Neki deček je živel v majhni koči na zelenem griču. Ko se je dan nagnil in je sonce zahajalo, je sedel pred svojo hišo in gledal na hišo daleč onstran doline. Imela je zlata okna, ki so sijala kot biseri. Pogled ga je tako očaral, da si je želel samo to, da bi v njej živel. Ko je bil dovolj velik, se je odpravil proti njej. Sonce je že zašlo in strašno je bil razočaran, ko je videl, po čem je iz daljave hrepenel. Na oknih ni bilo zlata. Hiša njegovih sanj je bila navadna koča. Ko pa je naslednje jutro pogledal skozi okno te koče, je na drugi strani doline spet zagledal hišo z zlatimi okni, ki so sijala kot biseri. Ves vesel je pohitel nazaj – do hiše, ki je bila njegova. (sč).

Kategorija: Iskrica

Kljub temu, da je izraz že sam po sebi dovolj zgovoren, vas prosim, če lahko napišete kaj več o t. i. življenjski spovedi: kako se je treba pripraviti nanjo, kako poteka, kdaj in ob kakšnih priložnostih jo je priporočljivo opraviti, kakšen je njen namen, ali je potrebna vnaprejšnja prijava, oz. dogovor s spovednikom, če se spoved obhaja v spovednici ali bolj v obliki pogovora s spovednikom, ali je bolje spovednika dobro poznati ...?
Marija

Spoštovana gospa Marija, pozdravljeni!
Življenjske spovedi morda mlajši sploh ne poznajo več, zato je vaše vprašanje več kot na mestu. Priporočilo Cerkve je, da redno pogosto obhajamo zakrament sprave, morda je to mesečno ali na štirinajst dni. Saj zakrament sprave ni osredinjen samo na odpuščanje grehov, ampak tudi na poživljeno milost, ki jo spovedanec prav v tistem trenutku in v povezavi z izpovedanimi grehe najbolj potrebuje, da bi v bodoče lahko prepoznaval in premagoval skušnjave na teh področjih. Iz tega že lahko sklenemo, da tako imenovana življenjska spoved ni nekaj rednega ali običajnega.
Poglejmo najprej, kaj pomeni. Življenjska spoved je neke vrste ‘sprehod’ skozi tisti del življenja, v katerem smo že bili sposobni svobodnih odločitev za slabo in smo s tem grešili. Pri tem sprehodu se poskušamo spomniti in si ponovno postaviti pred oči vse grehe, ki se jih spominjamo, tudi če smo se jih že izpovedali.
Zakaj to storiti, če so grehi že odpuščeni? Vsekakor ne zato, ker bi dvomili v Božje odpuščanje. V takšnem primeru se je življenjski spovedi treba odpovedati, saj bi lahko vodila v nezaupanje Bogu ali v škrupoloznost. Ponovna izpoved že izpovedanih grehov je smiselna le kot posebna ‘duhovna vaja’, s katero želimo Bogu ponovno izkazati veliko hvaležnost za njegovo dobroto in milost njegovega odpuščanja. Večji greh, ko nam je namreč Gospod odpustil, večjo ljubezen nam je izkazal in večje ljubezni je vreden; in prav je, da mu jo vedno znova in znova tudi izpovemo. In življenjska spoved je takšno dejanje. Nas pa ne sme voditi v žalost, ki uničuje, ampak v izraz hvaležnosti in veselja nad Bogom, ki se nas je usmilil in nam izkazal svojo neizmerno dobroto in usmiljenje.
Na takšen način ‘se sprehodimo’ skozi svoje življenje ob kakšnih posebnih življenjskih prelomnicah, pomembnih odločitvah ali ob letnih duhovnih vajah. Vsekakor ob posebnih simbolnih trenutkih življenja in ne prepogosto, saj bi nas to lahko preveč zadrževalo v preteklosti in nas odtujevalo sedanjosti, ki je edino pomembna v duhovnem življenju.
Nanjo se pripravimo tako, da si vzamemo dovolj časa in v molitvi pregledamo svoje življenje z vidika naše grešnosti. Gre torej za pogovor z Bogom o naši preteklosti s tega vidika, ne za našo samopresojanje preteklega življenja. Lahko si glavne mejnike tudi zapišemo in tudi svoje konkretne grešne reakcije, da jih nato lažje nanizamo pri spovedi, ki ni spet neka ‘debata’ o preteklih grehih, ampak bolj njihovo naštevanje z namenom, da Boga slavimo za njegovo velikodušno odpuščajočo ljubezen. Pri tem pa se lahko tudi kaj naučimo za prihodnost, ko prepoznavamo okoliščine, ki so nas vodile v grešnost. Tako jih bomo lažje prepoznavali tudi v prihodnje in se jim zoperstavili. Lahko pa tudi prepoznavamo, kaj nam je pomagalo v boju zoper greh, oziroma kaj nas je v greh spodbujalo in vodilo.
Glede praktične izpeljave je veliko odvisno od osebnih okoliščin. Vsekakor takšna spoved ni primerna v časih množičnega spovedovanja, ko v vrsti čaka veliko spovedancev. Glede kraja je gotovo bolj primeren spovedni kabinet kot pa klasična spovednica, a v bistvu prostor ni niti toliko pomemben. Verjetno pa se je zelo priporočljivo s spovednikom o takšni spovedi predhodno dogovoriti. Glede poznanstva s spovednikom ali ne, je odločitev oziroma smiselnost odvisna od vsakega posameznika. Nekomu lahko koristi, drugega pa bi oviralo. Načelno pa se življenjska spoved lahko obhaja pri vsakem spovedniku, le da dobro pozna njen smisel in pomen.
Praktičen nasvet: zaradi lažjega odvijanja ‘filma’ življenja je morda primerno pričeti v sedanjem trenutku in se vračati nazaj, bolj kot pa se v duhu in spominu preseliti nekam daleč nazaj v otroštvo in nato nadaljevati ‘potovanje’ po življenju do sedanjosti. Tako namreč sedanji trenutek lažje oživi predhodnega in le-ta spet prejšnjega in tako naprej. Vendar pa pri takšni spovedi ni najpomembnejše to, da nobenega greha ne izpustimo, ampak bolj notranja drža spokorjenosti.
Še enkrat pa naj poudarim, da je življenjska spoved predvsem izraz velikega veselja in hvaležnosti nad do sedaj v življenju doživetem Božjem usmiljenju in ne potreba po ponovnem odpuščanju že odpuščenih grehov.

TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2011) 07, str. 47

Kategorija: Pisma

Hitela sem po veleblagovnici in nepričakovano obstala ob polici z vezalkami. Ne da bi pomislila, sem vzela par vezalk za moške čevlje ter jih položila v nakupovalni voziček. Ko sem jih plačala, sem jih spravila v torbico.

Nato sem šla v rehabilitacijski center, da kot vsak dan obiščem Donalda, ki je po nesrečnem padcu z lestve imel hrome noge.

Tistega dne sem našla Donalda še posebej brez prave volje.

»Breda,« me je poklical po fizioterapiji. »Po vsem, kar se mi je zgodilo, bi srčno rad bil veder, a včasih imam občutek, da se Bog sploh ne zmeni zame. Kaj se dogaja z menoj?«

»Pa saj dobro veš, da skrbi zate,« sem odvrnila, a mu nisem znala pravilno odgovoriti. Nekaj časa sva molče sedela.

»Mimogrede še nekaj,« je dejal Donald, ko sem se poslavljala, »gre za malenkost, a sestra mi je zjutraj strgala vezalko na čevljih. Mi lahko prineseš nove?«

Vezalke! Segla sem v torbico in vzela iz nje rjav par, ki sem ga bila kupila kar tako v veleblagovnici. Sklonila sem se in mu zavezala čevlje z novo vezalko. Nato sem mu dejala: »Donald, če je Bog poskrbel, da imaš nove vezalke, sem prepričana, da še bolj skrbi zate glede veliko potrebnejših reči.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2015), 27.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 97.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. (Ps 139,13)

Tudi zaradi vpliva televizije in spletnih družbenih omrežij, ki nam neprestano vsiljujejo zglede "popolnih" moških in žensk, mnogi ljudje, zlasti mladi, trpijo in marsikdo se celo znajde v hudi stiski, ker ni takšen, kakor drugi. Lep tako kot drugi. Zdrav tako kot drugi. Vitek in postaven tako kot drugi. Z mišicami, prsmi, zadnjico, nogami, ustnicami in lasmi kakor bi bili naslikani in kakor jih imajo drugi. In ni malo takih, ki se jezijo na Boga, ker jih ni ustvaril takšnih, kakor so drugi. Bog je vendar genij, ne pa fotokopirni stroj. Ne ustvarja nas v serijah: tke nas nit za nitjo. In vsak izmed nas uresničuje določeno ljubečo Božjo zamisel. - Rekli boste: "Kaj pa prizadeti in preizkušani, je tudi nje Bog stkal nit za nitjo? Krasno delo! Krasna ljubeča zamisel! "Greh, ki ga je človekova svoboda vcepila v Božje delo, lahko pokvari, kar si je Stvarnik dobrega in lepega zamislil. Toda tudi prizadet človek, če noče trpljenju še dodajati trpljenja, mora ceniti zaklade, ki jih je Bog zagotovo vtkal vanj, in ne sme dovoliti, da bi ga zavist, ker so drugi zdravi, zasužnjila in potrla. To ni pot, ki bi jo zlahka premagoval, a kdor mu ponuja drugačne poti, ga vara.

V mesecu juliju razmišljamo o tem, kako z Marijinim zgledom do notranje lepote (2)

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Kategorija: Korak v globino

Po drugi svetovni vojni je v Evropi in v ZDA nastopila izjemno delavna generacija. Bila je sposobna velikih žrtev, gnalo jo je upanje, iz vojnih ruševin je dvignila gospodarsko napredno in demokratično družbo, ki je kmalu postala vzgled celemu svetu. Zatem je nastopila bolj izobražena generacija, zaznamovana s spolno revolucijo in drogami, fizično delo ji je postalo vse bolj tuje, težko delo so namreč začeli opravljati stroji in poceni delovna sila iz tretjega sveta, v vzgojni teoriji je zmagala permisivnost. Po letu 2000 se je permisivna generacija že začela izčrpavati, nastala je nekakšna postmoderna praznina, ki jo je zapolnila potrošniška stihija z revolucijo mobilnih telefonov na čelu ter ideologija politične korektnosti vključno s t. i. snežinkarstvom (snowflake generation – rod brezkrvnih, krhkih in občutljivih). Zdaj smo na pragu tretje generacije, ki bo, kot kažejo trendi in dogodki iz velikega zahodnega sveta, manj votla, manj snežinkasta, bolj radikalna, morda celo surova in tolerantna do nasilja.
Človek bi se tem spremembam čudil, če ne bi vedel za misli starogrškega pesnika Hesioda, katerega povzetek najdemo v delu Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba. Hesiod v okviru zgodb o nastanku sveta govori o tem, kako so bogovi ustvarjali človeštvo. Najprej ustvarijo t. i. zlati rod, ki je zelo delaven in se odreka užitkom. Ker vidijo, da preveč gara, ga ukinejo in ustvarijo nov rod, srebrni, ki je manj delaven, zelo uživaški, časti večno mladost, otroci izjemno dolgo živijo pri starših, ker so krhki, na pragu samostojnosti umrejo. Tudi srebrni rod bogovom ne velja, zato ga odstranijo in ustvarijo tretji rod, bronasti, ki je mišičast, namesto zelišč hoče jesti le meso, v obnašanju je surov. Bronasti rod je grob in nasilen, uveljavlja pravico močnejšega.
Dandanašnji se v resnici zdi, da srebrni rod odhaja, prihaja pa bronasti. Politična korektnost in sanjaški pacifizem, značilna za odraščajoče okrog leta 2000, dajeta prostor idejni in verski radikalizaciji, sovražnemu govoru, manipulaciji, grožnjam, uličnim nemirom, nasilju. Zlasti za slednje, za nasilje, se zdi, da postaja že kar politično privlačno. Zakaj?
Znameniti italijanski filozof Gianni Vattimo, oče t. i. šibke misli, je že pred leti opozarjal, da razsvetljenstvo, kljub svojemu poudarjanju razuma in strpnosti, ni rešilo problema nasilja. Ker ga ni rešilo, čeprav je napovedovalo, da ga bo, ljudje manj verjamejo v razumne in strpne rešitve. Bolj sociološka razlaga za vzpon levo-desnih populizmov in surovosti pravi, da se je v zadnjih desetletjih oslabila vloga klasičnih političnih strank, sindikatov, kulturnih ustanov, tudi religij. Ljudje v teh sredinah ne najdejo svojega mesta, skozi te sredine svojih stisk in težav več ne rešujejo. Pred kapitalistično-finančnim Molohom so boljkone sami. Bodimo konkretni: Gorenje odpušča delavce. Kaj lahko naredijo stranke, sindikati, kultura, religija, da do tega ne pride? Praktično nič. Ker je na marsikaterem področju tako, se vse več ljudi spogleduje s skrajnostmi, s populizmi, z akcijo, ki diši po surovosti in nasilju.
Po delavnem rodu (zlatem) je prišel razvajen in snežinkast rod (srebrni), bo zdaj nastopil surovi rod (bronasti)? Bo obveljalo sosledje, ki ga opisuje že antična mitologija? V to kristjani ne smemo verjeti. Ni nam dovoljeno, da bi rekli, češ, grobost in nasilje sta naravna, češ, pride čas, ko ne gre drugače. Ni nam dovoljeno iti na ulice, brcati v smetnjake in razbijati izložbe. Mi nismo otroci Usode, da bi nas zgodovinski dogodki metali sem ter tja in nas v določenem trenutku spremenili v nasilneže. Češ, čas surovosti je, saj ne moremo ne biti surovi tudi mi. Temveč smo otroci Besede, ki tudi v času hujskanja in besnila verjamejo v dialog, dogovor, spravo, skupno načrtovanje, demokratično kulturo.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 7, str. 3.

Kategorija: Za začetek

Noč se je prevesila v drugo polovico. Bila je še trda tema, prepojena s tišino. Kljub zunanji tišini in miru ni mogel zaspati. V njegovi notranjosti je močno vrelo, na dušo so trkale besede maminega pisma. Utrujen se je obračal v postelji, na silo zapiral oči, prešteval do deset in nazaj ter si v mislih prepeval priljubljeno staro uspavanko, a spanja od nikoder. Noč se je vlekla in vlekla. Zdelo se mu je, da ji ne bo konca. Vsega nemirnega je neka skrivnostna sila dvignila z ležišča. Prižgal je nočno svetilko in segel pod vzglavnik po mamino pismo. S tresočimi rokami ga je razgrnil pred seboj. Čeprav ga je znal že skoraj na pamet, je znova bral vrstico za vrstico.

Položil je pismo na svoje prsi in ga z obema rokama trdno priklenil nase. Pomislil je na očeta in mamo. Močno ga je zabolelo pri srcu. Dobro je poznal njuno zgodbo o tem, kako dolgo sta ga pričakovala. Mama je prvega otroka izgubila kmalu potem, ko je zanosila. Potem sta z očetom dolgo čakala in upala. V vseh tistih letih sta spoznavala, kako prazen je dom brez otroškega smeha in joka in prestajala sta vso kalvarijo bojazni, da morda ostaneta za vedno sama. Šele po desetih letih se jima je nasmehnila sreča. Rojstvo sina je bil največji blagoslov, ki jima ga je podaril Gospodar življenja. Skrbno sta ga vzgajala v delovnega in poštenega človeka. Brezmejno sta ga ljubila.
Ko je pomislil na Lucijo, ga je še huje zabolelo pri srcu. Iz sosednjega kraja je bila. Na videz sta se poznala že kot otroka. Ko sta odrasla, je njuno poznanstvo preraslo v iskreno prijateljstvo, nato pa je vzklila ljubezen. Čutila sta, da drug brez drugega ne bosta mogla živeti. Začela sta se pogovarjati o poroki. Gotovo bi bil zdaj že skrben gospodar lepega hribovskega posestva s čudovito ženo ob sebi, s katero bi morda vzneseno pričakovala novega družinskega člana, če se tok načrtovanih dogodkov ne bi zasukal v drugo smer. Na praznovanju sodelavčevega rojstnega dne je spoznal Rosano. Mlada lepotica ga je tako dolgo vztrajno obletavala, da je naposled izgubil glavo. Iz mesta je bila, gosposka, vzvišena in izredno lepa. Začela sta se sestajati. Kmalu zatem se je doma hudo sprl z očetom, kar je bil povod za odhod od doma. V mestu si je poiskal skromno stanovanje, da sta lahko bila z Rosano čim več skupaj. Po začetni slepi zaljubljenosti je začel vse bolj spoznavati, da dekle ni zanj. Preveč različna sta bila po naravi, premalo podobnih interesov sta imela za skupno življenje. Med njima so se začeli majhni prepiri, ki so postajali vse hujši, dokler niso izzveneli v klavrnem koncu njune zveze.
Ta vihrava ljubezenska zveza, spor z očetom, beg od doma so bili kruti dogodki, ki so ga hudo prizadeli. V svoji takratni značajski šibkosti se jim ni znal izogniti. Zavedal se je, da jih bo prebolel šele čez daljši čas, pozabiti pa jih ne bo mogel nikoli. Trudil pa se bo, da zopet postane dobri stari Lovro, kakršen je bil prej: pošten, pokončen in močan.
V trenutku se je odločil. V potovalko je zmetal nekaj najnujnejših stvari, se praznično oblekel, zaklenil za seboj vrata stanovanja in odhitel na prostor, kjer je imel parkiran svoj avtomobil. Bilo je zgodnje nedeljsko jutro. Na jasnem nebu se je na vzhodu risalo zlato sonce in obetalo čudovit dan.
Počasi je vozil skozi mesto, šele ko je zavil na podeželsko cesto, je pospešil vožnjo. Čez dobre pol ure je bil že doma. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta, kakor da bi starši slutili, da pride. V veži se je srečal z mamo. Brez besed ga je prisrčno objela in komaj zadrževala solze sreče. Očeta je našel v dnevni sobi. Ležal je na kavču in zrl v strop. Sedel je k njemu. Poiskal je njegovo roko in jo stisnil v svojo. Prestrašil se je, tako brez življenja je bila. Počasi in premišljeno, tehtajoč vsako besedo posebej, je izrekel: »Oče, naj bo pozabljeno in odpuščeno, kar je bilo med nama... Ne vem, kaj me je prijelo, da sem vaju zapustil. Žal mi je. Glej, zdaj sem se vrnil, vrnil za vedno!«
Povedal je, kar mu je ležalo na srcu. Globoko se je oddahnil. Tedaj je začutil, da mu je oče stisnil roko in se zazrl vanj. Nič obsojajočega ni bilo v očetovih očeh, le tiho veselje je sijalo iz njih. Sina je to pomirilo. Vlilo mu je pogum in moč. Kot bi imel krila, je poletel iz hiše in se naglo odpeljal.
Vozil je po vijugasti hribovski cesti mimo njiv, sadovnjakov in redkih hiš. Odkar je pred šestimi meseci jezen zbežal od doma, se ni več vozil tod. Pri srcu ga je stiskalo od bolečine. Negotovost ga je grizla in hromila. Pred gozdom je zavil na ozko pot, ki je vodila do skromne hiše. Izstopil je in skrušen ostal ob avtomobilu. Dolgo je čakal. Potem jo je zagledal: prišla je iz hiše in obstala na pragu. Bila je utrujena in bleda, toda iz njenih oči je sijal neki poseben žar. Ogrnjena je bila s širokim, lepo izvezenim modrim pledom. Pod njim so se razločno videli obrisi skrivnosti, ki je utripala pod njenim srcem.
Skoraj bi se zgrudil od presenečenja. »Lucija, spoznal sem, da te brezmejno ljubim. Brez tebe zame ni sreče v življenju. Odpusti mi, če moreš!« je skoraj kriknil. Potem pa ni mogel spraviti iz sebe nobene besede več.
Dolgo je upala, da se bo to zgodilo. Vrnil se je k njej. »Vse hudo zakopljiva globoko, sčasoma bo strohnelo,« je rekla odločno. Po licih so ji polzele solze veselja in sreče. Stopil je k njej in jo nežno prijel za roko: »Pridi, Lucija, greva k meni... greva k nam domov,« je rekel mehko in ji pomagal sesti v avto.
V kuhinji je bilo tiho in mirno. Sedeli so za mizo po prazničnem kosilu. Skozi odprto okno je sijalo opoldansko sonce. Mir je preplavljal štiri duše, tiha radost je sijala iz njihovih oči. Srca so poskakovala v veselem pričakovanju novega člana družine, ki se jim bo kmalu pridružil.
Lovro je pogledal po očetu in mami in z očmi obstal na svojem ljubljenem dekletu. Mnogo skrbi in žalosti jim je povzročil, a iz njihovih ust ni slišal niti besedice obsodbe. Hvaležen jim je bil za to. Tudi sam je molčal. V svojem srcu pa se je iskreno pokesal in se zaobljubil, da bo poslej vzoren sin, predvsem pa ljubeč in zvest mož ter skrben oče.
Nives Sitar, zgodbe, v: Ognjišče (2009) 07, str. 53.

Kategorija: zgodbe

Večkrat se sprašujem, ali nismo skrenili s poti? V mislih imam prve kristjane, tiste, ki so se srečevali ob lomljenju kruha v imenu Jezusa Kristusa. Vse tiste, ki so bili dober zgled sobivanja s človekom in so tako pritegnili k tej novi skrivnosti vere tudi vse druge. Kdo bo rekel: “Danes so drugi časi.” Ne vem, če so drugi časi. Časi so vedno enaki. Vprašanje je le, kje je človek izgubil stik z Božjim?

Koliko strmih poti so prehodili sveti in blaženi. Njihove poti svetijo v času, ki ne mine, nam dajejo moči in volje, da zmoremo dalje. Ali smo ponosni na to, kar so gradili naši predniki? Slovenija je res nekaj posebnega. Skoraj na vsakem griču je cerkev. To je bogata verska in kulturna dediščina naroda. Naši predniki so s tem pokazali, da je mogoče težke čase premagati z molitvijo. Vse to, da bi zmogli tudi danes prinesti svoj križ in ga položiti pred oltar, da bi lahko začutili trenutek odpuščanja pred Jezusom pod podobama kruha in vina. Moti me, da bi nekateri v naši državi to radi obdavčili.

Noben davek na sakralni objekt ne bo rešil države iz krize. Verjamem pa, da v težavah pomaga iskrena molitev. Tudi če bi vse cerkve obdavčili ali bi jih podrli, verjamem, da bi krščanstvo preživelo in naprej oznanjalo vstalega Kristusa. Iskreno se moramo truditi, da ohranimo to, kar nam je sveto in to je naša vera.

Ena od hčerk me je, ko je bila stara šest let, vprašala: »Mami, zakaj pa ljudje hodijo v tiste omare?« V mislih je imela spovednice v cerkvi. Poskušala sem ji odgovoriti preprosto: »Zato, ker v tistih omarah pustijo vse, kar je bilo slabega in težkega. Ven pa pridejo očiščeni in lahko začnejo na novo.«

Da bi te naše ‘omare’ ne samevale, ampak bi bile vedno obiskane ter bi iz njih prihajala luč usmiljenja, to bi želela vsem nam kristjanom.

Našim prednikom moramo biti hvaležni, da so nam posredovali vero. Vsak kamenček v mozaiku prizadevanja za dobro nas bogati in lepša našo podobo pred Bogom in pred ljudmi.

Marjeta Debevec

 

Če gledamo na to, ker se dogaja okrog nas, nam pride na misel, da je res kot praviš, da “smo izgubili stik z Božjim”. Če primerjamo, kako so svojo vero doživljali naši predniki, je to še bolj očitno. Zanimiva primerjava: in prvi kristjani? Vemo, kako so oni osvajali s svojim zgledom. Niso se razlikovali od drugih ljudi ne po obleki, ne po jeziku, ne po izobrazbi. Tako predstavlja kristjane Pismo Diogenetu, krščanski spis iz 2. stoletja. Osvajali so svoje sodobnike s svojim načinom življenja. Med seboj so si izkazovali ljubezen. Že Jezus sam je napovedal: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13, 35). Če bi med nami kristjani vladali taki odnos, kot so med prvimi kristjani, bi tudi danes imeli enake uspehe. Ljudje so naveličani lepih besed, ki se ne uresničijo. To vidimo bolj kot kdajkoli. Politiki nas obsipavajo z lepimi obljubami, zlasti ko se bližajo kakšne volitve. In ljudje jim ponovno in ponovno nasedajo. Po volitvah se nihče več ne spominja, kaj je obljubljal. Zato so danes ljudje razočarani in ne verjamejo več nikomur ali sploh ne gredo na volitve. To je sicer popolnoma zgrešena poteza, ker s tem pustijo, da zmagajo tisti, ki znajo lepo govoriti, in ne tisti, ki so pošteni. Morali bi vsakega voditelja presoditi po tem, kar je do sedaj storil dobrega. Toda to je za mnoge že preveč naporno in se izgovarjajo: saj je vseeno. In tako govorijo tudi kristjani, ki bi se morali še bolj zavedati, kako važno je voliti tiste, ki bodo držali besedo. Zakaj je tako malo kristjanov, ki se spustijo na politično prizorišče? To je sad prepričanja, da ni mogoče ničesar narediti. Resno delo zahteva trud in odrekanje, na vsakem področju, tudi na politične? Če osovraženo besedo ‘politično’ zamenjamo z ‘javno dobro’, bi marsikdo dvakrat premislil. Res je, da sedemdeset let nismo mogli vplivati in dati svojega glasu za ‘javno dobro’, sedaj, ko je to možno, pa se rajši umaknemo in ‘privatno’ kritiziramo, kako je vse narobe.

Že sedaj, ne da bi čakali na volitve, lahko storimo to, kar praviš o posnemanju naših prednikov. Kaj vse so zmogli. Zmogli bi tudi danes, kot praviš, “prinesti svoj križ in ga položiti pred oltar, da bi lahko začutili trenutek odpuščanja pred Jezusom pod podobama kruha in vina”. Iz krize nas ne bo rešil noben davek na sakralni objekt. Iz krize nam lahko pomaga molitev. Zato so naši predniki zidali in tudi mi zidamo cerkve. V župnijskih cerkvah je prisoten živi Jezus Kristus, ki je hotel ostati med nami po podobo kruha . Zaradi njega so tudi ‘omare’, ki nam vrnejo našo notranjo lepoto. Danes so morda manj obiskane, ne ‘pokajo po šivih’ ampak so potrebne, da dobimo odpuščanje in lahko prejmemo tudi Njega pod podobo kruha.

Kje je sodobni človek izgubil stik z Bogom, se sprašuješ. V trenutku, ko si je ustvaril prevaro, da Boga ne potrebuje, da je on sam sebi bog! In kaj je temu sledilo? Dve svetovni vojni z več kot sto milijonov mrtvih. In kot je rekel papež v Sarajevu, dejansko živimo v tretji svetovni vojni, le, da se ta dogaja po koščkih. Morda se nam ne zdi tako strašna, ker je zaenkrat daleč od nas. Doživljamo jo preko televizije. Vendar za vsakega človeka pridejo dnevi trpljenja od bolezni, pomanjkanja, osamelosti in zapuščenosti. Na koncu pa neizogibna smrt. Tej ne uide nihče. Ali se takrat človek, ki je izgubil ‘stik z Bogom’, lahko reši brez njega? To si lahko samo domišlja, če je duhovno popolna slep, ker mu razum ne zna več seštevati, odštevati, deliti in množiti. Tako stanje pa je najbolj podobno smrti. Smrt pa pomeni tudi obračun: kako in za kaj si živel.

Kristus nam je odgovoril na ta vprašanja v svojem evangeliju in govori tistim, ki iščejo resnico: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,23). Na kakšen način? Jezus odgovarja: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Jn 14,6). Zato je za nas kristjane Jezusov evangelij tako trdna podlaga za naše življenje in odgovor na skrivnost naše smrti. Na ta vprašanja mora vsak iskati trden odgovor. Če ne bi bilo tako, ali bi ena milijarda in pol ljudi, in to v najbolj razvitih delih našega planeta, vzela ta evangelij kot svoje vodilo?

Lahko smo veseli, da pripadamo tej poldrugi milijardi ljudi in ne med preostalih šest milijard in pol, ki nimajo tega trdnega temelja.

oče urednik Franc Bole

Kategorija: Pismo meseca

Pred leti sem diplomirala in takoj začela iskati službo. Težko je bilo kaj najti, odpravila sem se na vse konce naše ljube domovine in opravljala različna dela, toda kljub temu, da se res trudim, česa stalnega in tudi moji izobrazbi primerno plačanega nisem dobila. Tako moram še vedno živeti na ramenih svojih staršev, ki mi pomagata s svojo pokojnino. Narobe svet. Včasih so otroci staršem v zameno za njihov trud in pomoč v času študija, omogočali brezskrbno starost … Še huje je, če začnem razmišljati, kakšna je pravzaprav moja prihodnost. Če sem nekoliko cinična, potem bi bilo najbolje, da grem na ulico in v eni noči zaslužim toliko kot zdaj z velikim trudom v pol leta, ali pa naj končam to ubogo življenje, vsaj ne bom v nadlego drugim?
Večkrat razmišljam o tem, še največkrat sredi meseca, ko ostanem čisto brez pribite pare in mi morajo starši pomagati poravnati stanarino. Včasih je bilo tako, da so mladi ljudje lahko načrtovali svoje življenje, s pomočjo staršev so se izšolali, si našli življenjskega sopotnika, se zaposlili in potem ustvarili družino. Danes si pa lahko mlad, lep, privlačen, poln idej, izobražen, iznajdljiv …, če nimaš dovolj pod palcem ali bogatih stricev, je vse zaman.
Ko je zelo hudo, pa mi veter vsak dan prinese še bolj črne oblake. Res sočustvujem z vsemi delavci, ki so prišli v obljubljeno deželo Slovenijo, dobili delo in so zdaj razočarani ostali brez vsega, tudi brez zasluženega denarja. Toda kako naj jim pomagamo, ko si še sami ne moremo. Počasi pa postajam kar očitno nejevoljna in ljubosumna na cigane in druge tujce, ki imajo službo in stanovanja, hiše. Verjamem, da bi morala biti kot zgledna in dejavna katoličanka bolj usmiljena. Toda, verjemite mi, ni lahko biti, ko vidiš, kako vsak dan kršijo tvoje pravice, da ti potem konec meseca dajo vedeti, da ti dajejo miloščino.
Seveda imam svoje mnenje tudi do naše pomoči drugim narodom: Grčiji, Irski, in državam v tretjem svetu … zakaj dajati denar, poskrbimo raje za to, da bi se ljudje v tretjem svetu izobrazili, da bodo znali sami upravljati s svojim premoženjem, živeti v družbi in znati tudi omejiti porabo … Tudi jaz klošarju, ki je že rahlo okajen, ne dam denarja, ampak mu kupim sendvič …
Morda boste rekli, da sem preveč črnogleda, preveč kritična in da je v meni premalo ljubezni do bližnjega, a vseeno preberite moje pismo in vsaka vaša beseda mi bo zelo prav prišla …
Mihaela

S pozornostjo sem prebral vaše pismo in želim ostati z vami duhovno povezan. Čutim vašo stisko in hkrati vašo notranjo moč, ki vam je dala pogum, da ste izrazili svojo stisko in da kljub črnim oblakom vendarle še upate, da sonce obstaja. V tem vidim vaš pomemben delež pri opogumljanju mnogih, ki se nahajajo v podobnem položaju in o njem ne upajo spregovoriti.
Z vami sem solidaren v prepričanju, da se vaša situacija ne bi smela zgoditi, ne vam ne mnogim, katerih glas ste s tem pismom postali, ker delijo vašo stisko. Bog si takšnega sveta ni želel, ko ga je ustvaril in nas na njem. Najgloblji vzrok vsake podobne stiske in krize, v sedanjosti ali preteklosti, je greh, ki korenini v izvirnem grehu, ki nam je zapravil raj. A kar se mi zdi najpomembneje, Božji odziv je bil takoj napoved rešitve iz nastalega stanja. In ta obljuba velja tudi za današnjo krizno in v marsičem krivično stanje. Zato je prav, da v vsakem trenutku, tudi najhujšem, osebno ohranjamo upanje, ki nas varuje, da bi padli v obup. Vse te elemente najdem tudi v vašem pismu.
Kot predsednik Slovenske karitas praktično vsak dan sprejemam sporočila o težkih zgodbah, ko na primer prej dobrotniki Karitas postajajo praktično čez noč prejemniki pomoči. Nemoč, sram in večkrat tudi jeza kar sami vzniknejo v duši ob takšnih primerih. Zato je v takšnih primerih še bolj od materialne pomoči pomembna človeška bližina, opora rame bližnjega, kjer se je mogoče tudi človeško odpočiti. Verjamem, gospa Mihaela, da vam je težko, ko ne morete materialno pomagati tistim, ki prosijo pomoči. A bi vam rad dal malo poguma in vas spomnil, da imate še veliko drugega, kar lahko podarite. Imate svojo bogato notranjost, ki jo vaše pismo razodeva. Lahko postanete tudi prostovoljka pri Župnijski karitas ali kje drugje, kjer boste lahko dajali poguma tistim, ki doživljajo podobno kot vi. Gotovo boste to storili še bolj občutno in uspešno kot nekdo, ki podobne izkušnje, kot jo imajo ljudje, ki prihajajo po pomoč, sam še ni imel. Sam verjamem reku, ki je vzniknil iz modrosti vere, da kjer se zapro vrata, Bog odpre okno. Zato vas še enkrat, in po vas vse, ki so v podobnih stiskah, spodbujam, da premagajte skušnjavo, ki v stiski sili, da bi se vaše srce zaprlo. Nasprotno, odprite ga, saj imate vedno nekaj, kar lahko podarite. In prepričan sem, da se bo ob skupnem iskanju odstrlo kakšno okno tudi za vašo boljšo prihodnost.

TURNŠEK, Marjan.(Pisma). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 2, str 54-55.

Kategorija: Pisma