Na internetu sem prebral, da za imeni Marijinih staršev vemo iz Jakobovega evangelija. Ta pa je apokrifen in ga Cerkev ne priznava za pristnega. Mar to pomeni, da imeni Marijinih staršev nista zanesljivi in je celotna zgodba vprašljiva? Poleg tega o Jezusovem rojstvu, njegovem otroštvu in mladosti poročata samo evangelista Matej in Luka, ki pa ne omenjata Marijinih staršev. Tudi starejši spisi molčijo o Marijinih starših.
Samo

Da, Sveto pismo o Joahimu in Ani, Marijinih starših, molči, o njiju govori Jakobov protoevangelij, apokrifni (svetopisemskim knjigam podoben) spis iz srede 2. stoletja. Zgovorno je, da sta bila brez otrok, po vztrajni in zaupni molitvi sta na stara leta dobila hčerko Marijo, ki je bila od Boga izbrana za mater Jezusa Kristusa. Hčerke nista vzgojila zase, ampak za Boga. Po poročilu Jakobovega evangelija in legend iz okoli leta 150 sta jo triletno izročila v varstvo oskrbnikov templja. Sv. Ana je postala simbol materinstva, Joahim pa očetovstva.
Dejstvo, da imeni Marijinih staršev opisuje samo apokrifni evangelij, ne pomeni, da sta imeni izmišljeni. Ko Cerkev ne priznava apokrifinih evangelijev, ne trdi, da je v njih vse izmišljeno ali slabo. Morda je prav v tem ‘past’ vseh apokrifnih spisov, namreč da je v njih marsikaj dobrega, a je med tem dobrim tudi precej olepševanj, pretiravanj, celo vpliv krivoverstev (na primer gnoze). Ti spisi skušajo streči bolj človeški radovednosti kot pa Božjemu razodetju. Nekaj podobnega opažamo pri mnogih novodobskih spisih. Marsikaj je v njih dobrega, a je to pomešano z raznimi drugimi stvarmi, ki na koncu v bralcu, zlasti strokovno nepoučenemu, ustvarijo zmedo in tako napredovanju v veri bolj škodijo kot koristijo.
Cerkev je iz že omenjenega Jakobovega evangelija vzela tudi osnovo za praznik Marijinega darovanja (21. november), kar priča, da nekateri apokrifni spisi, konkretno Jakobov protoevangelij, vsebujejo tudi podatke iz zanesljivega izročila, ki je verodostojno.
Imate tudi prav, da zgodnejši zapisi ne govorijo o Marijinih starših in celo o Jezusovem otroštvu. Na primer Markov evangelij. Zakaj? V začetku je bilo za Jezusove učence pomembno samo to, da je Jezus trpel, umrl in vstal od mrtvih ter šel v nebesa, “kakor je v pismih” (prim 1 Kor 15,3-4). Sodobni svetopisemski strokovnjaki pravijo, da je prvi nastal Markov evangelij. Šele pozneje so začeli raziskovati naprej, (oz. ‘nazaj’) Jezusovo življenje, zlasti njegovo učenje in na koncu njegovo otroštvo. Jezusovo otroštvo opisuje že evangelist Matej, najobsežnejše pa sv. Luka, na čisto svoj način sv. Janez v svojem uvodu v evangelij. Verjetno je bila sv. Luku vir sama Jezusova Mati Marija, ki naj bi živela pri apostolu Janezu v Efezu. Zato dejstvo, da nista v evangelijih omenjeni imeni Marijinih staršev, nikakor ne pomeni, da sta imeni ali celo osebi izmišljeni.

B. Rustja, Sta imeni Marijinih staršev izmišljeni?: Pisma, v: Ognjišče 9 (2019), 63-64.

Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni, česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogost pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Tudi na radiu mi že preseda, da so tri četrtine govora ponavadi usmerjene na vikend; samo še dva dni, pa bo petek ...
Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost, ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah. Poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti, sicer njihov dopust nima nobene vrednosti. V strahu, da nam morda ne bi bilo »fajn«, iščemo možnosti, da nam bo. Kajti človek, ki v življenju ne doživi nečesa »fajn«, svoje življenje razume kot totalno katastrofo, kot da je nekaj narobe z njim, počuti se manjvredno, depresivno.
V lovu za »fajn« trenutki se zato za vsako ceno izogibamo neprijetnostim vseh vrst, tudi dolžnostim, »teženju«, dolgočasju in sploh vsem stvarem, ki od nas zahtevajo nekaj truda, trpljenja in potrpljenja. Vanje stopimo, ko pač res moramo, ko smo v to dobesedno prisiljeni. Takrat, ko začnemo rutinsko življenje odraslih ljudi, misleč, da je to nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi, ker smo oropani »žuranja« mladostniških let. Kot da je v življenju res vredno in pomembno samo tisto, kar je »fajn« …
Pravijo, da v življenju vsega skupaj nismo srečni niti pet odstotkov časa. Res, tako zelo malo. In menda to velja tudi za tiste, ki jim zavidamo »fajn« življenje, tiste z Instagrama, ki trenutno živijo tako drugačno življenje od našega. Morda je v njih še manj sreče kot v nas. Kar pa ne pomeni, da je »sreča« edino merilo tega, da ima življenje svojo vrednost. Življenje postane vredno šele tedaj, ko razumeš, da je življenje težko in da s tem ni nič narobe, da je prav táko, kot mora biti. Da je v njem vse na pravem mestu, prijetno in naporno, dolgočasno in zanimivo, smrt in življenje, pesem in bolečina, da ima vse, prav vse svojo vrednost in pomembnost – tudi to, da nocoj pišem članek, ko bi lahko bil na koncertu. In da so trenutki prijetnosti samo še en košček v tem širnem mozaiku, nič bolj in nič manj pomembni od katerih drugih koščkov.
Vendar je za to treba najprej razumeti, da je vsakdanjost ravno tako bogata kot izrednost, da je na morju ravno toliko lepot kot okoli moje hiše in da staremu ne manjka nič od tistega, kar ima mladi. Kdor to ve, mu zaradi tega resda še ni »fajn«, ima pa življenje rad. In verjetno je to tisto, kar je potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 9 (2019) 90.

Od nekdaj sem rada brskala po starih knjigah, časnikih in vse do danes ta žilica ni zamrla. Pred kratkim sem pri pospravljanju našla torbico, ki sem jo že neštetokrat ‘preiskala’, pa med vedno znova potegne, da sedem in si ogledujem njeno vsebino.
V njej so stari molitveniki, pesmarice in razne druge drobne knjižice naših prednikov. V vseh knjižicah je med listi polno podobic. Starejše ko so, lepše se mi zdijo. Danes bi jim marsikdo rekel ‘kič’, meni pa tako milo pobožajo dušo in srce.
Med njimi sem našla podobico s sliko Ptujske Marije s plaščem iz leta 1964, ko smo obhajali 550-letnico Ptujske Gore. Na hrbtni strani piše: Gorska Marija, / pod sveti plašč zagrinjaš / stoletja že naš rod, / otrok se nas spominjaš, / v bodočnost kaži pot! // Po Mariji k Jezusu!
Ko sem ogledovala to podobico, so se mi misli vrnile nekaj leta nazaj, v dneve, polne stisk, trepetanja za življenja našega otroka, gorečih molitev in prošenj. Takrat se je moj sin boril za življenje po težki nesreči s hudo poškodbo glave. Z molitvijo – najmočnejšim orožjem smo se domači, sorodniki in veliko drugih ljudi borili in prosili zanj. V dneh, ko je nihal med življenjem in smrtjo, smo ga izročali v varstvo Mariji Pomagaj z Brezij.
Tistega usodnega dne sva bila z možem pri sorodnici na Gorenjskem. Skupaj smo šli na Brezje. Pred Marijo smo izlivali svoja srca ter dvigali svoje roke k Njej za življenje naših otrok. Domov sva se vrnila pomirjena. Ob uri, ko se dan poslavlja in prihaja noč, je naš fant doživel to strašno nesrečo.
Brž sem poklicala bolniškega duhovnika. Ko smo naslednji dan popoldne prišli v bolnišnico k našemu sinu, ki je bil v komi, sem na omarici ob postelji zagledala podobico Marije Pomagaj. »Duhovnik je bil pri njem in mu pustil to podobico,« smo bili pomirjeni. Bilo mi je lažje pri srcu, kot da bi velik del bremena odložila na ramena Marije Pomagaj. »Marija, ti boš bedela nad njim in nam ga boš vrnila, če je taka Božja volja,« sem prosila.
Po Božji dobroti in ob zdravniški pomoči je ostal živ. Sprva je bilo okrevanje počasno, kazalo je na hude posledice. Potem pa so se kar čez noč sprožila velika izboljšanja. Prišel je čas, ko se je začel pripravljati, da se vrne na delo. Pred tem je moral opraviti natančen zdravniški pregled. Tako hude poškodbe gotovo pustijo kakšne posledice, in vsi smo bili na trnih, kako se bo izteklo. Če ga bodo spoznali za delo nesposobnega, kam bo šel, kje bo dobil službo? Kako ga bi to psihično prizadelo. Takšna in podobna vprašanja so se nam postavljala. Skrbi so bile velike.
Pri vsakdanji molitvi rožnega venca imamo navado prižgati svečo. Ker je šlo za pomembne življenjske odločitve, sem na večer pred sinovim zdravniškim pregledom prižgala že malo rabljeno svečo s Ptujske Gore. Med molitvijo se je moj pogled ustavil na podobi Marije s plaščem in v srcu sem jo prosila: »Marija pomagaj mojemu sinu, sprejmi ga pod svoj plašč. Tudi vse nas pokrij s svojim materinskim plaščem.«
Tisti hip, ko sem to v mislih izrekla, je sveča brez pravega vzroka ugasnila. Osupnila sem. To je bil Marijin pomežik, odgovor na mojo gorečo prošnjo. Iz mojega srca je privrela zahvala: »Marija, vzela si nas pod svoj plašč, nič več se ne bojim življenja!« Solze olajšanja in sreče so mi stopile v oči.
Sin je uspešno opravil vse preglede ter se z velikim zadovoljstvom lahko vrnil na svoje staro delovno mesto.
»Tisočkrat hvala, Mati Marija, da si ljubeče bedela nad njim in nam ves čas stala ob strani. Pod tvojim plaščem smo varni.«

Heli.(zgodba), v: Ognjišče 8 (2019), 94.

Nedelja je. Cerkev je danes polna. Čudno apatično ozračje. Trudim se, da bi bil zbran. Krotim misli, ki hočejo pobegniti nekam daleč od Boga. Drobno zacinglja zvonček, ki naznanja začetek svete maše. Bo to samo še ena pobožna formalnost tega malce zmedenega in odtujenega verskega občestva? Kakor ponavadi stojim zadaj. Rad imam pred seboj vso cerkev in ljudi, ker tako čutim nekako totalnost prostora in dogajanja.

Med ministranti zagledam duhovnika, moža bolj majhne postave, srednjih let. Vznemirjeno se zdramim. Če se še tako trudim, da bi oznanjevalce božje besede cenil enako, mi to ne uspe. Ne iščem nikakršne podobnosti z medijsko razvajenim ali zastrupljenim gledalcem oziroma poslušalcem. vendar globoko v svoji kulturni podzavesti pričakujem, da se času primerno govori o Bogu, o naši veri, o smislu življenja. Sleherni duhovnik, ne glede na svojo izobrazbo, pa ima svoje sposobnosti in tudi posebnosti. Veliko bolj je pomembno, kako vernikom predstavijo stare in večne resnice iz evangelijev. Lahko mahajo z rokami in na ves glas govorijo. Lahko tiho in zdolgočaseno ponavljajo deset stavkov. Ali ni pomembno, da nam govorijo tako, da zares prisluhnemo, da pride beseda do srca, da premislimo, kar smo slišali...

Začne se pridiga. Duhovnik pogleda po ljudeh, kakor da ne zna začeti. Nestrpno čakam. Govori z nekakšnim dialektom, pogovorno, kot da smo v prijateljskem krogu. Oznanjevalec božje ljubezni! Bog nas ljubi takšne, kakršni smo! Zaradi te ljubezni je naše življenje čudovito. Vse dogodke nam ponuja iz te enkratne perspektive teologije božje ljubezni. Govori resnično nam: izgubljenim, zdolgočasenim, digitaliziranim ljudem, ki sramežljivo hlastamo prav po tem - po Ljubezni. Besede so izbrane. Zdaj je psiholog, potem je teolog, potem čisto navaden človek, tako zelo podoben vsem nam, ki smo prišli v cerkev iz navade ali po dolžnosti, a zelo malo iz potrebe, da bi se vsaj za hip znova pobrali, sestavili.

Požiram njegove izbrane, natanko premišljene besede, misli, ki so tako preproste, lepe. Včasih se sam v sebi nasmehnem, ko zaslišim znane besede velikih duhovnih pisateljev in psihologov sodobnega sveta, ki sem jih prebral v mnogih knjigah - a vsi jih niso. To apatično, enolično nedeljo nam govori o človeškem upanju. Vidim vernike v hrbet, a razločno čutim, kako so zbrani, kako požirajo, kako čudežno hrano, besede o ljubezni, o vztrajanju, o odpuščanju. Nobenega dolgočasja. Polnost trenutkov, ki so kakor biseri sredi razpadajočega sveta.

Svojo pridigo zaključi nenadno, nepričakovano. Gleda ljudi in na koncu reče zelo preprosto in naravnost: "Ljudje, ne se bati! Bog vas ima rad!" Grobna tišina. In potem, kakor udarec na gong: "Glavo pokonci!" Ljudje nekako otrpnejo. Nekaj sekund potrebujejo, da doumejo. Potem se spogledajo. Drug drugemu nekaj rečejo, se zadovoljno nasmehnejo. Sam sebi rečem: Hvala Bogu! To nedeljsko mašo si bom zapomnil. Res ni prav, a ko se bo naslednjič oglasil zvonček, bom razočaran, če ne bom zagledal, kako malo zaletavo, nerodno prihaja ta nenavadni oznanjevalec božje ljubezni.

Odhajamo potolaženi, zbrani in veliko bolj veseli, kot smo prišli. Da, veseli. Čudovito veselje je v meni. Glavo pokonci, malodušni, ravnodušni...

Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 56.

Svetniške godove obhajamo ob dnevu njihove smrti – rojstva za nebesa. Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah: Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku, ker je bilo njihovo rojstvo res sveto. Praznik Marijinega rojstva so začeli obhajati v Jeruzalemu. Na kraju, kjer naj bi stala hiša Marijinih staršev, so okoli leta 430 sezidali cerkev sv. Ane, ki ji pravijo tudi cerkev Marijinega rojstva. Sedanja cerkev je iz križarskih časov in v njej je od vsega začetka 8. slavje Marijinega rojstva. Ta datum je sprejela tudi zahodna Cerkev. Praznik Marijinega rojstva je prešel v rimsko bogoslužje v drugi polovici 7. stoletja. V prvi polovici 8. stoletja je sinoda v Salzburgu določila, naj se praznik Marijinega rojstva obhaja slovesno. To je veljalo tudi za Slovence, ki so bili v območju salzburške škofije. Že iz tistih časov sta slovenski imeni ‘veliki’ in ‘mali šmaren’ za praznika Marijinega vnebovzetja in Marijinega rojstva. Med tema dvema praznikoma verni ljudje že od nekdaj radi romajo v Marijina svetišča, posejana po naši domovini. (sč) - Na sliki: Andrej Herrlein, Marijino rojstvo (1811), olje na platno, Polhov Gradec ž. c. Marijinega rojstva.

Marijinemu rojstvu je pri nas posvečeno 22 cerkva: 11 župnijskih, 11 podružničnih (od teh so štiri romarske) in ena kapela. V LJ nadškofiji naštejemo osem ž. c.: Cerknica (1),  Homec (2),  Polhov Gradec (3),  Primskovo na Dol. (6),  Rob (7),  Sveta Gora (Zasavska – romarska) (8),  Šmarje - SAP (ovitek)  in Velike Lašče (12);  poleg teh pa sta v škofiji še dve p. c.: na Runarskem (Bloke) in romarska na Kureščku (Ig) (11).  – V KP škofiji ni nobene ž. c. posvečene Rojstvu Device Marije, imajo pa štiri p. c.: Temljine (Podmelec), Kačiče (Rodik) (5),  Police (Šentviška gora) in Fojana Barbana (Šlovrenc v Brdih) (16).  – Tudi v NM škofiji nimajo nobene ž. c., Marijinemu rojstvu pa so posvečene štiri p. c.: v Vojni vasi (Črnomelj), Vrčicah (Semič) (15),  Šmarju (Šentjernej) (17)  in romarska na Trški gori (Št. Peter - Otočec) (4).   – V MB nadškofiji sta Marijinemu rojstvu posvečeni dve cerkvi: Negova (9)  in Slivnica pri Mariboru (13).  – V CE škofiji je Marijinemu rojstvu posvečena p. c. cerkev Sv. Marije - Matere Božje, (romarska) na Svetih gorah (Sv. Peter pod Svetimi gorami) (10).  – V MS škofiji je Marijinemu rojstvu posvečena ž. c. v Tišini (14),  imajo pa tudi kapelo Marijinega rojstva v Čentibi. (mč)

 Šmarje - SAP

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 09, str. 115.

Cerkev obhaja praznike zemeljskega rojstva samo pri treh osebah: pri Jezusu, našem Odrešeniku, pri njegovi deviški Materi in pri njegovem predhodniku Janezu Krstniku. Praznik Marijinega rojstva so na današnji dan začeli obhajati v Jeruzalemu že v prvih krščanskih časih. Ta datum je sprejela tudi zahodna Cerkev. Pri nas se je praznovanje uveljavilo že takoj po sprejemu krščanstva hkrati s slavjem Marijinega vnebovzetja. Že iz tistih časov sta slovenski imeni "veliki" in "mali" šmaren za praznika Marijinega vnebovzetja in Marijinega rojstva. Drugo ime za ta dva praznika je "velika" in "mala maša", zato tednom med njima pravimo "medmašni čas". To je čas romanj v razna Marijina svetišča, ki so na gosto posejana po naši deželi. Cerkva, posvečenih Marijinemu rojstvu, je na slovenskih tleh več kot dvajset. Deset od teh je župnijskih. V ljubljanski nadškofiji so v Cerknici, na Homcu pri Kamniku, v Polhovem Gradcu, na Primskovem na Dolenjskem, v Robu, Velikih Laščah, na Sveti Gori in v Šmarju-Sap, v mariborski škofiji so Marijinemu rojstvu posvečene župnijske cerkve pri Negovi, v Slivnici pri Mariboru in na Tišini v Prekmurju. V koprski škofiji so štiri podružne cerkve Marijinega rojstva, od katerih sta bolj znani v Policah na Šentviški planoti in v Kačičah pri Rodiku na Krasu.

Čuk S., Naša Mati praznuje, v: Ognjišče (2004) 9, str. 40.

Luka je šel nabirat robidnice. Bile so različnih barv: ene so bile črne, druge zelene in nekatere rdeče.
Luka je bil prepričan, da je vse, kar je črno, gnilo in slabo. Zato je v košarico nabiral le rdeče in zelene robidnice.
Ko je prišel domov, je očetu ponudil robidnice, ki jih je nabral.
Oče ga je pogledal in mu dejal:
»Hvala, Luka, zelo lepo od tebe. Toda nabral si samo slabe robidnice.«
»Ni res, oče, vse slabe sem pustil v robidah, ker so bile črne, čisto črne.«
»Narobe! Napaka! Take črne so najboljše, najslajše!«

Od tedaj je Luka razumel, da je dobro tudi marsikaj, kar je črno. Barva sama ne pove veliko. Bistvena je vsebina stvari.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2019), 43.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 84.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pred časom mi je prijateljica rekla: »Kolikor si vložila v vzgojo otrok, toliko lahko pričakuješ od njih.« Se vi strinjate s temi besedami? Življenje nam namreč govori, da ni vedno tako. So starši, ki so izredno lepo vzgajali otroke, pa so otroci šli v življenju po svoje. Najde se pa tudi kakšen drugačen primer, ko se starši niso prav dosti trudili z vzgojo, pa so otroci kar dobri.
Magdalena

V svojem kratkem pismu ste se dotaknili problema, ki je izredno pereč za današnje krščanske starše. Ti zlepa ne govorijo toliko o nobeni drugi bolečini kot prav o tej: otroke so vzgajali v krščanskem duhu, želeli so jim privzgojiti vrednote, pa so otroci, ko so odrasli, izbrali drugo pot. Ne hodijo v cerkev ali vsaj ne redno, nekateri ne krstijo svojih otrok in jih ne vzgajajo versko … So primeri, ko kakšen od otrok postane celo nasprotnik vere in Cerkve. Na drugi strani pa lahko v verskem tisku ali na spletnih portalih beremo pričevanja ljudi, ki jih starši niso vzgajali v veri, pa so vero pozneje odkrili in so zato srečni.
Ne moremo z gotovostjo reči, da lahko kdor vzgaja otroke in se ukvarja z njimi, pričakuje, da bodo otroci dobri, da bodo ostali kristjani in kot kristjani živeli. Nihče nima zagotovila, da bo tako. To pa seveda ne pomeni, da se nima smisla ukvarjati z otroki in jih vzgajati.
Nikoli ne vemo, kdaj se bodo zavedli vzgoje, ki so je bili deležni, kdaj se bodo spomnili besed, predvsem pa dejanj in zgleda svojih staršev. Ni rečeno, da se otroci, ki se (v nekem življenjskem obdobju) oddaljijo od vere, ne bodo tej spet približali. Sam poznam ljudi, ki so se po desetletjih vrnili v cerkev. Zatrjevali so mi, da so se znašli v življenjski krizi, pogosto je bila to bolezen, in takrat so se spomnili, kaj so jih učili starši. Velikokrat se vprašam, česa bi se spomnili v krizi, če jih starši ne bi vzgajali. Rešile so jih besede staršev, za katere se je zdelo, da so jih otroci preslišali. Velikokrat so starši, ki so jih vzgajali, že mrtvi, ko so se otroci vrnili v cerkev. Na tem svetu niso doživeli zadoščenja, da se njihovi otroci držijo njihove vzgoje. So pa tudi primeri, ko to doživijo. Pred kratkim so mi neki starši pripovedovali o sinu, ki se je v najstniških letih uporniško obrnil proti Cerkvi, čeprav so ga krščansko vzgajali. Celo dejaven je bil v društvih, ki so (krivično) kritična do Cerkve. Pa so minila leta, doživel je kakšen življenjski udarec ali razočaranje in se vrnil k veri.

KER SEM VAŠA MAMA IN VAS IMAM RADA …
Ostaja še vprašanje, kaj storiti, ko gredo otroci svojo pot? Ali jih moramo kar naprej opominjati? Jim dopovedovati, da so na napačni poti? Da so nas razočarali? Čeprav je od primera do primera drugače, velja pravilo, da vedno ljubimo svoje otroke in jim to tudi pokažimo. Tudi, ko gredo svojo pot, ki je napačna. Stalno opominjanje ali očitanje ne obrodi sadov. Posledica stalnega ‘nerganja’ je po navadi to, da se otroci, (ki niso več otroci) še bolj zaprejo, starše celo zavrnejo. Omenil sem primer staršev, ki so doživeli ‘vrnitev’ sina v Cerkev. Pred leti so mi pripovedovali o njem, da molijo zanj, ga imajo radi in mu to tudi pokažejo. Niso mu več govorili, kaj je prav in kaj ne, saj je sin dobro vedel, kaj so ga starši učili. Mislim, da je tako ravnanje staršev modro. Njihovo življenje po veri je “najboljša pridiga” odraslim otrokom. Vsaka vsiljivost, vsako “soljenje pameti”, stalno ponavljanje, kako so na napačni poti, pri otrocih rodi odpor. Lahko se tudi zgodi, da se otroci ‘sitnih’ staršev začnejo izogibati.
Če pa nanese pogovor na to temo, ali če otroci sami sprožijo pogovor, naj starši obzirno povedo (brez očitanja, poniževanja ali slabe volje), kaj menijo, da je prav in da pričakujejo na primer, da bodo oni svoje otroke vzgajali v veri itd. … Naj nam spregovori zgled mame, ki je z majhnimi otroki redno obiskovala cerkev. Vodila jih je k maši. Potem so začeli drug za drugim mašo opuščati. Zanjo je bila to velika bolečina. Ni se mogla sprijazniti s tem, da so vsi otroci opustili mašo in zakramente. Nekako se je čutila nemočna in potrta, da je vse delala narobe. Naneslo pa je, da se je nekoč pogovarja z odraslimi otroki. Mama jim je dejala nekako takole: »Gotovo se spominjate, kako sem vas kot majhne otroke vodila k maši. Vi že dolgo ne greste več, jaz pa še vedno hodim, a saj to veste. In ker sem vaša mama in ker vas imam rada, vas vsakokrat v duhu vodim s sabo. Tako kot takrat, ko ste bili majhni. Peljem vas pred oltar in molim za vas. Ste z mano v mojih molitvah. Ker sem vaša mama in vas imam rada.« Ne vem, kaj so ji na te besede odgovorili otroci. Morda so bili tiho in v zadregi, morda se jih bodo spomnili, ko mame ne bo več in se bodo znašli v kakšni življenjski stiski. In morda jim bodo prav te besede, predvsem pa mamina ljubezen, pomagale, da se bodo vrnili k Bogu in v njem našli oporo za življenje ter prebrodili življenjske krize.

B. Rustja, “Kolikor si vložila v vzgojo otrok, toliko lahko pričakuješ od njih”: Pisma, v: Ognjišče 8 (2022), 38-39.