Odločila sem se, da vam napišem, kaj mi leži na srcu. Sem starejša upokojenka, vdova s tremi preskrbljenimi otroki, z dvema hčerkama in sinom. Vsi imajo že svoje otroke in tako imam štiri vnuke.
Ko gledam televizijo in berem časopise, kako ubogi nedolžni otroci trpijo po svetu in od lakote umirajo, se kar razjezim nad Cerkvijo, ko pridigate in pišete, da bi morale mlade družine imeti več otrok.
Ali se vam nič ne smilijo, kako narod trpi po svetu, pa mladi ljudje, ki so brez službe? Vprašam vas, kdo ima največ otrok? Samo ubogi narod! Bogataši jih niso imeli nikdar in jih tudi ne bodo imeli. Pojdite na Kosovo, kjer jih imajo kot zajcev pa jim še nekaj hrane pričarajte.
Sem verna, hodim k maši in tudi na Ognjišče sem naročena, sem pa proti, da bi imele samo revne družine veliko otrok. Kaj pa vojske? Največji pokoli se godijo tam, v svetih deželah, ker ne morejo preživeti otrok. Vprašam vas, kje je Bog, da tega ne vidi?
Tudi splavu Cerkev nasprotuje. Kaj pa briga Cerkev, če ženske naredijo splav? Za tiste pa ni greh, ki ubijajo te nedolžne otroke in ljudi? Cerkev naj se briga za to, zakaj so vojne, rojstvo otrok pa naj pusti mladim.
Lidija

Kar malo sem se zamislil ob vašem pismu. Najprej zato, ker sem mislil, da kristjani vendarle drugače razmišljamo kakor večina drugih ljudi. A očitno ni tako, ker je dejstvo, da tudi nekateri kristjani zagovarjajo splav in nekateri so celo soudeleženi pri tem. Težko tudi razumem vašo naperjenost proti otrokom. Pravite, da mnogi otroci po svetu trpijo lakoto, ker je preveč otrok. Čisto tako preprosto vendarle ni. Ne, tisti otroci so lačni, ker so njihovi državni voditelji nesposobni ali pokvarjeni. Navajate uboge dežele. Na primer Afriko. Nekatere države so tam zelo bogate z redkimi kovinami in podobnim. Samo od dobička tistih rudnikov bi država lahko s pravičnimi davki pobrala toliko sredstev, da bi nahranila otroke. Še boljše bi bilo, če bi rudarje in druge delavce pravično plačali, da bi lahko preživeli svoje družine, če bi začeli graditi ceste in drugo, kar je potrebno za izkoriščanje rud in bi tam spet zaposlili veliko staršev, ki bi s pravično plačo lahko preživljali sebe in svoje otroke. Torej za revščino ni krivo veliko število otrok, ampak nepravičnost in nepravilnosti v družbi.
Govoriti proti otrokom v Sloveniji in celi Evropi je nesmiselno, saj se število prebivalcev zmanjšuje in, kar je tudi zaskrbljujoče, prebivalstvo se vedno bolj stara. Kdo bo plačeval v pokojninski sklad, če ne bo otrok in mladih? Ta se bo brez mladega prebivalstva sesul. To postaja že velik problem tudi v Sloveniji. Družinam z več otroki bi se morali pokloniti, ker so naša prihodnost.
Navajate tudi brezposelnost mladih. Če ne bo otrok, bo dolgoročno brezposelnost še večja. Kdo bo kupoval igrače, otroške obleke in obutev, če ne bo otrok? Torej bodo tovarne propadle in ljudje bodo šli na cesto, ker ne bo več kupcev. Brezposelni bodo učitelji in profesorji, ker bo na šolah vse manj razredov. In to se ponekod že tudi dogaja. Ponekod zapirajo šole, ker ni otrok.
Naj na vašo ‘skrb’ zaradi preveč otrok odgovorim s primero. Dva prijatelja gresta po puščavi. Nimata več vode in umirata od žeje. Pa reče prvi: »Voda je velika nevarnost. Globalno segrevanje bo povzročilo, da bo poplavila obsežna ravninska področja.« Drugi mu bo nasprotoval: »Ne, voda ni pogubna. Naju bi rešila, če bi jo sedaj imela.« Podobno je v našem okolju nesmiselno govoriti o prevelikem številu otrok. Pred kratkim sem prebral, da je v Sloveniji prvič po desetih letih manj kot 20.000 rojstev, kar pomeni, da prebivalstvo upada, ker je več umrlih kakor rojenih. V podobnem položaju je cela Evropa. Omenjate Kosovo. Celoten Balkan se bo čez nekaj let soočal z veliko demografsko krizo, ker ne bo več mladih in otrok. Močno izseljevanje iz teh krajev jih bo skoraj opustošilo, kjer bodo ostali samo starejši. Še kako si bodo želeli takrat otroškega joka v vaseh, ki izumirajo. V levičarskem tedniku Mladina sem prebral mnenja nekaterih strokovnjakov, ki opozarjajo na pomanjkanje prebivalstva, ki mu bomo priče v prihodnosti. Za Evropo in Severno Ameriko je znano, kako zaskrbljujočo demografsko strukturo prebivalstva imata. Toda ti strokovnjaki opozarjajo celo na problem Kitajske, kjer so izredno dolgo omejevali število rojstev. V prihodnosti jih bo pestil problem prevelikega števila starih ljudi. Na stanje prebivalstva in rojevanje otrok je treba gledati daljnoročno.
Veliko ljudi se jezi nad priseljenci, toda zakonitost je, da prazen prostor (vakuum) teži po tem, da je napolnjen. Prazen prostor, kjer ni (mladih) prebivalcev, bodo dolgoročno zasedli pripadniki drugih narodov, narodov, ki imajo več volje do življenja. Ne bo prvič v zgodovini, da bodo propadale civilizacije. Propadle pa so tiste civilizacije, ki so se pokvarile, ki so uničile družino in niso več hotele imeti otrok, ker jim otroci niso bili več vrednota.
Z vami se lahko strinjam, da v vojnah otroci zelo trpijo. Težko je gledati prizore ranjenih ali celo ubitih otrok. Težko gledati zapuščene in lačne otroke. A tega problema spet ne bi rešili s tem, da matere ne bi več rojevale. Niso te matere krive za vojne, ampak so krivi drugi, predvsem ljudje, ki imajo moč in bogastvo in odločajo o vojnah. Sprašujete se, kje je Bog, da ne vidi trpljenja otrok v vojni? Zapleteno vprašanje, kakor je zapleteno vprašanje zla v svetu, a na kratko naj zapišem, da Bog še kako dobro vidi to trpljenje in sliši jok otrok in krik mater. To trpljenje ni po njegovi volji, saj je posledica nespoštovanja njegovih zapovedi. Bog bi moral odvzeti človeku svobodno voljo in iz človeka narediti robota, da bi zatrl zlo. Zato je vsako tako trpljenje, kakor ga vi opisujete, krik vsem, da se spreobrnemo in zaživimo po Božjih zapovedih.
Na koncu pa še vaša jeza nad Cerkvijo, ki nasprotuje splavu in se sprašujete, kaj se Cerkev v to vtika. Priporočate ji še, naj si raje prizadeva za mir. Mimogrede naj omenim, da najbrž nihče v svetu ne naredi za mir toliko kot papež in diplomacija Svetega sedeža ter nekatere druge katoliške organizacije (na primer Skupnost sv. Egidija). Cerkev, ki se zavzema za dostojanstvo vsakega človeka, je proti splavu, ker je ta zanjo umor, a je tudi proti ubijanju otrok v vojnah, čeprav vi menite, da ni tako. Z isto logiko, s katero odrekate, da se Cerkev ‘vtika’ v splav, bi ji lahko rekli, kaj jo brigajo kraje, kaj umori, kaj laži in podobno (ne nazadnje kaj preprečevanje vojn). Ko se Cerkev ‘vtika’ v življenje ljudi, preprosto izpolnjuje naročilo, ki ga je prejela od Kristusa, naj uči ljudi spolnjevati Božje zapovedi in živeti po Kristusovem nauku. Spoštovanje človekovega življenja od spočetja do smrti je ena temeljnih nalog Cerkve, tudi če mnogim v današnjem času to ni po volji.
Rustja Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 8, str. 6-7

Duhovni oče je razlagal, da se lahko ogrejemo na dva načina. Ali tako, da poskakujemo ali delamo kakšne druge telesne vaje. Gotovo se bomo ogreli in ostali ogreti, dokler se razgibavamo.
Drugi način je veliko lažji. Stopimo do vira toplote in se ogrejmo brez posebnega napora. V duhovnem pomenu je vir toplote Jezus. Njegovo Srce v litanijah imenujemo žareče ognjišče ljubezni.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2018), 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

V mladih letih sem bil mašni strežnik. Spominjam se, da je naš župnik, ki je bil že starejši, ko se je oblačil za mašo, nekaj molil po latinsko. Nekoč sem ga vprašal, kaj moli, in povedal mi je, da ima vsak del mašnih oblačil simboličen pomen. Kakšen je pomen mašnega plašča? (Vid)
Sedanji mašni plašč (kazula) se je razvil iz vrhnjega plašča, kakršnega so nosili Grki in Rimljani v dobi po Kristusu. Sprva mašnim oblačilom niso pripisovali nobenega simboličnega pomena; to se je pojavilo v srednjem veku (12. stol.). Liturgiki so razlagali: kakor je mašnik pri oltarju podoba trpečega Jezusa, tako njegova liturgična obleka upodablja oblačila, ki jih je nosil Jezus. To so izražale molitve, ki jih je (polglasno) izgovarjal mašnik pri oblačenju. Za tridentinsko (predkoncilsko) mašo so bila predpisana oblačila: amikt (naramnik), alba (bela tunika), cingulum (pas, vrvica), manipelj, štola in plašč. Pri vsakem ‘kosu’ je mašnik kratko molil. Ko si je nadel mašni plašč, je molil: »Gospod, ki si rekel: moj jarem je prijeten in moje breme je lahko, daj, da ga bom vreden tako nositi, da dosežem tvojo milost.« (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 8, str. 48

Gospod, ki je kot vihar vstopil v našo trgovino, je svoj korak usmeril k meni. »Dober dan, gospa, dober dan! Kako sem vesel, da ste tukaj. Ali lahko stopiva tjale?« Pokazal mi je na oddelek z barvami in že ga je odneslo. Hitro sem stopila za njim.
Gospod je bil zelo vznemirjen in takega ga v mnogih letih, kar ga poznam, še nisem videla. Ko sva bila varna pred pogledi in radovednostjo drugih, je dvignil vrečko z logotipom našega podjetja. Iz nje je vzel pločevinko z barvo. »Poglejte, prosim! Tole sem kupil pri vas včeraj popoldne.« »Ja, spominjam se,« sem mu pritrdila. »Poglejte,« je ves vznemirjen nadaljeval in mi pločevinko položil v roko, »ali se vam zdi v redu?« Pričakujoče me je premeril.
Takoj ko sem barvo dobila v roke, sem občutila, da je je premalo, da je prelahka, Stopila sem do tehtnice in pločevinko stehtala. »Res je, tukaj jo je samo polovica. Barve ni dovolj,« sem na glas ugotovila. Pločevinka je bila lepa, nič zapacana, na pokrovčku pa samo toliko vdrtine, da se je videlo, da je bila odprta. »Pa ste tole vsebino že kaj uporabljali?« sem ga vprašala, čeprav sem bila o tem prepričana. Gospod me je s svojim odgovorom presenetil: »Ne, gospa, gotovo ne! Saj to se mi zdi najbolj čudno. Odprl sem jo, ker sem hotel z njo prebarvati ograjo, ampak ko sem videl, da jo je samo polovica, sem jo zaprl in počakal na vašo izmeno. Želel sem, da z vami razčistim in uredim reklamacijo. Toliko let se že poznava! Zaupam vam in ne želim, da bi vam s tem kakor koli škodoval. Bi se mogoče vi lahko spomnili, ali se vam je včeraj tudi zdelo, da je prelahka, ko ste mi jo dajali v vrečko? Se vam je karkoli zdelo nenavadno, jo je mogoče kdo prinesel nazaj?«
Veliko vprašanj, ugibanj, pa vse brez odgovorov. Bolj ko sva ‘modrovala’, bolj sva si morala priznati, da je vse še bolj zapleteno. Z vsakim zakaj, sva bila spet čisto na začetku.
»Gospod, poglejte: takole sem se odločila,« sem prekinila ugibanja, ki naju niso pripeljala do rešitve. »Verjamem vam! Prepričana sem, da se ne želite okoristiti. Kako je vse to nastalo, pa ne veste ne vi, ne jaz. Zaupam vam, da ste tukaj z dobrim namenom. Dala vam bomo novo barvo, to pa zadržala, da jo bom jutri pokazala svoji predpostavljeni in, če bo potrebno, še potniku, ki nam to barvo prodaja. Mogoče bomo razvozlali skrivnost. Tukaj imate novo pločevinko, jaz pa bom urejala naprej jutri. Ko boste prišli naslednjič, pa če se boste medtem česa spomnili, mi, prosim, povejte, ali pa jaz vam, ko se bo vse razpletlo. Včasih moramo pustiti času čas, kot pravimo, da se dogodki umirijo. Potem se nam lahko prikažejo tudi v drugačni luči.« Gospod mi je obljubil sodelovanje in z novo barvo pomirjen odšel domov.
Malo pred iztekom delovnega časa se je gospod vrnil. Razveselila sem se ga, saj je bil čisto drug. »Prišel sem plačat barvo.« »Ja, zakaj pa? Saj bom poskusila urediti drugače,« sem mu zatrdila. »Ne! Poslušajte me. Globoko se vam opravičujem in iz srca sem vam hvaležen za zaupanje. Ampak takoj ko sem prišel domov, sem opazil svojo zmoto. Takole je bilo. Včeraj popoldne sem barval ograjo, ko sem ugotovil, da sem s polovico barve prebarval komaj dva metra. Odločil sem se, da grem kupit novo barvo, da bom delo končal. Barvo, s katero sem do tedaj barval, sem počistil, vrnil nazaj v vašo vrečko in jo pustil ob ograji, čopič pa odnesel v razredčilo. Vzel sem ženino kolo in se odpeljal do vaše trgovine. Pri vas sem srečal znanca, s katerim sva istočasno šla v pokoj, in klepetala sva dobro uro. Na poti domov pa sem srečal še soseda in odšla sva na kavo. Za nadaljnje barvanje je bilo prepozno. Kolo sem spravil v garažo, barvo, ki sem jo kupil pri vas, pa odložil na polico. Danes dopoldne, ko sem hotel nadaljevati z barvanjem, sem odprl tisto barvo, ki sem jo včeraj pustil ob ograji in opazil, da je manjka. Zajela me je panika. Nezaupljiv, kot sem, sem mislil, da sem kupil barvo, ki jo je nekdo že uporabljal. Ker si zadeve nisem znal razložiti, sem bil čedalje bolj vznemirjen, tako da treznega razmišljanja nisem bil več sposoben. Na novo barvo, ki sem jo iz košarice na kolesu odložil na polico v garaži, se niti v sanjah nisem več spomnil. Ko ste mi sedaj dali novo barvo in sem z njo prišel domov, pa sem začel iskati, kje pa je sedaj tista, s katero sem že prebarval prva dva metra ograje. V trenutku sem se vsega spomnil. Odvrtel se mi je film kot v sanjah. Sedaj mi je vse jasno kot beli dan. Oprostite meni in moji starosti.« Skesano me je pogledal, počakal trenutek in malo tišje nadaljeval: »Sedaj imam pa drug problem. Ne morem verjeti, da ste mi tako zaupali, da ste mi takoj dali drugo barvo. Želel sem si, da bi mi verjeli, ko sem prišel z reklamacijo, ampak da ste mi pa res tako zaupali ... Veste, da se sploh ne spominjam, da bi jaz že komu tako zaupal. Vedno vse jemljem z rezervo, vedno v meni gloda črviček nezaupanja. Tako velikodušno, kot ste vi meni zaupali, še nikdar in nikoli nisem verjel! Od kje vam takšna vera vame?«
»Še sama ne vem, zakaj, ampak verjetno ste si že zaslužili. Saj jaz tudi ne vem, zakaj se mi dogajajo lepe stvari. Kar zgodijo se mi. Verjetno zato, da ne neham verjeti v dobro. In danes ste mi vi pri tem pomagali.«
V bližnji cerkvi je zazvonilo. Vabilo je k večerni maši, naju pa je za trenutek prestavilo v drug čas.
»Tudi jaz ne vem, zakaj me je moja mama imela tako rada. Kaj vse mi je odpustila, saj sem bil živahen fantič. Na koncu me je pobožala in rekla:'Le kaj bo iz tebe, ti božji otrok? Le kam te bo vse to pripeljalo?' Nikoli je nisem razumel – te njene brezmejne ljubezni. In še marsičesa ne razumem.« Zamišljen se je potopil v spomine in svoje misli. »Tudi tega o brezmadežni Materi nisem nikoli razumel,« je rekel in z glavo nakazal na cerkev, posvečeno Mariji, in na pojemajoči glas zvonov.
»Tudi teologi, filozofi in znanstveniki niso vsega odkrili in iznašli, čeprav se ponašajo s svojo bistroumnostjo in modrostjo. Mi pa, ki nimamo tega daru, smo lahko srečni, ker nam je potem dana večja milost vere. Vera je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Ne vidimo ljubezni, dobrote, poštenja ... pa vendar to vsak dan občutimo. In hvala vam za vaše poštenje in zaupanje. Tudi zaradi vas je sveta danes za mene lepši.«
»Blagor vam, ker imate vero, gospa.«
»Bogu hvala,« sem mu odgovorila v svojem srcu.
Katarina

Ognjišče (2013) 08, str. 32

(ob obletnici prvega vzpona)

"Nimamo človeka, ki bi se mogel in hotel z znanjem, s tako hrabrostjo in vztrajnostjo kot ona lotiti znanstvene plati alpinizma ter leta in leta posvečati ves svoj čas in vse svoje sposobnosti preučevanju naših gora njegove vsebine.« Ta ‘ona’, kateri je to priznanje namenil predsednik Planinske zveze Slovenije Arnošt Brilej, je bila Mira Marko Debelak-Deržaj, odlična alpinistka, raziskovalka slovenskega gorskega sveta. Leta 1932 je začela po arhivih in knjižnicah zbirati razne podatke iz Triglavskega pogorja, ki naj bi bili del obsežnega zbornika o Triglavu, ki pa ga ni bilo. Dragoceno, z velikim trudom nabrano gradivo je pod naslovom KRONIKA TRIGLAVA izhajalo v nadaljevanjih v Planinskem vestniku, glasilu Planinske zveze Slovenije, v letih 1947–1949. Ob 240-letnici prvega dokumentiranega vzpona na Triglav (26. avgusta 1778) na straneh te priloge pod ‘njenim’ naslovom posredujemo nekaj drobcev te kronike. Njeni zapisi se zaključujejo z letom 1940. Besedilo je dopolnjeno z nekaterimi dodatki iz zajetne monografije Triglav 240, ki je, posvečena jubileju, pred nedavnim izšla pri akademijski založbi ZRC.

MIRA MARKO DEBELAK - DERŽAJ
Izšla je iz družine višjega poštnega uradnika, čigar družina se je pogosto selila. Rodila se je 26. decembra 1904 v Sarajevu kot najmlajša od štirih otrok. Mladost je preživela v Ljubljani, kjer je končala višjo dekliško šolo. Poklicno se ni ustalila v nobeni ustanovi, bila je svobodnjakinja. Sama si je izbirala in utirala pot. Z Božom Pibernikom sta se kmalu po poroki razšla. Zbližala se je z alpinistom Edijem Deržajem in se z njim leta 1938 poročila. Imela sta sina Matjaža. Vzdevek Marko se je je prijel zelo zgodaj, v gorniških krogih je bila pogosto samo Marko: v planinskem delovanju je bila kos moškemu. Njena prva resnejša tura je bil Stol leta 1922, leta 1923 je bila prvič na Triglavu. Leta 1926 je začela plezati v družbi uglednih alpinistov. V naslednjih letih je opravila okoli 100 zelo zahtevnih alpinističnih dejanj. Slovensko gorništvo je zaznamovala tudi kot publicistka, raziskovalka izročila, prevajalka in predavateljica. Sama je hotela predstaviti zgodovino planinstva na Triglavu. Tako je nastala Kronika Triglava, njeno življenjsko delo. Sredi novih načrtov se je 27. septembra 1948 povzpela na večni Triglav.

OD NAJSTAREJŠIH DOB DO PRVEGA VZPONA
Najstarejši obiskovalci gora so bili botaniki in iskalci zdravilnih zelišč.  O tem pripoveduje Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Prav v gore pa botaniki niso hodili.
1701 – Zelo zanimiva je panorama, ki jo je leta 1701 narisal Matija Ločniškar, takratni župnik v Gorjah pri Bledu. To je najstarejša slika Triglavskega pogorja. Kos te panorame je v Narodnem muzeju v Ljubljani. • 1744 – Tega leta je izšel Florjančičev zemljevid, na katerem je prvič zaznamovano ime Triglav (Terglou). • 1776 – Žiga Zois (1747–1819) in njegov brat Karl, slavni botanik, sta bila v neposredni zvezi z vsemi prvimi pristopi v Triglavsko pogorje. Risbo Triglava, ki jo je Balthasar Hacquet  objavil v svojo Oriktografji, naj bi Fr. X. Baraga narisal po Zoisovi skici.

PRVI VZPONI
1778 – Na pobudo Žige Zoisa,  ki je menda obljubil denarno nagrado, je odšla v gore večja odprava. 24. avgusta so prišli do Velega polja, naslednji dan so našli dober dostop na ledenik, se vrnili na Velo polje, 26.avgusta 1778 pa so za vzpon od ledenika do vrha potrebovali nad eno uro.  To je bil prvi dokumentirani vzpon na Triglav, ki so ga opravili ‘štirje srčni možje: Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenc Willonit­zer.  Na vrhu so ostal dve uri in v skale vklesali začetnice imen. • 1782 – Tega leta je Balthasar Hacquet opravil svoj drugi vzpon na Triglav; prvič naj bi se nanj povzpel 8. avgusta 1779. • 1793 – 24. februarja je prišel za dušnega pastirja na Koprivnik pesnik Valentin Vodnik, ki je ob obisku Triglavskega pogorja dobil navdih za odo Vršac. • 1808 – 2. septembra je dosegel vrh Triglava kaplan Jakob Dežman, ki je služboval v Srednji vasi. Spremljal ga je brat Janez, kaplan v Bohinjski Bistrici, ki pa ni šel na vrh. – 23. septembra istega leta je dosegel vrh Triglava naš prvi veliki alpinist Valentin Stanič,  tedaj župnik na Banjšicah. V naslednjih letih je bilo več vzponov. • 1822 – Med vsemi triglavskimi vzponi je najbolj znan vzpon stotnika Bosia, ki mu je bila poverjena naloga, da sestavi trigonometrično omrežje Kranjske. Izmeril je višino Triglava in jo določil na 9067 dunajskih čevljev, kar znaša, preračunano v metre, nekaj več kot 2865 metrov. Od njega najeti domačini so postavili na vrhu Triglava triangulacijsko točko iz štirih močnih, med seboj povezanih drogov. • 1837 – V Mojstrano je spet prišel Henrik Freyer,  kustos ljubljanskega muzeja, z namenom, da obišče Triglav. Spremljali so ga pastirji; prav na vrh je šel z njim sedemnajstletni pastir v coklah. Ta Freyerjev vzpon smemo šteti kot prvi turistični vzpon brez vodnika. • 1855 – Po nalogu avstrijskega geološkega zavoda je dr. Karel Peters v poletju geološko raziskoval triglavsko pogorje. Svoja opazovanja je opisal v daljšem sestavku. Bil je tudi na vrhu Triglava in izmeril je njegovo višino. • 1864 – V letih 1864–1867 je slikar Marko Pernhart, Slovenec iz Koroške, slikal panoramo s Triglavskega vrha.  Vrh sam je v tem času obiskal petkrat. • 1870 – Dograjena je bila gorenjska železnica od Ljubljane do Trbiža in s tem se je težišče triglavskih vzponov preselilo iz Bohinja v Mojstrano. Vzponi na Triglav so bili pogosti. Tega leta se je povzpela na vrh Triglava tudi prva ženska, Rozalija Škantar iz Srednje vasi.

TRIGLAV V NAŠEM DRŽAVNEM GRBU
Grb Republike Slovenije ima obliko ščita. V sredini ščita je na modri podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti črti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa sta v obliki navzdol obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde. Ščit je ob strani rdeče obrobljen. Grb je del naše državne zastave. Na njej je v levem gornjem kotu, z eno polovico sega v belo polje, z drugo pa v modro. Nova slovenska zastava je prvič javno zaplapolala 26. junija 1991 na državni slovesnosti v Ljubljani. 12. junija je skupina gorskih reševalcev nesla na vrh Triglava slovensko zastavo, a brez grba, ker so nove državne simbole objavili 25. junija 1991.

PRVA PLANINSKA KOČA V TRIGLAVSKEM POGORJU
1871 – Tega leta je bila zgrajena prva planinska koča v Triglavskem pogorju in na naših gorah sploh. Na Prodih so v enem mesecu zgradili malo kamnito stavbo, ki je bila zunaj zasuta s peskom in pokrita s škodlami.  V njej je bil pograd za šest oseb in odprto ognjišče. • Tega leta so v Bohinjski Srednji vasi ustanovili prvo slovensko planinsko društvo ‘Triglavski prijatelji’, ki pa uradno ni bilo potrjeno. • 1873 – V območje Triglava je prvič vstopil mladi Henrik Tuma, poznejši dr. Tuma, prvak slovenskih alpinistov. • 1875 – 5. septembra je stal na vrhu Triglava mladi Tržačan Julius Kugy,  poznejši slavni dr. Kugy, ki je svoje pero in čudovito lepo besedo posvetil slavi gora, posebno Julijskim Alpam. • 1887 – Kranjska podružnica Nemškega planinskega društva je nadelala novo pot na Triglav, ki jo uporabljamo še dandanes in vodi od vznožja Malega Triglava. Delo so opravili trije domačini, ki so pot opremili s številnimi klini in žicami ter izklesali stopnice. S tem je nastopila za zgodovino Triglava nova doba, doba planinstva v širšem pomenu besede. – 30. julija je bila odprta nova Triglavska koča.  Nemškutar Karel Dežman je v slavnostnem govoru dejal: »In ti, očak Triglav, pazi na nas, nemške sinove, in s svojo glavo varuj našo slovensko zemljo.« – Tega leta je bil prvič na Triglavu Jakob Aljaž, poznejši ‘triglavski župnik’. V njem je dozorel sklep, da mora za vsako ceno stati pod Triglavom slovenska koča. • 1889 – konec avgusta je prišel na Dovje župnik Jakob Aljaž  in tam ostal do svoje smrti (1927). • 1890 – V poletju je bila prvič preplezana Severna stena. Vzpon je izvedel Andrej Berginc - Štrukelj iz Trente, kot gonjač divjih lovcev.

USTANOVITEV SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA
1893 – 27. februarja je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo.  Z njim se začne znova delovanje slovenskega planinstva okrog Triglava. Istega leta je bil v Ljubljani ustanovljen klub Planinskih piparjev.  • 1894 – Spomladi so začeli graditi prvo kočo SPD pod Črno prstjo. Slavnostna otvoritev 15. julija je bila manifestacija slovenstva in začetek narodnostnega boja v Triglavskem pogorju. • 1895 – Februarja je začel izhajati Planinski vestnik,  ki je postal glasnik slovenskega delovanja na Triglavu. • 7. avgusta 1895 je bil postavljen na vrhu Triglava ALJAŽEV STOLP.  Načrte zanj je naredil Aljaž sam. Postavil ga je z lastnimi sredstvi na svojem svetu, ki ga je kupil od dovške občine za 1 goldinar. Pozneje je stolp podaril SPD. – Meseca septembra je dal Aljaž napeti 130 metrov močne žice med 34 železnimi klini, ki so jih vdelali vzdolž grebena od Malega do Velikega Triglava. Tega ne smemo gledati z očmi alpinista – Triglav je romarska gora Slovencev, zato so morali biti prirejeni vsi dostopi, da pride po njih lahko vsakdo na našo ‘sveto goro’. • 1896 – 9. julija je bila odprta nova koča v Vratih.  10. avgusta je bila izročena prometu najvažnejša postojanka slovenskega planinstva – Triglavska koča na Kredarici.  Župnik Aljaž je blagoslovil kočo in opravil obredne molitve v slovenskem in latinskem jeziku. • 1897 – 12. avgusta je bila slovesna blagoslovitev kapelice Marije Snežne na Kredarici.  Slavnosti se je udeležilo nad 200 ljudi. • 1900 – 11. septembra je bila prva poroka na Kredarici. • 1903 – 6. septembra je bila izročena prometu nova pot iz Vrat na Kredarico, ime je dobila po Franu Tominšku,  dolgoletnem predsedniku SPD. • 1904 – 7. avgusta je bil slovesno odprt novi dom SPD v Vratih. • 1905 – Kredarico je v tem letu obiskalo 472, Aljažev dom pa 846 oseb. • 1906 – 9. in 10. julija so trije nemški alpinisti izvedli prvi turistični vzpon čez Severno steno. • 1908 – SPD je razširilo in povečalo kočo na Kredarici.  30. novembra je šel Franc Setničar iz Gorice prvič pozimi na Triglav in s tem začel vrsto zimskih vzponov. • 1909 – Z železnico Gorica - Jesenice je vzcvetel v Bohinju zimski šport. Marca je zadel SPD hud udarec: plaz je porušil Aljažev dom v Vratih. – 8. septembra je bila otvoritev novega Triglavskega doma – povečane in prenovljene Triglavske koče na Kredarici. – 10. in 11. septembra sta Emil Klauer in njegova sestra Ana izvedla 12. vzpon čez Steno; Ana Klauer je bila prva ženska, ki je preplezala Triglavsko steno. – Na Kredarici je silvestrovalo 12 slovenskih planincev. • 1910 – 17. julija je bila slovesna otvoritev novega Aljaževega doma v Vratih. – 29. avgusta je bil opravljen 13. vzpon čez Severno triglavsko steno in obenem prvi slovenski turistični vzpon. Opravil ga je dr. Henrik Tuma,  edini slovenski alpinist evropskega formata v smeri, ki se imenuje po njem. Po vzponu je dejal: »Premagavši severno steno Triglava, sem imel živo zavest, da sta trud in nevarnost, ki ju imaš v borbi s to steno, neznatna v primeri z užitkom, ki ga dobiš, povzpevši se na rob.« • 1915–1918 – Z izbruhom vojne med Avstrijo in Italijo je bil zaprt ves predel Julijskih Alp.

VPISNE KNJIGE V GORAH
Med planinci so vpisne knjige danes znane kot knjige na vrhovih in v planinskih postojankah, kamor se vpišejo najnujnejši podatki o smeri posameznika ali skupine planincev. Prvopristopniki na Triglav so v skalo vklesali svoje inicialke. Že od začetka organiziranega planinstva so planinska društva koče in vrhove oskrbela z vpisnimi knjigami. V Slovenskem planinskem muzeju hranijo 98 vpisnih knjig, med katerimi je sedem vpisnih knjig iz Aljaževega stolpa. Prva vsebuje Aljaževo povabilo: »Pozdravljen, popotnik! Blagovoli vpisati svoje ime in kak stavek v to knjigo. Ta stolp sem postavil 7. 8. 1895 v skupno dobro. Jakob Aljaž, župnik na Dovjem.« In enako besedilo v latinščini.

PRVA KNJIGA, PRIČA ENAJSTIH LET
V prvi knjigi Aljaževega stolpa so zapisani vtisi obiskovalcev od 10. avgusta 1895 do 17. septembra 1905. Obiskovalci so zapisali svoje ime in priimek, poklic oziroma stan, pripisali vremenske razmere in smer pohoda. V letu 1895 je bil 201 vpis, med njimi vpisi treh žensk. Največ vpisov je bilo avgusta, najmanj ob četrtkih, več kot polovica v nemškem jeziku, le 64 v slovenskem. Število obiskovalcev se je od leta 1896, ko je bilo vpisov najmanj (161), do leta 1905, ko je bilo vpisov največ (527), potrojilo.

VRH TRIGLAVA OSTANE SLOVENSKI
1918–1920 – Prvi dve leti po vojni sta bili za planinstvo prav tako mrtvi kot prejšnja tri leta vojne. Med vojno so bile mnoge planinske koče opustošene. • 1921 – 20. februarja je bila v Bohinju prva smučarska tekma. – 25. julija je Jakob Aljaž obhajal zlato mašo. • 1922 – Slovensko planinsko društvo je z resolucijo, naslovljeno na jugoslovansko vlado, zahtevalo, da ostane vrh Triglava po razmejitvi popolnoma na slovenski strani. – Poleti sta SPD in mladi turistovski klub Skala na novo markirala večino potov z novo Knafelčevo markacijo: rdeč krog z belo piko na sredi. – Vrh Triglava je to leto obiskalo okrog 4000 oseb! • 1923 – Bela obleka Aljaževega stolpa nekaterim mladim narodnjakom ni bila všeč, pa so stolp prebarvali z narodnimi barvami. Barve se še niso osušile, ko so sosedje prepleskali stolp v belo-rdeče-zeleno barvo. SPD je napravila konec boja s tem, da je stolpovo streho prepleskala črno, steno pa sivo.  • 1924 – 7. januarja je umrl v Gradcu dr. Johann Frischauf,  častni član SPD, buditelj planinstva za Triglavsko pogorje. – 11. avgusta se je ponesrečil v Triglavski severni steni dr. Klement Jug.  Plezal je sam. Po štirih dneh ga našli njegovi tovariši plezalci. Pokopan je na dovškem pokopališču. – 24 avgusta je preplezala Triglavsko steno prva Slovenka Nevina Rebek. V družbi S. Prevca in St. Hudnika je preplezala slovensko smer. • 1925 – 19. julija je bil na Triglavu ‘planinski dan’. Zastopniki planinskih organizacij, klubov in planinci iz vse Jugoslavije so se sešli na najvišji slovenski gori. – 6. julija: ob proslavi 80–letnice rojstva triglavskega župnika Jakoba Aljaža so njegovi prijatelji podprli njegov načrt zgraditi v Vratih kapelico sv. Cirila in Metoda. • 1926 – 10. marca je umrl v Mojstrani ‘oče’ Požganc, Janez Klinar, najtesnejši Aljažev sodelavec, pri vseh njegovih gradnjah. Njegovo ime je nerazdružljivo povezano z delom SPD na Triglavu.

SLOVO TRIGLAVSKEGA ŽUPNIKA
1927 – 24. februarja si je župnik Aljaž zlomil nogo v stegnu, ko mu je zdrsnilo na poledici. Legel je in ni več vstal. – 1. maja je sporočil Planinskemu vestniku poslovilne besede: »Poslavljam se s tega sveta. Srečnega se počutim, da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil. Poslavljam se pa tudi od vseh planincev in čitateljev Planinskega vestnika ter želim, da bi se planinstvo pri nas vedno bolj razširjalo.« – 3. maja je ljubljeni triglavski župnik izdihnil. Pokopan je ob zidu župnijske cerkve na Dovjem. – 16. junija sta M. M. Debelakova in E. Deržaj prva sestopila čez Triglavsko steno po slovenski smeri. Istega leta sta opravila še več prvenstvenih vzponov. –  18. septembra je bil odkrit Aljažev spomenik na dovškem pokopališču. Na marmornato ploščo so vklesani verzi Silvina Sardenka: »Vsako jutro v zarji novi / naši zažare vrhovi, / čakajo, kdaj prideš spet, / ki si jim bil varuh svet: / naš triglavski kralj Matjaž, / župnik z Dovjega – Aljaž.«  – 29. julija je bila blagoslovitev kapelice sv. Cirila in Metoda v Vratih. • 1930 – 25. in 26. julija P. Jesihova in M. Gostiša preplezala Triglavsko steno v smeri, kjer se je ponesrečil Klement Jug. Stena zdaj nosi ime ‘Jugov steber’. – 20. avgusta je bila v Ljubljani premiera nemega filma V kraljestvu Zlatoroga.  Film prikazuje Triglavsko pogorje, gledano s poti treh planincev, ki romajo v svetle višave. • 1935 – 10. aprila je umrl dr. Henrik Tuma, eden očetov slovenskega alpinizma in alpinistike. • 1938 – 22. junija je umrl v Ljubljani Jože Abram,  naš Trentar, župnik v Trenti (1901–1904), velik ljubitelj gora, prijatelj Juliusa Kugyja. • 1939 – 9. avgusta je bil na vrhu Triglava mladi jugoslovanski kralj Peter II. • 1940 – 21. junija je bila blagoslovljena kapelica na Uskovnici. Praznovanja se je udeležilo mnogo planincev, domačinov in letoviščarjev.

TRIGLAV IMA  VEDNO VEČ OBISKOVALCEV
Najvišja gora v Sloveniji ima vedno več obiskovalcev. Prvi dokumentirani vzpon sega v leto 1778. Dobrih sto let kasneje, leta 1895, ko je bil na vrhu postavljen Aljažev stolp, je zabeleženih 223 vzponov; kmalu po prvi svetovni vojni že več kot 4000. V 80–tih letih 20. stoletja je bilo število vzponov ocenjenih na 15.000 do 20.000 na leto. Število pristopov na našo ‘sveto goro’ se iz leto povečuje. Iz raziskave, ki so jo opravili leta 2018, je razviden profil povprečnega planinca/planinke, ki gre na Triglav: v gore zahaja enkrat na teden; na Triglavu je bil/a že vsaj enkrat; na Triglav bo še šel, najverjetneje v letu 2018; vzpon opravi poleti, v enem dnevu, iz doline Vrat, v skupini do pet. Triglav kot narodni simbol izredno ceni in se nanj povzpne, saj je najvišja gora v Sloveniji.

ČUK, Silvester. Kronika Triglava. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str 50-57.

Adam Clarke (1762 - 1832) je bil velik teolog, toda v šoli mu je šlo zelo trdo. Nekega dne je obiskal šolo imeniten gost in učitelj je pokazal na Adama Clarka: »To je najbolj zabit učenec na šoli.«
Preden se je visoki gost poslovil, je stopil do Adama in mu prijazno dejal: »Bodi brez skrbi, fant. Morda boš nekoč še velik učenjak. Le pogumno naprej, trudi se in vztrajaj.« Za učitelja je bil deček brezupen primer, za imenitnega obiskovalca pa otrok, ki veliko obeta.
In kdo ve, če niso prav obiskovalčeve besede spodbudile dečka, da je v življenju tako veliko dosegel

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2019), 43.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 80.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Prosim za obširnejši odgovor, kaj pomeni za kristjane izpolnjevanje Božje volje? Nimam dovolj verske izobrazbe, pa želim več zvedeti in me vaš odgovor zelo zanima.
Sem pa doslej zasledil nekaj misli o tem. Izpolnjevanje Božje volje od nas zahteva določeno mero ponižnosti, kar pomeni, da se moramo odreči lastnim željam in lastni volji, da bi sledili in izpolnjevali Božjo voljo. Pomeni, da večjih življenjskih odločitev ne sprejemamo na podlagi osebnih izbir in občutij ter intuicije, temveč po preudarni molitvi k Njemu, prošnji za navdih Svetega Duha in temeljiti presoji z Božjim vodstvom, tako da vse, kar premoremo, prinesemo pred Boga in izpolnjujemo Njegovo in ne naše, človeške volje. In On bo blagoslovil vse, za kar se odločamo in kar delamo. Če si namreč z vsemi močmi prizadevamo, da bi svojo voljo združili z Božjo, bomo odkrili mir, ki nam ga nihče ne bo mogel odvzeti. Toda kako to uskladiti z življenjem? Ali pomeni izpolnjevanje Božje volje sebe ponižati, zavreči? Ali se ne človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo?
Zame pa izpolnjevanje Božje volje pomeni ljubezen, usmiljenje, samaritanska pomoč ubogim, sočutje, ki vodi k pravičnosti, odpuščanje in življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih za druge ljudi.
Žan

Želja izpolniti Božjo voljo, je nadvse hvale vredna in naj bi bilo pravzaprav nekaj najbolj osnovnega, oziroma temeljnega v življenju kristjana – na svoj način pa vsakega človeka (pa naj to svoje hrepenenje tako imenuje ali ne). Ta izraz sorazmerno pogosto tudi uporabljamo, saj rečemo “naj se zgodi Božja volja”, v očenašu molimo, da bi se zgodila “Očetova volja”; ali pa pripomnimo, da je “pač bila takšna Božja volja”, ko se zgodi kaj nerazumljivega.
Hkrati pa je prav, da se zavedamo, da je takšno izražanje tudi skrivnostno. Največ nam je o tej resničnosti razodel Jezus z učlovečenjem. Sorazmerno že zgodaj je Cerkev učila, “da ima Kristus dve naravni volji in dve naravni dejavnosti, Božjo in človeško, ki si ne nasprotujeta, ampak sodelujeta tako, da je učlovečena Beseda v pokorščini svojemu Očetu človeško hotela vse, kar je skupaj z Očetom in Svetim Duhom po Božje odločila za naše zveličanje. Kristusova človeška volja 'je pokorna; ne upira se in ne nasprotuje, temveč se podreja njegovi Božji in vsemogočni volji'.” (KKC 475) Iz tega verskega prepričanja Cerkve lahko zaznamo, da izpolnjevanje Božje volje ne pomeni “sebe ponižati, zavreči”, ampak prav nasprotno, sebe v največji meri izpolniti. Reči, da se “človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo”, če je to mišljeno v nasprotju s tem, kar želi Bog za nas, bi pomenilo, da sebe postavljamo nad Boga in tako sebe, svoja spoznanja in odločitve postavljamo za malika. Kajti v nobenem primeru, tudi če bi tako mislil in ravnal, človek ni Bog. Ob Jezusu pa lahko zaznamo, da je mogoče človeška hrepenenja, želje in odločitve uskladiti s tem, kar je Bog pripravil za nas, ko nas je ustvaril. To zahteva določeno prečiščevanje naše notranjosti, a potem pride do tega, da resnično želimo to, kar je po Božje prav za nas, saj je vse drugo zmota, laž o človeku. Hudobni duh in zlo, ki je aktivno navzoče v svetu, nas želi zvabiti prav v takšno mišljenje in ravnanje, ki bi bilo nasprotno Božjemu hotenju.
Vendar je vse skupaj še malo bolj zagonetno. Ko govorimo o Bogu, vedno uporabljamo analogno govorico, s katero, ko izrazimo podobnost, hkrati izrazimo še večjo nepodobnost z Bogom. Kajti o Bogu ne moremo enoznačno govoriti z našim človeškim jezikom, niti ga dokončno domisliti s svojim razumom. Lahko pa ga dovolj spoznamo, ker se nam sam razodeva kot Oseba osebi, da se lahko odločimo zanj in mu sledimo.
Kaj to pomeni glede razumevanja človeške in Božje volje? Poudarimo najprej, da Bog seveda nima takšne ‘volje’, kot jo ima človek. Če je človeška volja nekaj, kar se dogaja na ravni duše v telesu, potem seveda česa takšnega ni v Bogu, ki duše in telesa nima. Zato si ne moremo dobesedno predstavljati, da moramo najprej odkriti vzorec ‘volje’ v Bogu in ga nato primerjati z našo trenutno voljo, ter jo začeti usklajevati in ‘obdelovati’, dokler ne postane kopija Božje. Bog kratko malo nima česa takšnega, kot je omejena, ustvarjena človekova volja. Zato je Cerkev stoletja modro učila, da je odgovor na katekizemsko vprašanje, “kaj je Božja volja”: “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice”.
Konkretno to pomeni, da ne iščemo Božje volje tako, da se ob konkretni stvari sprašujemo, kaj hoče Bog: npr. ali naj grem na križišču levo ali desno, naj izberem ta ali oni poklic … To bi namreč pomenilo lahko tudi zanikanje svobode, ki nam jo je Bog dal, saj bi pričakovali, da se bo Bog odločil namesto nas. Še posebej ob odločitvah, ki predpostavljajo svobodo in ljubezen, bi na tak način težko prišli do svobodne odločitve. Učenje Cerkve o Božji volji je mnogo širše in vključuje tudi človekovo svobodo in ljubezen. Vabi nas, da z voljo in z ljubeznijo usmerimo naše delovanje v tisto smer, ki vodi v ‘zveličanje’ po poti razodete ‘resnice’ o človeku. In to nas same in vse druge. Božja volja je torej, da izberemo v konkretnem primeru tisto ‘varianto’, ki bo omogočala prav to odrešenjsko dogajanje. Povejmo to s primero hoje na vrh gore. Če je ‘vrh gore’ zveličanje, je Božja volja, da se povzpnemo na ta vrh; ker pa na ta vrh vodi več poti, nekatere pa na vrh sploh ne vodijo, izpolnimo Božjo voljo takrat, ko izberemo eno izmed tistih, ki vodijo na vrh; katero pa bomo izbrali, pa nam Bog prepušča in je ne izbere namesto nas. Torej ni Božja volja, da izberemo točno določeno pot, ampak da pridemo na vrh. Seveda nam Bog lahko sugerira kakšno izmed poti, ki bi bila najprimernejša za nas, kot lahko pot svetujemo tudi ljudje drug drugemu; a izpolnimo Božjo voljo tudi, če pridemo na vrh po kateri drugi.
Še en vidik iskanja Božje volje je pomemben. Najdemo jo lahko vedno le v občestvu in samo občestvo Cerkve nam jo lahko potrdi. Posameznik se lahko tudi zmoti pri presoji, kaj je zanj Božja volja. Nevarno je reči: “Spoznal sem, da je to Božja volja zame.” In potem za vsako ceno, brez preverjanja v skupnosti Cerkve, trmasto pri tem vztrajati. Ob tem lahko hitro svojo samovoljo utemeljujemo v Bogu in jo predstavljamo kot ‘Božjo voljo’.
Način, kako prihajamo do čim večje jasnosti glede Božje volje je razločevanje duhov. K tej veščini, ki se je v verski vzgoji in samovzgoji moramo naučiti, pogosto spodbuja papež Frančišek v svojem učenju. Dobro se je te veščine kar najbolje naučiti.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str 90-92.

Bila sem majhna punčka, na glavi sem imela klobuk, na katerem so bile zataknjene značke. Klobuk je bil last sosedovega fanta, ki nam je pomagal pri spravilu sena. v roki sem držala vetrnico, ki mi jo je naredil oče, poleg loka in lesenih puščic pa piščalke so bile to naše edine igrače. Vesel in razposajen otrok sem bila. Življenje me je spremenilo. Ostali so samo spomini na srečno otroštvo v objemu staršev.
Dobro se spominjam, da mi je tata kupil punčko, lepo, čudovito punčko, ki je zaprla oči, ko si jo polegel, v svoji trmi sem jo vrgla na tla in oči se niso več zaprle. Potem sem žalostno zrla v punčko in ničesar več nisem mogla spremeniti. Bilo mi je hudo, saj sem s svojim dejanjem prizadela starše. Nobena od sester nikoli ni dobila punčke, denar je bil potreben za preživetje in za orodje, ki bi olajšalo delo na kmetiji.
Starši so bili zelo delavni. Tata je pozimi ob suhem vremenu sekal grmičevje in napravljal butare za kurjavo v kmečki peči. Vedno pa je napravil tudi velik kup vejevja. Na predvečer prvega maja, ko so po hribih zagoreli kresovi, je tata rekel: »A gremo prižgat kres?« Z navdušenjem smo jaz in moje štiri starejše sestre odšle z njim. Ko je prižgal naš kres, so se plameni dvigali visoko v nebo in zdelo se nam je, da je naš kres največji! Včasih je prišel tudi kdo od sosedov, da nas je bilo pri kresu več. V spoštovanje praznika dela in v naše veselje smo kres zakurili vsako leto.
»Kaj pa mama?« me boste vprašali. Ona je vedno delala in delala. Napletla nam je nogavic, rokavic, šalov in kap ter toplih jopic, nakvačkala nam je celo odeje, s katerimi nas je zvečer pokrila za sladki spanec, skrbno je vodila gospodinjstvo. Iz posnete smetane je izdelovala maslo. Njena skrb so bili prašiči. Redno jih je krmila, da so bili pozimi lepo rejeni za zakol, imeli smo tudi male prašičke, ki so bili nam otrokom v veliko veselje, veliko dela je imela v pripravi na praznike.
Za božič je iz krušne peči zadišalo po poticah, za veliko noč po belem kruhu, ki smo ga skupaj z drugimi dobrotami odnesli k žegnu.
Občutili smo toplino domačega ognjišča, mamin objem in vso ljubezen, ki sta nam jo izkazovala mama in tata. Seveda smo že kot otroci morale delati. Mlajše smo pasle živino, starejše pa so grabile seno, žele ječmen, oves, pšenico – prijele so za vsako delo na kmetiji.
Ob prostem času pa smo se rade igrale kuhinjo, v zavetju grma smo postavile nekaj večjih in manjših desk, ki so nam služile kot miza in stoli. V pločevinki od paradižnikove mezge se je kuhala juha, v drugi je bila trava za solato. Štedilnik nam je bila opeka, iz gline smo oblikovale potičke in hodile druga k drugi na obisk. To so bile naše igrice, srečne, vesele v zbirki naših spominov.
Ob nedeljah smo odhajali v eno uro oddaljeno Bukovo, v gumijastih škornjih, velikokrat s premrzlimi prsti na nogah, smo vsako nedeljo šli k maši v cerkev svetega Lenarta, v naših srcih je bila živa vera. ki je ostala v nas.
Iz otrok smo odraščale v dekleta in ena za drugo odhajale od doma. Ustvarile smo si družine in zaživele svoje življenje. Občasno smo prihajale domov, kjer sta mama in tata ostala sama. Prišel je dan, ko je zbolel tata. Odpeljali so ga v bolnišnico in iz nje se ni več vrnil domov. Bila sem še mlada in njegov odhod v večnost me je močno prizadel. S svojimi solzami ga nisem pustila oditi. Pogrešala sem ga. Prav kmalu, samo devet mesecev za njim, je odšla še mama. Občutek, da sta skupaj v nebesih, me je umiril. Dom mojih otroških spominov sameva, vendar je lepo obnovljen s trudom mojih sester. Tam so tudi nekdanje poti in stezice, predvsem pa spomini, zapisani za vedno v naših srcih.

PREZELJ, Vida. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 26-27.