»Naj vsak od vas napiše prosti spis, katera pesem je za vas najlepša,« je profesorica na gimnaziji potrkala po mizi. »Pišite o svojih občutkih, ko poslušate to pesem. Kar napišete, naj bo kratko in jedrnato.« Potem je vzela v roke knjigo in se zatopila v njeno vsebino.
Bila je že nekoliko starejša, le malo let ji je manjkalo do upokojitve. O njenem zasebnem življenju ni vedel nihče nič, vedelo se je le, da živi v bloku v enosobnem stanovanju, ki ga je kupila na kredit, da vozi starega forda, ki se je še komaj držal skupaj, in da veliko in rada pomaga starejšim ljudem in revnim družinam. Šušljalo se je, da včasih celo plačo da za nakupe in hrano razdeli, edino položnice plača, živi pa od fižola in zelenjave, ki jo od časa do časa pripelje od nekod – od kod, pa ni vedel nihče. Skratka, živela je svoje življenje, sama, brez družine. Ko je v mladosti hudo zbolela in so ji zdravniki povedali, da ne bo nikoli mati, si tudi moža ni iskala. »Le kaj mi bi bil, družbo v hiši mi dela televizor, ob večerih mi krajšajo čas knjige, nihče ne prihaja pozno domov, poseda pred televizijo in gleda nogomet, meni je tako všeč,« se je rada pošalila. Vsi so jo sprejeli in jo imeli zelo radi.

Učila je slovenščino na gimnaziji ter vodila pevski zbor, malo za hobi je tudi učila klavir, zastonj seveda, in uživala, če je lahko komu kaj dobrega naredila. Sprva se je mogoče komu zdela čudaška, a je takoj, ko jo je bolje spoznal, spremenil mnenje o njej.
Stopila je po razredu in pobrala spise. Vse strani so bile popisane, le Matevžev list je bil skoraj prazen. Napisal je samo en stavek: »Zame je najlepša pesem klopotca; če jo hoče kdo slišati, ga, ko dozori grozdje, povabim v gorice, da ga bomo skupaj poslušali.« Samo to in nič več.
Obstala je in ga molče gledala. Tako kot o njej, tudi o Matevžu ni nihče veliko vedel. Samo to, da prihaja iz Prlekije, da se vsak dan vozi v Maribor z avtobusom in da je ves zakopan v učenje. Če je le mogel, je že med poukom pisal domače naloge; kdaj pa se je učil, je lahko slutila, da le med vožnjo, doma gotovo ni bilo časa.
»Matevž, držala te bom za besedo: ko boste trgali grozdje, naredimo športni dan in pridemo vsi pomagat, ne samo poslušat pesem klopotca.« Glasen ‘hura’ se je razlegal po razredu in prvič je tudi Matevža videla veselega.

Z vsemi drugimi je težko čakala dan, ko je oznanil: »V soboto bomo trgali, še športnega dneva nam ni treba nameniti za to, gremo raje kam drugam,« je bil preračunljiv Matevž.
In so šli – na avtobus do Ormoža, potem pa peš naprej po poti, ki jim jo je opisal Matevž. Stopali so po blatni stezi med vinogradi, grizli kolena v hrib, dokler niso zagledali domačih, ki so jim mahali izpred hiše. Sprejela jih je toplina preprostega doma: stara hiša, hlev, ki je že lezel vase. Zgarana, a tako prijazna mati in oče, ki je bil že upognjen k tlom.
»Bog ve, kako star je že bil, ko je dobil Matevža,« je pomislila. In kot da bi ženica brala njene misli, ji je prišepetala: »Matevž ni najin – nama Bog ni poklonil otrok, on je posvojen. Njegova mati, zelo mlada je še bila, se je izgubila v svetu, nobenega glasu ni več od nje. Nekaj časa je še pošiljala denar za malega, zdaj pa tudi tega ni več. Za očeta pa se ne ve, kdo je. Pri nama je in zdaj je najin. Vse bo dobil za nama, imamo že vse napisano na sodišču. Pravi, da bo kmetoval, ko konča šole, da bo ‘doktor za živino’. Nama je prav in upava, da bova učakala ta dan,« je končala in šla za obiralci, ki so že hiteli trgat.
»Tam nekje pa sem jaz doma, od tod se ne vidi,« je pokazala z roko proti Slovenskim goricam in se prvič razgovorila, ko so po končani trgatvi sedli pod košati oreh pri hiši.
»A gremo drugič obirat k vam?« so se ozrli vsi hkrati k njej.
»Pri nas doma že dolgo več ne poje klopotec,« je rekla otožno. »Vinogradi so opuščeni, le za brajdo pred hišo poskrbiva z bratom, in pa vrt obdelujeva, ko se vračava domov. On si je ustvaril družino drugje – pretrd je bil viničarski kruh – jaz pa se tudi bolj poredko vračam in prihajam po zelenjavo na vrt, po orehe in kostanj. A vedno jeseni, ko pridem domov, pogrešam pesem klopotca na našem griču za hišo – že davno je utihnil njegov glas. Brat ga je dal drugemu, le kaj bi z njim, saj še škorcev ni več v tisti samoti.«
Vsi so ji molče prisluhnili in njeni izpovedi se je v marsikaterem očesu utrnila solza.
»Matevž, vsi ti bomo pomagali, da boš obdržal dom, da bo še dolgo v tvojem vinogradu odmevala pesem klopotca,« so rekli v en glas.
KUMER, Anica (zgodbe) Ognjišče (2014) 10, str. 24

S fanti se na generacijski ravni dogaja nekaj čudnega, resnega; nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Nedolgo nazaj sem se pogovarjal s kolegico študentko, ki je stara malo čez dvajset, in je povedala: »Po vajah smo šli, medve s kolegico in dva sošolca, na kavo. Skupaj smo bili debelo uro in onadva sta ves čas govorila o fitnesu in tem, koliko kalorij kateri od njiju zaužije, kaj redi in kaj ne …« Druga pravi: »Me moramo prevzeti pobudo. Menda je bilo včasih drugače, sedaj pa jih me povabimo na zmenek in pijačo.« Pa še in še bi lahko naštevali podobne zgodbe, ki jih povedo dekleta. Kakor da fantje nimajo v sebi zdravega osvajalskega impulza, kot da so izpraznjeni testosterona. Še več, velikokrat so videti anemični, brez interesa, nič se ne iskri in prasketa. Romantika, osvajanje, dvorjenje so postali popolnoma tuja stvar. Maksimalni domet osvajanja je prek zaslonov, kjer se ne vidi obraza in oči, kjer nisi izpostavljen in si varno skrit v svojem kotičku za naklikanimi emojiji. Kakor da se fantje ne identificirajo več z moškim principom delovanja, prodornostjo, junaštvom, notranjo močjo. To se kaže tudi navzven, v vedenju, mimiki, neverbalni govorici in odnosu do deklet. Še fantovska moda in oblačenje sta čudno poženščena. Pogled od zadaj velikokrat ne razkrije, ali gre za fanta ali dekle.
Moški oz. fantovski princip identitete in delovanja v odnosu, ne samo do ženskega spola, ampak tudi nasploh, nevarno izginja. O tem se pritožuje vedno več mladih mamic ter tudi srednja generacija mam in žena, da pri svojem partnerju pogrešajo pristno moškost. Včasih rečejo, da imajo občutek, kot da imajo še enega sina. Neka gospa je na šoli za starše rekla: »Pri njem se ni nič spremenilo, prej mu je težila mama, sedaj mu pa jaz. Doma vse urejam sama, on pa se obnaša kot kak osemnajstletnik. Kolegi, šport, veteranska liga, pijačke … Ne želim biti celo življenje samo mama in gospodinja, ampak bi rada bila tudi partnerica in žena.« Le kaj se je zgodilo z moško odločnostjo, vztrajnostjo, notranjo močjo, prodornostjo, ciljno usmerjenostjo, srčnostjo in pogumom? Če moški nima razvitih teh lastnosti, svoji partnerici in družini ne more dajati občutka varnosti, kar je pa njegova temeljna naloga. Moški mora vedno biti del rešitve in nikoli del problema.
Na podlagi raziskav in svojega dela vidim tri temeljne vzroke za nastalo zaskrbljujočo situacijo: 1. permisivna vzgoja, 2. pretirana in nekontrolirana izpostavljenost zaslonom in 3. pornografija. Mnoge mame vzgajajo po temeljnem načelu permisivne vzgoje, “vse za sina” in “vse je dovoljeno”, kar pomeni, da se z njim pretirano ukvarjajo, mu pretirano strežejo, povsod so vključene in urejajo praktično vse sinove zadeve, ga predolgo dojijo, mu dovolijo, da spi v zakonski postelji, ipd. Na ta način ga na nezavedni ravni prisesajo nase, ga oropajo dragocenih izkušenj, preko katerih bi razvil zdravo samopodobo in samozavest, oropajo ga zmožnosti razvoje moške identitete, samostojnosti in odgovornosti, s svojim materinskim obožujočim odnosom v njem razvijajo in potencirajo narcisitične osebnostne strukture. Pogosto takšni fantje postanejo čustveni invalidi.
Ker so fantje notranje prazni, anemični in mlahavi, skušajo to kompenzirati z zunanjo protiutežjo in se mučijo na fitnesih, da bi bili videti močni in mišičasti, puščajo si brade in na svoje telo nanašajo inkovske bojne vzorce tetovaž, da bi dajali videz neustrašnih bojevnikov in možatosti. A vsi ti napori so enako brezplodni in jalovi kot gledanje pornografskih vsebin in večurno zrenje v zaslonček. Ker na nezavedni ravni čutijo, da tovrstni napori ne dosežejo nobenega smiselnega cilja, da so življenjsko gledano neučinkoviti in ‘nerodovitni’, se v sebi čutijo frustrirane in svoje življenje doživljajo neosmišljeno. So v začaranem krogu, ko z zasloni in s pornografijo skušajo v sebi zapolniti praznino in hrepenenje po resničnih odnosih, po življenjskem smislu. Dosegajo pa ravno obratno, praznina je vedno večja in globlja. Zasloni uničujejo njihove možgane, njihovo duševno in telesno zdravje, kognitivne sposobnosti in še in še bi lahko naštevali. Pornografija pa uničuje še tisto, kar je čistega in pristnega na medosebni in duhovni ravni. Mnogi starši so mi povedali, da ko so preverili zgodovino brskanja svojih 11-letnic/kov, so bili več tednov v šoku, ko so odkrili, kakšne vsebine gledajo njihove hčere in sinovi. Kaj vse pomeni pornografija za otroški razvoj, možgane, duševno zdravje, identiteto in kako to vpliva na vse kasnejše partnerske in druge odnose, presega okvir tega besedila. Kakšni možje in očetje bodo ti otroci, kaj bo to pomenilo za prihodnost naroda in družbe? Starši pa svojim otrokom še kar kupujejo zaslone in jih mirno prepuščajo, da jih ‘nekdo’ izza ekranov hrani in polni z vsebinami, za katere ‘on’ ve, da so dobre in koristne.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 11.

Danes otroci ne marajo ocvirkov. Včasih pa je bilo drugače. V starih časih se je svet drugače vrtel kot zdaj. Ljudje so trdo delali in skromno živeli, večkrat so bili lačni kot siti. Zabele, olja, masti niso imeli na pretek, kajžarji pa komaj kaj. Iz stare Kržlinke so se norčevali, da sploh ne beli koruznega soka, ko ga postavi na mizo. Segreje le star brajdnik in ga vtakne v skledo, da zacvrči in je slišati, kakor da bi belila z razbeljeno mastjo in z ocvirki. Po enega prašička so klali in ta je moral imeti zabele za vse leto, za praznike in delovne dni. Nekdaj je bilo tako skoraj povsod po Dolenjskem. Kakor se danes izogibamo masti in ocvirkom, tako so si tega nekoč najbolj želeli. Kdo je tedaj vedel za holesterol ali za raka? Ljudi so cenili po debelosti. Če so o kom rekli, da je videti zdrav, je to pomenilo, da je lepo zalit. Biti močan ali pri dobrem zdravju je pomenilo, da je debel.
Hlapci in dekle premožnih kmetov so navadno jedli posebej, pri drugi mizi, slabše. Redka je bila kmetija, kjer sta hlapec in gospodar zajemala iz iste sklede. Čudno se sliši “iz iste sklede”, a to, da se je jedlo iz skupne sklede, je bila splošna navada. Skleda je stala sredi mize. A tudi tedaj, ko so jedli skupaj, je gospodinja pazila, da so ocvirki na koruznih žgancih gledali h gospodarju. Vsak je smel zajemati le pred seboj. Od drugih jemati boljši kos je bil skorajda neodpustljiv greh.
Primerilo se je, da je Murnovka postavila na mizo skledo žgancev tako, da so najlepši ocvirki gledali proti hišnemu hlapcu. Gospodarju seveda to ni bilo všeč. Reči, da je s skledo in žganci nekaj narobe, pa bi bilo tudi grdo. Premišljeval je, kako bi prišel do debelih ocvirkov. Pa jo iztuhta. Prijel je za skledo, jo dvignil in pokazal družini: »Ta skleda je nekaj posebnega. Kupil sem jo na sejmu in zanjo dal petdeset krajcarjev.«
Nato je postavil skledo nazaj na mizo, vendar tako, da so bili ocvirki pred njim.
Hlapec se je kislo obrnil. Vendar mu ni ostal dolžan, saj si je tudi sam želel mastnih ocvirkov. Ne bodi len, je zgrabil skledo, jo prav tako dvignil in pritrdil gospodarju: »Vredna je bila!«
Postavil jo je na mizo, vendar tako, da so bili slastni ocvirki spet pred njim. Gospodar je seveda grdo gledal, a se za prigrizek ni bilo lepo potegovati preveč očitno. Skremženo je prepustil koščke ocvrtega mesa hlapcu, sam pa je zajemal puste žgance in jih nosil v jezna usta. Pa naj še kdo reče, da so bili nekoč hlapci neumni!

P. Krnc, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 82. (iz knjige Ata nam je povedal, Družina 2008)

Hojo smo zaradi razvoja prevoznih sredstev močno izrinili iz vsakdanjega življenja, s tem pa tudi veliko izgubili. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) na podlagi znanstvenih ugotovitev priporoča hojo v obliki 10.000 korakov na dan, kar znaša približno med 6 in 7 kilometri, odvisno od koraka in hitrosti. Za 10 kilometrov dnevno, pa bi morali narediti več kot 14.000 korakov na dan. Večina ljudi povprečno naredi 3.500 korakov, kar je v resnici malo. Program, ki predlaga 10.000 korakov na dan, ni zahteven v primeru, da je naše zdravstveno stanje stabilno. To vrednost bomo težko dosegli doma, s hojo po stanovanju, zato SZO priporoča uporabo stopnic in pešpoti vedno, ko je to možno. Samo z vajo bomo spoznali, koliko kilometrov ali razdalje moramo prehoditi, da naredimo 10.000 korakov.
Za štetje korakov se uporabljajo orodja štetja korakov (pedometri), pametne ure ali mobilne aplikacije. Nekatera orodja beležijo poleg števila korakov tudi prehojene kilometre, srčni utrip, porabo energije v kalorijah, spanje ....

KAKO ZAČETI?
Zaradi pretežno sedečega načina življenja, je najprej potrebna odločitev za spremembo življenjskega sloga. S sistemom 10.000 korakov je to povsem preprosto, saj šteje vsak korak, ki ga naredimo čez dan, ne da bi se s tem posebej ukvarjali.
Če smo zdravi, je pomembno, da si naredimo program, kako dnevno prehoditi določene razdalje. Starejše osebe, ki niso gibalno spretne in osebe s prekomerno telesno maso naj začnejo hojo z manj koraki, da telo navadijo na gibanje. Pozitivni vplivi hoje na zdravje se kažejo le v primeru, da je ta redna ter da dnevno opravimo 10.000 korakov, za kar pa je potrebna disciplina.

KAJ NAM POVE ŠTEVILO KORAKOV?
Če imamo merilce za štetje korakov, nam lahko povedo, koliko s telesno aktivnostjo skrbimo za svoje zdravje.
Manj kot 5.000 korakov/dan – gibalna neaktivnost
Od 5.000 do 7.499 korakov/dan – nizka stopnja gibalne aktivnosti
Od 7.500 do 9.999 korakov – zmerna gibalna aktivnost
10.000 korakov/dan – dobra aktivnost
Več kot 10.000 korakov/dan – visoka aktivnost

Po priporočilih SZO za krepitev zdravja odraslih zadošča 150 minut vsaj zmerne gibalne aktivnosti na teden, ali 75 minut visoko intenzivne gibalne aktivnosti na teden. Večina študij poroča, da osebe z zmerno gibalno aktivnostjo 150-ih minut na teden, prehodijo približno 7.500 korakov/dan, zato priporočajo še nekoliko več gibanja, ker so koristi boljše. V eni od raziskav na Škotskem so dokazali, da so poštni delavci, ki so prehodili 15.000 korakov na dan, obolevali manj za boleznimi srca in ožilja, v primerjavi s sedečimi in manj aktivnimi posamezniki.

PEDOMETRI
Pedometer je merilec števila korakov. Cenovno je dokaj ugoden in ga lahko dobimo v športnih trgovinah ali drugod. Spremlja telesno aktivnost v obliki korakov, obenem nas motivira za telesno aktivnost. Ob koncu dneva nam pokaže, koliko korakov nam manjka do priporočenih 10.000. S tem nas spodbuja, da se odpravimo na zrak ter prehodimo še tistih nekaj metrov in tako naredimo nekaj za naše zdravje in boljše počutje.

KAKO DOSEČI 10.000?
Morda je 10.000 korakov videti kot visoko postavljen cilj, vendar je doseganje lažje, kot si predstavljamo. Za desettisočaka ni pomembno, ali bomo vse korake prehodili naenkrat ali v intervalih, pomembno je le, da jih je na koncu dneva 10.000.
Uporabljajmo stopnice namesto dvigala
Hodimo kolikor je le možno
Uporabljajmo daljše peš poti
Avtomobil parkirajmo na oddaljeni lokaciji in tako bomo pridobili dodatne korake.

15. OKTOBER– SVETOVNI DAN HOJE
15. oktobra obeležujemo svetovni dan hoje. Hoja je najbolj naravna in zato tudi najbolj zdrava oblika gibanja. Hoja velja za eno najbolj varnih oblik telesne aktivnosti, priporočljiva je za ljudi vseh starosti, ne glede na telesno pripravljenost. Ker je dostopna vsakomur, v vseh letnih časih in ne zahteva dodatnih sredstev ali posebne opreme, jo posameznik lahko prilagodi po želji. Je dovolj zahtevna aerobna vadba, s katero lahko izboljšamo aerobno vzdržljivost telesa, okrepimo srčno-žilni sistem, skeletne mišice in kosti, vplivamo na prebavo in presnovo ter poskrbimo za boljše razpoloženje, z vsem tem pa vplivamo na zdravje.

ODLOČI SE ZA HOJO!

1. Dobro vpliva na srce in ožilje, krvni tlak in sladkorno bolezen.
2. Spodbuja imunski sistem.
3. Ohranja in krepi mišično maso in vzdržuje kostno gostoto.
4. Krepi dihalni sistem.
5. Je prijazna do sklepov.
6. Pospešuje presnovo.
7. Pospeši oskrbo telesa s kisikom.
8. Zmanjšuje delež telesnega maščevja in s tem nizko stopnjo kroničnega vnetja (za 10. 000 korakov telo porabi približno 500 kalorij).
9. Preprečuje druge bolezni, kot npr. rak.
10. Vpliva na počutje, spanje in razpoloženje.
11. Majhna možnost poškodbe, saj so napori med hojo, ki so jim noge izpostavljene, zelo majhni.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 10, str. 94.

Iz otroštva sem odnesel neko osnovno, tradicionalno vero oz. religioznost. Brez dvoma ji nisem sledil z veliko vnemo, sem bil pa že od nekdaj odprt iskalec in izkoristil kako priliko za poglobitev. Z leti sem si začel postavljati več vprašanj o veri, Bogu, Jezusu, svetnikih in kam se sam postavim med nje. V zadnjih letih skušam z branjem in preko interneta poglobiti svoje znanje. Odkrivam velike vrzeli v svoji verski vzgoji, vrzeli v znanju “zunanjih dejavnikov” kot so zgodovinske okoliščine, “statistični podatki” iz Svetega pisma (npr da Stara zaveza, če se ne motim, 322-krat nakaže učlovečenje Boga).
Začel sem brati tudi Sveto pismo, čisto od začetka, in zataknilo se je že pri Drugi Mojzesovi knjigi, Tretja Mojzesova knjiga pa je skoraj nečitljiva in vsekakor brez dodatnega, “tehničnega” znanja verjetno običajnem bralcu nerazumljiva. Dlje nisem še prišel.
V knjigah, ki jih berem, ali videoposnetkih, ki jih gledam, pa najdem razlage zgodovinskih ozadij in povezav, simbolike, o načinu Jezusovega nastopanja in seveda verskih resnic. In marsikaj se mi je odprlo, marsikaj se mi zdi zdaj bolj jasno. Vtis imam, da vsa leta verouka v šoli ali v okviru priprave na zakramente, ali nisem bil nič kaj pozoren ali pa enostavno niso povedali tega, kar zdaj odkrivam.
Postavlja se mi pa vprašanje, ali berem primerne vire, ali poslušam primerne govore.
Videl sem dokumentarec in pozneje tudi igrani film “Faith like potatoes” (Vera kot krompir) o življenju Angus Buchan. Poslušal sem kar nekaj predavanj gospoda J. Johna, pastorja anglikanske Cerkve.

V svojem pismu odpirate zanimivo vprašanje verske vzgoje in izobraževanja. Niste edini, ki od verouka ni odnesel kaj prida znanja. Več ko se pogovarjam z ljudmi, bolj spoznavam, kako malo znanja so odnesli od verouka. Kar niti ni največja tragika. Bolj je tragično, da tudi pozneje svojega verskega znanja ne poglabljajo in dopolnjujejo. Eden od dokazov je tudi vse manjše zanimanje za verski tisk in knjige verske vsebine. Pri vas je drugače. Imate željo, da bi svoje versko znanje poglobili. To je hvalevredno, saj bo vernik, ki ima več verskega znanja, znal bolje odgovarjati na razne napade ne vero in Sveto pismo. Hitro bo ugotovil, da številni napadi niso tako zelo znanstveno utemeljeni, kakor bi njihovi avtorji radi prikazali. Še več, nekaterim botruje pravo versko neznanje in še bolj številni predsodki ali celo sovraštvo, z resničnostjo pa nimajo nobene zveze. Mnogi slovenski mediji so v tem še bolj ‘ranljivi’, saj velika večina novinarjev ne pozna krščanstva in piše kritike kar počez in kritizirajo nekaj, česar niti malo ne poznajo.

Neki kralj je zapadel v globoko žalost. Ko so ga vprašali, kaj ga tako žalosti, je dejal: »Nenehno moram misliti na to, da vedno, ko se kje človek rodi, drugje človek umrje!« Dolgo so se posvetovali, kako bi kralju mogli pomagati. Najeli so dvornega norca, ki naj bi ga s svojimi norčijami razvedril. Zaman. Nazadnje se je oglasil nekdo, ki je rekel, da bi rad govoril s kraljem. Po pogovoru je bil kralj veder in vesel. Ko so tistega človeka vprašali, kako mu je uspelo kralja ozdraviti, je povedal: »Rekel sem mu, naj misli na to: Vedno, ko kje kakšen človek umrje, se drugje nekdo rodi.«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 10 (2022) 82.

OD "NE BOJTE SE!" DO ZADNJEGA "AMEN"

(ob obletnici izvolitve) Temu izrednemu papežu smo v Ognjišču posvetili veliko strani. Ko smo se od njega poslavljali, smo se na straneh  priloge na kratko sprehodili skozi dolga leta njegovega papeževanja. Ob vsaki letnici smo navedli njegova apostolska potovanja po svetu in listine (okrožnice, spodbude, apostolska pisma), ki so pomembne za življenje Cerkve v sedanjem svetu.

1978 - 16. oktobra je bil izvoljen za papeža, 264. naslednika apostola Petra. 22. oktobra je svojo službo prvega pastirja katoliške Cerkve med slavjem na Trgu sv. Petra v Rimu začel in ob tem izrekel besede, ki so zaznamovale njegovo papeško službo. V svoji prvi božični poslanici je poudaril, da je od učlovečenja božjega Sina vsak človek vreden vsega spoštovanja.

1979 - Naslednik apostola Petra e čutil potrebo, da po zgledu apostola Pavla gre po svetu oznanjat evangelij. V prvem letu svoje papeške službe je opravil štiri apostolska/misijonska potovanja po svetu.

Najprej (od 25. januarja do 1.februarja) je obiskal Mehiko. Pomembno je bilo njegovo prvo potovanje v domovino Poljsko, ki pomeni začetek družbenih sprememb na evropskem vzhodu. Med svojim tretjim dolgim potovanjem na Irsko in v ZDA se je ustavil tudi v stekleni palači Združenih narodov. Proti koncu leta je šel še na krajše potovanje v Turčijo. Smernice svoje papeške službe je zarisal v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik, ki je izšla 4. marca 1979 in katere bistveno sporočilo je: "Prva skrb Cerkve je človek."

1980 - Štiri apostolska potovanja: prvo v Afriko - Zaire, Kongo, Kenija, Gana, Gornja Volta, Obala slonove kosti; Francija, Brazilija, Zvezna republika Nemčija. Dokumenti: okrožnica O božjem usmiljenju, tri apostolska pisma.

1981 - Eno samo, toda "maratonsko" apostolsko potovanje: od 16. do 27. februarja je obiskal Pakistan, Filipine, otok Guam, Japonsko in Aljasko. Njegove načrte je preprečil atentat na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja. Potrebno je bilo dolgo zdravljenje na kliniki Gemelli, kamor se je pozneje večkrat vračal, zato je imenoval "Vatikan 3" (Vatikan 2 je poletna rezidenca Castelgandolfo). Dokumenti: okrožnica O človeškem delu ter dve apostolski pismi.

1982 - Papež rekonvalescent je opravil v tem letu kar sedem apostolskih potovanj: najprej je obiskal afriške države Nigerijo, Benin, Gabon in Ekvatorialno Gvinejo, nato Portugalsko (Fatima, ker je bil prepričan, da ga je Marija varovala pri atentatu), Veliko Britanijo, Argentino, Švico, San Marino in Španijo.

1983 - Apostolska potovanja: po osmih državah Srednje Amerike (Kostarika, Nikaragva, Panama, Salvador, Gvatemala, Honduras, Belize in Haiti); drugič je obiskal svojo domovino Poljsko; prvič je romal v Lurd; sredi septembra je prvič obiskal Avstrijo.

1984 - Štiri apostolska potovanja - najprej na Daljni Vzhod, najdaljše od vseh (38.500 km), med katerim je obiskal Južno Korejo, Papuo-Novo Gvinejo, Salomonske otoke in Tajsko; Švica (Svetovni svet Cerkva); Kanada; Srednja Amerika (Dominikanska republika in Portoriko). Od njegovih listin tega je najpomembnejše apostolsko pismo O odrešilnem trpljenju, ki ga je začel pisati v bolnišnici.

1985 - Apostolska potovanja: Venezuela, Ekvador, Peru ter Trinidad Tobago; Nizozemska, Luksemburg in Belgija; tretjič v Afriko (Togo, Obala slonove kosti, Kamerun, Centralnoafriška republika, Zaire, Kenija, Maroko); Švica in Liechtenstein. Najpomembnejši dokument tega leta: okrožnica Apostola Slovanov.

1986 - Apostolska potovanja: Indija; Kolumbija; Francija (Ars, Taize); Daljni Vzhod (Bangladeš, Singapur, Otočje Fidži, Nova Zelandija, Avstralija in Sejšelski otoki). Pomemben dogodek tega leta je bila molitev za mir v Assisiju 27. oktobra, pri kateri so sodelovali predstavniki vseh velikih verstev sveta. Za binkošti (18. maja) je izšla okrožnica O Svetem Duhu.

1987 - Apostolska potovanja: Urugvaj, Čile, Argentina (drugi svetovni dan mladih); Zvezna republika Nemčija; tretjič Poljska; drugič v ZDA. To leto sta izšli dve njegovi pomembni okrožnici: O Odrešenikovi Materi, kateri je bil sinovsko vdan, in O skrbi za socialno vprašanje.

1988 - Apostolska potovanja: Urugvaj, Bolivija, Paragvaj in Peru; drugič v Avstrijo (v Krki na Koroškem smo se z njim srečali tudi romarji iz Slovenije); četrtič v Afriko (Zimbabve, Bocvana, Lesoto, Svazi, Mozambik); Francija (evropske ustanove v Strasburgu). Pomembna listina: apostolsko pismo o dostojanstvu žene.

1989 - Apostolska potovanja: petič v Afriko (Madagaskar, Reunion, Zambija, Malavi); v hladno Skandinavijo (Norveška, Island, Finska, Danska, Švedska); v špansko Kompostelo za četrti svetovni dan mladih; Južna Koreja (Seul), Indonezija in Mauricius.

1990 - Apostolska potovanja: šestič v Afriko mladega krščanstva (Kapverdski otoki, Gvineja Bissau, Mali, Burkina Faso, Čad); Češkoslovaška; Mehika; Malta; sedmič v Afriko (Tanzanija, Burundi, Ruanda, Yamoussoukro). Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo (o misijonski dejavnosti Cerkve).

1991 - Apostolska potovanja: Portugalska (Fatima); četrtič v domovini; Čenstohova (šesti svetovni dan mladih), Madžarska; drugič v Braziliji, katoliški deželi kričečih socialnih krivic. Datum 1. maja, mednarodnega praznika dela pa tudi sv. Jožefa Delavca, nosi okrožnica Ob stoletnici (okrožnice Rerum novarum Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju.

1992 - Apostolska potovanja: osmič v Afriki (Senegal, Gambija, Gvineja); pa še devetič na črni celini (Angola, Sao Tome in Principe); Dominikanska republika (ob petstoletnici odkritja Amerike). Dokumenta: apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev in pismo o uvedbi svetovnega dneva bolnikov 11. februarja.

1993 - Apostolska potovanja: že desetič v Afriki (Benin, Uganda, Kartum/Sudan); Albanija; Španija; Španija; Jamajka, Mehika in Denver/ZDA (osmi svetovni dan mladih; Litva, Latvija, Estonija. Okrožnica Sijaj resnice, ki na temelju evangeljske resnice razlaga moralna vprašanja našega časa.

1994 - Janez Pavel II. je v tem letu zaradi slabega zdravstvenega stanja obiskal samo Hrvaško (10. in 11. septembra) ob 900-letnici zagrebške škofije. Pomembna dokumenta tega leta sta Pismo družinam in apostolsko pismo V zarji tretjega tisočletja.

1995 - Apostolska potovanja: Filipini (pri papeževi maši v Manili 4 milijone ljudi!), Papua-Nova Gvineja, Avstralija, Šri Lanka; Češka; Belgija; Slovaška; enajstič v Afriko (Kamerun, Južna Afrika, Kenija); ZDA (govor v palači OZN). Dokumenti: dve pomembni okrožnici - Evangelij življenja, v kateri papež svari pred "civilizacijo smrti" in pričuje za "civilizacijo življenja"; in Da bi bili eno (o delu za edinost kristjanov).

1996 - Apostolska potovanja: Gvatemala, Nikaragva, Salvador, Venezuela; Tunis (nepredvideno); PRVIČ V SLOVENIJI (njegovo 71. potovanje, od 17. do 19. maja); Nemčija; Madžarska, Francija. Ob zlati maši je izšla njegova avtobiografska knjiga Dar in skrivnost, v kateri opisuje svojo pot do duhovništva.

1997 - Apostolska potovanja: Sarajevo, ranjeno v državljanski vojni; Češka; Libanon; Poljska (šestič); Pariz - dvanajsti svetovni dan mladih, ko se je okoli starega papeža zgrnilo več kot milijon navdušenih mladih z vsega sveta.

1998 - Apostolska potovanja: Kuba, kjer je nekoliko "omehčal trdega komunista" Fidela Castra; Nigerija (dvanajstič v Afriki); tretjič v Avstrijo; drugič na Hrvaškem - razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Pomembna dokumenta: apostolsko pismo Gospodov dan (o praznovanju nedelje) in okrožnica Vera in razum (o odnosu med vero in znanostjo).

1999 - Apostolska potovanja: Mehika in ZDA; Romunija; Poljska (sedmič); DRUGIČ V SLOVENIJI - 19. septembra v Mariboru razglasitev Slomška za blaženega; Indija in Gruzija. Pred božičem odprtje svetih vrat bazilike sv. Petra v Rimu in začetek velikega jubileja 2000.

2000 - Apostolska potovanja: Egipt in Sinaj (24.-26. februarja); Sveta dežela (20.-26. marca) - to romanje je označil za najpomembnejše od vseh 91, kolikor jih je dotlej opravil; Fatima (razglasitev Francka in Jacinte za blažena). Številna srečanja s svetoletnimi romarji, najbolj veličastno z mladimi (15.-20. avgusta), ki se jih je zbralo nad dva milijona.

2001 - Apostolska potovanja: Grčija, Sirija in Malta (po stopinjah apostola Pavla); Ukrajina; Kazahstan, Armenija. Pomembna listina: apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja.

2002 - Apostolska potovanja: Azerbajdžan in Bolgarija; Kanada-Toronto, sedemnajsti svetovni dan mladih (22.-28. julija), kjer ga je pričakalo okoli 600.000 mladih, med katerimi se je stari in bolni papež čudežno pomladil. Na povratku iz Toronta se je ustavil v Mehiki in Gvatemali. Avgusta se je šel poslovit od svoje domovine Poljske. Pomembna listina tega leta je apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem objavlja pet novih - "svetlih" - skrivnosti rožnega venca in razglaša leto rožnega venca (od oktobra 2002 do oktobra 2003).

2003 - Apostolska potovanja: Španija; Hrvaška (tretjič), Bosna in Hercegovina; Slovaška. Pomembni listini: okrožnica Cerkev iz evharistije /živi/ in apostolska spodbuda Cerkev v Evropi. Na misijonsko nedeljo (20. oktobra) razglasitev matere Terezije iz Kalkute za blaženo.

2004 - Apostolski potovanji: Švica (Bern) in Francija-Lurd, kamor je 15. avgusta romal kot bolnik med bolniki ob 150-letnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. To je bilo 103. in tudi zadnje apostolsko potovanje pastirja sveta. Z apostolskim pismom Ostani z nami, Gospod je razglasil "leto evharistije" (od oktobra 2004 do oktobra 2005).

2005 - Stran, na kateri so zapisana apostolska potovanja, je prazna, kajti zdravje svetega očeta, ki se je krhalo vse od atentata 13. maja 1981, je vse bolj pešalo. Nekajkrat se je moral iz "Vatikana 1" preseliti v "Vatikan 3" (kliniko Gemelli). Prede cvetno nedeljo se je vrnil domov; za veliko noč je brez besed še zadnjič podelil blagoslov "mestu in svetu", v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil za nedeljo božjega usmiljenja, pa je ob 21.37 odšel na svoje zadnje potovanje - v Očetovo hišo, kjer ga je pričakala Mati Marija.

Silvester Čuk

Zgodba

Rad bi postal menih

Mladenič je nagovoril opata: »Rad bi vstopil v samostan. Prej pa bi rad zvedel, zakaj morajo menihi, ki učijo, da je Bog povsod, živeti v samoti, ločeni od drugih ljudi? Saj Boga lahko ljubim, tudi če živim sredi sveta.«
Opat je vzel svečo, jo prižgal in jo izročil mladeniču ter rekel: »Pridi z menoj ven in pazi, da ti sveča ne ugasne.«
Mladenič je ubogal redovnika in stopila sta skozi glavna vrata samostana. Tedaj pa je zapihal veter in ugasnil svečo. Mladenič je skušal svečo prižgati, a vedno jo je veter brž ugasnil.
»Če želiš, da sveča gori,« je tedaj nejevoljno rekel mladenič, »potem morava ostati notri. Zunaj piha veter, zato je nemogoče, da bi sveča ostala prižgana.«
»Glej, kakor je nemogoče, da bi ostala sveča prižgana zunaj, kjer piha veter,« mu je dejal opat, »tako je težko ohraniti trajno ljubezen do Kristusa zunaj, kjer te raztresa toliko stvari. Da ohraniš tako ljubezen gorečo, jo moraš kot zaklad čuvati v samoti.«

Misel

Samota je stanje, ko smo sami in je dobrodošla, če jo potrebujemo sami. Pripovedujejo, da je h grškemu basnopiscu Ezopu, ki je sedel sam v svoji sobi, prišel nekdo in ga vprašal: »Kako lahko živiš sam?« Ezop mu je odgovoril: »Osamljenega sem se počutil v trenutku, ko si ti vstopil.« Razložil mu je, zakaj: ker je v njegovi navzočnosti izgubil svojo samoto.
Koristno je, da si znamo včasih privoščiti samoto. To je znamenje, da smo sami mirni v sebi in da zmoremo živeti sami s seboj. Zlepa nam nič ne povrne duhovne moči tako kot samota: obogati našega duha in okrepi našo osebnost.

Molitev

Gospod Bog,
kako bi lahko živeli v samoti,
ko pa povsod okrog sebe vidimo tvoje dobrote
in Tebe, ki si Stvarnik, začetnik vsega dobrega?
Zavedamo se:
bolj ko se umikamo v samoto,
jasneje čutimo tvojo dobroto do nas.
Prav v samoti te lahko najdemo.
Tam lahko slišimo, kako nam govoriš.
Tam vse naše bitje počiva v tvojem miru.
Tam laže premišljujemo o tvoji ljubezni.

Iskra

V jeziku smo skovali besedo osamljenost, da bi izrazili bolečino, ker smo sami in besedo samota, da bi izrazili veselje, ker smo sami. (Paul Tilich)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 68.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.