Robert Maoussi, petnajstletni deček iz Kameruna, je bil gobav. Komaj si lahko predstavljamo, kaj to pomeni. Imel je hude bolečine, toda trdna vera v Jezusa mu je dajala moč, da je zdržal. Pripravljen je bil trpeti, kakor je trpel Jezus. Njemu je daroval svoje bolečine. Rekel je:
»Vse to želim prenesti za dečke in deklice, mlade kot sem jaz. Hočem biti kakor kapetan nogometnega moštva. Ko prenašam svoje bolečine, jim s tem kažem pot k Bogu.«
Nekega večera so bile njegove bolečine nevzdržne. Prosil je sestro, naj mu prinese tableto proti bolečinam nekoliko prej kot ponavadi. Ko se je sestra čez uro vrnila, je bila tableta še vedno na mizi. Sestra se je začudila, deček pa ji je pojasnil:
»Veste, sestra, premislil sem si. Bog potrebuje moje bolečine za rešitev ljudi še bolj kot jaz tablete za olajšanje bolečin.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2015), 26.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 35.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Mediji, družbena omrežja, podkasti, intervjuji … so polni nasvetov in praks, kako postati uspešen. Ko na šolah za starše vprašam starše, kaj si najbolj želijo za svoje otroke, pogosto odgovorijo: da bi bili uspešni.

Uspeh in sreča
Živimo v obdobju »new age« duhovnosti, kar nekateri imenujejo »religiozni koktajli«, živimo v poplavi različnih duhovnih mojstrov, razsvetljenih posameznikov, katerih poslanstvo je, da razsvetljujejo druge in jim pomagajo do uspehov ter notranjega miru. Tako imenovana pop-psihologija je izredno privlačna in moderna – v vsaki knjigarni zavzema zajeten del polic. Sreči in uspehu se ekranizirani posameznik težko upira. Recepti so izredno preprosti, vložek pa minimalen. Če niso dovolj recepti in priročniki, pa so tukaj različni »life coachi«, ki so v vlogi nekakšnih življenjskih trenerjev. Le-ti posamezniku zagotavljajo prenos teorije v prakso. Zagotavljajo srečo in uspeh. Glavno in edino merilo kakovosti vzgojno-izobraževalnega sistema je prav tako uspeh – točke, zlati maturantje, odlični uspehi. Tudi v mnogih družinah je na prvem mestu takšen ali drugačen uspeh.

Uspeh neuspeha
Pritisk uspeha na mlade je izjemno velik – tako v družbi kot v družini. Pričakovanja vedno ustvarjajo pritisk, s čimer načeloma ni nič narobe. Težava je v tem, da je ta pritisk prevelik in enostranski. Pričakovanja družbe in staršev so velikokrat prevelika. V dodatno stisko mlade spravlja občutek, da je vrednost njih kot osebe povezana z uspehom. Torej, če bom uspešen, bom vreden in me bodo imeli radi, če ne bom uspešen, me ne bodo imeli radi. A ljubezen bi vendarle morala biti brezpogojna.
Pop-psihologija je na podlagi kvaziznanosti in kvazistroke (za pop-psihologijo je med drugim značilna generalizacija, pretirano poenostavljanje, enostransko interpretiranje določenih psiholoških procesov, absolutiziranje znanstvenih dognanj, kar posamezniku ali neki organizaciji daje navidezno kredibilnost in kompetentnost – posledično moč prepričevanja in zaupanja) uspela prepričati ljudi in družbo v to, da točno ve, kaj jim za srečno in uspešno življenje manjka. Na ta način se je »uspešno« spromovirala nova religija – kult srečnosti in uspešnosti. Pritisk na posameznika se je še dodatno intenziviral – šteje samo to, da si uspešen in srečen. To je seveda več kot idealni pogoj za razvoj duševnih stisk, psihosomatskih bolezni in sindroma izgorelosti. Izgorevajo v glavnem ljudje, ki svojo vrednost pretirano enačijo s svojo delovno vnemo in dokazovanjem. Dela ne opravljajo toliko iz notranje, osebne motivacije, ampak zaradi zunanje motivacije, ki je praviloma vedno pogojena s pričakovanji – šefa, sodelavcev … ali pa lastnimi pričakovanji. Pogosto se zgodi paradoks, da bolj ko si prizadevajo biti srečni in uspešni, bolj se jim prav ta sreča in uspeh, kot zakleto, vedno znova izmikata. Še več, v tem preganjanju sreče in uspeha si neredko nakopljejo razbolele odnose, zdravstvene težave, izgubo radosti in veselja. Poraz je dvojni – niso uspeli biti uspešni in obenem so osebno neuspeli. Da se krog zaključi, ima pop-psihologija tudi za to rešitve in priročnike. Sreča in uspeh sta tako postala eden večjih potrošniških produktov. Najprej se prebuja želja po srečnosti in uspešnosti, v naslednjem koraku se trži pot in način do srečnosti ter uspešnosti, v zadnjem koraku pa se nudi pomoč tistemu, ki je zgorel na poti do te sreče in uspeha.

Zabloda uspeha
Kako težko je živeti v družini, kjer starši otroke gledajo in vrednotijo skozi očala uspehov. Breme je velikokrat preveliko. Kako krivično je do mladih, če so v vzgojno-izobraževalnem sistemu ovrednoteni in kot ljudje priznani zgolj prek točk, učnih uspehov in matur. Sistem na ta način sporoča: Nisi nam pomemben ti kot oseba, ne zanimaš nas ti kot človek, ampak so pomembni zgolj tvoji dosežki. Dosežki pa, kot dobro vemo, so vedno nadomestljivi. Že veliki Kant nas je naučil, da je človek vedno cilj in nikoli sredstvo.
Kako težko mora biti življenje, če ne smeš biti ranljiv, če ne smeš biti slaboten, če potrebuješ pomoč, če te je morda strah, če kdaj dvomiš vase, če si morda žalosten, če si kdaj osamljen, če doživiš neuspeh, če moraš biti vedno popoln … Ali ni človeška moč ravno v tem, da si kdaj upamo biti tudi nemočni? Ali ni prav to večja resnica o človeku, da je v resnici veliko bolj nemočen, krhek in šibek, kot bi si želel? Ali ni človekova notranja svoboda ravno v priznanju tega? Ali ni večja pristnost življenja in odnosov to, da svojo nemoč upaš tudi kdaj deliti z drugimi, kot pa biti skrit za vlogo vedno srečnega, uspešnega in neustrašnega Johna Waynea?

Preplezati Mount Everest ali biti dober mož?
Lahko bi napisali knjigo o tem, kaj pomeni biti srečen in uspešen. Vsekakor pa je zanimivo, da se praktično nikjer ne govori npr., kaj so uspešni odnosi, kaj je uspeh družine, kaj je uspeh moža v družini ali pa v odnosu do svoje žene, kako izgledajo uspešno vzgojeni otroci. Na predavanju včasih vprašam može in žene, ali je moškemu lažje preplezati Mount Everest ali biti dober mož. Kaj je večji uspeh? Odgovor poznamo vsi.
Rezultati znanstvene raziskave so pokazali, da si mladi danes najbolj od vsega želijo, da bi bili slavni in bogati. Zelo zaskrbljujoče. Kdo jih bo naučil lepote in smiselnosti življenja? Kdo jih bo tega naučil s svojim življenjem, ne zgolj z besedami in priročniki? Kdo bo njihov zgled? Kdo jih bo naučil, da ni srečen tisti, ki je uspešen, ampak je uspešen tisti, ki je srečen?

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 2 (2024), 12-13.

10. februarja goduje sv. Sholastika (480-542). V odprtosti Bogu je našla zdravilo zoper duhovno osteoporozo

V življenju doživljam ob vsem radostnem tudi težo. Ne le tisto, ki se meri v kilogramih (tudi teh imam preveč), pač pa težo, ki me obremeni navznoter. Toliko je dogodkov in doživetij, ki se »usedejo« v našo občutljivost in nas težijo. Res je, da se lahko nekaterih razbremenimo, nekatera pa moramo preprosto sprejeti in nositi. Pravimo: »To je moj križ.« In v času, ko so preredka dragocenost tisti, s katerimi lahko iskreno delimo pristnost svojih doživljanj, je teža – je naš križ še težji. Notranja osama pritiska k tlom. Ni sočutne opore. Kje so Simoni iz Cirene? Moči popuščajo … in se zrušimo.
Sam sem bil že nekajkrat notranje zlomljen. Prvič je bilo na Ptuju. Župnija polna blokov in v njih strpane zgodbe življenja. Za mojo zaznavno dušo je bilo preveč na kup spravljenih radosti in predvsem bolečin. Nisem jih zmogel. Toliki so se »obesili« name, so me pili in izpili. Postajal sem krhkost in … zrušil sem se. V hotenju, da preživim, sem se takrat zaprl v sobo, zagrnil okna in bil v temi, ki je bila bolj silna navznoter kot navzven. Skril sem se od bližin, ker jih nisem več pre-nesel: nisem jih zmogel več nositi preko njihovih brezen obupa k močem življenja. Danes vem: preveč sem nosil in premalo sem bil nošen.
Bogu se zahvaljujem, da je takrat bival z mano v skupnosti p. Miha. Vstopil je v mojo zatemnjeno sobo in življenje. Z blagostjo, ki je potrebna bolniku, mi je pojasnil, da mi bo le Svetloba povrnila moči. In potem me je z odločnostjo, ki te izruje iz pogreznjenosti v temine, napotil k Njemu, ki je Življenje. Svetloba okrepi – tema jemlje moči.

Zdravnica, ki deluje v puščavskem delu Afrike, mi je pripovedovala, da domačini osteoporoze (bolezen krhkih kosti) praktično ne poznajo, čeprav je njihova hrana zelo pičla. Na vprašanje: »Zakaj?«, mi je razlagala o moči gibanja na Soncu, ki se s svojimi močmi v naši koži preobrazi v vitamin D in ta je odločujoč, da kalcij utrjuje moč kosti.
Vedno znova sem se sesedel zaradi duhovne osteoporoze, najprej navznoter, potem pa še navzven. Tudi naša notranja struktura (srčna in duhovna) potrebuje Sonce. In tu je lahko sv. Sholastika naša učiteljica – njeno ime pomeni v prevodu »tista, ki poučuje«. In kaj nas poučuje? Da je potreben red! In če želimo, da bo vse v-redu, je ob vseh obveznostih nujen tudi čas, v katerem se notranje sončimo. Ne samo (in ne najprej) ob ljudeh. Človek je človeku prešibka svetloba – ne prodre do srčike naše duhovne strukture. Zato je postavil Jezus v glavni zakon ljubezni zaporedje: najprej sončenje v odnosu z Bogom in nato naš odnos do bližjih. Samo notranje odrešeni lahko živimo od-rešene medsebojne odnose. Človek ne more biti človeku Bog. Če mu postane bogec, se običajno pletejo odnosi po vzorcu: idealiziranje – razočaranje – prizadetost. In potem neredko sledi iskanje novega »bogca«, ki mu postavljaš oltarčke pozornosti (ki so pogosti znak odvisnosti) in potem sledi zopet razočaranje – podiranje oltarčkov. Ujetost v takšne medosebne odnose je resnično peklenska gugalnica, kot pravi Sanja Rozman.
V tistih dneh notranjih temin sem odšel po obuditev v Vipavski Križ – na sončno Primorsko. V samostanski kapeli je dišalo po starem lesu in molitvah, s katerimi kapucini že stoletja posvečujejo in svetlijo ta prostor. Pokleknil sem na star klečalnik, se zazrl tja k Najsvetejšemu in se izpostavil. Dal sem mu svojo temo, da bi mi On podaril svojo Svetlobo. Vedel sem, da moram prebiti zid tesnobnih okovov, ki so me priklenili v mračna brezna, in sem ječal: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me … objemi me … prebudi me v sebi …« Kako odrešujoče je klicati Boga z Njegovim imenom – v tem imenu so silne moči. Ni je teme, ki bi ne bila v Njem premagana. To ni teorija, to je vedno znova izkustvo!
Na dnu skrajne teme se je začela prebujati blagost (kot blagoslov) in milina (kot milost) v Svetlobi. Naši osebni božiči se vedno znova dogodijo v sredici noči. Kako pomenljivo so že prvi kristjani upodabljali Kristusa kot vzhajajoče sonce. Tam nekje globoko v meni se je prebudilo in me zajelo, objelo. In sem spoznal, da ni bil On daleč od mene, le jaz sem se oddaljil od sebe in Njega … Po-moč in opora se povrne v prebujeni Bližini.
Ko boš od zapuščenosti in razočaranj notranje strt, naj postana Njegova Bližina tvoje notranje izkustvo. Dovolj je poromati na svet prostor (kako priročne so naše cerkve!), se pred Njim izpostaviti in se buditi v Svetlobo – klicati Boga z Njegovim imenom. Ne le zase – toliki so, ki jih takrat v svojem srcu postavimo predenj. O tem pa več v prihodnji številki Ognjišča ob simpatični svetnici prvega pomladnega meseca. v
GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče (2) 2011, str. 37

»Ne vem, kaj se zadnje čase dogaja z Matijem,« je po telefonu potožil profesor Novak Matijevi materi. »Pri vseh predmetih je popustil, iz odličnih ocen je padel na trojke, dvojke. Toliko, da še izdeluje. V šolo prihaja neprespan, po obrazu, po njegovih zabuhlih očeh sodim, da se je začel vdajati pijači. Tudi njegovi sošolci so mi namignili, da je večkrat opit,« je hitel razlagati. Ni mogel biti tiho, že tako je preveč dolgo molčal. Tako težko mu je bilo, saj je vedel, kako jo bo prizadelo.
Mina je bila njegova sošolka iz osnovne šole. Hodila sta v isti razred in bila večna tekmeca, kdo bo boljši – povsod sta bila vštric, le pri matematiki je bil on veliko boljši, ona pa ga je prekašala pri zemljepisu. Oba sta sanjala, kaj bosta postala, a le njemu so se sanje uresničile: postal je profesor matematike, njej pa je takoj po končani osnovni šoli umrla mati in morala je ostati doma, da je kot najstarejša pomagala skrbeti za tri mlajše brate. Ostalo ji je le še to, da se je zaposlila v tovarni kot navadna delavka.
Smilila se mu je, saj je vedel, kako po moževi smrti težko shaja. Če ji ne bi pomagali otroci, ki so že pri kruhu, Matija ne bi mogel iti študirat, sedaj pa se obnaša tako neodgovorno in zanemarja študij. »Danes ga bom vzel v roke še enkrat, ti pa ga zvečer pokliči in vprašaj, kaj misli. Pa ne jokaj, kot je tvoja navada. Naredi se trdo, ko pride domov, mogoče se bo tokrat le zamislil.«
Mina je še dolgo potem, ko sta končala pogovor, držala v roki slušalko. Kot okamenela je stala pri oknu, potem pa sedla na bližnji stol, saj je noge niso več držale. Matija, njen najmlajši od šestih otrok, ki ga je najmanj pričakovala – petinštirideset let je imela, ko je potrkal na njeno srce. Čeprav je bila že zelo v letih, niti pomislila ni, da bi splavila. Zdelo se ji je, da jo bo morda prav on najbolj osrečeval. In res je bil lučka med lučkami v družini. Vsi so ga skušali razvajati, on pa jih je vedno znova presenečal. Zelo kmalu je govoril, šel kmalu na kahlico. Zanj je imela več časa, saj so bili drugo otroci vsi večji in so se tudi oni ukvarjali z njim.
Odločno je zavrtela njegovo številko, zelo zelo razočarana, jezna in žalostna. Ni se oglasil. Poskušala je še večkrat in končno je le dvignil slušalko. »Kaj je s tabo, Matija? Profesor Novak me je klical, da si zelo popustil pri učenju,« je rekla kar se da mirno, čeprav se ji je glas tresel.
Matija je bil nekaj časa tiho, potem pa se je plaz besed kar usul iz njega: »Profesor Novak, seveda on, tvoj dragi sošolec, on me je zašpecal pri tebi, ja, kdo pa drug, če ne on? Danes mi je naredil pridigo, da mi dolgo ne bo treba k maši, kako sem nehvaležen, kako težko skrbiš zame, da me podpirajo še moji ljubi bratje in sestre, jaz pa popivam in razmetavam denar. Poln kufer imam profesorjev, šole, mojih bratov in sester in tudi tebe, mama! Pustil bomo šolo in šel delat in bom s svojim denarjem delal, kar bom hotel, pa če zapijem vse do zadnjega centa! Pustite me že enkrat pri miru, vsega mi je dovolj! Prekleto!« je končal svoj govor.
Vsa presunjena je mati mirno poslušala, vedoč, da ni trezen. »Ne samo, da si pričel piti, zdaj še preklinjaš in žališ ne samo nas, ampak tudi Boga,« ga je posvarila. »Premisli, kaj počneš, sin, jaz bom molila zate, da spet najdeš pravo pot.« Odložila je telefon, pokleknila pred Križanega in začela moliti. Upala je, da bo uslišana, On je nikoli ne bo zapustil. Vedela je, da so tukaj zaman vse besede, vse solze. Matija lahko reši edino molitev.
Matija pa se je pogreznil v moraste sanje. V njih je videl mater, kako se s trpečim obrazom sklanja nad njim in ga z žuljavo roko skuša pobožati, toda njena roka je vedno bolj daleč od njega, dokler je ne vidi več in sliši samo materin boleči jok.
Sredi teh sanj se je prebudil ves preznojen. Popolnoma se je streznil ob misli na njun pogovor. V hipu se je spomnil skoraj vseh besed, ki jih je izrekel svoji materi in jo neizmerno prizadel. Zaril je obraz v blazino in jokal kot otrok. Zjutraj ni šel na predavanja, ni imel moči – ne zaradi pijače, ampak zaradi moralnega mačka. »Domov moram, domov, da pokleknem pred njo in jo prosim odpuščanja,« je kljuvalo v njem.
Že je sedel v avto, da bi se odpeljal, a ni imel moči. Zavil je v cerkev – zadnje čase je vedno redkeje stopil v božji hram. Cerkev je bila prazna, le v drugi klopi je videl v molitev zatopljeno starejšo ženo. Pokleknil je, a moliti ni mogel. »Preklinjaš in žališ Boga, piješ in žališ svojo mater,« mu je očital notranji glas.
Na rami je začutil roko in pogledal kvišku. »Kaj te teži, prijatelj, da jokaš?« je blago spregovoril mlajši duhovnik.
»Rad bi se spovedal. Hudo sem razžalil svojo mater,« je planilo iz njega.
»Veš kaj: pojdi najprej k svoji materi in jo prosi odpuščanja, potem pa pridi k spovedi.«
»Pa mislite, da mi bo odpustila?« je rekel.
»Seveda ti bo in tudi Bog ti bo odpustil,« se je nasmehnil duhovnik. »Zberi pogum in pojdi!«
Še nikoli ni bila vožnja domov tako neprijetna kot ta dan, in nikoli korak tako težek, ko je stopil skozi vrata skromnega, a tako prijaznega doma.
Mati je sedela za mizo in luščila fižol. Osuplo ga je gledala, ko je stopal proti njej. Čeprav bi najraje planila naproti, ga objela in ga varovala vsega hudega, je ostala mirna. Zavedala se je, da mora biti močna, da bo njena moč krepila tudi njega, ko bo spoznal, da je odrasel in da je odgovoren za svoja dejanja.
»Mati, odpustite!« je dahnil in jo objel. »Obljubljam vam, da ne bom opustil študija. Kar sem obljubil pri očetovem odprtem grobu, bom izpolnil – hočem postati zdravnik, da bom pomagal ljudem, kot so zdravniki skušali pomagati našemu očetu. Vem, da je pijača poguba, zato mi ne bo več gospodovala.«
Gledala ga je vsega skrušenega, iščočega tolažbo in moč pri njej, da se ji je trgalo srce. »Odpustim ti vse, moj sin,« je rekla sočutno, »ti pa se spravi z Bogom, ker si ga žalil.« In dve debeli solzi sta kot dva bisera bolečine spolzeli po njenih nagubanih licih. V srcu je začutila, da je njegovo kesanje iskreno in da mu lahko zaupa in da je njena molitev zanj bila uslišana.

A. Kumer, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2013), 32.

Nekje sem prebrala, da so bile leta 2004 narejene raziskave o dolgosti življenja in človekovi prehrani. Ugotovili so, da dolgost življenja sovpada z uživanjem fižola kot osnovne hrane, kar pomeni, da naj bi ga danes po malem jedli vsaj trikrat na teden.

Dober dan, fižol! Naj vas ta prva vrstica ne spomni na knjigo iz 50-ih let Dober dan, žalost. To bi bilo zelo neumestno, kajti fižol pomeni veselje in zdravje.
Fižol je prišel v Evropo kmalu po odkritju Amerike, vendar so ga začeli saditi in kuhati šele v 17. stoletju.
Ta stročnica vsebuje mnogo koristnih vitaminov in mineralov: magnezij, fosfor, železo, kalij. Kalij pospešuje odvajanje vode iz telesa. Potem so tu, v tem preprostem fižolčku, imenitni vitamini iz skupine B, pa še vitamina D in C. V fižolovem trebuščku so tudi snovi, ki nižajo holesterol in ne marajo sladkorne bolezni. Le poglejte ta fižol! Ima tudi nukleinsko kislino, ki sodeluje pri procesu obnove celic. Zaradi nje bomo videti novejši in lepši. Menda zavira celo nastajanje nekaterih vrst raka. Ima veliko beljakovin, vendar bodo te še boljše, če jih tu pa tam dopolnimo z mesom ali jajci. Torej kakšna klobasa v fižolovi mineštri ne bo odveč.
Jejmo fižol, toda ne zvrhane sklede, saj je teže prebavljiv. Na mizi naj bo lepo po malem in pogosto.
Zato vam danes predlagam, da stresete v pisker fižol in ga skuhate po našem receptu. V knjigi Zmeraj sestra Vendelina najdete še več receptov s fižolčki, čudodelniki dolgega življenja.
Pozabili smo že, kaj vse smo si na silvestrovo obljubili, da bomo počeli v novem letu. Med najpogostejšimi zaobljubami je bila, da bomo manj in bolj zdravo jedli.
Saj vem, da vam ni uspelo. Ko bi morali nehati, ste si naložili še eno pohano zarebrnico, pa še malo francoske in potem še malo slastne potice, ki je seveda ne bomo zavrgli samo zato, ker se je malo posušila … Na kraj pameti vam nista prišla holesterol in povišan sladkor. Meni tudi ne.
Da, nažiranje (grda beseda, se strinjam) vodi k osovraženi debelosti in končno k boleznim.
Manj jesti ob polnem koritu je res težko. A še kako se moramo zahvaljevati Bogu, da nam daje hrane v izobilju, daje pa nam tudi svobodo, da sami pretehtamo, kaj je prav in kaj ni. Jaz si bom za začetek dala napis pod napo, da mi bo bingljal pred nosom: »Ne misli, kaj boš jutri dobrega skuhala, temveč kaj boš skuhala dobrega in skromnega.« Začela bom s fižolovo mineštro. Ko sem bila otrok, je bilo to na Primorskem vsakdanje tedensko kosilo. In ker je bilo več dni kot klobas, se je pač klobasa redkeje kuhala v mineštri. Večerja pa bo mnogokrat na oljčnem olju ali maslu ocvrto jajce. Tako se prehranjuje gospod, doma na Krasu, ki ima več kot sto let. Ne čudite se, oljčno (in ne olivno) olje in maslo sta žlahtni maščobi.

Tega in še mnoge druge recepte najdete v knjigi Zmeraj sestra Vendelina. Knjigo lahko kupite v knjigarnah Ognjišča in v spletni knjigarni.

IZ KNJIGE ZMERAJ SESTRA VENDELINA

FIŽOLOVA JUHA S KLOBASO

• 30 dag namočenega fižola  (ali 1 večja pločevinka kuhanega), sol

Prežganje

• 4 žlice maščobe
• 2 žlici sesekljane čebule
• 1 žlica moke
• 1 žlička paradižnikove mezge
  
  
• kuhana kranjska klobasa
• sol, poper, lovorov list
  
  
• zakuha: 10 dag krpic

Fižol operemo, čez noč namočimo in ga naslednji dan skuhamo do mehkega.

Osolimo proti koncu kuhanja. Kuhan fižol malo odcedimo in ga po želji zmiksamo ali pretlačimo. Primešamo odcejeno fižolovko in premešamo.

V kozici stopimo maščobo, dodamo čebulo, kmalu nato še moko in mešamo. Ko začne čebula rumeneti, dodamo paradižnikovo mezgo in prežganje razredčimo z vodo.

Primešamo pretlačen fižol z vodo vred, dodamo narezano klobaso, osolimo, popopramo, dodamo lovorov list in zakuhamo krpice. Juho kuhamo še 7 minut.

E. Novak, Kuhajmo z Vendelino, v: Ognjišče 2 (2022), 78-79.

Zgodba

»Vidim, kdo se prvi ujezi«

Neki preprost obrtnik se je pogosto udeleževal razprav na Akademiji. Zato ga je nekdo vprašal: »Ali razumeš latinsko?« Takrat so namreč izobraženci med seboj razpravljali v tem jeziku.
»Ne, ne razumem in ne vem, o čem razpravljajo,« je rokodelec prostodušno odgovoril.
»Kako pa potem veš, kdo ima prav in kdo ne?« je vprašal mojstra.
»To je pa dokaj preprosto. Vidim, kdo postane najprej jezen. Običajno tisti nima prav.«

Misel

Jeza je močno čustvo, ki nas prevzame, ko menimo, da se kdo do nas krivično, nepošteno in nesprejemljivo obnaša.
Ko dovolimo, da nas jeza prevzame, se pogosto zgodi, da je ne obvladamo več. Postane neke vrste norost, ki traja kratek čas. Tako omrači naš razum, da ne moremo videti resnice ali trezno presoditi stvari ali sprejeti nasveta drugih. Razdraži in izpridi naše duševne sposobnosti. V nasprotju z drugimi strastmi, ki jih lahko skrijemo in jih obdržimo zase, se jeza ponavadi pokaže tudi na zunaj in lahko povzroči veliko hudega.
Če tej strasti dovolimo, da nas prevzame, se lahko sprevrže v bes, ki ga ne bo moglo nič več zadržati. Sčasoma se spremeni v sovraštvo, maščevalnost in nasilje.

Molitev

Gospod Bog, vemo,
da izguba nadzora nad seboj ni pravi način,
da se znebimo tistega, kar nas muči.
Ko izgubimo živce,
pogosto izgubimo tudi pamet.
Takrat izrečemo neprimerne besede
in počnemo neumne stvari.
Vemo, ti hočeš, da se obvladamo,
kakor je zapisano v knjigi Svetega pisma:
»Potrpežljiv človek je boljši kakor junak,
gospodar nad svojim duhom
je boljši kot osvajalec mesta« (Prg 16,32).
Obvladovanje samega sebe nam pomaga,
da ostanemo mirni, ko bi najraje vzkipeli od jeze.
Izkušnja nas uči, da vedno, ko izgubimo živce,
zaidemo v težave, včasih celo v resne.
Gospod, odpusti nam,
ker se tolikokrat nismo imeli v oblasti.
Goreče te prosimo, obvaruj nas,
da ne zapademo v strastna čustva in v jezo.

Iskra

Vsakdo se lahko ujezi, toda biti jezen na pravega človeka, v pravi meri, v pravem času in zaradi pravega razloga pa ni v moči vsakega človeka in nikakor ni lahko. (Aristotel)

Začeti prepir je kakor odjeziti vodo,
opusti pravdo, preden se sproži.
Prg 17,14

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2010),110.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 135.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Povsod so. Kar veliko jih je. Zdi se mi, da vedno več. Stojijo pred trgovinami, pred bankami, na avtobusnih postajah, pred kioski, pred bankomati. Pred cerkvami tudi. Mladi, malo manj mladi, zelo mladi, zelo stari. Ponavadi neobriti in slabo oblečeni. Umazani. Zanemarjeni. Zebe jih. Dihajo v dlani. Brez rokavic so, ponavadi tudi brez toplih kap in brez volnenih šalov. Tudi njihova obleka je bolj jesenska kot zimska. Ponošena. Umazana. Raztrgana.
»Gospa, je ostalo kaj drobiža?« – »Gospod, vam je ostalo kaj drobiža?« – »Kaj pa vam, je vam ostalo kaj drobiža?«
Ustavijo vsakogar. Ogovorijo vsakogar. Bogve kolikokrat na dan izrečejo to vprašanje? Stokrat? Tisočkrat? In zraven naredijo tak vljuden in žalosten in prijazen in zaskrbljen izraz na obrazu ... Ja, kar moraš jih pogledati in jim prisluhniti. In seči v žep. V torbico. V denarnico.
So cel dan tam? Verjetno da. Morda gredo vmes v trgovino ali gostilno, pa se spet vrnejo. Morda se vmes premaknejo na drugo lokacijo, pa spet pridejo na isto.
Morda imajo vsak svojo lokacijo in velja med njimi nenapisan dogovor, da si ne hodijo v zelje. Kdo bi vedel.
Enkrat jim daš kovinski drobiž, drugič spet, pa tretjič... in jih potem srečaš v trgovini za vogalom. Kupujejo vino. Tisto najcenejše. Dobrovoljček. En starček.
Si kupijo tudi kruh? Mleko? Ne vem. Nisem še videla, da bi kupovali hrano.
In zadnjič sem si dovolila, da sem enega, ki je stal pred vrati trgovine, vprašala, če je lačen. Rekla sem mu, da mu denarja za pijačo ne bom dala, naj pa gre z mano v trgovino, pa mu bom kupila kruh, sir, salamo in mleko.
Malo čudno me je pogledal in rekel, da ga kruh in mleko ne segrejeta!!!
Ne vem, ali se mi je zasmilil ali mi je odprl oči ali mi je povedal samo bridko resnico?
Pa saj je vseeno. Hudo jih je gledati. Hudo jih je poslušati. Ali res ne morejo dobiti dela ali ga morda nočejo dobiti? Pravijo, da tisti, ki išče delo, ga prav gotovo najde. Ali jim je tako lepše? Lažje? Jim je nerodno ali so se že navadili ‘fehtati’?
Kaj se zgodi takrat, ko ne dobijo ničesar? Kako se takrat segrejejo?
Morda pa ne znajo in ne zmorejo več živeti drugače? Kdo ve, kakšna je njihova zgodba, kakšno žalostno usodo nosijo s seboj?
Morda jim je celo lepo stati tam, opazovati ljudi, ki hodijo mimo, gledati na uro in čakati pomlad in toplejše vreme ter vedno znova in znova ponavljati: »Ali vam je ostalo kaj drobiža.«

Ester, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2023), 26.

Zanima me, kako je z nedeljskimi mašami: ali se res darujejo samo za (žive) farane in se ne smejo darovati za umrlega po imenu in priimku? Tako nam je razložil naš župnik. (Marija)
Župnija je družina božjih otrok in župnik mora skrbeti zanjo kot oče in klicati nanjo božji blagoslov predvsem z daritvijo svete maše. Po cerkvenih zakonih je vsak župnik dolžan vse nedelje in zapovedane praznike darovati sveto mašo ‘za ljudstvo’ – za sebi izročene vernike. Novi Zakonik cerkvenega prava (1983) določa: »Po prevzemu župnije v posest je župnik dolžan vsako nedeljo in praznik, ki je v škofiji zapovedan, maševati za sebi izročeno ljudstvo; kdor pa je glede tega opravila zakonito oviran, naj ga opravi v istih dneh po kom drugem ali v drugih dneh on sam... Župnik, ki skrbi za več župnij, je dolžan v dneh, omenjenih zgoraj, opraviti le eno mašo za vse sebi zaupano ljudstvo« (kan. 534). V vseh (večjih) župnijah je navadno ob nedeljah več svetih maš; le ena od njih je ‘za ljudstvo’, druge pa so lahko za ‘umrle po imenu in priimku’. (sč)

Ognjišče (2016) 2, str. 47