Na koledarju so 29. septembra napisana imena treh nadangelov: Mihael, Gabrijel in Rafael. Vem, da so to božji poslanci s posebnimi nalogami. Ko se nadangel Rafael po uspešno opravljeni nalogi predstavi, pravi, da je "eden od sedmih angelov, ki stojijo in stopajo pred obličje božje slave" (Tob 12,15). Ali to pomeni, da je nadangelov sedem? (Vid)

V Svetem pismu stare in nove zaveze se po imenu predstavljajo trije nadangeli: Mihael, Gabrijel in Rafael. Njihova osebna imena pomenijo njihovo poslanstvo. Mihael ('kdo kakor Bog?') nastopa kot voditelj angelov, ki dosežejo sijajno zmago v boju s satanom in njegovimi angeli. Gabrijel ('božji junak') je kot božji poslanec oznanil rojstvo Janeza Krstnika in Jezusa Kristusa, zato velja za 'angela učlovečenja'. Rafael ('božje zdravilo') je spremljal mladega Tobija in je ozdravil njegovega oslepelega očeta. Apokrifni, od Cerkve nepriznani spisi pa navajajo (namišljena) imena še štirih nadangelov: Uriel, Barahiel/Maltiel, Jehudiel in Sahiel. (sč)

Iz svojih mladih let se spominjam, da je bila ob delavnikih na koncu maše posebna molitev v čast nadangelu Mihaelu kot ‘vodniku nebeške vojske’ v boju zoper satana. Na slikah in kipih je upodobljen v bojni opravi z mečem v desni roki, stoječ na glavi satana. Na mnogih upodobitvah pa ima v levi roki tehtnico. Kaj to pomeni? (Viktorija)
Prve znane upodobitve sv. nadangela Mihaela se pojavijo v zgodnjem 6. stoletju. Upodobljen je v dolgi beli obleki, navadno ob Kristusovem prestolu. Nastopa tudi kot angel-čuvaj (npr. na cerkvenih vratih). V srednjem veku pa nastopa že v vlogi vodnika nebeške vojske v boju zoper zmaja-satana in njegove (padle) angele, kot beremo v knjigi Razodetje (12,7 sl.). Kmalu zatem se pojavijo upodobitve nadangela Mihaela, ki ima v levi roki tehtnico, s katero tehta duše, ki jih vodi pred Boga. Duše so v krožničkih tehtnice prikazane kot majhna, gola človeška bitja. Nadangel Mihael ‘tehta’ njihova dela. Sveti nadangel Mihael je navzoč pri umirajočih in v predkoncilskem besedilu maš za rajne je bila v darovanjskem spevu prošnja: »Gospod Jezus Kristus, reši duše vseh vernih rajnih kazni pekla in globokega brezna ..., da ne padejo v temo, ampak zastavonosec sveti Mihael naj jih privede v večno luč«. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 09, str.47

Spominjam se, da so bile v nekdanjih časih na koncu maše med tednom posebne molitve: tri zdravamarije, Pozdravljena, Kraljica, zlasti pa mi je ostala v spominu molitev v čast sv. Mihaelu, ki se je začenjala: »Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju«. Kdaj so vpeljali te molitve? (Justina)
Molitve po maši, ki jih navajaš, je vpeljal papež Leon XIII. leta 1884, odpravljene pa so bile s prenovo bogoslužja po koncilu (1968). Češčenje angelov in nadangelov je v Cerkvi že od najstarejših časov povezano z bogoslužjem. Iz Svetega pisma so poznana imena treh nadangelov: Mihaela, Gabrijela in Rafaela. Vsak od njih je imel svoj praznik, nadangel Mihael že v 6. stoletju 29. septembra (zdaj praznujejo vsi trije na ta dan). V knjigi Razodetja Mihael nastopa v simboličnem videnju kot voditelj angelov, ki v silovitem boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago (Raz 12,7-18). To je osnova za njegove upodobitve v srednjem veku: Mihael nastopa z mečem in sulico kot bojevnik zoper zmaja/satana. Z molitvijo, ki jo omenjaš, so klicali na pomoč sv. Mihaela kot zavetnika vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudobnih duhov. Potrebna je tudi danes.

Sveti nadangel Mihael,
brani nas v boju,
bodi nam v pomoč zoper zlobnost
in zalezovanje hudobnega duha.
Ukroti naj ga vsemogočni Bog,
ponižno zato prosimo.
In ti vodnik nebeške vojske,
satana in druge hudobne duhove,
ki hodijo po svetu v pogubo duš,
z Božjo pomočjo v pekel pahni.
Amen.

Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 09, str.56

GABRIJEL pomeni po hebrejskem deblu ‘Božji mož’ ali ‘Božji junak’. V Stari zavezi je omenjen le v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabrijel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Najprej in najbolj pogosto so ga upodabljali v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji. Pri oznanilu rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju se angel predstavi: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.«
Češčenje nadangela Gabriela se je uveljavilo po 10. stoletju, šele papež Benedikt XV. je njegov praznik leta 1921 raztegnil na vso Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. je leta 1952 nadangela Gabriela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika že prej častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov.

Po uvedbi nove ureditve bogoslužja (1969) je praznovanje vseh treh nadangelov združeno na današnji dan.

ZAVETNIK: Nadangel Gabrijel je zavetnik poštnih uslužbencev, zbiralcev znamk, telekomunikacij in informiranja (od leta 1951); priprošnjik proti neplodnosti v zakonu.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 186-188.

Na Slovenskem sta nadangelu Gabrijelu posvečeni dve podružnični cerkvi: na Planici (Stara Loka – LJ) - /levo spodaj/ in v Zapotoku (Lig-Marijino Celje – KP).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115

V Svetem pismu so od angelov po imenu predstavljeni samo trije Božji poslanci s posebnimi nalogami: Mihael, Gabriel in Rafael, zato jim pravimo nadangeli. Nadangela Mihaela (“Kdo kakor Bog?”) najpogosteje upodabljajo kot bleščečega vojščaka, ki stoji na glavi zmaja-satana in ga peha v peklensko brezno. Prerok Daniel imenuje Mihaela ‘velikega kneza’, ki je zavetnik izraelskega ljudstva in se zanj bojuje; v Novi zavezi pa je prikazan kot angel Jezusovega občestva, njegove Cerkve kot dedinje starozaveznega izvoljenega ljudstva. V tej vlogi nastopa v Razodetju, zadnji knjigi Svetega pisma, kot voditelj angelov, ki v silovitem boju s satanom in njegovimi angeli doseže sijajno zmago (Raz 12,7-18). To je navdihovalo tudi znano molitev k sv. Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudobnih duhov. Na nekaterih upodobitvah ima v rokah tehtnico, s katero po ljudski veri ‘vaga duše’. Po preureditvi svetniškega koledarja od leta 1969 skupaj z nadangelom Mihaelom 29. septembra častimo tudi nadangela Gabriela in Rafaela. (sč) (sč)

Na sliki: Sv. Mihael ‘vaga duše’, kip z oltarja v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov, Kranj - Drulovka/Breg.
 

Sv. nadangelu Mihaelu je pri nas posvečenih 66 cerkva: 27 ž., 39 p. in 5 kapel. V LJ nadškofiji naštejemo šest ž. c.: Bloke, Dovje, Grosuplje (3),  Ljubljana - Barje (2),  Mengeš (1) in Rovte, poleg teh pa še deset p. c.: Završje (Dobovec), Zg. Duplje (Duplje), Samotorica (Horjul), Iška vas (Ig), Kranj - Drulovka/Breg (sv. Mihael), Peške Kandrše (Peče), Jakovica (Planina/Rakeku, Moše (Smlednik), Dol (Sora) in Olševek (Šenčur) in kapelo v Sostrem (pokopališče). – V KP škofiji je devet ž. c. sv. Mihaela: Biljana, Gorenje Polje, Kamnje (5), Kobjeglava, Krkavče, Lokev, Skopo, Šmihel (4) in Tinjan, prav toliko (9) pa imajo tudi p. c.: Selo (Batuje), Erzelj (Goče), Šmihel (Hrenovice) (12),  Male Loče (Hrušica), Dol. Zemon (Ilirska Bistrica), Strmec (Log pod Mangartom), Šmihel (Šempas) (13), Lipa (Temnica) in Ljubinj (Tolmin); in dve kapeli: v Movražu in Izoli. – V NM škofiji so sv. Mihaelu posvečene tri ž. c.: Čatež - Zaplaz, Novo mesto - Šmihel (ovitek) in Šmihel pri Žužemberku (7), Mihaelovih pa je še 14 p. c.: Borovec (Banja Loka), Kompolje (Boštanj), Dol. Radulje (Bučka), Cerina (Čatež ob Savi), Nova Gora (Črmošnjice), Desinec (Črnomelj), Velika Goba (Dole/Litiji), Polom (Hinje), Papeži (Osilnica), Nova Gora (Poljane - Dol. Toplice), Vavpča vas (Semič), Dečja vas (Trebnje), Mali Gaber (V. Gaber) in Damelj (Vinica). – V MB nadškofiji so nadangelu Mihaelu posvečene tri ž. c.: Črešnjevec, Radlje ob Dravi (6) in Žetalah; p. c pa so v Framu (pokopališka) in Razvanjah (Hoče); imajo tudi dve kapeli: v Jarenini (kostnica) in v Libeličah. – V CE škofiji najdemo pet ž. c. sv. Mihaela: na Pilštanju (9),  v Pišecah, Šmihelu nad Mozirjem (8) in na Vranskem (11);  p. c. pa so v Šmihelu (Laško) (14), Radmirju (Sv. Mihael), na Sladki Gori (Sv. Mihael) in v Stari vasi (Videm – Krško). – v MS škofiji je sv. Mihaelu posvečena ž. c. v Veržeju (10).  (mč)
Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 9, str. 131.

Neki starejši mož je opazoval šest in sedemletne otroke pri igri. Vprašal jih je: »Kaj se igrate?«
»Vojno,« so mu rekli.
Bil je ogorčen: »Kako more biti kdo tako neumen, da se igra vojno? Saj menda vsi veste, da je vojna nekaj groznega. Zakaj se ne igrate raje mir?«
Otroci so se prenehali igrati. Stopili so skupaj in razpravljali. Spogledovali so se, nazadnje je eden od otrok vprašal: »Striček, kako pa se igra mir? Mi te igre ne poznamo.

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

je naslov knjige svetovno znane TV voditeljice Oprah Winfrey, ki sem jo bral v teh dneh. Knjiga vsebuje nekaj zelo pomembnih življenjskih modrosti, zato jo priporočam v branje vsakomur, ki ga vsaj malo zanimajo teme življenja in smisla. Avtorica na samem začetku opisuje dogodek, ki jo je zaznamoval in ki je tudi povzročil, da se je lotila pisanja te knjige. Leta 1998 je v oddaji gostila znamenitega filmskega kritika Gena Siskela pri časopisu Chicago Sun-Times. Winfreyjeva pravi, da je celoten intervju potekal gladko do trenutka (oddaja je bila povsem pri zaključku), ko je gost njej zastavil vprašanje. Oprah, ki je mojstrica vodenja oddaj in intervjujev, je umolknila – pravi, da jo je dar govora v tistem trenutku povsem zapustil – nato pa se je začela sprenevedati in ga spraševati, kaj točno misli, ali kaj glede filma, o katerem sta govorila ali kaj drugega … Ob tem pa je točno vedela, da gre za nekaj globljega, nekaj bistvenejšega, nekaj kompleksnejšega – nekaj veliko bolj resnega. Gost v oddaji jo je vprašal na prvi pogled nekaj povsem preprostega: »Kaj veste zagotovo?«
»Kaj veste zagotovo?«
Nedvomno gre za eno temeljnih vprašanj vsakega izmed nas: Kaj je tisto, kar zagotovo vem? Kaj je tisto najbistvenejše? Kaj je temelj mojega življenja? Kaj je smisel mojega življenja? Kaj mi v življenju prinaša radost in veselje? Ali sem srečen? Človek v soočanju s tovrstnimi vprašanji zelo pogosto vklopi psihološko-duhovni obrambni mehanizem in »zbeži« ali zablokira, ko določeni ljudje ali dogodki začnejo odpirati vrata do bistvenih vsebin v njegovem življenju. To se je zgodilo tudi svetovno znani mojstrici besede Oprah. Ampak njen beg pred tem vprašanjem ni bil trajen, ampak, kot pravi sama, je to postalo osrednje vprašanje njenega življenja. Kasneje je na to temo napisala celo knjigo.
Ko sem v roke vzel knjigo, sem pričakoval še eno populistično knjigo o sreči, stila new age, ki ponuja zlajnane pop-psihološke odrešujoče rešitve za posameznika in človeštvo. Pričakoval sem behavioristično modroslovje ameriškega stila, za kar ti je na koncu žal vsake potrošene minute, ki si jo investiral v to čtivo. Vendar sem bil prijetno presenečen; v knjigi je čutiti veliko iskrenosti in pristnosti ter vsebin, za katere tudi zahtevnejši bralec lahko reče, da je zadela »žebljico na glavico«.
Ali živim ali životarim?
Med drugim avtorica zastavi vprašanje, kaj neuresničenega bi najbolj obžalovali, če bi se vaše življenje jutri izteklo. Vprašanje, o katerem bi človek lahko napisal knjigo. Vprašanje, ki bi mu moral vsak posameznik nameniti posebno pozornost. Ali živimo polno, strastno, radostno, ali v svojem življenju vidimo smisel? Svojim študentom in na seminarjih za strokovne kolektive imam navado reči, da na svetu obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki živijo in tisti, ki životarijo. Vsak se sam odloči, kako bo živel. Vsak zase prevzema polno odgovornost za kakovost in način življenja. Kaj bi v življenju počeli, če se ne bi bali neuspeha, zavrnitve, nesprejetosti, kaj si bodo drugi mislili o nas ipd.? Ali ti ljudje, ki životarijo, ki zgolj opazujejo svoje življenje, ki so nenehno v vlogi takšne ali drugačne žrtve, sploh ljubijo? Najverjetneje ne. Nekoč sem poslušal nekega pridigarja, ki je dejal, da je nasprotje ljubezni strah. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem prišel do uvida, kako veliko resnico je izrekel. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak strah. Za kakovostno in smiselno življenje je nedvomno potreben pogum, veliko poguma. Zato bo vzgoja 21. stoletja nujno morala iti v smeri vzgoje za življenje, vzgoje za smisel – vzgoje za pogum, srčnost, pravičnost, zmernost, razumnost.
Novi začetki so vedno nove priložnosti za nove odločitve. Novo šolsko leto je gotovo ena izmed novih priložnosti – priložnosti, da starši in pedagoški delavci stvari zastavijo na novo, da se zavemo, da je svet odraslih odgovoren tudi za razvoj otrokove osebnosti, srčnosti in njegove sreče.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 9 (2023), 11.

Stala je na pragu domače hiše s težkim kovčkom v rokah in ni imela toliko moči, da bi naredila še nekaj korakov do avta, v katerem jo je čakala mama, da jo odpelje.
Kot da bi prirasla k tlom, kot da se z vsakim korakom, ki ga bo naredila, bolj oddaljuje od doma – nekaj korakov do avta in odpeljali se bosta na letališče. Tam pa jo bo bela ptica ponesla daleč, v tuji svet. Bog ve, kaj jo čaka tam, v megleni Angliji, kamor odhaja. Pomežiknila je, ko se je zazrla v sonce, ki je prijazno pošiljalo tople jesenske žarke. »Kdo ve, koliko ga bom videla tam gori in ali me bo tudi tako prijazno grelo?« je pomislila. S pogledom je obšla dvorišče, hlev, ki je bil prazen, živina se je pasla, pa vrt, kjer so se vzpenjale vrtnice ...
»Tak pohiti že no, Marta, zamudila boš letalo!« jo je pokarala mama, da se je le prestopila in sedla v avto. Odprla je okno in pogledala kvišku. »Mama, glej, lastovke,« je rekla in se branila solz, ki so ji silile v oči. »Kmalu bodo odletele, se že zbirajo.«
Mama ji je sledila s pogledom: »Saj se bodo spomladi vrnile,« je rekla, tudi ona ganjena do solz.
»Počutim se kot te lastovke,« je zašepetala. »Grem v širni svet ... one se bodo na pomlad vrnile, jaz pa – kdo ve?«
»Pokonci glavo, dekle, tudi ti se boš vrnila,« se je delala mama pogumno, čeprav je tudi njo ganilo slovo, le da tega ni hotela pokazati, in pritisnila na plin.
Molče sta se odpeljali, zatopljeni vsaka v svoje misli. Saj je težko odhajala od doma že vsako jesen, ko je v Ljubljani študirala jezike, a to je bilo blizu in skoraj vsak vikend je bila doma. Zdaj pa ...
»Če se želiš izpopolniti v angleščini, se ti ponuja čudovita priložnost,« ji je predlagal profesor angleščine. »V manjšem kraju blizu Londona išče družina za svojo hčerko družabnico, da bi jo kak mesec ali še dlje učila slovenščine, ona pa tebe angleščino. Vse boš imela zastonj, še lep honorar te čaka. Pojdi, ne bo ti žal. Kaj zato, če na faksu pavziraš eno leto, tam boš veliko več pridobila.«
Tako je sprejela ponudbo, čeprav se je zavedala, kako težka bo zanjo pot v neznani svet.
»Ne pozabi na Boga,« ji je zašepetala mama ob slovesu in ji v dan stisnila rožni venec. »Ko ti bo hudo, ga pritisni na srce, pa ti bo odleglo.«
Že prvi vtis ob prihodu v novo družino je bil dober. Malce okrogla prijazna gospa jo je potegnila k sebi in jo glasno poljubila na lice, njena roka pa se je kar izgubila v veliki dlani prijaznega moža. Tudi dekle, s katero bosta veliko časa preživeli skupaj, jo je objela čez rame in jo peljala v njeno sobo. Obstala je na sredi velikega, svetlega in z okusom opremljenega prostora. Predstavila se ji je: »Ime mi je Evelin in sem v tretjem letniku na univerzi.« Marta svojim očem ni mogla verjeti: nad njeno posteljo je visela podoba Brezjanske Marije!
Kot da bi dekle brala njene misli, je rekla: »Pred tremi leti smo bili vsi trije v Sloveniji in obiskali smo tudi Brezje. Marijo Pomagaj smo prosili za moje, takrat zelo slabo zdravje. In res se je zgodil čudež, začela sem prihajati k sebi in danes kar kipim od zdravja,« je dejala smeje. »Podobo imam obešeno v svoji sobi, pa sva z mamo sklenili, da jo obesimo nad tvojo posteljo, da te bo spominjala na dom. Sem se pa zaobljubila, da se naučim vašega jezika, da se ji, ko spet poromamo k njej, v slovenščini zahvalim za Njeno neskončno dobroto,« je rekla preprosto.
Izpoved dekleta jo je ganila do solz in hvaležno ji je stisnila roko.
Tako so pričeli teči njeni dnevi v daljni Angliji. Ko je bila Evelin na faksu, je ona pridno študirala, zraven pa še pomagala njeni dobri mami. Dekleti sta se v medsebojnem pogovoru izpopolnjevali v obeh jezikih. Za domotožje skoraj ni bilo časa, ko pa jo je včasih le obšlo, je vzela v roke rožni venec in se zazrla v podobo Marije Pomagaj na steni.
»Vrnem se, ko se bodo vrnile lastovke,« je sredi zime pisala domov. »Res sem v tujini, toda pri teh prijaznih ljudeh sem našla drugi dom. Prijazna gospa me večkrat poboža, kot ti mene, mami. V Evelin sem našla sestro, ki je kot edinka doma nimam. Čeprav je sonca bolj malo, vedno sije v tej hiši, v kateri je tudi trdna vera. Kjer je vera, je tudi svetloba. V srcih nas vseh. Prišla bom z lastovkami. Pa bom vedno znova odhajala in se vračala, dokler se ne bom nekoč za zmeraj vrnila v varno zavetje doma.«
Anica Kumer, zgodbe, v: Ognjišče (2013) 09, str. 32.