Ko sta se spoznala, nista bila več prav rosno mlada, saj sta jih oba imela že čez petindvajset, a bila je ljubezen na prvi pogled. Ona je vedno trdila, da se njej to že ne bo zgodilo – pa se ji je!
Ko je stopil v ambulanto ves popraskan po obrazu, je kot plah fantič stal pri vratih in mečkal v roki zdravstveno kartico. Ko mu je čistila rane, katere je prej pregledala zdravnica, so se vanjo zazrle najbolj prijazne in tople oči.
Že nekaj let, pravzaprav od konca šole, je tu delala kot medicinska sestra in srečevala veliko ljudi, a tako je ni prevzel še nihče. Sama sebi se je zdela otročja, ko je vsakič, ko je hodil po nove obliže, zardela kot najstnica. In tako se je začelo; čas, ki sta ga preživljala, je bil najlepši v njenem življenju. Takoj ko mu je povedala, da je globoko verna, ji je priznal, da je odraščal v družini brez vere. Starši so sicer imeli zakramente, a njega niso dali niti krstiti.
»Tako te imam rad, da bom naredil vse: sprejel bom vero, se pripravil na krst, šel k obhajilu in birmi, da se poročiva v cerkvi,« ji je rekel.
»Tega ne smeš narediti samo zaradi mene,« mu je odvrnila, »to napravi predvsem zaradi sebe.«
Tako je začel hoditi v cerkev, prejel je vse zakramente. Koliko lepih trenutkov je preživela, ko ga je učila. Zelo hitro je vse dojemal, ona pa je v tem uživala. Da je to delal res samo zaradi nje, je spoznala šele mnogo kasneje, V srcu je bila vera zanj še vedno nekaj tujega, nekaj, brez česar je živel do takrat, ko je spoznal njo, nekaj, “brez česar lahko živiš”, kot je izjavil potem, ko mu je nekoč poočitala, da zanemarja molitev. Saj nekaj časa je z njo hodil k maši, če le ni bil od doma, ker je kot gradbeni inženir delal okrog po gradbiščih. Potem pa je tudi to bilo vedno bolj poredko, le še ob večjih praznikih. Tudi potem, ko sta se jima druga za drugim rodila otroka, Lovro in Sara, ni bilo drugače.
Kot se je on hladil v veri, za katero ni bil nikoli res ogret, se je ohlajal tudi njun zakon. Čeprav na ločitev nobeden od njiju ni pomislil, sta si imela vedno manj povedati. Ob nedeljah in ob večerih je hodil s prijatelji igrat šah ali kegljat ali je sedel za računalnikom. Res pa mu ni smela očitati, da se ne ukvarja z otrokoma. Veliko je bil z njima in ji v vsem pomagal, le ko je beseda nanesla na molitev in vero, je zamahnil z roko in ni hotel reči nič.
Tako sta pač hodila vsak po svoji poti, oba prepričana vsak v svoj prav.
»Ali bova še kdaj našla skupno pot?« jo je nekoč vprašal žalosten in potrt. »Tako lepo je bilo nama na začetku, toliko sva si imela povedati.«
Prijela ga je za roko, pogledala v njegove tople oči in rekla: »Spet bova hodila po isti poti takrat, ko boš ti našel pot nazaj k Bogu. Tako dober človek si, toliko lepega je v tebi, le dušo imaš prazno, brez vere si kot suho drevo.«
Takrat ni slutila, koliko hudih trenutkov bosta prestala oba, da bo res našel pot nazaj.
Bilo je pozimi – šli so na smučanje vsi – tudi ona je uživala na snegu kot že dolgo ne, ko se je zgodilo. Oba sta bila premalo pazljiva in Lovro se je preveč približal nihalki – z vso močjo ga je odbila. Obležal je na tleh brez zavesti.
Sedela sta ob njem dan za dnem, teden dni, da bi se prebudil iz kome. Čeprav so jima zdravniki dajali upanje, da bo preživel, sta s strtim srcem čakala, kaj bo. Ona je tiho molila, on pa je le zrl predse. Ni hotela drezati vanj, ni jokala, le šepetala je: »Naj se zgodi tvoja volja!« Zaupala je tako močno, da ga Bog ne bo še poklical k sebi.
Nekega dne je vstal in brez besed zapustil bolniško sobo. Nič ga ni vprašala, kam gre, vedno ji je prej vse povedal – molče je odšel, čeprav je slutila, je počasi vendarle odšla za njim.
Tiho je odprla cerkvena vrata in obstala: klečal je pred oltarjem, ramena pa so se mu tresla v tihem joku. Stopila je k njemu in ga prijela za roko. »Vse bo še dobro, boš videl,« mu je rekla tiho. »Gospod je neskončno usmiljen , zaupajva vanj. Lovro bo preživel in vse bo še dobro.«
Hvaležno je pogledal skozi solze in se olajšano skupaj z njo potopil v molitev.
Ko so se čez leto po tem dogodku peš odpravili na Svete Višarje v zahvalo za vrnjeno zdravje, ji je na vrhu pred cerkvijo zašepetal: »Pa sva le spet našla skupno pot, jaz pa sem našel tudi pot nazaj k Bogu. Sva morala res oba prestati toliko hudega, da se je to zgodilo?« je povesil glavo.
»Nič se ne zgodi brez razloga, vsaka stvar nas nekaj nauči. Trpljenje je pot v očiščenje in novo življenje,« ga je prijela za roko, da sta družno stopila v božji hram v zahvalo za njegovo usmiljeno ljubezen.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2014) 02, str. 38

V eni od ljubljanskih cerkva sem se usedla v zadnjo klop. Kmalu so z leve in desne prisedli novi verniki. Zatopljeni vsak v svojo molitev smo v tihoti čakali na začetek skupnega slavljenja in češčenja našega Stvarnika.
V zvoniku je ura odbila polno uro in v cerkvi se je oglasila vesela pesem. Odprtega duha za sveto, smo na ves glas prepevali. Naša telesa so se v zavetju prijetno tople cerkve počasi rešila prezeblih udov in naša srca so se še lažje odpirala v zahvalo in čast Gospodu.
Vhodna vrata so se občasno še odpirala in pod noge nam je mrzlo zapihalo, ko so vstopali novi in novi verniki, ki so želeli svoj čas posvetiti Bogu.
Nenadoma sem za sabo začutila človeka, ki se je opiral na klop. Čudne vonjave po neumitem znoju so mi udarile v nos, da sem se kar zdrznila. Podzavestno sem se obrnila in pogledala, kdo je za mano. Stal je tako blizu, da sem se skoraj dotaknila neobritega obraza. Zasmilil se mi je človek v zanemarjenih oblačilih in želela sem mu odstopiti svoj sedež.
»Le kako se bodo odzvali ljudje z leve in desne, če vstanem in v klop povabim klošarja, ki očitno težko stoji?« me je prešinilo. Opustila sem svoj namen in obsedela.
Kmalu smo zapeli novo pesem. Skupaj z močnim zadahom po alkoholu je med nas zadonel prelep tenor. Kakšen posluh, kakšen glas, s kakšnim zanosom zapeta pesem! Prelepo!
Pod obleko klošarja se je skrival bleščeč pevski talent. Hvaležna Bogu za tega človeka sem z mešanimi občutki utihnila.
Tako močna in silna želja, da bi bolje spoznala tega človeka se je prebudila v meni, da sem k Bogu usmerila vso svojo pozornost in prisotnost na drugačen način.
V srcu se mi je porajalo sto zakajev in čejev, misli so z nadsvetlobno hitrostjo pretresale moj notranji svet.
»Kdaj in zakaj je ta človek, ki ima tak posluh in tak glas, da mu lahko zavida operni pevec, pristal med klošarji? Mu ni šel študij, so ga zaničevali in zasramovali zaradi kakšne hibe, pa se je bal življenja? Je doživel kakšno razočaranje in poraz? Ga je mogoče v življenju doletela izkušnja, iz katere se ni znal ali ni zmogel rešiti? Kakšno izobrazbo ima, da ni dobil ali ni znal obdržati delovnega mesta? Kaj vse težkega ga je doletelo, da je pristal čisto na dnu? Se mogoče pod umazano obleko skriva človek z doktoratom? Je mogoče kriv samo alkohol, popit po kozarčkih, ki se ga dobi prav povsod, legalno. Zanj ne rabiš niti pretirano veliko denarja.«
V naši kulturi, ki se ne zna veseliti in proslavljati brez alkohola, se hitro ujameš v njegove pasti in si mimogrede od njega odvisen. Ven iz te ječe omame pa je težka, naporna in strma pot. Težko se rešiš zasvojenosti, če nimaš dobre podpore v družini, službi, pri prijateljih in v raznih skupinah za samopomoč, ki ti stojijo ob strani, ko ti je najtežje, ko zmoreš komaj narediti trden sklep, da ne boš pil alkohola, samo po korakih, samo dan za dnem, sklep tako za vsak dan sproti.
V meni je dozorela odločitev. Tudi jaz se bom držala postne akcije štirideset dni brez alkohola. V tem času se bom zavestno odrekla uživanju in postrežbi vsakega alkohola. Tudi jaz želim vsaj nekaj malega pripomoči, da se bomo zavedali tega nevarnega početja, ki se te lahko polasti tako zahrbtno, da se niti ne zavedaš, da si se ujel.
»Saj sem samo nazdravila za novo leto, pa za god in rojstni dan, za sebe in za vse domače, pa prijatelje in sodelavce in še kje na kakšnem slavju. Za na zdravje in aperitiv za začetek.« Ko začnem seštevati vse te kozarčke in kozarce popitega, se zgrozim. »Nič!« si rečem. »Nič alkohola!« Ne samo zaradi vseh, ki jih je alkohol omrežil, tudi zaradi vseh družin, ki trpijo ob tem, zaradi vseh prometnih nesreč s škodo, poškodbami in prehitro končanimi življenji. Zaradi vsega zla, ki ga prekomerno pitje povzroča.
Bog, nate se obračam s prošnjo in molitvijo za vse nas. Da bi vztrajali, da bi bili strpni, kadar je to potrebno, in odločni v pravem trenutku. In da ne bi obsojali. Da ne bi obsojali nikogar, ki mu je spodrsnilo in je, kljub dobrim sklepom in pomoči, padel – mogoče celo večkrat.
Vsak dan znova vzeti svoj križ na svoje rame in vztrajati na pravi poti in pomagati, kjer lahko, kjer znam in zmorem. In ne obsojati!
Hvaležna sem bila Bogu za tega klošarja, ki mi ga je danes poslal v moje življenje. Pod umazano obleko sem videla človeka, ki se je znal in zmogel veseliti z nami pred Gospodom. Hvaležna sem bila, da se ni sramoval svojega bednega stanja in da se je želel srečati z Bogom. Vse pesmi je znal na pamet in videlo se je, da mu cerkev ni tuja.
Molila bom zanj, da bi zmogel prenesti vsakodnevno težo križa in da bi se še kdaj srečala tukaj v cerkvi, pa čeprav se morda včasih pride samo pogret.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 92-93.

Pomlad je prehajala v poletje, travniki so se bohotili v cvetju in gosti, visoki travi. Bil je pravi čas, da se kmet s koso poda na travnik. Najprej vrt, okrog hiše, da se trava ne potlači, potem naprej na njive in nazadnje v senožeti.
Doma je bila sama. Mož je štel mesece do upokojitve, otroka sta bila že v mestu – starejši v službi, mlajša v šoli.
Obetal se je prijetno sončen dan. Vzela je grablje in, kot vsako delo – začela z besedami: “Sveti križ Božji.” Nekam slabo se je počutila. Nekaj metrov tja in nazaj k hiši in že je morala sesti in zbrati moči. Po požirku vode se je spet podala obračat seno. Eno vrsto tja in nazaj, in vsakič je morala malo sesti. “Na ta način pa danes ne bom prišla do konca tega majhnega ograbka sena. Le kaj je narobe z menoj, da sem tako nemočna, boli me glava, težko diham in še težje sem na nogah?” se je spraševala.
»Mama, kaj pa je s teboj, tako si bleda in utrujena si videti?« je bila zaskrbljena hčerka, ki je prva prišla domov. »Počivaj, preveč se naprezaš z delom.«
In je počivala, pa tudi naslednje dni, dokler ni bilo tako hudo, da ni več prišla iz spalnice v kopalnico, ne da bi vmes počivala, čeprav je bilo treba narediti le nekaj korakov.
»K zdravniku moraš,« so se strinjali vsi v hiši.
Tako se je začelo njeno mučno potovanje v mesto in domov, vsakič z drugim, še močnejšim zdravilom. Nobenega izboljšanja po treh tednih take terapije. “Nimajo zdravila zame. Umrla bom, kot sta v tej starosti naši vaščanki Jelka in Terezija,” je premišljevala v bolniški postelji. »Čeprav mrliška vežica še ni blagoslovljena, me morate dati tja!« je naročala hčerki. Vedela je, kaj vse sledi, če je umrli v hiši in prihajajo ljudje kropit. Svojo hčerko, še dijakinjo, je hotela obvarovati pred tem dodatnim pretresom.
Pristala je v bolnišnici. Vsak dan je bilo slabše, nič več ni vstajala iz postelje, s težavo je spregovorila besedo. »Kdaj bo maša za zdravje?« je mukoma spraševala moža, ki ji je povedal, da je bil pri župniku. Opravila se je mašna daritev za njeno zdravje, izboljšanja pa od nikoder. Po več tednih so jo moči že čisto zapuščale, upanja na izboljšanje ni več pestovala v svojih mislih, celo moliti ni več mogla. Takrat so končno našli tisto pravo zdravilo, ki ji je skoraj čudežno pomagalo.
Dočakala je dan, ko je zapustila bolnišnico v spremstvu moža in hčerke. Vso slabotno in omotično sta jo podpirala pri mlahavi hoji. Zdelo se ji je, da je prišla iz nekega drugega sveta, da se je ponovno rodila. Napol prinesla sta jo do avtomobila, a sreča vseh je bila velika in njihovi obrazi so bili nasmejani, kot je bil tisti dan s soncem obsijan, lep in poln vedrine.
Nekaj mesecev je še imela pogoste preglede in močna zdravila, a vsak dan je bilo bolje. Vsak dan je bila bolj krepka, upanje na popolno ozdravitev se je vrnilo. Dočakala je dan, ko so ji začeli zmanjševati dozo zdravila in končno čisto ukinili. Bolezen pa je po nekaj tednih ponovno izbruhnila. Spet je pristala v bolnišnici.
“Mar mi ni dano, da bi ozdravela? Kaj, če tokrat zdravilo ne bo prijelo? Že prvič so me komaj rešili in rekli so, da če se enkrat ponovi, se rado ponavlja.” Strah se ji je naselil v srce in obup je spodrival njeno veliko veselje in željo po življenju. Dnevi so postajali brezbarvni in njen duh nekam odsoten.
Na sosednji postelji je ležala starejša gospa. »V kapelo grem k maši, greste z menoj?« jo je nagovorila. »Ne vem, če bom lahko šla, težko sem pokonci,« je glasno podvomila v svoje zmožnosti hoje.
»Pomagala vam bom,« se je ponudila gospa.
Počasi sta se odpravili z dvigalom v klet in kapelo. Težko je bilo, mislila je, da bo kar padla in obležala, a s pomočjo dobre žene je prišla do sedeža v kapeli. Težko je dihala, vročina jo je kuhala, občasno jo je obšla slabost, a je zdržala. Duhovnik je povabil vse v kapeli, naj pristopijo za bolniško maziljenje. “Sem tako na koncu, da ga lahko prejmem?” se je spraševala. “Ne, saj sem še sama prišla k maši,” si je rekla. Verjetno so vsi imeli take in podobne misli in so tiho obsedeli. Duhovnik pa jim je razložil, da sveto maziljenje ni za smrt, ampak za ozdravljenje.
Pred oči ji je prišla podoba žene v evangeliju, ki se je v množici dotaknila Jezusove obleke, rekoč: “Če se dotaknem le njegove obleke, bom ozdravela,” in pri priči je bila ozdravljena.
Odločno je vstala in šla po ta dotik z Jezusom po duhovnikovi roki. Živo je verovala, da ji bo Jezus dal po njem zdravje. Če ji pa to ni namenjeno, ji bo pomagal trpeti v bolezni.
V bolniško sobo se je vrnila pomirjena, vdana v usodo in v vse, kar ji je Bog namenil, hkrati pa z veliko mero upanja in volje do življenja.
Kmalu se je stanje spet izboljšalo. Zdravila se je dolgo, več let. Bili so dnevi polni smeha in obsijani s soncem, pa tudi taki, ko se je utapljala v solzah, ždela v sobi, obupovala nad svojo usodo in molila za pogum v trpljenju. Domači so trpeli z njo in potrpežljivo prenašali njeno spremenljivo obnašanje.
Ozdravela je. Bolezen pa je pustila posledice, pojavijo se znaki poslabšanja, a se ne boji. Ne misli na smrt kot na nekaj, česar bi se morala bati. Živi po besedah izkušene ljudske modrosti: “Delaj, kot da bi večno živel, in moli, kot da bi jutri umrl.” Po božji volji je vzela bolezen za svoj križ. Križ, ki ne presega njenih moči in ga bo nosila do konca z Njim, ki ji je podaril zdravje in mir srca. Ni se nehala zahvaljevat Bogu za to milost. Šele zdaj je začela uporabljati talente, ki jih ji je Bog dal in so bili predolgo zakopani. Zaživela je polno življenje v tesni povezanosti z Bogom in je srečna, kot še nikoli. Veseli se vsakega novega dne, saj se šele zdaj v polnosti zaveda, da so ji vsi dnevi podarjeni in sprejme jih kot dar iz Božjih rok.
Nikoli ne izgubi priložnosti za Jezusov dotik – za prejem bolniškega maziljenja, saj ima vanj popolno zaupanje. Po njem jo je Jezus ozdravil in nikoli mu ne bo mogla izraziti vse zahvale in svoje predanosti Njemu.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 45.

Edvin Stanton, obrambni minister v vladi Abrahama Lincolna, je imel težave z generalom, ki ga je obrekoval, da daje prednost nekaterim ljudem. Stanton se je pritožil Lincolnu in ta mu je svetoval, naj častniku napiše ostro pismo. Namestnik je tako tudi storil in pismo pokazal predsedniku. Lincoln je pohvalil odločen slog in ostre besede. Nato pa vprašal: »Kaj nameravate s tem pismom?«
Presenečen nad tem vprašanjem, je Stanton odvrnil: »Kaj? Poslal mu ga bom!«
»Menda mu ne mislite tega pisma poslati,« mu je svetoval predsednik. »Vrzite ga v peč. Tako naredim tudi jaz, če v jezi napišem kakšno pismo. Napisali ste dobro pismo in imeli ste čas, da ga napišete. Sedaj se počutite boljše. Zažgite ga in mu napišite novo, drugačno.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 71.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pred časom smo se z znanci pogovarjali o molitvi rožnega venca. Nekateri so mnenja, da bi se ljudje morali obračati zgolj na Boga in ne na Marijo in svetnike, ker da pri Bogu ne potrebujemo nobenih posrednikov in priprošnjikov. Pravijo, da je to tako, kot bi bil Bog neko težko dostopno in trdosrčno bitje, da ga morajo še svetniki prositi za nas, da bi nas vendarle uslišal. Tako pa je Bog ljubezen in ne potrebujemo nikakršnih posrednikov. Kaj vi mislite o tem?
In da tudi ni res, da bi Jezus svojo mater izročil nam (kot mater) ampak apostolu, kar je bilo takrat v navadi, da so svojci poskrbeli za pokojnikovo mater.
Tako so nekateri tudi mnenja, da so dogajanja v Lurdu, Fatimi itd, delo hudega duha. Menda bi se morali zanašati zgolj na to, kar piše v Svetem pismu. Kaj je res?
Neja
Že to, da ste se v družbi pogovarjali o rožnem vencu, je pohvale vredno. Redki se danes pogovarjajo o njem. Res pravimo, da je to marijanska molitev, a je prav toliko in še bolj kristocentrična, saj ob duhovni Marijini navzočnosti premišljujemo skrivnosti Jezusovega življenja, ne njenega. V središču torej ni Marija, ampak Jezus. In Marijina navzočnost, ki je ‘v živo’ doživljala te dogodke, nam s svojo duhovno bližino lahko še posebej pomaga prodirati v te skrivnosti. Poleg tega pa sta glavni molitvi pri rožnem vencu očenaš in zdravamarija, ki pa sta pravzaprav svetopisemsko besedilo; tako da pri tej molitvi ponavljamo praktično Božjo besedo in razmišljamo o Jezusovem življenju.
V vseh od Cerkve priznanih Marijinih prikazovanjih lahko prepoznamo tisto Marijino vlogo, ki jo v duhu zremo, ko beremo: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Med vsemi ženami je Marija posebej omenjena, zato lahko sklepamo, da je imela v tistem času tudi posebno vlogo. Prvo Cerkev je uvajala v molitev; bila je animatorka prve skupnosti Cerkve v pričakovanju Svetega Duha, saj ga je sama že tako bila ‘polna’, zato to vlogo ohranja tudi še kasneje in na neki način tudi danes. Katoliška Cerkev ni nikoli Marije in še manj svetnikov enačila z Jezusovo vlogo. Odrešenik je samo Kristus. Res pa je, da si je On sam izbral Marijo, da je kot človek prišel k nam. In na neki način to ‘pot’ uporablja še danes. Marija je zanesljiva pot k Jezusu Kristusu in v njem k Očetu. Tako nas Marija na primer z redno molitvijo rožnega venca uvaja v duhovno življenje in v poglabljanje duhovnega življenja. Marija nam pomaga, da smo v njeni družbi vedno bolj pozorni na njenega Sina in njegovo življenje – tako kot je v zemeljskem življenju bila Ona. Zato nas pri tem podpira, vodi, usmerja in pomaga.
Morda še besedo glede mnenja, ki ste ga zapisali, “da pri Bogu ne potrebujemo nobenih posrednikov in priprošnjikov”. V tem duhu bi lahko nadaljevali enako (ne)upravičeno, da je nepotrebno tudi to, da mi sami kaj prosimo Boga, saj On vendar bolje ve, kaj mi potrebujemo, in mu ni treba tega šele povedati. In če bi to logiko razmišljanja nadaljevali, bi prišli do absurda, da je najbolje, da smo v odnosu z Bogom kar tiho, saj On vse bolje pozna in ve kot mi. In vendar nas Jezus ni tako učil. Sam je molil in učence je učil moliti, da bi nato tudi oni učili druge. Molitev, tudi če je prosilna, ni najprej neko moledovanje za nekaj, ampak je prošnja le izraz našega stanja, ki je prav, da ga mi začutimo in izrazimo ter tudi na ta način pridemo v osebni stik z Bogom. In to je pravzaprav cilj molitve. Živi in osebni stik z Bogom na človeški način. Ker Bog spoštuje svoje stvari, ki jih je ustvaril, in človeka še posebej, se mu je celo sam približal na človeški način, tako da je postal človek. Ker pa je tipično človeški način tudi bivanje v skupnosti, je tudi Jezus hotel osnovati skupnost, ki jo imenujemo Cerkev. In bratje in sestre, ki se ljubijo med seboj, je normalno, da se tudi skupaj obračajo na Boga, ki je naš skupni Oče, in na Kristusa, ki je naš Brat. A se ne dogaja tako tudi med ljudmi? Nekatere stvari se pogovorimo na štiri oči, druge pa je veliko bolje in tudi bolj osrečujoče, če se jih pogovarjamo v krogu družine, prijateljev ... In enako je tudi v odnosu z Bogom. Nekatere stvari ‘uredimo’ z njim na samem; druge pa skupaj z drugimi. In to občestvo, ker verujemo v življenje po smrti, velja tudi za tiste, ki so že umrli. Tudi z njimi še vedno tvorimo tako imenovano ‘občestvo svetnikov’. Tako pri prošnji molitvi ne gre torej za to, da bi mi morali Boga na kaj spomniti ali od njega kaj ‘izsiliti’, ker nam sicer ne bi hotel dati. Marveč je molitev in tudi prošnja molitev, skupaj z drugimi pomoč predvsem prošnjiku, da se lažje prav odpre Bogu, da mu ta sploh lahko podeli potrebno pomoč; seveda pa na način, kot On ve, da je za prosilca najbolj prav. Mi živeči na zemlji večkrat ne vemo, kako prav moliti in kaj prav prositi. Svetniki in Marija, ki pa živijo že poveličano življenje, pa tudi naše potrebe bolj realno in prav spoznavajo, tudi v luči onstranskega spoznanja, ter nam lahko pomagajo se pravilno naravnati na Božje darove, da jih ne bi ‘zgrešili’ ali Bogu onemogočili, da nam jih podari.
Glede izročitve Marije Janezu in po njem celotni cerkveni skupnosti imamo jasno tradicijo, ki seže že v apostolsko dobo, da so ta odlomek Janezovega evangelija tako razumeli od vsega začetka. V Apostolskih delih sem že omenil, da je jasno izražena Marijina posebna vloga. In tako jo je Cerkev razumela v vseh obdobjih, kar lahko prepoznavamo tako po zapisih cerkvenih očetov ali pa po njeni vlogi v bogoslužju od prvih stoletij naprej. Tudi Janezov zapis sam v evangeliju je zelo zgovoren. Zanimivo, da Janez, ko opisuje ta dogodek, ne zapiše imena Janez, ampak ga imenuje “učenec, katerega je ljubil”. Uporabi izraz ‘učenec’ in “učenec, katerega je ljubil”. S tem dobi ta oseba splošen, univerzalen značaj. Kajti dejansko je res, da je vsak vernik “učenec, katerega Jezus ljubi”. Janez in Jezus sta se dobro poznala in si bila blizu, zato je težko razumljivo, da bi ga v tako kočljivem trenutku Jezus ne poklical po imenu. In svojo mater imenuje ‘žena’, kar zopet potrjuje to široko perspektivo dogodka. In končno sta o tem pričevala Janez in Marija sama prvi skupnosti, saj sta nedvoumno tako doživela te Jezusove besede in jih nato v tem občestvenem smislu tudi živela.
Ne vem, na osnovi česa bi kdo sklepal, da so dogajanja v Lurdu ali Fatimi in še marsikje drugje delo hudega duha. O vseh od Cerkve priznanih Marijinih prikazovanjih lahko jasno in brez zamegljenosti uvidimo, da so sadovi dolgoročno dobri. Tako ne deluje hudobni duh; njegovi učinki so lahko v prvem hipu tudi na videz dobri, a dolgoročno se vedno pokaže njegov hudobni značaj. Seveda lahko posameznik vse obrne tudi v slabo in zlorabi. A kot celota so ta prikazovanja pozitivna za posameznike in tudi za Cerkev kot celoto.
Glede zanašanja zgolj na Sveto pismo, lahko odgovorimo s samo Knjigo knjig, v kateri je zapisal Janez, da je Jezus poleg tega, kar je zapisno v Svetem pismu, rekel in storil toliko, da vse knjige sveta tega ne bi mogle zajeti. Od teh stvari, ki niso zapisane, pa so se nekatere ohranile preko žive tradicije, tako da ima Cerkev kot svoj vir za življenje poleg Svetega pisma tudi tradicijo življenja celotne Cerkve. Marija v prikazovanjih prav nič ne dodaja Kristusovemu razodetju, ampak kvečjemu poudarja kakšen vidik, ki je za določeno dobo pomemben. Sicer pa predvsem spodbuja k večji ljubezni do Boga in bolj zvesti hoji za Kristusom in pri tem svetuje tudi potrebna in primerna sredstva kot npr. več molitve, odpoved, post, več dobrih del in podobno. Torej nič, kar bi bilo proti Svetemu pismu. Marijina prikazovanja res niso nujno potrebna, so pa zelo koristna in, če jih Bog omogoča, tudi za nas potrebna. Seveda jih pa nismo dolžni z enako vero sprejemati, kot sprejemamo Jezusa in njegovo odrešenjsko delovanje za nas in za ves svet.
TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2015) 01, str. 46

Medjugorje v Hercegovini, kjer se je Marija 24. junija 1981 prvič prikazala šestim otrokom, ki se jim je predstavila kot Kraljica miru, in jim še vedno pošilja svoja 'sporočila', mnogi primerjajo Lurdu in Fatimi: tja se že nad trideset let zgrinjajo množice romarjev z vsega sveta, vendar Cerkev Medjugorja še ni uradno priznala. Zanima me, po kolikem času je bila priznana resničnost prikazovanj v Lurdu. (Angela)

Marija se je svoji izbranki, revni deklici Bernardki Soubirous, v Lurdu od 11. februarja do 16. julija 1858 prikazala osemnajstkrat. Med prikazanjem 25. marca je na Bernardkino vprašanje, kako ji je ime, povedala: »Brezmadežno spočetje sem!« in s tem potrdila versko resnico, ki jo je leta 1854 slovesno razglasil papež bl. Pij IX. Cerkveni krogi so bili do teh dogajanj zelo zadržani. 17. decembra 1860 je morala Bernardka odgovarjati škofijski komisiji, katere naloga je bila ugotoviti resničnost prikazovanj. Bernardka je odgovarjala mirno in 18. januarja 1862 je tarbski škof, pod katerega je spadal Lurd, izdal pastirsko pismo, v katerem je zapisal: »Sodimo, da se je brezmadežna Božja Mati resnično prikazala Bernardki.« Češčenje Matere Božje v Lurdu je bilo s tem uradno potrjeno. (sč)

Od 11. februarja do 16. julija 1858, se je nebeška Mati Marija v Lurdu (Lourdes) pod Pireneji v Franciji osemnajstkrat prikazala 14-letni Bernardki Soubirous (god 16. aprila). Ko je Cerkev leta 1862 priznala nadnaravni značaj teh prikazovanj, je nad votlino ob reki Gavi po Marijinem naročilu začelo rasti svetišče, ki je kmalu postalo cilj množice romarjev z vsega sveta. Privabljal jih je tudi studenec, ki je privrel na dan med desetim Marijinim prikazanjem: njegova voda je po kemični sestavi enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Čudežni dogodki v Lurdu so imeli velik odmev tudi med Slovenci. Podoba (kip) Brezmadežne iz Lurda je postala najpogostejša Marijina upodobitev po slovenskih domovih. Mnogi so romali tja.(Na sliki zgoraj so romarji s prvega narodnega slovenskega romanja v Lurd, leta 1908, ob zlatem jubileju Marijinih prikazovanj - med romarji je bil tudi rajhenburški župnik Jožef Cerjak) »Za vse, ki niso mogli na romanje v pravi Lurd, pa so bila mala romanja obiski svetišč in kapel, ki so jih častilci Lurške Matere Božje postavili po širni slovenski zemlji« (Franci Petrič). Predstavljamo jih v tej prilogi. (fotografije Matej Erjavec)

BRESTANICA – ‘SLOVENSKI LURD’
Župnijska in božjepotna cerkev
‘Slovenski Lurd’ je jubilejni dar Brezmadežni za zlato obletnico njenih prikazovanj v Lurdu v Franciji. Temeljni kamen za to mogočno cerkev je blagoslovil mariborski škof Mihael Napotnik 16. julija 1908, ob 50. obletnici zadnjega Marijinega prikazanja Bernardki. Gradnjo nove cerkve je narekovala nujna potreba, kajti stara župnijska cerkev sv. Petra in Pavla je bila premajhna za naraščajočo župnijo Rajhenburg (tako se je kraj imenoval do konca druge svetovne vojne). Sklenili so, naj stara cerkev ostane na svojem mestu, nova pa naj dobi drugo ime. Takrat je bil Lurd že svetovno znana božja pot, veliko se je govorilo in pisalo, zato je župnik Jožef Cerjak odločil: »V Rajhenburgu bomo pozidali slovenski Lurd!« Od leta 1881 so bili v tamkajšnjem gradu francoski trapisti, ki so obljubili znatno pomoč.
Cerkev je bila zgrajena z darovi vernikov iz vse Slovenije, ki so se kot člani ‘stavbnega društva’ zavezali, da bodo letno prispevali po 1,20 kron. Stavbno zemljišče na gričku nad trgom je podarila domačinka Ana Korban. Načrte za cerkev v novo romanskem slogu je zasnoval arhitekt Hans Pascher iz Gradca. Stavba je zelo velika: dolga je 51, široka 22 in visoka (glavna ladja) 16 metrov. Na zahodnem pročelju stojita kot dva mogočna stražarja dva enaka zvonika, ki svoja pozlačena križa dvigata 56 metrov visoko. Zidarska dela so bila končana leta 1910, ko so cerkev tudi ometali in vzidali barvna okna. Leta 1911 je bila notranjščina poslikana: z okrasnimi slikarijami, ki spremljajo glavne stavbarske člene, jo je obogatil mojster Osvald Bierti iz Humina v Furlaniji, zelo žive slike pa so delo slikarja Petra Markoviča iz Šentjakoba v Rožu na Koroškem. Na širokem polju med arkadami in okni glavne ladje je naslikanih petnajst skrivnosti rožnega venca. Na slavoloku prezbiterija je velika slika Marijinega kronanja. Poseben okras cerkve so barvna okna, izdelana v Innsbrucku. V glavnem oknu prezbiterija je prizor Lurške Marije z Bernardko. V naslednjih dveh letih je cerkev dobila tlak, oltarje in drugo potrebno opremo ter bila pripravljena za posvetitev. To slovesno dejanje je izvršil mariborski škof Mihael Napotnik 2. julija 1914.
Ob zlatem jubileju Marijinih prikazovanj v Lurdu so Slovenci leta 1908 priredili narodno romanje. Temu romanju se je pridružil tudi župnik Cerjak in sicer z namenom, da izbere Marijin kip za slovenski Lurd. Odločil se je za tistega v glavni baziliki. Kip iz belega marmorja so izdelali v Parizu, 26. septembra 1910 ga je škof Napotnik pred kipom Lurške Marije v masabielski dolini blagoslovil, ko je bilo svetišče v Rajhenburgu dokončano, so ga slovesno pripeljali in postavili na glavni oltar. 8. junija 1929 je bila rajhenburška/brestaniška cerkev odlikovana z naslovom ‘bazilika’, jeseni tistega leta je dobila mogočne orgle. Leta 1958 so v Brestanici obhajali dvojni jubilej: 100-letnico francoskega Lurda in 50-letnico slovenskega Lurda.

RAKOVNIK PRI ŠENTJERNEJU – ‘Dolenjski Lurd’
kapela Lurške Matere Božje
Za 50-letnico Marijinih prikazovanj v Lurdu leta 1908 je ljubljanski škof Jeglič izdal pastirsko pismo z naročilom, naj ima v tem letu vsaka župnija proslavo v čast Brezmadežni. V župniji Šentjernej na Dolenjskem je bil takrat kaplan Leopold Kolbezen. Prav na praznik Marijinih prikazovanj v Lurdu, 11. februarja 1908, je bil poklican k bolniku v vas Rakovnik pod Gorjanci. Pred vasjo ga je pot vodila mimo skalne votline, izpod katere je žuborel studenček. Prostor se mu je zdel podoben tistemu v Lurdu. Vprašal se je: “Kaj, ko bi za lurški jubilej tukaj postavili kip Brezmadežne?” To misel je razodel patru Brunu iz bližnjega kartuzijanskega samostana Pleterje in pater je za tisti Mariji posvečeni kraj podaril kip Lurške Matere Božje, ki so ga s sabo prinesli kartuzijani leta 1902, ko so bili pregani iz Francije. Ko so uredili prostor okoli tiste votline, so kip v slovesnem sprevodu 29. junija 1908 prenesli tja in ga ‘ustoličili’. Slavje je privabilo okrog 7000 vernih ljudi. Po tej veličastni slovesnosti so se pričela romanja. Leta 1912 so svet tam okoli poravnali in postavili kapelo, ki je bila isto leto blagoslovljena. Na prošnjo šentjernejskih mož je 25. avgusta 1918 škof Jeglič pri kapeli daroval slovesno mašo in od takrat se v Novem Lurdu pogosto daruje sveta maša v čast Lurški Mariji. Ljudje želijo, da bi tam postavili cerkev, Marijino svetišče.

POLŠNIK
župnijska cerkev Lurške Matere Božje
Zasavska župnija Polšnik, ki se razteza med Litijo in Zagorjem, ima župnijsko cerkev posvečeno Lurški Materi Božji. Naselbina je zelo stara in samostojno duhovnijo (kuracijo) je imela že leta 1286, še prej pa prvo cerkev. Dolga leta je na Polšniku stala cerkev Marijinega rojstva, ki pa je bila vlažna in premajhna. Za časa župnika Janeza Globelnika so leta 1904, za 50. obletnico razglasitve verske resnice Marijinega brezmadežnega spočetja, staro cerkev do tal podrli in začeli zidati sedanjo cerkev Lurške Matere Božje, ki jo je 15. avgusta 1905 posvetil ljubljanski škof Jeglič. Cerkev je 21,5 metra dolga, 17,5 metra široka in 11 metrov visoka. Od leta 1958 je romarska cerkev; glavni romarski shod je 11. februarja, na god Lurške Matere Božje.

GRADIŠČE pri GRIŽAH (CE)
podr. cerkev Lurške Matere Božje – župnije Griže
Cerkev je spomin na 30-letnico Marijinih prikazovanj v Lurdu. Za njeno gradnjo je griški župnik Matija Arzenšek svoje vernike prepričal tako, da je naročil sliko z župnijsko cerkvijo, na Gradišču pa je dal naslikati cerkev, ki jo je želel postaviti. Z gradnjo so pričeli spomladi 1890, 3. julija 1894 pa je škof Mihael Napotnik cerkev posvetil. Cerkev je (s stolpom) dolga 32 in široka 11 metrov. Notranjost krasijo freske mojstra Jakoba Brolla in sina. Oltar je lesen, prav tako tabernakelj z baldahinom. Nad njim je lurška votlina s kipoma Matere Božje in Bernardke. ‘Savinjski Lurd’ na Gradišču pri Grižah je od Petrovč, glavne božje poti Celjske škofije, oddaljena slabo uro, ljudje radi romajo tja. Veliko romanje je bilo 27. aprila 1946 v zahvalo za rešitev iz smrtne nevarnosti med drugo svetovno vojno.

OGEČE pri RIMSKIH TOPLICAH (CE)
podr. cerkev Lurške Matere Božje – župnija Sv. Marjeta
Prvo svetišče na slovenskih tleh, posvečeno Lurški Materi Božji, je bila podružnična cerkev nad Ogečami, znana kot Lurd nad Rimskimi Toplicami – mariborski škof Jakob Stepišnik jo je 10. oktobra 1886 blagoslovil. Župnik Edvard Janžek je bil goreč častilec Lurške Matere Božje in na njegovo pobudo so farani na vrhu Korešnika nad Ogečami po načrtih arhitekta Valentina Scagnettija zgradili cerkev Lurške Matere Božje, ki je kmalu postala priljubljena božja pot ljudi ob Savinji in okoliških krajev. Od vsega začetka so radi prihajali ljudje iz zdravilišča v Toplicah. Mladi pari se radi tukaj poročajo. Cerkev je poslikal Jakob Brollo. Na glavnem oltarju je prizor Marijinega prikazovanja Bernardki, ob straneh pa stojita sveta brata Ciril in Metod.

PODLOG POD BOHORJEM (CE)
podr. cerkev – župnija Sv. Vid na Planini
Manjša cerkev je neogotska stavba iz leta 1896 (1866?) s kvadratnim strešnim stolpičem in oporniki. Ima neogotski portal in oltar ter obokano notranjost.

MALA PRISTAVA (KP)
podr. cerkev – župnija Šmihel pri Pivki
Prvo kapelico so na tem kraju postavili vaščani leta 1890, posvečena je bila Sv. Družini, kipi so bili domače izdelave, kapelica je hitro začela propadati skupaj z opremo. Načrt za novo kapelo je naredil Janez Urbančič iz Stare Sušice, ki je tudi vodil delo. Neimenovani dobrotnik je podaril nov kip Lurške Matere Božje, ki ga je izdelal F. Riefeser na Tirolskem. 15. avgusta 1910 je bil blagoslov prenovljene kapele.

LOG POD MANGRTOM (KP)
podr. cerkev – župnija Log pod Mangrtom
Manjša pokopališka cerkev pravokotnega tlorisa, krita z eternitnimi špičniki. Nad vhodnim pročeljem se dviguje manjša zvončnica. nad portalom letnica 1890. Cerkev stoji na pokopališču, ki je med Spodnjim in Gorenjim Logom.

ROSALNICE (NM)
podr. cerkev – župnija Metlika (v reviji Ognjišče je napačno navedena župnija Črnomelj)
Zunaj vasi Rosalnice pri Metliki stojijo za nizkim zidom tri cerkve, sezidane v 14. in 15. stoletju, ki veljajo za znamenito belokranjsko božjo pot. Največja in najbolj obiskana je zgornja cerkev, posvečena Žalostni Materi Božji. Srednja, ki ima zvonik, je posvečena Trpečemu Kristusu. Spodnja (ali južna) cerkev pa je zdaj posvečena Lurški Materi Božji. Cerkev ima romansko ladjo in gotski prezbiterij, večkrat je bila predelana. Novogotski oltar je izdelek J. Jereba s konca 19. stoletja.

STRAŽIŠČE (LJ)
kapela – župnija Kranj-Šmartin
Zidana kapela Lurške Matere Božje je bila zgrajena leta 1897 v historicističnem slogu. Kvadraten tloris, križnorebrasti obok, piramidasta streha z nadstrešnim stolpičem, spredaj arkadna lopa. Oprema historicizem. Oltar in barvno okno sv. Joahim in sv. Ana z Marijo. Kapela stoji ob Škofjeloški cesti JZ od župnijske cerkve sv. Martina.

LJUBLJANA RAKOVNIK (LJ)
Lurška kapela – župnija Ljubljana-Rakovnik
Nedaleč od cerkve Marije Pomočnice na Rakovniku je v zavetju Golovca lurška kapela. Postavljena je bila 22. oktobra 1905 kot prošnja za srečno gradnjo cerkve Marije Pomočnice. Pri tej kapeli se začenjajo slavja vseh večjih Marijinih praznikov. Višek slavij je na predvečer praznika Marije Pomočnice (24. maja), ko se po maši razvije lurška procesija z lučkami v cerkev. Leta 1991 je bila okolica kapele prenovljena.

GODIČ (LJ)
Lurška kapela – župnija Mekinje
Kapela zidana v klasicističnem slogu leta 1899 je enoladijska z majhnim zvonikom v slemenu strehe. Blagoslovljena je bila 1. oktobra 1899. Pobudo za postavitev kapelice je dal Jurij Jan, župnik v Dolini pri Trstu, ki je želel v njej obhajati zlato mašo, a ga je malo pred tem prehitela smrt. Teden dni pred blagoslovitvijo so pripeljali kip Lurške Matere Božje in ga postavili v votlino, izdelano iz konglomerata iz Kamniške Bistrice. Kapela je bila večkrat obnovljena, temeljito ob stoletnici postavitve, leta 1999 po načrtih arh. Primoža Krta.

DOLENJI LAZI ((LJ)
Lurška kapela – župnija Ribnica
Dolenji Lazi so gručasto naselje ob cesti Kočevje – Ljubljana v župniji Ribnica na Dolenjskem. Vas se hitro širi. Leta 1988 je bila tam zgrajena kapela Lurške Matere Božje in sicer na mestu nekdanje kapele, porušene v drugi svetovni vojni.

SUŠJE (LJ)
Lurška kapela – župnija Ribnica
Severozahodno od Ribnice je obcestno naselje Sušje, sredi katerega je bila leta 1908 sezidana kapela Lurške Matere Božje v neogotskem slogu. V njej je Marijin kip. Na stenah visijo podobe Srca Marijinega, Svete družine ter Matere Božje z Jezusom. Kapela je bila leta 1995 temeljito obnovljena.

KAMNIŠKA BISTRICA (LJ)
Lurška kapela – župnija Stranje
Kapela Lurške Matere Božje v Kamniški Bistrici je bila postavljena leta 1897, da bi duhovniki, ki so prišli v Kamniške planine, lahko tukaj maševali. Ko so leta 1928 postavili večji planinski dom v Kamniški Bistrici, je bila v kapeli maša pogosteje. Občasno so v kapeli opravljali tudi pogrebne obrede za ponesrečene planince. Po vojni je kapela prišla pod upravo Planinske zveze Slovenije. Leta 1951 je bila oskrunjena in nekaj časa je služila za skladišče. Stranjski župnik France Gačnik je dosegel, da je bila vrnjena župniji in po temeljiti obnovi je bila 15.maja 1967 blagoslovljena. Po 40 letih je spet klicala k obnovi in po obnovitvi jo je 12. avgusta 2006 nadškof Uran blagoslovil.

ZAGRAD/STUDENCE (LJ)
Lurška kapela – župnija Svibno
Leta 1957 so Klanškovi v Zagradu (Studencah) v zahvalo za srečno vrnitev iz izgnanstva postavili kapelo Lurške Matere Božje, ki jo je leta 1958, ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Lurdu, blagoslovil škof Anton Vovk in takrat je bila tam tudi prva maša. Kapela ima v stranskih stenah okna, na prednjih vogalih sta stolpiča (zvonika), streha je dvokapna. V kapeli je nad pokritim studenčkom oltarna miza in pred njo lesen pod, tla so tlakovana. Kip Lurške Matere Božje in kip Bernardke stojita v niši, obloženi s kamnom lehnjakom. Leta 2005 je bila kapela v celoti obnovljena.

PODGORA (LJ)
Lurška kapela – župnija Zlato Polje
Med drugo svetovno vojno (2. avgusta 1942) so Nemci požgali cerkev, župnišče in kapelo Lurške Matere Božje, ki jo je zgradil leta 1908 tamkajšnji župnik Leopold Lotrič, da bi v njej maševal po upokojitvi. Njegov naslednik Jože Kranjec je vanjo postavil kip Lurške Matere Božje. Po drugi svetovni vojni do leta 1950 oblast v kraju ni dovolila bogoslužja, takrat je bilo izdano dovoljenje za bogoslužje v kapeli Lurške Matere Božje.

KANAL (KP)
Lurška votlina – župnija Kanal
Leta 1934 je g. Ravnikova (družina je v Kanalu imela trgovino) romala v Lurd. Ob vrnitvi je dekanu msgr. Beletu priporočila, da v Kanalu, na poti v Bodrež obstaja zelo podobna votlina in bi v njej lahko postavili kapelo v čast lurški Materi Božji. Kupili so kip in izdelali kamnit oltar. Kapelo (votlino) so blagoslovili 15. 8. 1934. V Kanalu temu kraju danes pravijo ‘v Lurdu’, ali ‘Lurd’

PODGRAJE (KP)
Lurška kapela – župnija Podgraje
Lurška kapela v Podgrajah pri Ilirski Bistrici stoji na pol poti od župnišča k farni cerkvi. Zgradil jo je leta 1935 takratni župnik Franc Rožič, da bi služila kot zimska kapela. Med vojno je bila po požigu vasi izropana. Po vojni je bila v kapeli doma izdelana oltarna miza, na njej kip Marije Pomočnice. Obnovljena je bila leta 2001. Oltar in kip Lurške Matere Božje je izdelal Leopold Strnad iz Sežane. Kovinska ograja pred oltarjem je delo domačina Antona Boštjančiča.

JELŠEVNIK (NM)
Lurška kapela – župnija Črnomelj
Kapelico Lurške Matere Božje je dal v letu 1874 zgraditi Janez Turk v zahvalo za rešitev ob brodolomu na Atlantiku, ko je potoval v Ameriko. Leta 2012 je bila obnovljena. Od leta 2016 jo krasi mozaik patra Marka I. Rupnika: prikazuje apostola Petra, ki se v viharnem morju z obema rokama oklepa Jezusove roke.

TUŠEV DOL (NM)
Lurška kapela – župnija Črnomelj
Kapela je bila sezidana leta 1975.

IVANJŠE (NM)
Lurška kapela – žup. Kostanjevica na Krki
Kapelica Lurške Matere Božje odprtega tipa je bila sezidana leta 1901, kip je bil prinesen iz Češke.

KAMENICA (NM)
Lurška kapela – župnija Metlika
Kapela zidana leta 1996, blagoslovljena 8. septembra 1996.

NOVO MESTO - SV. LENART
Lurška kapela, pozidana med samostanom in župnijsko cerkvijo leta 1911. Tam so se zbirali novomeški gimnazijci, člani dijaške Marijine družbe. Vsako leto je v njej slovesna devetdnevnica pred godom Lurške Matere Božje. Kapela služi tudi kot krstilnica.

MALO MRAŠEVO (NM)
Lurška kapela – župnija Sv Križ - Podbočje
Kapela sezidana leta 1907.

ZVODNO (CE)
Lurška kapela – župnija Celje - Sv. Jožef

KOPRIVNICA (CE)
Lurška kapela – župnija Koprivnica
Sredi vasi, tik pod župnijsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja, je kapela Lurške Matere Božje, ki jo je dal leta 1885 postaviti domačin Blaž Sikošek v zahvalo za srečno vrnitev iz bitke pri Novari. Leta 1974 jo je povsem obnovila njegova vnukinja Margareta Hess.

SVETE GORE (CE)
Lurška kapela – župnija Sv. Peter pod Svetimi gorami
Na vrhu grebena je zadnja kapela, ki je od leta 1893 posvečena Lurški Materi Božji, prej sv. Bolfenku. Takrat so tudi odstranili star oltar in postavili novega v gotskem slogu. Kipa Lurške Marije in Bernardke so naročili v Grodnu na Tirolskem. Novo streho je kapela dobila leta 1986.

BREBROVNIK ((MB)
Lurška kapela – župnija Sv. Miklavž pri Ormožu
Kapela, zgrajena leta 1908, ima zvonik in dvokapno streho.

BELTINCI (MS)
Rousova kapela, ki je dobila ime po posestniku Marku Rousu, je bila postavljena leta 1908, ob petdesetletnici Marijinih prikazovanj. Na čelni strani ima zvonik, v katerem je 120 kg težek zvon. V kapeli je tudi pevski kor s harmonijem.

BELTINCI
Sršova kapela – je bila blagoslovljena 20. septembra 1999. V njej stoji kip, ki sta ga prinesla zakonca Srša iz Lurda.

PLAČE (KP)
Lurška kapela – župnija Vipavski Križ
V vasici Plače so leta 1946 v spomin na vojne žrtve postavili kapelo Lurške Matere Božje. V umetno izdelani votlini je oltar, ob vhodu pa je Marijin kip. Blagoslovljena je bila 11. maja 1947.

LIPICA (KP)
Lurška kapela – župnija Lokev
Kapelo, vklesano v skalno steno, je okoli leta 1875 dal postaviti Karel Grünn, vodja cesarske kobilarne. Vanjo je postavil kip Lurške Matere Božje. Dolino je uredil s potmi in dal posaditi cvetje. Leta 1993 je bila kapela obnovljena in ob njej je občasno maša.

MIRENSKI GRAD (KP)
Park z votlino Lurške Matere Božje in velikim borom. Na levi strani poti, ki vodi na Grad, je Lurška votlina. Izklesana je bila leta 2007. Pod hišo sester usmiljenk stoji velik alepski bor, ki nudi prijetno zavetje skupinam, ki se zbirajo na duhovnih vajah.

JANČE (LJ)
Kapela Lurške Matere Božje na Jančah je bila postavljena leta 1897 v spomin na epicenter velikega ljubljanskega potresa, ki je v noči od 14. na 15. aprila 1895 hudo prizadel Ljubljano in okolico.

ZAGORJE PRI LESIČNEM (CE)
Lurška jama je ob vznožju skalnega previsa, okoli 250 metrov od Marijine cerkve. Pod podmolom je oltar iz peščenjaka, v steni niša s kipom Lurške Matere Božje. Ob oltarju je vodni izvir, katerega voda naj bi bila zdravilna za oči. Leta 2011 je bila jama v celoti obnovljena, urejena je krožna pot okoli nje, obnovljen oltar, nad katerim sta kipa Matere Božje in sv. Bernardke.

Kapela Lurške Matere Božje v novomeški bolnišnici
Za ureditev nove kapele je poskrbel arhitekt Matija Marinko, pri oltarju je sodeloval še akademski kipar Marjan Drev, sliko Lurške Matere Božje, ki je bila že v prejšnji kapeli, je naslikal akad. slikar Tomaž Perko. Kapela je bila blagoslovljena leta 2017.

Lurška Mati Božja
v Domu Janka Škrbana v Beltincih

ČUK, Silvester. Lurd na Slovenskem. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str 54-61.

Več tisoč glave množice se iz leta v leto zgrinjajo v Lurd, jaz pa sem bil tam enkrat samkrat, tako mimogrede: za en večer, eno noč in eno dopoldne. Bil sem še mulc. Spominjam se križevega pota v pozlati, stojnic s spominki in drugega nič. Ne cerkve ne votline. Edino pitja vina iz kozarca za umivanje zob v mali samostanski sobici. Nekaj kozarcev. In kozarec preveč. Puberteta, kaj češ!
Z ženo sva se napotila v Lurd, v obdobju, ko sva imela dovolj denarja da sva si to lahko privoščila, a premalo časa, da bi si to privoščila … in tako sva prišla le do Pariza. Spominjam se Louvra, Cerkve Srca Jezusovega, podzemne železnice in hotelske sobice. Lepo. In tudi požegnano. Saj sva se iz ‘mesta luči’ vrnila z našo Lučko. Pozna puberteta, kaj češ. Se pa Lučka – oziroma Lucija Barbara – zdaj bliža vrhuncu pubertete!
Ko sem odrasel in so me romanja in potovanja začela zanimati, pa je vedno zmanjkalo ali časa ali denarja, le izgovorov ne, zdaj pa počasi že drsim v leta, ko se bom v Lurd morda napotil iz nuje … s prošnjo za zdravje.
Ne rečem, da me ne vleče v Lurd. Se pa hkrati tudi sprašujem, zakaj bi se podal na več kot 1500 kilometrov dolgo pot, če pa stanujem dobrih 20 kilometrov stran od Brezij?
A ljudje smo romarji. Pripravljeni smo … sposobni smo … in ne nazadnje: moramo … premagati tisoče kilometrov – takih in drugačnih, ne zgolj prehojenih … predvsem premišljenih … premoljenih … da pridemo do … svojega bistva.
Bog je blizu. Ni pa je daljše poti, kot je pot do samega sebe!
A Bog človeka poišče tam, kjer je in svoje angelske poslance pošilja izbrancem na delovna mesta: Mojzesa je zmotil na paši, Zaharija pa v templju, da se dotaknem tako laikov kot posvečenih.
***
Tako kot Bog ali kot angeli, tako tudi Marija izbrane duše poišče, kjer pač so: lurško Bernardko med nabiranjem dračja, med delom torej, fatimske pastirčke med igro, Međugorske vidce pa med lumparijo – če gre verjeti podatku, da sta prvi vidkinji šli na Crnico skrivaj kadit!
In se sprašujem, kje, Marija, iščeš in čakaš mene, pa te ne vidim: na odru, za štedilnikom, na kavču … ali morda pobožno klasično v cerkvi?
Je to Božja previdnost ali Božja duhovitost, ljuba Lurška Marija, da ti ob tvojem godu, ki je tudi svetovni dan bolnikov, pišem bolan. Nič hudega, sicer. Nič, kar ne bi prešlo. Ni virus. Malo hujši sezonski prehlad, ki me pripravi do tega, da se v prvi fazi zasmilim samemu sebi … v drugi in tretji fazi me nauči sprejetja in potrpežljivosti, četrta faza pa me pospremi pred tvojo podobo … katerokoli že … na kateremkoli kontinentu in v kateremkoli obdobju si se že pojavila … da se pridružim množici romarjev ali turistov, zdravih ali bolnih, goreče vernih ali vernih zgolj iz navade … in vsi v rokah držimo nalomljene trse in tleče stenje … in kličemo: Prosi za nas!
***
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga res izprosi in razlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 98.