Drage moje učiteljice in učitelji!
Mnogo vas je ... premnogo.
Preveč verjetno, da bi se vas vseh spomnil ... da bi si zapomnil vse, ki so z redovalnico v roki prečkali mojo pot k učenosti! In čeprav sem kot učenec o vas verjetno razmišljal podobno, kot moji otroci o svojih učiteljih, ali pa morda še slabše in (še) bolj ostro, se vas takole iz časovne razdalje prav vseh spominjam blago in predvsem s hvaležnostjo.
In nič novega ne bom povedal, če zapišem, da so se mi v spomin najbolj vtisnili tisti, pred katerimi sem kot učenec najbolj trepetal, se jih bal (zdaj vem, da se temu reče: strahospoštovanje!), ki so veliko zahtevali in smo jih zato temu primerno - mirno lahko rečem - sovražili! In vsi tisti, ki smo jih takrat tako ljubili in častili, ker so se z nami zabavali in nam popuščali, so zdaj le blede sence na sliki spomina in komaj jim še vem imena. Če sploh!
Je že tako: Roka, ki zgolj boža, je sicer prijetna in blaga ... a ponavadi uspava. In ne pripelje nikamor. Saj tisti, ki spi, ne hodi. Razen seveda, če ga ne nosi luna! A roka, ki vodi ... ki ve, kam vodi ... ki ve, da mora voditi ... trdno stisne. In ne izpusti! In pusti odtis. Boli, o seveda boli, a si na cilju. In mravljinci, ki jih čutiš zaradi stiska, te še leta spominjajo na tistega, ki te je vodil. Ki te je s svojim stiskom rešil iz prenekatere stiske!
In zdaj kot oče, kot nekdo, ki vzgaja in uči, še toliko bolj cenim vse tiste učitelje na moji poti, ki so kljub moji jezi, slabi volji, grdim besedam in celo sovraštvu, vztrajali ... in niso izpustili moje roke ... čeprav sem se branil in upiral ... in so me pripeljali, kamor so me morali pripeljati ... kamor so se s svojim poklicem zavezali, da me bodo pripeljali!
In ko takole star in moder, bolj star in bolj moder od Modrih z Vzhoda, jaham na svojih kamelah spomina, se seveda zavedam, da učiteljic in učiteljev nisem srečeval samo v šolah, v razredih, v predavalnicah ... ampak so me učili in vodili prav vsi, ki sem jih srečal in srečeval v življenju ...
In se, star in moder kot sem J, s strahom zavem, da tudi sam učim in vzgajam in vodim vse, ki jih srečam in srečujem ...
In premišljujem, kolikokrat sem spustil, ko bi moral držati in kolikokrat držal, ko bi moral spustiti ... kolikokrat sem božal, ko bi moral prijeti ... kolikokrat sem kazal, ko bi moral voditi ... kolikokrat sem bil na počitnicah, ko bi moral učiti ...
In se vas vseh, učiteljic in učiteljev, učenk in učencev spominjam v molitvi. In se veselim srečanja pred Njim, ki v roki ne drži redovalnice, ampak Knjigo Življenja.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 9, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

V naš hram učenosti, našo krajevno osnovno šolo sem vstopila eno leto prej kot Metka. Šola ni bila posebno velika in mnogo priložnosti se nama je ponujalo za srečanje in pogovor, a jih iz nekega neznanega razloga nisva izkoristili. Samo radovedno sva se pogledovali. Verjetno sva obe v sebi čutili nekakšno naklonjenost, magnetično privlačnost, a hkrati tudi neko nevidno oviro.
Po končani osemletki sem odšla v šolo v mesto. Naslednje leto se je tudi Metka pridružila vozačem iz našega kraja v mesto in nazaj. Skoraj redno sva bili na istem avtobusu. Še vedno si nobena ni upala narediti prvega koraka za zbližanje.
Neko čisto navadno jutro sem še vsa zaspana čakala na avtobus. Nenadoma je završalo in začelo močno deževati. Večkrat sem bila mokra do kože in od takrat sem vedno nosila zložljiv dežnik v torbi. Kar se da hitro sem ga odprla, se ozrla naokrog in zagledala Metko, kako stoji brez vsake zaščite na dežju. Stopila sem do nje.
»Ni ravno velika ta moja marela, a vsaj glavi bova ohranili suhi,« sem se pošalila in jo vzela pod svoj dežnik. Ploha je hitro, kot je prišla, tudi odvihrala naprej. To ploho je poslal Bog kot po naročilu, da naju je končno spravil pod isto ‘marelo’. Postali sva nerazdružljivi, tiščali sva skupaj na avtobusu, v cerkvi in pri mladinskem verouku. Skoraj ves prosti čas sva preživeli skupaj.
Kolikokrat sva se do solz nasmejali, kako sva se bali druga druge, samo postrani sva se gledali. Obe bi radi navezali stik, a nisva imeli poguma.
»Zdela se si mi tako nedostopna in ponosna,« mi je rekla.
»Ti pa meni, Metka, zato se ti nisem upala približati. Bala sem se, da me ne boš sprejela, da me boš imela za navadno vsiljivko.«
Na koncu sva ugotovili, da nisva bili tako ponosni in nedostopni, samo strah pred zavrnitvijo je bil premočan.
Končali sva šolanje in se zaposlili. Obe v istem mestu, Metka v banki, jaz v neki šoli. Najin odnos se ni spremenil, le časa nisva več imeli tako veliko kot prej.
Kot običajno sva se slišali tudi do tistega usodnega dne. »Po službi se dobiva na običajnem mestu in potem bova šli gledat tisti novi film, ki ga tako hvalijo,« sva se dogovorili.
Ob določeni uri sem bila na dogovorjenem mestu. Avtobusi so prihajali in odhajali, ljudje so hodili sem in tja, le Metke ni bilo od nikoder. Minilo je pol ure, minila je ura. Čakala sem, se sprehajala gor in dol po postaji.
»Morda ima z blagajno kakšne težave in ne more priti, dokler jih ne bo rešila in bo vse štimalo.« Čakala sem jo še nekaj časa, potem sem se razočarana odpravila proti njeni banki.
»Dober dan! Je Metka še v službi?« sem vprašala uslužbenko.
»Ne, ni je več. Danes je imela dopoldansko izmeno in je že pred tremi urami odšla.«
»Le kaj se je zgodilo? Še nikoli me ni pustila na cedilu. Če ni mogla priti, mi je vedno pravočasno povedala, da sem lahko šla na prvi avtobus. Morda je morala domov, lahko je doma kaj narobe? Mogoče bo prišla na večerni avtobus in mi vse pojasnila,« sem razmišljala, ko sem brez cilja tavala po mestu in zapravljala čas do odhoda avtobusa.
Prišla je na večerni avtobus. Že od daleč se mi je vsa srečna smehljala. Veselje je žarelo od nje, lica so ji pordela in oči so se ji nenavadno svetile. »Tomaž me je povabil v kino! Bila sem tako presenečena, da sem te čisto pozabila poklicati. Oprosti! Tako lepo in zabavno je bilo z njim. Tudi jutri se po službi dobiva!« mi je hitela pripovedovat.
Ko mi je to povedala, sem tudi jaz zažarela – od jeze. »Zaradi fanta, s katerim delaš že skoraj dve leti, pa te ni še nikoli opazil, sem te dve uri čakala in se potikala po mestu vse popoldne?« Počutila sem se izigrano in odrinjeno. Moj ponos je bil ranjen, bila sem zelo prizadeta.
Najino prijateljstvo se je začelo krhati. Prišlo je tako daleč, da se več let nisva ne videli ne slišali. Medtem se je Metka poročila s Tomažem in živela sta v mestu. Tudi jaz sem se zaradi poroke preselila k možu v sosednjo dolino.
Moje misli so bile pogosto pri njej. Vest mi je očitala, da ni prav, da sva se tako razšli. Čutila sem, da moram storiti prvi korak, a sem odlašala iz dneva v dan, iz leta v leto. Samo na njen dom bi morala iti in njen brat bi mi dal njen naslov.
Neke lepe nedelje je bila v moji stari župniji velika slovesnost. Otroka sta bila še majhna in z možem sva skrbno pazila vsak na enega. Sredi množice sem zagledala Metko, ki je za roko držala svojega malega sinčka. Pozdravili sva se in v najinih očeh so se lesketale solze ganjenosti ob snidenju. Nisva mogli dosti govoriti, bilo je sredi molitve. »Pokliči me!« sem ji zašepetala. Pokimala je.
Dolgo sem napajala svoje srce in tolažila očitajočo vest s tem kratkim, a zelo čustvenim srečanjem in čakala na njen klic, ki ga nikoli ni bilo. Do mene pa je prišla strašna novica: »Metka umira, raka ima!« Bolečina mi je presunila srce, obtoževanju ni bilo konca: “Zakaj se nisi potrudila in prišla v stik z njo, dokler je bil čas. Zakaj nisi premagala tistega trapastega ponosa? Zakaj? Zakaj?”
Ko sem si končno vse uredila in jo hotela obiskati, je bila Metka že v mrliški vežici. Kupček pepela v prelepi žari, obdani z neštetimi cvetovi, poleg pa slika, iz katere me je Metka prijazno gledala in se mi smehljala. Bolečina v meni je bila neznosna. Jokala sem in jo prosila odpuščanja za izgubljeni čas, ki ga nisva preživeli skupaj, pa bi ga lahko; za vse besede tolažbe, ki bi jih ji rada izrekla ob njeni kruti bolezni in trpljenju, pa me ni bilo zraven, za topel stisk roke, do katerega ne bo nikoli več prišlo, za objeme prijateljice ...
Obiskujem grob svojih staršev, Metka počiva nekaj vrst naprej. Rada se ustavim ob njenem preranem, vedno lepo urejenem grobu in molim za njeno dušo. Prosim jo odpuščanja, ker toliko let nisem bila sposobna premagati svojega napuha, jo poiskati, si olajšati dušo in srce. Prevelik strah pred ranjenostjo je bil v meni. Zaprla sem se vase in skrila svoja čustva pred drugimi. A nehote sem se s tem sama najbolj ranila. Še zdaj me skeli ta rana v mojem srcu. Očitam si, zakaj nisem poiskala poti do Metke. Pa tako malo bi bilo treba storiti, samo en korak – prvi korak.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 45.

Bila sem sprejeta v porodnišnico, Jokala sem in jokala. Preden je prišel mož za menoj v bolnišnico, me je še ena zdravnica prepričevala, naj pristanem in podpišem za splav. Rekla je, da se tudi brez otrok da živeti. Naslednji dan se bodo zdravniki na konziliju odločali, kako in kaj bo s prekinitvijo nosečnosti.

Nekaj v meni je govorilo: ali sedaj ali nikoli. Prišel je mož, šla sva na pogovor k moji ginekologinji, ki je možu razložil situacijo glede nosečnosti, prekinitve ... Šla sva na kozarec vode, se pogovorila in prišla k sebi z odločitvijo, da ne podpiševa za splav – imela bova tega otročka. Bila sem v močnem strahu. Šla sem na ultrazvok. Pregled je bil opravljen tako hitro, da sem komaj utegnila vprašati, če je z otrokom vse v redu. Potrdila mi je ... Močno sem se oddahnila, obenem pa sem dobila še več moči in upanja, da sva se z možem prav odločila, da ne pristaneva na splav. Med samo preiskavo mi je bilo zelo hudo, vendar z željo po tem otročku sem zbrala vse moči in dosegla čudežno dobre rezultate. Nosečnost se torej nadaljuje! Bodi zdrav, otroček, drži se! sem si rekla, ni važno, ali si fantek ali punčka. Vesela sem, da nisem pristala na splav. Upam, da bova zdržala, otroček moj, in oba ostala živa – skupaj. Za vsak dan s teboj bom hvaležna Bogu, zdravnikom, sebi, atiju ... Želim, da bi imela še naprej moč potrpljenja in močno voljo. Po prvomajskih praznikih so mi obljubili, da bom sprejeta v bolnišnico. Prišla sem pripravljena na sprejem. Potem so rekli, da iz tega ne bo nič. Pridite ponovno prihodnji teden. Zopet pridem čez en teden v bolnišnico, kjer naj bi ostala do poroda. Odšla sem na oddelek ... V sobi smo ležale: nosečnica v sedmem mesecu, ki je čakala porod mrtvega dojenčka. Srečna mamica tik pred porodom. Ženska, ki je prišla opravit peti splav (ne zaradi bolezni). In jaz, ki so mi napovedovali slabo ali vsaj nič dobrega.

Naslednji dan je bila vizita. Ko je prišla moja ginekologinja do mene, mi je rekla, da je internistka odločila, da naj grem še za en teden domov. »Če boste tukaj, se bo zdravnikom zmešalo, ker me bodo gledali, ali pa meni, ker v bolnišnici čakam na rojstvo ali smrt.« Res, da nas je bilo pošteno strah za najino življenje, a mi ni bilo vseeno slišati besede, da naj zopet grem domov. Doma sem bila cele dneve sama, ker je mož delal, kar pa zame ni bilo ravno prijetno. Res je, da imam veliko dobrih ljudi okrog sebe, a če si v bolnišnici, imaš zdravniško osebje blizu in ti lahko pomagajo. Še posebno v mojem primeru, ko so se zdravniki bali najhujšega. Ko je zdravnica videla mojo stisko, je rekla, da preden grem bo še vseeno naredila ultrazvok, da se prepriča, kako je z otročkom.
Šla sem na ultrazvok, na kar zdravnica glasno povzdigne glas in reče: »Tukaj boste ostala, gospa! Mora biti intenziven nadzor otroka, ki ne dobiva več dovolj kisika in zaradi nevarnosti zanj bo moral biti carski rez.« In glejte, če mi zdravnica pred odhodom domov ne bi naredila ultrazvoka, bi pač šla za en teden domov in se na porod vrnila z mrtvim dojenčkom. Začela se je borba za življenje.

Najprej so rekli, da bomo skušali roditi tisti dan. Zbirala sem zadnje moči, pogum in čakala ... Prišel je naslednji dan. Noč je bila dolga, dolga ... Nisem spala, molila sem, premišljevala o otročku, se bala trenutka resnice, ki je bil vedno bližji. Kaj če so imeli zdravniki res prav in bova oba umrla? Noro, tega občutka ne privoščim nikomur.
Pride zopet čas vizite in po dolgem premisleku porod prestavijo še za en dan. Resnično sem občutila hudo stisko tudi pri zdravnikih. Zgodaj zjutraj pride sestra v sobo in me odpeljejo. Z živci sem bila že čisto na koncu, nakar pride k meni še internistka in reče: »Ne vem, ne vem, gospa, če bo šlo, jaz sem vam dovolj zgodaj povedala!«
Priklopili so mi infuzijo in sledila je pot v operacijsko dvorano, kjer me je čakalo veliko ‘zamaskiranega’ osebja. Začela se je operacija. Bolečine začnejo naraščati, nakar na ves glas zakličejo ime sinčka. Pred porodom sem namreč povedala ime za fantka ali punčko. Ne da se opisati tistega trenutka sreče in poljuba našemu angelčku. Zdrav je, hvala Bogu, vse je v redu!

Odpeljali so naju na oddelek. Naš korenjak se je dobro držal. Skupaj sva zmagala, mogoče najtežjo preizkušnjo v življenju. Hvala Bogu, ostala sva živa. In za konec povem še to, da je naš angelček tudi dokaj zdrav. Raste v zdravega fanta in na svoj deveti rojstni dan je prejel prvo sveto obhajilo. Hvala Bogu za ta dar življenja
Klara

V avgustovski številki Ognjišča smo objavili pismo matere, ki je storila splav, in posredovali njene občutke, obžalovanje tega dejanja. Tokrat objavljamo pismo matere, ki se je z vsemi močmi borila, da bi ohranila svojega otročka, čeprav je bil ‘ves svet’ proti njej. Mož jo je podpiral in zmagala sta. Ko beremo, kaj vse je morala prestati, se skoraj zgrozimo. Vendar če se postavimo na stališče, da je življenje otroka več kot vse druge rešitve, se zavemo, da je dokončna odločitev ohraniti življenje vredna vsakega tveganja. Tako trdno in dokončno odločitev ti lahko da samo vera in moč božje milosti.

Vse prestano trpljenje se pozabi, radost nad življenjem pa ostane. Nedopovedljiva nagrada je tudi mir vesti, ker si se odločil prav. To se ne dogaja samo v tako tragičnih okoliščinah, ki jih je doživljala ta mamica, v manjši meri se dogaja tudi nam, ko se odločamo za žrtev, zvestobo načelom, lastni vesti. Velikokrat pa gremo po udobnejši, ‘široki’ poti, ki ne vodi k sreči. Koliko več bi bilo v našem življenju veselja, če bi šli ‘skozi ozka vrata’ in po strmi poti, ki vodi v večno življenje. Ko se navadimo izbirati žrtve, nam postanejo bolj lahke in sprejemljive. Morda se nam prav zato zdi življenje težko in včasih tudi neznosno. Potrebno bi nam bilo malo več ‘vaje’ in odločnosti, da pogumno prisluhnimo Jezusu, ki nam govori: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,29).

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 9, str. 6

Zelo učen, a raztresen profesor je osedlal osla in se odpravil na obisk k prijatelju. Jezdil je na oslovem hrbtu, medtem pa z nosom tiščal v knjigo.
Žival je kmalu spoznala, da ji je gospodar prepustil svobodo. Prebrisani sivec je začel stopati v velikem krogu in je gospodarja prinesel domov. Tam se je osel ustavil in čakal. Profesor je pogledal okrog sebe in mislil, da je prispel do prijateljeve hiše. Premeril jo je od vrha do tal in si mislil: »O Bog, moj prijatelj je pa zanemaril svojo hišo. Kako, da ne skrbi več zanjo kot je treba?«
Zdramila ga je žena, ki mu je rekla, da opazuje svojo hišo in neupravičeno obsoja prijatelja!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2015), 27.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 130.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Večkrat sem v pridigah nekaterih duhovnikov zasledil poudarek, kako je Bog dober in kako nas ljubi. Je tudi usmiljen in nam odpušča. Tudi v vaših zapisih sem to večkrat zasledil. Postavlja se mi vprašanje: če nas Bog ljubi in je tako usmiljen ter nam vedno odpušča grehe, potem lahko delamo, kar hočemo, saj nam bo odpustil, mar ne? Tako poudarjanje Božje ljubezni in dobrote zna imeti slabe posledice na vernike. Zakaj bi morali živeti po njegovih zapovedih, ko pa nam odpušča grehe? Ali ni vseeno, ali se trudimo živeti po njegovih zapovedih ali ne, če pa nam vedno odpušča? Ali ni Bog tudi strog sodnik, ki vse vidi in bo sodil naša dejanja?
Alen

Mnenje, ki ste ga zapisali v svojem pismu, sem že slišal, torej to ni samo vaš pomislek, ampak tako razmišljajo tudi drugi ljudje. Obenem vas moram pohvaliti, da tako pozorno spremljate moje zapise. Res je, v njih poudarjam tudi to, kar ste vi zapisali: da nas Bog ljubi in je usmiljen ter nam odpušča. Zanimivo, da vi v tem vidite nevarnost. Najbrž vam je bližje Bog kot strogi sodnik, ki pazi na naša dejanja in čaka, kje bomo pogrešili in nas bo potem kaznoval. Prav gotovo Bog vse ve in nas bo sodil za naša dejanja, ampak Bog je najprej ljubeči Oče, ki nas neizmerno ljubi, kar je dokazal tudi njegov Sin, Jezus Kristus, ki je prišel na svet ter trpel, umrl in vstal iz ljubezni do nas. Jezus je dejal: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3, 16).
Bog ljubi človeka zato, da bi s svojo ljubeznijo v človeku vzbudil ljubezen. Bog nam odpušča grehe, ne zato, ker bi nam hotel sporočiti, da je vseeno ali grešimo, ali ne. Odpušča nam, da bi nam pokazal, da nas sprejema tudi grešne, da bi nas spodbudil k spreobrnjenju in bolj zvesti hoji za njim.
Zgodovina nam govori, da se je človeštvo uprlo napačni podobi Boga, strogega sodnika, gospodarja, ki so mu ljubi poslušni podložniki, nekakšen policaj, ki pazi na naše prekrške. Od razsvetljenstva naprej človeštvo zavrača takega Boga. Človek se ne spreobrne, ker bi ga takrat, ko je slab, sovražili, mu grozili s kaznijo in podobno. Človek se spreobrne, ko je ljubljen. Zato nas Bog vedno ljubi.
Odgovor na vaše pismo pišem prav v dneh, ko se pripravljam na nedeljsko homilijo ob evangeliju, v katerem nam Jezus sporoča: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede« (Jn14,23). Spolnjevanja njegovih zapovedi ne ločuje od ljubezni, saj pravi: »Če boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni« (Jn 4,10) ter dodaja: »Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam« (14). Peter, prvak apostolov, vernikom pravi, naj se, »če so res okusili, da je Gospod dober,« … znebijo … »vsakršne hudobije in zvijačnosti, hinavščine, nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja,« (2,1-2). Zanj je najbolj pomembno spoznanje, da je Gospod dober. Temu spoznanju sledi izpolnjevanje zapovedi.
Zato se ne bojmo poudarjati Božjo ljubezen, kajti človek, ki se je zaveda, jo bo skušal Bogu vračati. Še več, človek, ki ljubi, bo naredil vse, da ljubljene osebe ne bi žalil tudi z najmanjšo stvarjo. Ne bo samo pazil na zapovedi, ampak se bo resnično trudil, da bi v vsem ugajal tej osebi. Zato ker Bog ljubi človeka, bo ta skušal narediti vse, da mu ljubezen vrača.
Ivan Cankar je v črtici Skodelica kave z izbranimi besedami opisal svojo bolečino, ko je zavrnil materino ljubezen. Bil je doma na počitnicah in v skednju si je uredil prostor za pisanje. Nekega popoldneva si je zaželel kave, čeprav doma še za hrano niso imeli. Iznajdljiva materina ljubezen pa mu je čez nekaj časa prinesla kavo. Cankar zelo lepo opiše trenutek, ko se mu je mati bližala s skodelico kave, ki je bila izraz njene ljubezni. Pisatelj, zatopljen v pisanje, je mater neprijazno zavrnil, naj mu kavo prinese pozneje. Mater je to tako prizadelo, da se je začela tresti in je žalostna odšla. Takrat pa se je tudi sin ovedel, da ji je storil krivico. Neizmerno ga je bolelo, da je zavrnil njeno ljubezen. Ker je ljubil mater, mu je še po več letih bilo izredno hudo, da jo je užalostil.
Kdor ljubi bližnjega, se bo trudil, da mu bo ugajal in mu bo hudo, če ga bo razžalil ali mu storil krivico. Do bližnjega bo tako pozoren, da bo izpolnil to, kar mu bo ta rekel. Toliko bolj bo človek iz ljubezni do Boga naredil vse, da bi mu ugajal. »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi« (Jn 14,15), pravi Kristus.
Človek, ki je ljubljen, bo ljubil, ranjeni človek bo ranil naprej in osovraženi bo sovražil. Dejstvo, da nas Bog ljubi, nas spodbuja, da ljubimo druge. Zavest, da ljubezen daje življenju smisel in moč, da v življenju naredimo čim več dobrega. Naj pojasnim s primerom. Žena se žrtvuje za moža, za otroke, za svoje starše. Morda je dejavna še v službi in v župniji. Lahko se celo zgodi, da za vse to ne prejema hvaležnosti in doživlja zavrnitve. In nekega dne se zlomi: »Zakaj bi samo jaz delala za druge! Zakaj se žrtvovala? Ne morem več!« Plemenito se je razdajala za druge, a iz svoje moči. Ni pa izkusila, da jo Bog neizmerno ljubi. Ni izkusila njegove ljubezni, da bi v njeni moči ljubila druge. Zavest, da nas Bog ljubi, mora biti trdnejša od razočaranja, ki ga doživimo, ko nam ljubezni ne vračajo. Vera v Božjo ljubezen, ki nam jo je Kristus dokazal s svojo smrtjo na križu in jo kristjani vedno znova okušamo v zakramentu evharistije, nam bo pomagala izpolnjevati Božje zapovedi pa tudi delati in se žrtvovati za druge. Zato se ne bojmo poudarjati, da nas Bog neizmerno ljubi.

B. Rustja, “Če nas Bog ljubi in je tako usmiljen, zakaj bi se držali njegovih zapovedi?”: Pisma, v: Ognjišče 6 (2022), 36-37.

Na začetku novega šolskega leta, še posebej prvo nedeljo v septembru, je pri nas bolj svečano in živahno. Takrat pride večina osnovnošolcev k sveti maši, pri kateri prosijo za blagoslov v novem šolskem letu, ki je pred njimi. Vsi molimo za božje varstvo in vodstvo pri učenju in za modrost ter potrpežljivost tako učencev kot učiteljev.
Ob tem dogajanju mi vsako leto lepo iz spomina privrejo občutki, ki sem jih doživljala, ko sem tudi sama obiskovala osnovno šolo. Eden najlepših spominov pa je povezan z letom, ko sem postala prvošolka.
Spomladi tistega leta, ko sem šla v šolo, so se vsi domači malo bolj ukvarjali z mano. Želeli so, da poznam vsaj kakšno črko, če ne že vseh, da bi se mogoče znala vsaj podpisati, če že ne z imenom in priimkom, da bi znala zapisati vsaj svoje ime. Priznam, da me ni preveč vleklo sedeti za mizo in pisati, pri tem pa se držati mej spodnje in zgornje črte. Veliko truda so vložili, jaz pa sem si prizadevala po najboljših močeh in jim s tem želela izkazati svojo hvaležnost in poplačati njihovo prizadevanje.
Nekega dne sva v kuhinji ostali sami s teto. Prisedla je k meni za mizo in mi rekla: »Rada bi ti pokazala nekaj več kot so črke. Vsi poudarjajo samo pisanje. Meni pa se zdi tudi matematika zelo pomembna.« Prijela je mojo roko, jo položila na mizo in mi razprla prste. Začela je šteti: »Ena, dva, tri, štiri, pet.« Pri štetju je vsakič s svojim kazalcem pokazala na moj prst. Večkrat sva to ponovili, šteli od leve proti desni in od desne proti levi.
»Vidiš, vedno je enako!
Potem mi je skupaj stisnila dva prsta in tri prste, tako da je bil med obojimi rahel razmik.
»Sedaj imaš tukaj dva prstka in tukaj tri, vsi so še vedno tvoji in še vedno jih je pet.« Zopet sva jih prešteli od ena do pet.
»Pa če tako narediva z desne proti levi ali z leve proti desni, vedno je enako. Vedno bo v tvojem življenju dva plus tri ali tri plus dva pet.«
Bila sem očarana in šokirana obenem. Pretreslo me je neko globoko spoznanje, kar močno za mojih dobrih šest let in pol.
»Veš, ko je Bog ustvaril svet, je vanj položil neke zakonitosti, ki bodo veljale za vse večne čase, saj je Bog večen, pisavo pa si je človek izmislil kasneje.«
Teta je odšla, jaz pa sem obsedela za mizo kot vkovana in telo je trepetalo ob globokem spoznanju čudovitega Razuma – večnega Boga in ob misli, kako je moja teta (pa ne vem, če je sploh imela vse razrede osnovne šole) pametna. Takrat sem začutila, kako globoka je njena vera in kako je povezana z Bogom. Spoznala sem, da pozna še nekaj več kot Sveto pismo, ki ga je nam otrokom tako rada razlagala ob dolgih jesenskih in zimskih večerih. Vsakokrat, ko smo čakali, da se vsi vrnejo domov in bomo skupaj molili rožni venec, smo se otroci zbrali pri njej na topli krušni peči. Vzela je debelo Sveto pismo s slikami, ki je bilo stisnjeno med rdeče platnice, na katerih so bile zlate črke, v njem pa je bilo veliko barvnih slik. Prebirala nam je zgodbo za zgodbo, nam razlagala in vedno znova ponavljala, kar smo želeli vedeti. Napeto smo jo poslušali. Zdelo se nam je, kot da pripoveduje pravljice, tako neverjetne stvari smo slišali. Bili smo premajhni, da bi dojeli vso zgodovino odrešenja.
Tisti trenutek, ko me je obšlo spoznanje, da ne pozna samo zgodb iz Svetega pisma, ampak o Bogu ve še mnogo več, se je v meni zgodil neki premik, ki je v meni utrdil prepričanje o pravem znanju moje tete, da sem sklenila: »Vse, kar bo o Bogu povedala moja teta, bom verjela.« Takrat se mi je Bog prvič razodel.
Od takrat verujem. Verujem globoko v svojem srcu. Vsa moja bit veruje. Ne verujem zato, ker bi to zmogla iz svoje pameti ali spoznanj, veliko stvari presega moj razum. Verujem, ker se mi je Bog tako čudovito razodel po moji teti in lahko občudujem in se čudim, kako je lahko vse tako dovršeno ustvaril.
Zaradi teh nekaj prvih petih minut preproste matematike, katere zakonitosti bodo veljale vse večne čase, verujem. In kljub bolj ali manj goreči zavzetosti za sodelovanje v cerkvi nisem nikoli podvomila. Iz srca Bogu hvala!
V času šolanja sem slišala tudi za učenjake, znanstvenike, fizike in kemike, biologe in razne strokovnjake. Nič mi ni omajalo vere, saj mi je že teta razložila, da so vsi talenti, ki jih imamo in so jih ti učeni ljudje prejeli, dar Boga.
Z leti so prišla še druga močno podkrepljena spoznanja, da naravni zakoni ne morejo obstajati sami od sebe – tudi jih niso iznašli fiziki, matematiki in drugi znanstveniki. Vsi ti veliki možje so zakonitosti zgolj odkrili, zakoni sami pa obstajajo že od začetka in kažejo na Zakonodajalca – na Veleum.
Bog se po ljudeh, ki jim je naklonil modrost, razodeva. In večji ko je modrec, bolj se čudi in občuduje čudovito, brez napak ustvarjeno stvarstvo. Ljudje smo tisti, ki se v svojem napuhu hočemo postaviti nad Boga in v svojem egoizmu in pohlepu pustošimo in uničujemo našo Zemljo.
Tako me tudi v preteklih komunističnih časih, ko so hoteli postaviti znanost na mesto vere in Boga ter so se iz vernikov norčevali, to sploh ni prizadelo. V sebi sem bila trdno prepričana, da vse deluje samo zato, ker je te zakonitosti ustvaril Bog.
In Bog je dober in Bog je večen! Učitelj, ki me je tedaj hotel prepričati drugače, je samo človek, ki bo po nekaj letih dela odšel v pokoj in ne bo imel več moči nad mano ali drugimi učenci, Bog pa je večen.
Smilil se mi je učitelj, ki je živel v taki zmoti in zaslepljenosti in zvečer sem zanj tiho molila, da bi se mu odprle oči in bi spoznal vso veličino Boga.
Bogu se zahvaljujem za neizmerno srečo, ki sem jo doživela pred dobrim letom. V naši molitveni skupini se je pojavil nov obraz – obraz učitelja, za katerega sem mnogo, mnogo let molila. Srečna se Bogu zahvaljujem, da ga je obsijal s svojo ljubeznijo in mu podelil milost spoznanja, da bo dve plus tri vedno pet.
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 44.

Ob obletnici veličastnega romanja na Sv. Goro

SVETA GORA – MILOSTNI KRAJ
Primorci smo še posebej navezani na romarsko Sveto Goro, kjer že stoletja kraljuje Marijina bazilika s svojo milostno podobo. Na tem kraju se je leta 1539 dvanajstletni pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja prikazala Marija in ji naročila: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi«. Že kmalu po začetku prikazovanj na Skalnici, kot so ljudje včasih imenovali Sveto Goro, so izprosili dovoljenje oglejskega patriarha za zidavo nove cerkve. Hieronim Attems, namestnik tedanjega goriškega glavarja, je daroval zemljišče na vrhu Skalnice in leta 1541 so pričeli z deli. Toda ni šlo brez problemov, kajti kmalu so se proti gradnji pojavile govorice in natolcevanja. Toda kljub nasprotovanju nekaterih je bila volja ljudstva močnejša in že 12. oktobra 1544 je bila na hribu nad Solkanom posvečena mogočna triladijska cerkev. Hitro se je uveljavila kot kraj zbiranja vernega ljudstva na Goriškem in po sosednjih deželah. S številnimi romarji je v svetišče, ki so ga od sredine 16. stoletja upravljali frančiškani, prihajala tudi miloščina in različni darovi. Tako je uspelo oskrbnikom svetišča marsikaj zgraditi in olepšati.
Leto dni po posvetitvi svetogorske cerkve je Marco Grimani, tedanji oglejski patriarh in cerkveni oblastnik na Goriškem, cerkvi podaril sliko na cedrovem lesu. Na njej je podoba Marije z Jezusom v naročju, ob njej pa prerok Izaija in sv. Janez Krstnik. Delo pripisujejo beneškemu slikarju Jakobu Palmi starejšemu, s pravim imenom Jacopo Negretti (1480–1528). Janez Krstnik na Marijini levici s prstom kaže na Jezusa, napis na njegovi romarski palici pa oznanja: »Glejte, Jagnje Božje!«. Na Marijini desnici je prerok Izaija, ki v roki drži knjigo s prerokbami o Zveličarju sveta in o njegovi deviški Materi.
Svetogorska milostna podoba je delila usodo Goriške in njenih ljudi. Kar trikrat v svoji zgodovini (jožefinske reforme, prva in druga svetovna vojna) se je morala umakniti iz bazilike na vrhu hriba in se zateči v begunstvo, a vedno znova se je vračala. Tako so se uresničile besede, ki jih vidimo zapisane nad vhodnimi vrati v romarsko baziliko: »Jaz pa stojim na gori kakor prej.«
To povezanost vernega okoliškega prebivalstva s Sveto Goro še posebej izpričujejo številna romanja, tako župnij kot posameznikov od blizu in daleč. Še danes pa odmeva veličastna t. i. Pijeva procesija, ki je potekala v začetku septembra 1872, prišlo pa je za tiste čase nepredstavljivo velika množica skoraj 50.000 romarjev.

CERKEV DOMA IN V SVETU SREDI 19. STOLETJA
Novo dinamiko katoliškega gibanja so na Goriško prinesli jezuiti, ki so se na pobudo nadškofa Andreja Gollmayerja v Gorico vrnili leta 1866. Opravljali so pomembno poslanstvo na področju duhovnega oblikovanja vernikov kot duhovni voditelji, pridigarji in spovedniki, hkrati pa so se angažirali ampak tudi na družbeno-kulturnem področju kot pospeševalci katoliškega gibanja.
Kmalu se je začela kazati družbena angažiranost tega gibanja, ob koncu decembra 1870 so duhovniki in laiki osnovali goriško Katoliško društvo (Il Circolo cattolico), ki je pod svojim okriljem združevalo tako slovenske kot furlanske katoličane. Osnovni namen njihovega delovanja je pomenilo nasprotovanje liberalnemu laicizmu in izražanje podpore papežu. Torej, združevati obe narodni komponenti, ščititi katoliško vero in vzgajati člane za delovanje v civilni družbi. Že leta 1872 so goriški Slovenci oziroma t. i. konservativni staroslovenci pod vodstvom Josipa Tonklija (1834–1907) ustanovili politično društvo Gorica, prvo katoliško društvo, ki se je nedvoumno narodno opredelilo, izdajali so lastno glasilo Glas. Predstavljalo je protiutež mladoslovenskemu oziroma liberalnemu društvu Soča, ustanovljenemu 1869, ki je leta 1871 začelo izdajati istoimensko glasilo.
Delovanje Katoliškega društva v Gorici sovpada z bojem srednjeevropskih katolikov proti naraščajočemu liberalizmu, tako na kulturnem kot političnem področju. Ta boj se je odražal tudi na tleh nastajajoče italijanske države, ko so trčili interesi Risorgimenta, gibanja za združitev Italije, in Svetega sedeža. Ti so se še dodatno zaostrili prav septembra 1870 z italijansko zasedbo Rima in protestnim umikom papeža Pija IX. za vatikanske zidove. Mimogrede, gre za papeža, ki je kar dvaintrideset let (1846–1878) sedel na Petrovem prestolu v Rimu, najdlje doslej. Tudi na Dunaju je knez Adolf Karel Auersperg (1821–1885) od jeseni 1871 vodil avstrijsko vlado, ki je zagovarjala liberalno, protikatoliško in centralistično politiko.

OBRAMBA PAPEŽA
Goriški nadškof Andrej Gollmayr je ostro obsodil nasilje do papeža, izgubo papeževe politične avtonomije in neodzivnost takratne Avstrije do zasedbe Papeške države. Po katoliški Avstriji so se sicer organizirale t. i. “Pijeve procesije” kot znak solidarnosti s papežem in so potekale pod geslom: »Marija Brezmadežna, reši papeža!«. Pobudo za pripravo takih procesij je februarja 1872 podalo Osrednje katoliško društvo sv. Mihaela z Dunaja, ki je škofijam po celotni habsburški monarhiji predlagalo organiziranje množičnih romanj v marijanska svetišča za obrambo papeža in katoliške vere.
Odziv vernikov je bil veličasten; 15.000 iz graške škofije se jih je zbralo v svetišču Maria Zell, 10.000 iz krške škofije jih je poromalo h Gospe Sveti, 15.000 iz ljubljanske škofije jih je na veliki šmaren leta 1872 obiskala božjo pot na Dobrovi pri Ljubljani. Toda nobena izmed teh procesij se ne more primerjat s tisto na Sveti Gori!

PIJEVA PROCESIJA NA SVETO GORO
Tudi na Goriškem je sicer narodnostni vidik začel prevladovati nad verskim, vseeno pa so se zvrstile veličastne procesije, katerih višek je predstavljalo škofijsko romanje na Sveto Goro v ponedeljek, 2. septembra 1872, udeležilo se ga je za tiste čase skoraj neverjetnih 40.000–50.000 vernikov. To je bila menda najveličastnejša Pijeva procesija v vsej takratni državi. Takšno navdušenje gre gotovo pripisati bližini Kraljevine Italije, ki so jo katoličani obtoževali, da je pravzaprav uničila Papeško državo.
Na Goriškem so katoličani enotno nastopili v obrambo papeža. Goriški nadškof Andrej Gollmayr je za organizacijo Pijeve procesije zaprosil Katoliško društvo, ki je nato pripravilo omenjeno romanje na Sveto Goro. Glede na dobre povezave Katoliškega društva z goriškimi jezuiti, je popolnoma jasno, da so prav člani Družbe Jezusove pomembno vplivali na sam potek romanja. K sodelovanju sta bili povabljeni tudi tržaška škofija in videmska nadškofija. Organizatorji so pričakovali do 30.000 romarjev.
Pravzaprav se je vse začelo že dan prej, 1. septembra 1872, ko se je goriški nadškof Andrej Gollmayr v spremstvu treh kanonikov stolnega kapitlja odpravil na Sveto Goro. Posebej slovesno so nadškofa Gollmayerja pozdravili ob poti skozi Solkan. Takoj, ko je ta predhodnica dospela na Sveto Goro, so ga obkrožili romarji, skoraj 10.000, ki so že tisti dan napolnili svetišče in okolico, ter ga zaprosili za blagoslov.
Že v ranih urah 2. septembra so se v Gorico zgrinjali romarji od blizu in daleč, mesto je bilo dobesedno oblegano, ponekod so ljudje vztrajali v molitvi že od prejšnjega večera, gneča je bila nepopisna po vsem mestu. Okrog osmih zvečer so se z vlakom iz Trsta pripeljali številni verniki iz Trsta, na postaji pa so jih sprejeli predstavniki Katoliškega društva. Skupaj s tistimi, ki so prispeli z jutranjim vlakom, so se uvrstili v skupino z več kot dva tisoč romarji. Razgrnili so svojo veličastno zastavo Brezmadežne in v spremstvu šestih duhovnikov, med katerimi je bil tudi predstojnik tržaške stolnice msgr. Giuseppe Schneider, ob prepevanju Marijih pesmi odšli z železniške postaje v središče mesta. Pričakala so jih mnoga okrašena okna meščanskih stanovanj in prižgane bakle.
Noč s prvega na drugi september je spremljala neprekinjen prihod romarjev z bližnjega podeželja in je minila ob prepevanju cerkvenih pesmi, ki so sredi nočne teme ustvarjale mogočen vtis, pomešan z velikim veseljem in pobožnostjo. Vsi so nestrpno pričakovali prvi znak za odhod.

PRIHOD NA SVETO GORO
V Gorici se je veličastno svetogorsko romanje začelo 2. septembra 1872 navsezgodaj zjutraj, ob 3.30, s slovesnim zvonjenjem iz zvonika goriške stolnice sv. Hilarija in Tacijana, ko so vabili ljudi, naj se prve skupine počasi odpravijo na pot. Glavna skupina romarjev, ki jo je vodil dekan stolnega kapitlja msgr. Ivan Budau, je na pot krenila ob četrti uri zjutraj. Romarje je spremljala mestna duhovščina, predstavniki različnih redovnih skupnosti in okoliških dekanij. Na goriškem Travniku so se združili z množicami romarjev ter nadaljevali pot ob prepevanju litanij. Na čelu romarjev so nesli velik križ, v procesijo pa so se vključili tudi verniki od drugod, iz Trsta, Vidma in Čedada.
Različni jeziki so slavili Boga, vsak na svoj način. Molitve v latinščini so se izmenjevale s slovenskimi pesmimi in hvalnicami v italijanščini. Vse je bilo zlito v eno samo srce, ki je govorilo z drugačnim izrazom, zbrani so delovali kot bratje in sestre ene same zaveze, molitve za skupnega Očeta.
O zbranem ljudstvu je 6. septembra 1872 slikovito poročal ljubljanski katoliški tednik Zgodnja Danica, kjer so med drugim zapisali: »Tu je bilo silovito ljudstva; tu gospodje, gospe, gospodičine – delavci, delavke, kmetje, kmetice, mladenči, device, revni, bogati – vsi ravno tistih misel, to je : prositi Marijo papežu in cerkvi na pomoč. Tu so bili mandrijani iz teržaške okolice, tam Oglejčani, tu Krašani iz kamnitega Krasa, tam Grajanski mornarji, kterim je morje vsakdanji dom; tu Furlani in Furlanke iz Viškega, Karmina, Cervinjana, Flumicella, sosednjih krajev talijanskega nesrečnega kraljestva, tu prebivalci vinskega gričevja unkraj Gorice, to je Kviščani, Biljani, Šentaverjani in drugi njih sosedje, tam meščani iz Vidma in Čividada in kmetje njih okolice itd. Ne bilo bi skoraj mogoče našteti krajev, duhovnij in vasi, iz kterih vsacih je bil del njih prebivalcev prišel se vdeležit tega svetega romanja. Vmes pa toliko duhovnov, želečih vdeležiti se te procesije.«
Ko so množice dosegle željeni cilj, se je navdušenje stopnjevalo in pesmi so odmevale proti dolini. Vrh Svete Gore in celotna cerkev so bili dobesedno natrpani po vseh kotih. Videlo se je samo morje glav. Ko je višja duhovščina dospela do vhoda v cerkev, so, takoj ko so od daleč zagledali Marijino milostno podobo, vsi pokleknili do tal in zaslišala se je molitev: Ave Maris Stella (Zdrava, morska zvezda).
Slovesno sv. mašo je vodil msgr. Ivan Budau ob asistenci nadškofa Gollmayerja, prepeval pa je zbor s Kostanjevice ob pomoči nekaterih pevcev zbora iz goriške stolnice. Med mašo se je na prižnico povzpel frančiškan p. Evstahij s Kostanjevice in v slovenščini spregovoril zbranemu ljudstvu. Z izbranimi besedami je opisal tedanjo nesrečo svetega očeta v Rimu in trpljenje Katoliške cerkve ter hkrati pozval vernike, naj goreče molijo k Bogu za priprošnjo k Mariji, ki naj izprosi skorajšnji konec vseh krivic. V italijanščini pa je vernike nagovoril jezuit Antonio Banchig, ki je spregovoril o sinovski ljubezni, ki jo je potrebno izkazovati Cerkvi, skupni Materi, in papežu, skupnemu Očetu.
Ob tem velja izpostaviti, da so se sv. maše pri stranskih oltarjih na Sveti Gori vrstile od tretje ure zjutraj pa vse do enih popoldne in nepretrgoma so duhovniki obhajali vernike.
Ob koncu slovesne maše in po predhodni objavi v obeh jezikih, so se vsi verniki pripravili na prejem popolnega odpustka in papeškega blagoslova, ki ga je podelil nadškof Gollmayr. Sledile so litanije Matere Božje in molitev za papeža. Ob koncu slovesnosti je bil podeljen blagoslov z Najsvetejšim, vse pa se je zaključilo ob prepevanju priljubljene himne Salve Regina.
Pobožni romarji, združeni v molitvi in ob skupnih željah, so začeli zapuščati Sveto Goro, toda njihova srca so ostajala povezana z Marijino podobo in veliko milostjo, ki so jo prejeli tistega dne. Bili so priče velikanske katoliške demonstracije in zmagi vere.

SPOMIN NA VELIČASTNO ROMANJE
O veličastnem romanju je 5. septembra 1872 poročal goriški tednik Soča: »Na Sveti Gori pa se je vse trlo in nij čuda, če je marsikaterega obhajala težava, kajti gnječa, soparni zrak in nevšečne vonjave gotovo nijso ugajale posebno bolj slabotnim ljudem. Toda nesreča se nij zgodila nobena in slovesnost se je vršila, kolikor mogoče, redno in tako tako se je tudi končala. Vreme je bilo krasno, in, kar mora vsakdo potrditi, je bil tako velikanski shod prav izvrstno aranžiran.«
V spomin na ta veličasten dogodek in velik dar romarjev so v livarni Alberta Samassa v Ljubljani ulili štiri nove zvonove za Marijino cerkev na Sveti Gori. Skupna teža zvonov je bila 9.800 kg.
Tej nepozabni svetogorski manifestaciji vere so v prihodnih mesecih in letih sledila še druga podobna romanja: Bovec, Log pri Vipavi, Cerkno, Vitovlje in Mengore. Slednjega se je udeležilo več kot 10.000 vernikov, na Vitovlje pa je prišlo okrog 5.000 vernikov.

R. Podbersič ml., “Pijeva procesija”: Ob 150. obletnici veličastnega romanja na Sv. Goro: Priloga, v: Ognjišče 9 (2022), 44-49.

Mlad par se je po poroki naselil v mirno mestno sosesko.
Ko sta nekega jutra pila kavo, je žena opazovala, kako soseda obeša perilo. Možu je rekla: »Glej, kako so umazane rjuhe naše sosede! Najbrž bi morala uporabiti kakšen drug pralni prašek. Morala ji bom pokazati, kako se perejo rjuhe.«
Mož jo je poslušal, rekel pa ni nič.
Isto se je ponovilo še nekajkrat, ko je soseda obešala perilo.
Čez mesec dni pa se je žena začudila, ko je videla, da soseda obeša čisto perilo. Možu je dejala: »Glej, naša soseda je končno spoznala, kako se pere perilo. Le kdo jo je naučil?«
»Nihče je ni naučil,« je odvrnil mož. »Danes zjutraj sem vstal bolj zgodaj in medtem ko si se ti ličila, sem pomil okna.«

Podobno je v življenju: vse je odvisno od čistosti ‘okna’, skozi katero opazujemo ljudi in dogodke. Preden obsojamo, poglejmo, če smo očistili svoje srce, da bi mogli bolje videti in pravilno presojati.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.