Znani grški zakonodajalec Solon je šel nekoč na počitnice v mesto Lidijo. Njegovi prebivalci so se bahali, da imajo najbogatejšega kralja na svetu, Kreza.
Modri Solon se ni veliko zmenil za bogastvo, a je vseeno sklenil, da obišče tega kralja. Mislil je, da bo srečal zadovoljnega in srečnega človeka, toda komaj je prišel do kralja, mu je ta začel razkazovati svoje bogastvo. »Kaj porečeš na vse to?« ga je ponosno vprašal. Solon je molčal, zato je kralj nadaljeval: »Kdo, misliš, je najsrečnejši človek na svetu?«
Modrec je za trenutek pomislil, potem pa izrekel imeni dveh neznanih Grkov, za katera vladar še nikoli ni slišal. Kralj se je ujezil, ker med srečneže ni prištel njega, zato je zahteval, naj mu to pojasni.
Solon je dejal: »Prijatelj, noben človek, čigar srce je navezano na bogastvo tega sveta, ne more biti res srečen. Bogastvo mine in njegovi lastniki tako postanejo vdovci. Vdovci pa žalujejo. Ko pa človek premine, ne more odnesti s seboj nič od svojega bogastva.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 83.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Enkrat ali dvakrat na mesec se zapeljem v večji trgovski center. Pri vhodu vzamem košaro in se sprehajam med lepo urejenimi in dobro založenimi policami. Moja izbira blaga je bolj skromna, saj živim sam, zato razmeroma hitro denem v košaro, kar potrebujem.
Sprehodim se mimo blagajn in presodim, kje bom najmanj časa čakal. V vrsto se postavim pred blagajno številka 12. Pred mano je gospa, po moji oceni je imela za seboj vsaj osemdeset let življenja, prav skrbno polagala na blagajniški pult, kar je predenj pripeljala v vozičku.
Ko je prišla na vrsto, je bilo očitno, da ne sliši prav dobro. Blagajničarka, gospa pri petdesetih letih, je bila izredno prijazna. Z veliko pozornostjo je ljubeznivo dvakrat ali večkrat odgovarjala na starkina vprašanja. »Ja, pa pike bova tudi vpisali,« je pritrdila njeni prošnji, ki je bila za ostale stoječe v vrsti povsem nepotrebna.
Gospa blagajničarka je z enako ljubeznivostjo starejši gospe pomagala kupljene stvari zložiti v njene vrečke. Naposled se je od nje poslovila, kakor da od obiska odhaja njena najboljša prijateljica.
Z občudovanjem pristopim k blagajni. Blagajničarka me je sprejela s podobno prijaznostjo kot mojo predhodnico.
Ura je blizu devete zvečer, pomislim. Koliko ljudi se je v sedmih urah zvrstilo mimo nje? K njeni prijaznosti smo pristopali kakor k svetemu obhajilu. Hranili smo se z njenim nasmehom.
V meni se je do nje prebujalo vedno večje spoštovanje. Pravzaprav nisem odmaknil pogleda od nje. Ko je čakala, da tiskalnik izpiše račun, se ji je pogled zazrl nekam daleč. Takrat se ji je na obraz izrisala utrujenost. A le za hip: račun mi je zopet ponudila z nasmehom.
Ob odhodu bi najraje pred njo pokleknil kakor pred Najsvetejšim. Pokazala je toliko ljubezni, ki je nikoli ne more poplačati njena skromna plača. Skupaj s kupljenimi stvarmi sem odšel bogatejši za preprosto in globoko človeško izkušnjo.

J, Čuk, zgodbe, v: Ognjišče 7 (2023), 82.

S to resnično zgodbo iz mojih rosnih let bi rada mladim povedala, da danes še zdaleč ni tako hudo, kakor je bilo v moji mladosti, ki sem jo preživljala v kraljevini Jugoslaviji. Nihče ni lačen in vsi so lepo oblečeni. Seveda manjka marsikaj tistim, ki so brezposelni in mnogim mladim družinam. Bog daj, da ne bi bilo slabše!
In zdaj k moji zgodbi. Ko sem bila stara šestnajst let, sem videla stisko mojih staršev. V družini nas je bilo pet otrok, tri deklice in dva dečka. Jaz sem bila najstarejša. Sklenila sem, da grem služit v mesto, da bi pomagala mojim sestram in bratom. Čeprav sem se dobro učila, nisem mogla iti naprej v šole. Starši so nas komaj preživljali, tudi za oblačila ni bilo denarja.
Res sem šla služit v Maribor k družini, ki je imela veliko pekarno. Rečeno je bilo, da bom pazila na devetmesečnega sinčka, poleg tega pa naj bi še kaj pomagala v kuhinji, ki je bila velika, saj je bilo v pekarni zaposlenih deset ljudi. Za plačo naj bi dobivala 150 dinarjev mesečno.
Gospa je bila še mlada, doma iz naših krajev. Sprva je bila do mene zelo prijazna, potem pa zmerom manj. Bila sem ji prepočasna, nalagala mi je težka dela. Dvakrat na teden sem morala poribati kuhinjo in trgovino s kruhom. Vse, kar je bilo za fantka, sem morala jaz oprati. Ponoči je bila moja blazina pogosto mokra od solz, tudi zaradi domotožja in ponižanja. Edino fantka sem imela rada. Ime mu je bilo Hubert. Govorili so nemško, kar pa mi ni delalo preglavic, saj smo doma živeli ob avstrijski meji in smo znali oba jezika. Čudilo me je, da so fantka dali v mojo sobico. Če je ponoči jokal, sem morala jaz vstati. Nekoč ga nisem mogla potolažiti in sem ga dala v mojo posteljo. Takoj je zaspal. Zjutraj sem bila zato kregana – češ, otrok mora spati v svoji posteljici.
Tolažila sem se, da bo kmalu mesec okoli in dobila bom svojo prvo plačo. Delala sem že račune, kaj vse bom kupila svojim sestram in bratom. Nujno rabijo novo obleko.
Ko je bil zadnji dan pred prvim, sem se že veselila plače. Popoldne me je gospa poklicala gor v svojo spalnico. Kako hitro sem letela po stopnicah!
Gospa odpre svojo veliko omaro, v kateri je bilo polno oblek. Z obešalnikom vred vzame ven črn plašč s kapuco. Takim plaščem smo pravili Hubertov plašč.
»Probajte, Ani, ta plašč. Če vam je prav, vam ga dam, saj sploh nimate plašča.«
Jaz neumnica nisem vedela za njeno namero in sem ga res oblekla in bil mi je prav, saj je bila tudi gospa bolj drobne postave.
»Obesite ga v svojo omaro, vam ga dam.«
Motilo me je, da je mene, šestnajstletno deklico, vikala.
»Torej, Ani, naj bo to vaša plača za ta mesec, mislim, da je vreden te plače,« je rekla in že odbrzela po stopnicah dol v kuhinjo. Obstala sem kot okamenela. Debele solze so mi tekle po licih, a gospa se ni zmenila za mene.
Vse moje sanje, kako bom razveselila moje domače s svojo prvo plačo, vse je splavalo po vodi. Nihče se ni zmenil za moje solze, le pekovski mojster jih je videl. Nič me ni vprašal, a naslednje jutro mi je prinesel kar v svojem belem predpasniku nekaj toplih žemljic.
»Ani, hitro pojej, kar ti ostane, pa skrij!« je dejal in odhitel v prostor, kjer so ponoči pekli kruh in žemlje.
To je bila edina tolažba tistega jutra. V ušesih pa so mi še vedno zvenele besede, ki mi jih je izrekla gospa: »Tako, Ani, zdaj sva kvit za ta mesec!«
Takšna je bila moja prva plača.
A. Uršej.(zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 79.

Tako naj ravnajo tudi ženske, in sicer v urejeni obleki. Zaljšajo naj se s sramežljivostjo in razumnostjo. Ne s spletanjem las in z zlatnino, ne z biseri ali dragoceno obleko, 10 ampak z dobrimi deli, kakor se spodobi ženskam, ki javno izpovedujejo svoje strahospoštovanje do Boga. (1 Tim 2,9-10).

Pri človeku je lepota značilna za ženski spol. In razkazujejo jo ženske, da bi pritegnile moške in odvrnile tekmice. - Kolikor večje je občinstvo, toliko močnejša je želja po razkazovanju. In danes so telefon, splet, televizija ... z milijoni očmi, ki jih dosežejo, najboljša priložnost za žensko razkazovanje. - Toda tudi cerkve so še vedno zanimive, ker v njih deluje zakon nasprotja, ki še povečuje učinek razkazovanja. V popolni tišini šepet postane vpitje. V zbranosti in med spodobno oblečenimi ljudmi so kakšne gole noge pravi šok. - Pavlove besede veljajo še posebej današnjim ženskam, ker se jim ni treba več pokoravati zakonom, ki bi jih postavljali moški, in se lahko oblačijo, kakor hočejo.

Duhovnik naj obleče platneno oblačilo in si natakne platnene hlače; pobere naj pepel, ki je ostal, ko je ogenj použil daritev na oltarju, in ga strese poleg oltarja. (3 Mz 6,3)

Videl sem že duhovnike, ki so maševali v sami srajci in kavbojkah, in dekleta, ki so brala Božjo besedo v tesno se prilegajočih kratkih hlačkah, drugi, ki so se udeležili maše, pa so bili v oblačilih za prosti čas: od spodnjih majic do pajkic. - Je bila to zdrava pomladitev splesnelih obredov? Ne. To je bila brezbrižnost in površinskost. - Obleka ščiti pred zunanjimi vplivi, zaznamuje človekovo vlogo v skupini, brani sramežljivost in omogoča človeku, da se ne kaže vsem, ampak samo tistemu, ki si ga je sam izbral. - Obleka ne pokriva, temveč razkriva. Nedvoumno pove, kako hočemo, da nas drugi vidijo in sprejmejo. - Liturgično oblačilo označuje vloge, ki jih ima kdo pri obredu, in zabriše, kolikor je le mogoče, vse, kar spominja na spolnost in kar bi človeka pri bogoslužju motilo in raztresalo. - Rekli boste: "In če je maša v gorah za mladino?" - Skupaj s kitaro se vzame s seboj še alba, štola in ... bralke v oblačilih, ki so primerna - ne za razodevanje njihovih nog, ampak Božje besede.

V mesecu juliju razmišljamo o tem, kako z Marijinim zgledom do notranje lepote (5)

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Ogromen pobesnel medved se je pojavil pred nami. Le še nekaj trenutkov in nas bo raztrgal. Takrat pa … Neka božanska – angelska navzočnost, mi je dala v roke meč z naročilom, naj premagam zver in ubranim prisotne. Pomislil sem: “Kako bom s tem majhnim mečem premagal medveda, ki je vsaj trikrat večji od mene.” Takrat sem opazil, da je meč v moji roki razdeljen na tri dele. Ob ročaju in ob konici je bil trd kot jeklo, v sredi pa je žarel – bil je gibljiv. Vedel sem: v tem delu je božja moč, ki bo usmerjala vrh meča tako, da bo za medveda usodno. Vnaprej mi je bilo dano spoznanje in zato pogum: zver bo premagana. Ne z mojo močjo, pač pa s pomočjo Boga samega. Jaz moram le sprejeti boj; brez mene ne gre; Nekdo me potrebuje. Boja se ne spominjam … Vem za začetek – v napadu soočenje z zverjo, in konec, ko sem zaznal, da je zver premagana. Pomislil sem: »Mrtva je!« A ko sem se zazrl vanjo, je slonela naslonjena na neko steno, sicer premagana, a ne usmrčena. Bila je videti kot nebogljen pijanec z razpetim plaščem. Njegov kožuh je bil razparan kot razpeti ‘pelz mantel’ z debelo oblogo, ki ga mora sleči. Še prej grozovita zver se mi je zazdela kot nebogljen medo, ki skriva v sebi – v svojem bistvu, za zunanjo podobo, dobroto. 

Gotovo, da sanjam vsako noč, a se spomnim sanj le izjemoma; teh se spominjam natanko. Ker vem, da so sanje nekakšna fasada, za katero se skriva pomen, in ker sem vedel, da so te sanje zame pomembne, sem tisto noč, ko sem se po sanjah o medvedu prebudil (in potem vse do danes) razbiral v njih sporočila. Uvidel sem jih mnogo. Tudi to, da v zgodbi ne nastopam le kot tisti, ki se sooča s podivjano zverjo; tudi zver sama sem jaz. Šele skozi sanje je iz nezavednega prodrl uvid o pošastnosti mojega ega, ki ga hinavsko prikrivam pred sabo in bližnjimi. Podivjana zver je moja osebna, duhovna neobtesanost, ki mnoge ogroža. Z njo se moram soočiti. Saj si priznavam nebogljenosti, a pri tem precejam mušice, spregledujem pa slone. Kako zvit je naš ego: Vse, kar bi bilo potrebovalo temeljno sanacijo, poskrije v ozadje, v ospredje nam v spremembo ponuja le, kar je neznatno. Kaže nam na potrebne spremembe pri drugih, nas pa kot tiste, ki naj jih spreminjajo in ne, da naj se spreminjamo tudi sami. Nič več ne čutim kot patetično misel: Sprememba se mora začeti v meni! Jaz sem namreč Zahodna civilizacija, jaz sem Cerkev, jaz sem … – Lahko je ‘šimfati’ druge in družbo in ji nakazovati potrebne spremembe. Sprememba se mora začeti pri meni – v premagovanju mojega ega. Nisem si mislil, da sem takšen problem. Vedno sem videl in reševal probleme le v drugih in v družbi.
Na videz je moj ego večji od mene; zdi se neobvladljiv, a ga je z ‘mečem’ božje pomoči mogoče premagati. Kot mora medo iz sanj sleči svoj ‘pelz mantel’, saj je dobro-ta v njem, tako moram jaz z božjo pomočjo premagati svoj balast, da se moja b/Bit osvobodi iz zadušljivosti, ki jo obdaja. Moj resnični j/Jaz globoko v meni hrepeni, da bi končno zadihal. »Bog je položil v srce vsakega /…/ neustavljivo hrepenenje po sreči, po popolnosti. Ali ne čutite, da so vaša srca nemirna in v stalnem iskanju dobrega, ki more odžejati vašo žejo po neskončnem?« je zapisal papež Frančišek v poslanici za letošnji svetovni dan mladih.
‘Pelz mantel’ bom moral sleči in odložiti sam, a mi je v neizmerno olajšanje, če pri tem nisem osamljen. Sam ga premagati niti ne zmorem. Bog in duhovni spremljevalec, ki sem si ga izbral, je pomoč in rešitev zame in zato tudi za bližnje, ki jih moj ego ogroža. V prejšnji številki sem vam govoril o potrebnosti dvornega norčka, ki z norčavo a neizprosno iskrenostjo razkriva vladarju, kar se dogaja kot izkrivljeno pod njegovo vladavino. Tudi pod mojo streho je neurejenost. Ni oblastnik le državni vladar; vsak človek je (ob)lastnik svojih ravnanj, odločitev … in (tudi zato) potrebuje ‘dvornega norčka’: duhovno, intelektualno … vsestransko prebujenega sopotnika, ki ga izbere, sprejme in potem prenaša njegovo odkritost. Ta ni prijetna, a je zdravilna. Mojega duhovnega očeta (pred leti) in sedaj mater odlikuje izjemna duhovna prodornost v odnosu z Bogom, čustvena nevezanost v odnosu name, miselna pronicljivost in modrost, osebna ponižnost, ob enem pa močna samozavest pridobljena v Bogu. To, kar me najbolj prevzema in zato v sporočanju seže še globlje, pa je veselje, pogosto celo humor, s katerim dobim začinjena sporočila, ki mi dajo misliti, predvsem pa me postavljajo pred odločitev: ali bom še naprej vztrajal skrit za svojim medvedjim kožuhom (v njem sem neredko deležen ironije, celo posmeha), ali pa bom postopoma, a z neizprosno vztrajnostjo zapuščal svoj ego. Po podarjenih mi sanjah, ki sem vam jih opisal v začetku, upam, verujem in verjamem, da je sedaj moj ego že toliko razpet, da ga bom zmogel postopoma sleči. To sem dolžan, če ne že zaradi sebe, pa zaradi tistih, ki jih medo s ‘pelz mantlom’ ogroža. »Ne pozabite: Božja volja je vaša sreča! Imejte pogum biti srečni!« pravi papež Frančišek.

GRŽAN, Karel. (Iz zgodb za življenje), Ognjišče (7) 2015, str. 42

Od 16. stol. v Kopru častijo bl. Elija (Elio), ki naj bi bil doma v bližnji Koštaboni. Po legendi naj bi živel v 1. stol., bil učenec sv. Mohorja, ki naj bi ga poslal spreobračat nevernike v Istro. Izvor češčenja njegovega groba (v koprski stolnici) je nejasen, ohranja pa se v zavesti domačinov.

Podružnična cerkev bl. Elija stoji v Koštaboni (KP).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 2, str. 98

Zgodba

Košček lave z vulkana
Šolski inšpektor je obiskoval šole, da bi predaval o vulkanih. V višjih razredih je prikazoval diapozitive, kako bruha vulkan. Med zanimivimi slikami je na eni bilo videti, kako vulkan bruha lavo in para se je dvigala kilometer visoko.
Otroke so podobe prevzele in so poslušali tako pozorno, da bi slišal iglo, ki bi padla na tla.
Ob koncu predavanja je učitelj poslal po razredu košček lave, da bi jo učenci videli in jo prijeli v roke.
Košček lave je potoval iz roke v roko. Zadnji učenec pa jo je prijel, potem pa odnesel k učitelju. Navdušen mu jo je izročil ter dejal: »Gospod profesor, še vedno je vroča!«

Misel
Kako močna je lahko domišljija. Domišljija je sposobnost, da si ustvarimo podobe in misli, ki ne ustrezajo resničnosti. Nekateri imajo bujno domišljijo, drugi pa revno, čeprav so sicer zelo bistri.
Nekdo je človeka brez domišljije primerjal observatoriju brez teleskopa.
Ljudje, ki so uspešni na kateremkoli področju ustvarjanja – znanosti, umetnosti, gospodarstva, politike – pričujejo, da so si vse najprej načrtovali v domišljiji, potem pa to uresničili v življenju.
Vse, kar je v življenju storjeno, mora biti najprej zasnovano v domišljiji.

Molitev

Gospod Bog,
naj se ne bojimo domišljije
in naj je ne jemljemo kot znamenje slabosti.
Lahko je zelo modro,
da vnaprej vidimo,
kaj bi lahko bili ali kaj bi lahko storili.
Domišljija je lahko zibelka velikih uspehov.
Prosimo te, naj bo naša domišljija uspešna.
Ti jo izpopolni in jo uresniči,
da bo v službi ljudi in tvojega kraljestva
ter v blagor stvarstva.
Razsvetljuj nas,
da bomo svojo domišljijo tako usmerjali,
da bodo naša dejanja v tvojo čast in korist ljudi.

Iskrici

Prav domišljija je ustvarila veliko zla: zločine nad človekom in stvarstvom. Toda prav domišljija je navdihnila tudi herojska dejanja, poezijo in glasbo, umetnost in slikarstvo. Njen sad so izumi, ki so olajšali in izboljšali človeško življenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Papež sv. Janez Pavel II. je 27. oktobra 1986 povabil v Assisi zastopnike raznih verstev sveta k molitvi za mir. Molili so vsak po svoje: v ‘govorici’ svoje vere. Nekateri zunanji izrazi molitve pa so vsem verstvom skupni, mar ne? (Edvard)
“Vsa verstva pričujejo o človekovem hrepenenju po Bogu. Najprej pa Bog neutrudljivo priteguje vsakega človeka k skrivnostnemu srečanju z njim v molitvi” (KKC – Kompendij, 535). Kako se češčenje Boga izraža v vidnih oblikah, je dano ljudem po naravi. Zato se mnoge oblike vsem skupne. Vedno in povsod so ljudje molili kleče, sklepali roke in jih dvigali kvišku, se trkali na prsi, hodili v procesijah. So tudi znamenja, ki so jih ljudje vedno rabili: npr. kropljenje z vodo kot simbol očiščevanja, zažiganje kadila kot simbol češčenja, posipanje s pepelom kot znamenje spokornosti. To je dokaz, da so te vidne oblike notranje pobožnosti spontan izraz človeškega narave. Človeška narava pa je v bistvu vsem ista, zato je razumljivo da se nahajajo bolj ali manj pri vseh ljudeh skupni izrazi in simboli religioznih misli in čustev. Ko je Cerkev odbrala določene oblike in znamenja Božjega češčenja, je s tem samo ustregla klicu naše narave.
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 07, str. 47