteni in iskreni, naj se ne igrajo s takimi stvarmi. V tem trenutku se ni več obvladala.
»Kar si storila, je sramota za našo hišo in greh zate, a zdaj je, kar je. Ko bo dete prišlo na svet, ga bomo dali posvojiti, ti pa boš šla nazaj v šolo. Jaz tega otroka že ne bom gledala pri hiši!«
Tedaj pa je k njej pristopil mož. »Mara, za božjo voljo, kaj pa govoriš? Ti, ki sem te vsa leta zelo cenil in spoštoval kot mater najinih štirih otrok, kot krščansko mater in ženo, ki je bila pripravljena na vsako, še tako veliko žrtev. Zdaj pa kot da nisi več ti, da siliš svojega lastnega otroka, naj da svoje dete tujim ljudem. Ne, tega pa iz tvojih ust nikdar ne bi pričakoval. Res, ni prav, kar se je zgodilo, res je greh, sramote pa ni nobene. Večji greh bi bil, če bi umorila nerojeno, nedolžno bitje. Pa je bila pripravljena na vse, da ga je obdržala. Otrok bo ostal pri nas, v naši hiši, če je prostor za vse, se bo našel še za enega. Vsak otrok prinese kos kruha s seboj na svet, so rekli moja pokojna mati. Navadno tak otrok, ki je čisto nepričakovan, naredi ljudem največ veselja.«
Osramočena do dna je stala pred možem in hčerko, besede so jo oplazile kot bič, v njeno srce pa so zarezale globoko rano. Vse do rojstva je kot omotična tavala okrog, ni in ni se mogla sprijazniti s tem, kar se je zgodilo, bilo je vse tako iznenada.
Potem pa je prišel dan, ki ji bo kot živa slika ostal v spominu do konca dni. Stopila je v porodniško sobo – na postelji je sedela njena hči in k sebi stiskala drobceno dete. Njen še skoraj otroški obraz so obkrožali lasje, še vsi preznojeni od prestanega poroda. Njen pogled je bil žalosten, ustnice so ji drhtele ob zadrževanem joku. Še močneje je stisnila dete k sebi, ko je mati stopila k njeni postelji, kot bi se bala, da ji ga bo vzela in nesla bogve kam.
»Mama, oprosti,« je zašepetala. »Ne, Tina, ti mi oprosti, da sem bila tako nečloveška do tebe. Veš, vse se je zgodilo tako nepričakovano, nisem bila pripravljena na to. Nikoli si tega ne bom odpustila,« je ihtela in objemala hčer, ki je drhtela v njenem objemu. Potem pa je vzela v naročje nebogljeno dete in v hipu se je v njej prebudil materinski čut. »Nikomur te ne damo, ostal boš pri nas, vsi te čakamo, veselimo se te,« je šepetala in ga stiskala k sebi, da se je dete zbudilo in zajokalo. »Na, pojdi k mamici, njen si, najbolj njen, a boš tudi naš, naše veselje in naša radost.« Potem ga je položila na posteljo hčerki, ki ga je privila na prsi.
Potem je odraščal pri njih in vsi so skrbeli zanj. V veliko veselje je bil vsem njenim otrokom, ki so bili še doma. Hčerka, mlada mamica, je lahko končala šolo in se zaposlila.
Zanjo je bil kot njen peti otrok – pravzaprav je zapolnil tisti občutek praznine, ker so bili oni štirje že vsi večji, ona pa na žalost ni mogla biti več mati kljub veliki želji, da bi vsaj še enkrat začutila pod srcem novo življenje. Bil je tih in miren in zelo prijazen otrok, kot da bi se bal, da je s svojim rojstvom koga motil. Čeprav ga je ljubila z vsem srcem, pa je na dnu duše nosila velik črn madež zaradi hudih besed in grdih misli. Ni si mogla odpustiti, da je to govorila kot mati.
Kot da je takrat mislila le nase, ni pa pomislila, koliko solz je v mesecih, ko se je skrivala pred starši, potočila njena hči, ki se je bala svoje stroge matere. Ko je že celo pomislila na samomor, se je vedno znova zatekala v cerkev in ihteč molila pred podobo Matere Božje. Le vera ji je v tistih trenutkih dajala moč in upanje, da bo še vse dobro. To ji je zaupala, ko sta ob večerih posedali pri peči in pestovali malega.
In ko je odrasel, se mu je nekega dne tudi izpovedala. Ni mogla drugače, morala si je olajšati dušo. Takrat jo je molče poslušal, potem pa ji je v zadregi obrisal solze, ki so ji tekle po licih.
»Veš, babica, hvaležen sem, ker si mi to povedala. Že do zdaj sem te imel nadvse rad, zdaj pa te imam še raje. Med nama bo vedno ostala nevidna in posebna vez.«
In res je tako.
Čeprav so z leti za njim prihajali še drugi vnuki in vnukinje in ima vse neizmerno rada, bo on vedno ostal nekaj drugega, nekaj, kar ima v njenem srcu skrit kotiček, čisto majhen, a samo njegov.
Črna pika na njeni duši pa ne bo nikoli povsem zbledela, ostala bo v njej do konca.
KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2015) 02, str. 18

Saj nista presenečena, ker sem iz šopka ponujenih februarskih svetnikov izbral prav vaju. Menda ne bom izpustil iz rok priložnosti, da nagovorim svetnika, ki me – skupaj z mojim patronom Gregorjem Velikim – spremljata vse od dneva krsta. Ja, jaz vaju poznam že vse od rojstva – no, vsaj rojstva v Kristusu … kaj pa je tistih nekaj dni razlike – medtem ko vaju izven naše fare pozna le redkokateri Slovenec: kakšen zagret profesor cerkvene zgodovine in morda kakšen od župnikov iz naše dekanije (čeprav kar močno dvomim).
V zadrego spravim tako rekoč slehernega ‘gospoda’, ki me ob čajčku po predstavi pobara s katere fare pravzaprav prihajam. Pa mu rečem, naj ugane. Pomagam: povem, da sta dva in da sta oba škofa, in se smejem, ko opazujem nagubano čelo pognano v razmislek in zbegano birmansko naštevanje svetniških parov: Ciril in Metod? Mohor in Fortunat? Kozma in Damijan? Ne? Peter in Pavel padeta že iz obupa, Bolek in Lolek pa iz otroške užaljenosti!
»Ingen … in Al … kaj??«
Še poimenovati vaju ne znajo, kako bi vaju lahko, ko se pa še našemu ne več tako novemu župniku malo zatakne, ko vaju pri maši pokliče po imenih. O, kako smo se kot otroci/ministranti režali, ko je prišel maševat kak tuj duhovnik. Lepo in glasno je govoril, pridigal kot bi recitiral … a ko je v mašni prošnji naletel na “Ingenuina in Albuina” smo farani slišali marsikaj. Največkrat je zvenelo kot Ingemar, kajti to so bili časi, ko je Stenmark nizal zmage in smo ga imeli za našega, ker je vozil na naših smučkah! In morda sta tudi vidva kdaj smučala. Ne le zato, ker sta ‘naša’, temveč, ker sta bila škofa iz “tirolskih visočin”, kot poje pesem, ki jo vse redkeje slišim, peli pa smo jo včasih na vajin god.
No, da resnica ne bo preveč trpela in da ne bo prehude zamere med tistimi, ki vaju ne poznajo: treba je priznati, da se tudi vidva nista poznala. Ti, Ingenuin, veljaš za prvega briksenskega škofa, pa čeprav si sedež imel v Säbnu, Albuin pa je štiristo let kasneje ta škofovski stol prenesel v Briksen in tudi postal prvi briksenski škof. Morda je še dobro, da se nista poznala, saj bi se lahko še sprla zaradi ‘prvenstva’. In da ne bo kdo mislil, da kar na pamet svetnikom pripisujem prepirljive značaje, je treba povedati, da je bil Ingenuin kar nekaj časa sprt s tedanjim papežem – papežem Gregorjem Velikim, mojim zavetnikom. Kako je svet majhen?!
Seveda pa moram radovednežem razložiti, kako sta prišla na oltarno sliko v naši cerkvi. Cesar Henrik II, (ki je, mimogrede, tudi svetnik) je na prelomu tisočletij Albuinu podaril blejsko posestvo z okolico … v katero je spadala tudi naša fara. In prav podložniki s Koroške Bele so imeli dolžnost skrbeti za škofa in njegovo spremstvo, kadar je le-ta bival na Bledu. Očitno so naši predniki – Blani, še bolj pa verjetno kuharsko sposobne Blanke – tako dobro poskrbeli za škofove tuzemske potrebe, da se še vedno rad druži z Blani, čeprav je že deležen nebeške oskrbe!Ljuba moja sveta Ingenuin in Albuin, tako milo namalana na oltarni sliki! Ostala sta nam zvesta vse od posvetitve cerkve … kar bi malce težje trdili za dušne pastirje, ki so se skozi zgodovino zvrstili na naši fari. Vsaj v polpretekli zgodovini jih je kar nekaj obupalo. (če so Blanke dobro kuhale, verjetno Blani obvladamo tudi ‘kuhanje mule’, kot se reče … in iz tega marsikaj sledi!)
***
Obilo žegna ob vajinem godu, pa nam ga vrnita in izlijta na nas!

Pa oglasita se kaj: za farno žegnanje vedno cvremo krofe!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 114.