Zanima me ali je kristjanom obisk pri bioenergetiku prepovedan oziroma ali je to proti božji volji? Je tak obisk greh?
Pavle
Na zastavljeno vprašanje ne bom odgovoril preprosto z da ali ne, saj je preveč aktualno in tudi zapleteno. Raje poskušajmo na to temo skupaj razmišljati. Ali je pri posamezniku nekaj greh, pa prepustimo pogovoru pri spovedi.
Nekoč je bilo govorjenje o raznih kozmičnih in življenjskih (bio) energijah v domeni okultistov in hermetistov. Tu je torej izvor. Danes pa je postala tako imenovana bioenergija izjemno moderna in se kar množično z njo ukvarjajo in k njej zatekajo. V sedanji obliki spada med ‘novodobske’ pojave. Vse polno je samozvanih zdravilcev, ki pravijo, da z bioenergijo zdravijo tako telesne kot duševne in včasih celo duhovne težave. Množičnost je nesporno produkt naravnost obsedenosti mnogih ljudi z zdravjem, ki dobiva naravnost kultne razsežnosti. Če upoštevamo nesporno dejstvo, da že prepričanje, da nekdo pomaga s svojo ‘energijo’, more ozdravljati po principu (avto)sugestije ali velikega pričakovanja (in komur medicina ne more več pomagati, se gotovo odpre vsem drugim možnostim, čeprav niso razumsko razvidne), potem ni težko razumeti, da pride do resničnih ozdravljenj, ki potem še povečajo ‘sloves’ določenega zdravilca in to spet daje ljudem še večje zaupanje vanj. Poznam primere, ko je bioenergetik direktno nagovarjal svoje paciente, da morajo vanj bolj zaupati kot v Jezusa Kristusa, če želijo, da jim bo lahko pomagal. In v stiski marsikdo v sebi to tudi naredi. Drugi pa Jezusa in Marijo ter svetnike naravnost uporabljajo, da si z njihovo pomočjo pridobijo zaupanje. Nesporno je pa tudi dejstvo, da ni nobene povsem razvidne razlage; tudi ta z avtosugestijo je nejasna in ostaja v mejah paranormalnega.

Kaj je bioenergija?
Govorjenje o raznih energijah je zelo splošno in se pod tem imenom skrivajo zelo različne razlage, ki ostajajo nepreverljive. V ozadju so skrita najrazličnejša pojmovanja o obstoju sveta in človeka ter celotnega kozmosa, ki si tudi nasprotujejo in niso v skladu z biblično-krščanskim razodetjem o stvarjenju in Stvarniku. Mnogi govorijo o bio-energiji, a ko jih vprašaš, kaj to je, na kaj pri tem mislijo, nimajo jasnega odgovora. Enotne definicije bioenergije ni. Če je to ‘energija’, nam fiziki povedo, da je to oblika materije; gre torej za materialno in ne duhovno resničnost. Poznamo več oblik energij, ki se lahko spreminjajo. Res pa je, da verjetno še ne poznamo vseh, ki pa že obstajajo, in da je kdo lahko bolj občutljiv na te vrste energij ter jih na neki način zaznava. Atomska energija je obstajala, ko je še nismo poznali, in je tudi takrat vplivala na nas. Če je bioenergija torej v tem redu, gre pač za neko terapijo z materijo v obliki energije.
Če pa kdo daje poudarek na ‘bio(s)’ – kar pomeni življenje – potem to pomeni, da ta bioenergetik drugim daje življenje. V tem primeru pa je to nekrščansko pojmovanje, saj stoji v ozadju neka drugačna predstava sveta, človeka in boga; v takšni predstavi ni prostora za osebnega Boga, kakor je krščanski Bog. Takšne so večinoma vzhodne religiozne predstave, kjer je bog nekaj vseobsegajočega, kozmični bog, celota in harmonija vsega. In ta vesoljska ‘energija’ naj bi se pretakala tudi v človeku po določenih kanalih in meridianih, v presečiščih pa nastajajo posebni centri, čakre. In kadar ti ‘kanali’ niso pretočni za to vesoljsko ali življenjsko ali kako drugače imenovano energijo, je to za človeka slabo, ker ni v sozvočju z vsem vesoljem, z božjim. Zaradi tega nastajajo razne bolezni ali motnje na različnih področjih. Rešitev je seveda preprosto v tem, da ti nekdo te kanale odpre. To je povsem drugačen pogled na svet, vsekakor pogled, ki ni v skladu s krščanskim razodetjem, ki pa tudi v ničemer ni dokazljiv. Krščanski bioenergetik ali drug alternativec, ki bi tako razlagal učinke svojega delovanja, v tej razlagi ni več kristjan. To pa lahko postane nevarno za tistega, ki pride k njemu po pomoč in je kristjan, ker lahko začne v te razlage verjeti in tako počasi krščansko razodetje Boga zamenja za drugo. Ker pa smo prepričani, da je krščansko razodetje Boga najvišje razodetje, bi to pomenilo, da je ta človek sprejel neko nižjo podobo boga in se s tem po svetopisemskem pojmovanju odločil za idolatrijo. Vprašanje bioenergije je torej zelo težko, saj bi nekdo, ki bi si pripisoval moč nad življenjem, zasedel mesto Boga. Pa smo spet na začetku svetega pisma, kjer sta Adam in Eva hotela biti kakor Bog. To pa ustvarjenemu človeku seveda nikoli ne more uspeti.

Medsebojni vpliv ljudi
Po drugi strani pa je spet splošna izkušnja, da ljudje vplivamo drug na drugega, eni tako, drugi drugače.
Za krščanstvo velja, da priznava pozitivne vplive med osebami, ki jih prinašajo spontani stiki. Takšni pojavi so preprosto lahko obogatitev vsakdanjega življenja, nikakor pa niso rešitev vseh težav. Treba pa je biti seznanjen tudi z možnimi negativnimi posledicami tako spontanih kot hotenih vplivanj drug na drugega, saj nam dogajanja pri tem še niso razvidna in se je treba pri tem ‘odpirati’, nekako na pamet, neznanim silam. Kljub rečenemu pa se najdejo posamezni primeri, v katerih določena oseba, obdarjena z močmi, le-te uporablja s takšno držo poslušnosti Bogu in v resnični službi bližnjim, da je mogoče v njem prepoznati vlogo ‘usmiljenega Samarijana’ in mu ni treba prepovedati njegove karitativne dejavnosti. Takšen primer lahko po preverjanju prepoznamo za karizmatičnega.
Nikoli pa ne smemo zanemariti praktičnih ugotovitev, da je danes veliko število ‘bioenergetikov’ šarlatanov in prevarantov, ki so si privzeli ta naziv, da bi obogateli na račun lahkovernosti svojih žrtev. Po moje ni noben zdravilec, ki računa za svoje posredovanje, zanesljiv. Mnogi svoje ‘kliente’ prav navezujejo nase in jih ‘zdravijo’ samo za določeno obdobje, nato pa se morajo spet oglasiti pri njih in seveda spet plačati ali kupiti kakšne pripomočke. Osebno, in mnogi duhovniki me pri tem potrjujejo, pa poznam veliko primerov, ko je obisk pri bioenergetiku ali podobnem zdravilcu dolgoročno pomenil nekaj slabega za obiskovalca, tako na področju zdravja kot v njegovem duhovnem življenju. Zato raje svetujem vsakemu zelo veliko previdnost in zadržanost v odnosu do raznih ponudnikov bioenergetskega zdravljenja in preverjanja njihovih življenjskih drž.

A nekateri vendarle res ozdravijo
Postavi se vprašanje, kako da v nekaterih primerih ljudje res nenavadno ozdravijo, ko nič drugega ni pomagalo več? Alternativne metode ne delujejo vedno, včasih pa. Kako to razumeti? Odgovor je mogoče iskati v tri smeri. Prva smer bi bila karizma, a to v primeru, ko se je nekdo obrnil stran od Boga, verjetno ne pride v poštev. Karizma je namreč vedno izredni Božji dar, ki ga Sveti Duh po svoji presoji podeli posamezniku v dobro celotne skupnosti in ga cerkvena skupnost tudi preverja in potrjuje. Druga možnost je povsem naravna oblika zdravilnega učinka človekove bližine ali njegovega dotika. Za primer lahko imamo starše, za katere sem prepričan, da tudi nevede velikokrat ozdravijo svoje otroke, ko z ljubeznijo zanje skrbijo, jih ure in ure pestujejo in privijajo k sebi, tolažijo, božajo, so jim blizu ... To ni bioenergija, ampak so to enostavno oni v vsej svoji celovitosti materije in duha, ki z duhovno razsežnostjo ljubezni pozitivno delujejo tudi na telesno zdravje svojih otrok. Tretja smer iskanja odgovora pa je lahko tudi delovanje hudega duha. Tudi v tem primeru so lahko rezultati, ki jih vidimo, pozitivni, gledano samo na enem področju ali na kratek rok. Krščansko duhovno izkustvo pričuje o tem, da hudi duh velikokrat vstopa kot angel luči, izstopa pa vedno tak, kakršen v resnici je, z vsemi katastrofalnimi posledicami na vseh področjih, še najbolj pa na duhovnem: kot razdiralec, kot ubijalec, kot tisti, ki destruktivno deluje. Zato je vse pojave treba presojati dolgoročno, kajti na kratek rok se lahko motimo. Mimo Boga in brez Boga nihče ne more storiti nič zares trajno dobrega. Ni pa vsako navidezno dobro tudi zares celostno dobro za človeka. Tudi hudi duh lahko ozdravi nekoga na spektakularen način. Kasneje pa tak človek začne hudo trpeti na drugih področjih, pa tudi tam, kjer je bil ozdravljen, se lahko po začasnem izboljšanju stanje drastično, celo usodno, poslabša. Prav je, da smo previdni. Pri tem naj poudarim, da se eksorcisti in duhovniki, ki se posebej ukvarjajo z ljudmi v težavah, srečujejo predvsem z ljudmi, ki imajo negativne posledice po iskanju pomoči pri nekaterih alternativnih oblikah pomoči. Drugi, ki pa imajo pozitivno izkušnjo, se pa seveda najpogosteje ne izpostavljajo. S tem bi rad poudaril samo to, da ni treba imeti vsakega alternativnega zdravilca kar avtomatsko za orodje hudega duha, da pa je kljub temu potrebna velika previdnost in preizkušanje duhov, ker so nevarnosti nedvomno velike; prevarantov, ki želijo samo izprazniti denarnice, pa tudi veliko.
TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2011) 09, str. 48

Žena in mati, ki je sredi številnih obveznosti želela doseči mir, je prišla k modrecu. Prosila ga je, naj jo, kolikor je mogoče hitro, pouči, da se bo vrnila domov mirna ter je ne bo nič več vznemirjalo, ampak se bo lahko popolnoma posvetila svojim dolžnostim.
Goreče ga je prosila, da bi dosegla osvoboditev v zelo kratkem času. Dodala je še, da je pripravljena storiti vse za dosego zastavljenega cilja.
Modrec ji je odgovoril: »Vidim, da je tvoja želja iskrena in to je prvi in neizbežen pogoj, da boš prejela sadove duha. Vendarle potrebuješ nekaj poduka in vaj. Poučil te bom korak za korakom in v kratkem času boš lahko spet prišla k meni. Poleg velike želje je za razsvetljenje potrebna velika potrpežljivost. Rekla si mi, da imaš sina. V celem življenju bo ta pojedel tono riža. Toda kaj bi se zgodilo, če bi mu celo tono pripravila naenkrat in to kar sedaj? Ne bi mu koristilo, ampak škodovalo. Ko se boš naučila, da bo tvoja potrpežljivost tako velika kot je tvoja želja po razsvetljenju, se spet oglasi pri meni.«

Običajno pisci to pripoved postavijo na začetek knjige zgodb in z njo dajo bralcu poduk: »Ne berite te knjige naenkrat! Ne požrite je na dušek, ampak jo počasi, kapljico za kapljico vsrkavajte vase! Veliko globlje boste doživeli sporočilo zgodb, če boste prebrali vsak dan eno...« Tako ali podobno nagovarjajo bralce. Zaupam njihovi modrosti.
Seveda pa sporočilo zgodbe lahko nanesemo tudi na druga področja našega življenja.
Vzemi si čas
In če kje veljajo pravila o potrpežljivosti in počasnem uvajanju, veljajo v duhovnem življenju. Ali še kje človek napreduje tako počasi, kakor na duhovnem področju? Koliko truda in časa je potrebno! Kako počasi se uvajamo v molitev. Kako počasi odpravljamo napake ali razvade. Prav tako pa drži, da ljudje zlepa ne bi tako radi dosegli hitrih uspehov kot prav v duhovnosti. Kolikokrat pridejo k duhovniku ljudje, ki želijo, da bi krstil njihove otroke, jih pripravil na birmo, morda na poroko takoj, skoraj v enem dnevu. Otroku bi radi stlačili v usta naenkrat tono riža! Kako težko razumejo, da sta potrebna čas in priprava. Več časa kot si vzamemo, bolje se pripravimo, več lahko dosežemo in boljše sadove lahko pričakujemo. Za kakovost je potreben čas.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 7 (2004), 31-32.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 5-7.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Počasi je hodil po ozkih travnatih poteh med skrbno obdelanimi njivami, kakor je počel že mnogokrat poprej. Toda danes ni hodil po svojem posestvu zato, da bi videl, koliko so zrasle poljščine, ni ga zanimalo, ali je dež dovolj namočil zemljo, ne koliko škode je napravila toča. Vincencij Hrastnik, skrbni gospodar velikega ravninskega posestva, se je tega dne umaknil iz vsakdanje naglice in hrupa, da bi v tišini svojih prostranih polj in travnikov našel prepotrebni mir. Le tako bi lahko preudarno razmislil, kako bi bilo mogoče najti izhod iz težke življenjske preizkušnje, ki je obvisela nad njim kot nočna mora.
Pred dobrim letom mu je namreč nenadoma hudo zbolela žena. Vsi so bili iz dneva v dan bolj zaskrbljeni, saj ni nič kazalo, da bi se ji zdravje vračalo. Njene pridne roke so manjkale povsod, najbolj pa pri gospodinjskih opravilih.
On sam je na posestvu delal več kakor prej. Čeprav se je čutil še izredno klenega, je dobro vedel, da dolgo ne bo več tak, saj si je bil pred kratkim naložil na ramena sedmi križ. O sebi si ni delal utvar, skrbela pa ga je nadaljnja usoda domačije in posestva. Sin, v katerem je videl nadaljevanje svojega rodu in bodočega gospodarja, je od materine bolezni dalje delal s podvojeno močjo. Kmečkemu delu se je tako predajal, da se ni zavedal bližajočega se tridesetega rojstnega dne. Bil bi že skrajni čas, da si najde dekle, primerno za gospodinjo Hrastnikove domačije, in si začne ustvarjati družino. Pred časom se je dobival z nekim gosposkim dekletom iz sosednje vasi, zdaj pa je bilo videti, da sta se razšla, saj ni nikoli več odhajal z doma. Hrastnik je bil tega potihoma vesel, saj gosposko dekle ne bi bilo primerno za Hrastnikovo gospodinjo.
Dan se je počasi povešal proti večeru. Rahel vetrič, ki je zavel čez širno ravan, je prijetno ohladil Hrastnikovo razgreto glavo. Zavedel se je, da bi bilo najpametneje, da se takoj pogovori s sinom. Hitro se je napotil proti hiši.
Ko je stopil v vežo, ga je razveselil prijeten vonj po pravkar pečenem kruhu, ki je prihajal iz kuhinje. “Tudi nocoj je ostala Barbara pri nas,” je zadovoljno zamrmral. Barbara je bila preprosto in skromno dekle z bližnjih haloških bregov, ki je začela prihajati k njim kmalu zatem, ko je zbolela gospodinja. Pomagala je pri vseh večjih delih na polju, zadnje čase pa je pogosto ostala pri hiši po več dni skupaj, da je zvečer oskrbela bolno gospodinjo in v poznih urah, ko so domači že počivali, postorila še vsa gospodinjska dela. Pri hiši so se začeli vse bolj zavedati, da bi brez nje ne mogli več. In prav o tem naj bi se nocoj pogovoril s sinom.
Našel ga je v izbi. Sključeno je sedel na klopi pri kmečki peči in popravljal lesen stol za klepanje kose. V svoje delo je bil tako zatopljen, da niti ni dvignil pogleda proti očetu, ki je vstopil in se usedel na svoje stalno mesto za javorovo mizo, ki mu je pripadalo kot gospodarju. Molče je opazoval sina in se čudil njegovim delovnim spretnostim.
Ko je sin dvignil pogled, so se njune oči za trenutek srečale. To je predramilo Hrastnika, da je umirjeno spregovoril: “Janez, tako ne gre več naprej. Dela na posestvu komaj še zmoremo, bolni materi se ne moremo dovolj posvečati. Tvoji sestri prihajata domov pomagat, kolikor pač pri svojih obveznostih moreta. Pri vsakem delu nam manjka pridnih rok, najbolj pa jih pogrešamo pri gospodinjstvu in pri negi matere... Barbara ima pridne roke in v dneh, ko je pri nas, delo lepo teče... A žal ni vedno pri nas...”
Sin je odložil orodje in očetu razumevajoče prikimaval. Oče je zaslutil, da je prišel tisti trenutek, ko mora sinu razodeti skrivnost svoje zakonske sreče: “Bil sem približno tvojih let, ko so obnemogli moji starši. Čeprav sem garal, kar sem mogel, in smo za največja dela najemali delavce, je delo zaostajalo. Najbolj nam je manjkala dobra gospodinja. Na moje začudenje sta me takrat oče in mati vprašala, ali bi hotel vzeti za ženo dekle z neke revne hribovske kmetije. Starši ji niso mogli dati nobene dote. Imela pa je pošteno srce in pridne roke, kar je bilo več kot vsa dota. Zaradi teh vrlin sem jo cenil in ljubil. Zdrav razum mi je govoril, da je to dovolj za skladno skupno življenje. Kmalu sem se s tem dekletom, tvojo materjo, poročil. Ko sem jo pripeljal na svoj dom, so ljudje marsikaj govorili. Eni so pravili, da sem se z njo poročil samo zato, ker sem se bal sramote zaradi nezakonskega otroka. Drugi so natolcevali, da se je revno dekle hotelo vriniti v našo hišo iz pohlepa po bogastvu. Seveda nič od tega ni bilo res! Za vse te govorice se nismo zmenili in kmalu so utihnile. Ljudje so videli, da je najin zakon srečen in vzoren. Med nama ni bilo zvenečih besed o ljubezni, toda vse življenje sva se imela rada, kot se imava rada še vedno.”
Po tej očetovi izpovedi se je sin globoko zamislil. Zastrmel se je skozi odprto okno proti oddaljenim hribom, za katerimi je bila velika vas: tja je več kot leto dni zahajal k dekletu. V ušesih so mu še vedno odmevale njene besede o “večni ljubezni”, čutil je vonj njene svilene kože in strastne prijeme njenih rok. Toda ob teh spominih se mu je trgalo srce. Koliko ostrih besed mu je izrekla, ker si ni mogel kupiti novega avtomobila. In kako zviška je zavračala vse njegove prošnje, naj pride kdaj obiskat njegovo bolno mater...
Po kratkem premolku se je Hrastnik spet oglasil: “Naravnost te vprašam: ali si kaj razmišljal o Barbari? Dekle ima pridne roke in zlato srce, do vseh ljudi je dobra. S kakšno ljubeznijo skrbi za našo bolno mater. Mi vsi se dobro zavedamo, da je pri naši hiši postala nepogrešljiva.”
Sin je premišljeval o tem kar mu je govoril oče. Zdelo se mu je, da podoba nekdanjega dekleta vedno bolj bledi in se oddaljuje. Pomislil je na preprosto prijazno dekle, zaradi katere je njihov dom kljub vsem težavam še vedno prijazen in topel. Sedaj mu je bilo jasno, zakaj je tako rad ostajal doma, zakaj mu je bilo vedno toplo pri srcu, ko je Barbara skrbno pripravila večerjo in so utrujeni posedli k skupni mizi. Čutil je, da začenja v njegovem srcu nekaj tleti...
Hrastniku je ležalo na duši še nekaj: “Ničesar ti ne bi rad vsiljeval. Najprej moraš misliti na svojo srečo, šele potem na usodo naše domačije. Vedi, da bi bila midva z materjo najbolj srečna, če bi Barbara za vedno ostala v našem domu.”
Te besede je s težavo spregovoril. Bal se je, da bi z njimi primoral sina, da se žrtvuje za domačijo in jo reši. Vendar pa se je sinov obraz razjasnil, oči so mu zasijale v skrivnostnem siju, ki je razodeval notranjo srečo. Čutil je, da prihaja vanj moč, ki mu daje vero v srečno prihodnost.
V sobi je zavladala tišina in stopnjevala napetost v pričakovanju sinove dokončne odločitve.
Od vaške cerkve je skozi večerni mrak priplavala pesem zvona in se razlila v skrivnostno tišino.
Sin je vstal in se namenil v kuhinjo, kjer je Barbara pripravljala večerjo. Preden je zapustil sobo, se je zazrl v očetove vprašujoče oči in radostno dejal: “Oče - srečen bom z Barbaro!”
SITAR, Nives, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 54.

Ljubi moj sveti Tilen!
Pred dnevi sva se z ženo vračal s poletnega izleta, ki sva si ga privoščila. Motor avtomobila je tiho predel, midva pa sva molčala, saj sva si za tisti dan povedala in izpovedal že čisto dovolj. No, tok mojih misli je ubral (vsaj na videz) nenavaden ovinek.
»Srna – srnjak in košuta – jelen, kajne?« sem zinil.
Ženo sem sklatil z oblaka, na katerem je bila, in jo presenetil skoraj bolj, kot če bi ji predlagal ločitev. In je seveda lepo in ena sama milost z neba, da v več kot četrt stoletja, kar sva poročena, o ločitvi nikoli nisva razmišljala, pa čeprav je najina barka kdaj pa kdaj zaplula po nemirnem morju.
In skozi vihar si plul tudi ti, ljubi moj sveti Tilen, ko si se iz rodne Grčije z ladjo odpravil v Egipt, pa si zaradi viharja pristal na jugu Francije. In si zato med drugim zavetnik brodolomcev. Pa bi bil prav tako lahko zavetnik tudi zakoncev. Tako tistih, ki se s preslabotno barko soočijo s premočnim viharjem in se njihov zakon konča – z brodolomom, kot tistih, ki se zato, da ohranijo celo kožo, barko in seveda zakon, podredijo vetru – Božji sapi – in spremenijo smer svoje poti ter sprejmejo drugačen cilj, kot so si ga zastavili in zamislili.
V Egipt si se odpravil, da bi našel samoto in v samoti častil Boga, zdaj si si to samoto poiskal v francoskih gozdovih, ob bregovih reke Rone … Bog pa je isti na vseh kontinentih in v celotnem vesolju … in v človekovem srcu. V iskanju te samote si se pomikal vedno više proti izviru … kar je dober poduk za vse, posebej pa spet za zakonce. Za svoj končni cilj si zastavimo ljubezen in se napotimo proti izlivu … v napačno smer, saj ljubezen ni naš cilj, ampak naše počelo. Izhajamo iz ljubezni. Rojeni smo iz ljubezni. Izviramo iz ljubezni. Živimo iz ljubezni. Zato se moramo – v nasprotju z miselnostjo sveta – pomikati k Izviru. Kjer je struga res tesna in tok šibak, voda pa najbolj čista. In ta voda bo na svoji poti odžejala in dala rast. Mi nismo voda. Mi smo bregovi te vode. In od nas je odvisno, ali bo ta voda potok ali reka ali hudournik ali veletok …
»Kakšne srne, kakšne košute?« me je sedaj z mojega oblaka sklatila žena.
In sem hitel pojasnjevat, kako ti je v tvojo samoto Bog pošiljal košuto, da te je hranila z mlekom, kako so to košuto lovili lovci in je puščica, namenjena živali, zadela tebe, kako so ti zato nato sezidali samostan … pa si bil ob svojo samoto. Pa zopet nisi ‘nasedel’, ampak sprejel Božjo voljo.Ljubi moj sveti Tilen! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!
Ljubi moj sveti Tilen, sploh nisem vedel, da se že dolgo poznava. Ko sem kot otrok hodil z mamo v njeno domačo Besn‘ško faro, sem gledal tebe in tvojo košuto na oltarni sliki, kjer je pisalo: »Sveti Egidij, prosi za nas!« Kako naj bi, ko ne ločim košute od srne, vedel, da si to ti?

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 122.

Daj se voditi,
toda ne zapeljati.

Daj se spremljati,
toda ne omejevati.

Daj se ljubiti,
toda ne vkleniti.

Daj se posvariti,
toda ne obsoditi.

Daj se objeti,
toda ne zadušiti.

Daj se na rokah nositi,
toda ne izgubiti
trdnih tal pod nogami.

Daj se v Božje roke
varno skriti.

BROCK Michael. (Pogled v nebo). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 9, str. 41.

Kot je križ simbol krščanstva ali polmesec simbol islama, je simbol judovstva sedmeroramni svečnik, ki je stal v svetem šotoru in pozneje z jeruzalemskem templju. Kaj je ta sveti predmet predstavljal? (Tine)
Izdelavo sedmeroramnega svečnika je zaukazal sam Bog v pogovoru z Mojzesom na gori, ko mu je dal naročila za postavitev svetega šotora in njegove opreme. Za svečnik mu je pokazal vzorec, kakšen naj bo (2 Mz 25,31-39). Sedmeroramni tempeljski svečnik (hebrejsko menora) je bil visok približno 1,5 m, skovan je bil iz enega kosa zlata, tehtal je približno 30 kg. Ko so Rimljani leta 70 po Kr. zavzeli in do tal porušili Jeruzalem, so odnesli v Rim sedmeroramni svečnik in druge tempeljske zaklade, kar je upodobljeno na Titovem slavoloku v Rimu. Sedem je sveto število in pomeni popolnost in dovršenost, Boga samega. Po drugi razlagi sedmeroramni svečnik ponazarja sedem dni stvarjenja. V srednjeveški tipologiji je število sedem simbol sedmerih darov Svetega Duha. Sedmeroramne svečnike imajo verni Judje v svojih sinagogah, kjer se zbirajo k sobotnemu bogočastju. Svečnik stoji pred skrinjo, v kateri so zvitki Tore (Postave). (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 09, str.50

Sveti Egidij, pri nas bolj poznan kot Tilen ali Ilj, s katerim se začenja svetniški koledar meseca septembra, je bil zelo češčen svetnik v Angliji in po vseh deželah Srednje Evrope. Pri Nemcih je sv. Tilen pomenil začetek razigranih žegnanj in je prevzel dediščino nekdanjih poganskih jesenskih slavij. Pri nas je bil uvrščen med pomočnike v sili. Doma je bil iz Aten, bogatega rodu, po smrti staršev je bogato dediščino prodal, izkupiček pa razdelil med reveže. Odločil se je za puščavniško življenje v Egiptu, toda zaradi močnega vetra je ladja pristala na obali južne Francije. Poiskal je samoten kraj ob reki Ron. Kot puščavnik se je hranil z zelišči in z mlekom košute, ki je prihajala k njemu. Po legendi je gotski kralj na lovu zasledoval košuto, toda puščica je zadela puščavnika. Ko je videl njegovo svetniško življenje, mu je sezidal samostan, v katerem je Egidij umrl kot opat. Nad njegovim grobom so zgradili cerkev, ki je privabljala številne romarje, in ob njej je južno od Nimesa zraslo mesto, ki se po njem imenuje Saint-Gilles. Upodabljajo ga kot puščavnika s košuto ob sebi. (sč)

Na sliki: Izidor Mole, sv. Tilen, oltarna slika, kopija Layerjeve podobe svetnika, uničene v požaru 1955, ž. c. Besnica.

Sv. Egidiju je pri nas posvečenih 18 cerkva: 10 župnijskih in 8 podružničnih. – V LJ nadškofiji so ‘pomočniku v sili’ posvečene tri ž. c.: v Besnici, (1) Javorjah nad Škofjo Loko (2) in v Višnji Gori (3); v škofiji pa sta tudi dve p. c.: v Srednji Beli (10) (Preddvor) in v Repnjah (11) (Vodice). – V KP škofiji je sv. Egidij glavni zavetnik ž. c. v Vipolžah, (4) p. c. pa stojita v Svetem (12) (Komen) in na Preložah (13) (Pregarje). – V NM škofiji sta priprošnjiku za dobro letino posvečeni dve cerkvi: ž. c. je v Mokronogu (5), p. c. pa je v Ribjeku (14) (Osilnica). – V MB nadškofiji je svetniku posvečenih največ (šest) cerkva; župnijske so na Ravnah na Koroškem,(spodaj) v Št. Ilju pod Turjakom, (6) Št. Ilju v Slovenskih goricah (7) in v Zrečah (8) (stara cerkev – sv. Egidij je tudi glavni žup. zavetnik); p. c. sv. Egidija sta v Kočnem pri Ložnici (15) (Laporje) in v Zg. Vižingi (16) (Radlje ob Dravi). – V CE škofiji sta sv. Egidiju posvečeni dve cerkvi: ž. c. je v Št. Ilju pri Velenju - Arnače, (9) p. c. pa v Šentilju (17) (Dramlje). – V MS škofiji nimajo cerkva sv. Egidija (Tilna). (mč)

IME IN GOD
Ime Egidij izhaja iz latinskega imena Aegidius, v pomenu ‘usnjen ščit’ in ‘kozja koža’, preneseno ‘zaščita, varstvo’. Slovensko ime Tilen je pisna različica za narečne oblike Ilj, Tilj, Tiljən in Tilih. Večina oseb, ki jim je tako ime, je bilo rojenih po letu 1980, kljub stalnem upadanju se je v zadnjem letu spet obrnilo navzgor (4.104ꜛ – 67. mesto). Precej bolj redka je različica Egidij (91), še bolj Ilj (8), možni ženski obliki sta Tilka (106) in Ilka (23).

ZAVETNIK, PRIPROŠNJIK
Sv. Egidij (Tilen) je zavetnik lovcev, pastirjev, brodolomcev, lokostrelcev, beračev; priprošnjik v duševnih boleznih, za dobro spoved, v strahu, stiski; priporočajo se mu žene, ki ne morejo zanositi, nosečnice za srečen porod in zdravje otrok.

 Ravne na Koroškem

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 9, str. 123

Številka Ognjišča, ki jo držite v rokah, je jubilejna, že 700.! Sicer pa smo z blagoslovitvijo kipa ustanovitelju Ognjišča msgr. Francu Boletu 25. avgusta v rodni župniji Knežak začeli zunanje praznovanje ob 60-letnici revije Ognjišče. Več o blagoslovitvi si lahko preberete tukaj. Natančneje vas bomo o prireditvah, pobudah, srečanjih in romanjih obveščali v prihodnje. Že sedaj pa vas vabimo, da načrtujete del svojega časa za skupno praznovanje.

Septembrski številki že tradicionalno prilagamo položnice za akcijo Za srce Afrike. Veseli smo, da ste akcijo sprejeli za svojo in ste mnogi bralci Ognjišča postali tudi darovalci za to in podobne akcije. Kaj vse se je zgradilo s sredstvi, nabranimi v tej akciji, za katero ste veliko prispevali prav bralci, si lahko preberete tukaj.

Osrednji gost tokratne številke, profesor in zgodovinar dr. Bogdan Kolar, spregovori o Jožefu Kleklu st., ki se je rodil pred 150 leti. V letošnjem Kleklovem letu potekajo različni dogodki v njegov spomin, svojo znanstveno, zgodovinsko in izobraževalno noto pa bo temu letu dodal tudi simpozij o Kleklu, katerega organizacijo vodi prav naš sogovornik. Z njim se podamo na vzhod naše države, v Prekmurje, kjer osvetlimo življenje in delo tega velikega buditelja in začetnika katoliškega tiska v tistem delu države.

September vsako leto znova napove novo šolsko leto. In čeprav mnogi žalostno vzdihujejo, ko nastopi spet prvi šolski dan, se mi v tokratni Temi meseca posvečamo pojmu učenca. Kaj pomeni biti učenec, zakaj je dobro biti učenec in predvsem, zakaj nikoli ne nehati biti učenec, kajti, kot je pravil Slomšek, ravno z nenehnim učenjem in znanjem postajamo boljši, modrejši in bližje Bogu. 

O začetku novega šolskega leta govori tudi dr. Samo Repolusk, ravnatelj škofijske gimnazije v Mariboru. Kot oče, profesor, vzgojitelj in ravnatelj odstira svoj pogled na številna področja šolstva (pomen cerkvenih šol, pomen duhovnosti, problem nasilja, invazivnost LGBT-teorij, matura …).

Mladih ni več v cerkev. Vsak se s tem sooča po svoje. Z žuganjem, spodbudami, animacijo … Seveda tudi z molitvijo. A vera je odnos in če mlad človek nima osebnega odnosa z Bogom, ga ne bo v cerkev. V prilogi pomagamo razumeti, kaj se pravzaprav dogaja z mladimi in kako jim pomagati do Boga.

Po Marijinih stopinjah romamo na Mengore, hrib, kamor se k Mariji po zavetje zatekajo Tolminci že stoletja. Kraj, prežet s strahom pred Turki, z zaupanjem tolminskih puntarjev, z vero vojakov na soški fronti, je pravi časovni stroj v naravi.

Med duševnimi obremenitvami, značilnimi za življenje v sodobnem času, vse bolj prihaja v ospredje stres, ki je posledica podnebnih sprememb, ogrožajočih vremenskih dogodkov in njihovih uničujočih posledic. Velik izziv za vse nas je, kako se kar najbolj učinkovito spoprijemati z njim, ga zmanjševati ter krepiti svojo odpornost, vzdržljivost in sposobnost prilagajanja. Več o tem v psihologovih vzpodbudah mag. Draga Tacola. 

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 9 (2024), 4.