Učiteljica Eva in njena mati sta se šele pred kratkim preselili iz mesta na vas, ki je bila nedaleč od trga, kjer je bila šola, občina, trgovine, zdravstveni dom. Počasi sta spoznavali ljudi. Prva je Evi padla v oči deklica, stara kakšnih pet let. Vsak dan je sedela na pragu lepe hiše. Vedno je imela v rokah svojo punčko ter žalostno strmela predse. Vsak dan isto. Punčka se ji je zasmilila in pomislila je, da mora biti tukaj nekaj narobe.
Ko se je nekega vračala iz službe, je ustavila avto, stopila k deklici in jo vprašala: »Vsak dan te vidim tukaj, ko se peljem mimo. Ali koga čakaš?«
»Očka čakam, da pride iz službe,« je odgovorila plaho. »Gospa Sandra me vsak dan pripelje iz vrtca in me tu odloži.«
»In te pusti kar na pragu?«
»Saj sem tukaj doma, samo nočem biti v hiši sama.«
»Kje pa je tvoja mamica?«
»Moja mamica je v nebesih. Očka pa mora vsak dan v službo v mesto.«
Eva se je začudila, da tako majhno deklico pustijo samo. »Veš kaj, punčka, pojdi z menoj, saj stanujem tukaj zraven. Kako ti je ime?«
»Jaz sem Kristina, punčka pa je Lola.«
»Kako lepo ime imata obe. Daj, pridita.«
In za čuda, mala Kristina se ni branila, samo svojo Lolo je še bolj tiščala k sebi.
»Mama.« je zaklicala Eva že pred vrati, »danes sem nekoga pripeljala s seboj. To je naša mala soseda Kristina, ki je čisto sama doma, zato sem jo povabila, da gre z menoj.«
»Joj, kako lep otrok – prava princeska je!« je rekla mama in že postavljala na mizo kosilo.
»Hvala, jaz sem že jedla,« je rekla deklica. »Samo žejna sem.«
Eva ji je hitro nalila soka, ki ga je Kristina na dušek spila in se lepo zahvalila. Govorila je samo, če sta jo kaj vprašali. Pogledala je skozi okno: »Očka je prišel!« je vzkliknila in že odhitela k svojemu domu. Eva je videla, kako jo je očka objel, jo visoko dvignil in že sta izginila v hišo. Eva je videla, da je Kristinin očka eleganten moški, visoke postave, črnih las. Več ni videla.
Sčasoma je Kristina postala stalen gost pri Evi in njeni materi.
Sprva si ni upala povedati očku, da jo prijazna mlada gospa povabi k sebi. Kmalu pa je zvedel vse. Ko ga nekoč ni čakala pred hišo, jo je šel iskat k sosedi. Opravičil se je, še bolj prisrčno pa se je zahvalil. Kristina je bila vedno bolj navezana na prijazno mlado teto. »Prav taka si, kot je bila moja mamica. Rada te imam,« ji je nekega dne rekla Kristina.
Eva je deklico tako vzljubila, kot da je njena hčerka. Vse to je polagoma zvedel tudi očka.
Ko je zapadel prvi sneg, je prišel k njim. »Jaz sem Rasto,« se je predstavil Evi in njeni materi, »pred slabim letom mi je umrla žena. Pobrala jo je zahrbtna bolezen. Ko sva gradila hišo, sva sklenila, da bova imela veliko otrok, pa je prišla bolezen … Kristina je ostala edinka in brez mamice. Danes, ko sem doma, vaju prisrčno vabim k nam.«
»Z veseljem prideva,« sta rekli.
Kako se je Eva začudila, ko je videla, da njegova hiša lepo urejena in čista. »Enkrat na teden pride čistilka in vse uredi,« je rekel Rasto, kot da bi bral njene misli. »Sicer pa nisva veliko doma.«
V dnevni sobi je videla sliko njegove pokojne žene. Lepa žena, tako mlada je morala umreti …
Nekaj časa je bilo vse tiho, kakor da ni nikogar v sobi. Nato pa je, kakor bi ustrelil, spregovoril Rasto: »Draga Eva, ali bi hoteli postati moja žena? Moja mala Kristina ne more več brez vas. Vem, da so te moje besede nepričakovane, toda narekuje jih srce: prosim vas za roko.«
Spet je nastala tišina, slišati je bilo samo tiktakanje ure. Čez čas je spregovorila Eva: »Kristina mi je že od takrat, ko sem jo prvič videla, kot moja hčerkica. Že zaradi nje privolim …«
»Eva, hvala vam! Prosim vas samo eno: imejte potrpljenje z menoj, ker se še vedno nisem sprijaznil z mojo usodo. Zagotavljam vam, da se bo vse uredilo. Rad bi, da bi božične praznike praznovali že skupaj.«
Prvi teden v decembru je bila v tisti vasi preprosta poroka. Ko sta ženin in nevesta stopila pred oltar, je med njima stala mala Kristina v beli obleki, njene kodraste lase je krasil venček z drobnimi zvezdicami. Ko je očka po poroki prvič poljubil Evo, je Kristina šepetaje vprašala: »Ali nas mamica vidi iz nebes?«

A. Uršej: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 80.

Vsakokrat, ko gledam slike pohabljenih, lačnih, me pretrese in sprašujem se, le zakaj morajo tako trpeti. Zakaj mora ubogi otročiček, ki ni nikomur nič naredil, stradati in zaman prositi za kos kruha. Zakaj se morajo mnogi že roditi prizadeti ali pohabljeni. Čeprav je trpljenje Kristusov poljub (mati Terezija), se vseeno ne morem sprijazniti s tem dejstvom, ne morem razumeti te neenakosti. Nekdo se rodi zdrav in živi srečno celo življenje, drugemu pa ni z ničemer prizaneseno. Zakaj mora za grehe staršev (mati je jemala kontracepcijske tablete) trpeti otrok? Poznam več takih primerov.
Prav tako tudi ne bom nikoli razumela, zakaj nimamo vsi vsaj približno enakih pogojev, da spoznamo Kristusa, da spoznamo naš cilj. Veliko jih je, ki se rodijo v ateističnih družinah in žive v takem okolju, ki vero zavrača. Kako naj ti ljudje verujejo, ko so z rojstvom pogojeni, in ves čas, ko oblikujejo svojo osebnost, ne slišijo nič v prid vere? Ne vem, kje, ampak slišala sem že, da imamo vsi enake pogoje, da spoznamo Kristusovo pot in hodimo po njej, praksa pa mi govori drugače. Sprašujem se, kakšna je krivda moje sošolke, ki so jo starši ves čas uvajali v primarnost materije, da ne veruje in je srečna na svoji krožnici, ki ne vodi nikamor? Zakaj tudi njej niso dani pogoji, tako kot meni?
Zakaj je meni dano, da imam verno mamo, zakaj so bila meni dana znamenja, ki so me vodila v Stržišče, ona (in še mnogi) pa bodo leta ali kar celo življenje hodili po krožnici, namesto da bi se vzpenjali k svojemu cilju in, nenazadnje, kaj bo s temi ljudmi po smrti? Saj vendar za svojo nevero sami niso nič krivi? Morda boste rekli, da bi se lahko vključili k mladinskemu verouku, šli v cerkev, toda premagati bi morali ovire, ki so za marsikoga nepremagljive (sprememba navad, odpor staršev...)
Dragi oče, zahvaljujem se vam že, če ste moje pismo prebrali do konca, neizmerno pa bom hvaležna, če mi boste tudi odgovorili. Z vprašanji sem že prišla na dan, vendar mi niso znali odgovoriti. Z odgovorom: »Tako mora biti,« pa nisem bila zadovoljna.
Dolores

Pri vprašanjih zakaj zlo, zakaj trpljenje, čemu krivice, neenakost, lakota, bolezni, invalidnost in smrt na tem našem svetu, morda pomislimo, da je Bog naredil vse narobe. Zakaj naš svet ni popoln? Kriminalci in hudobni ljudje so zdravi, dobri ljudje pa trpijo. Zakaj Bog dovoli, da umre mati mladoletnih otrok, ničvrednež, ki dela slabo in ogroža bližnjega, pa je zdrav. Mi bi takemu poslali infarkt ali raka, materi pa zdravje! Toda Bog ni hotel imeti le popolnega sveta, ki se neizogibno ravna po njegovih zakonih, to je že imel, ko je ustvaril materialni svet z vsemi njegovimi čudovitimi zakoni, hotel je nekaj več: ustvaril je človeka in mu vdihnil neumrljivo dušo ter mu dal sposobnosti, da bi ustvarjeni svet še izpopolnjeval. Dal mu je nadvse dragocen dar - svobodo. Sam se lahko odloča, kaj bo storil. Dar svobode pa se lahko uporabi za dobro ali za slabo. Vemo, da sta prva človeka, ki ju Sveto pismo imenuje Adam in Eva, na tem izpitu padla. Bolj sta verjela hudobnemu duhu (kači), kot pa Bogu. To je bil greh napuha (»bosta kakor Bog«) in nezaupanja do Boga. Nekaj se je v človeški naravi prelomilo, temu pravimo izvirni greh.
To niso pravljice za otroke.
V nas je neka dvojnost, kot pravi sv. Pavel: »V sebi odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih« (Rim 7, 21-23). Če ne bi vedeli za izvirni greh, si ne bi mogli razložiti, kako to: vemo, kaj je prav, pa vendar nas strasti in poželenje silita, da delamo narobe.
Večino trpljenja in gorja povzroči prav greh. Če bi obvladali svoje strasti in bi živeli v miru in slogi, bi ne bilo lačnih otrok, ločenih družin, zapuščenih starčkov, brezposelnih in lačnih. Naš pesnik Simon Gregorčič je lepo zapisal: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat...« Za vse hudo in za vse krivice Bog ni nič kriv, krivi smo sami.
So bolezni, pohabljenost, invalidnost, smrt »enake možnosti za vse«?. Tu pa je Bog kriv? Ljudje bi s pravilno uporabo razuma, lahko premagali mnoge bolezni. Če bi farmacevtska industrija ne temeljila na pohlepu velikih multinacionalk po dobičku, bi bilo tudi marsikaj drugače. Glavni krivec za trpljenje je človek sam. Res je, vsi nimamo enakih možnosti na vseh področjih. Vendar za srečo to ni bistveno. Naši predniki so imeli veliko manj materialnih dobrin, manj udobnosti, malo šol, pa so bili najbrž bolj srečni, kot smo mi sedaj, ker so imeli veliko več vere. Tudi danes ni rečeno, da je tisti, ki ima veliko, bodisi intelektualnih zmožnosti ali zdravja in lepote (športniki, pevci, filmski igralci), premoženja, tudi bolj srečen. Poglejmo te afriške otroke na sliki, nimajo skoraj ničesar, kar imajo otroci pri nas, pa kar prekipevajo od veselja.
Glede vere Bog seveda upošteva to, da nekdo ni imel možnosti verske vzgoje. Od nas vseh zahteva plemenitost srca. Vsi imamo vest, ki nam govori, kaj je prav in kaj ne, po njej se moramo ravnati. To je potrebno za zveličanje. Mislim, da bomo v nebesih zelo začudeni, ko bom med zveličanimi našli tudi take, ki smo jih imeli za »ateiste«. Bog se razodeva po svojih delih in nemogoče je reči: vse to je nastalo samo od sebe, slučajno. In mnogi teologi so prepričani, da bo ob smrti mnogim postalo jasno, česar prej niso razumeli, in se bodo odločili za Boga.

Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2007, leto 43, št. 8, str. 6-7

(ob obletnici) »Žal mi je, da je med naju padla črna senca drugega dela vaše knjige o umetnosti na Primorskem. Ker obstaja cca. 40 cerkva, opremljenih po 'danih možnostih' od moje roke v bivši Julijski Benečiji, kar nima primera v svetovnem merilu, in ni bilo omembe vredno moje pol-življenjsko delo v dobro našemu ogroženemu življu, smatram ta del za neznanstven. (…) Za mojo 70-letnico in 50-letnico nepretrganega dela v pomanjkanju bi želel, da se ta moj opus obdela na istem založništvu in kot nadaljevanje Vaše knjige, če ne, bom prisiljen najti založbo v tujini v brk šentflorjanski dolini in domovini mačehi. To sem moral enkrat povedati in če natančno pretehtate, mi morate dati prav.« Tako je pisal slikar in kipar Tone Kralj takrat vodilnemu slovenskemu umetnostnemu zgodovinarju Francetu Steletu ob izidu njegove knjige Umetnost v Primorju (Slovenska matica, 1960), a v njej njega sploh ni, pred tridesetimi leti pa ga je prav Stele kot umetnika častil. Tone Kralj, »Dolenjec po rodu, je po srcu postal Primorec, saj se je Primorski posvetil v času njene najtemnejše zgodovine in ji ostal zvest do smrti« (Verena Koršič Zorn). V domovini ‘mačehi’ je bil po krivici zapostavljen. Počastimo ga ob 120-letnici njegovega rojstva.

BRAT FRANCE, NJEGOV PRVI UČITELJ
Tone Kralj se je rodil 23. avgusta 1900 v Zagorici pri Dobrepolju kot predzadnji od šestih otrok kmečke družine. Njegovo nadarjenost je prvi opazil dobrepoljski kaplan Andrej Orehek. »Šel sem mu nastavit Miklavža in prinesel mi je čuda risalnih reči. Iz hvaležnosti sem mu kasneje, ko sem bil že slikar in je on postal župnik v sosednji fari (Struge), poslikal cerkev. To je bila edina cerkev, ki sem jo poslikal v stari Jugoslaviji.« V družini pa so za umetnika namenili pet let starejšega Franceta in ga poslali v podobarsko šolo v Celovec, Toneta pa za duhovnika in ga leta 1912 poslali v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Ta se mu je z ilustriranjem šolskega glasila Domače vaje začela odpirati pot v umetniško ustvarjanje. Leta 1917 je moral iti na fronto, po vrnitvi je končal gimnazijo, obenem pa ‘v šoli’ brata Franceta ustvarjal. Spomladi leta 1920 je prvič nastopil v javnosti: z bratom je sodeloval na vseslovenski umetnostni razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, kjer ga je opazil Rihard Jakopič in na njegovo priporočilo je bil sprejet na praško akademijo. Do leta 1923 se študiral kiparstvo pri Janu Štursi, izpopolnjeval se je na Dunaju in Parizu, v Benetkah in Rimu pa se je posvetil študiju arhitekture. »Močno si je želel vsaj enkrat v življenju ustvariti celostno umetnino, v kateri bi lahko združil arhitekturna, kiparska, slikarska in dekorativna stremljenja« (Verena Koršič). Ves čas študija v tujini je sodeloval na razstavah v domovini, leta 1922 se je priključil umetniškemu društvu Klub mladih. Do leta 1927 je bil umetniško in idejno tesno povezan z bratom Francetom, nato pa sta se razšla. Dejansko je bil starejši brat France, slikar in kipar, Tonetu vzor in učitelj. V javnosti sta prvič nastopila skupaj na razstavi v Jakopičevem paviljonu leta 1920. Do razhoda sta priredila štiri skupne razstave. Kot prva ekspresionista pri nas sta Kralja po težkih in bridkih spoznanjih prve svetovne vojne svojo umetnost obrnila navznoter, v svet duševnih stanj in razmišljanj. Tonetova umetnost si je vztrajno utirala pot v svet. Trikrat zaporedoma (1926, 1928, 1930) je bil povabljen na mednarodni bienale moderne umetnosti v Benetkah, kar mu je odprlo pot do razstavljanja na tej pomembni likovni prireditvi brez predhodne žirije. V teh letih je sodeloval na razstavah po raznih evropskih mestih in prejel številna priznanja. Leta 1928 se je poročil z umetnico Maro Jeraj, ki je z njim sodelovala pri poslikavi cerkva na Primorskem. Kot religiozni slikar se je uveljavil s svojimi oljnatimi slikami, osnutki in litografijami na mednarodnih razstavah cerkvene umetnosti v Antwerpnu (1930), Padovi (1931) in Milanu (1931). V Antwerpnu skupaj z ženo Maro. »Med vsem, kar je tukaj videti, je nekaj lepega predvsem v delu Toneta Kralja,« je zapisal eden od kritikov. »Marija z detetom Mare Kralj je po občutju malce mehkejša, vendar je v tej nežnosti poseben čar.«

TRI STOPNJE NJEGOVEGA USTVARJANJA
Umetnostni zgodovinar France Stele (1886–1972) je umetniški razvoj Toneta Kralja razdelil na tri stopnje. Prva je trajala od leta 1920 do konca leta 1923, ko sta nastopila skupaj z bratom Francetom in je v njunih delih prevladoval ekspresionizem. Med Tonetovimi umetninami, ki so nastale v tem času, Stele navaja oljno sliko Po nevihti, kjer je po neurju na opustošenem polju ostal le še krik groze nad uničeno letino; med kipi malo plastiko, med grafikami pa osnutke za poslikavo župnijske cerkve v Dobrepoljah. Na drugi stopnji (1924–1927) je Tone še vedno pod bratovim vplivom, a v njegovih delih začenja prevladovati domača religiozna vsebine. Iz tega obdobja Stele navaja njegovo oljno sliko Slovenska kmečka svatba, ki je nastala tik pred odhodom na Primorsko; od kipov Križani (v lesu), od grafik pa ilustracije knjige Alojzija Resa Rožice sv. Frančiška. Tretja stopnja, ki se pričenja leta 1927, je doba cerkvenega in religioznega monumentalnega slikarstva. Župnijsko cerkev sv. Helene na Premu je poslikal že leta 1921, ko ga je zaprosil župnik Ignacij Žgajnar, dolenjski rojak. Že tam je upodobil mogočni figuri sv. Cirila in Metoda, ki simbolizirata slovansko/slovensko identiteto. Sv. Ciril drži v roki odprto knjigo, v kateri je s staroslovanskimi in cirilskimi črkami napisan očenaš.
»Sakralnih tem na Primorskem se je loteval intenzivno, zato pa so druga področja umetniškega ustvarjanja skoraj zastala« (Tosja Kozina). V tridesetih letih so nastala olja velikega formata Moj oče, Predpomlad, Družinski portret, Judita. Na Primorskem je Tone Kralj portretiral več pomembnih osebnosti: Ivana Trinka, Ivana Rejca, Lojzeta Bratuža. Opremil in ilustriral je tudi več knjig Goriške Mohorjeve družbe in Goriške matice do fašistične ukinitve vsega slovenskega tiska na Primorskem. Njegovi so nagrobni spomeniki Lojzetu Bratužu v Gorici, Ivanu Trinku na Trčmunu, Venceslavi Beletu v Šempasu.

UMETNOST V SLUŽBI OBRAMBE
Cerkev na Premu je poslikal kot 21-letni mladenič, nekaj let kasneje pa se je njegove pot cerkvenega slikarja začela strmo vzpenjati. »Primorska je v njem zaslutila veliko umetniško osebnost in ga je z vsem srcem osvojila, umetnik pa je že po požigu Narodnega doma zaslutil črne oblake nad Primorsko in ji sklenil posvetiti svoje najboljše moči« (Verena Koršič Zorn). Po nastopu fašizma se je za Slovence na Primorskem, ki so po prvi svetovni vojni prišli pod Italijo, začel neizprosen boj za obstoj. Tone Kralj jih je v tem boju podpiral s svojo umetnostjo. Umetnost je pojmoval kot močno orodje, ki človeka intimnejše nagovori kot beseda in ima pri tem izjemno duhovno in etično poslanstvo, je zapisala Verena Koršič Zorn. To njegovo pogumno in zvesto poslanstvo je opisal Egon Pelikan v monografiji Tone Kralj in prostor meje (Cankarjeva založba, Ljubljana 2016). V njej pogosto navaja, kar je umetnik sam povedal v pogovoru z urednikom Ognjišča Francem Boletom aprila 1972. ‘Napredni’ primorski duhovniki, člani Tajne krščansko socialne organizacije in Zbora svečenikov sv. Pavla, je povedal Tone Kralj, “so premišljali: fašizem preganja slovensko besedo, domači jezik bi moral iti v pozabo, naj pa govorijo slike!” Pri svojih cerkvenih poslikavah je uporabljal celo vrsto raznih fašističnih simbolov kot znamenja zatiranja, v letih vojne pa vse bolj realistično (požgane brkinske vasi, italijanske in nemške vojaške uniforme, čelade). Pomensko nasprotje na njegovih slikah predstavljajo slovenske narodne barve, najpogosteje pa je dvigal zavest tlačenih ljudi z upodobitvijo sv. Cirila in Metoda, najvidnejših slovanskih svetnikov. Na vseh upodobitvah sveta brata držita odprto knjigo z besedilom (navadno je to očenaš) v različnih slovanskih pisavah. Svoja sporočila je posredoval s svetopisemskimi prizori, zelo pogosto s postajami križevega pota. ‘Negativci’ (fašisti, nacisti) so upodobljeni z značilnimi nastopaškimi držami in s spačenimi obrazi (Mussolini), ‘pozitivci’ (preganjani in zatirani Slovenci) pa v svetlih barvah kot glasniki umetnikovih vrednot – vere in narodnosti. Tone Kralj je bil zelo molčeč človek. Za številne ideološko zgovorne detajle njegovih slik je ponavadi vedel samo župnik, ki je delo naročil, za nekatere pa le slikar sam. Zanimivo je dejstvo, ugotavlja Pelikan, da v Kraljevem opusu primorskih cerkvenih poslikav od vsega začetka najdemo tudi neprikrit optimizem in napoved zmage nad fašizmom.

18 CERKVA PRED VOJNO IN MED VOJNO
Najprej je bil povabljen v Podgoro pri Gorici, a je bilo preblizu mesta in župnik se je (upravičeno) prestrašil. Tedaj pa se je iz Volč pri Tolminu oglasil župnik Alojzij Kodermac: “Pridi k meni!” To je bilo leta 1927. V prezbiteriju župnijske cerkve je naslikal na eni stani apostola sv. Petra in Pavla, na drugi pa v enaki velikosti slovanska apostola sv. Cirila in Metoda in ju je s tem ‘izenačil’. Sveta brata držita knjigo, v kateri je v latinici izpisan starocerkvenoslovanski očenaš. »V Volčah sem si priskrbel cel kup nasprotnikov in prijateljev: eni so bili strašno za, drugi prav tako strašno proti. Moj stil je bil namreč nekaj čisto novega. Tisti, ki so bili proti, so dosegli, da mi je goriški nadškof Sedej v svoji škofiji prepovedal slikati po cerkvah.« Ko je to zvedel Virgil Šček, župnik v Avberju na Krasu, mu je sporočil: “Pridi k meni, jaz sem pod tržaško škofijo!” Tedanji tržaški škof Alojzij Fogar, ki so ga kasneje fašisti pregnali, je Kralja sprejel. Šček je v svoje Paberke zapisal: »Slikarije je napravil Tone Kralj. Pri meni je spal in jedel. Skromen v obleki, še bolj v govorjenju. Miren značaj. Ves čas, ko je slikal, je imel v rokah papir in svinčnik. Neprestano je risaril in delal načrte.« Preuredil je celotno cerkev. »Tam sem delal kontraband. Na hiter način: delavci so mi postavili oder, potem pa sem se zaprl v cerkev in delal vse sam.« V ladji župnijske cerkve v bližnjem Tomaju je upodobil Slovensko družino, ki jo je vključil v sakralni prostor ob Sveti družini (1928). Pri poslikavi božjepotne cerkve na Mengorah pri Tolminu (1929/1930) je sodelovala žena Mara, ki je naslikala lepo Marijino podobo za glavni oltar, Tone je na prvi postaji križevega pota naslikal Kristusa (slovenski narod) pred Pilatom (Mussolinijem), ki si umiva roke. Znamenita božjepotna cerkev na Svetih Višarjah je bila nujno potrebna prenove in Tone Kralj se je dela lotil spomladi leta 1930. »Na Višarjah je bilo zelo težko delati, ker je stavbenik gradil cerkev kar vrh ruševin in stene so bil vse polne solitra. Od njih je teklo, da se je spomladi pod korom naredilo pravo jezero. Slike na stenah so dejansko popolnoma propadle. Leta 1960 sem tiste slike vse ponovno naredil na lesonit. Zdaj so odmaknjene od stene in kaže, da bolj zdržijo.« S svojimi poslikavami na Višarjah se je Tone Kralj najbolj približal ljudskemu okusu. V župnijski cerkvi Svete Trojice na Katinari nad Trstom je Kralj na mogočnem križevem potu naslikal alegorijo fašističnega sodstva. V novi župnijski cerkvi sv. Silvestra v Pevmi pri Gorici (1934) je na sliki Preganjanje prvih kristjanov med gledalci cesar Neron z Mussolinijevim obrazom. Poslikavo župnijske cerkve sv. Lucije v Mostu na Soči (1939/1940) je moral prekiniti, ker so mu fašistični oblastniki prepovedali delati. Umaknil se je v Benetke, kjer je ob študiju arhitekture delal slike za to cerkev: dvajset platen, katera so potem pritrdili na stene. V župnijski cerkvi na Šentviški Gori (1941) v vlogi Kristusovega mučitelja nastopa Mussolini kot nadzornik bičanja sv. Vida (slovenskega naroda), bičata ga črnosrajčnik (italijanski fašizem) in rjavosrajčnik (nemški nacizem). S Šentviške Gore je šel v Hrenovice pri Postojni (1942/1943). »Tu sem muke zatiranega slovenskega naroda upodobil na sliki Jezusovega bičanja. Vojaki, ki mučijo Jezusa, imajo italijanske čelade«. Naslednja postaja je bila Lokev na Krasu, kamor ga je povabil dr. Anton Požar (1942/1943). »Lokev je nekje višek moje slikarije po primorskih cerkvah. Tam je Kristus v najrazličnejši podobi prikazan kot človeški dobrotnik. Na prvi sliki Kristus – dobri Pastir vleče ovčko iz žičnih ovir, zadaj je Kras, hribi (Nanos) in pa goreče vasi.« Zatožili so ga fašistom v Sežano, ki so naročili karabinjerjem, naj zadevo preiščejo. Kralj je imel posebno nehoteno lastnost, da se je, ko je bil v zadregi, široko zarežal. Virgil Šček je karabinjerjem dejal, da je slikar bebec, in komisija je brez preiskave odšla. Na povabilo župnika Viktorja Berceta je preuredil celotno župnijsko cerkev sv. Martina v Slivju v Brkinih (1943/1944). Na sliki Vstalega Kristusa vojaki nosijo italijanske čelade, na reliefnem križevem potu ima Pilat obraz Mussolinija. V Dekanih pri Kopru (1944) je poslikal prezbiterij. Ko je ob morju postalo ‘prevroče’, je odšel v Sočo pri Bovcu (1944), kjer je kot svetnika (brez svetniškega sija) upodobil (zdaj že blaženega) Antona Martina Slomška in Friderika Baraga. V bližnji Trenti (1945) je dočakal konec vojne in svoje občutje je izrazil s pojočimi angeli na stropu cerkvice. Po vojni (1954–1956/1957) je slikal v Vrtojbi. Na upodobitvi Križanega v župnijski cerkvi Srca Jezusovega na njegovi levici med pogubljenimi izstopa Karl Marx s svojim Kapitalom, družbo mu dela Stalin, na njegovi desnici pa je med izvoljenimi slovenski mučenec Filip Terčelj. Na delih, ki jih je v letih 1951–1969 ustvarjal v 26 krajih Primorske (na obeh straneh meje) in celo na Hrvaškem, narodnoobrambna ikonografija ni bila več tako potrebna. Očitno je imel še veliko načrtov, kot je razvidno iz korespondence med Kraljem in primorskimi duhovniki vse do umetnikove smrti 9. septembra 1975 v Ljubljani. Pisatelj in esejist Taras Kermauner je o Tonetu Kralju zapisal: »Živel je iz navdiha in poslanstva, zato je ustvaril veličastno - po kvantiteti ogromno, po kvaliteti izredno delo. V tem pogledu mi je za zgled.«

BOLJ CENJEN NA TUJEM KOT DOMA
»Dejstvo, da je Tone Kralj poleg ogromnega premičnega slikarskega in kiparskega opusa poslikal v svojem nekaj več kot petdesetletnem javnem delovanju nad štirideset cerkva, ga postavlja v edinstven položaj ne samo na evropski, ampak celo na svetovni sceni,« je zapisala umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn v svoji knjigi o našem umetniku. Doma je bil Tone Kralj, zlasti na začetku, deležen kakšne pohvalne ocene, na splošno pa je bil zapostavljen. Umetnostni zgodovinar France Stele se je leta 1928 na svojih ogledih umetnin ustavil v Avberju. »Brez pretiravanja lahko izjavim, da je bila po Tonetu Kralju preurejena in poslikana skromna podeželska cerkev v Avberju najjači vtis celega mojega pota.« Leta 1932 je Stele priznal: »S Tonetom Kraljem je dobila naša cerkvena umetnost po bratih Šubic prvo samostojno kvaliteto«, po tridesetih letih pa je to ‘pozabil’. Podobno je bil takrat navdušen umetnostni kritik Karel Dobida, ki je v reviji Mladika zapisal: »Morda je baš Tonetu Kralju usojeno, da ustvari naš pravi slovenski slog v slikarstvu, kdo ve? Eno pa je gotovo že danes: na religioznem polju in v cerkvenem slikarstvu mu ga pri Slovencih po originalnosti, moči in čustveni širini ni para.« Goriški nadškof Sedej Kraljevim poslikavam sprva ni nasprotoval. Ko je 15. septembra 1928 prišel v Volče posvetit novo cerkev, je bil njegov odziv več kot pozitiven, pod vplivom konservativcev pa je kasneje v škofijskem listu župnikom prepovedal nadaljnja naročila. Slikarja je vzel v zaščito tržaški škof Alojzij Fogar, velik prijatelj Slovencev, in odtlej je Kralj lahko slikal po vsej Primorski. Ko je delal v Soči (1944), na ozemlju, ki so ga nadzorovale partizanske enote, ga je zasledovala OZNA, češ da je sovražnik “našega pokreta in aktivistov”, nasprotna stran pa ga je razglašala za “organiziranega komunista in ateista”. Slikarja je vzel v bran Viktor Berce, župnik v Slivju, kjer je Kralj slikal leto poprej. V pismu uredniku glasila, ki je Kralja blatilo, je zapisal: »Izjavljam, da ni res, kar pišete, da je Kralj popoln ateist, ki že 25 let ni prejel zakramentov. G. Kralj je za časa bivanja v Slivju mesečno vsak prvi petek prejel sv. zakramente. Redno vsako jutro je bil pri sv. maši. Ob nedeljah vedno tudi pri večernicah. Z nami v družini je zvečer molil rožni venec.«
Po vojni je čutil, da ga odrivajo. »Meni, ki sem se toliko boril proti fašizmu, niso dali delati niti enega spomenika. Pa kot da bi med obema vojnama za denar delal! Delal sem iz čistega idealizma ... Tudi nagrade sem dobival samo v inozemstvu.« Prva nagrada doma je bila Levstikova nagrada za ilustracije mladinskih knjig po vojni (1950). Končno so se tudi v domovini spomnili nanj: ob petdesetletnici umetniškega delovanja je Kostanjevica na Krki pripravila veliko retrospektivno razstavo, leta 1972 pa je prejel najvišje priznanje – Prešernovo nagrado. V utemeljitvi Upravnega odbora beremo: »Kot eden utemeljiteljev slovenskega ekspresionizma, ki je odpiral naš prostor v svet, in kasneje kot tvorec polnokrvnega, osebno obarvanega realizma, je pred nami razgrnil enciklopedično širok opus, ki zajema malone vse likovne panoge od risbe in intimne grafike, preko oljnih slik in plastike, do monumentalnih stenskih dekoracij in posegov v arhitekturo.« Monumentalne stenske dekoracije so seveda njegove poslikave cerkva na Primorskem.

S. Čuk, Tone Kralj slikar primorskih cerkva (Priloga), v: Ognjišče 8 (2020), 50-57.

V hribih so živele tri sestre. Bile so prijazne, dobre in globoko verne. Nekega dne so kopale za hišo in odkrile velik zaboj. Odprle so ga in videle, da je poln zlata. Vse tri so zaklicale: »Pazite, to je ubijalec duš! Kaj naj storimo? Naj ga zopet zakopljemo ali naj kar zapustimo hišo?«
Štirje možje, ki so se pred kratkim preselili v sosednjo hišo, so slišali njihove besede. Odpravili so se do njih in vprašali, kakšna težava jih muči. »Mi bomo poskrbeli, da ubijalca onemogočimo,« so dejali.
»Pokažite, kakšen je ta ubijalec duš,« je vprašal najmlajši.
Sestre so šle do najbolj oddaljenega kotička svojega sveta in pokazale skrinjo, polno zlata. »To je ubijalec duš,« so rekle.
Možje so bruhnili v smeh. »Kdo bi to verjel?« je dejal najstarejši. Eden od bratov, ki je nosil brado, je predlagal: »Če ste prestrašene, pojdite za nekaj časa v mesto in mi bomo medtem rešili te težave.«
Sestre so se strinjale in se odpravile v mesto.
Možje so začeli kovati načrte. »Zlato si bomo pravično razdelili,« so sklenili. Dva bosta šla v trgovino in kupila nekaj hrane, druga dva pa bosta do konca odkopala skrinjo.
Moža, ki sta ostala tam, sta se dogovorila, da bi bilo veliko bolje, če bi zlato razdelila samo na dva dela. Skovala sta nov načrt: počakala bosta v zasedi, ubila druga dva moža, ko se bosta vračala iz trgovine, ter ju pokopala v jamo, kjer je bila skrinja.
Medtem sta se moža, ki sta šla kupovat hrano, tudi odločila, da si bosta razdelila zlato med seboj. »Zastrupila bova hrano,« sta dejala. »Ko bosta onadva umrla, ju bova pokopala v jamo, kjer je bila skrinja.«
Ko sta se vračala iz trgovine, sta ju brata, ki sta ostala doma, čakala v zasedi in ju ubila. Odločila sta se, da bosta, preden ju pokopljeta, pojedla hrano, saj sta bila lačna. Komaj sta začela jesti, sta začutila bolečino in umrla.
Ko so se tri sestre vrnile domov, so zagledale štiri mrtve može in zaboj zlata. »Rekle smo jim, da je to ubijalec duš, a nam niso verjeli,« so dejale žene, spet zapustile dom ter se odpravile proč od zlata.

 B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Na srednji ekonomski šoli, ki sem jo obiskovala, je deloval planinski krožek pod vodstvom dobrega učitelja angleščine in tudi zelo navdušenega planinca. Ker sem že od malih nog ‘potepuh’, me je izziv planin kot suhljato mladenko takoj pritegnil. Tako sem lahko preizkušala svojo telesno zmogljivost, kajti v očeh sošolcev in tudi drugih ljudi sem bila »slabotna« ali že kar »bolehna«. Seveda teh opisov v občutljivi dobi pubertete res nisem rada slišala.
Pridružila sem se prvemu planinskemu pohodu v tistih šolskih počitnicah. Prvi dan Prisojnik, drugi dan Mojstrovka, prenočitev v Erjavčevi koči in v mojem življenju se je zgodila prelomnica. Seveda sem oba vzpona zmogla brez velikih naprezanj, še bolj odločilno pa je bilo, da sem odkrila čarobni planinski svet, toplo, domače vzdušje v kočah, prijetno druženje s planinskimi prijatelji. Od takrat sem hrepenela le še po planinskih podvigih. Planine so me vso osvojile in to za zmeraj, zdaj že lahko tako trdim.
Temu pohodu so sledili še drugi, veliko jih je bilo še v času šolanja, veliko pa tudi potem in še sedaj, le da mi je zdaj bolj všeč sredogorje, saj visokogorje imam kar precej ‘narejeno’, pa tudi malo se prilagajam letom.
Opisala bom enega od pohodov, ki mi je ostal v spominu za vse življenje. Cilj so bile Kamniške Alpe in sicer začetek pri gostilni Rogovilc, ki je stisnjena ob pot v Logarsko dolino, nato preko Robanovega kota na Korošico, nočitev v tamkajšnji koči, naslednji dan vzpon na Planjavo in spust do koče na Kamniškem sedlu, prenočišče, vzpon na Brano in nato spust na Okrešelj in do slapa Rinka.
Pohod sem organizirala kar sama, saj sem to pot prej ‘predelala’ že dvakrat. Navdušila sem svojo mlajšo sestro in še dva prijatelja iz družbe, s katero smo se dobivali ob večerih v našem priljubljenem lokalu.
Krenili smo z vlakom in nadaljevali pot z avtobusom, izstopili pri Rogovilcu in se pogumno pognali čez Robanov kot in se zagrizli v prvo strmino. Prva moja ugotovitev je bila, da je nenormalno dosti snega (bilo je v začetku julija), na kar seveda nisem računala. Tudi vreme se je kar takoj skujalo, doživeli smo nevihto, k sreči ni bila hujša, vendar so se meni kot glavni pričele hlače tresti, saj oni trije s planinskimi pohodi niso imeli izkušenj in se nevarnosti niti niso zavedali. Veselo so klepetali, si ‘metali’ šaljive domislice, le jaz sem zaskrbljeno pogledovala v strmino in v temno nebo. Bolj ko smo se dvigali, več zaplat snega smo morali prečkati. Opreme za hojo po snegu nismo imeli, še pohodnih palic ne, takrat jih mladi niso kaj dosti uporabljali. Postajalo mi je tesno vsakič, ko smo morali prečkati snežno zaplato.
Tako sem pred neko snežno zaplato začela iskati bližnjico oziroma svojo pot, samo da ne bi bilo treba prečkati snežišča. Tam zgoraj sem videla markacijo, pregledala vzpon po korakih in se pognala v strmino. Od začetka mi je šlo dobro,nekje na sredi vzpona pa je zmanjkalo dobre, varne opore za prestop noge. Nekaj časa sem iskala primeren prostora za stopalo, ugotovila, da bo treba tvegati in stopiti z eno nogo na snežni trak ob poti. Nevarnost zdrsa je bila zelo velika. Nekaj časa sem vsa otrdela tuhtala, odločiti se je bilo treba za tvegan korak, trepetati so začele noge, vedela sem, da se bo treba premakniti. Uporabila sem še klic v sili : poskušala sem priklicati svoje prijatelje na pomoč, s slabotnim glasom sem pojamrala: »Joj, ne morem naprej!« Pa so mi nekje daleč spodaj, saj me niso mogli videti, zaklicali v šali: »Ja, če ne moreš naprej, tepa dol padni!« Postalo mi je jasno, da se nanje nimam kaj zanašati. Poslušala sem njihov smeh tam spodaj. Takrat sem se zavedala, da sem sama, nihče mi ne more pomagati. V trenutku me je prešinilo: “Pokliči Marijo na pomoč!” Tiho, a razločno, z vsem otroškim zaupanjem v Marijo sem zmolila: »O Gospa moja, o Mati moja …!« Umirila sem se in se prestopila, postavila nogo na sneg, se potegnila s telesom naprej na naslednji oprimek, se zvlekla navzgor – z Marijino močjo okrepljena sem zdržala, zdržal je tudi podplat dobrega ‘alpininega’ čevlja, in potegnila sem se na pot, kjer sem spet zagledala markacije.
Posledice prestanega so bile strašne. Obsedela sem na skali ob poti, telo je postalo mlahavo, noge me niso več držale. Počasi so ‘primahali’ moji prijatelji do mene – kaj sem pravkar doživela, se jim niti sanjalo ni. Ko so me zagledali, me je moja sestra sicer oštela: »Ja, kaj se pa greš, da me je že bilo tak strah, saj si čisto bleda?« Sem bila kar tiho. Potem sem popila nekaj požirkov vode, se postavila na noge, o nevarnem dogodku in Marijini pomoči nisem črhnila niti besede.
Potem je šlo kar dobro naprej do koče na Korošici, vendar me strah ni več zapustil. Le kako bo drugo jutro, ko gremo naprej proti koči na Kamniškem sedlu, če je že tu bilo toliko snega, me je prešinilo. Da bi se naslednji dan obrnili nazaj v dolino, ni bilo govora, saj so ostali bili nad avanturo navdušeni. Zvečer sem se ozirala po koči, si ogledovala veselo razpoložene planince, iskala nekoga, s katerim bi naslednje jutro skupaj nadaljevali pot. Nato sem se opogumila in stopila do mladega planinca, spominjam se, da je bil doma z Reke. Prosila sem ga, če lahko gremo drugo jutro skupaj na pot, imel je namreč tudi vso potrebno opremo za prečkanje snežišč. Seveda je privolil. Tako sem si že zvečer malo oddahnila.
Vzdušje na skupnih ležiščih, kjer nas je spalo kakih deset, je bilo prav prijetno. Pogovarjali smo se in se predstavljali drug drugemu, si dajali nasvete za drugi dan. Spominjam se, da sta bila z nami tudi mamica in desetletni sin, ki sta šla drugo jutro isto pot z nami.
Drugo jutro smo se torej zagrizli skupaj. Kot sem predvidevala in se bala, je bilo na poti precej snega, vendar na čelu je korakal vešč planinec, mi pa po njegovih stopinjah drug za drugim in kmalu smo varno prispeli do koče na Kamniškem sedlu.
Kako sem si oddahnila, mi najbrž ni treba posebej govoriti. Ko pa smo se za mizo v koči malo sprostili, se razvedrili, pomalicali, srknili nekaj požirkov slivovke, pa je postalo v koči nemirno. Pričelo se je tekanje sem in tja, opremljanje z vrvmi in sponkami, nekdo je zaklical: »Akcija, takoj na pomoč, zdrsnila je!«
Onemeli smo, nekdo je tiho vprašal: »Kdo je zdrsnil?« Pohiteli smo pred kočo, gledali za reševalci, ki so hiteli po naši malo prej prehojeni poti. Spet se je nekdo oglasil: »Ni ji več pomoči, poglejte tam na snegu rdečo piko, to je ona!« Bila je mamica desetletnega fantiča, s katerima smo skupaj prespali v koči na Korošici. Počasi in brez besed smo posedli nazaj za mizo. Nikomur ni bilo več za malico, nihče ni spregovoril, samo čakali smo in mislili na fantiča, ki je v trenutku ostal brez mame.
Tisti dan nismo šli nikamor naprej, kar tam v koči smo ostali, nadaljevali smo naslednji dan in sicer kar v dolino.
Ko smo se vrnili domov, je najina mama, ki je bila vedno zelo zaskrbljena, kadar smo šli v planine, dejala: »Slišali smo, da se je zgodila nesreča v Kamniških Alpah, ali nista vedve tudi šle v Kamniške?« Hitro sem odgovorila: »Ah ne, mi smo bili nekje čisto drugje.« S sestro sva se spogledali. Takrat nekaj časa nisem šla v planine, posebej s svojo sestro ne, preveč sem se bala zanjo. Tragedija se mi je preveč zarezala v dušo in je moralo miniti kar nekaj časa, da sem se otresla strahu. Tudi nisem bila več tako korajžna, da bi kar sama organizirala pohode s kakimi začetniki. Ostal pa je topel občutek, da sem se ob pravem času ‘obrnila’ po pomoč na pravi naslov. Molitev O Gospa moja je moja najljubša molitev. Molim jo vsak dan za dober začetek dneva.

VREG, Darinka. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 76-77.

Ego je vedno vezan na neko sposobnost, zmožnost, talent, službo, bistrost, poslanstvo. Človek je po naravi služeče bitje, bitje, ki nečemu ali nekomu služi – zdravnik služi stroki in ljudem, umetnik je v službi umetnosti in kulture, profesor služi znanosti, stroki in študentom, duhovnik je v službi človeka in Boga, politik ali poslanec, kot že samo ime pove, je ‘poslan’ – poslan od ljudi in obenem za ljudi, torej je v služenju tistim, ki so ga poslali. Pa še in še bi lahko naštevali. Pri vseh teh dejavnostih je potrebna zdrava samozavest, pogovorno bi to lahko imenovali zdrav ego. Kje je torej nevarnost?
Ego človeka usmerja vase, ego človeku prišepetava, da je boljši, briljanten, neponovljiv, da je nekaj enkratnega, ne le najboljši, ampak boljši od vseh ostalih! Ego razpihuje v človeku občutek grandioznosti, večvrednosti, pomembnosti, superiornosti … Biti viden, opažen, biti v prvi vrsti, na televiziji, v medijih, biti ‘nekdo’, biti aplavdiran, imeti moč in oblast. Denar nikoli ni cilj, kot mnogi zmotno mislijo – denar je vedno samo sredstvo za hranjenje ega.

V mojem otroštvu bi zaman iskali zaraščena polja, zanemarjene travnike, potoke, polne odpadkov. V letih po vojni je skoraj vsaka družina na podeželju, celo tiste brez polja, redila prašička, kravico ali vsak nekaj zajčkov. Meso je bilo redka dragocenost. Zato pa je bila zemlja rednica lačnih ust, obdelana do poslednjega koščka z ljubeznijo in velikim spoštovanjem. Kljub temu, da je tudi na podeželje začela vdirati industrija, je bil vsakdo zaljubljen v svojo zemljo, pa naj je to bila velika kmetija ali pa je bilo zemlje le za predpasnik.
Delavski otroci smo odhajali “na počitnice” k večjim kmetom. Posebno dobrodošli smo bili na velikih kmetijah, ki so ostale brez otrok. Ni nam bilo hudo. Sama sem komaj čakala, da se otresem sitnih sester in brata, ki so kar naprej nekaj zahtevali, in grem tja, kjer sem se kljub napornemu delu lahko pogovarjala s pticami, z rožami in zemljo. “Čudaški, toda priden otrok!” so me pohvalili gospodarji in me domov pospremili z vrečo krompirja, novimi nogavičkami, tisti najboljši celo s kakim svinčnikom in zvezkom za šolo. Nekoč pa sem dobila - saj ne boste verjeli! - čisto pravo knjigo, polno pravljic in celo slike so bile v njej.
Ko sem bila “dodeljena” močni kmetiji, ki je imela travnike v strmih senožetih pod Čavnom, se mi je zdelo kakor v sanjah. Kot mala Heidi sem uživala v svežih jutrih, ko sva z gospodinjo nosili zajtrk koscem, in sem globoko vdihavala vonj po borovcih. Sonce je leno polzelo izza Nanosa in vsako drevo, vsak grm in drobno cvetje ob stezi se je izvijalo iz motnega obrisa v novo, čudežno podobo.
Gospodinje sem se nekoliko bala, ker je bila zelo molčeča. Če je že spregovorila, me je opozarjala, naj pazim, da ne bom kar razlila ali razbila. Ker pa je tudi zame odrezala ogromen kos kruha in me obdarila z dišečimi dobrotami enako kot druge, sem jo skoraj občudovala. Med tem, ko so kosci polegli pod drevo in lačno zajemali, sva medve obračali in raztresali pokošene redi trave in pri tem uživali čudoviti vonj, ki ga po moje doslej še ni uspelo ujeti nobeni kemični industriji. Moja najlepša dolžnost pa je bila prinašanje vode. Posoda za vodo je bila sicer nerodna, narejena iz posebnega lesa, ki je dolgo obdržal svežino vode. Imenovali smo jo “barigla” in posebno pridne gospodinje so jo v senci pod grmom pokrile s čisto krpo, da bi se po njej ne usedali nadležni obadi. Ko sem se spuščala v globel proti izviru z bariglo na glavi, sem se počutila kot kraljica. Vse naokrog temno zelenje, le nad glavo zaplata modrine. Škržati so neutrudno prepevali in dišalo je po svobodnem rastju in neomejenem življenju. Zasanjano sem preštevala smreke in premišljevala, kdaj bom dovolj velika, da bom zlezla na najvišjo slovensko goro, s katere baje vidiš vso Slovenijo. Posledica sanjarjenja o visoki gori je bila nepazljivost in noga se je zapletla v štrlečo korenino. Zgubila sem ravnotežje in se kar nekaj časa kotrljala po strmem bregu, preden mi je uspelo zgrabiti vejo in zaustaviti neprostovoljno kotrljanje. Toda groza! Ob padcu sem spustila bariglo. Ta pa še malo ni bila solidarna z mano. Veselo se je kotalila naprej, naravnost proti skali, pod katero je bil izvirek. Ko sem slišala pok in videla, kako se je mali sodček razpočil na kose, se mi je srce skoraj ustavilo.
Opraskani obraz sem potisnila v travo in glasno zajokala. Malce sem svoj jok utišala, ko se me je dotaknila roka. Senca visoke gospodarjeve postave me je vso pokrila. Da bi se krivde čimprej osvobodila, sem hlipaje iztegnila roko proti skali. “Razbila sem bariglo!” mi je uspelo izhlipati. “Joj, ti ubogi škržatek, vsa si potolčena, pa misliš na bariglo! Ob šmarnem dnevu bom na sejmu v Logu kupil novo. Táko z rožami. Pridi zdaj, da ti pomagam. Umiti se moraš v potoku, saj si taka, kot da bi prišla z ruske fronte. Jaz grem po kanto, bo tudi držala vodo, ne boj se!”
Pomagal mi je do potoka, kjer sem v mrzli studenčnici oplaknila praske. Medtem je natočil vodo v aluminijasto kanto in me potem prijel za roko ter mi pomagal v hrib. Pod drevo je potegnil star koc. “Lezi, alo, saj se vsa treseš!” Iz košare je povlekel čudovito rumeno hruško. V dvomu sem poiskala obraz gospodinje. Ta je sicer gledala nekam namrščeno, rekla pa ni nič. Gospodarju ni nikoli nihče oporekal.
Že dolgo so pobočja Čavna podobna preriji , ker travnikov nihče več ne kosi. Živine je pač vse manj. Toda tudi dobrote, take, ki ti kane v dušo, ko jo najmanj pričakuješ, je na tem svetu, žal, vse manj in manj ...
Vodo si natakamo pri svetleči pipi ali pa jo srkamo iz neprijetne plastike. Vendar ta ne spominja na to, da se je vanjo ujel duh trave in so se z njo spogledovali sončni žarki, ki so se poredno prerinili skozi gosto grmovje ob izvirih. Kako staro “bariglo” bi se morda našlo le v kakšnem muzeju. Še vedno pa obstajajo ljudje, ki se jim ne zdi, da je biti dober celo v tej čustveni puščavi sedanjega časa edino naravno za človeka.
PIZZONI, Jožica, zgodbe, v: Ognjišče (2010) 08, str. 104.

RAZLIKA MED KORISTNIM IN ŠKODLJIVIM
Ozon (O3) je visoko reaktiven plin, ki ga sestavljajo trije atomi kisika. Lahko je ‘koristen’ ali ‘škodljiv’, odvisno, kje se nahaja v ozračju. “Koristni ozon” se nahaja v stratosferi, pravimo mu tudi “stratosferski ozon”, to je plast Zemljinega ozračja, ki sega do višine okoli 50 kilometrov nad zemeljsko površino, največ ozona pa je na višinah med 18 in 25 kilometrov. Sloj ozona predstavlja v stratosferi zaščitni plašč okrog Zemlje, saj filtrira in tako ščiti žive organizme pred nevarnimi sončnimi žarki kratkih valovnih dolžin UV-B.
S terminom “škodljivi ozon” označujemo prizemni (troposferski) ozon. Troposfera je najnižji del Zemljinega ozračja, ki se neposredno dotika zemeljskega površja.

PRIZEMNI ŠKODLJIVI OZON
Prizemni ozon nastane pod vplivom sončne svetlobe iz emisij hlapljivih organskih zmesi (ogljikovodiki) in dušikovih oksidov (NO2), ki jih proizvajajo predvsem nekatere industrijske dejavnosti in vozila, njegova vsebnost v zraku pa se poveča prav v poletnih mesecih. Ima močan vonj, ki ga lahko začutimo po nevihti, ob fotokopirnih strojih ali na primer ob večjih električnih motorjih. Ta vrsta ozona je zdravju škodljiva.
Povečana koncentracija prizem­nega ozona pa škodljivo vpliva tudi na rastline, saj preprečuje fotosintezo in prispeva k oksidaciji. Dolgotrajnejše povečane koncentracije omenjenega plina lahko resno ogrozijo vegetacijo in pridelke na polju.

ZRAK JE POLETI V SLOVENIJI PREKOMERNO ONESNAŽEN PREDVSEM S PRIZEMNIM OZONOM
Onesnaženost z ozonom je v zimskem času bistveno nižja v primerjavi s poletjem, kar pa je razumljivo, saj se visoke koncentracije ozona pojavljajo v sončnih poletnih dneh na lokacijah, kjer so prisotne visoke koncentracije ogljikovodikov in dušikovih oksidov. Take lokacije pa niso zgolj mestna središča, temveč tudi območja, ki so bolj oddaljena od glavnih virov onesnaževanja zraka in kamor veter odnaša onesnažen zrak. Tako so povečane koncentracije ozona predvsem v Novi Gorici in Kopru, kamor pride onesnažen zrak iz Padske nižine.
Poleg antropogenih virov prispevajo k emisijam predhodnikov ozona in posledično povišanim koncentracijam ozona v ozračju tudi naravni viri oziroma procesi, kot so požari.
K nastanku ozona v zaprtih prostorih pa najbolj prispevajo fotokopirni stroji in laserski tiskalniki.
Povišane koncentracije prizem­nega ozona se pojavijo v poletnih mesecih čez dan, ker je takrat dovolj sončnega sevanja in sicer med 11. in 16. uro, na Obali tudi dlje, v nočnem času pa so koncentracije ozona zaradi reakcije z dušikovim dioksidom na normalni ravni.
Opozorilna vrednost je definirana kot urna koncentracija, ki je višja od 180 μg/m3 – takrat ozon postane resno nevaren za zdravje ljudi. Ta vrednost je postavljena v skladu z navodili Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo in je namenjena zaščiti prebivalstva pred kratkotrajno izpostavljenostjo visokim koncentracijam ozona.
Koncentracije se v poletnih mesecih močno povečajo na Obali in na Primorskem, pa tudi drugod, zato je priporočljivo spremljati opozorila (ARSO-Agencija Republike Slovenije za Okolje). O tem pa redno opozarjajo tudi mediji.

DRAŽI DIHALA IN SLABO VPLIVA NA ZDRAVJE
Ponavljajoča se izpostavljenost povišanim koncentracijam ozona lahko povzroči draženje pljuč. Čeprav je ozon v troposferi v splošnem prisoten v nizkih koncentracijah, lahko vdihavanje ozona povzroči številne zdravstvene težave, na primer bolečine v prsih, kašljanje, bruhanje in draženje grla. Slabo vpliva tudi na številne kronične bolezni, kot so bronhitis, srčne bolezni, astma, povzroča zmanjšanje kapacitete pljuč …
Izpostavljenost ozonu lahko povzroča zdravstvene težave tudi zdravim ljudem.
Ker običajno ozon nastaja v onesnaženem zraku in vročem vremenu, je njegovim škodljivim vplivom izpostavljen vsak, ki ta čas preživlja na prostem. Še posebej so zanje dovzetni otroci, starejši ljudje, delavci na prostem in rekreativni športniki.

NAJVEČ LAHKO NAREDIMO SAMI
Osebe s kroničnimi težavami, predvsem boleznimi dihal in srčno-žilnimi boleznimi naj v času povišanih vrednosti prizemnega ozona ostanejo v zaprtih prostorih, kjer je koncentracija ozona nižja. Tudi zdravim ljudem se priporoča, da se izogibajo naporov v času trajanja previsoke koncentracije. Povišanih koncentracij ozona naj se izogibajo tudi starejši, otroci ter nosečnice. K zmanjšanju prizemnega ozona lahko sami prispevamo tako, da uporabljamo javni promet ali pa kolesa … in se čim manj peljemo z avtomobili predvsem na kratke razdalje, avtomobili so poleg industrije glavni krivec za nastajanje prizemnega ozona.

PRIPOROČILA ZA POLETJE
Splošna priporočila, ki veljajo za vroče, jasne, sončne dni, predvsem od meseca maja do vključno septembra oziroma ob povišanih koncentracijah ozona, so:
Redno zračimo prostore/stanovanja v jutranjih urah ali pozno zvečer. Onesnaženost zraka z ozonom je v notranjih prostorih praviloma nižja kot zunaj, zato svetujemo, da prebivalci v jutranjih urah prezračijo svoje domove, v času najvišje stopnje onesnaženosti pa ne odpirajo oken in vrat.
Popoldne se zadržujemo v zaprtih prostorih, predvsem ob urah, ko je koncentracija najvišja (11–16).
Izogibamo se aktivnostim na prostem med 11. in 16. uro (tudi v hribih, kjer je poleti koncentracija prizemnega ozona visoka).
Od meseca maja do septembra redno spremljamo napovedi in obvestila ARSO v zvezi z onesnaženostjo zunanjega zraka z ozonom.
Pri načrtovanju dnevnih aktivnosti na prostem (še zlasti če načrtujemo intenzivnejšo telesno aktivnost) upoštevamo dnevne napovedi maksimalnih urnih koncentracij ozona in redno spremljamo urne ravni ozona ter preverimo indeks kakovosti zunanjega zraka na spletnih straneh ARSO.
Priporočila veljajo za celotno populacijo, predvsem pa za ranljive skupine prebivalcev.
(NIJZ).

KDO NAJ BO POSEBNO PREVIDEN?
Otroci in nosečnice, starejši ljud­je, astmatiki, bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB), bolniki, ki so preboleli Covid pljučnico in bolniki z drugimi kroničnimi pljučnimi boleznimi. Delovno aktivni ljudje na prostem (gradbeni delavci …). Previdni naj bodo tudi nekateri bolj občutljivi zdravi posamezniki.
V zadnjem času je več znanstvenih študij pokazalo, da onesnaževalci zraka, med njimi tudi ozon lahko slabijo imunski sistem in povečajo dovzetnost za virusne in bakterijske okužbe.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021) 8, str. 84-85.