Ura v zvoniku je začela biti polno uro in župnik Matija se je skupaj z ministrantoma priklonil križu na steni, ko je v zakristijo z vso naglico vstopil Marko.
»Gospod župnik, pohitite, oče je slab!« je butnilo iz njega.
»Ravnokar bom začel s sveto mašo.«
»Konca maše oče verjetno ne bo dočakal!« je bil odločen Marko.
»Že grem,« je dejal župnik, stopil pred oltar in povedal navzočim, da mora takoj oditi k bolniku, ki umira, oni pa naj začno moliti rožni venec. Vzel je Najsvetejše iz tabernaklja, se preoblekel in pohitel za Markom, ki je že sedel v avtu.
»Že zadnjič sem videl, da oče hitro peša,« je pretrgal molk župnik.
»Včeraj zvečer je nehal govoriti in se pogreznil sam vase, sedaj pa daje iz trenutka v trenutek vedno manj znakov življenja. Komaj da še diha.«
»Boste videli, počakal naju bo,« je bil prepričan župnik.
Marko je vozil hitro, kolikor je mogel, župnik Matija pa se je zamislil. Vsak prvi petek obiskuje bolnike. Večina jih cel mesec težko čaka, da jim bo s svojo vedrino prinesel nekaj sonca, jih potolažil s preprosto besedo in jim prinesel pomoč in upanje v podobi sotrpina Jezusa. Nekatere je moral poiskati sam, k drugim so ga povabili domači, včasih so ga na oslabele opozorili sosedje. Marko ga je poklical nekaj dni zatem, ko so očeta pripeljali iz bolnišnice.
»Oče bi se rad pogovoril z vami,« so mu dejali domači, ko je prišel prvič na obisk. »Veste, naš Štefan ima raka, toda tega ne sme izvedeti, da se ne bi prestrašil in bi se mu stanje poslabšalo. Prosimo vas, da mu tudi vi ne poveste.«
Samo nekaj vsakdanjih besed je bilo treba in kanček dobre volje, ki jo župnik Matija vedno nosi s seboj, pa sta se z očetom kmalu pogovarjala kot stara znanca. Štefan ga je povabil, naj še pride, župnik pa mu je povedal, da bo prihajal vsak prvi petek.
Župnik je že hotel oditi, ko ga je poklical nazaj: »Veste, raka imam, ampak tega ne povejte mojim, da ne bodo preveč v skrbeh.« Bo že tako uredil, da bo vse prav, ga je pomiril župnik Matija in se poslovil.
ppp
Pripeljala sta se pred hišo. Domači so ju nestrpno čakali. Oče se še vedno ne zaveda, so jima povedali, da komaj kaže znake življenja in da so poklicali tudi zdravnika.
Župnik je stopil k postelji, Štefan je negibno ležal.
»No, oče, spet sem vas prišel malo obiskat,« je glasno dejal župnik Matija in ga prijel za roko. Štefan je odprl oči, ga pogledal in se pokrižal: »Pa začniva: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha ...«
Vsi so ostrmeli.
Župnik Matija je začel počasi,s poudarjenim glasom moliti.
»Se bova tudi spovedala?« ga je vprašal.
Samo za spoznanje je premaknil glavo, kot da hoče prikimati, in domači so stopili iz sobe.
Ko sta končala, so se prav po prstih vrnili. Oče je spet mirno ležal pred njimi in se, ves v belem, pogreznil v svoj svet.
»Sedaj je vse v božjih rokah. V dobrih rokah!« je rekel župnik in se poslovil. Z Markom sta celo pot nazaj mlela vsak svoje misli.
ppp
Ko je skozi glavna vrata vstopil v cerkev, so ravno začeli moliti desetko ki se naj usmili duš v vicah.
Tako doživete, tako spokojne in zbrane maše že dolgo ni odmaševal.
Po maši se mu ni nikamor mudilo. Pospravljal je po zakristiji in prestavljal stvari, ki so bile pravzaprav na svojem mestu.
Ko je stopil iz cerkve, je vključil telefon. Naredil je komaj nekaj korakov, ko je zazvonilo.
»Oče je zaspal. Mislim, da ste takrat ravno odmaševali,« je povedal Marko. »Hvala vam.«
»Hvala, da ste me prišli iskat. Hvala očetu in hvala Bogu,« je dejal župnik in malo počakal. »Veste, da mi moji bolniki dajo več, kot dajem njim jaz.«
Še sam ni vedel, kako je prišel do župnišča, kako je odklenil vrata in vstopil. Tam pred križem sredi hodnika se je ustavil. Z Jezusom sta se samo spogledala. Nič ni rekel. V sebi je čutil samo neskončen mir in veselje, da mu je bil dan duhovniški poklic.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2015) 02, str. 50

Ta prispevek nastaja v bolniški postelji. Nekoliko nenavadno za prispevek, ki naj bi bil namenjen izkušnji gora. Pa zame ni nenavadno. Pravzaprav – takoj, ko sem pristal v bolnišnici in sem bil seznanjen s prvimi, še zelo nejasnimi izvidi, so mi misli pohitele v gore: kdo ve, kdaj bom spet lazil gor? Včeraj sem bil premeščen iz šempeterske bolnišnice sém, na Golnik. Zelo težko sem dihal, z veliko muko sem naredil par drsajočih korakov. Cel kup novih pregledov me je še dodatno izmučil, bolečine so se povečale. Pustil sem se prepričati in sem vzel zdravilo proti bolečinam. Malo mi je odleglo. Zvečer sem se opogumil. Šel sem na hodnik, ga najprej premeril z očmi – zdel se mi je neskončno dolg. Potem sem se počasi podal na to mojo zahtevno turo …
Počasi sem napredoval lovil sapo in ravnotežje. Misli pa so mi kar naprej bežale tja gor, v skalne vrhove. Pa ni bilo neke posebne žalosti v teh mislih. Pravzaprav se že zelo dolgo pripravljam na to, da se bom moral goram, vsaj tistim zahtevnejšim, odpovedati. A pripravljam se, da bo to zaradi vida. Da bi mi pa odpovedale telesne zmogljivosti, meni, ki sem tako ponosen na svoje zdravje, na svojo kondicijo – ne, na to res nisem pomislil. In zato mi je kljub vsemu malce čudno pri srcu. Še več pa je bilo veselja, lepih spominov na planinska doživetja, veličastne razglede, prijateljska planinska srečanja… Več kot dovolj razlogov za veselje in za hvaležnost, da mi je bilo vse to dano! Da, predvsem neskončno hvaležnosti sem občutil, ko sem z muko premikal noge po hodniku, korak za korakom. Na koncu hodnika sem se obrnil. Zmogel sem. Novo veselje me je obšlo. Nazaj mi je šlo že nekako lažje.
Danes zjutraj sem se uredil v kopalnici in se podal na pot. Nekak nov izziv me je zagrabil. Če sem sinoči zmogel s pomočjo protibolečinske tablete, bom lahko tudi danes brez nje! Saj tableta pravzaprav ničesar ne zdravi, le bolečino odvzame. Če pa telo zmore pod vplivom tablete, pomeni, da zmore, tudi brez nje. Le jaz sem se zaustavil morda že veliko prezgodaj. Preden je telo prišlo do meje zmogljivosti, ustavil sem se zaradi bolečine. Pogumno sem se odpravil na pot in je šlo. Odločil sem se še za nekaj več, da grem v pritličje na kavo. Ko sem prišel do dvigala, sem samo pogledal k vratom, stisnil zobe in šel po stopnicah. Z velikim užitkom sem v miru popil kavo, malo posedel, se razgledal naokrog in se podal nazaj, po stopnicah navzgor in nato po hodniku. Ko sem se približeval sobi, me je začel prevevati neki občutek neizmernega veselja. Solze so mi prišle na oči, solze pristnega veselja. Prišel sem v sobo, legel na posteljo, vzel beležko in skiciral to razmišljanje, zapisal in oblikoval ga bom pozneje, zdaj še nimam računalnika pri sebi.
Neko pomembno spoznanje me je obšlo, v povezavi s tem veseljem. Mislil sem sicer, da vse to že dolgo vem, celo govoril in pisal sem o tem. A vedel sem bolj na neki teoretično – razumski – filozofski ravni. Sedanje spoznanje je bilo veliko več, je bilo to, ko preprosto ‘veš’ in pika, je bilo nekako ‘spoznanje duše’, kot bi temu lahko tudi rekel. Če bi bilo samo to spoznanje edina korist te moje bolezni ( pa sem prepričan, da ni, da je glavni smisel nekje drugje, da je to le nekak ‘stranski učinek’) – potem mirno lahko rečem, da se je bolezen splačala, ne glede na končni izid ob tem, ko še niti prave diagnoze ne vem in se zdravljenje niti še ni začelo.
Tudi na tej moji današnji turi so mi misli kar veliko bežale v gore. V teh mislih pa so se kar pogosto pojavljali znanci ali le priložnostni sopotniki, ki so kljub resnim boleznim, poškodbam … ohranjali gorniško veselje – seveda ob upoštevanju realnih zdravstvenih omejitev. V gorah sem srečal kar nekaj sladkornih bolnikov, ki z neko disciplino pri obvladovanju bolezni zmorejo tudi kar resne visokogorske ture. Srečal sem ljudi po infarktu, po možganski kapi, po prebolelem raku … Le dovolj trdne volje je potrebno, vztrajnosti, in pa dovolj trdne vere ob zadostni dozi milosti, ker vse vendar ni v naših človeških rokah!
In v ozadju vsega tega je spet vprašanje veselja. Vsi moji zgoraj omenjeni naključni znanci so radi govorili o tem veselju, veselju ob tem, “ko jim je še enkrat uspelo”. Vedno se rad spominjam starejšega možakarja, ki sem ga prehitel pred leti tam gori visoko že v Kalvariji. Počasi je sopihal navzgor, velika postava, sklonjena pod težo let. Pozdravil sem ga in vljudnostno povprašal, kako gre. Zaustavil se je, kot bi izkoristil priložnost za počitek, in veselo odgovoril: »Eh, bo šlo, bo šlo! Bolj počasi, kot včasih, pa je vseeno dobro. Včasih sem to kot za šalo pretekel, zdaj ne gre več. Saj noge bi šle, noge, pa sapa mi ne daje. Ampak vseeno gre, sem pa zato toliko bolj vesel, vsakega koraka sproti se veselim!«
Danes pravzaprav ogromno pišemo in govorimo o veselju. Ampak je to veselje vse preveč usmerjeno v ‘uspeh’, je veselje ob uspehu, pa naj bo kakršenkoli. Je veselje ob lepem doživetju, pa naj bo kakršnokoli. Je tudi veselje ob tem, ko naredimo nekaj dobrega. Vedno pa gre pri tem za nekak ‘uspeh’ - nekaj lepega, dobrega, koristnega, zabavnega … nam ‘je uspelo’. Tudi ljudje, ki so preboleli neko težko bolezen, govorijo o veselju ob tem, ko jim je uspelo premagati bolezen.
Meni pa so v mislih odzvanjale nekatere besede o veselju iz Svetega pisma. Najprej tiste, ki jih je evangelist Matej ob opisu Jezusovega krsta zapisal takole: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje …«. Kak sodoben ciničen svobodomislec bi ob tem najbrž dejal »Kako sprevrženo! Svojega edinca pošlje na kratko življenjsko pot, ki se bo katastrofalno končala s sramotno smrtjo na križu, prežeto s strahotnim trpljenjem in ponižanjem – on se pa tega veseli!«. Če gledamo na veselje zgolj z vidika sodobnega prevladujočega zornega kota uspeha, potem bi imel naš cinik najbrž celo prav! No, v svojem govoru na Gori je Jezus namenil nekaj močnih sporočil tudi veselju. Tako beremo: »Veselite se in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12). Tu Jezus očitno ne govori o tem našem veselju ob uspehih, ampak o veselju ob povezavi s trpljenjem. Saj te besede neposredno sledijo besedam “blagor žalostnim” … Jaz pa sem te misli o veselju povezal z mislimi o ljubezni. »… Jaz pa vam pravim, ljubite svoje sovražnike. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji?« (Mt 5,46).
In to zadnje Jezusovo vprašanje prenašam tudi na misli o veselju. Če se veselimo le takrat, ko nam gre dobro, ko dosegamo uspehe, ko imamo dovolj razlogov za veselje, kakšne zasluge za to lahko pričakujemo? V čem smo kristjani sploh drugačni od drugih? Mar se tega ne veselijo vsi? Čemu je sploh potrebno pozivati k takemu veselju?
Zato me je na moji ‘turi’ proti bolniški sobi prevevalo drugačno veselje. Ni to nekak dosežek, na katerega bi bil lahko ponosen, ni to znak, da sem premagal bolezen, da bo šlo odslej le navzgor, da mi je ‘uspelo’. Je veselje nad tem, da se nisem predal žalosti, malodušju, da nisem začel opisovati, da zmorem prenašati tudi te težave.
In veselje se je mešalo s hvaležnostjo: za vse lepo in dobro, za vse milosti, ki sem jih prejel doslej v tolikšnem izobilju, pa tudi s hvaležnostjo za to bolezen. Če malce pogledam nase od strani in intimno – v resnici sem neko tako preizkušnjo res potreboval in imam zadostne razloge za hvaležnost – sploh ne glede na to, kakšen bo razplet bolezni.
Zato pa vas vabim, dragi moji bralci, veselite se življenja, v vsakem njegovem trenutku. Veselite se ko vam gre dobro, a tega mi ni potrebno posebej poudarjati, saj je to vendar zelo naravno, mar ne? Veselite se takrat, ko vam je hudo. Veselite se, ko vidite, da to zmorete, pa čeprav ste se še malo prej bali, da vi česa takega ne bi prenesli! Veselite se, ko vam gre vse narobe, ker so to za vas morda čudovite življenjske preizkušnje, iz katerih se lahko nekaj zares pomembnega in koristnega naučite, se obogatite za veliko izkušnjo življenjske modrosti. Veselite se, ko spoznate, da so vam tudi v najtemnejših trenutkih dani trenutki posebne milosti, da niste sami in zapuščeni, le odprti morate biti za to milost.

ŽORŽ, Bogdan. (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 1, str. 40-41.
Prispevek z naslovom Veselite se življenja smo objavili dva meseca pred Bogdanovo smrtjo (6. marca 2014). Njegova iskrenost je vzbudila med bralci velik odmev. Ljudje so občudovali, kako se je soočal z boleznijo in kako je bil to pripravljen deliti z drugimi. Bogdanove članke, ki jih je za Ognjišče pisal od leta 2012 do svoje smrti, smo izdali tudi v knjigi Nauk gora.

Na spominski dan Lurške Matere Božje, 11. februarja, obhajamo letos že triintridesetič svetovni dan bolnikov, ki ga je vpeljal papež sv. Janez Pavel II. leta 1992. Zakaj je izbral prav ta dan? (Terezija)
Pred prvim svetovnim dnevom bolnikov, 11. februarja 1993, je papež sv. Janez Pavel II. napisal poslanico z geslom “V obličju bolnega brata prepoznati obličje Kristusa”. V njej je tudi razložil, zakaj je za datum svetovnega dneva bolnikov izbral prav spomin Lurške Matere Božje. »Svetišče Lurške Device Marije pod vznožjem Pirenejev je postalo svetišče človeškega trpljenja. Približujemo se, kot je storila ona na Kalvariji, križem bolečine in osamljenosti tolikih bratov in sester.« V svojo okrožnici o odrešilnem trpljenju, ki jo je podpisal 11. februarja 1984, je zapisal: »Z Marijo pod križem je zaznamovano tudi trpljenje vsakega človeka.« Papež sv. Janez Pavel II. je kot romar prvič obiskal Lurd 15.avgusta 1983; tja bi moral iti že julija 1981 ob sklepu mednarodnega evharističnega kongresa, pa ga je zaustavil atentat na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja tistega leta. Zadnjič je romal v Lurd 15. avgusta 2004, ko se je vklučil v reko bolnikov, ki tam Marijo prosijo ne le za zdravje, ampak tudi, da bi z njeno pomočjo vdano nosili križ bolezni in trpljenja. (sč)

ČUK, Silvester. (kratki odgovori) Ognjišče (2017) 2, str. 48

Ležim v triposteljni sobi slovenjgraške bolnišnice. V postelji poleg mene leži mož srednjih let. Le redkokdaj spregovori. Očitno zelo trpi, saj dobiva veliko injekcij in zdravil. Zdravniki in zdravstveno osebje mu posvečajo veliko pozornosti. Kako lepo je opazovati njihovo ljubezen in skrb za vse bolnike brez razlike, posebej še za tiste, ki bolj trpijo.
Močno me gane prizor, ki se ob tem bolniku ponavlja vsak dan, ko prihaja k njemu na obisk njegova žena. Njena zunanja urejenost po obleki in pričeski razodeva njeno notranjo žlahtnost. Ko pride k njemu, mu pomaga sesti, ga poljubi, potem se nekaj časa molče gledata, šele nato se začne pogovor. Potem mu z neko kremo masira roke, noge in obraz, ga počeše. Nato se usede poleg njega in mu daje v usta koščke banane ali drugega sadja. Ves čas ga spremlja z ljubečim pogledom. Ko se čas obiskov izteče, se s poljubom poslovi od njega.
Iz svoje postelje opazujem ta prizor in milo se mi stori. Mislim si, da bi se morali od tega para učiti tisti zakonci, ki so zdravi in jim nič ne manjka, pa se prepirajo za vsako malenkost in se ločujejo, ker nimajo potrpežljive in spoštljive medsebojne ljubezni kot onadva.
Že dolga desetletja nisem videl bolnišnice od znotraj. Občudoval sem požrtvovalnost in prijaznost zdravnikov in drugega osebja in njihovo skrb za bolnike. Kako človeka zaboli, ko nekateri v teh ljudeh v belem iščejo najmanjše napake in jih obešajo na veliki zvon!

J. Krajnc, (zgodbe), v: Ognjišče 2 (2024), 86.

Naš župnik večkrat naroča, naj poskrbimo, da bolniki ne bi umirali neprevideni. Kaj hoče s tem povedati? (Angela)

Povedati hoče, naj bolniki ne bi umirali brez zakramentov, se pravi, brez spovedi, bolniškega maziljenja in svete popotnice. Prevideti pomeni 'oskrbeti' bolnika z milostjo in močjo teh zakramentov. Nekdaj je bil na koncu litanij vseh svetnikov vzklik: »Nagle in neprevidene smrti, reši nas, o Gospod!« Obred previdevanja vključuje podelitev oz. prejem zgoraj naštetih zakramentov. Najpomembnejša je sveta popotnica: Kristusovo Rešnje telo, ki je za bolnika jamstvo vstajenja, po Jezusovi obljubi: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). Pokoncilski obrednik 'Previdevanje bolnikov' naroča: Sveto popotnico je dolžan prejeti vsak, ki je krščen in sme prejemati obhajilo. Vsakegavernika v smrtni nevarnosti, naj ta izvira iz kakršnega koli vzroka. veže zapoved prejeti sveto obhajilo, dušni pastirji pa morajo skrbeti, da tega zakramenta ne bodo odlašali, ampak z njim poživljali vernike, dokler so še pr zavesti.« (sč)

Matic je bil zagrizen športnik. Treniral je nogomet, obiskoval fitnes, kolesaril in tekel. Pretekel je že Ljubljanski maraton. 21 kilometrov! Bil je med prvimi 15 tekači. Uf, je bil ponosen. Seveda ni verjel zdravnici, ki mu je povedala, da ima zametke cerebralne paralize. »Ne! To bo pomota!« Minilo je nekaj mesecev in Matic se je še naprej pretvarjal, da je vse O.K. A ni bilo. Danes, komaj leto dni po maratonu, se vse težje premika. Vsak fizični napor mu predstavlja ogromno breme. Matic je priklenjen na voziček.

ZDRAVJE KOT VREDNOTA?
Ob prehodu v novo leto smo si med seboj voščili srečno in zdravja polno leto. Pa smo to rekli kar tako, iz navade, ali smo mislili resno? Ali zdravje še cenimo kot vrednoto?
Ob vsesplošnem hitenju, v katerega smo danes ujeti, se zdravje ne zdi več vrednota. Mudi se nam v šolo. Učiti se moramo matematiko, ki jo pišemo v sredo. Naslednji dan moramo oddati seminarsko nalogo. Spet moramo paziti mlajšo sestrico. Na sprehod moramo peljati psa. In spet imamo toliko opravkov, da nam niti tabla z listki Naredi! ne pomaga več. Kje je šele kino ob koncu tedna, odhod na tekmo ter rojstni dan pri prijateljici. Ne, na bolezen pa res nimamo časa misliti.
Nato kar naenkrat, kdo ve od kod, pride bolezen. Nihče je ni povabil. Najavila se je sama. Nenapovedano. Prisilila nas je, da smo vsaj za nekaj dni odložili vsakdanje stvari in se osredotočili na naše zdravje. V postelji, pokriti z odejami, z vročino in bolečim grlom se kar naenkrat zavemo: zdravje ni samoumevno! Kaj če bi zboleli še za kakšno hujšo boleznijo, pomislimo.
Pogosto se zgodi, da se pomena določene stvari zavemo šele, ko le-te nimamo več. Žalostno, a resnično. Tudi zdravje pri tem ni izjema. Začnemo ga ceniti šele, ko zbolimo. Zanimivo je, da je leta 2012 kar 93 % Slovencev na prvo mesto med vrednotami postavilo zdravje. Pa način življenja, delo, prehranjevanje, ravnanje in tudi razvade res odražajo to?

MLADI IN BOLEZEN – KAKO SE SOOČAMO Z NJO?
Tilen počasi stopa po zasneženem pločniku. Temni se. Ustavi se na prehodu za pešce. Na poledeneli cesti komaj ujame ravnotežje. Njegov najboljši prijatelj Lan s tem ne bi imel težav. V drsanju je nepremagljiv. Spomni se, kako sta prejšnjo zimo igrala hokej na poledenelem ribniku … Tilen se ustavi pred onkološkim inštitutom. Drsna vrata se odprejo in že stopa po belem hodniku. Soba 2C. Vrata so bila odprta. V grlu ga stisne, ko zagleda bledega prijatelja. Naenkrat ne najde več pravih besed. Zdaj ga je tudi Lan zagledal. Tilen se nerodno nasmehne in stopi k bolniški postelji. »Saj bo, saj bo,« mu zamrmra in svoj pogled usmeri v tla. »Neumno! Seveda ne bo vse O.K., raka ima,« mu odmeva v mislih.
Kaj bi bolnemu prijatelju rekel ti?
V današnjem času smo obkroženi z novicami o mladih. Lepih. Uspešnih. Nihče ni bolan. Osamljen. Pozabljen. Mladih, ki so zboleli za hudo boleznijo, ne vidimo. Ali pa jih nočemo videti. A tudi oni so bili najstniki, s svojimi sanjami in iskricami v očeh. Bolezen jih je spremenila. Spremenile so se njihove vrednote. Nas to plaši? Se jih zato začnemo izogibati? Se raje pretvarjamo, da je vse v redu? V kulturi večne mladosti je pogovor o bolezni, staranju in minljivosti težko načeti. Veliko lažje je to temo odmisliti. Iz nje narediti tabu.
Kaj bi ob diagnozi rak naredil ti?

ZDRAVJE KOT POTROŠNIŠKA DOBRINA?
Oglasi nas prepričujejo, da bo s pomočjo najnovejše kreme iz čisto posebnih učinkovin naša koža postala gladka in sijoča. Tako bomo ostali lepi in mladi. Tako bomo očarale tistega simpatičnega fanta. Tako bomo osvojili tisto punco. Ja, to nam pripovedujejo oglasi. Da je treba biti vedno mlad, vesel, vihrav, poln energije.
Le kako odkriti formulo za večno mladost? So to posebne kreme, mogoče različna eterična olja in maske za obraz? Kaj pa (pretirana) skrb za vsako kalorijo, ki jo zaužijemo? Obsedenost s fitnesom in zdravo prehrano? Vse le zato, da ohranimo tako želeni mladostni videz. Zdi se, da se zelo bojimo staranja in bolezni – le zakaj?

ZAKAJ NAS JE STRAH BOLEČINE IN TRPLJENJA?
Že tisočletja nazaj so se v človeku izoblikovali obrambni mehanizmi, ki so mu omogočali, da si je zapomnil stvari ali dejanja, ki so mu povzročili bolečino. To mu je omogočilo, da se jim je ob naslednjem srečanju izognil oz. je naredil vse, da se bolečina ne bi ponovila. To mu je omogočilo preživetje v divjini. Kaj pa danes?
Ljudi je strah neznanega. In bolezen je nekaj, česar ne poznamo. Ne vemo, kako bo prizadela naše telo. Ne vemo, s kakšno bolečino se bomo morali spopasti. Še manj pa vemo, koliko smo sami močni, da bi se z njo soočili, jo sprejeli, premagali. Hkrati nas je strah, da se bomo morali soočiti s sabo, s svojo notranjostjo, s svojim življenjem, stvarmi, ki smo jih počeli in jih počnemo. Strah nas je obračuna s samim seboj. Strah nas je, kaj bodo drugi rekli, kako nas bodo gledali, sprejeli.

FAZE SOOČANJA Z BOLEZNIJO:
Da bi lahko pomagali bolnemu svojcu ali prijatelju, si pobližje oglejmo, kako so soočenje s težko in neozdravljivo boleznijo opisali psihologi. Oblikovali so pet faz.

Faza zanikanja
V prvi fazi soočenja z boleznijo je bolnik šokiran. Noče verjeti, to se njemu res ne more zgoditi! Ne verjame zdravnikom. Zagotovo so se zmotili. Na vse načine skuša najti drugačno razlago za bolezenske simptome.

Faza agresije
Začetnemu šoku sledi jeza. Zakaj ravno jaz? Bolnik jezo stresa nad zdravniki, pogosto se zaradi malenkosti spre z družinskimi člani. Jezen je na ves svet. Jezen je na Boga. Zakaj je dopustil, da zboli?!

Faza pogajanja
V tej kratki fazi se bolnik zave resnosti svoje bolezni in si poskuša na vse načine podaljšati življenje. Sprejme različna zdravljenja, ki jih je pred tem zavrnil. Postavlja si kratkoročne cilje, na primer: samo še do mature zdržim. Ko je ta mimo, si postavi nov cilj.

Faza depresije
Ko bolezen postaja močnejša, bolnik vedno več časa preživi v bolnišnici. Bolečina, pojemanje telesnih moči in vedno večja izčrpanost pri njem sprožijo občutek nemoči. Žalosten je in obupan, saj čuti, da mu življenje polzi iz rok. Njegove vrednote se spremenijo. Zdaj ve, kaj je v njegovem življenju resnično pomembno.

Faza sprejetja
V zadnji fazi se bolnik sprijazni z diagnozo. Ni ga več strah. Umiri se. Odhaja. Medtem ko je bolnik že popolnoma umirjen, so pogosto bolj prestrašeni njegovi svojci.

Tem petim fazam kristjani lahko dodamo duhovno dimenzijo. Pogledamo lahko na Jezusa, ki je prav tako šel skozi hude preizkušnje. Vzamemo ga lahko za zgled v njegovi drži. Sprejel je to, kar ga je čakalo, čeprav ni bilo lahko. Preizkušnjam lahko damo smisel, bolečino in trpljenje lahko objamemo in vzamemo za svoja ravno zaradi dejstva, da verjamemo v Boga, ki je v nas in nas je ustvaril.

BOLEZEN JE NOVA PRILOŽNOST …
… da spoznamo sebe in utrdimo svojo vero. Bolezen nam velikokrat postavi ogledalo. Želimo biti zdravi, vendar nismo za to pripravljeni ničesar narediti, dokler ni skoraj prepozno. Bolezen spremeni tok našega življenja. Je kot reka, ki poplavi in izbriše stare napake. Omogoči nam, da začnemo znova. Da spet postanemo nepopisan list. To doživijo predvsem tisti, ki so preboleli res hude bolezni in šli skozi težke preizkušnje. Občutek imajo, kot bi se ponovno rodili. Zato so na svoje življenje pripravljeni gledati drugače. Z osveženimi vrednotami in pogledom, usmerjenim v bistvene stvari. Tudi tisti, ki se morajo sprijazniti s kroničnimi boleznimi, ki jih bolezen spremlja od dneva diagnoze do konca življenja, se morajo soočiti z novo samopodobo in vplivom bolezni na njihovo socialno življenje. Veliko stvari se spremeni. Veliko vrednot se na novo vzpostavi.

KAJ JE V MOJEM ŽIVLJENJU ZARES POMEMBNO?
Tvoj čas je dragocen. Z njim ravnaj preudarno. Ne zapravljaj ga za stvari, ki ti povzročajo jezo in slabo voljo. Imej rad samega sebe, ne glede na to, da imaš nekaj kilogramov preveč ali se ti je na nosu pojavil nov mozolj. Edinstven si in neponovljiv. Smej se. Kot pravi latinski pregovor: »Če nimaš zdravnika, naj bodo tvoji zdravniki vedra duša, počitek in zmerno življenje.«
Svojega časa ne zapravljaj za ljudi, ki ti želijo slabo. Druži se s prijatelji, ki ti bodo ob težkih trenutkih stali ob strani. Delaj stvari, ki te osrečujejo. Težave naj ti predstavljajo izziv, ne breme. Vsako jutro začni z nasmehom.
Bodi hvaležen za vsak (zdrav) dan! Vsak konec je srečen. Če ni srečen, potem (še) ni konec.

ŠOLN, Katarina. ERJAVEC, Matej  (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2016) 2, str. 72-76.

Leta 1854 je papež bl. Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju: “da je bila Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeže izvirnega greha”. Štiri leta zatem je to potrdila Marija sama. To je storila v neznatnem francoskem mestecu Lurd pod Pireneji, za glasnico svojega sporočila pa je izbrala štirinajstletno Bernardko Soubirous, preprosto deklico iz revne družine. Leta 1858 se ji je osemnajstkrat prikazala. Prvič se je to zgodilo 11. februarja in na ta datum obhajamo god Lurške Matere Božje. Med šestnajstim prikazanjem, 25. marca 1858, je Marija na Bernardkino vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.« Bernardki je naročila: »Pojdi in povej duhovnikom, naj sezidajo na tem kraju kapelo.« Duhovniki in svetni oblastniki so imeli Bernardko za lažnivko, počasi pa so spoznali, da je njeno pripovedovanje resnično. Leta 1862 so začeli graditi prvo cerkev in Lurd je kmalu postal najbolj obiskana božja pot v Evropi, kamor se vsako leto zgrinja okoli tri milijone romarjev z vsega sveta.
Med romarji je veliko število bolnikov. Med desetim prikazanjem je pred lurško votlino začel izvirati studenec lurške vode, ki jo po kemični sestavi enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1992 god Lurške Matere Božje razglasil za Svetovni dan bolnikov. V Lurd, ki ga je imenoval “svetišče človeškega trpljenja”, je romal dvakrat: leta 1983 je bolnike, “najodličnejše lurške romarje”, prisrčno nagovoril, 15. avgusta 2004 pa jim je, kot eden izmed njih, vlival moč in zaupanje s svojo navzočnostjo, s svojim zgledom, kako prenašati križ bolezni in trpljenja, “kakor in dokler hoče Bog”. (sč)

Ob prazniku Lurške Matere Božje smo poiskali cerkve in kapele, ki so pri nas posvečene ‘lurški Gospe’ Njenih cerkva pri nas je osem, dve sta župnijski, šest podružničnih, poleg teh je še (vsaj) 23 večjih kapel, nekaj naravnih votlin in številne kapelice. – V LJ nadškofiji je Lurški Materi Božji posvečena ž. c. na Polšniku, (1) omenimo pa še osem večjih lurških kapel: ob ž. c. v Šmartinu/Kranju,(8) v Godiču (Mekinje),(9) Kamniški Bistrici (Stranje),(10) Zagradu (Svibno) (11) in v Podgori (Zlato Polje);(12) manjše kapele so na Rakovniku (LJ - Rakovnik), v Dol. Lazih in v Sušju (Ribnica), na Jančah … – V KP škofiji sta p. c. Lurške Matere v Logu pod Mangartom (pok.) (2) in v Mali Pristavi (Šmihel),(3) lurška kapela je v Podgrajah,(13) naravne ‘lurške’ votline pa v Kanalu ob Soči, (24) Lipici (Lokev),(26) Plačah (Vip. Križ),(27) ob poti na Mirenski Grad (Miren) … – V NM škofiji je Lurški Materi Božji posvečena ‘južna’ cerkev v Rosalnicah - Tri Fare (Metlika) (4); med kapelami je najbolj znana v “dolenjskem Lurdu” – na Rakovniku (Šentjernej);(18) večje so še v Jelševniku (Črnomelj),(14) na Kamenici (Metlika),(15) v M. Mraševem (Sv. Križ - Podbočje),(17) med cerkvijo in samostanom pri Sv. Lenartu v Novem mestu (16)… manjše pa v Tuševem Dolu (Črnomelj), v Ivanjšah (Kostanjevica na Krki). - V MB nadškofiji sta dve ‘lurški’kapeli: v Vel. Brebrovniku (Sv. Miklavž/Ormožu) (19) in manjša v Zg. Jablanah (Cirkovce) … – Največ cerkva Lurške Matere Božje je v CE škofiji. Največja je župnijska in božjepotna v Brestanici, še tri so podružnične: Migojnice - Gradišče (Griže),(5) nad Ogečami (Sv. Marjeta/Rimskih Toplicah) (6) in Podlog pod Bohorjem (Sv. Vid na Planini). (7) Večje kapele so v Zvodnem (CE - Sv. Jožef) (20), v Koprivnici (21)  in na Svetih Gorah (Sv. Peter pod Sv. Gorami) (23); na ozemlju škofije je tudi Lurška jama (Zagorje/Lesičnem).(25) – V MS škofiji sta Lurški Materi posvečeni dve kapeli v Beltincih (Rousova (22) in Sršova). – Kapele Lurške M. Božje so tudi v novomeški in brežiški bolnišnici in v Domu Janka Škrabana v Beltincih. (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 2, str. 98-100.
 

Večina ljudi zelo rada boža in ljubkuje otroke, malo pa je takih, ki bi znali izkazati kakšno nežnost starim ljudem. Pa prav stari ljudje zelo potrebujejo toplega telesnega stika. Ko jim opešata vid in sluh, ko že težko govorijo in jim tudi jasnost razuma bledi, še vedno ostaja čut za tip.
Ko je prišel zdravnik k naši materi, ki je ugašala, ni kazala nobenega znaka življenja. Prijel je njeno uvelo roko, jo položil v svojo dlan in jo tiho poklical po imenu. »Če ste me spoznali, stisnite mojo roko,« ji je dejal. Začudena sem opazila, kako so njeni trepetajoči prsti odgovorili na to željo.
Če ima telesni stik tak pomen, zakaj večkrat ne pobožamo starih ljudi? Še vedno slišim neko staro ženo, ki je bila skupaj z našo mamo v domu upokojencev: »Tako sama sem, primite me za roko!« Morda ne želijo nobene reči tako zelo kot ljubečo roko, ki se jih dotakne

ČUK, Silvester. (Iskrica). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 46.