Ko mene več ne bo ... Bo vse še isto? ... Morda res? In vendar se sprašujem, bo res tako? Znanost prehiteva s svojimi odkritji samo sebe. Kako daleč si upa človek poseči v obstoj sveta, v življenje samo? Kaj še ostaja sveto, nebeška skrivnost? Zdi se mi, da nam beseda: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«, naenkrat nič več ni dovolj. Za mojo staro mamo je bilo veliko odkritje pralni stroj, nič več ledenih rok. Televizija je postala kot vesoljsko čudo, ki se ga nisi mogel nagledati. Danes si na ekranu ultrazvoka lahko ogledate razvoj človeka od spočetja do rojstva. Moji stari mami je zadoščalo, da je vedela, da prihaja novo življenje. Naši predniki so znali živeti s preprostimi znanji, ki so jim zaznamovala vsakdanjik. Vsi ti novi izumi so dobrodošli, včasih pa ne.
Sprašujem se, zakaj si človek vedno tako močno želi vedeti, kakšen je bil tisti »prvi dan« našega sveta? Ali nam ne zadošča spoznanje, da je bil Bog zadovoljen z ustvarjenim?... “Bog je videl, da je dobro” (1 Mz 1,18). Veliki hadronski trkalnik v švicarskih Alpah je marsikomu razgrel krila domišljije. Skrivnost, ki naj bi razvozlala uganko o nastanku sveta? Ali bi bili bolj zadovoljni, če bi to vedeli? Bi bilo potem drugače, bi bil človek bolj človek? Imela sem srečo, da sem poznala svoje stare starše in vse tiste, ki so pred menoj zoreli za večnost. Iz njihovih pogovorov in pripovedovanj sem uspela spoznati, da je bil npr. pralni stroj kot odkritje zanje nekaj koristnega, ker je močno olajšal delo. Noben izum pa ni uspel povezati človeka s človekom. Pomirja me misel, da je Bog vsemogočen, da vse obstaja tako, kot on hoče! Vzeli naj bi si čas, da bi odrinili na globoko, da bi se zazrli v skrivnost odrešenja. Ugibanja o nastanku sveta pa naj ostanejo nebeška skrivnost.
Laura

Tvoje razmišljanje je zanimivo in je v njem kar nekaj resnice. »Bog je ustvaril nebo in zemljo«. To je bistveno. Isti Bog je ustvaril tudi človeka. Ko govorimo o »ustvarjanju«, si ne smemo vsega zamišljati kot otroci, ki vse poenostavijo, ker imajo veliko fantazije, pa malo znanja. Ko beremo, kako je Bog oblikoval Adama “iz zemeljskega prahu” (1 Mz 2,7), si ne smemo predstavljati, da ga je »zamesil«, kot gnetejo otroci svoje igrače iz blata. Bog je namreč duh in kot tak ne more »mesiti« zemlje, da naredi Adama. Tudi ni »fizično« vzel rebra od Adama in iz njega naredil Evo. To je prispodoba, da je Eva ustvarjena »po meri« Adama. Bogu je dovolj, da na nekaj »pomisli« in že je ustvarjeno.
Kristjane ne »pohujšuje« teorija evolucije, da je človek in vse živo nastalo po nekem razvoju. Gotovo dnevi, ki jih omenja svetopisemsko poročilo o stvarjenju, niso bili dnevi, ki so trajali 24 ur, saj v začetku niti sonca niti zvezd ni bilo. Ljudje, tudi naši predniki, tvoja stara mama, so si vse predstavljali poenostavljeno, ker niso bili še sposobni razmišljanja, ki smo ga sposobni danes, ob takem razvoju znanosti. Ves napredek temelji na sposobnosti našega razuma, ki nam ga je dal Bog. Njegov načrt je, da kot razumna bitja obvladamo zemljo. V Svetem pismu je zapisano o Adamu in Evi: »Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28). Tudi imeni prvega človeškega para Adam in Eva dejansko nista njuni imeni v današnjem smislu, pač pa simbolični. Za Evo je zapisano: »Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih« (1 Mz 3,20). Če bi Sveto pismo govorilo v današnjem znanstvenem jeziku, bi ga preprosti ljudje ne razumeli. To, kar mi danes imenujemo »znanstveno«, bo čez nekaj desetletij najbrž že zastarelo. Sveto pismo pa je vedno »sodobno«, če ga znamo prav razlagati.
Človek ima v sebi to od Boga dano »radovednost«, zato je prav, da jo uporablja in odkriva vedno nove stvari. Res to ni za zveličanje nujno potrebno, je pa razlog, da se Bogu zahvaljujemo za dar razuma in da ga pravilno uporabljamo. Za napredek človeštva in ne za njegovo uničenje.
Večkrat si zamišljam, kakšen bo svet čez nekaj desetletij, stoletij. Težko si to predstavljam, sem pa radoveden, čeprav tega ne bom videl. Navdušujejo me nova odkritja, zlasti od računalnika naprej. Tudi sem vesel uspehov, ki jih dosegajo v Švici s hadronskim trkalnikom. Bolj ko poznamo osnove razvoja in delovanja, lepše uspehe bomo lahko dosegli v korist človeštva. To me še bolj prepriča, kako velik je Bog, da je zapisal v naše osnovne celice vso zgodovino našega razvoja.
Druga stvar pa je, da bi si morali vzeti dovolj časa, »da bi odrinili na globoko, da bi se zazrli v skrivnost odrešenja«. Nekoliko pa smo to tudi storili. Če izumi olajšajo človeku življenje, ga lahko tudi zbližajo med seboj.
BOLE, Franc (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2010) 08, str. 75

Kategorija: Pisma

Zgodovinar Evzebij poroča, da je cesarica Helena po krstu živela tako zgledno, kot da bi jo poučeval in vodil Jezus sam. Rodila se je okoli leta 255 v Mali Aziji. Menda je bila gostilničarka, ko se je vanjo zaljubil rimski častnik Konstancij Klor, poročila sta se v Naissusu (današnjem Nišu v Srbiji) in leta 274 se jima je rodil sin Konstantin, ki ga je Konstancij določil za svojega naslednika. Konstantin je svojo mater Heleno vzel k sebi na dvor v Trier v sedanji Nemčiji in ji podelil naslov cesarice. Leta 312 je v znameniti bitki pri Milvijskem mostu premagal Maksencija in naslednje leto dal krščanstvu v rimskem cesarstvu svobodo. Njegova mati Helena je kmalu zatem prejela sveti krst. Ko je bila že v letih, je romala v Sveto deželo in ostala tam dve leti. Cesar Konstantin je dal na kraju Jezusovega križanja in pokopa zgraditi veličastno cerkev božjega groba. Med kopanjem temeljev so našli Jezusov križ in s tem najdenjem legende povezujejo sveto Heleno, zato jo upodabljajo z Jezusovim križem v rokah. (sč)

Sv. Heleni je pri nas posvečenih 16 cerkva: 6 žup. in 10 podr. – V LJ nadškofiji stojijo tri: žup. v Hotiču (1) in Sv. Heleni - Dolsko (2) (Kamnica), podr. pa v Gradu (6) (Cerklje na Gor.) – V KP škofiji sta dve ž. c.: na Premu (3) in v Zagorju na Pivki, (4) p. c. sta v Podpeči (7) (Predloka) in Podbeli (8) (Sedlo). – Tudi NM škofija ima štiri ‘Helenine’ cerkve, vse so podr.: v Dragi (Bela Cerkev), na Belčjem Vrhu (9) (Dragatuš), na Mirni (†† Mirna na Dol.) in v Zemlju (10) (Podzemelj). – V MB nadškofiji sta sv. Heleni posvečeni dve p. c.: v Podpeci – na Pikovem (11) (Črna na Kor.) in na Graški gori (12) (Šmiklavž/SG). – Tudi v CE škofiji najdemo dve cerkvi sv. Helene: žup. je v Loki pri Zid. mostu,(5) podr. pa v Javorju (13) (Slivnica/CE). – V MS škofiji pa stoji žup. cerkev sv. Helene na Pertoči. (spodaj) (mč)

 

 Pertoča

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 8, str. 99.

Kategorija: Svetniški domovi

Nekoč je znana filmska igralka Marilyn Monroe (1926–1962) rekla svoji služkinji Leni:
»Nihče me ne ljubi, Lena. Nikomur tega ne zamerim. Za kakšno rabo pa sploh še sem? Ne morem imeti otrok. Trikrat sem se ločila. Kdo bi se še menil zame?«
»O, mnogo moških bi si vas želelo,« ji je odgovorila Lena.
»Res,« je odgovorila Marilyn, »mnogo moških bi se me želelo, toda kdo bi me ljubil?«
Na žalost najbrž nobeden. Slavna igralka je imela veliko oboževalcev in veliko moških, ki so jo ‘uporabljali’, ni imela pa nikogar, ki bi jo ljubil.
Ljubezen je osrednje sporočilo Svetega pisma. V Stari zavezi vidimo, kako Bog ljubi svoje ljudstvo in skrbi zanj, še bolj je Božja ljubezen poudarjena v Novi zavezi. Jezusov evangelij je oznanilo ljubezni. Zakon ljubezni je v tem, da ljubezen sprejemamo in jo tudi vračamo.
Mnogi ljudje delajo podobno napako kot Marilyn Monroe: radi bi bili ljubljeni, ne potrudijo pa se, da bi znali ljubiti. Namesto tega bi bili radi uspešni, močni, bogati, vplivni …. da bi ljudje do njih čutili spoštovanje ali celo strah.
Vsakdo izmed nas želi biti ljubljen ne zaradi tega, ker je uspešen ali bogat, ampak zato, ker je enkratna in neponovljiva oseba. Tako ljubi Bog vsakega izmed nas in želi, da ljubimo drug drugega.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 47.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 70.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Ko je vse pokošeno in pospravljeno, ko je požeto, omlačeno in morda celo že zmleto, ko se čaka le še da samo od sebe popada z dreves in ko je še prezgodaj, da bi populili iz zemlje; ko uradi in pisarne samevajo in se na fasciklih začne nabirati prah; ko je prevroče, da bi karkoli načrtoval in so še pridige nekoliko krajše – veš, da je nastopil avgust!
In avgust je od vseh mesecev najprimernejši za romanje.
Na pot se odpravite čim prej: zgodaj in v hladu. Pozabite na prevozna sredstva: kolesa, avtomobile, vlake in letala. Na pravo romanje gre človek vedno peš. Morda celo bos. Ali po kolenih! Odvisno pač od tega, kaj nosi s seboj. In tega naj bo čim manj. Da vas ne bo težilo. Utrujalo. Oviralo. In vleklo nazaj. Kot je rekel Jezus, ko je pošiljal učence: »Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek,« (Lk 9, 3). Na romanju se mora človek pač zanesti na Boga. Zaupati, da bo Bog ‘preskrbel’! (1 Mz 22, 14) Da bo kazal pot, polnil krožnik in odpiral vrata. Ne izgubite vere, da so na svetu še dobri ljudje.
Le eno vzemite s seboj, ko odhajate, brez tega res ne smete na romanje, sicer se utegne zgoditi, da bo pot zaman: srce! Nosite ga na dlani! Naj vsi vidijo vaše srce: Ranjeno. Razbito. Strto. Prebodeno. Obteženo. Užaljeno. Žalostno. Mrtvo. Kamnito.
Morda pa vendarle: Živo. Ljubeče. Veselo. Utripajoče. Sveto.
Pot bo naporna. Strma. Navkreber ali navzdol. Odvisno pač, ali se na romanje odpravljate iz nižin, iz blata, z okornih in neukih ravnic, ali pa z višin, z neba, z izobraženih in teoloških oblakov.
In v opoldnevu meseca, prav na sredini, boste prišli na cilj: k Mariji vnebovzeti! Na veliki šmaren! Na veliko mašo! Na veliko gospojnico! Na rožnico! Na avgoštnico!
In tam pri Kraljici nebes in zemlje, pri Božji Materi in materi vseh ljudi, pri novi Evi, ki je dosegla, da se je nebo spet odprlo, spočijte svoje srce. Kajti kljub temu, da ste prišli na cilj svojega romanje, ste šele na pol poti. Sredi meseca. Sredi življenja. Vrniti se morate domov.
Pot bo naporna. Strma. Navkreber ali navzdol. Odvisno pač, ali se boste z romanja napotili v nižino, v blato, v okorno in neuko ravnico, ali pa v višine, na nebo, na izobražene in teološke oblake!

ČUŠIN, Gregor. (kolumna). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 8, str. 3.
Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Kategorija: Za začetek

Seveda vsi komaj čakajo, da gredo na morje, saj kakšne pa bi bile počitnice brez morja! Če je na vodi še tobogan, je sploh super. In seveda vsak večer sladoled , kadar je sreča, tudi kakšen čarovnik. Tega res noben malček noče zamuditi. Tudi moja dva mala ne. Lansko leto se nikakor nista mogla zmeniti, kdo od njiju plava bolje. Miha je trdil, da plava dlje, Jaka pa, da je hitrejši.
O tem sta se prerekala kakšen dan ali dva, ko sta počitnice nadaljevala pri meni, potem je bilo morje pozabljeno, pa čeprav sva se z njuno mamo dogovorili, da bodo igrače pozabili doma in so tudi jih. Nepredstavljivo, pa komaj sedem in pet let sta stara!
Kaj bosta pa delala, sta bila razočarana, kot da bi se jima podrl svet.
Toda babica zna pričarati drugačen svet, tak iz nekdanjih časov, ko je bilo zabavno tudi brez igrač. Mislim kupljenih, kajti moja fanta nista mogla skriti navdušenja, ko jima je stric Joza, kakor kličeta mojega soseda, pokazal, kako se iz navadne palice in vrvice naredi lok. Drugega so sestavili kar skupaj. To sta bila ponosna, ko so puščice letele po travniku!
Potem smo tekmovali v pobiranju krompirja. Miha, ki je že šolar, je pripomnil, da so sedaj poletne in ne krompirjeve počitnice, toda na njivi kljub temu ni hotel zaostajati za Jakom, ki se je od vneme kar potil. Zmagovalca se ni dalo določiti, ker je Miha pobiral samo debele krompirje in ne bi bilo pravično meriti rezultata ne po teži niti po številu krompirjev. Bo treba drugo leto pred tekmo določiti pravila. Ampak če čisto dobro premislimo, smo bili zmagovalci vsi, saj je bil pobran ves krompir, zato smo si naslednji dan za nagrado lahko privoščili krajši izlet.
»To je sprehod, ne pa izlet,«je protestiral Miha, ko je ugotovil, da bomo šli kar peš.
»Dobro, pa sprehod,« sem popustila.
Ampak ko sta fanta zagledala dva konja in zraven še žrebička, je bilo vsem trem čisto vseeno, kako poimenujemo naše potovanje, ki smo ga morali nato ponavljati vsak dan.
Kot je bilo treba skoraj vsak dan na žerjavici peči krompir.
Ja, priznam, kar nekaj časa in tudi kakšnega pomočnika sem rabila, da sem se spomnila, kako se igra ristanc in kako se krade zemlja. Ko pa sem enkrat osvojila pravila iger iz moje mladosti in jih razložila fantoma, se do konca počitnic nista naveličala poskakovati in risati črt po zemlji. Če smo se hoteli igrati kdo se boji črnega moža, smo potrebovali družbo. Maja in Simon, ki sta prav tako počitnikovala pri babici, sta se rada pridružila mojima fantoma. To je bil živ žav na našem dvorišču!
Sprva je kazalo, da bodo večeri problematični, kajti doma niso ostale samo igrače, temveč tudi knjige. In kako naj sedaj babica pred spanjem bere pravljice?
»Saj pravljice se lahko tudi samo pripoveduje,« sem jima razložila.
»Ja, in kje so potem pa slike,« je zanimalo Jaka.
»Sliko si ustvariš v svoji glavi.«
Fanta sta samo debelo pogledala. Ko sem pričela na glas obujati spomine na Perto, hudobno staro babo, v katero sem kot otrok tudi sama verjela, je njuna domišljija kaj hitro začela ustvarjati podobe. Perta je živela čisto blizu naše hiše (Perta je namreč vedno domovala v bližini otroka, ki mu je bila pravljica namenjena).
»V bregu za hišo ima votlino in podnevi se skriva v njej, zvečer pa gre po vasi in skozi okno opazuje, kaj delajo otroci. Če nagajajo ali si, denimo, pred spanjem nočejo umiti zob, si to zelo dobro zapomni.«
»In potem?« je vprašal Miha.
»Potem, ja, potem pa Perta razmišlja, kaj bo naredila naslednjega dne,« nisem vedela, kako bi se izmazala, kajti pozabila sem že, kako gre zgodba naprej.
Miha pa je vztrajal: »Kaj je pote naredila naslednjega dne?«
»To bomo videli jutri, ker se Perta zdaj še ni odločila.«
Tako nekako so tudi mene nekdaj vodili za nos.
Večer za večerom smo razglabljali o Perti, kajti v bregu za hišo je čisto zares votlina, za katero sta fanta, jasno, že vedela. Od tu do bujne domišljije pa je samo še korak.
O računalnikih in televiziji pa nič. Ker zanju ni bilo časa.
Ko smo se nato med letom pogovarjali o počitnicah, je fantoma hodila po glavi Perta, pa lok in konji, spomnila sta se ristanca, morja pa nista omenjala. Pravita, da komaj čakata, da prideta spet k meni in nobeden od njiju ne omenja, da bo s sabo prinesel tudi igrače.
Rafaela

Ognjišče (2016) 09, str. 44

Kategorija: zgodbe

Michael Phelps je najuspešnejši olimpijec vseh časov. Na OI v Riu je osvojil pet zlatih in eno srebrno medaljo in tako skupaj zbral 23 zlatih, tri srebrne in dve bronasti olimpijski medalji in tako zmagoslavno končal bleščečo kariero. Toda njegova bleščeča podoba v javnosti ne odgovarja njegovi notranjosti, ki je bila polna bojev. Njegovi starši so se ločili, ko je bilo Michaelu devet let. Ločitev staršev je, kakor običajno vsi otroci, doživel zelo travmatično. Ni mogel preboleti, da jih je zapustil oče. ‘Nadomestnega’ očeta je našel v trenerju Bobu Bowmanu.
Zanimivo, da mu vsa odličja niso olajšala življenjske frustracije. Nasprotno: upirala se mu je podoba ‘popolnosti’, ki so jo iz njega naredili izredni uspehi. Tako je na olimpijskih igrah v Londonu sklenil, da konča športno pot: »Nisem želel več imeti povezav s športom«. S prenehanjem športne dejavnosti je nastopila svoboda, ki je ni nikdar prej poznal: »Zredil sem se, zabaval sem se čez vse mere, delal sem vse, kar se mi je zahotelo.« Oddaljil se je od družine in njegov trener je takrat dejal, da se bo z njim zgodilo nekaj zelo slabega, če bo šlo tako naprej. Zaprl se je vase in ni več šel iz hiše: »Nisem zapuščal sobe, nisem jedel in ne spal. Prišel sem do spoznanja, da je najbolje, da končam svoje življenje.«
Takrat mu je prišel na pomoč Ray Lewis, nogometna legenda in prepričan kristjan. Stopil je do njega in mu povedal tudi za svoje težave, ki jih je imel v življenju, in jih premagal. Poklonil mu je knjigo krščanske vsebine, ki jo je napisal protestantski pastor Rick Warren.
Lewis in družina so Michaela uspeli prepričati, da se je šel zdravit, kar je izredno težko sprejel. Istočasno je začel brati omenjeno knjigo in spoznal, da življenje na zemlji ni slučaj, ampak ima njegovo življenje določen cilj. Čez nekaj dni je poklical Lewisa in mu dejal: »Človek, to je nora knjiga. Rešil si mi življenje!« Michael se je uspel tudi spraviti z očetom. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 9, str. 30.

Kategorija: Zanimivosti

17. avgusta 1919 je vojaška oblast upravljanje Prekmurja predala civilni oblasti. Po 900 letih je bila pokrajina Prekmurje spet združeno z matično domovino. V Beltincih se je na ljudskem zborovanju zbralo več kot 20.000 ljudi in plebiscitarno podprlo priključitev Prekmurja matici. V spomin na ta dogodek je od leta 2006 v Sloveniji državni praznik.
Leta 1999, ob 80. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, je pri Pomurski založbi izšla knjiga Naše Prekmurje, v kateri je zbrano vse, kar je o Prekmurju pisal dr. Matija Slavič, ki je najbolj zaslužen za to, da je do te združitve prišlo. »Kot dober poznavalec prekmurske preteklosti in sočasnih razmer,« beremo na zavihku ovitka, »je Slavič vsa svoja prizadevanja za priključitev prekmurskih Slovencev matični domovini postavil na temeljne kamne vsake narodnosti: strnjena naseljenost, avtohtonost, svoj jezik kot osnova kulturnega razvoja in narodne zavesti. Slavič je vsa svoja dokazovanja in utemeljevanja oprl na te temelje narodnosti Slovencev med Muro in Rabo in uspel – člani antantne mirovne konference so poleti 1919 Prekmurje prisodili Sloveniji v okviru na novo nastale Države SHS, kasneje Jugoslavije. Dne 12. avgusta 1919 so ga zasedle jugoslovanske čete.« Slavičeve zapise, raztresene po zbornikih, revijah in časopisih je zbral, uredil in Slavičev boj za Prekmurje predstavil arhivar in zgodovinar Viktor Vrbnjak.

PARIŠKA MIROVNA KONFERENCA
V svoji predstavitvi življenja in dela Matija Slaviča je Viktor Vrbnjak precej prostora odmeril njegovemu boju za Prekmurje na pariški mirovni konferenci, ki se je pričela januarja 1919. Po pravilniku so bili navzoči predstavniki zmagovitih sil (antante) in pridružene članice. Vsaka država je imela določeno število delegatov, ki so zastopali njene koristi. Zastopniki ‘malih’ držav so imeli pravico prisostvovati skupnim sejam, pri odločanju pa niso imele enakopravnega glasu. Delegacijo Kraljevine SHS, ki je do maja 1919 nastopala kot delegacija Kraljevine Srbije, je decembra 1918 imenovala beograjska vlada Stojana Protića. V Pariz je prišla 5. januarja 1919. Sestavljalo jo je sedem pravih delegatov, od katerih so bili štirje pooblaščeni in so sodelovali na plenarnih sejah; med temi je bil Slovenec Ivan Žolger. Najvažnejša je bila politična delegacija, nižji telesi sta bili sekretariat in sekcije. Za nas je bila pomembna etnografsko-zgodovinska sekcija, v kateri sta delovala tudi cerkveni zgodovinar dr. Franc Kovačič ter prevajalec Svetega pisma in profesor dr. Matija Slavič. Mariborski Narodni svet za slovensko Štajersko s pododsekom za Prekmurje je Kovačiču poveril referat za meje na slovenskem Štajerskem, Slaviču pa za meje v Prekmurju. Oba sta bila dobro pripravljena, ker sta stanje poznala. Ko je Matija Slavič dobil ta mandat, je v začetku septembra 1918 prepotoval Prekmurje do sedanje državne meje na severu ter obiskal skoraj vse narodno čuteče duhovnike. »Najbolj pa smo Jugoslavijo z združenimi Slovenci ustanavljali v Beltincih pri župniku Štefanu Kuharju in v Bogojini pri župniku Ivanu Baši.« Bila sta najboljša Slavičeva informatorja o Prekmurju v odločilnem trenutku priključevanja te dežele v širši slovenski narodni prostor. Narodna vlada v Ljubljani je januarja 1919 obravnavala položaj v Prekmurju in spoznavala prav na podlagi Slavičevega referata. Slavič je pripravil memorandum o Prekmurju, s katerim je jugoslovanska delegacija v Parizu prvič javno zahtevala priključitev celotnega slovenskega ozemlja med Muro in Rabo k jugoslovanski državi. Predstavniki ‘velikih’ so dobili v roke zanesljivo informacijo tako o narodni opredelitvi kakor tudi o slovenskih imenih, ki so jih Madžari pogosto spreminjali. Naša delegacija je imela že od srede februarja 1919 gradivo za obravnavo Prekmurja pripravljeno. Zahtevala je Prekmurje s porabskimi Slovenci do Monoštra. Utemeljitev te zahteve je napisal Slavič, ki se je skliceval na obstoječe jezikovno stanje. Mariborski Narodni svet je že proti koncu leta 1918 razmišljal, da bi z generalom Maistrom zasedel Prekmurje, toda Narodna vlada v Ljubljani tega ni podpirala. Prekmurska slovenska navdušenca Ivan Jerič in Štefan Kuhar sta po Cankarjevem pogrebu decembra 1918 obiskala vlado in vojaško poveljstvo v Ljubljani z željo, da bi Prekmurje kmalu zasedli. Dobila sta vtis, da tam sploh niso vedeli, kje je Prekmurje!
Vrhovni svet mirovne konference je 9. julija 1919 sprejel sedanje meje v Prekmurju ob razvodnici med Rabo in Muro. Na seji jugoslovanske delegacije v Parizu 16. julija 1919 so sklenili poslati predsedniku konference Francozu Clemenceauju zahtevek, da jugoslovanska vojska zasede Prekmurje, kar je Vrhovni svet 1. avgusta odobril in 12. avgusta so jugoslovanske čete brez bojev zasedle Prekmurje in 17. avgusta so uvedli civilno upravo. Osvoboditev Prekmurja 17. avgusta 1919 je pomemben dogodek ne samo za prekmurske Slovence, pač pa za vse združene Slovence. Po tisoč letih je nastopila nova oblast, ki je prekmurskega človeka pustila v miru vsaj v domači besedi. Za besedo prekmurska svoboda se skrivajo številni možje naše preteklosti, ki so z ohranjanjem in negovanjem domače besede v govoru in pismu budili ljudstvo k zavednemu slovenstvu.

MATIJA SLAVIČ: PREKMURJE JE SLOVENSKO
Matija Slavič je kot izvedenec za Prekmurje za mirovno konferenco v Parizu napisal posebno razpravo v francoščini, s katero je prepričljivo in z obilnim dokumentarnim gradivom dokazal slovenski značaj Prekmurja in njegovo pripadnost k Jugoslaviji. Velikega pomena je bila barvna Etnografska karta Prekmurja, ki nazorno prikazuje naseljenost Slovencev med Muro in Rabo po podatkih ljudskega štetja v letu 1890.

Slavič jo je dal izdelati in natisniti leta 1919 za člane pariške mirovne konference, za katere je bila tako prepričevalna, da po njej niso več omahovali, kam pripadajo prekmurski Slovenci.
Prvi dokaz je že ime pokrajine. Prekmurje imenujemo del nekdanje jugozahodne Madžarske, ki leži blizu štajerske meje na drugem bregu (prek) Mure, Madžari označujejo to ozemlje z besedo ‘Totsag’, ki pomeni ‘slovenska pokrajina’, kar jasno dokazuje, da je naseljena s Slovenci. S cerkvenega vidika je bilo Prekmurje že združeno z drugimi jugoslovanskimi pokrajinami (v zagrebški nadškofiji). Prekmurci so potomci Slovencev, ki so se naselili v nekdanjo rimsko provinco Panonijo in iz tega izvira ime ‘panonski Slovenci’. Med letoma 840–874 so bili Panonski Slovenci združeni v samostojni državi – torej so bili Slovenci iz Madžarske in Štajerske že nekdaj združeni. Na delu tega ozemlja danes živijo Slovenci v sklenjeni skupnosti in ohranili so zavest narodne pripadnosti in jezik, v katerem so tudi literarno ustvarjali zlasti v času reformacije in protireformacije, ko je bila prekmurščina, ki je zdaj narečje, v Prekmurju knjižni jezik. Kar zadeva narodnostno podobo Prekmurja, poudarja Slavič, se na uradno madžarsko statistiko ni mogoče zanesti, ker je zelo pristranska. Kot dokaz navaja vas Turnišče, kjer so leta 1881 našteli 998 Slovencev in 43 Madžarov. Po uradni statistiki leta 1910 pa je bilo tam 961 Madžarov in le 261 Slovencev – po župnijski statistiki pa je bilo tam samo 20 Madžarov, Slovenca pa 1202! Verodostojni viri so bili cerkveni šematizmi, ki tudi navajajo, v katerem jeziku se opravlja v cerkvah bogoslužje. Slovensko prekmursko narečje je bilo ukinjeno v šolah in vseh uradih, zavetje je našlo samo v cerkvah. Slavič našteva 19 katoliških in 8 evangeličanskih župnij, ki so obdržale bogoslužje v slovenskem jeziku. »Navedene župnije mejijo ena na drugo tako, da med njimi ni nobenih tujih strnjenih elementov. Zato je njihovo območje nedvomno slovensko.« Uradna statistika je na tem območju zabeležila: 33.263 Madžarov, okoli 10.000 Nemcev ter nekaj Hrvatov, Slovakov, Srbov in Romunov ter 72.287 ‘ostalih’ (Slovencev); skupaj 115.916 prebivalcev, od teh 72.459 Jugoslovanov. »Tudi v pristranski madžarski statistiki vidimo, da so v tej deželi Jugoslovani v veliki večini in da so njihove zahteve o pripojitvi Prekmurja k državi Srbov, Hrvatov in Slovencev povsem utemeljene.« Opozoril je tudi na gospodarski vidik. »Prekmurje tvori geografsko celoto s Štajersko, ki leži na desnem bregu Mure in je gospodarsko navezano na Spodnje Štajersko, ki tudi sama vzdržuje pomembne stike s Prekmurjem. Prekmurski kmetje so izvažali svoje pridelke v Radgono in Ljutomer, ki sta oskrbovala Prekmurje z industrijskimi proizvodi.« Madžarska vlada pa ni dovolila, da bi se Prekmurje gospodarsko razvilo s pomočjo povezav s štajerskimi Slovenci, zato ni zgradila nobenega mostu na območju Prekmurja. Promet je potekal s pomočjo brodov. Kljub temu se je razvilo zelo močno trgovanje med obema bregovoma Mure, kar kaže pomembnost gospodarskih povezav med Prekmurjem in Štajersko.
Svojo predstavitev Prekmurja za pariško mirovno konferenco je Matija Slavič zaključil takole: »Čeprav so bili Prekmurci zatirani v največji možni meri tisoč let, nikoli niso izgubili svoje narodne zavesti. Madžari so jim odvzeli šole in upravo, niso jim pa mogli odvzeti jezika. Ko je ameriški predsednik Wilson razglasil pravico narodov do samoodločbe, so se oglasili prekmurski Slovenci. Madžarom se je to gibanje zdelo nevarno. Sklicali so skupščin v Murski Soboti 20. oktobra 1918 in hoteli dopovedati, 'da na Madžarskem ni Slovencev, ampak samo Madžari, ki govorijo slovensko'. Slovenci so protestirali in odgovorili: 'Mi smo Slovenci. Živela Jugoslavija!' (…) Ko so Madžari predlagali, da bi v Prekmurju ustanovili poseben slovenski okraj, ki bi se imenoval 'Murska županija', so posredno sami priznali, da Prekmurje oblikuje posebno celoto, ki ne sodi v okvir madžarskih meja. Prekmurje naj bo v državi, v katero se želi njegovo prebivalstvo vključiti zaradi etnografskih, geografskih, kulturnih in gospodarskih povezav. To željo so najjasneje izrazili v geslu: “Od Monoštra vse do Čentibe za Jugoslavijo!”«

CERKEV V PREKMURJU DO LETA 1918
Kratek pregled zgodovine krščanstva in Cerkve na ozemlju današnjega Prekmurja je za zbornik Škofija Murska Sobota 2006 pripravil Vinko Škafar. Med panonskimi Slovenci sta oznanjala evangelij sveta brata Ciril in Metod, ki sta se leta 869 na poti iz Moravske v Rim ustavila pri knezu Koclju v Blatenskem Kostelu. Pokazala sta mu v slovanskem jeziku spisane bogoslužne knjige, ki jih je knez močno vzljubil. Bratoma je zaupal 50 učencev, da bi jih pripravila za duhovniško službo. Leta 896 so se v Panoniji naselili poganski Madžari. Kralj sv. Štefan (†1037) je na krščanski podlagi uredil svojo državo. Prekmurje je ostalo še dobrih sto let povezano s Slovenci med Muro in Dravo in pripadalo pod salzburško nadškofijo. Za časa kralja Ladislava I. (1077–1095) je bilo Prekmurje cerkvenoupravno razdeljeno: sedanje Dolnje Prekmurje je pripadlo škofiji v Zagrebu (ust. 1094), Gornje pa škofiji v Györu, čeprav bi bili vsi radi pod zagrebško škofijo. V drugi polovici 16. stol. je bilo ozemlje med Muro in Rabo pretežno protestantsko. Za ohranitev in oživitev katoliške vere v celotnem Prekmurju je bila zelo pomembna ustanovitev škofije v Sombotelu leta 1777, v kateri so bili združeni vsi prekmurski katoličani. Po ljudskem štetju leta 1890 je v današnjem Prekmurju živelo 81.816 ljudi, od tega po verski pripadnosti 68 % katoličanov, 30 % evangeličanov, ostali so bili Judje in kalvinci. Prekmurska Evangeličanska cerkev je bila vezana na Kraljevino Ogrsko, prekmurski katoliški duhovniki pa so zlasti v drugi polovici 19. stol. navezovali s Slovenci na drugem bregu Mure. Med ljudi so širili knjige Družbe sv. Mohorja, ki so ohranjale in krepile njihovo narodno zavest. Da bi ustavile dotok slovenskih knjig, so madžarske oblasti leta 1904 dovolile izdajo katoliških tiskov v prekmurskem jeziku: Kalendar Srca Jezušovoga, mesečnik Marijin list in tednik Novine. Vse tri je urejal Jožef Klekl st., najpomembnejša politična osebno­st ‘prevratne’ dobe.

PRIZADEVANJA ZA PREKMURSKO ŠKOFIJO
Jugoslovanska vojska je na pobu­do Vrhovnega sveta mirovne konference 12. avgusta 1919 zasedla Prekmurje, sedanje meje pa je začrtal tako imenovani trianonski mir, podpisan 4. junija 1920. S politično mejo pa še ni bila začrtana tudi škofijska meja. Sombotelski škof je hotel, naj Prekmurje vsekakor ostane v sklopu njegove škofije. V začetku februarja 1919 je svojemu zaupniku sporočil, da bo prišel v Prekmurje, “da moji verniki vidijo, kako se nadpastir briga za njihovo usodo”. To škofovo potovanje je bilo bolj politično kot pastoralno, zato se narodno zavedni duhovniki nikjer niso udeležili sprejema in škof je moral svoje potovanje predčasno končati. Konec avgusta 1919 je škof za prekmurske dekanije, ki so jih zasedli Jugoslovani, imenoval dva generalna vikarja. Najbolj znan prekmurski duhovnik je bil tisti čas Jožef Klekl st. in njemu je ljubljanski škof Jeglič v imenu Jugoslovanske škofovske konference 14. aprila 1921 pisal: »Škofje jugoslovanski imamo ob koncu aprila sestanek v Zagrebu … Prosim Vas, sporočite mi mnenje in želje gospodov in ljudstva v Prekmurju. Mogoče je dvoje: a) Prekmurje se združi z lavantinsko škofijo, ako pri vas tako mislite, mogel bi se apostolski upravitelj priporočati lavantinski škof, b) Prekmurje postane lastna škofija. Ker bi bila samo po sebi premajhna, se ji od lavantinske škofije doda Ljutomer in njegova okolica, ki po položaju in značaju gravirata Prekmurju. V tem slučaju bi morali navesti ime enega duhovnika, ki bi bil za upravitelja najbolj sposoben, pa bi ga ljudstvo in duhovniki najbolj radi sprejeli.« Nobeden od duhovnikov te težke in odgovorne naloge ni hotel sprejeti, zato je Klekl predlagal škofu Jegliču, naj Sveti sedež imenuje lavantinskega škofa za prekmurskega administratorja. To se je zgodilo 1. decembra 1923: lavantinski (mariborski) škof Andrej Karlin je postal apostolski administrator Prekmurja. Jožef Sakovič, župnik v Turnišču, eden od možnih kandidatov za prekmurskega škofa, je v pridigi dejal: »Poglejte, kako se je zgodovina obrnila: spet pripadamo tja, kamor smo pripadali pred 1070 leti … Tako je prav. Slovenci potrebujemo slovenskega škofa, katerega razumemo.« Škof Karlin je vernikom Slovenske krajine ‘napisal’ prvo pastirsko pismo v prekmurščini. Na žalost pa je škofijsko vodstvo v Mariboru prehitro, brez postopnosti vsiljevalo knjižni jezik v cerkve in katehezo. Že omenjeni Sakovič se je potožil: »Naše stare pravice v cerkvi in šoli so nam začeli odvzemati. In to, kar je najbolj obžalovanja vredno, tudi cerkvena oblast je uganjala z nami politiko.« Vse bolj glasna je postajala težnja po polni priključitvi Prekmurja mariborski škofiji. To se je uresničilo z odlokom Svete stolice 9. junija 1964. Slovesno pa je bila ta priključitev zaznamovana s proslavo 8. septembra 1964 v Murski Soboti, ko je svojega slovenskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika navdušeno sprejela ogromna množica.

RODILA SE JE ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA
Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 podpisal odlok o ustanovitvi treh novih škofij na naših tleh s sedežem v Celju, Murski Soboti in Novem mestu. Kako je prišlo do tega, je ob razglasitvi povedal tedanji ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran. Ob razglasitvi samostojne slovenske države je Katoliška cerkev na Slovenskem obsegala tri škofije: Ljubljano (ustanovljeno 1461), Maribor (1228) in Koper (svoje korenine ima od 6. stol.). Že ob ustanovitvi samostojne Slovenske škofovske konference (19. februarja 1993) je bila izražena misel o preureditvi cerkvene pokrajine, kar je podprl tudi Sveti sedež. Ustanovljena je bila komisija, ki je začela zbirati gradivo in razmišljati o možnostih in načinih urejanja te pomembne naloge. Nazadnje je dozorela odločitev. Slovenska škofovska konferenca je z odlokom nadškofa Franca Rodeta, njenega predsednika, dne 24. aprila 1998 ustanovila medškofijsko posvetovalno komisijo za ustanovitev novih škofij. Njena naloga je bila opredeljena v ustanovnem aktu tako, da prouči vprašanja, koliko, kje in v kakšnih mejah naj bi obstajale nove škofije. Vendar se zamisel še ni uresničila. Leta 2005, ko je na ravni Slovenske škofovske konference ponovno prišlo na površje vprašanje oblikovanja novih škofij na Slovenskem, je pristopila k temu vprašanju vsaka škofija posebej. Mariborska škofija je sprejela sklep, da na njenem ozemlju nastaneta dve novi škofiji s sedežema v Celju in Murski Soboti. Namen ustanovitve novih škofij v ‘majhni’ Sloveniji je: doseči večjo preglednost škofije, omogočiti lažje povezave med župnijami in škofijo, rast zavesti pripadnosti škofiji in bolj neposreden stik škofa z verniki.
Pozabljena in zapostavljena Slovenska krajina s pridruženo Prlekijo (dekanijo Ljutomer) je končno postala samostojna škofija, ‘cerkvena kneževina’. Od mariborske škofije je ‘odščipnila’ 17,4 % njenega ozemlja. Za njenega prvega škofa je bil imenovan in posvečen Marjan Turnšek, ravnatelj Bogoslovnega semenišča v Mariboru. Ob ustanovitvi je imela škofija 120.146 prebivalcev, od katerih je bilo 95.463 katoličanov (79,5 %). V službi Božjega ljudstva je bilo 45 duhovnikov, 11 redovnikov ter 6 redovnic. (V 19. in 20. stoletju je bilo Prekmurje najrodovitnejša slovenska pokrajina po duhovnih poklicih; leta 1935 je bilo iz Prekmurja živečih 90 duhovnikov, 40 bogoslovcev, 74 redovnikov in 273 redovnic!) Škofijo sestavlja 36 župnij, ki so med seboj povezane v treh dekanijah: Lendava, Ljutomer in Murska Sobota. Stolnica v Murski Soboti, ki je dobila sedanjo podobo pred dobrimi sto leti, je posvečena sv. Nikolaju. Glavni zavetnik škofije je slovanski blagovestnik sv. Metod. Škofijsko romarsko svetišče cerkev Marijinega vnebovzetja v Turnišču, ki se prvič omenja v listini madžarskega kralja Bele IV. leta 1267. Leta 1915 so ob stari cerkvi zgradili novo, v katero so prenesli vso baročno opremo, ki je dotlej krasila staro cerkev. Cerkvi imata skupno vmesno steno. V tronu velikega oltarja je milostni kip Marije z detetom Jezusom v naročju. Prav ta milostna podoba je cilj romarjev, ki se zgrinjajo k Mariji pod Logom v posebno velikem številu zlasti ob prazniku Marije Vnebovzete.
Iz Letopisa Katoliške cerkve v Sloveniji 2017 povzemam nekaj podatkov iz desetletne zgodovine Škofije Murska Sobota. Škof Turnšek je vzpostavil potrebne strukture za delovanje škofije, imenoval člane Zbora svetovalcev, člane Škofijskega pastoralnega sveta in druge sodelavce. 28. novembra 2009 je papež Benedikt XVI. škofa Marjana Turnška imenoval za nadškofa pomočnika v Mariboru, za njegovega naslednika pa imenoval mariborskega pomožnega škofa Petra Štumpfa, salezijanca, domačina iz Beltinec. Po umestitvi 10. januarja 2010 je škof Štumpf nadaljeval zastavljeno delo v duhu svojega škofovskega gesla S teboj, Mati Marija. Vidnejši dogodki v tem času so bili: ureditev samostana in prihod sester klaris v Turnišče (28. junija 2012), škofijski misijon ob desetletnici škofije (december 2015–avgust 2016). Drugi dogodki so zabeleženi v škofijskem zborniku (koledarju) Stopinje, škofijskem glasilu Poti k Bogu in na škofijski spletni strani. Največji ‘zaklad’ škofije Murska Sobota sta dva svetniška kandidata, Božja služabnika Danijel Halas (1908–1945) in Alojzij Kozar (1910–1999). Za Danijela Halasa, župnika v Veliki Polani, ki je umrl kot mučenec 16. marca 1945, se je postopek začel že leta 2000. Škofijski postopek je bil končan 19. februarja 2014 in se sedaj nadaljuje v Rimu. Postopek za kanonizacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja, župnika v Odrancih in pisatelja, se je po prejemu dovoljenja Kongregacije za zadeve svetnikov s škofovim odlokom začel 29. decembra 2015. Vzornika svetosti naj bosta svetilnika vernikov soboške škofije in naše domovine!k

ČUK, Silvester. Naše Prekmurje. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str 50-67.

več o Prekmurju in njegovih narodnih buditeljih ... v knjigi:
Zver, Stanislav, Jožef Klekl : prekmurski čedermac, TD Ognjišče, Koper 2000
in knjigi Tebi Slovenska krajina, Ognjišče - SZ, Koper 2019

v reviji Ognjišče:
ČUK, Silvester, Naše Prekmurje (priloga), Ognjišče 08, 2019, str. 58-65
ERJAVEC, Matej, dr. Stanislav Zver (gost  meseca) Ognjišče, 07 2019, str.8

Kategorija: Priloga

Neki homoseksualec je umiral zaradi AIDS-a. Nekega dne je, ne da bi bil vnaprej razkril svojo bolezen, povabil na kosilo duhovnika. Sredi obeda je mož pogledal duhovniku v oči in dejal: »Imam AIDS in umiram!« Duhovnik je pretresen vstal, stopil do gostitelja, ga potrepljal po rami in rekel: »Žal mi je za vas. Sočustvujem z vami.«
Nekaj časa po tistem se je mož spreobrnil. Svojo odločitev je duhovniku opisal takole: »Veste, zakaj sem se odločil, da sprejmem Kristusa v svoje življenje? Ko sem vam zaupal, da umiram zaradi AIDS-a, sem bil pozoren na govorico vašega telesa. Zanimalo me je, če boste v trenutku zbežali ali pa vsaj odmaknili krožnik in kozarec. Namesto da bi storili kaj takega, ste se mi približali in se me dotaknili. V vaših očeh sem prebral iskreno sočutje. Sprejeli ste me. Takrat sem si dejal, da bi takega Boga, v kakršnega verujete vi, rad srečal tudi jaz, ko bom umrl.«

Ne sovraži svojega brata v svojem srcu; odkrito posvari svojega bližnjega.
Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. (3 Mz 19,17–18)

Druga zapoved pa je tale: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. (Mr 12,31)

Ne daj se premagati hudemu, temveč premaguj hudo z dobrim. (Rim 12,20–21)

Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. (Gal 6,2)

Če torej po Pismu izpolnjujete kraljevsko postavo: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe, ravnate prav. (Jak 2,8)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 25.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo