Bilo je eno samo poletje. Zadnji čmrlji so z medičino leteli čez utrujene trave. Bila sva zmenjena na razpotju poljskih poti. Prihajal je bliže, vse bliže k meni. Težko sem ga že čakala. In zdaj je bil tu.
»Živijo,« je pozdravil in me prijel za roko. In potem sva šla tja čez, čez dolge travnike.
»Kam?« je spraševal ves čas.
Jaz pa sem hitela naprej in prosila Boga, da se ne bi ustavil.
»Kaj ti je danes?« je spraševal za menoj.
»Kasneje,« sem mu odgovarjala.
Slišala sem reko, kako je šumela. Ko sva prišla bliže, je rekel: »Kako krasna reka! Je tukaj najin svet?«
»Najin,« sem tiho odgovorila.
Daleč pod nama je šumela in ob skalah brizgala v zrak svoje razpenjeno vodovje. Prav iz tistega otroštva, ko smo skrivaj hodili k njej, sem poznala pot navzdol.
»Misliš iti tja dol?« je začudeno vprašal Matjaž, ko sem stopila na rob. Pokimala sem mu in namignila.
»Ne ... ne razumem te. Zakaj? In kar naprej?« je spraševal.
»Prosim, Matjaž.«
Odkimal je z glavo in se spustil za menoj. Lovila sva se za veje vse do tja dol, kjer je reka tekla mirna in globoka. Prijela sem ga za roko in ga narahlo potegnila čisto k vodi. Čutila sem, kako je zadrževal korak. Zdaj sem se sklonila in zajela prgišče zelenomodrih biserov.
»Matjaž, naj bo Bog s teboj!« sem zašepetala, ko sem z mokrimi prsti dotaknila njegovega čela. Zazdelo se mi je, da se je v njegovih očeh nekaj zasvetilo in potem je tiho prišlo čez njegove ustne: »Ti si moj Janez Krstnik.«
»Ti veš?« sem presenečena vprašala.
»Vem,« je rekel in se zagledal čez reko.
»Torej si ...«
»Nisem vedel, da si tega tako želiš.«
Pokimala sem mu in ga objela z obema rokama okoli vratu.
»Bil sem že tam, in zdaj si me krstila še ti.«
»Neee,« sem odprla usta od začudenja. »Kje?«
»Pri tvojem duhovniku. Krstil me je.«
»O moj Bog, torej si res ...« sem zahlipala. Prikimal je in me stisnil k sebi.

***
Spoznala sem ga, ko je v meni bila pomlad in sem v dežju šla po ulici tja dol proti frančiškanski cerkvi. Prehitel me je, se ustavil nekaj metrov naprej, se obrnil in se zagledal vame.
»Me vzameš pod dežnik?« je zaprosil.
Nisem mogla reči ne. Imel je tako lepe modre oči.
»Lahko jaz?« je rekel in so dotaknil mojih prstov. Dala sem mu dežnik.
»Si od tu?« je vprašal?
»Nisem,« sem odgovorila.
»Gorenjka?«
»Mhm. Oprosti zdaj, zdaj grem sem noter,« sem rekla in prijela za dežnik.
»V cerkev?« se je začudil.
»Jutri imam izpit,« sem mu priznala.
»Grem lahko s teboj?« je vprašal in zazdel se mi je tako nebogljen, da sem se nasmehnila in vprašala: »Imaš tudi ti izpit?«
»Veš, mene niso naučili hoditi v cerkev.«
Ne vem, toda začutila sem, da mi ga je On poslal na pot, zato sem brez pomišljanja rekla: »Pridi!«
Sama sva sedela v zadnji klopi. Molila sem zanj. Čez me je tiho vprašal: »Kdo je tista žena gori na sliki.«
»To je Marija, Jezusova mati,« sem mu pojasnila.
Ko sva odhajala iz cerkve, je rekel: »Čutil sem, da nisva bila sama.« Zunaj me je prijel za roko. »Rad bi te še kdaj videl,« mi je rekel tako proseče, da mi je duša vzdrhtela.
»Ja,« sem rekla.
Tako sva začela živeti. In lovila sva metulje in delala izpite in odhajala v najino klop v frančiškansko cerkev.
»Rada bi, da bi te krstili,« sem mu enkrat izrazila tiho željo.
»Bom potem drugačen?« me je vprašal.
»Takšen boš, kot sem jaz,« sem mu rekla.
»Kaj zdaj nisem?«
»Ne,« sem iztisnila iz sebe. Videla sem, da me ni razumel. Dala sem mu naslov duhovnika. Potem so se začele počitnice. Odšla sem domov in prišlo je eno samo poletje.

***
Daleč pod nama je še vedno šumela reka in čez travnike je legal mir.
»Sem zdaj takšen, kot si to?« me je vprašal in mi pogledal v oči.
»Steči tja naprej, do tistega razpotja,« sem mu rekla.
»Zakaj?« je začudeno vprašal.
»Ker ti še ne vem povedati, ali je Bog že v tebi.«
»Potem steči ti tja, mogoče ti bo duša ta čas odgovorila,« mi je rekel.
Začela sem teči.
»Maja, počakaj!« sem kmalu zaslišala za seboj njegov glas. Jaz pa sem tekla in tekla.
»O Bog, kako tečeš,« je zadihan spravil iz sebe, ko me je ujel malo pred razpotjem.
»Ja,« sem dahnila. »Veš, On je bil z menoj.«
»Z menoj tudi.«
Zdaj sem vedela, da govori resnico, ker brez Njega me ne bi nikoli ujel.

PREZELJ Slavko. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 10, str. 22-21.

Ni lahko biti prerok!
Ljudje obračajo svoje plašče po vetru, ti pa si brez plašča. Gol.
Kajti Božji klic te je zalotil nepripravljenega, sredi noči. Vendar nisi okleval. Nisi izgubljal časa ne s prtljago ne s slovesom ne s sanjami, ki so ostale neodsanjane in ne z nočjo, ki je ostala neodspana. Pustil si za sabo dom, družino, sanje in temo noči. Vstal si in stekel v jutro! Saj ko pokliče Ljubezen, šteje vsaka sekunda, vsak utrip srca! Kdor presliši Božji glas, umre še tisti trenutek, še preden se dopolnijo njegova leta. Živi, vendar je kot da bi spal.
Ljudje obračajo svoje plašče po vetru, ti pa si gol. In ne ljudje ne veter ti ne morejo ničesar vzeti.
Ni lahko biti gol. Ne imeti ničesar razen zaklada v Bogu.

Ni lahko biti prerok!
Ti pripravljaš Gospodovo pot, ljudje pa iščejo bližnjic. Ravnaš krive poti, ljudje pa imajo raje ovinke. Ni lahko stati na križiščih in usmerjati na tesno in strmo pot v življenje. Ni lahko biti neopažen. Ni lahko, ko ljudje korakajo mimo tebe po udobni poti v pogubo.

Ni lahko biti prerok!
Požreti moraš marsikaj. Požreti moraš marsikaj grenkega. In kobilice so tu še najmanjši problem.
Ni lahko požreti muhe – iz katere so ljudje naredili slona. Pa požri slona, če moreš?! Ti pa moraš. Ker si prerok. A Bog je s tabo. In Bog je milosten. In ti da moči. In da medu. Medu divjih čebel. In tvoje besede, prerok, postanejo sladke kot med. Tvoje besede, prerok, postanejo divje, kot divje čebele. Tvoje besede pikajo kot čebele. Tvoje besede umirajo kot čebele. Tvoje besede hranijo kot med, se cedijo kot med, sladijo kot med ...

Ni lahko biti prerok, ko ti ljudje prisluhnejo ... ko te opazijo ... ko se ustavijo ... Ko se ti zazdi, da ti morda celo verjamejo! Ni lahko biti med ljudmi, ko jih zmoti tvoja golota! Saj ne zmorejo verjeti, da lahko nekdo nima nič, ker ima vse v Bogu. Ni lahko ostati prerok, ko ti ponudijo obleko ... ko te oblečejo ... Ko skleneš kompromis z ljudmi, z Bogom in s seboj ter si nadeneš obleko preroka, narejeno iz kamelje dlake. Smrdiš. Tvoj vonj se ljudem zdi odvraten. Ne prenesejo tvoje bližine, a te lahko vsaj od daleč gledajo. In poslušajo.
Ni lahko biti prerok, ko ljudje zvedo zate. Ko postaneš znan in popularen. Ko postaneš zvezda: muha enodnevnica, iz katere so naredili slona, ki ga bodo slej ko prej požrli! Ni lahko, ko ljudje od vsepovsod pridrvijo, da bi te poslušali, da bi te videli ... Ni lahko, ko te sprašujejo in ti poznaš odgovore ... Ko jim odgovarjaš in te poslušajo ... Ni lahko, ko ti verjamejo!
Ni lahko biti ponižen, ko te častijo, ker si skoraj gol! Ni lahko biti ponižen, ko tvoje besede letijo kot čebele in pikajo kot čebele! Ko se tvoje besede cedijo kot med in so sladke kot med. Ni lahko ostati ponižen, ko tvoje medene besede zagrenijo, kot da bi zagrizel v kobilico, pa te še vedno poslušajo in ti morda še vedno verjamejo, še vedno pa te občudujejo in častijo. Ni lahko ostati prerok, ko se ti približa skušnjava napuha!
A prerok ostane prerok, le če ve, da je le prerok! Le če ve, da to ni ne njegov med ne njegova divjost. Da to niso ne njegove besede ne njegovi odgovori. Prerok ostane prerok, le če ve, da sta njegova le telo in golota. Da še vonj ni njegov!
Prerok je prerok, le ko ve, da pride večji od njega. Ki mu ni vreden odvezati niti jermenčka na sandalah.
Prerok ostane prerok, le če ve, da mora stati na križpotju in množici, ki bi rada šla po udobni, kazati pravo pot: tesno in strmo!.

Ni lahko biti prerok.
Ljudje plavajo s tokom, ti pa se mu upiraš. Zabredel si do pasu in čez, vkopal si se in kljubuješ toku, ker veš, da si most, ki bo pomagal ljudem iti preko in čez. Na drugo stran.
Ni lahko vztrajati, ko veš, da povezuješ levi in desni breg. A vztrajaš, ker veš, da povezuješ levi in desni breg.

Ni lahko biti prerok, ko ljudje v vsakem golobu vidijo Svetega Duha ali ko ga ne prepoznajo niti, ko se odpre nebo. Ni lahko razločiti in razločevati med navadnim grmenjem in božjim glasom!

Ni lahko biti prerok.
Ker prerok ne napoveduje prihodnosti iz zvezd ali kavne usedline. Prerok ne preračunava verjetnostnih računov in ne vodi statistike. Prerok ne citira ne znanstvenih ne svetih knjig.
Prerok govori resnico. Pa najsi gre za preteklost, sedanjost ali prihodnost.
Prerok govori resnico! In jo pove tako navadnim ljudem, kot tudi farizejem, cestninarjem in vojakom. In kronanim glavam. Še posebej kronanim glavam!

Ni lahko biti prerok.
Kajti ne konča se, ko rečeš: »Glejte, ta je ta, ki mora priti. Ta je Božji Sin!« Konča se, ko za svoje besede, za svoje preroštvo zastaviš življenje. Dušo, srce in glavo.

Ni lahko biti prerok!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Dobro vem, da je molitev pogovor z Bogom. Občudujem tiste, ki se znajo poglobiti v ta pogovor in iz njega črpajo moč za življenje. Žalostna sem, ker je moja molitev tako površna, da bi jo najraje opustila. Kaj mi svetujete? (Olga)

Apostol Pavel je svojim vernikom naročal: »V molitvi vztrajajte!« Tudi takrat, ko se nam zdi naša molitev ‘uboga’, ne smemo nehati moliti. Kompendij Katekizma katoliške Cerkve nas poučuje, da je “molitev dar milosti, a vedno predpostavlja odločen odgovor z naše strani. Kajti kdor moli,se bojuje zoper samega sebe, zoper okolje in zoper skušnjavca, ki stori vse, da bi človeka odvrnil od molitve.” Tam tudi beremo, katere so težave pri molitvi, ki mučijo mnoge. Pogostna težava je raztresenost, ki odvrača našo pozornost od Boga in tako naše misli ‘blodijo’ naokrog. Zdravilo zoper to je, da Bogu izročimo tudi to, kar nas bega. Molitev ogroža tudi duhovna suhota, ko se človeku zdi, da ga Bog ne posluša in je zato molitev nesmiselna. Blažena mati Terezija iz Kalkute je dolgo živela v tej pustinji, vendar je kljub temu v molitvi vztrajala. Molitveni boj je neločljiv od napredovanja v duhovnem življenju. Moč in ‘vrednost’ molitve se presoja po sadovih, ki jih rodi v našem vsakdanjem življenju. (sč)

Edini svetnik, ki se ga Cerkev v svojem bogoslužju spominja vsako leto dvakrat: ob njegovem zemeljskem rojstvu (24. junija) in njegovem rojstvu za nebesa – mučeništvu (29. avgusta), je Janez Krstnik. Njegovo rojstvo je Bog po angelu oznanil očetu Zahariju, podobno kot malo kasneje Mariji učlovečenje Jezusa, Božjega Sina. V obeh primerih je Božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je nakazano njegovo poslanstvo. Ime Janez, hebrejsko Johanan, pomeni ‘Bog je milostljiv’. Janezu pravimo Krstnik, ker je kot Jezusov predhodnik oznanjal krst pokore in je v Jordanu krščeval, zlasti pa zato, ker je krstil tudi Jezusa in ga razglasil za obljubljenega Mesija. Zaharija in njegova žena Elizabeta sta bila že stara, ko sta prejela oznanilo o rojstvu sina. Ko je angel prišel k Mariji, ji je v potrditev, da Bogu ni nič nemogoče, povedal, da njena sorodnica Elizabeta “v svoji starosti” pričakuje otroka. – Janez Krstnik je umrl kot mučenec za resnico, ker je kralja Heroda grajal zaradi grešnega življenja. (sč)

Sv. Janezu Krstniku (rojstvu in mučeništvu) je v Sloveniji posvečenih 91 cerkva (28 župnijskih in 63 podružničnih) ter štiri kapele. – V LJ nadškofiji je sedem ž. c.: Hotedršica, Kovor, Ljubljana - Trnovo (1),  Preska, Škofja Loka - Suha (4),  Trata - Gorenja vas in Zasip (8),  poleg teh pa še 20 p. c.: Sp. Besnica (Besnica), Studeno (Bloke), Sabočev (Borovnica), Log (Brezovica), Zg. Brnik (Cerklje), Cerknica (sv. Janez K.), Gabrje (Dobrova), Gatina (Grosuplje), Vernek (Hotič), Nadgorica (LJ - Črnuče), Sp. Otok (Mošnje), Mamolj (Polšnik), Dolnji vrh (Primskovo/Dol.), Zbilje (Smlednik), Srednja vas (Bohinj), Luže (Šenčur), Bukovica (Šentvid/Stični), Boršt (Tomišelj), Dvorska vas (Vel. Lašče) in Goropeke (Žiri) ter kapela na Kofcah. – V KP škofiji je šest ž. c. sv. Janeza Krstnika: Ajdovščina (5),  Čepovan, Idrija/Bači, Matenja vas, Plave (vikariat) in Predloka (9);  11 pa je p. c.: Kal (Bovec), Planina (Cerkno), Sušak (Jelšane), Bač (Knežak), Volčji Grad (Komen), St. Sušica (Košana), Zabiče (Podgraje), Štorje (Povir), Smrje (Prem), Podgrad (Rodik) in Šebrelje (sv. Ivan)(13);  ter kapeli v Izoli in Piranu (krstilnica). – NM škofija ima svetniku posvečenih pet ž. c.: Dragatuš (2),  Kočevska Reka (11),  Mirna, Sela/Šumberku in Šentjanž (6),  12 pa je p. c.: Tribuče (Adlešiči), M. Sinji Vrh (Bela Cerkev), Gabrje (Brusnice), Petrova vas (Črnomelj), Cvišlerji (Kočevje), Leščevje (Krka), Drnovo (Leskovec/KK), Gor. Lokvica (Metlika), Verdreng (Mozelj), Sinji Vrh (pok.), Mačkovec (Št. Peter - Otočec in Breza (Trebnje). – Tudi v MB nadškofiji je pet ž. c. Jezusovega predhodnika: Čadram - Oplotnica, Maribor - stolnica (3),  Ojstrica, Št. Janž na Dravskem polju-Starše (ovitek)  in Št. Janž/Dravogradu (7); sedem pa je p. c.: Sp. Muta (Muta), Hum (Ormož), Haloze - Janški Vrh (Ptujska Gora) (14),  Janževski vrh (Ribnica na Pohorju), Janževa Gora (Selnica ob Dravi), Šentjanž nad Dravčami (Vuzenica), Gorenjski Vrh (Zavrč). – V CE škofiji imajo štiri ž. c.: v Podsredi, Razborju pod Lisco, Rečici ob Savinji in Šentjanžu na Vinski Gori (15),  poleg teh pa še 10 p. c.: Dobrovlje in Letuš (Braslovče), Polje (Rečica/Savinji), Senovo (p. c.), Sp. Brezovo (Sevnica), Slivnica/CE (p. c.), Orehovec (Sv. Štefan/Žusmu), Gorenje (Šmartno ob Paki), Prožin (Teharje) in Sremič (Videm - Krško). – V MS škofiji je Janezu Krstniku posvečena ž. c. v Ljutomeru (10),  imajo tudi tri podr.: Ivanci (Bogojina), Sp. Krapje (Ljutomer) in Sodišinci (Tišina) ter kapelo v Trnju (Črensovci). (mč)

Čuk S. in Čuk M., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 6, str. 131.

Nekega jutra je smrt šla proti mestu. Človek, ki jo je srečal, jo je vprašal: »Kaj pa ti tukaj? Kaj hočeš?« – »Prišla sem po sto ljudi,« je odgovorila smrt. »Grozno!« se je zdrznil človek. »To je moje delo,« je odvrnila smrt.
Mož je pohitel, da bi posvaril ljudi, kaj namerava smrt. Zvečer je mož zopet srečal smrt in ji očital: »Rekla si mi, da si prišla po sto ljudi, zakaj si jih potem vzela tisoč?« Smrt je odgovorila: »Jaz sem držala besedo in sem vzela samo sto ljudi, drugi so umrli zaradi strahu.«

Strah je in vedno bo usodna bolezen srca. Jezus zato opogumlja svoje učence: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez volje vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« (Mt 10,28-31).
Ne skrbite in ne vznemirjajte se, da bo danes konec sveta, v Avstraliji je naš danes že jutri.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 61.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 68.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

V trenutku slabosti ...
načet od poletnega, počitniškega brezdelja ...
skoraj dolgčasa ...
sem pogledal proti vrhu gore in vrgel kost ničhudegasluteči možinji, ki je mirna in zamišljena sedela poleg mene, rekoč: »Bi šla? Morda?«
Možinja se na videz ni zmenila za kost, čez čas pa je brez besed vstala, šla in mi – ničhudegaslutečemu – pripravila sendviče, v nahrbtnik vrgla še prvo pomoč ter pulover in mi zjutraj ... še v trdi temi ... na vprašanje: »A ti to čisto resno?!« mirno in zamišljeno odgovorila: »Zvečer mi boš hvaležen.«
In sva šla. Čisto resno.
Vzpon kot vzpon. Naredila sva tako rekoč vse napake, ki jih mora narediti nekdo, ki se vsake toliko zbudi iz turističnega dremeža in se gre igrat planinca: Od tega, da sva malo zgrešila pot in sva se vrnila na izhodiščno točko, do tega, da sva se v prvo strmino zagnala kot da gre za svetovno prvenstvo in je bilo posledično pri vdihu vedno premalo sape, pri izdihu pa vedno preveč. Ko bi bilo potrebno zaužiti malo vode, se nisva ustavila, ker sem bil “ravno v naletu”, ko pa sva se končno ustavila, sem se nažlampal, da se mi je potem med hojo polivalo čez rob. In je bila majica mokra kot da sem se polil in ne pil!
Skratka ...
Ugotovil sem, da imam želje sedemnajstletnika, voljo štiriindvajsetletnika in kondicijo šestdesetletnega kadilca. Z astmo. In umetnim kolkom.
A kot že tolikokrat prej, se je znova izkazalo, da če je duh voljan ... meso – pa naj je še tako slabo, slabotno, ali v mojem primeru: polmrtvo – nima izbire. In mora iti, kamor ga peljeta glava in srce. Malo trme pri vsem tem početju nikakor ni odveč, čeprav bi bila boljša – kondicija!
Prišla sva na vrh. Pôt je bil obrisan. Razgled je bil lep. Čaj sladkan.
Na vrsti je bil povratek v dolino, »da bo še kaj od dneva«, kot se reče ... In sledil je tisti čudni življenjski paradoks – ki je znan vsakemu turistu, ki se kdaj pa kdaj igra planinca, le naivnež, kot jaz, ga vedno znova pozabi in boleče izkusi v praksi – da je spust težji in nevarnejši od vzpona. A duh je, čeprav nekoliko skrhan, moje klinično mrtvo telo vseeno privlekel do doma.
Zvečer, ko so se mi povrnili občutki v spodnjih okončinah, o kaki hvaležnosti ni bilo ne duha in sluha. Niti slutnje.
A po nekaj dnevih, ko sem lahko spet brez bolečine zravnal hrbet ... ko sem lahko vstal iz fotelja brez pomoči rok ... sem pogledal proti vrhu gore in rekel: »Osvojil sem te. Spet. Morda ne zadnjič!«
In sem bil hvaležen.

In razmišljam: Naše življenje so hribi in doline ... Vzponi in spusti ...
Gore. Same gore:
Gora Horeb, gora božjih zapovedi ...
Gora Tabor, gora spremenjenja ...
Gora Blagrov, gora življenjske modrosti in vere ...
Oljska gora, gora premišljevanja in sprejetja, pa tudi gora vnebohoda ...
Gora Kalvarija, gora trpljenja, ki je – a ni hecno? – bolj hrib kot gora ...
In gora Gospod poskrbi, v deželi Morija, gora popolnega darovanja ...morda najtežja od vseh, a je spust sladak ...
In so ljudje, ki se vzpenjajo kar naprej ... vsak dan druga gora ... celo več gora v enem dnevu ...
In so ljudje, ki se vse življenje vzpenjajo le na eno od gora ...
So ljudje s kondicijo ...
In so ljudje, ki se vsake toliko zbudijo iz turističnega dremeža in se grejo igrat ... človeka ...

In je hvaležnost. Ob večernem mraku. Ko gledaš goro in ji šepetaš:
»Osvojil sem te. Spet. Morda ne zadnjič!

ČUŠIN, Gregor, (kolumna) Ognjišče (2016) 9, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

28. avgusta goduje sv. Avguštin (354-430), ki ga je Bog vodil v spoznanje, da pametni ne "pametujejo" le s pametjo

zanimiva zgodba njegovega življenja opisuje, kako se je ta veliki cerkveni oče Zahoda – kasneje so ga poimenovali ‘učitelj milosti’, sprehajal po morskem obrežju. Bilo je pred praznikom Svete Trojice in Avguštin je razmišljal, kako naj razloži ljudem skrivnost: en Bog je, v njem pa so vendarle tri osebe. V pozornost ga je pritegnil otrok, ki je zajemal s kanglico v morje in zlival vodo v jamico, ki jo je izkopal na peščeni obali. Seveda je voda takoj poniknila nazaj v morje. A otrok je vztrajal in prenašal in prelival ... Pametnega Avguština je seveda zmotilo otrokovo nespametno početje.
»Ja, kaj pa počneš?« ga je vprašal.
»Morje bom prelil,« mu je pojasnil.
»Kako boš prelil veličino morij v to majhno jamico?« je bil zgrožen Avguštin nad neumnostjo otroka.
In ta – pravijo, da je bil Gospodov angel, mu je odvrnil: »Prej bom jaz pretočil vodo iz globin oceanov, kot boš ti s svojo glavo doumel veličino Boga.«
Ja, mi smo zelo pametni! – Vsaj domišljamo si tako. Obvladati želimo vse. Ni nam bilo dovolj, da spravimo ‘pod kontrolo’: zemljo, rastline, živali ..., skoraj popolnoma je ‘ujet’ tudi človek in ‘obvladan’ sam Bog. No, tu se je pojavila težava. Boga ne moreš doumeti – ne moreš ga ujeti in obvladati s spoznanjem. Pomislite na mravljico, ki si domišlja, da bo razumela človeka. Čeprav izhajamo iz istega božjega izvora, smo vendarle vsak v svojem redu, zato mravljica ne zmore “do-umevati po človeško”. In Bog v neskončno presega človeka! Kako ga bomo obvladali s svojo pametjo, če pa z njo nismo uspeli priti niti do svoje prve zvezdne sosede – to je Proksima (v prevodu: Najbližja), ki se nahaja v ozvezdju Kentavra? (Z naše zvezde – Sonca potuje do nas svetloba 8 minut, s Proksime pa približno 4,3 leta.) Vesoljska sonda Voyager 1 je sicer na poti proti njej in to že trideset let; potovala bo še ‘samo’ 74.000 let. In ‘Najbližja’ je le ena izmet približno sto milijard zvezd, kolikor jih je v naši Galaksiji – Rimski cesti. In galaksij z milijardami zvezd naj bi bilo tudi tam nekje sto milijard.
»Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« se sprašuje psalmist (Ps 8,4-5). In vendar nas Bog obiskuje! Kljub razodetju pa ga lahko ‘razumemo’ le nebogljeno. Pamet razuma je nemočna, močnejše je spoznavanje v izkustvu duha!
»Racionalizem je crknil! Bogu hvala!« sem prebral na enem izmed vagonov, ki vozi ta grafit po slovenskih železnicah. Čeprav tudi: hvala Bogu za naš razumski uvid, pa ima ta svoje meje, za povrh pa ni edini. Tudi naše telo ima svojo pamet, pa duša, pa duh ... In razum lahko iz teh pametnosti le nekaj razbere ...
V teh dneh sem se pogovarjal z mlado ženo, ki pričakuje rojstvo prvega otroka. »Ne bojim se!« mi je rekla. »Ko bo prišel čas, bo moje telo vedelo, kaj mora storiti. Dovolj je pametno!« Ob njenih besedah sem bil prevzet – še toliko bolj, ker sem se, nedolgo tega, ob obisku knjigarne, čudil nad poplavo spolnih priročnikov. In sem videl najstnika, ki je ves zbegan brskal po enem izmed njih. Kaj se bo šel spolnost s knjigo v roki? V danem trenutku bo telo vedelo, kaj mora storiti! S prevelikim razumskim razglabljanjem področij, ki imajo svojo ‘pamet’, se budimo le v negotovost, strah, frustracije, zbeganost ... Telo bo vodilo – dovolj je pametno! Mi pa bomo umni, če bomo v spolnost pritegnili tudi dušo in globino duha – naše notranje osebno in takrat bo spolnost mistični obred – ne le potešitev, v povezanosti z Bogom tudi pot v odrešitev.
Tudi srce ima svojo pamet – pravimo, da ima ‘svoje razloge’. In tudi naša duhovnost ima svojo pamet. Po svojem razumu smo lahko neverujoči, nikoli pa po svoji duhovni inteligenci. Ljudje, ki so mi razumsko zatrjevali, da so ateisti, so bili z mano najbolj ognjeviti razpravljavci o Bogu. »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce, dokler ne počije v Tebi,« pravi sveti Avguštin iz izkustvenega spoznanja (Izpovedi I,1). Naša duhovna razsežnost sama po sebi teži k Bogu; ona ve, da je. O tem je popolnoma prepričana, saj je v Njem in ga okuša.
Upam, da se bomo iz ‘shizofrenosti’, v katero nas je (med drugimi) zavozil tudi racionalizem, počasi vendarle povrnili k celovitosti svoje osebnosti. Vse na svojem mestu in vse po pameti – a ne le pameti razuma, pač pa tudi telesa, srca, duha ... Vsa ta pametnost nas vodi sama po sebi k Lepoti, ki ni daleč od nas, saj je najbolj osebno v nas ... v njej smo ... v nedoumljivi skrivnosti Svetega, kot je zapisal Avguštin v svojih Izpovedih: »Tako pozno sem te vzljubil, ti lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil. Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.« Vrnimo se k sebi!

GRŽAN, Karel, (Zapisi izvirov), Ognjišče (8) 2011, str. 34

Med dolgimi kilometri vožnje na morje so si trije vnuki preganjali čas z branjem, pripovedovanjem starih šal, z ugibanjem, s kakšno hitrostjo vozijo nasproti vozeči avtomobili, in s prerivanjem, ki se je nekajkrat končalo z glasnim kričanjem in mahanjem rok.
»Kako boste pa letos spali?« je hotela babica preusmeriti njihovo pozornost. Že nekaj let, odkar je najmlajša začela hoditi v vrtec, odhajajo takoj po končanem pouku na počitnice v skromno hišico na otoku. In zadnje leto so se le težko dogovorili, kje bo kdo spal. V otroški sobi, ki ni ravno velika, sta samo dve postelji, zato je prva leta tretji spal na dodanem jogiju na tleh med posteljama, ko pa so že nekoliko zrasli, je dedi od nekje privlekel pograd in problem je bil začasno rešen.
»Zgoraj na pogradu je slab zrak in obupno vroče!« se je pritoževal Tin, zato ga je naslednje leto zamenjal Tevž. Ko bi morala tretje leto na pogradu spati najmlajša, Ana, se je temu odločno uprla, ker da ne prenese višine. Tako vztrajna in nepopustljiva je bila, da si je izborila stalno lastništvo nad posteljo nasproti pograda.
»Kaj pa če bi letos eden od vas spal v novi sobi?« je povprašal dedi, »res je ločena od stanovanja, ampak saj ste že veliki in samostojni.«
Vsi trije so si hoteli priboriti prostor v novi sobi in prepir se je nadaljeval.
»Se boste pa izmenjavali,« je predlagala babica.
Bili so navdušeni. »Vsak bo spal dve noči,« je predlagala Ana.
Po kratkem prepiru so se dogovorili, da bo Tevž, ki je najstarejši, spal prvi, nato Tin in za njim Ana. Tevž je takoj po prihodu začel urejati novo sobo, Tin pa mu je pomagal, saj ga bo kmalu zamenjal. Po dveh dneh je Tin predlagal, da bi naslednjo noč prespala oba s Tevžem, da se malo privadi. Zvečer pa se je, preden je odšel v novo sobo, dolgo obotavljal in se kar ni mogel odpraviti.
»Ključ našega stanovanja imaš, mi ga bomo pa vzeli iz ključavnice, tako da boš lahko kadarkoli prišel k nam,« sta mu rekla babi in dedi. Tin je rekel samo lahko noč in pogumno odšel.
Babi je šla v otroško sobo k Tevžu in Ani, da so skupaj pomolili, dedi pa k Tinu. Ko mu je dedi podal roko, jo je vnuk nekaj časa zadržal v svoji, nato pa še enkrat rekel lahko noč in se zvil v klobčič.
Dedi kar nekaj časa ni mogel zaspati. Še vedno je čutil stisk Tinove roke. Pa ga je za kakšno uro le premagal spanec. Ko se je prebudil, je odšel v otroško sobo, da vidi, če sta Ana in Tevž dobro pokrita, nato pa še ven k Tinu. Vrata nove sobe so bila zaklenjena, zato je pogledal skozi okno. Vse v sobi je bilo temno, da je zaznal samo obrise omar in postelje. »Gotovo je že zaspal, saj Tin hitro zaspi,« je pomislil.
V dnevi sobi se spomni, da je pozabil vzeti tableto proti pritisku. Medtem ko je iskal zdravila, je nekaj zaropotalo za njegovim hrbtom. Na dvosedu je spal v klobčič stisnjen Tin, pokrit z veliko brisačo za na plažo.
Dedi ga je nekoliko začudeno pogledal. »Saj si me skoraj prestrašil,« reče in šele tedaj v poltemi opazi Tinov resni obraz in oči, ki ga vprašujoče gledajo.
»Bi raje spal tukaj v dnevni sobi?« ga vpraša.
Tinu se je razlezel nasmeh čez cel obraz. Nič ne reče, samo prikima.
»Kavč bova skušala raztegniti, da boš vsaj nekoliko udobno spal,« predlaga dedi.
Tin po svojih močeh pomaga in kmalu je nastala postelja. Iz nove sobe prineseta posteljnino.
Tin zleze pod odejo. Čez čas vpraša: »Dedi, zakaj si šel ven?«
»Pogledat sem šel, če dobro spiš. Pa skozi okno nisem videl nič.«
»Samo zato si šel?« je kanček dvoma v njegovem glasu.
»Samo zato,« prikima dedi. Tin vrže odejo s sebe in se mu vrže v naročje. Objame ga in se stisne k njemu. Ničesar ne reče, le stisk je tako močan, da dedi začuti, kaj mu hoče vnuk povedati.
»Ti moj zlati fant,« reče dedi s toplim glasom in ga dvigne v naročje kot majhnega otroka.
Za nekaj trenutkov se čas ustavi.
»Tako, zdaj pa hitro zaspi,« reče dedi, Tin pa zleze pod odejo in se zopet zvije v klobčič. Ko ga dedi pokriža na čelo, Tin ujame njegovo roko in je kar nekaj časa ne spusti.
»Mirno zaspi,« mu reče dedi in ugasne luč.
»Dedi,« reče Tin tiho, »zdaj lahko tudi ti mirno zaspiš.«
Nič mu ne odgovori, da ga glas ne bi izdal.
Kadarkoli je v naslednjih dneh Tin poklical dedija, je imela ta beseda neki čisto poseben zven. Morda sta to slišala samo Tin in dedi. Ampak to niti ni tako pomembno. Nekaj se je med njima spremenilo. Morda za dan ali dva, morda za tri ali še dlje. Tako drobnih stvari se ne da meriti. Morda so celo preveč pomembne, da bi jih merili z dnevi.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 26-27.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.