S posebno ljubeznijo in globokim občutjem Luka slika dogodke, iz katerih odseva Jezusova ljudomilost in neskončno Božje usmiljenje do grešnikov. Luka je tudi edini med evangelisti, ki opisuje dogodke pred Jezusovim rojstvom in njegovo mladost.

ZAVETNIK
Sv. Luka velja za zavetnika zdravnikov, kirurgov, slikarjev, slikarjev na steklo, notarjev, umetnikov, kiparjev, krščanske umetnosti, zlatarjev, knjigovezov, mesarjev, vezilcev; živine, vremena …

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 224-225

Evangelistu Luku so na slovenskih tleh posvečene tri p. c. v Sp. Praprečah (Brdo) in v Grčarevcu (Planina pri Rakeku) v LJ nadškofiji in v Tremerjah (Celje - Sv. Cecilija) v CE škofiji.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115
 

Neki starejši mož je že nekaj časa slabo slišal. Šel je k zdravniku in ta mu je predpisal slušni aparat, s katerim je spet dobro slišal. Čez nekaj mesecev je spet šel k zdravniku. Ta ga je vprašal: »Najbrž je vaša družina srečna, odkar spet dobro slišite.« Mož je odgovoril: »Saj jim še nisem povedal, da imam slušni aparat. Zaenkrat samo poslušam. Sem pa že dvakrat spremenil svojo oporoko.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2019), 61.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 96.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Dvajset let po slovesni zaobljubi, ko sem se s svetim strahom in čutom odgovornosti odločil, da vzamem tebe, prelepo dekle, za ženo, da ti bom v oporo in pomoč, čutim potrebo, da zapišem nekaj razmišljanj o krščanskem zakonu. Prav tako kot človek, je tudi zakonska zveza Božja mojstrovina. Sreča življenja zakoncev in družine je kot zavarovalna polica brez jamstva. To polico si piše vsak sam. Zveza med možem in ženo je zame splet odnosov, povezano z odpovedjo in premagovanjem, kar samo po sebi ni osrečujoče, je pa pot do sreče. To je šola za vzgojo srca, šola medsebojnega spoštovanja in tudi priložnost za razvoj darov in sposobnosti partnerjev, ki bi jih kot posamezniki morda ne razvili.
Zakon je kot zakrament dar milosti, ki zakonca krepi za izpolnjevanje vsakdanjih dolžnosti, zlasti vzgoje otrok. Zunanja privlačnost in skladnost v nazorih sta pomembni, toda brez vere in zaupanja v Božjo pomoč ljubezen izgublja moč in odnos se izprazni. Tudi čustvena navezanost skladnost interesov ne zadoščata za trajno zvezo med zakoncema. Tudi spoštovanje in upoštevanje različnosti ne zagotavlja sreče. Samo milost vere povzdigne zvezo med možem in že v zakrament.
Zavedam se, da bi brez nje, ki je ob meni in z menoj že dvajset let, moje življenje povsem drugačno. In tudi manj srečno. Vedno bolj čutim, da je to, kar uživam, nezasluženi dar. Zato moram biti in tudi sem hvaležen Bogu in nebeški Materi za svojo ženo in za svoje tri otroke, kakor tudi za vse, kar sem ob njih doživel. Hvaležnost čutim tudi za preizkušnje, odpovedi in žrtve, ne samo za srečo in veselje, ki sem ju bil deležen v obilju. Zato lahko zapišem besedi srečen in zadovoljen.
Čutim potrebo, da vam zaupam tri “skrivnosti” srečnega zakona.
1. Čistost in zdržnost pred poroko naj bo porok zvestobe, iskrenega zaupanja in popolne predanosti partnerju. Svobodne ljubezni ni! Ljubezen je medsebojno darovanje svobodnih osebnosti.
2. Odkrit pogovor med možem in ženo, iskanje soglasja v zadevah, glede katerih se razhajata. Sprotno izglajevanje sporov in zamer. Sklenitev miru pred nočnim počitkom ali slovesom.
3. Molitev, zaupanje v Božje varstvo. Vzgoja otrok ne zase in v svoje veselje, ampak za samostojnost. Življenje, ki si ga tudi sam prejel od Boga po svojih starših, posreduješ svojim otrokom.
Približuje se nama jesen življenja. Ni me strah kot pred leti, kajti v teh dvajsetih letih skupnega življenja sva se naučila brati misli drug drugega ter si znova in znova podarjati drobne pozornosti in presenečenja. Zato ob tej obletnici nimam ne darila ne spominka, ampak samo besede, ki prihajajo iz srca: besede hvaležnosti, ki si mi jih ti, žena in mati najinih otrok, izvabljala od prvega srečanja in vsa ta leta. Hvaležen sem tudi sinovom, ki cenijo najino prizadevanje, da bi jih vzgojila v dobre ljudi in pokončne kristjane.
Toni

Vašemu pismu, dragi Toni, ni kaj dodati, saj ne zastavljate vprašanj, ampak opisujete svoje izkušnje ob zakonskem jubileju. Upam, da bo vaše razmišljanje za marsikoga navdih. Všeč mi je bil vaš poudarek, da zakon zakrament, po katerem vstopa Bog v življenje moža in žene ter blagoslavlja njuno skupno pot. Sami pravite, da bi bilo brez tega zakramenta skupno življenje osiromašeno. Morda to danes premalo poudarjamo. Govorimo o pomenu psihologije in razčlenjujemo odnose v zakonu s pomočjo raznih psiholoških metod – kar ni nič narobe, – pozabljamo pa na pomen zakramenta zakona. Številni mladi se ne odločajo več zanj. Morda tudi zato, ker je premalo pričevalcev o lepoti skupnega življenja v moči zakramenta svetega zakona.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str 36.

Spomin mi seže daleč nazaj, v sedemdeseta leta. Vpisala sem se na tečaj nemščine v ustanovi, kjer sem bila zaposlena kot pisarniška delavka. Skupina tečajnikov je bila majhna, dvanajst odraslih ljudi. Pri enaindvajsetih letih sem bila najmlajša. Nekoč smo se na tečaju pogovarjali o družini, seveda v nemščini. Na vprašanje profesorice, koliko otrok bi rada imela, sem brez pomišljanja odgovorila: »Viele!« (Veliko)
»Wie viele?« (Koliko) je vztrajala profesorica. – »Funf!« (Pet) je bil moj odgovor.
In res se je potem pod mojim srcem začelo življenje petih otrok. Takrat so se v učilnici oglasili vzkliki: »Zu viel! So viele« (Preveč, toliko!). Meni pa se število ni zdelo previsoko, saj sem bila v naši družini peti, najmlajši otrok. Lepo smo se razumeli, se radi imeli in si med seboj pomagali.
Na njihovo začudenje sem dodala: »Lahko pa tudi več!«
Prišel je čas, ko sem srečala pravega fanta in se poročila. Napovedal se je otrok, ki sva se ga razveselila in vsa srečna pričakovala njegov prihod. Še danes, po več desetletjih, me zaboli srce, ko se spomnim, da tako pričakovani otrok ob prihodu na svet ni zajokal – rodil se je mrtev.
Naslednja nosečnost se je srečno končala. Rodila sem zdravega otroka, sina. Ko sem zaslišala njegov jok, sem se zahvalila Bogu in po licih so mi tekle solze sreče. Tretja nosečnost se je prehitro končala, ko smo novo življenje v družini pričakovali četrtič, nas je osrečila težko pričakovana hčerka. S potokom besed in solz, ki so kar vrele iz mene, sem se zahvaljevala Bogu.
Ko je hčerka začela hoditi v šolo, sem pod srcem nosila petega otroka. Že ponoči pred prvim šolskim dnem sem začutila bolečine v križu. Zjutraj sem govorila z mamo in ji povedala, da malo krvavim. Kot že malo prej sestra v ambulanti, mi je tudi mama rekla, naj počivam, morda se bo umirilo.
Moja srčna bolečina in strah sta bila velika. »Spet bom izgubila otroka.« Tudi moža je skrbelo in je prišel domov veliko pred koncem delovnega časa. Odpeljal me je v bolnišnico, kjer sem ostala nekaj dni. In že tretjič sem se vrnila domov brez otroka …
Šele po mnogih letih sem spoznala, da moram na razočaranja v življenju odgovoriti z zaupanjem v Božjo previdnost.

Heli, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 75.

Velikokrat razmišljam, kako je Jezus rekel: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči« (Mr10,9). Ni zadeve in dogodka, pa naj bo še tako hud in ponižujoč, da bi Bog ne pomagal. Ni mogoče, če se človek zateče k Bogu, da Bog ne bi pomagal in rešil zapletenega stanja. Ponavljam: ni mogoče, da bi Jezus ne pomagal, rešil in posegel v zakonsko življenje, imam pa občutek, da ljudje ne zaupajo več v moč evangelija, v moč Jezusovih besed. Čigave besede pa so odrešilne, zdravilne in osvobajajoče, če ne Jezusove? Kako je potem mogoče, da nekateri v to ne verujejo in je čedalje več razbitih družin. Kako bomo oznanjevali evangelij – Božjo besedo, če ne verjamemo v njeno moč?
Anica

Brez dvoma drži, kar pišete. Imamo premalo vere. Premalo zaupamo v Boga in njegovo pomoč. Predvsem pa imamo prešibko vero, saj bolj kot količino vere, Jezus poudarja močno, “intenzivno” vero: »Če bi imeli vero kot gorčično zrno, bi rekli tej murvi; ‚Izruj se s koreninami vred in se presadi v moje,‘ in bi vam bila pokorna« (Lk 17,6).
Morda bodo te besede komu v tolažbo, saj meni, da ima majhno vero. Tudi apostoli so menili, da imajo premalo vere, zato so prosili Jezusa, naj jim pomnoži vero. Odgovoril jim je, da je tudi vera, majhna kot gorčično zrno, zadostna, da se prek nje izrazi Božja moč. Kako lahko z majhno vero dosežemo veliko, nam govori evangeljski odlomek o očetu, ki je k Jezusu pripeljal svojega obsednega sina in prosil, naj mu pomaga. Jezus ga je poučil: »Tistemu, ki veruje, je vse mogoče«, oče pa je izrekel pomenljive besede: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mr 9,21-26). In Jezus je dečka rešil obsedenosti. Ključ rešitve je bila očetova majhna vera – majhna kot gorčično seme. Oče ni imel velike vere, a Jezus je mogel “delati” po njej in “uporabiti” tudi njegovo majhno vero.
Iz povedanega lahko sklepamo, kaj bi bilo, če bi imeli večje zaupanje, večjo vero, ko Jezus obljublja, da nas bo uslišal, če se z vero “gorčičnega zrna” obračamo k njemu. Včasih imam občutek, da se sploh ne obračamo več k Bogu. To mi je potrdila tudi preprosta ženica, ki je ob letošnji suši dejala: »Tako jamramo, da je suša, toda koliko pa smo prosili Boga, da bi je nas obvaroval? Smo bili pri procesiji svetega Rešnjega Telesa, ko prosimo za zdravo vreme in dobro letino? Pri procesijah ali pri molitvah v prošnjih dneh?« Res, kakor da ne zaupamo v Jezusovo besedo in nimamo vere. Niti za “gorčično seme” ne. O zaupanju v Boga lepo govori zgodba o romarjih, ki so se odpravili na božjo pot in prosili za dež. Ko so prišli v božjepotno cerkev, jih je duhovnik okaral: »Nimate vere!« Začudeni romarji so se spogledali. Duhovnik je ponovil: »Nimate vere! Kje imate dežnike?«
Vi v pismu nakazujete še en problem. Če sem jaz omenil problem dežja in vremena, vi omenjate osebne, zakonske in družinske zadeve. Tudi glede tega si ne upamo prositi Boga. Kakor da je Bog nemočen, celo mrtev in kakor da je mrtva tudi njegova beseda. Ne zanašamo se več nanjo: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči,« (Mt 19,6) pravi Jezus v evangeliju in te besede duhovnik ponovi pri poročnem obredu. In na mestu je vaše vprašanje, če še verujemo vanje? Ali verujejo tisti, ki se ne poročijo v cerkvi oziroma se sploh ne poročijo? Ali verujejo vanje tisti, ki trdijo, da bodo skupaj, dokler bo pač “šlo”? Ko ne bo več “šlo”, bodo šli narazen. Kaže, da v tem primeru res velja, da smo izgubili še tako majhno vero v moč Jezusovih besed, saj jih premalo upoštevamo.
Bog se nikomur ne vsiljuje. Če ga nočejo ljudje poklicati v svoj zakon, se sam tja ne bo vsiljeval. Bog bi rad naklanjal svoj blagoslov mladim zakoncem, a ga zanj mnogi ne prosijo več.
Vendar pa tudi “golo zaupanje” v Božjo besedo ni dovolj. Svoje zaupanje v Božjo besedo moramo potrditi s svojim življenjem. Napačno bi ravnali, če bi klicali Boga na pomoč, sami pa ne bi opravili svoje dolžnosti. Bog nam pomaga, a tudi mi moramo opraviti svojo dolžnost. Tudi zakonca, ki se poročita v cerkvi in kličeta Božji blagoslov na skupno življenje, se morata truditi za graditev medsebojnega odnosa, spoštovati drug drugega, v ljubezni drug drugemu pomagati, gledati na potrebe drugega …
Potrebno je oboje: vztrajna in zaupna molitev v veri, pa čeprav je ta kakor gorčično zrno, in naše sodelovanje. Čeprav ponižna in iskrena molitev veliko premore, molitev ni čarovnija. To bi bila, če bi molili: »Zgodi se moja volja.« Bistvo krščanske molitve pa je, da v zaupanju v Božjo besedo in njegovo obljubo iskreno prosimo Boga: »Zgodi se tvoja volja«. Te besede so večkrat napisane v Svetem pismu, ponavljamo jih v očenašu (Mt 6,10), izrekel jih je Jezus v težkem trenutku pred trpljenjem (Mt 26,42) in izrekla jih je Marija ob oznanjenju s svojim »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Obenem ko v zaupanju molimo, naj se zgodi Njegova volja, storimo vse, kar moramo in moremo sami storiti.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 10 (2022), 36-37.

Velikokrat sem že zasledil, da so na molitev rožnega venca vezani odpustki. Zanima je, kakšni so ti odpustki, kakšni so pogoji za njihovo pridobitev ter za koga jih lahko darujem? (Erik)
Zakonik cerkvenega prava razlaga: »Odpustek je odpuščanje časnih kazni pred Bogom za grehe, katerih krivda je že izbrisana, in ga pravilno pripravljen vernik prejme pod določenimi in naštetimi pogoji ob pomoči Cerkve, ki v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov« (kan. 992). Z odpustki je Cerkev obdarila tudi pobožno molitev rožnega venca. Popolni odpustek prejme, kdor moli rožni venec v cerkvi ali javnem oratoriju ali v družinskem krogu, in sicer pod naslednjimi pogoji: 1. zadostuje molitev četrtine rožnega venca, toda pet desetk je treba zmoliti brez prekinitve; 2. ustno molitev mora spremljati premišljevanje posameznih skrivnosti; 3. pri javni in skupni molitvi je treba skrivnosti napovedovati, pri zasebni pa zadošča premišljevanje teh skrivnosti. Osnovni pogoj za odpustek je stanje posvečujoče milosti. Odpustke lahko vsako prejme zase ali pa jih nakloni rajnim v obliki prošnje. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2008) 10, str. 69

Zgodba

Otrok je sin revnega delavca

Bila je mrzla zimska noč, ko so zdravnika poklicali k dečku, ki je nevarno zbolel. Zdravnik je za trenutek omahoval, potem se je spomnil zdravniške prisege in šel na pot.

V močnem metežu je hitel k bolniku, sinu revnega delavca.

Otrok bi umrl, če mu zdravnik ne bi pravočasno pomagal.

Leta so tekla in ta deček je postal predsednik vlade. Zdravnik je lahko z zadovoljstvom dejal sam pri sebi: »Nikoli nisem pomisli, da bom ohranil življenje predsedniku vlade, če bom rešil življenje tega ubogega dečka.«

Misel

Služba je okvir, v katerem opravljamo svoje delo v korist drugih, ki je običajno plačano.

Služenje pa je več: služimo skupnosti ali bližnjim, ne da bi pričakovali nagrado ali plačilo. Služenje koristi tistemu, ki mu je namenjeno, toda tudi tisti, ki služijo, ob tem čutijo zadoščenje v svoji notranjosti.

Služenje je delovanje, ki vključuje misel, srce in telesne spretnosti, ko delamo za druge, ne glede na to, ali so: ubogi ali bogati, mladi ali stari, zdravi ali bolni, takšnega ali drugačnega prepričanja.

Molitev

Gospod Bog,
naj ne opuščamo služenja drugim,
kolikor je v naši moči.
Naj služimo vsakemu človeku,
ki to potrebuje uslugo.
Kadar služimo drugim,
delamo predano,
s srcem in v veselje tistega,
ki mu je to namenjeno.
Izkušnja uči,
da služenje osrečuje tiste, ki služijo.
Daj, da bomo vedno čutili to zadovoljstvo.
Toda obvaruj nas sebičnosti,
da bi služili samo zaradi lastnega zadovoljstva.
Naše služenje naj bo nesebično,
ne da bi iskali karkoli v zameno.
Končno naj se živo zavedamo:
karkoli naredimo za ljudi,
naredimo za tvojo večjo slavo.

Iskra

Vedeti, kaj storiti, je modrost.
Vedeti, kako storiti, je veščina.
Opravljati svoje dolžnosti, je služenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 71.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Evangelist Matej v svojem poročilu o postavitvi Gospodove večerje (evharistije) pri pashalni večerji piše, da je Jezus vzel kelih z vinom, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »To je moja kri nove zaveze«, nato pa dodal: »Odslej ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 26,27). Kako so Judje pridelovali vino? (Roman)
Grozdje, ki raste na vinski trti, je bilo eno najpomembnejših sadnih pridelkov. Deblo vinske trte je ležalo na tleh, trse, ki so nosili grozde, pa so podprli. Mojzesovi ogledniki so prinesli ogromne vinske grozde kot simbol obilja v obljubljeni deželi (4 Mz 13,20). Trto so sadili na sončnih pobočjih, vsako pomlad so jo obrezali, ob času zorenja grozdja so budno pazili na vsiljivce. Ob trgatvi so grozdje pobrali in ga peljali v stiskalnico, nekaj grozdja so uporabili za rozinove kolače. Novo vino, ki je vrelo, so spravili v nove mehove ali glinaste vrče. Trta je bila v Izraelu simbol miru in razcveta. Jezus je sebe opisal kot vinsko trto, iz katere črpajo življenjsko moč mladike (Jn 15,1-10). (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 10, str. 50