“Mama, zakaj si tako nasmejana na televiziji, doma pa tako čemerna?” je vprašal deček svojo mamo, napovedovalko in voditeljico priljubljene televizijske oddaje. “Zato, ker me na televiziji plačajo, da sem nasmejana,” mu je iskreno in brez olepševanja odgovorila mama, televizijska zvezda. “In koliko bi ti morali plačati, da bi se smejala doma?” jo je nedolžno vprašal otrok. In mamine oči so se orosile, ko je objela svojega otroka.

Televizijska voditeljica je v nekem intervjuju, ko je morala na vprašanja odgovarjati, ne pa jih postavljati, povedala, da je bila zanjo najtežja stvar prepad med njeno lastno podobo, ki jo mora imeti pred kamero, in pravim značajem, ki ga ima sredi vsakdanjega življenja. “Ljudje poznajo moj obraz samo z ekrana, ko je nasmejan in privlačen, poznajo moje zabavne nastope, ki se jim smejejo. Zato mislijo, da sem vedno taka. Pa ni tako. Nasprotno, v zasebnem življenju se moram razvedriti in razbremeniti zaradi pritiskov in napetosti, ki jih povzročijo smehljajoči nastopi v dveurnem programu. Ljudje okrog mene me nočejo sprejeti take, kakršna v resnici sem, kajti želijo, da bi bila taka, kakršna se pojavljam na ekranu.”
Vsi mi, pa naj delamo na televiziji ali ne, imamo neko podobo, ki so si jo ljudje ustvarili v pogovorih z nami in ko so nas opazovali. Naši prijatelji poznajo to podobo, jo ohranjajo in pričakujejo, da se bomo obnašali v skladu z njo, kajti to edino poznajo in zahtevajo, da jo ohranjamo tudi mi in se po njej ravnamo. To je suženjstvo. Silijo nas, da bi se vedno smejali, kakor se smejemo na ekranu, da bomo povedali tisto, kar ljudje od nas pričakujejo in da se bomo obnašali, kot smo se vedno obnašali. To zavira spremembe, sproščenost in pristnost.

Vsi mi, pa naj delamo na televiziji ali ne, imamo neko podobo, ki so si jo ljudje ustvarili v pogovorih z nami in ko so nas opazovali. Naši prijatelji poznajo to podobo, jo ohranjajo in pričakujejo, da se bomo obnašali v skladu z njo, kajti to edino poznajo in zahtevajo, da jo ohranjamo tudi mi in se po njej ravnamo. To je suženjstvo. Silijo nas, da bi se vedno smejali, kakor se smejemo na ekranu, da bomo povedali tisto, kar ljudje od nas pričakujejo in da se bomo obnašali, kot smo se vedno obnašali. To zavira spremembe, sproščenost in pristnost.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 8 (2004), 30-31.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 75 (Cena za nasmeh).
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Življenje piše romane ... pravijo.
Bo že držalo.
A piše tudi drame. Komedije in tragedije. Piše kratko prozo. Črtice in eseje, novele in šolske spise. In ko smo že pri tem, potem piše tudi predavanja in politične govore, filozofske razprave in doktorske disertacije.
Življenje piše romane ... pravijo.
A piše tudi poezijo. Pesmi. V rimah in prostem verzu. Sonete, romance, dolge junaške epe in haikuje.
Življenje piše ... pravijo.
A vendarle sem jaz tisti, ki v svoji roki stiskam svinčnik. Nalivno ali gosje pero. Ali pa tolčem po tipkah.
Življenje piše. A zapisujem jaz.
Moje so slovnične napake. Ko ne vem, kdaj in kam bi postavil vejico. In se sprašujem, ali bi končal stavek z eno piko ali s tremi (kar jaz osebno zelo rad počnem) ... Bi navrgel klicaj? Ali celo vprašaj? Toliko tega namreč v življenju o življenju ne vem!
Moje so napačne sklanjatve. Ker včasih res ne vem, ali naj sklonim glavo ali naj zdržim?! Naj upognem koleno ali ostanem pokončen?!
Življenje piše. A zapisujem jaz.
In se odločam za nove odstavke. Nova poglavja. Novo kitico. Novo vrstico.
Življenje piše. A zapisujem jaz.
V prvi osebi, jasno ... In v sedanjiku.

Za pisanje (in branje) je potrebno vsaj malo izobrazbe. Toliko bolj, če gre za zapis, ki ga piše življenje.
A kaj je izobrazba?
‘Izobraziti’ pomeni: dati obraz ... ustvariti obraz ... oblikovati obraz ...
Podobno kot ‘izoblikovati’ pomeni neki snovi, gmoti ... dati jasno in stvarno podobo – obliko!
In kot ‘izgovoriti’ pomeni nekaj izreči na glas ... ubesediti!
Izmisliti, izdati, izpeljati, izvesti, ...
‘Izobraziti’ pomeni: dati obraz ... ustvariti obraz ... oblikovati obraz ...
Biti izobražen torej po­me­ni: imeti obraz!
Potemtakem smo vsi izobraženi, boste rekli! Vsi imamo obraz!
Res je. Vsi imamo obraz. Vsi smo ‘izobraženi’.

Na mojem obrazu so oči, ušesa, nos, usta ... Vse, kar vidim, vse, kar slišim, vse, kar zaznam, tudi vse, kar govorim in izgovorim ... me izobražuje ... me oblikuje ... mi daje obraz!
Izobražujem se in izobražujem neprestano in nenehno: od dneva spočetja do dneva smrti. Vse, kar počnem, mislim, govorim, ustvarjam ... vpliva na okolico, na družbo, na svet ... Predvsem pa na bližnjega! Katerega sem dolžan ljubiti kot samega sebe in Boga!

Prav gotovo ste že slišali: “Rad bi postal nekdo!”
In nekdo – je samo nekdo z obrazom! Pa vendar ne bi bil rad kar ‘nekdo’. Ali kdorkoli! Ali, Bog ne daj, celo nekdo drug! Šolam, vzgajam, izobražujem se zato, da bi postal Jaz.
Da bi našel svoj resnični in pravi obraz!
Da bi imel svoj značaj, svoj lastni obraz, svoje mnenje, svoje prepričanje!
Da bi mislil in razmišljal!
In da bi mislil in razmišljal z lastno glavo.
V prvi osebi, jasno ... In v sedanjiku.

Torej: “Ne izstopati! Zliti se z večino. Izginiti v množici. Skriti se!” pomeni biti brezobrazen! Pomeni skrivati svoj obraz!
Skrivati svoj obraz kot otrok, ki mu je nerodno ... Kot pubertetnik, ki hoče zakriti mozolje ...
Človek, ki ga je sram, skriva svoj obraz ... Človek, ki ga je strah, skriva svoj obraz ... Strahopetec ... kriminalec ...

Življenje piše romane, kratko prozo, drame, poezijo, članke ...
A zapisujem jaz!
V prvi osebi, jasno ... In v sedanjiku. (In s pomočjo Tretje osebe Svete Trojice!)

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Rada bi vedela, ali je vera res tako zelo odločilna za dober zakon. Vem, da je važna, saj se mnoge odločitve utemeljujejo le v njej. A do kakšne mere?
Imam prijateljico, ki je zavedna katoličanka in že vrsto let pozna nekega fanta. Med njima se je spletlo lepo prijateljstvo; odlično se ujemata v vsem, le v veri ne. Fant je namreč iz povprečno verne družine, ki ni dala mnogo važnosti verski vzgoji, le nekatere stvari je dobil zaradi stare mame. Poleg tega pa dela v televizijskem studiu, kar brez dvoma ni zelo spodbujajoče okolje za vero in moralo. Po drugi strani pa vključuje obveznosti tudi ob sobotah in nedeljah. Torej nedeljska sveta maša odpade. Tudi za molitev in zakramente ni posebno vnet, pa tudi ne kaže, da bi v prihodnje to rad spremenil in se poglobil. Pred kratkim je ta fant predlagal prijateljici, da bi začela resno zvezo z namenom, da se poročita, a se ona ne more odločiti prav zaradi vprašanja vere, čeprav ga ima zelo rada.
Sprašujem se, če bi se tak zakon lahko obdržal, tudi če on ni veren. Mislim, da bi iz ljubezni sprejel marsikatero njeno odločitev glede njiju samih ali njunih otrok, tudi če jo sam ne bi razumel ali doumel kot resnično.
Hvaležna vam bom za vsako razsvetilno misel!
Marjana

Spoštovana gospa Marjana,
vaše spraševanje glede vloge vere v odnosu, ki se razvija v smeri zakona in nato v zakonu samem, je nadvse aktualno, kajti možnosti, da se srečata dva z različno versko izkušnjo, ali celo da je eden brez nje, je vedno več. Jasno je, da ni enoznačnega odgovora. Kajti poznamo primere, ko je takšna zveza življenjsko zelo uspešna, žal pa imamo tudi veliko, morda celo več, negativnih izkušenj. Vsaj kar se tiče življenja po veri v takšnem odnosu. Kako bo odnos vplival na nadaljnje življenje vernega zakonca, je zelo veliko odvisno od posameznikov, od njihove čisto človeške zrelosti, od odnosne sposobnosti, torej od nivoja njunega sporazumevanja in reševanja konfliktnih situacij.
Na čisto načelni ravni seveda ni ideal, da se pred oltarjem znajdeta človeka, ki sta tako različna glede tako temeljne stvari, kot je vera. Če vero pojmujemo kot osebni odnos med človekom in Bogom, ki je pred vsakim drugim odnosom in vse druge usmerja, potem je jasno, da bo sožitje dveh, ki nimata tako temeljne izkušnje vsaj približno enake, zelo oteženo. Predstavljam si, da si mož in žena izmenjata med seboj vsa najgloblja doživetja, saj je to lastno zakonskemu načinu življenja. Če to ni mogoče, ostane ena izmed najglobljih plasti enega izmed njiju drugemu povsem prikrita, saj ga ne more dojeti v nečem, o čemer nima približno enake izkušnje. Seveda ima vera tudi povsem konkreten vpliv na življenjske odločitve vernika in to na najbolj pomembne in tudi najgloblje, najbolj intimne. Tudi na takšne, ki v zakonu nujno zadevajo oba. Kajti veren in neveren človek imata lahko na določenih področjih zelo različno postavljene vrednote. Če vernemu molitev zelo veliko pomeni in ji namenja v dnevu tudi kar nekaj časa, vključno z nedeljsko sveto mašo in morda kdaj tudi med tednom, drugi pa niti približno ne more tega razumeti, ker nima izkušnje molitve, lahko postane to vir spora ali vsaj slabe volje. Področje vzgoje, še posebej verske, je spet področje, ki je izredno občutljivo. Hitro se lahko pojavi ‘razdvojenost’ otroka med stilom življenja enega in drugega starša; katero vrednoto bo bolj ponotranjil. Prav tako občutljivo in pozornosti vredno je področje odnosa do spolnosti, do urejanja spočetij, skratka do vrednote čistosti v zakonskem življenju in področje odnosa do posredovanja življenja in odnosa do že spočetega življenja. Pa to še zdaleč niso vsa področja, kjer lahko pride do otežkočenega delovanja odnosa med dvema zakoncema z različno versko osnovo. Saj je tu še odnos do gmotnih dobrin in druga vprašanja, povezana s poklicnim ali družbenim delovanjem.
S tem izpostavljanjem nekaterih ‘kriznih’ področij takšnega odnosa ne mislim reči, da je takšen odnos že v principu nemogoč. Z zelo dobrim predhodnim medsebojnim poznanjem in temeljitim dogovorom o bistvenih vprašanjih, ki se v skupnem življenju pojavijo, se lahko naredi sožitje tudi zelo kvalitetno. Zato je v takšnem primeru še kako pomembna zelo temeljita in kvalitetna priprava na zakon. Vseh možnih zapletov seveda ni mogoče niti predvideti, niti vnaprej rešiti, zato je zelo pomembna sposobnost rednega in sprotnega pogovarjanja in dogovarjanja, ki pa mora biti že pred sklenitvijo zakona preverjena in resnična. V takšni zvezi je zato gotovost o tej sposobnosti nujna že pred sklenitvijo zakonske zveze.
Zelo nevarna je miselnost, da bo verni zakonec že kasneje »spreobrnil« nevernega ali plitvo vernega poglobil. Čeprav je možno tudi to, vendar s to predpostavko ni smiselno pričeti graditi skupnega življenja. Izhajati je treba iz prepričanja, da je odnos glede vere ob sklenitvi zakonske zveze takšen, da je z njim mogoče živeti vse življenje. Če se potem stanje izboljša v prid vernega, je to seveda dobrodošlo, ni pa smiselno to predpostavljati. Iz izkušenj pa bi lahko celo sklepali, da se večkrat razvoj usmeri tako, da verni zakonec sam prej svoje versko življenje poplitvi, kakor obratno.
Naj za sklep samo še ponovim glavni poudarek mojega razmišljanja: gotovo je kvaliteten odnos med vernim in nevernim zakoncem možen; zahteva pa temeljito predhodno pripravo in trajno budnost nad dogajanjem v takšnem odnosu, kar se tiče vere ter sprotno razreševanje zapletov. Ideal pa vsekakor takšne zveze niso, zato jih Cerkev skozi vso svojo zgodovino ne spodbuja, ampak pred njimi svari. Katekizem Katoliške Cerkve v točki 1633 navaja: »Primer zakoncev z različnostjo vere (med katoličanom in nekrščenim) pa terja še večjo opreznost«. V naslednji točki pa še dodaja: »Razhajanja glede vere, pojmovanje zakona samo, pa tudi dve različni religiozni miselnosti morejo biti vir napetosti v zakonu, v prvi vrsti z ozirom na vzgojo otrok. Tedaj pa lahko nastopi skušnjava za versko brezbrižnost.« Je pa tudi res, kar je zapisal že apostol Pavel: »Neverni mož je namreč posvečen po verni ženi in neverna žena je posvečena po vernem možu« (1 Kor 7,14).
TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2011) 08, str. 43

Prebudim se v jutro, sveže od nočnega naliva, zeleno od pomladi in mladega življenja. Zagledam se v dolino pod sabo. Na cesti globoko pod hišo je živahno, polnijo jo avtomobili, tovornjaki, avtobusi. Mimo okna zapelje kombi, poln otroških glav. Vsi nekam hitijo. Življenje teče in ljudje z njim.
Tudi jaz sem tekla. Vlak je zapiskal. Njegov glas je bil prodoren, tak, ki para uho. Odpravnik je stal na postaji z zeleno tablico, dvignjeno visoko nad glavo. Tekla sem, napenjala vse sile, od napora mi skoraj bo počilo srce. Nič ni pomagalo, bila sem prepozna, vlak se je premaknil. Kam sem se nameravala odpeljati? Kam naj bi za božjo voljo šla? Nikakor se nisem mogla spomniti. Aha, me je prešinilo, ko mi je svetloba zbistrila um, sanjala sem.
V resničnem svetu pa mi ni treba teči, nikamor se mi ne mudi. Nobene škode ne bo, če vlak odpelje brez mene. Ali pač. Življenje brez naglice, obveznosti in andrenalina ni to, o čemer sanja mlado dekle.
Ne moreš štiriindvajset ur na dan pisati prošenj, sploh pa ne takih, na katere ne prejmeš odgovora. Kdo dandanes sploh še odgovarja na prošnje za delo? Pa bi morali, k temu jih sili zakon!
Tudi brati ne moreš vsak dan od jutra do večera. Včasih sem to res počela, toda sedaj me ne pritegne več. V knjigah se vedno nekaj dogaja. Preveč dogajanja, v katerega nisem vpeta, preveč opazovanja le od zunaj in na drugi strani preveč sedenja, brezciljnega tavanja.
Mogoče bi res morala na vlak ali celo na letalo, na nekaj, kar vozi na velike razdalje. Od nedela do zaposlitve je namreč veliko kilometrov.
V mislih imam zaposlitev s čemer koli, ne nujno tako, da z njo zaslužiš. Delo, ki je vredno več kot denar. Prostovoljno delo. Že lep čas na ta način pomagam otrokom z učnimi težavami, sedaj pa potrebujem veliko spremembo. Novo okolje, nove ljudi, nove izzive. Tujina! To je to. S pomočjo spleta je pot do tega otročje lahka. Dva, tri dni surfanja po netu in odločitev je padla: ekološka kmetija na Finskem. Tam se poleti zbirajo mladi prostovoljci iz različnih držav. Mama me spomni, da nisem imela ne z zemljo niti z živalmi nikoli opravka. To je dobrohotno opozorilo, sicer pa mi nove izkušnje ne brani.
Slovo je kljub temu zaznamovano z žalostjo.
»Ah, kaj bi,« skušam delovati spodbudno. »Včasih so se matere poslavljale od otrok brez upanja, da se bodo še kdaj videli, in telefonov in Skypa tudi ni bilo.«
Ker je to ni potolažilo, sem ji omenila Aleksandrinke in otroke, ki so jih pustile doma. o je bila njena priljubljena tema.
Ne bi smela omenjati otrok, sploh pa ne na dan slovesa. Odkar se je upokojila, jo je obsedla misel na vnuke, kot da bi samo ti lahko izpolnili čas, ki ji je kar naenkrat ostajal. Aleksandrinke in vnuki gor ali dol, mama je še enkrat dokazala, da je čisto prava mama, taka, ki razume.
»Kadar koli se lahko vrneš domov,« je rekla s solznimi očmi.
S to popotnico bi lahko šla na konec sveta.
»Hvala, mama.«
Zaenkrat bo dovolj do Finske. Tu je vse drugače: pokrajina, ljudje, navade in zame seveda tudi delo. Svetlobe, ki jo imam sicer tako rada, je preveč. Mislim takrat, ko je čas za spanje.
Gospodar je razumevajoč, predan delu in naravi, ne pa stremljenju za dobičkom. Tako nimam nikoli občutka, da nas izkorišča. Odkar sem mu povedala, da rada berem Paasilinna, je z mano še bolj prijazen. Ve tudi, da sem že slišala za Kalevalo. Drugi so, preden so prišli na Finsko, zbirali o njej faktografske podatke, meni pa je bila literatura nekako položena v zibelko. Kaže da sva si v tem z gospodarjem blizu in večkrat kaj rečeva na to temo. Ja, Aarne, kot mu je ime, ni samo kmet.
Znašla sem se v pisani druščini. Ne le, da prihajamo iz različnih držav, tudi po navadah, vzdržljivosti, delavnosti, spretnosti in značaju smo si različni. Fiona je zgovorna in radoživa Irka. Ob njej še Roberto, gostobeseden kot vsi Italijani, težko pride do besede. Kar drugi dosežemo z vzdržljivostjo, uspe njemu s spretnostjo. Domačini, se pravi Finci, so resni in odgovorni. Charlotte, ki prihaja iz Francije, je prava lepotica, a tako kot mi vsi, pridno brklja po zemlji. Mene od nenehnega sklanjanja na njivi boli hrbet. To zamolčim, ko z mamo ‘skypava’. Minilo bo. Ostale pa bodo bogate izkušnje, nova prijateljstva in delovne navade.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 92.

Zgodba pripoveduje o indijanskem plemenu, ki je živelo v bližini Niagarskih slapov. Navada je bila, da so možje vsako leto z žrebom izbrali mladenko, da bi jo žrtvovali slapovom - kot njihovo »nevesto«.
Nekega leta je žreb zadel najmlajšo in najljubšo hčerko starega plemenskega poglavarja. Novico je sprejel brez vidnega vznemirjenja, mirno je sedel v šotoru in kadil pipo.
Bližalo se je usodno praznovanje. Vse je bilo pripravljeno: iz debla so izdolbli čoln, pobarvali so ga belo ... Dekle so položili v čoln skupaj s številnimi dragocenimi predmeti. Štirje možje so porinili čoln v reko, odpeljali so ga proti sredini, kjer je bil tok močnejši. Nato so se vrnili na breg in čoln prepustili rečnemu toku.
Ko so ljudje gledali, kako se deblak z deklico bliža smrtno nevarnim slapovom, so na drugem bregu reke zagledali kanu. Ko se je približal, so ljudje v njem prepoznali starega poglavarja. Kolikor je mogel hitro, je veslal proti čolnu z mlado žrtvijo. Ko je prispel do nje, se je oprijel njenega čolna. Z ljubečim pogledom sta skupaj izginila v peneči vodi slapov.

Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti
tako ti je bilo všeč.« (Mt 11,25-27)

On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? (Rim 8,32)

In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. (1 Kor 13,2)

Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave, namreč to, da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. (2 Kor 5,18-19)

Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. ... On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. (Heb 1,1.3)

Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« (Lk 10,27)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sem redna bralka Ognjišča in sem zelo vesela, ko ga dobim in ga lahko začnem spet prebirati.

Imam problem in upam, da mi boste lahko pomagali. Imam fanta (22 let, skupaj sva tri leta in pol), ki ne prihaja iz verne družine. Ko je bil otrok, je hodil vsako nedeljo k maši in še več, zato je dobil odpor do cerkve. Jaz in moja družina pa smo verni in gremo vsako nedeljo k maši. Prve mesece, ko sva bila skupaj, sem mu še rekla, naj gre z mano k maši, potem pa sem si rekla, da ne smeš nekoga siliti, če mu ni do tega. To je tudi sprejel, jaz pa z zelo težkim srcem. Ko sem prebirala Ognjišče (Kako sva se spoznala - letnik 2015), kjer ste opisovali pare – zlasti me je nagovorila zgodba Dragice in Luka –, kako so se spoznali itd., sem mu rekla, naj prebere članek in mi pove, kaj se mu zdi. Odgovoril mi je, da ne smeš vsemu verjeti, kaj piše tam, da novinarji še kaj dodajo. Jaz pa sem pričakovala, da bo rekel, lepo piše, tudi jaz se bom tako spremenil in te podpiral v veri, tudi midva bova delala vse skupaj ...To me zelo prizadene, ker jaz rada delam skupaj, karkoli je. Ne vem, kako mu naj mu približam vero? Rekla sem mu, ko bo imel otroke, bo pa moral iti v cerkev, pa je samo pokimal. Res je, da se nekateri fantje, ko dobijo družino spremenijo, samo najbolj hudo je, ker jaz že zdaj trpim zaradi tega.
Že vnaprej hvala za odgovor!
Irma

Menim, da ste se zelo pravilno odločili, da ga ne boste več silili, da gre k maši. Odločitev je popolnoma pravilna, ker krščanska vera temelji na svobodni odločitvi in menim, da s ‘siljenjem’ pri odraslem dosežemo ravno nasproten učinek oz. še slabše, človek lahko dobi odpor ... Zanimiv je stavek, ko ste zapisali, da je on to sprejel, vi pa z zelo težkim srcem; kar pomeni, da pravzaprav niste. Menim, da ste lahko pomirjeni, ker je vera nekaj najbolj intimnega in osebnega v življenju posameznika, kar pomeni da ga ni treba prepričevati z razumskimi in drugimi argumenti. Še nihče se ni spreobrnil na podlagi lepih zgodb in razumskih utemeljitev. Lahko sicer vodijo do tega, toda ključna je izkušnja. Podobno, kot bi koga želeli prepričati, da se naj zaljubi (po možnosti v točno določeno osebo) in bi mu dopovedovali, kako je to lepo, prisrčno, nekaj posebnega... Da bi utrdili svoja prepričanja, bi mu pa dali v branje še kakšno romantično zgodbo ali ljubezenski roman. Močno dvomim, da bi se kdo na podlagi tega zaljubil. Podobno je na področju vere, v veri se, podobno kot v ljubezni ali zaljubljenosti, znajdeš oz. ona najde tebe. Dokler nekdo ne doživi zaljubljenosti, mu ne bodo veliko pomagali še tako dodelani traktati in spisi o ljubezni. Ključna je izkušnja, doživetje. Zelo podobno je pri veri.

Seveda pa je prav, če se sproščeno pogovarjata oz. če vi začnete pogovor o veri, o Bogu, o tem kakšni so njegovi pogledi... Vendar morate biti zelo previdni in spoštljivi do njegovih prepričanj. Pri tem ne gre za to, kdo ima bolj prav, ampak da se zrelo pogovarjata o različnih pogledih, ki jih imata o veri. Kakor hitro v dialogu zavzamemo držo, da imamo mi prav, ne gre več za pristen dialog, ampak za prepričevanje drugega v svoj prav. Vera se ne kaže predvsem v razumskih prepričanjih, etičnih načelih in udeleževanju maše, ampak se kaže v vsakodnevnem življenju, v vsakodnevnih odločitvah in delovanju. V največji meri v medosebnih odnosih, ki so največji pokazatelj pristnosti duhovnega življenja posameznika. Razumska prepričanja in etična načela oz. moralno življenje so šele posledica verskega življenja in izkustva. Krščansko vero bi lahko poimenovali tudi vero ljubezni (1 Jn 4,7-21), kar pomeni da je za pristno krščansko vero potrebna izkušnja Božje ljubezni. Brez te izkušnje vera lahko postane zgolj neki formalizem, rutinsko obiskovanje svete maše in moralni nauk. Mogoče mu ob primerni priložnosti predlagate kakšno romanje za mlade, ki se ga lahko skupaj udeležita.

Vaša vloga je predvsem pasivno-aktivne narave, kar pomeni da mu lahko na posreden način vero približate – s svojim življenjem, delovanjem in odnosom do njega. Gotovo bo koristilo, če v svojo osebno molitev vključite tudi njega in celoten vajin odnos ter vajino prihodnost. Vendar se je treba zavedati, da je vera ‘stvar’ njegovega življenja in njegove odločitve. Priporočam, da se v tem obdobju predvsem osredotočita na vajin odnos in ga poglabljata z iskrenim pogovorom in, kot ste že sami omenili, s stvarmi, ki jih delata in doživljata skupaj. V skupno branje vama priporočam knjigo Resnica se začenja v dvoje (Michael L. Moeller).

Zapisali ste, da ste pričakovali da bo rekel, “lepo piše, tudi jaz se bom tako spremenil in te podpiral v veri ...”. Pričakovanja so vedno nevarna, ker se nikoli ne izpolnijo v polnosti in potem smo razočarani in žalostni. Vprašanje je, če sploh imamo pravico pričakovati od drugih, da se morajo zaradi nas spremeniti... Predlagam, da daste svoja pričakovanja malo na stran in se osredotočite na vajine skupne točke, tam, kjer sta si najbolj edina in povezana. Na tem gradita vajin odnos in ga poglabljata. Tako kot vse na tem svetu, tudi vera in odnos potrebujeta svoj čas za zorenje. Včasih smo malo preveč neučakani in želimo rezultate takoj. Včasih moramo v življenju nekatere stvari odložiti, da dozorijo.

Iz srca Vama želim veliko veselja in globoke povezanosti!

KRISTOVIČ, Sebastjan (Pisma) Ognjišče 2015, 7, 74-76.

Veliko se govori o družini, dobroti, potrpljenju. Zapoved nas uči: Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči. Pa je ta zgodba takšna.
Mlad par se je poročil, vsem se je zdelo, da je med njima iskra, ljubezen, vera. Kar kmalu po poroki pa je mlad mož pokazal svojo drugo plat: pustil je službo, ni bilo več veselja, smeha, lepih besed. Živeti je začel na ženin račun in zahteval zmerom več. Žena mu je postala ničvredna. Agresivnosti se ni prav nič sramoval, saj je odkrito pravil, da mu je njegova ljubezen po nekaj mesecih splahnela. Ne živita več skupaj, on živi tako kakor prej, ona joče, obiskuje zdravnike, propada.
Mislim pa takole: če je Bog videl vse prej, vidi tudi zdaj, kaj se dogaja. To ni življenje po njegovih zapovedih. Mlada žena je dala prisego pred Bogom pri poroki, saj je tudi tako mislila, on pa tega ne upošteva. Še blizu ne pride, da bi se vsaj pogovorila. Mar bi mlada žena res morala živeti z njim, kljub psihičnemu in telesnemu nasilju? Kaj zdaj?
Olga

Zdi se, da ne pišete o sebi, ampak o zakonu svoje znanke ali sorodnice. Zato bom tudi tako odgovarjal, bolj splošno in opisno. Med zakoncema je kmalu po poroki prišlo do hude drame, mož bi se naj bil poponoma spremenil in je do žene postal psihično in telesno nasilen.
Cerkev in tudi številni psihologi in psihoterapevti so v zadnjem stoletju posvetili veliko razmišljanj in napisali številne strokovne knjige in razprave, da bi pomagali mladim predzakoncem k zorenju za zakonsko življenje. Najbrž vam je znano, da cerkveni dokumenti omenjajo tri vidike priprave na zakon: zgodnjo ali daljno, bližnjo in neposredno.
Zgodnja ali daljna priprava, ki traja od rojstva, ali še bolje od spočetja, do resne hoje s fantom oziroma dekletom, vsakogar podzavestno zaznamuje, predvsem z vzorci, ki jih doživljajo pri svojih starših, sorodnikih in drugih zakonskih parih, s katerimi se srečuje. V tem obdobju je premalo, da imata starša kot mama in oče rada otroka, še pomembnejše in skoraj usodno je, da se starša medsebojno sprejemata, spoštujeta, si odpuščata in ljubeče komunicirata, drugače lahko postane otrok in mladostnik čustveno ranjen in bo potreboval zdravljenje. Če otrok in mladostnik v tem obdobju doživlja ljubeče, pozitivne, sočutne, dialoške in kristjan tudi molitvene vzorce, bo tudi sam hrepenel po takem zakonskem in družinskem življenju. Ni vseeno, s kom želiš hoditi in predvsem graditi svojo zakonsko in družinsko skupnost, saj vsi nosimo v sebi tudi svoje prednike, s katerimi smo za vedno zaznamovani.

Bližnja priprava, ki traja od tistega ’trenutka“, ko se dva zaročita oz. skleneta, da se bosta poročila, je lahko še na poseben način tisti milostni čas, ko ne gre več samo za opazovanje, marveč za ljubeči in večkrat tudi naporni dialog ob globljem medsebojnem spoznavanju drug drugega, predvsem njegovih vrednot, vzorcev obnašanja, pri čemer jima je lahko zaljubljenost velik pripomoček, da vidita v mavrični luči pozitivne strani drug drugega. V tem obdobju je narava navadno zelo igriva in velikodušna, skoraj razkošna, kar jima pomaga, da lažje sprejemata tudi meje in pomanjkljivosti, ki jih opažata drug pri drugem in se naučita poslušati in pogovarjati.
Neposredna priprava je tisti blagoslovljeni trenutek, ko se nekaj mesecev pred poroko začneta krščanska zaročenca z neposrednim tečajem pripravljati na zakrament zakona. S predavanji, predvsem pa s pričevanji zakonskih parov, s poznavanjem poročnega obreda in končno s poročnim obredom, ki je tisti enkratni zakramentalni trenutek, ko se za vedno, v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, zastonjsko in brezpogojno ljubeznijo podarita in izročita drug drugemu.

Včasih, žal vse pogosteje, pa prihaja do razočaranj in ločitev zakonskih parov. Na to boleče vprašanje: Ali se smejo ‘sprti zakonski partnerji ločiti?’, odgovarja Katekizem katoliške Cerkve za mlade (št. 269): »Cerkev zelo spoštuje človekovo sposobnost, da drži obljubo in se veže v dosmrtni zvestobi. Človeka drži za besedo. Vsak zakon lahko ogrozijo krize. Skupni pogovor, (skupna) molitev, včasih tudi terapevtske pomoči lahko odprejo poti iz krize. Predvsem spomin na to, da je v zakramentalni zakonski zvezi še vedno tretji, Kristus, ki lahko vedno znova vzbudi upanje. Za kogar pa je njegov zakon postal neznosen ali kdor je izpostavljen duševnemu ali telesnemu nasilju, se sme ločiti. To imenujemo 'ločitev ob obstoječi zvezi', ki jo je treba sporočiti Cerkvi. Četudi je v teh primerih življenjska skupnost razpadla, ostaja zakon veljaven. Seveda so tudi primeri, v katerih kriza zakona končno izvira od tod, da eden ali oba partnerja v času sklenitve zakona nista bila sposobna za zakon ali nista imela popolne volje za sklenitev zakona. Tedaj je zakon v pravnem pomenu neveljaven. V takih primerih se lahko pri škofijskem sodišču sproži postopek za ugotovitev ničnosti zakona.«
Ljudje danes kasneje osebnostno dozorijo, kot so v preteklosti, saj se tudi pozneje osamosvajajo, zaposlujejo, pomislimo na pogoste ‘hotele mama’. Človeštvo se namreč srečuje z značajskimi in vedenjskimi spremembami. Strokovnjaki naštevajo različne bolezenske simptome in značilnosti, ki lahko naredijo človeka nesposobnega za zakon, kot so npr. različne oblike psihopatij, psihoz, zasvojenosti in strasti. Nekateri bolezenski simptomi so taki, da odvzamejo človeku sposobnost razsojanja zaradi nezrelosti, podzavestnih vplivov, patoloških motivacij in nagnjenosti k abuliji (brezvoljnosti, oslabitvi volje zaradi živčnih motenj, bolestne neodločnosti). Drugi simptomi, kot so nevropatije, nevroze, različni strahovi in konflikti, lahko človeku zmanjšajo notranjo svobodo, ker so včasih lahko tako močni, da je človek nesposoben za zakon. Ta bolestnost in nezrelost lahko onemogoči veljavnost sklenjenega zakona, kar vključuje sposobnost glede razsojanja pravic in dolžnosti in sposobnost sprejemanja zakonskih obveznosti, med katere tudi spada roditev in vzgoja otrok. Zato lahko upravičeno ali vsaj domnevno trdimo, da so nekateri nesposobni za sklenitev trajne zakonske zveze in prav zato prihaja pogosto do ločitev in razvez, ker postane življenje pretežko. Seveda pa je vsak neuspeli zakon drugačen, čeprav z nekaterimi sličnostmi.
Kako je v ‘vašem’ primeru, iz vašega besedila, ni lahko ugotoviti, ali je šlo za veljaven ali ničen zakon, kar tudi ni namen odgovorov v Ognjišču, saj to spada v kanonični postopek ničnosti zakonske zveze, ki je bil lansko leto, 2015, skrajšan, posodobljen in prenovljen in o tem odločajo cerkvena sodišča. V vašem primeru je morda, kar lahko domnevamo, šlo s strani moža za nesposobnost za sklenitev zakonske zveze. Seveda pa ste navedli premalo podatkov, da bi lahko na to domnevo dokončno karkoli dokončno zatrdil. Pri ugotavljanju ničnosti je odločilna izpoved konkretnih zakoncev in pričevanje njunih prič. Če se zdi, da je zakon ničen, bi najbrž bilo najboljše, da se pozanima pri domačem župniku ali na škofiji in zaprosi za začetek postopka ugotavljanja ničnosti zakona na pristojnem cerkvenem sodišču.
Za vas pa je najpomembnejše, da ste blizu in sočutni z izigrano, najbrž nedolžno in obenem trpečo znanko, ki je čutila in še čuti psihično nasilje, da se ne zapre vase in se vsemu in vsem umakne, kar bi bilo zanjo kot človeka in kristjanko še posebej škodljivo. Zato vas vabim, da ji prisluhnete, jo spoštujete, ste do nje, če potrebuje, solidarni in ji pomagate po najboljših močeh, da se ne bi čutila obsojana, marveč sprejeta in ljubljena. Ostanite ji prijateljica in predvsem poslušalka, da bo lažje prebrodila hudo življenjsko preizkušnjo in da bo iz nje izšla tudi zaradi vašega sočutja bogatejša in zrelejša za življenje, ki ga bo morala pogumno nadaljevati. Bog naj jo blagoslovi.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 08, str. 46

V pripovedi o indijanskem plemenu Širokezov, ki so ga prisilili, da se preseli iz Severne Karoline na ozemlje Indijancev Oklahoma, je tudi opis tega težkega potovanja. To je bilo res polno preizkušenj in žalosti. Med pohodom je zaradi bolezni in lakote umrlo skoraj polovico ljudi. Pogreb za pogrebom. Umirali so mladi in stari, to je še ena od zgodb, ki govori o krivicah, ki so se zgodile Indijancem.
Zanimiva pa je spremljajoča zgodba stražarjev, ki so nadzorovali ta prisilni pohod. Nihče od njih ni mogel ostati neprizadet ob težavah trpljenju teh ljudi, ki so morali zapustiti svoje domove in oditi drugam. Toda vojaki se niso spreobrnili zaradi tega. Spreobrnila jih je pesem, ki so jo ljudje sredi te osebne in narodne tragedije prepevali. Bila je to preprosta pesem s še preprostejšimi besedami: »Kaj lahko storimo zate, o Jezus? Kaj lahko storimo?« Vojake sta spreobrnila vdanost in neverjetna vera ljudi!

Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim.
Heb 2,18
Vam je bilo namreč milostno dano, ne samo da v Kristusa verujete, ampak da zanj tudi trpite, saj prenašate isti boj, ki sta ga videli na meni in ki ga, kakor zdaj slišite, še prenašam.
Flp 1, 29
Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu.
2 Tim 3, 12
In apostoli so zapustili veliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Kristusovega imena.
Apd 5, 41

Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Rekel je: Kdo si, Gospod?« Glas pa je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.«
Apd 9, 4 – 5
Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje.
Rim 12, 12
Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta.
Mt 13, 43
Pavel in Barnaba sta vlivala pogum v srca učencev in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri. »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo,« sta učila.
Apd 14, 22
Pa ne samo to, ampak se celo ponašajmo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost pa upanje.
Rim 5, 3
Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.
Mt 5, 11

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 11 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 32.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.