Pesnik dr. France Prešeren se v svojih nesmrtnih pesnitvah nikoli ni sramoval zapisati besede Bog. Naš prešernoslovec dr. France Kidrič je zapisal, da je Prešeren zelo pogosto v svojih pesmih uporabljal besedo Bog (več kot 70-krat!). Pogosto je omenjal Jezusa, Svetega Duha, Sveto Trojico, milost, Marijo, svetnike, molitev, sv. mašo, duhovnika, dušo …
Prešernova sestra Lenka je rada pripovedovala: »Boga je imel moj brat vedno pred očmi, v besedi in vsem vedenju!« Tudi Prešernova hči Ernestina je zapisala: »Moj oče je bil dober kristjan … Bil je pesnik, čigar srce je od Boga. Boga ni nikoli hudo žalil … Ljudi je učil imeti vero vase, upati v prihodnost in ljubiti.« Njeni materi Ani Jelovšek je rekel: »Kadar boš zaslišala navček, moli z otrokoma zame.«
Prešerna je pred smrtjo spovedal kranjski dekan Dagarin, naslednje jutro pa ga je obhajal in mazilil kaplan Košir. In ko so pesniku hoteli ponuditi vodo, ker je imel suhe in ožgane ustnice, je rekel: »Ne, tudi Kristus na križu je bil žejen in ni pil vode!«
V trpljenju in neizmerni bolečini ob izgubi najboljšega prijatelja Matije Čopa, ki je pri 38 letih utonil v Savi pri Tomačevem, je Prešeren spesnil Krst pri Savici. V tej izjemni pesniški umetnini so omenjene vse glavne verske resnice, ki jih vsebuje katoliški katekizem. Da je Bog stvarnik vesolja, zemlje in tudi našega življenja, da je po Adamu in Evi prišel na svet greh, da se je Božji Sin učlovečil, da bi vse narode odrešil. Prešeren je dobro poznal Janezov evangelij, kjer je ljubljeni Jezusov učenec najbolj jedrnato sporočil človeštvu, da je Bog Ljubezen, ki ljubi vse ljudi brez izjeme.
Pesnik, ki je pisal pesmi iz trpljenja in bolečine, je v Krstu priznal, da je zemlja solzna dolina, kjer divjajo jezni viharji in kjer so trpljenje, bolezen in veselje dar Božje roke. Bog, ki je Ljubezen sama, na skrivnosten način vodi k sebi ljube otroke in ne želi nobenega pogube (iz Krsta pri Savici).
Z žalostjo se spominjam zelo pristranske in docela materialistično-marksistične razlage Prešernovih poezij, ki smo je bili deležni v osnovni in srednji šoli. Zelo subjektivno, krivično in lažnivo so nam nekateri učitelji in profesorji prikazovali Prešernov svetovni in življenjski nazor. Prepričevali so nas, da je bil Prešeren do vseh verskih vprašanj zelo skeptičen, nagnjen k ateizmu in materializmu. Hvala Bogu, da sem že kot mlad kaplan kupil preroško navdahnjeno knjigo jezuitskega patra dr. Vladimirja Truhlarja Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju. Ob soočenju s Prešernovimi pesmimi je na str. 18 v tej knjigi zapisal: »Tu stojimo pred samo skrivnostjo Prešernove veličine. Stojimo pred bolečino, ki reže do zadnjega, ki razpira pesnikovo najgloblje dno. Stojimo pred bolečino, ki pesnika prav s tem rezanjem, prav s tem žgočim vdorom pogreza hkrati v razsežnost absolutnega … Pred bolečino, ki nam je dala pesnika Prešerna.«
Prešeren, ki je bil pesniški velikan z viharjem človeškega srca, nas še vedno uči, da se Slovenci ne smemo kregati med seboj, ampak moramo z dobroto, ljubeznijo in usmiljenjem graditi mostove drug do drugega. Tudi v našem izjemno težkem času prepevajmo s Prešernom: »Šele ko bo ves prepir iz sveta (iz Slovenije) pregnan, bomo doživeli svojega soseda ne kot vraga – hudiča, ampak kot prijatelja.«
Upam, da bomo kmalu doživeli, da bodo v Cankarjevem domu za Prešernov dan zapeli originalni sklep Zdravljice: »Dokaj dni naj živi Bog (ne vsak!), kar nas dobrih je ljudi!«

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 2 (2023), 80.

 Kopanjski »otok«

8. februarja, na obletnico smrti pesnika Franceta Prešerna, praznujemo kulturni praznik. Tudi v Ognjišču smo že večkrat pisali o velikem pesniku. Tokrat se bomo osredotočili na njegov odnos do vere v Boga. Gradivo bomo jemali iz knjige Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika, opisuje Toma Zupana. Knjiga je izšla med obema vojnama in je že davno pošla. Ponatis knjige spominov Prešernove sestre Lenke bo izšel pri Ognjišču. Za tisk je knjigo pripravil kopanjski župnik Janez Kebe, ki je do sedaj izdal že več knjig. Največ jih opisuje krajevno zgodovino. V zadnji knjigi Sejalec seje pa nam ponuja zanimiva razmišljanja za določene nedelje in praznike. Pri naši založbi je izdal tudi obširno knjigo o Cerkniškem jezeru, saj je doma v njegovi bližini. Kmalu zatem, ko je postal župnik na Kopanju pri Grosupljem, je napisal knjigo o tej župniji.1 Na Kopanju je Prešern preživel nekaj let kot otrok. Ko je prišel k starem stricu je dejal: »Čudno, otok je, jezera pa ni!«  2 Cerkev na Kopanju. 3  Lenka Prešern – pesnikova sestra je bila vir za knjigo Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika popisuje.

ZAKAJ KOPANJ?
In prav na Kopanju je dobil spodbudo za izpopolnjeno izdajo knjige, ki jo je po pripovedi Prešernove sestre Lenke napisal duhovnik Tomo Zupan. Kebe je tako opisal razloge za izdajo knjige: »Župnija Kopanj je močno povezana z največjim slovenskim pesnikom dr. Francetom Prešernom. Tu je kot otrok tri leta živel pri starem stricu Jožefu Prešernu, ki je bil lokalni kaplan 20 let. Njega se je pesnik spominjal kot največjega dobrotnika na zemlji. Na Kopanju je 1. avgusta 1807 umrl sorodnik devetletni Janez Nepomuk Prešeren in na njegovo mesto je tega leta prišel Ribčev Frence. Upravičeno si predstavljamo, da je pasel živino na kopanjskem griču in stricu ministriral pri sv. maši. Na Kopanju je kaplan učil svojega pranečaka, da je v ribniški šoli takoj zablestel kot najboljši učenec. Izročilo pravi, da ga je poučeval za staro kamnito mizo, ki še stoji.«

FRANCE KSAVER PREŠEREN
Že iz uvodnih besed Janeza Kebeta vidimo, da je pesnik Prešeren v sorodu s kopanjskim kaplanom. Tudi mamini trije strici so bili duhovniki. Po očetovi strani sta bila duhovnika dva pesnikova strica. Prešernov brat Jurij je bil duhovnik in blaženi škof Slomšek je bil njegov duhovni voditelj (spiritual). Preše­ren je v rojstni hiši v Vrbi prejel prist­no krščansko vzgojo. Mati Mina je bila globoko verna žena, cerkvena pevka in je zelo rada brala Sveto pismo.
O pesnikovem rojstvu piše sestra Lenka: »Brat Frence je bil pri Ribiču v Vrbi 3. decembra 1800 ob treh popoldan rojen. Krščen je bil na Rodinah na ime sv. Frančiška Ksaverija, ki ga praznujemo ta dan.« (V navedkih ohranjamo izvirni jezik, čeprav mestoma zveni starinsko.) Sam pa se je podpisoval Franc Ksaver Prešeren.

V ŠTEVILNIH STIKIH Z DUHOVNIKI, A SE NI ODLOČIL ZA TA POKLIC
Velik del otroštva je pesnik preživel na Kopanju pri »gospodu stricu«, h kateremu se je preselil star sedem let. »Na Kopánju ni bilo šole … Zato so stari stric Jožef Frenceta kmalu v ribniško šolo poslali. Tam je bil njihov prijatelj za dekana. Ta je bil tudi prvi njegov katehet,« razlaga Lenka. Prav ta ribniški dekan je opazil Prešernovo nadarjenost.
Lenka se pozneje ustavi še pri pesnikovem odnosu do stricev duhovnikov. Poudari, da je sicer rad prišel domov na počitnice, »ko je preteklo nekaj tednov, je pa rekel: 'Sedaj moram še k stricem.' Strice je strašno spoštoval in imel rad. Zato so ga strici tako radi imeli.« 1 Prešernoslovec in duhovnik Tomo Zupan, ki je objavil spomine Prešernove sestre Lenke. 2  Kopanjski župnik Janez Kebe ob pesnikovem reliefu, ki je pritrjen na Prešernovo kaščo. 5 Plošča v spomin na Prešernovo bivanje na Kopanju. 3  Nagrobnik pesnikovega brata duhovnika Jurija Prešerna, ki je pokopan v Ovčji vasi (Kanalska dolina).

Znano je, da se Prešeren ni odločil, da bi postal duhovnik, čeprav naj bi si njegova mama tega želela, a kot piše Lenka, ga v duhovništvo ni silila. Lenka pravi, da je »Frence bil toliko pri stricih, da je natančno poznal duhovske vesele, pa tudi težavne ure. Zato je o samem sebi sklepal, da ni za duhovski stan.« Meni pa tudi, da mu je stric Jožef pustil pri odločanju polno svobodo, saj mu je celo obljubil pomoč pri študiju, če bo spoznal, da ni za duhovnika. In dejansko so ga vsi strici duhovniki podpirali pri študiju.
Manj znano pa je, da je med študijem na Dunaju sam Prešeren pomislil, da bi stopil v bogoslovje. Lenka se tukaj opira na pripovedovanje Žirovčana Matija Golmajerja: »Kmalu bi nam bil Frence z Dunaja ušel. En čas ga ni bilo nič med nas druge na Dunaju. Mislili smo, kaj je to, da ga ni. Smo pa šli jaz in nekateri drugi v stanovanje nadenj. Res je tuhtal, da bi šel domu in v lemenat. Smo ga pa obstopili in mu ubranili domu.«

“NI SPREJEL PRAVDE, ČE JE BILA NAPAČNA”
France Prešeren je končal študij prava in postal »jezični dohtar«, odvetnik. Sestra pravi, da ni sprejel pravde, če je videl, da ne gre za pravično stvar: »Doktor ni sprejel pravde, če je bila napačna.« Prav tako pravi, da nikoli ni izgubil pravde ter da je marsikoga zastonj zastopal, če je videl, da ne more plačati stroškov. Prav tako je svoje sestre miril in ni želel, da bi se tožarile zaradi dediščine. Govoril jim je: »Pustite, nikar ne tožite: ni lepo, če se domači ljudje med seboj tožijo.« Sestra še dodaja, da je bil zelo radodaren in da je rad dajal vsakomur, zlasti še otrokom. Z denarjem pa ni znal ravnati, saj je bil preveč radodaren in je zato morala sestra skrbeti za gospodinjstvo.1 Prešernova rojstna hiša v Vrbi, v kateri je bil pozneje rojen ljubljanski nadškof Anton Vovk.  2 Dunaj, mesto, kjer je pesnik študiral pravo.  Cerkev sv. Marka v Vrbi, blizu pesnikove rojstne hiše.  3 Kranj. Tu je pesnik preživel zadnja leta življenja.

Seveda sestra Lenka ni mogla mimo neprijetnih stvari iz bratovega življenja. Njegov odnos do Ane Jelovškove, s katero je imel nezakonske otroke, omeni in skuša brata zagovarjati, saj pravi, da ga je gospodar nekako z besedami napeljeval v odnos z mlado Ano, ki je služila pri gospodarju. Namesto da bi ga »odvračal«, potoži. Če bi se pesnik »ognil kozarcu«, bi najbrž tudi do teh neljubih dogodkov ne prišlo, še meni Lenka. Gotovo ne moremo hvaliti Prešernovega odnosa do Ane, pa tudi njegove skrbi za otroka ne, saj naj bi ne pomagal pri njunem vzdrževanju. A o tem sestra ne piše.

Toda Zupan je vztrajal: »Pa pravijo, ko je bil bolan, ni imel ničesar zoper to, da je Katra kaj njegovih pesmi požgala.« Lenka: »Nič – tudi takrat ne. Doktor je bil do zadnjega brihten: za vse je vedel. Nič ni požgala.« Zupan: »A očitajo jej, da je bila po smrti pesmi požgala.« Lenka: »Katra je bila strašno nejevoljna, ko je slišala tudi to očitanje, da bi bila ona po smrti kaj požgala. Rekla mi je: 'Za pesmi so me tako bili šolarski fantje hodili prosit. Kako bi jim bila kaj dala, ko nisem nič imela. Tudi pesmi, če jih je kaj bilo, nobene reči se nisem pritaknila.'« Na koncu je Lenka na Zupanovo vprašanje, ali jo je kranjski dekan nagovoril, naj zažge pesmi, odgovorila: »Katra je bila tako modre glave ženska in tako samosvoja – še preveč samosvoja, da bi se ne bila vdala v noben tak svèt in v nobeno tako nagovarjanje nobenemu človeku, tudi tehantu Dagarinu ne na ljubo.«

POGREB S SEDMIMI DUHOVNIKI
Naj za konec dodamo še opis Prešernovega pogreba, kakor nam ga je zapustil Janez Bleiweis: »V soboto, 10. dan tega mesca je bil pogreb, kakršnega v Kranju že dolgo ni bilo. Kranjski narodni straži … gré čast in hvala, da je rajnkega z veliko slavo pokopala. Stražniki so ga nêsli; gosp. tehant (s) 7 duhovni so ga pokopali; žlahta, sila veliko Kranjcev in Krajnic, in veliko prijatlov iz Ljubljane, Radovljice, Tržiča itd. ga je spremilo na pokopališče, kjer zdaj počiva, ki nam je tako sladke pesmi pél, in katerega življenje je vendar tako grenko bilo!«

J. Kebe; B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 2 (2023), 44-49.

Marion je študirala angleščino na univerzi. Med študijskimi obveznostmi je bila tudi seminarska naloga o sodobnem pisatelju. Naloga je bila, milo rečeno, dolgočasna. Ni se namreč mogla vživeti v pisateljevo sporočilo in s težavo je brala njegove romane in novele. Čas za oddajo naloge se je bližal, ne da bi opravila veliko dela.
Zadovoljna je bila, da je lahko za nekaj časa pozabila na študij, ko so jo prijatelji povabili na zabavo na dom njihovega profesorja. Ob žvenketanju kozarcev in hrupni glasbi je uživala v pogovorih. Sredi večera ji je profesor predstavil prikupnega moža, starega okoli trideset let. Videlo se je, da dobro pozna književnost in z njim se je bilo zanimivo pogovarjati. Marion je čutila, da se je v trenutku zaljubila v njega.
Na svoje veliko začudenje je Marion kmalu odkrila, da je njen sogovornik tisti sodobni pisatelj, o katerem bi morala pisati nalogo. Ko je prišla domov, je začela brati njegova dela in odkrila je, da so pravzaprav vredna branja in zanimiva.

Bedak pravi v svojem srcu: »Ni Boga.«

Ravnajo pokvarjeno, počenjajo ostudna dejanja, ni ga, ki bi delal dobro.(Ps 14,1)

Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. (Mt 5,17)

Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo. (2 Tim 3,16-17)

Znebite se torej vsakršne hudobije in zvijačnosti, hinavščine, nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja. Kot pravkar rojeni otroci zakoprnite po pristnem duhovnem mleku, da boste z njegovo pomočjo rastli v odrešenje, če ste res okusili, da je Gospod dober. (1 Pt 2,1-3)

Predvsem pa vedite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage. Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega duha, govorili v imenu Boga. (2 Pet 1,20-21

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Mami, na!«
Naša zvedava in zgovorna sedeminpolletnica, ki mi resda sega šele do popka, a mi je že zdavnaj zrasla prek glave, je očitno nekaj prinesla iz šole.
Pogovoru sem, priznam, prisluškoval nezapažen, skrit v edinem prostoru, v katerem ‘pater familias’ v lastnem domu lahko užije pet minut miru … V stranišču, če morda komu še ni jasno. In sedél sem na edinem fotelju, ki je tam na razpolago… počel, kar se tam pač počne … čeprav dostikrat tam ustvarjam. Diplomsko nalogo sem na primer spisal na školjki. In nič koliko svojih člankov. Školjka včasih rodi bisere … Včasih pa samo berem. Periodiko. Ne kakšnega Dostojevskega. Tudi revijo, ki jo ta trenutek držite v rokah, dostikrat prebiram tam. In naj mi bralci, predvsem pa cenjeno uredništvo tega ne zameri (kot se mi je to pripetilo pri konkurenčni katoliški založbi!), saj med zagrizenimi bralci velja, da je status ‘straniščnega branja’ največ, kar lahko revija doseže!
Torej:
»O, hvala.«
»Kaj pa je to?«
Mala je prinesla obvestilo iz šole, zanima jo sicer, kaj je napisano, a ne do te mere, da bi obvestilo tudi prebrala. Z žensko radovednostjo se torej lahko kosa – in jo včasih celo premaga – le ženska lenoba.
Kratek premolk. Možinja (žena in mati) na hitro preleti, kaj na dotičnem listu piše.
»Vabilo.«
»Kakšno vabilo?«
»Na predavanje.«
»Kakšno predavanje?«
»O vzgoji.«
»Je zame?«
»Ne. Za naju z atijem.«
»A sta nevzgojena?«
Navihan smeh. Kot bi stresel orehe iz vreče.
»Ne, ti si. In prav zato sva z atijem vabljena na predavanje, da te bova spravila v red!«
Opa!
»Pa bosta šla?«
»Ne vem. Mogoče.«
»Zakaj?«
»Da bi mi vsi skupaj bili boljša družina.«
»Mami, zakaj pa ati ne nosi več prstana?«
»Prste ima zatečene in ga boli.«
»Mami, a je ati debel?«
In je bil čas, da pritisnem tipko in opozorim nase, saj je pogovor zašel v čudne vode. Čudne vode. Najbolje, da se jih odplakne!
Nekaj dni zatem sem pospravljal jaslice. Pa ne te v hiši, to je delo za pet minut, kaj pa je tistih nekaj plastičnih ovčk … Ampak težke lesene figure, z močnimi vijaki privite na leseno steno našega skednja. In sem se dela lotil v krasnem vremenu: sneg in dež! Saj se gotovo še spominjate! Letošnja svečnica je bila vredna svojega imena in iz srca upam, da so vam že priklopili elektriko! Oborožen z izvijačem sem snel zvezde z neba. Sonce. In luno. Pospravil sem angele. Še ovce se niso upirale. Sveta družina pa … Jožef, Marija in Jezus so primrznili na steno in se niso dali. In niso šli narazen. Dobesedno odtrgati sem jih moral s stene. Še vedno pa so se držali skupaj. Odnesel sem jih na skedenj, da počakajo odjugo in tam sem se zazrl v njihove svete in nasmejane obraze. In razmišljal: Seveda … Dobra družina, sveta družina se ne zmeni za vreme in koledar … Dobre družine, svete družine ne zmotijo ujme in nalivi … Dobre družine, svete družine ne spravi narazen vsak pokmetavznjen mojster, ki v rokah vihti moderno orodje, o katerem se mizarju Jožefu v njegovih časih še sanjalo ni! Dobra družina, sveta družina potrpežljivo prenaša udarce in rane … ter vztraja! Skupaj! Bodi sonce ali zmrzal. Prilično ali neprilično!
In so naše predstave o dobri družini, sveti družini precej različne. Morda napačne. Celo izkrivljene. Jožef res v roki skoraj vedno drži palico, a ne zato, da bi tepel Dete, temveč, da bi ga branil pred volkovi. Palica je morda zato, da se opre … Ali pa, da razdeli kako vodo, če je treba, a to je že druga zgodba. In Marija res skoraj vedno Jezusa pestuje v naročju, a ga ne razvaja … Predvsem pa se ga ne oklepa … Ne bolestno. Ve, da ga mora spustiti. In ve, v kaj ga spušča … Vsi vemo. To je dobra družina. Sveta družina.
In sem te misli zapisal. Za vas … Na školjki! Upam, da je biser!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str. 17.

Pogosto berem Sveto pismo. Lahko rečem, da sem ga enkrat že prebral v celoti, zdaj ga berem še enkrat v novem prevodu. Vedno me je motilo nasilje, ki se predvsem v Stari zavezi pogosto pojavlja. Obširni odlomki, kako so v dobi očakov v imenu Boga pobijali druge narode, zasužnjevali ženske in otroke. Kako je to mogoče? Ali ne pravi božja zapoved: Ne ubijaj!? Oni pa so ubijali v imenu Boga. A res? Potem se ne smemo čuditi, da se tudi v novi dobi dogajajo množični poboji, Srebrenica itd., ...
Tone

Ubijali so v imenu Boga. Ali res? Tega ne moremo sprejeti, če vsaj površno vemo, kakšen je Bog, ki nam ga je predstavil Jezus iz Nazareta. To je Bog, ki je prej pripravljen po svojem Sinu iti prostovoljno v nasilno smrt, kot da bi sam ubijal ali prizadejal komu kaj hudega. Če pa rečem, da so mislili, da ubijajo v imenu Boga, je to seveda možno. Na žalost so tudi kristjani v Božjem imenu naredili veliko slabega, tudi ubijali so in mislili, da je to potrebno zaradi prave vere in Božje slave. O tem govori Jezus apostolom: "... pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja daritev Bogu" (Jn 16,2). V svoji majhnosti velikokrat napak 'mislimo' o Bogu in o tem, kaj je Bogu všeč. In podobno je bilo tudi v stoletjih, ki se odvijajo pred nami, ko beremo Staro zavezo.

V času očakov, sodnikov in kraljev je bila splošna civilizacijska zavest v Kanaanu in sosednjih deželah pač na taki stopnji, da so vsi obsojali umor v družini, med sosedi in rojaki, zdelo pa se jim je samoumevno, da je ubijanje in drugo nasilje v vojnih spopadih in pri osvajanju novih ozemelj potrebno in upravičeno. Torej so tudi peto Božjo zapoved tolmačili v skladu s splošnim prepričanjem. Zato Davida Bog kaznuje za umor Urijaja, Batšebinega prvega moža (2 Sam 11–12). Nasprotno pa ne David ne pisatelj ne vidita v dejanju, ko je David pobil 200 filistejskih mož, da bi si pridobil kraljevo hčer za ženo, nič slabega (1 Sam 18,25–27). Nasprotno, imamo vtis, da pisec v tem vidi dokaz Davidovega junaštva in tega, da je imel Boga na svoji strani. Filistejci so bili pač tujci in sovražniki Izraela. Gledano z današnjimi očmi, krščanskimi ali zgolj humanističnimi, je bil to strahoten zločin.

Krščanskega bralca najbolj pretresejo tista besedila, v katerih Bog sam ukazuje poboje. Ko so Jozuetovi bojevniki čez razrušeno obzidje stopili v Jeriho, so "po zakletvi pokončali vse, kar je bilo v mestu; od moža do žene, od mladeniča do starca, vola, ovce in osla z ostrim mečem" (Joz 6,21). Če to beremo fundamentalistično, se pravi, da ne razumemo, kako je Sveto pismo tudi povsem človeško delo, ne samo Božje, potem se moramo od takega boga (!) nemudoma posloviti. Zakletev tu namreč pomeni spolnjevanje Božje volje, daritev Bogu. Tolažljivo je spoznanje, da se ta vdor Izraelcev v Jeriho v zgodovini ni odigral. Arheologi so prepričljivo dokazali, da je bila stara Jeriha v času prihoda Izraelcev v Kanaan že dolgo razvalina. Iz tega podatka, še bolj pa iz jezikovnih in slogovnih analiz postaja jasno, da gre bolj za teologijo kot za zgodovinska dejstva. Pisci in urejevalci besedila so hoteli poudariti doslednost pri odpravljanju greha poganskega kulta, kateremu so Izraelci pogosto podlegali.

Če vemo, da je Bog svoje izvoljeno ljudstvo polagoma vzgajal in pripravljal na Odrešenika ter da so naročila in ukazi, ki se pripisujejo Bogu, lahko tudi samo tisto, kar so nekoč mislili, da je Bogu všeč, potem lahko nadaljujemo branje svetih spisov in se veselimo svetlejših besedil. Ko vemo, da je treba resničnost in veljavnost Svetega pisma presojati iz celote, ne iz posameznih stavkov, potem vidimo, kako so nepopolna spoznanja o Bogu na drugih mestih, delno že v Stari zavezi, popravljena in dopolnjena. Verujemo pa tudi, da je polnost razodetja o Bogu in človeku Jezus, ki je "podoba nevidnega Boga" (Kol 1,15 ). Njegove besede, posebno pa njegov zgled, nam osvetljujejo celotno Sveto pismo in vse človeško bivanje na tem svetu. Jezusa njegovi sodobniki prav zaradi vzvišenega nauka o usmiljeni ljubezni, tudi do sovražnikov, niso mogli razumeti, celo njegovi najbližji učenci in prijatelji so zmajevali z glavo nad njim. Ni čudno, da imamo tudi danes težave z razumevanjem evangelija, saj smo še vedno samo omejeni ljudje.

Obsoditi je treba vsako pobijanje nedolžnih ljudi in si prizadevati za mir v pravičnosti. Veseli smo lahko, da smo priče vedno bolj razširjene zavesti, kako je človeško življenje sveto. Obenem pa nam tudi Božja knjiga odkriva resničnost greha in zmote v današnjem svetu. Zato moramo brati in premišljevati Sveto pismo, da bi spoznali "Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti" (Ef 3,19). Da bi razumeli in posnemali Jezusa, ki je na križu prosil za svoje krvnike in zasmehovalce: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Treba je videti vso gnusobo umora, a potem na strani Božjega Sina moliti tudi za morilce, ne samo za žrtve.

PEKLAJ, Marijan. (pisma) Ognjišče, 2014, leto 50, št. 2, str. 75-76.

Misliti s svojo glavo je nevarno, zato ne razmišljajte preveč. Kupujte, kar kupujejo vsi, oblačite se, kakor se oblačijo vsi, kimajte, čemur kimajo vsi, verjemite, kar verjamejo vsi, nikar ne dvomite. Ohranite si zdravje in ne razmišljajte. Pozabljajte, da so vas pretentali. Ne vznemirjajte se, če nekaj ni logično. Izognili se boste neprespanim nočem, izognili čiru na želodcu, izognili toliko nesmiselnim prepirom, bolje je imeti mir v hiši kot prav. Pa kaj, če ne morete razumeti, kako je mogoče, da v času razcveta medicine zaman čakamo na zdravnika, pa kaj, če očitno preplačujete hrano in elektriko, pa kaj, če zaradi varčevanja v službi zmrzujete pri 18 stopinjah, medtem ko se na novoletni večer v ognjemetnem razkošju kurijo milijoni. Bolje je imeti mir v hiši kot prav.
Misliti s svojo glavo je nevarno. Povsem lahko bi se zgodilo, da bi ob tem ugotovili, kako zelo ste se o čem motili, povsem lahko, da bi se vam ob tem svet sesul v prah. Naporno je spoznati, da se o čem motiš, lažje si je lagati. Potem ni treba tistega mučnega iskanja, tehtanja, precejanja, ni treba na novo postavljati sveta, ni treba trpeti ob svojih grehih, ni treba spreobrnjenja, ni treba drugim postati nebodigatreba, ker je vsakdo, ki razmišlja, ki dvomi o sebi in svetu, ki mu ni dovolj neznosna lahkost bivanja, ki hoče iti in delati prav, pa četudi je to v nasprotju z mnenjem večine, vedno znova trn v peti ljudem. Ker naenkrat postaneš nekdo, ki vzbuja slabo vest, ko se upira toku, ki ga zato zasipajo odpadle veje, kakor je na našem mostu čez Vipavo ob vsakem malo večjem dežju. Ljudje verjamemo v to, kar je lažje in udobneje, vedno, in kdor boža proti dlaki, se mu ne piše nič dobrega. Zato ne razmišljamo. Misliti s svojo glavo je nevarno.
Gledal sem dokumentarec o Mussoliniju, tem klovnu, ki bi se mu morali vsi smejati, pa so mu vsi ploskali, z navdušenjem vzklikali njegovo ime, njemu, ki je poslal v smrt toliko in toliko ljudi. Razmišljal sem, kako je mogoče, da se takemu nizkotnemu človeku nihče ni postavil po robu. Kako je mogoče, da je s široko podporo svojega ljudstva delal, kar se mu je zahotelo, kako je ustrahoval ljudi, jih klal na ulicah, jim dajal piti ricinovo olje, pa so mu ob vsem tem še vedno ploskali? Ne boste mi rekli, da za to ni vedel nihče, sploh ne takrat, ko je to postalo nekaj »normalnega«. Kako je torej mogoče, da zlo postane nekaj normalnega, celo nekaj upravičenega, celo nekaj zaželenega?
Tako, da nihče ne razmišlja. Da vsak samo verjame in uboga. Da pozabi preteklost in miži pred prihodnostjo. Samo tako.
Ljudje smo se navadili udobja, prav potiho in na skrivaj so nam ga privzgojili, da zdaj podzavestno izbiramo, kar je lažje. »Zlo zmaguje, kadar dobri ljudje ne storijo ničesar« (T. Jefferson). Vendar pa ne obupujem. Celo danes gledamo filme o ljudeh, ki med drugo svetovno vojno niso ubogali sveta, temveč lastno vest. In vsi ti ljudje so veliko brali.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 2 (2023), 3.

Brane ni bil samotar od vedno, pravzaprav tudi sedaj ne mara samote, samo prenaša jo, po sili razmer pač. Tako kot prenaša življenje na robu družbe.
A ni bilo vedno tako. Mladost je bila polna obetov. Bil je zdrav, postaven fant, vranje črnih las in odkritega nasmeha, mogoče malo medel v odločitvah. To zadnje je moja mladostniška razigranost spregledala, godilo pa mi je njegovo dvorjenje. Mojo nečimrnost je dvigovalo v nebo, čustva pa se niso povzpela dlje od simpatij. Odzivala sem se ravno toliko, da sem ga zmedla. Toda on je mislil resno, smrtno resno.
Shizofrenija je prišla čisto potiho, nenapovedana mu je življenje postavila na glavo. Meni tudi, samo nekoliko kasneje.
Danes ima šestdeset let. Dober razlog, da ga obiščem.
Mesto, stavba, park, vse je tako znano, a vendar tuje. Tudi sama sem namreč marsikateri dan prebila v tej bolnišnici. Psihiatrična ji pravijo. Prostori so enaki, ljudje drugačni. Drobna ženica v preddverju je zdolgočaseno zrla predse in me ni niti opazila, ko sem šla mimo, možakar poleg nje pa me je radovedno motril. V prvem nadstropju sem naletela na mladeniča, ki me je prosil za drobiž. On pač ne ve, da sem si morala sposoditi denar za avtobus, da sem lahko prišla sem.
Braneta sem našla v sobi. Bil je čisto sam. Ležal je na postelji, z očmi uprtimi v strop, kot da bi gledal v ekran. Mogoče pa si je takole osamljen na ta praznični dan res vrtel film svojega življenja. Nikjer nobenega šopka, voščilnice, darila, skratka nič takega, kar bi dalo vedeti, da je danes zanj poseben praznik.
Ob mojem prihodu se ni niti ozrl. Očitno je že opustil misel, da ga bo ta praznični dan kdo obiskal, zato je pričakoval le bolniško sestro, kar pa ga, jasno, ni vznemirjalo. Zdrznil se je šele ob mojem ‘Živijo!’.. Vstal je s postelje, kot da bi se pod njim sprožila vzmet. Ja, sreča res lahko privabi čudne iskrice v oči. Branetove so jih bile v hipu polne. Razprla sem roke in mu tako povedala, da ga vabim v objem. Sam za kaj takega ni imel poguma. Oklenil se me je kot prijatelj, brez ognja in strasti. Nič bolj se mi ne bi približal, če bi me le potrepljal po rami.
»Vse najboljše!« Trudila sem se, da bi zvenelo čimbolj veselo in potlačila bridkost, ki se je zarezala vame ob spoznanju, kako osamljen je. Iz torbice sem vzela kos potice in zavitek cigaret. Vidno ganjen je sprejel darilo. Hvaležnost ni potrebovala besed, risala se je v njegovem nasmehu, v toplini oči, v milini njegovega izraza.
Mislim, da bi mu bilo odveč pojasnjevati, da je to vse, kar mu lahko poklonim. Vse bolj sem namreč na tesnem z denarjem. Pokojnina je že odkar pomnim enaka, cene pa ne in časi, ko sem še brkljala po vrtu, da ni bilo treba kupiti vsega, kar je šlo v lonec, so že davno mimo. Včasih mi še za kuhanje zmanjka energije, da o pranju in čiščenju ne govorim.
Misel na dom upokojencev me bega, a socialna delavka pravi, da je najbolje tako. Da bom tam bolje preskrbljena. Ja, ni zaman motrila mojega zanemarjenega domovanja.
Živeti sama je moj način življenja, toda biti sama sredi tujcev, povečini starejših od mene, je nekaj drugega. Čutim, da bolj kot kdajkoli prej potrebujem družbo. Ta ima eno samo ime: Brane – za katerega vsi vedo, da me ni nikoli prebolel. Tudi to, da za Poldetom ni bilo moškega, ki bi se zanimal zame, je znano vsem, ki me poznajo. O prijateljicah pa nič – jih pač nima vsak.
»Bi šel v dom upokojencev, jaz sem že oddala prošnjo,« predlagam Branetu. »Tam bi lahko bila skupaj.«
»Aja,« je rekel brez zanimanja.
Človek bi pričakoval, da bo po štiridesetih letih čakanja zadonel en vesel Hura, zato je tisti medli Aja prišel kot hladen tuš.
Samo njegov pogled pa je bil zgovoren. Tak, ki te na nekaj spominja. V očeh, postaranih za štirideset let, se je zrcalila enaka žalost kot tistega nesrečnega dne.
»Kako si mogla?« me je vprašal takrat.
+++
Kako sem mogla! Seveda sem mogla! Bila sem mlada in lepa, in takrat izbiraš iz barvne palete žive, vesele barve, ko si slikaš svoje življenje. Polde se je ves stvaren in smel zlil z mojim svetom. Spoznanje, da je bila to utvara, je prišla prepozno, dolgo za tistim, ko si ti doživel svoj nesrečni trenutek.
Vsakemu od nas lahko en sam trenutek zaznamuje življenje. Za Braneta je tak trenutek napočil pred štiridesetimi leti. Ponavadi je bolje, že zaradi bontona, da človek pozvoni ali vsaj potrka, tudi če so vrata odprta. Če bi se Brane držal tega, bi mu bilo takrat prizaneseno tisto osuplo odkritje. Saj sem mu nameravala povedati obzirno in čimbolj neboleče, če le ne bi tisti dan tako rekoč udrl k meni. Zaprepadeni smo bili vsi: Polde, Brane in jaz. S Poldetom naju je našel v položaju, ki ni potreboval razlage.
Ja, bila je prevara, podla in zahrbtna, taka, ki je pogled, poln pričakovanja in ljubezni, spremenila v temno brezno obupa, razočaranja in bolečine. Poznam to brezno. Tudi sama sem padla vanj in od tam zatavala v svet strahu in blodenj. Tako sva se z Branetom pravzaprav vse življenje iskala, enkrat v stvarnem svetu, spet drugič v nekih čudnih iluzijah. Srečevala sva se in razhajala, zbliževala in oddaljevala, nikoli pa nisva bila tako blizu, da bi to pomenilo biti skupaj.
+++
Tako je minilo štirideset let.
»Sedaj bi lahko bila skupaj. To ti ponujam, me razumeš?«
Gleda me podobno kot tistega nesrečnega dne. Ista žalost v pogledu, drugačen očitek.
»Zakaj si pustila, da je šlo mimo štirideset praznih let?«
»Ja, zakaj sem pustila? Ne vem, nima vsak zakaj svojega zato, mar ne?«
»Najprej je bilo preveč ljubezni, če je ljubezni sploh lahko preveč. Pri meni, mislim, da je je bilo, kajti to mi je škodilo. Potem je prišlo preveč razočaranja in preveč zamere. Tudi to mi škodi, a ne morem si pomagati. Od vsega tega mislim, da ne bi znal več živeti v dvoje, niti v domu upokojencev ne,« je misli počasi spreminjal v besede.
Jutri bo nov dan, zame, za Braneta, za vsakega od nas. Vsem se bo kaj dogajalo, le nama ne. Brane bo kupoval nasmeške z bomboni, jaz pa bom v domu upokojencev živela od spominov.
Rafaela. Ognjišče (2017) 2, str. 55

V evangeliju beremo o zakladu. Mene te besede zelo nagovarjajo: tudi jaz imam zaklad in to kar doma, to je moja družina. Kako se veselim z njimi, ko so ob meni. Ne potrebujem bogastva, kajti bogata sem v mojih domačih, v družinskih članih.
Sedaj ko so otroci že odrasli in ima vsak svojo družino in preživljam starost le ob možu, sem hvaležna, da sva tudi v preizkušnjah vztrajala skupaj. Ni bilo vedno vse idealno, ampak človek more prestopiti marsikatero stopnico, čeprav gre težko čeznjo. Hvaležna sem sama sebi, da nisem omagala, temveč sem vedno zaupala v Boga.
Nikoli nisem poslušala tistih, ki govorijo: če ne moreta biti skupaj, pojdita narazen, ali kakor pravijo: “če ni za biti, je za iti”. Vendar ne pomislijo, da tudi drugje ne bo vse idealno, še manj pa v ljubezni, saj je prva ljubezen najiskrenejša. Kjer ni prave ljubezni, posebej zveste, so velike razpoke med zakoncema, ki živita vsak po svoje, čeprav imajo veliko bogastvo. Bogastvo je v medsebojni ljubezni in ljubezni do bližnjega.
Danes je moderno hoditi vsak po svoji poti, vendar to ne vodi do skupne poti v starosti. Človek se ne zaveda, da mladost hitro mine in pridejo različne tegobe, posebej bolezen. Šele takrat opaziš, da je največ vredna pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti.
Zato vem, da sem našla zaklad kar doma ob možu in moji družini.
Tina

Mesec februar je kratek, a ima na svojem začetku kar nekaj pomenljivih datumov. Prvi je svečnica, ko na poseben način praznujejo redovnice in redovniki, ki so svoje življenje z zaobljubami darovali Bogu, 11. februarja, na god Lurške Matere Božje, obhajamo svetovni dan bolnikov, 14. pa sv. Valentina, danes zavetnika zaljubljencev, včasih pa bolj zavetnika za zdravje. Tisti, ki bodo tudi letos na god sv. Valentina tako poudarjali pomen zaljubljenosti, ne bodo enako poudarjali pomena zakona, čeprav je po legendi sv. Valentin mlad zaljubljen par poročil, kljub temu da so domači nasprotovali njuni odločitvi. Svetniku je bilo naravno, da je zaljubljenost prešla v trajno zvezo, posvečeno z zakramentom. Današnje praznovanje sv. Valentina pa poudarja samo zaljubljenost. Ni važno, koliko časa traja, ni važno, če z zaljubljenostjo raniš srca drugih … Morda pa je tudi takšno neodgovorno početje iskanje trajne in osrečujoče ljubezni … .
Vaše pismo potrjuje, kako zvesta ljubezen prinaša notranje zadovoljstvo in srečo. Hvala vam za to pričevanje! Zanimivo je, da tudi danes večina mladih hrepeni po taki ljubezni in razumevajoči družini. Morda tudi zato, ker mnogi ne odraščajo v takih družinah. Številne ankete kažejo, da je med mladimi vrednota družine na najvišjem mestu. To je lepo. Toda razumevajoča družina ne pride sama od sebe. Je sad priprave, prizadevanja in nemalokrat tudi trdega dela. Narobe je že, da številni stopajo v skupno življenje z mislijo: dokler bo šlo, bo pač šlo, ko ne bo šlo več, bova pa šla narazen. Zato ne sklenejo zakramenta svetega zakona. Pozabljajo, da je cerkveni zakon zakrament, ki nam naklanja milost, da moremo živeti stan, ki smo si ga po odgovornem premisleku izbrali. Če vstopimo v skupno življenje z dvomom, potem se kaj rado zgodi, da se ti dvomi pozneje tudi uresničijo.

Za zakon je potrebna priprava. Ta se v neki obliki (imenujemo jo daljna priprava) začne že v domači družini, kjer otroci pri starših vidijo zgled medsebojne ljubezni. Najbrž je odveč napisati, da ga premnogi ne morejo videti. Tudi otroci iz neurejenih ali ločenih družin ne morejo doživeti te medsebojne starševske ljubezni. Velikokrat zelo trpijo zaradi ločitve, zlasti v primerih, ko se kdo od zakoncev neodgovorno ali celo hudobno obnaša. Ta bridka izkušnja otroke zaznamuje za celo življenje. Morda bolj, kot si moremo priznati. Zvestoba zakoncev je najlepša podlaga za razumevajočo družino pa tudi dobra podlaga za lepo zakonsko življenje otrok iz take družine.
Lepo ste napisali, da bi se tisti, ki se ločujejo, morali zavedati, da tudi v novi zvezi ne bo vse idealno, da bodo tudi tam težave, da bo treba tudi tam potrpeti in se prilagajati. Ni pametno, da gresta zakonca narazen ob prvi krizi, saj so krize v življenju nekaj normalnega. Modri ljudje iz izkušnje svetujejo, da je treba krizo prebroditi in po njej more biti ljubezen še trdnejša. Prve žrtve neodgovornega ravnanja staršev so prav otroci.

Pomembna je tudi bližnja priprava na zakon. Danes opažamo, da stopajo številni mladi v zakon nepripravljeni in nezreli. To nezrelost lahko ‘podedujejo’ že v domači družini, k njej mnogo prispeva sodobna miselnost. Prav zato je Cerkev uvedla tečaj pred poroko, kjer zaročencem vsaj na kratko predstavi zakonsko življenje. Še bolje je, če zaročenca pred poroko obiskujeta šolo za zakon, ki jih je vse več v Sloveniji. Če zaročence seznanimo tudi s težavami in čermi zakonskega življenja ter jih opozorimo nanje, potem je zelo mogoče, da se jim pozneje laže izognejo. Za zakon velja pregovor: »Kakor si boš postlal, tako boš ležal«. Če se mladi odgovorno pripravijo na skupno življenje v zakonu, potem je večja verjetnost, da bo tudi njihov zakon lepši in bolj razumevajoč.
Po pismu sodim, da vaš zakon spada med take. Prav ravnate, da vztrajate v zakonu, tudi v težavah, ki neizbežno pridejo. To se obrestuje prav v starosti. Takrat človek ob sebi potrebuje razumevajočega človeka, “pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti”, kakor ste lepo zapisali.

Že v začetku sem omenil praznik Gospodovega darovanja v templju ali svečnico. To je tudi praznik starejših. Starček Simeon in prerokinja Ana sta skromno živela v templju. Držala sta se božjih zapovedi in živela za Boga in njuno življenje je zorelo v smisel, ki ga je okronalo srečanje z novorojenim Odrešenikom. Ko je starček Simeon vzel v naročje dete Jezusa, je izrekel čudovito molitev, ki jo duhovniki molimo ob koncu dneva: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev« (Lk 2,29-31). Molitev izraža polnost bivanja in smisel življenja, ki se je rodilo iz zvestega odnosa z Bogom. Tudi vaše pismo je hvalospev lepoti v zakonu, ki je šel skozi preizkušnje, a mu daje lepoto in smisel zvestoba in odprtost za drugega in za Boga. To pride do izraza še posebej v starosti. Bog daj, da bi veliko zakoncev lahko doživelo tako osrečujoč zakonski odnos.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca Ognjišče (2017) 1, str. 6