ob obletnici požiga Narodnega doma v Trstu

Leta 2020 smo obhajali stoletnico dveh dogodkov, ki sta bistveno vplivala na življenje Slovencev na naši zahodni narodnostni meji. Gre za požig (13. julija 1920) Narodnega doma, mogočne palače, osrednjega sedeža slovenskih ustanov in organizacij v Trstu in za sklenitev Rapalske pogodbe med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevino Italijo 12. novembra 1920. Spomniti bi se morali sicer tudi stoletnice koroškega plebiscita 10. oktobra 1920 na severni meji.
Tako Rapalska pogodba kot koroški plebiscit sta odločala o državni pripadnosti ozemelj, ki so bila od davnine poseljena s Slovenci in na katerih so se razvila kulturna, družbena, gospodarska, politična središča, ki so bila zelo pomembna za slovenski narod. Ker jih je takrat od glavnine odtrgala nova državna meja, poleg tega pa so se znašla v zelo nenaklonjenem okolju, je to negativno vplivalo na ves razvoj našega naroda.
Je pa pri tem pomembna razlika: s koroškim plebiscitom se je končalo negotovo obdobje vojaških bojev za severno mejo in različnih začasnih uprav, Rapalska pogodba pa je le potrdila stanje, ki je nastopilo s koncem prve svetovne vojne na našem koncu, 3. novembra 1918, in z italijansko zasedbo Primorske ter delov Notranjske in Gorenjske.
Požig Narodnega doma je le najvidnejši izraz tega, kar so Primorci skupaj z istrskimi Hrvati doživljali že pred uradno priključitvijo Italiji, in napoved trpljenja pod fašizmom.

ENO JE NAROD, DRUGO DRŽAVA
Ko danes razmišljamo o teh obletnicah in o položaju Slovencev v sosednjih državah, moramo vedno imeti pred očmi dejstvo, da smo vsi deli istega naroda in da je bil naš razvoj skupen do leta 1918. Izjemi sta bili dve. Beneška Slovenija je bila od leta 1420 pod Beneško republiko, po polstoletnem avstrijskem premoru pa je že od leta 1866 znotraj meja italijanske države. Slovenci v Prekmurju in Porabju pa so bili v madžarskem delu dvojne monarhije. Drugače pa smo od oblikovanja modernih narodov prek protestantske reforme, kmečkih puntov, razsvetljenstva in pomladi narodov do konca prve svetovne vojne kljub razlikam med posameznimi pokrajinami skupno rasli z istim knjižnim jezikom, z obče spoštovanimi pesniki in pisatelji, s sorodnimi verskimi, kulturnimi, socialnimi in političnimi gibanji.
Slovenci, ki živijo v državah z drugačno narodnostno večino, znajo razlikovati med narodnostjo in državljanstvom, a tudi Slovenci v nekdanji Jugoslaviji so to znali. Danes pa se pri mnogih v Republiki Sloveniji ta občutek izgublja, kot da so pravi Slovenci le njeni državljani. S tem pa le obubožamo svojo narodno skupnost, ki sega preko državnih meja (kot tudi v izseljenstvo) in se seveda tam prepleta zdaj s tem zdaj z onim sosednjim narodom, kar pa lahko bogati skupno narodovo zakladnico.
Ko prihajamo med Slovence za mejo, torej ne gremo na tuje. Z združevanjem Evrope bi moralo biti to še bolj samoumevno, saj smo prvič v skupni meddržavni zvezi. Upati je le, da bodo kmalu pozabljene zapore na meji, nezaupanje in druge ovire, ki jih je prinesla pandemija.
Državne tvorbe se spreminjajo, narodi ostajajo. Pomislimo samo na to, kolikokrat je v zadnjem stoletju spremenil ‘gospodarja’ Trst: Avstro-Ogrska, potem Italija, med vojno nemška okupacija, nato 42 dni jugoslovanske uprave, nato do leta 1954 anglo-ameriška vojaška uprava, naposled spet Italija. Če bi morala narodnost sovpadati z državo, bi jo morali v Trstu kar šestkrat spremeniti!

ZATIRANJE RAZLIČNOSTI
Da večinoma ne razlikujeta med pripadnostjo narodu ali državi, pa je eden izmed izvirnih grehov italijanske družbe in politike. Ko se je sredi 19. stoletja rojevala Kraljevina Italija z združevanjem izredno različnih ozemelj od Sicilije in Sardinije preko Apeninskega polotoka do Alp, je pisatelj in politik Massimo d‘Azeglio (1798–1866) izjavil: “Ustvarili smo Italijo, zdaj moramo ustvariti še Italijane.” To, da so namesto enakopravnosti in pluralizma dolgo prevladovali centralizem, alergičnost na različnosti, na drugačne izkušnje in jezikovne posebnosti, odklanjanje deželne in krajevne avtonomije, še danes zelo tepe Italijo.
Boleče pa je prizadelo Slovence v Benečiji in Reziji takoj od leta 1866 dalje in pa Slovence v Kanalski dolini, na Goriškem, Tržaškem in v Istri od konca prve svetovne vojne dalje. Takoj je prišla na dan težnja po asimilaciji, po brisanju prisotnosti Slovencev in Hrvatov.
Že v zadnjih desetletjih Avstro-Ogrske je narodnostna napetost, zlasti v Trstu in Istri, naraščala zaradi različnih političnih interesov Italijanov in Slovencev. Vodilni sloji prvih so si želeli priključitve k Italiji, medtem ko so bili Slovenci zvesti avstrijskemu cesarju; ko je čas dozorel, pa so si želeli skupnega življenja z vsemi Slovenci v zvezi južnoslovanskih narodov. Slovenska skupnost v Trstu in Gorici se je nezadržno krepila, kljub temu, da je bila diskriminirana. Zlasti šole v mestih si je morala graditi in financirati sama. Gospodarsko je rasla, kar je vzbujalo ne le tekmovalnost, temveč odkrito sovražnost, ki se je izražala v nacionalizmu in šovinizmu. Leta 1910, ko je Ljubljana štela slabih 42.000 prebivalcev, je avstrijski popis prebivalstva pokazal, da živi v tržaški občini 56.916, v mejah današnje občine Gorica pa 8.454 Slovencev.
Prva svetovna vojna in priključitev k Italiji sta povzročila usodno zarezo. V mejah Italije se je znašlo okoli 300.000 Slovencev, torej četrtina slovenskega naroda, in Italiji je bila priključena tretjina slovenskega etničnega ozemlja.
Nasilno poitalijančevanje se je pod fašizmom stopnjevalo: od spreminjanja imen, priimkov in krajevnih imen prek ukinitve vseh slovenskih šol, društev in bank do prepovedi slovenščine v javnosti, selitve javnih uslužbencev v notranjost Italije in kazenskih ukrepov proti vsem, ki so se upirali: internacija, zapor, smrtne kazni … Celo trije škofje so morali zapustiti svojo službo, ker so branili svoje vernike slovenske in hrvaške narodnosti: Andrej Karlin in Alojzij Fogar v Trstu ter Frančišek Borgia Sedej v Gorici. Skladatelja in cerkvenega zborovodja Lojzeta Bratuža iz Gorice so prisili izpiti mešanico strojnega olja z železnimi opilki in je sredi muk umrl 16. februarja 1937, uporni narodnjaki so svoje akcije plačevali z življenjem (ustrelitev štirih bazoviških junakov pred 90 leti – 6. septembra 1930, petih obsojencev na II. tržaškem procesu 15. decembra 1941 in še drugih). Iz slovenskih in hrvaških krajev pod Italijo se je med obema vojnama izselilo 100.000 ljudi, od tega 70.000 v Jugoslavijo in 22.000 v Argentino.

NARODNI DOM
Izgradnja Narodnega doma v letih 1902–1904 po načrtih arh. Maksa Fabianija je predstavljala višek narodnega vzpona tržaških Slovencev. To je bila moderna večnamenska zgradba zraven današnjega Trga Oberdan sredi mesta. V njej so domovali Tržaška hranilnica in posojilnica, gledališka dvorana, telovadnica, čitalnica, dve restavraciji, kavarna, 16 stanovanj, hotel Balkan z 62 sobami, prostori več kot dvajset društev, prva leta tudi tiskarna in uredništvo dnevnika Edinost.
Osrednji slovenski dom v Trstu je predstavljal trn v peti za nasilne nacionaliste. Med zborovanjem na Velikem trgu na nabrežju je vodja tržaških fašistov Francesco Giunta 13. julija 1920 naščuval množico z lažnimi vestmi, tako da je napadla ne samo Narodni dom, temveč tudi jugoslovansko delegacijo, tiskarno Edinosti, slovenske odvetniške pisarne, banke, trgovine in kavarne.
Oblasti napada niso preprečile in napadalci gasilcem niso pustili gasiti, tako da je od mogočne stavbe ostalo le zunanje zidovje.
Ruševine so morali Slovenci prodati, novi lastniki so jih obnovili kot hotel, kasneje pa je stavbo dobila tržaška univerza in v njej od leta 1997 predavajo sodobne jezike za tolmače in prevajalce.
Zahteve Slovencev po vrnitvi Narodnega doma so bile dolga desetletja neuspešne. Italijanski zakon o pravicah slovenske manjšine iz leta 2001 pa je nakazal možnost delnega vračanja slovenskih kulturnih in znanstvenih ustanov v stavbo. Univerza je kmalu dala simbolično na razpolago nekaj pritličnih prostorov in zagotovila, da se rada povsem umakne, če ji kdo priskrbi enakovredne prostore.
Odnosi med Slovenci in Italijani so se zadnja leta izboljšali, zavest o nujni popravi krivice je dozorela in novembra 2017 sta zunanja ministra Italije in Slovenije Alfano ter Erjavec podpisala sporazum, da bo Italija ob stoletnici požiga obnovljeni Narodni dom vrnila Slovencem. Za letošnji 13. julij torej vlada veliko pričakovanje v upanju, da se bo obljuba uresničila. Takrat bi se morala srečati v Trstu predsednika obeh držav, Borut Pahor in Sergio Mattarella. Načrtovane spominske slovesnosti pa so morali zaradi pandemije prenesti na kasnejši čas.

SPREMEMBE PO VOJNI
Vrnimo se k času fašističnega zatiranja primorskih Slovencev. Nemogoče je na kratko opisati odpor Slovencev in Hrvatov. Primorski duhovniki so legalno in ilegalno, vendar ne nasilno, opravljali izjemno versko, vzgojno, narodno in kulturno poslanstvo. Zelo zaslužno je bilo delo politikov večinske narodnoliberalne in krščanskosocialne usmeritve, kot tudi socialdemokratske in komunistične smeri ter seveda kulturnih delavcev. Radikalna mladina je z oboroženo podtalno organizacijo TIGR uvedla prvi antifašizem v Evropi. Glavnina Primorcev se je kljub komunistični zlorabi med vojno udeležila splošne vstaje na partizanski strani, zlasti v Gorici pa ni bilo zanemarljivo obujanje slovenstva v javnosti na protikomunistični strani.
Vse struje so bile za spremembo meje in združitev Primorske z Jugoslavijo. Sad etničnih, ideoloških, političnih in diplomatskih bojev okoli Trsta in jugoslovansko-italijanske meje je bila Pariška mirovna pogodba, ki so jo podpisali 10. februarja 1947, v veljavo pa je stopila 15. septembra istega leta. Meja se je spremenila v korist Slovenije oz. Jugoslavije, a osrednja središča, na katera so gravitirali Slovenci, in njih okolice so ostali onkraj meje.
Na manjšinskem ozemlju, ki je danes v mejah italijanske države, se je po vojni zelo spremenila sestava prebivalstva in podoba teritorija. Po drugi svetovni vojni so na Tržaškem naselili okoli 50.000 v veliki večini italijanskih beguncev iz Istre, na Goriškem preko 8.000. Po povratku Italije v Trst pa se je vsaj 2.500 pretežno mladih Slovencev izselilo v Avstralijo.
Benečija je spet poglavje zase. Najbolj “mračna leta Benečije” so nastopila po drugi svetovni vojni. Splošna zapostavljenost goratih območij, brezposelnost in narodnostni pritiski so privedli do takega izseljevanja, da je število prebivalcev Nadiških in Terskih dolin ter Rezije od 24.180 (leta 1951) padlo na 7.482 v letu 2018.
Do odobritve že omenjenega zakona o pravicah slovenske manjšine iz leta 2001 se je zvrstilo več obdobij boja za narodnostne pravice. Na Tržaškem so si po mirovni pogodbi prizadevali za uresničenje Svobodnega tržaškega ozemlja, ki ga je predvidevala kot samostojno državico, a je živelo pod vojaškima upravama Anglo-Američanov in Jugoslovanov. Na Goriškem in Videmskem, torej spet v Italiji po krajši zavezniški upravi, pa je šlo za odpravo protislovenskih ukrepov fašističnega režima in stvarno izpeljavo skromnih načelnih določil o manjšinah iz Mirovne pogodbe ter italijanske ustave, ki je stopila v veljavo 1. januarja 1948.
Leta 1954 so Svobodno tržaško ozemlje razdelili na podlagi Londonskega memoranduma, ki je zagotavljal ugodne manjšinske pravice. Na Tržaško se je vrnila Italija, a teh določil ni izvedla. Naslednja stopnja je bilo prizadevanje za ustanovitev avtonomne dežele Furlanije – Julijske krajine, ki jo je predvidevala ustava. Če sta posebna statuta Doline Aoste in Tridentinske – Južne Tirolske temelja manjšinskih pravic za francosko, nemško in ladinsko govoreče skupnosti, statut Furlanije – Julijske krajine iz leta 1963 Slovencev sploh ne omenja …
Zato so se v začetku 70. let prejšnjega stoletja politični predstavniki različnih usmeritev odločili za zahtevo po “globalnem zaščitnem zakonu”, ki naj bi odpravil stare krivice in opredelil klasične pravice ter nove potrebe manjšinske skupnosti na vseh področjih v duhu dejanske enakopravnosti. Ta zahtevna prizadevanja so torej trajala več kot 30 let. Vmes je prišlo leta 1975 do podpisa italijansko-jugoslovanskih Osimskih sporazumov, ki pa glede manjšinske zaščite niso prinesli pozitivnih novosti. Šele demokratizacija Slovenije, njena samostojnost, vstop v Evropsko zvezo, odprava mejnega nadzora, uvedba evra in pa politični potresi v Italiji po padcu Berlinskega zidu so namreč ustvarili pogoje za sprejetje zaščitnega zakona leta 2001.

SLOVENSKA NARODNA SKUPNOST DANES
Ta zakon se zdaj počasi uresničuje, prinesel pa je nedvomno nekaj korakov naprej pri zagotavljanju pravic Slovencev v Italiji, saj je priznal Slovence v videmski pokrajini, uredil javno finansiranje društev in ustanov, izboljšal “vidno dvojezičnost” in drugo.
Zakon namenja posebno pozornost šolstvu, ki ostaja hrbtenica narodne skupnosti. Šolski ustroj v Italiji zagotavlja Slovencem državne šole s popolnoma slovenskim učnim jezikom, izjema je Benečija z dvojezičnim poukom, a le v Špetru, kjer se je slovensko šolstvo na zasebno pobudo rodilo šele leta 1984. V Kanalski dolini pa se išče rešitev v trojezičnem pouku. Število vpisanih v slovenske šole na Tržaškem in Goriškem ter v dvojezične šole v Špetru na vseh stopnjah od otroških vrtcev do mature v tem šolskem letu znaša 4.403 mlade. Lepo število maturantov nadaljuje študij na univerzah v Sloveniji.
Ob šoli pa slovenska narodna skupnost v Italiji sloni še na drugih opornikih. Med njimi je gotovo Cerkev, čeprav je “nedeljnikov”, a tudi slovenskih dušnih pastirjev vse manj. Vsekakor s tako mrežo postojank, kot so cerkve z rednim bogoslužjem v slovenščini, ne razpolaga nobena ustanova. Bistveni so mediji v slovenskem jeziku: javna radio in televizija v Trstu, Primorski dnevnik, tednika Novi glas in Novi Matajur, štirinajstdnevnik Dom, mesečna revija Mladika, otroška mesečnika Pastirček in Galeb, založbe Goriška Mohorjeva družba, Mladika, Založništvo tržaškega tiska, beneška zadruga Most idr. Potem so tu društva in ustanove, ki gredo od krajevnih športnih in prosvetnih društev prek strokovnih združenj do osrednjih kulturnih hramov in poklicnih ustanov (Slovensko stalno gledališče, Glasbena matica, Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, Narodna in študijska knjižnica, Slovenski raziskovalni inštitut, Inštitut za slovensko kulturo). Povezujeta jih dve “krovni organizaciji”: Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza.
Izredno pomembno je delo slovenskih izvoljenih predstavnikov v občinskih svetih, v deželnem svetu, v rimskem parlamentu. Tudi na tem področju pa sta med Slovenci prisotni dve duši: če se v društvenem življenju ena sklicuje na krščanski etos, druga pa laične vrednote, je del Slovencev v politiki za samostojno nastopanje v narodni zbirni stranki (Slovenska skupnost), del pa za vključevanje v vsedržavne levičarske stranke.
Bela krizantema v zamejski gumbnici pa so tisti vrhunski književni ustvarjalci s pokojnim Alojzom Rebulo in skoraj 107-letnim Borisom Pahorjem na čelu, slikarji, glasbeniki in igralci ter znanstveniki, ki doma in v svetu delajo čast slovenskemu imenu.
Realistično pa je ob vsem tem treba povedati, da so Slovenci v Italiji zaradi dolgih bojev utrujena in zelo zdesetkana skupnost. Novi časi z globalizacijo, večinsko mešanimi zakoni, spreminjanjem narodne zavesti, občutno selitvijo mladih zaradi študija in dela ji postavljajo še dodatna težka vprašanja.
Vrnitev Narodnega doma v Trstu bi morala biti simbolni dokaz, da smo sto let po tragičnih dogodkih res obrnili stran v knjigi naše zgodovine in gremo pogumno naprej.k

JEVNIKAR, Ivo. Slovenci v Italiji - ob stoletnici požiga Narodnega doma v Trstu. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 7, str 50-57.

Sveti Henrik je pri dvajsetih letih nasledil svojega očeta kot bavarski vojvoda, leta 1002 pa je postal nemški kralj, dve leti zatem še rimski cesar.

Ko je bil sveti Božji služabnik maziljen za kralja, se ni zadovoljil s stiskami časnega kraljevanja. Hotel si je pridobiti večno krono, zato je stopil v službo najvišjega Kralja: skrbno je pospeševal bogoslužje, cerkvam je podelil obsežna posestva in jih obdaril z neštetim okrasjem in opremo. Na svojem ozemlju je ustanovil novo bamberško škofijo, … (iz starega življenjepisa)

več o Henriku II. v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 29-30.

 • Na pobudo žene Kunigunde je Henrik freisinški škofiji podaril Stražišče pri Kranju in zemljo med Žabnico, Savo in Soro; briksenški škofiji pa Bled s širšo okolico med obema Savama. Pri nas se je njegovo češčenje ohranilo več stoletij in sv. Henrik (v pohorski govorici Areh) je zavetnik dveh p. c.: na Arehu na Pohorju (Sv. Martin na Pohorju) in v Vonarju (Sv. Ema) ⇒ desno.

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98

Znani protestantski pridigar je imel štiri sinove. Vzgajal jih je, da bi tudi oni postali dobri pridigarji. Ko jih je nekega dne obiskal znanec, je našel celo družino v dnevni sobi. Sedeli so okoli mize. Enega od sinov je vprašal: »Kdo je največji pridigar v vaši družini?« Sin je bil navdušen nad pridigami svojega očeta. Toda brez pomisleka je odgovoril: »Naša mama.«
Matere se premalo zavedajo, kako pomembno vlogo imajo pri vzgoji svojih otrok. Mati osmih otrok je želela postati pridigar. Šla je k pastorju, da bi se po pogovoru z njim laže odločila, ali Bog želi, da postane pridigar ali ne. Pastor je pozorno prisluhnil njeni pripovedi  potem pa ji je svetoval: »Gospa, Bog res želi, da postanete pridigar. Saj vam je že dal poslušalce, veliko družino. Njej pridigajte!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 35.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Tam nad pripeko v dolini, tam nad avtocestami, nabasanimi s tisoč in enim ravno toliko nabasanim avtomobilom, je nek nov svet. Samo vlak se sliši iz doline, drugega nič, vse ostalo je majhno, drobno in nepomembno. Majhne zgodbe se dogajajo okoli tebe, čebela, mravlja, hrošč, vse tako preprosto in nezapleteno. Majhno kot ti, ki s težavo nosiš svoje majhne zgodbe, se trudiš z njimi po poti na vrh. Le nebo je veliko, prostrano se boči nad redkimi in počasnimi pohodniki. Ti zrejo kvišku, oprezujejo, ali bo usmiljeno ali ne, kdo bo zmagal v tem tihem boju, sonce ali oblaki. V tišini se vsakdo prime za naramnice in potem spet prične s trudnim korakom, naj bo dež ali sonce. Tam gori se vsakdo trudi, zato se vsakogar pozdravi. Zato se z vsakomer ravna spoštljivo, vsakdo se trudi. Vsakdo se trudi.
Saj se trudi tudi spodaj, a v dolini se to težko opazi. Tam so drugačni vatli, tam so drugačne smernice, kaj je dobro in kaj slabo, kjer se merijo delnice in dobivajo tekme, kjer se poti delajo zato, da se jih dokonča čimprej. Tam se ne razume, da je vsak trud pomemben, tudi tisti, ki je neuspešen, da vsak trud nekaj ustvari, nekaj spremeni, tudi če se moraš ustaviti tik pod vrhom – tudi to je trud, tudi velika žrtev – tudi če se na vrhu zazreš v zaveso oblakov. Ljubezen je napor, od katere včasih ni sadov, toda samo, če si slep za to. V tebi se nekaj zlomi, v tebi se nekaj premakne in nazaj v dolino prideš drugačen. Tudi za idejo, da boš poskusil še in zopet in znova. In se boš potrudil, ne zaradi uspehov, zaradi ljubezni.
Jaz moram v gore. Da bi razumel vrednost svojega truda. Da bi razumel, da vsak trud nekam pripelje. Da bi razumel, da se brez njega nič ne zgodi, da je vse prazno in nepomembno, da je vse negibno in trdo in ubogo. In da bi razumel druge, ki se trudijo, tiste, ki me prehitijo, tiste, ki jih prehitim, tiste, ki jih srečam, ko se že vračajo; zgodaj so vstali, zgodaj se morajo vrniti. Da bi se okrepčal, če sem žejen in onemogel, da bi dal drugim piti, če to potrebujejo. Ne ker si to zaslužijo, ker to potrebujejo. Da bi se naučil spet ljubiti in pustiti se biti ljubljen.
Tam sem tako zelo spet človek, zato moram v gore. Ne le po razglede in mir, ne le po tišino, ne le po samozavest, česa sem sposoben. Tam grem po svojo počasnost, po svojo omejeno moč, po pozabljeno odkritje, da sem samo človek – in da je to tako zelo lepo biti, ker se tam spomnim, da sem tako zelo obdarovan. Da si delim korak z nekom, ki me bo počakal, ko ne bom zmogel, s katerim bova preživela pripeko in nevihto, si delila tiho občudovanje, s katerim bova samo v tišini vedela, kako nekaj velikega je nekaj tako majhnega kakor košček kruha ali požirek vode.
»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6,31). Tam se namreč človek spremeni. Postane človeški, ko se spet nekoliko odpočije in napolni z lepoto. In tako zelo v našem času potrebujemo spočitih, nenaveličanih, občudujočih ljudi, ki so potem sposobni potruditi se z drugimi, ki so sposobni v njih videti lepoto, tako podobno kakor tisto v cvetu ob poti ali v tihem pišu ob zahajanju sonca. Bolj kakor gospodarske rasti potrebujemo rasti v odnosih. In zanje je potrebno veliko lepote, zunaj in znotraj nas.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 7 (2023), 3.

Skoraj ni bilo počitnic, da Jakob in Luka ne bi za kakšen teden odšla na deželo k dedku in babici. Tega sta se dečka zelo veselila, kajti pri dedku in babici je bilo vse drugače. Zdelo se jima je, da se je tam čas ustavil, saj ni bilo vsakdanjega hitenja, nikamor se ni mudilo. Dedek in babica sta bila vse dni samo njuna, družbo pa so jima delali bratranci in sestrične iz bližnje vasi. Največ sta se Jakob in Luka družila z Blažem in Zalko, ki sta bila njunih let. Skupaj so premerili vse poti v okolici, se potikali po gozdovih, si pripovedovali izmišljene zgodbe in si zaupali drobne skrivnosti, ob slabem vremenu pa si krajšali čas z računalniškimi igricami.
Tega pa dedek ni prenesel in hitro je našel zanje kakšno delo ali pa jih je vzel s seboj v svojo delavnico. Ko so bili še manjši, je pustil, da so zabijali žeblje v deščice, ki so jim prišle pod roke, ali prežagali vse, kar se jim je zdelo predolgo. Dedka to ni motilo, jezilo pa ga je, da jih ni mogel navaditi, da bi za sabo pospravili.
Ko so bili malo večji, jih je popeljal na krajše izlete po bližnji in daljni okolici. Ob odhodu jim je babica naročala: »Pa pametni bodite!« Vnuki so prikimali, kar je pomenilo, da se bodo lepo obnašali.
»Zakaj nam babica vedno tako govori?« je Jakob med potjo vprašal Blaža. »Mar nismo dovolj pametni?«
»Ne vem, kaj misli babica, ampak vedno, kadar gremo po kakšnem opravku, nam tako naroča,« je dejal Blaž, ki je babico bolje poznal.
»Včasih babica še doda: ‘Pa dobro opravite!’« je povedala Zalka.
Ko jim je naslednjič spet polagala na srce ta svoj nasvet, jo je Blaž naravnost vprašal: »Babi, kaj misliš s tem?«
Babico je vprašanje presenetilo. Kako naj na kratko pove, kaj obsegajo ta njena naročila in želje. »Mislim ... da ne počnete neumnosti, da delate, kakor vas učijo starši ... da ste dobri otroci.«
»A tako,« so rekli vsi hkrati in hoteli oditi.
»Kadar se kdo od vas odpravlja na pot, mu zaželim, da pametno ravna, potem pa ga spremljam z molitvijo,« je dodala babica. »Moja mama je molila za nas otroke in za svoje starše, njeni starši so molili zanjo in za svoje starše, jaz pa molim za vaše starše, moje otroke, in za vas.«
»To si nam že povedala,« je pohitela Zalka.
»Saj vem! Včasih pa se sprašujem, kdo se bo spomnil mene ...«
Blaž jo je začudeno pogledal: »Kaj misliš, da smo tako slabi? Mislim, da smo boljši, kot si misliš ti.«
Pohiteli so skozi vrata, ker jih je dedek nestrpno čakal.
Nad vasjo so zavili na stezo, po kateri so le redko hodili. Čez kakšne pol ure so prišli do potoka, ki je bil tudi sredi vročega poletja poln bistre vode. Bili so presenečeni, ko je dedek sedal na skalo ob potoku, ker so vedeli, da zanj pred uro hoje ni počitka. Snel je klobuk z glave, počakal, da so se okoli njega zbrali vnuki, nato pa z roko segel globoko v vodo, iz nje potegnil kamen in ga obdržal v svoji široki dlani.
»Glejte, kako lep je ta kamen.«
Vnuki so gledali, pa razen tega, da je bil kamen moker in gladek, niso opazili nič posebnega.
»Samo poglejte, kako je gladek in lepo oblikovan. Nikjer nobenega ostrega roba.« Vsi kamni v potočni strugi so takšni, so si mislili vnuki, rekli pa niso nič, ker niso vedeli, kaj ima dedek za bregom.
»V času, ki ga ni bilo malo, se je ta kamen brusil ob drugih, ker jih je tekoča voda premetavala sem in tja ... Podobno se dogaja tudi pri ljudeh. Brusimo se drug ob drugem. Pa tudi drugače imamo ljudje s kamni nekaj skupnega.«
»Dedi, ti pretiravaš,« se je zasmejala Zalka.
»Da smo podobni kamnom?« se je začudil Jakob.
»Od starejših možakov sem slišal, da so jim stari ljudje, ko so bili oni še otroci, pripovedovali, kako so gradili našo župnijsko cerkev. Takrat še niso zidali z opeko, ampak so uporabljali kamne. Zidavo je vodil izkušen gradbeni mojster. Hodil je po zidarskem odru in z železno palico udaril po vsakem kamnu, preden so ga vzidali. Če ni prav zazvenel, so ga morali zavreči.«
»Kamen naj bi zvenel?« se je čudil Blaž.
»Točno to! Če znaš pravilno udariti po njem, zazveni in s svojim zvokom sporoča, kaj se skriva v njem. Moj oče je za svoje veselje rad obdeloval kamen. Ko sem malo zrasel, sem mu kdaj pomagal. Včasih mi je naročil, naj kakšnega razpolovim. Od vseh strani ga je ogledoval, nato po njem z ogljem potegnil črto. “Po njej tolči in se bo razpolovil,” mi je rekel. Tolkel in razbijal sem s kladivom, pa nič. “Kar še udarjaj, slišim, da že drugače poje,” je dejal oče. Jaz pa nisem ničesar slišal. Čez nekaj časa me je opozoril: “Ali zdaj slišiš?” Udaril sem in poslušal: kamen je res spremenil glas in kmalu se je razletel na dva kosa.«
Dedek je malo počakal, kot da zbira besede za nauk svoje pripovedi. »Kdor zna poslušati, sliši celo kamen,« je dejal slovesno. Kaj šele žive stvari.«
»Mi ne pojemo kot kamen,« je ugovarjal Jakob.
»No, tudi ljudje se oglašamo podobno. Tistim, ki nam znajo prisluhniti,« je poudaril dedek.
»Prisluhniti moramo najprej sebi,« se je oglasila Zalka.
»To si dobro povedala! Vidiš, kamen tega ne more,« je zadovoljno pripomnil dedek. »Z leti se boste naučili marsikaj – tudi poslušati druge in sebe.«
»Dedi, kaj ne vidiš, da smo že odrasli?« je bil skoraj užaljen Blaž.
»Res ste že veliki,« je odvrnil dedek, »niste pa še odrasli.«
»Če ti tako rečeš,« je bolj zase rekel Blaž, ki ni hotel ugovarjati.
Dedek je pobožal kamen, ki ga je ves čas pestoval v roki. »Vesel sem, da ste veliko skupaj in se brusite drug ob drugem. Ko vas gledam, kako se imate radi, mi zaigra srce.«
Še enkrat je pobožal kamen, nato pa ga skrbno spravil v nahrbtnik. Ni povedal, zakaj, vnuki pa so uganili, da ga bo v svoji delavnici položil na polico, kjer ima spravljene same pomembne reči.
JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 92.

Na vas se obračam z vprašanjem. Brala sem knjigo Zadela me je strela kolumbijske zobozdravnice dr. Glorie Polo Ortiz, ki opisuje svoja doživljanja v onstranstvu. Vse lepo in prav, zmotilo pa me je opisovanje posledic za samomorilce.
V knjigi pravi: »Tam so bili samomorilci, ki so si v trenutku obupa vzeli življenje, in zdaj so bili v teh mukah, v tej stiski, v tem trpljenju obdani od teh grozljivih stvari; okrog njih so bili demoni, ki so jih mučili. Najstrašnejša pri vsem tem je bila odsotnost Boga, kajti tam ne čutiš Boga.« »Če bi bili vedeli, kaj jih čaka po samomoru, bi bili gotovo rajši izbrali zaporno kazen ...« In še: »Vse osebe razen tistih, ki si vzamejo življenje, izkusijo objem Boga Očeta ...« To se mi zdi nenormalno! Ne morem verjeti v takega Boga, ki bi najbolj kaznoval tiste, ki bi najbolj potrebovali pomoč, sočutje, usmiljenje, skratka objem Boga Očeta. Vemo, da si nihče iz ljubega veselja ne vzame življenja, ampak da so za tem grozne stiske in trpljenje, in prepričana sem, da večina na koncu, ko odpovejo živci, komaj ve, kaj počne. Kdor je vsaj malo izkusil, kako je, ko človeku odpovejo živci, si nikakor ne bi drznil obsojati takih ljudi, ampak bi Boga hvalil, da je zdrav. Saj je večina bolezni težkih, ampak če se ti v glavi dobesedno stemni, je to po mojem mnenju hujše od vseh bolezni.
In takšne naj bi Bog tako kaznoval? So mar sami krivi za vse hudo, kar se jim dogaja, so sami krivi, ker nimajo jeklenih živcev in debele kože, da bi lahko vse prenesli?
Kaj menite o tem?
Andreja
Spoštovana Andreja!
Nekaj ur po prejemu vašega vprašanja mi je znanec povedal, da je pred nekaj urami njegova štiridesetletna vrtičkarska soseda, mama dveh otrok, oba z možem pa sta brez službe, naredila samomor. Zdelo se mu je, da je pokojna postajala zmerom bolj depresivna, vendar na možnost sosedinega samomora ni nikoli pomislil. O samomoru sem pred kratkim v Ognjišču že odgovoril (Ognjišče 2012, 2, 54-55), in tam lahko najdete takšno osvetlitev samomora, ki upošteva tudi vaše sočutno razmišljanje. Vaše vprašanje je zelo konkretno in izhaja iz knjige kolumbijske zobozdravnice Zadela me je strela. Nekateri bralci Ognjišča so jo najbrž prebrali, zato bo tudi odgovor na izjave v tej knjigi. Knjiga Zadela me je strela bi zaradi branosti zaslužila, da bi bila tudi pri nas predstavljena s teološkega, predvsem eshatološkega (poslednje reči: smrt, sodba, pekel, nebesa), antropološkega, psihološkega in še kakšnega vidika. Predvsem pa o podobi sočutnega Boga, kot jo predstavlja Kristus. Tukaj o tem zaradi omejenega prostora ni mogoče razpravljati. Ob vašem vprašanju sem se spomnil na sv. Janeza Vianeja, arškega župnika, ki je imel različne darove, tudi dar gledanja onstran, »v drugi svet«, kot pravi večji naslov v knjigi Arški župnik, življenjepis sv. Janeza Marije Vianeja (Ognjišče, Koper 1999, 335-338) in glede konkretnega samomorilca popolnoma drugače razmišlja kot avtorica knjige Zadela me je strela. Vianejeva besedila so pred njegovo razglasitvijo za blaženega in svetnika pregledali teološki strokovnjaki, ki v njegovem učenju niso našli nič takšnega, kar ne bi bilo v skladu z dogmatičnim in moralnim naukom Cerkve ter podobo svetopisemskega Boga. Besedila v knjigi Zadela me je strela pa, gledano teološko cerkvenostno, niso primerljiva z Vianejevimi besedili. Zdi se mi najbolje, da zaradi odlične ilustrativnosti kar dobesedno navedem Vianejevo besedilo iz knjige Arški župnik.
»Med ograjo na mostu in vodo. Leta 1855 je šel duhovnik Guillomet v Ars. V vlaku so vsi govorili o čudežih svetega župnika. Samo neka zelo žalostna gospa je mirno poslušala. Ko je Guillomet na postaji Villefranche izstopil za Ars, je ta gospa spregovorila: “Gospod, dovolite, da grem z vami v Ars. Prav tako lepo bo tam kot kje drugje. Potujem namreč za razvedrilo.” Voz jih je pripeljal v Ars. Izstopili so pred arško cerkvijo. Krščanski nauk, ki je bil vsak dan ob enajstih, se je bližal koncu. Guillomet je peljal žensko na prostor med cerkvijo in župniščem. Nista dolgo časa čakala. Arški župnik se je, oblečen v koretelj, prikazal pred cerkvijo. Ustavil se je pred črno oblečeno gospo, ki je pokleknila, ker so pokleknili tudi vsi drugi. Sveti župnik se je sklonil in ji zašepetal na uho. ‘Rešen je.’ Neznanko je to pretreslo. Vianej je ponovil: “Rešen je.” Tujka je zamahnila z roko, da ne more verjeti. Tedaj ji je svetnik ponovno odgovoril in poudarjal vsako besedo: “Rečem vam, da je rešen. V vicah je. Moliti morate zanj. Med ograjo na mostu in vodo je še utegnil obuditi kesanje. Devica Marija mu je izprosila to milost. Spomnite se na Marijin mesec v svoji sobi doma. Včasih se je vaš mož, četudi neveren, pridružil vaši molitvi. S tem si je zaslužil milost kesanja in odpuščanja.” Guillomet je slišal vsako besedo. Razumel jih je pozneje. Žalujoča gospa je prebila ure po tem srečanju v molitvi in samoti. Njeno obličje se je spremenilo, zopet se ji je povrnil v duši mir. Preden je odpotovala, je povedala Guillometu: “Zdravniki so mi svetovali, da moram potovati zaradi svojega zdravja. Ubogala sem jih, a v resnici me je razjedal samo divji obup. Moj mož ni bil veren. Mislila sem samo na to, kako bi ga pripeljala nazaj k Bogu. Toda nisem imela dovolj časa. Naredil je samomor. Mislila sem, da je pogubljen. Zdaj vem, da se bova spet videla v nebesih. Ozdravljena sem.”«
Andreja, menim, da ste iz gornjega sicer privatnega ‘razodetja’ dobili zadovoljiv odgovor. Arškemu župniku Janezu Vianeju je Cerkev z njegovo razglasitvijo za svetnika uradno priznala svetost in pravovernost njegovega nauka. Zato menim, da se kot katoliška kristjanka na Vianeja lahko popolnoma zanesete. Vemo, da je brezpogojna Božja ljubezen do vsakega človeka, tudi samomorilca, zelo iznajdljiva, saj Bog pozna vsega človeka, vse njegove stiske in nemoči, njegove bolezni in borbe, tudi njegovo prizadeto svobodno odločitev. Menite, da zmanjšana prištevnost zaradi številnih razlogov v času samomora gotovo zmanjšuje svobodno voljo, ki je pomembna za vsak veliki greh, kar objektivno samomor je, zato je vaše razmišljanje pravilno. Sicer pa je Kristus umrl za vse ljudi, in kot mnogi teologi menijo, bo Bog ob umiranju vsakemu človeku, podobno kot križanima razbojnikoma ob Kristusovem križu, še enkrat ponudil priložnost, da se odloči za ljubezen z malo in za Ljubezen z veliko začetnico in za občestvo svetih v Bogu ali za sovraštvo in večno osamljenost. Zato tudi kristjani za umirajočega molimo in upamo, da tudi občestvo svetih, predvsem pa pokojni zveličani sorodniki in znanci, zanj molijo, da bi se odločil za Ljubezen in za Boga.
V tem konkretnem odgovoru pa sv. Janez Vianej še nekaj sporoča tudi nam, da je namreč za bližnje, žive in pokojne, zveličavno moliti in se ne smemo nikoli naveličati. Kristus nas spodbuja: »Prosite in boste prejeli,« kar velja za odrešenje tudi tistih, ki so naredili samomor, kot za tiste, ki so v samomorilski skušnjavi, da ga ne bi storili.

ŠKAFAR, Vinko. Ognjišče (Pisma). (2016) 07, str. 54

Oglej je bil v 9. stol. žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Sveta Mohor in Fortunat, zavetnika oglejskega patriarhata, sta botrovala Slomškovi pobudi za poimenovanje knjižne založbe (Mohorjeva družba), ki jo je ustanovil leta 1851. Petsto let (1461–1961) sta bila prva zavetnika LJ škofije, odtlej pa sta njena druga patrona.

Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostoli prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja … (bl. Anton Martin Slomšek)

več o sv. Mohorju in Fortunatu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 27-29.

Na slovenskem ozemlju (J od Drave) je sv. Mohorju in Fortunatu posvečeno 28 cerkva (pet žup. in 23 podr.), zavetnik treh je sam sv. Mohor. – V LJ nadškofiji sta na glavnem oltarju desetih cerkva: žup. v Jaršah (1) (Groblje), podr. pa na Koreni (6) (Horjul), v Mateni (Ig), v Podlipovici (Izlake), na Mohorjevem hribu (7) (Moravče), v Zabrekvah (Selca), na Osolniku (Sora), v Zideh (Šentgotard), na Selih (Šmarje - SAP) in na Libergi (Šmartno/Litiji). - V KP škofiji je pet cerkva sv. Mohorja in Fortunata, dve sta žup. - Podraga (2) in Renče, (3) podr. pa so na Pečinah (8) (Šentviška Gora), v Piranu in v Ravnici (9) (Grgar). – V NM škofiji sta svetnika patrona ž. c. v Žužemberku (4) in treh p. c.: v Krški vasi (10) (Cerklje ob Krki), nad Črnečo vasjo (Kostanjevica na Krki) in v Goriški vasi (Škocjan/NM); sam sv. Mohor pa p. c. v Moravčah/Gabrovki  (11) (Sv. Križ - Gabrovka). – V MB nadškofiji stoji pet p. c. sv. Mohorja in Fortunata: Lačna Gora (Čadram - Oplotnica), Podgora (12) (Kotlje), Kozjak (Sv. Florijan v Doliču), Turški Vrh (Zavrč) in Kupčinji Vrh (Žetale). – V CE škofiji so svetnikoma posvečene štiri cerkve: žup. Gornji Grad (5) in podr. Male Rodne (Rog. Slatina), Šoštanj (14) in Stopnik (Vransko); samo sv. Mohorju pa p. c. na Šmohorju (13) (Javornik – žup. Laško) in p. c. v Brestanici.

 
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 2, str. 98. 

Zgodba

Za konjička je redil zajce

Neki najstnik se je odločil, da bo za konjička redil zajce. Zato je kupil zajčji par. Del vrta je ogradil z lesenimi koli in v tem ograjenem prostoru so bili zajci. V nekaj mesecih jih je imel veliko, saj so se hitro množili.

Ko jih je šel nekega jutra kot običajno krmit, je zagledal, da jih nekaj skače zunaj ograjenega prostora. Kmalu je odkril, da so zajci pregrizli enega od kolov, da se je prelomil. Odprtina je bila tako velika, da so se zajci lahko sprehajali ven in noter.

Misel

Tistemu najstniku je bil vsak kol pomemben pri postavljanju pregrade, podobno (seveda na višji ravni) je vsak človek pomemben v Božjih očeh.

Vsakega od nas je Bog ustvaril enkratnega in neponovljivega. Vsakdo ima na tem svetu enkratno vlogo, bodisi veliko ali majhno.

Morda je celo tako majhna, da se nam zdi nepomembna, toda gotovo ni nepomembna v Božjih očeh.

Enako pravilo velja na vseh področjih. Če v uri neha delovati kolešček, pa naj bo velik ali majhen, se ura ustavi. Računalnik ne bo več deloval, če se pokvari en sam čip. Zaradi enega samega podrtega kola je cela ograja postala nekoristna.

Vsak od nas je pomemben, podobno kot vsak kol v ograji. Ne recimo: »Naredili bodo tudi brez mene.« Čeprav je naša vloga npr. v župniji še tako majhna, je pomembna. Brez nje bi bila skupnost osiromašena.

Molitev

Gospod Bog,
dobro se zavedamo,
da je zate vsakdo od nas pomemben,
saj smo mojstrovina vsega ustvarjenega.
Ne, poznaš nas, ker ne moreš pozabiti tega,
kar si ustvaril s tako veliko ljubeznijo.
Čeprav nam je težko razumeti,
da je zate vsakdo od nas pomemben, je to res.
Radi bi se tega vedno zavedali
in ti bili hvaležni za ta čudoviti dar,
tako da bi znali sprejeti
poslanstvo in odgovornost,
ki nam ju zaupaš v življenju.
Pomagaj nam,
da se ti bomo vedno iskreno zahvaljevali:
»Gospod, hvala ti za to, kar smo,
in za način, kako smo prav to, kar smo.«

Iskra

Vzemi si za življenjsko pravilo: Majhne stvari so nedvomno zelo pomembne.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2011), 14-15.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 26-28.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.