Ko se govori in piše o cerkvenih obredih in bogoslužju nasploh, se pogosto uporablja beseda ‘liturgija’. Zanima me, kaj ta beseda pomeni? Kaj pa izraz ‘liturgika’? (Albert)
Na tvoje prvo vprašanje najdemo jasen odgovor v Katekizmu katoliške Cerkve: “Beseda ‘liturgija’ izvirno pomeni ‘javno opravilo’, ‘službo ljudstva in v prid ljudstvu’. V krščanskem izročilu hoče beseda povedati, da je božje ljudstvo udeleženo pri ‘božjem delu’. Po liturgiji Kristus, naš Odrešenik in veliki duhovnik, nadaljuje v svoji Cerkvi, z njo in po njej delo našega odrešenja. Besedo ‘liturgija’ nova zaveza uporablja, da označuje ne le obhajanje bogočastja (svete obrede), temveč tudi za oznanjevanje evangelija in dela ljubezni. V vseh teh položajih gre za božjo službo in službo ljudi” (KKC 1069-70). Z besedo ‘liturgika’ pa označujemo vedo, znanost o bogoslužju, ki spada med glavne in zelo pomembne študijske predmete na teoloških fakultetah in se pod različnimi vidiki predava v več letnikih. (sč)

Ognjišče (2016) 5, str. 47

Neka žena je duhovniku rekla: »Ne bom več hodila v cerkev.«
Duhovnik jo je vprašal: »Ali mi lahko poveste zakaj?«
»V cerkvi vidim ljudi, ki med molitvijo uporabljajo mobilni telefon. Mnogi takoj, ko stopijo iz cerkve, opravljajo. Zame so to navadni hinavci.«
Duhovnik je malo pomolčal, potem pa ji je svetoval: »A preden storite ta korak, bi vas nekaj prosil.«
»Povejte.«
»Vzemite v roko kozarec vode in pojdite z njim po cerkvi gor in dol ter pazite, da ne polijete niti kapljice vode.«
Žena je obljubila, da bo to storila.
Ko je to opravila, se je vrnila k duhovniku in ta jo je vprašal: »Ali ste videli koga, ki je uporabljal mobilni telefon? Ali ste slišali koga, ki je opravljal, in ali ste srečali ljudi, ki ne živijo tako, kot bi morali in so hinavci?«
Žena je odgovorila: »Nikogar nisem videla ne slišala, ker sem bila pozorna na kozarec v roki, da ne bi polila niti kapljice vode.«
»Glejte, ji je rekel duhovnik, »ko pridete v cerkev, bodite tako osredotočeni na Boga in na molitev, kot ste bili takrat, ko ste nosili kozarec vode in ne ozirajte se na ljudi.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 61.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova seroja 3, Koper, 2019, 95.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vstopila sva v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti … Oziroma mesec šmarnic … Kar pa je navsezadnje eno in isto, mar ne? Razumsko dojeti in razložiti Marijo, njeno vero in poslanstvo, je težka naloga. Mamo ljubiš, ker je pač mama: tvoja, ena in edina, ne razmišljaš o razlogih za ljubezen, ne svojih ne njenih.
Verjamem, da ti gre, preljuba sestra, predragi brat v Kristusu, tako kot meni, na živce delitev na naše in vaše. Še bolj pa me zaboli in razjezi, ko se tovrstna delitev pojavi med verniki. Ko začnejo med seboj malodane tekmovati s svetniki in priprošnjiki. Pa mi, prosim, povejte: Je brezjanska Marija Pomagaj lepša od Marije s Ptujske Gore? Je Svetogorska Kraljica močnejša od Kraljice Miru s Kureščka? V čem je lurška Mati Božja boljša od Fatimske Gospe? Kot otroci, ki se prepirajo, koga ima mamica bolj rada, ali kdo ima bolj rad mamico. A ko otrok odraste, ohrani v svojem srcu »podobo« matere, ki je seveda drugačna od podobe, ki si jo je ustvaril njegov brat ali sestra, pa čeprav sta iz iste družine in sta imela isto mater! In častimo in ljubimo eno in edino Mater Božjo, Mater Kristusovo! Ki pa je nekomu bolj Zdravje bolnikov, drugemu bolj Pribežališče grešnikov, nekomu bolj Roža skrivnostna, drugemu Mati brezmadežna in tako naprej in naprej po neskončnih litanijah njenih podob.
In zdaj še o zaljubljenosti. Od nekdaj o njej govorimo tako malo v oklepajih, z omalovažujočim prizvokom, kot o nekakšni otroški, šolski bolezni kot so norice ali ošpice, kot o nečem prehodnem, nečem, kar nujno mine, kot o nečem, kar je le del odraščanja, začetni del nekega odnosa, kot o nečem, kar še ni ljubezen in ki le utrjuje in pripravlja pot za tisto pravo ljubezen … Pa je res tako? Zakaj potem mi, odrasli, zreli ljudje, ki smo že krepko zakoračili po utrjeni in pravi poti ljubezni, hrepenimo po zaljubljenosti in skušamo svoj odnos vedno znova pomlajevati in ga osveževati z zaljubljenostjo? Je mar kje kdo, ki bi si želel še enkrat prebolevati norice? Ali ošpice? Gre res le za hrepenenje po mladosti? Ali pa hrepenimo po obdobju, ko smo premogli toliko ljubezni, da smo bili slepi za vse drugo razen za ljubljeno osebo? Ko smo bili sposobni spregledati, pozabiti in odpustiti vse, in ko smo verjeli, da je tudi nam vse spregledano, pozabljeno in odpuščeno! Saj vendar ljubimo! Ko smo živeli in dihali le eno: ljubljeno osebo in ime. In smo v tej svoji zaljubljeni ljubezni vedno in povsod, hote in nehote zapisovali: ljubim, ljubim, ljubim … Na šolsko klop, na sosedov plot, na steno gasilskega doma, na debla dreves … Srček pri srčku in: ljubim, ljubim, ljubim …
In te pomladne norosti, zaljubljenosti v Boga, v Marijo, v bližnjega, v oddaljenega, skratka: v stvarstvo, ti želim v tem mesecu šmarnic. Oziroma, mesecu ljubezni. Kar pa je navsezadnje eno in isto, mar ne?
Gregor

G. Čušin, Na začetku, v: Ognjišče 5 (2010), 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Imel sem srečo, da sem nekega dne po naključju naletel na članek, v katerem dr. Zadel govori o razliki med agresivnostjo in nasiljem. Takole pravi: če nam nekdo ukrade telefon, je to, da ga ujamemo in si priborimo telefon nazaj, nekaj agresivnega, s čimer ubranimo svojo lastnino. Kar je seveda prav. Nekaj drugega pa je nasilje, ki nastane, če po tem, ko smo telefon že dobili nazaj, človeku še dodamo par batin, da si bo to za vedno zapomnil in tega ne bo nikoli več ponovil.
Medtem ko je torej prva namenjena zaščiti, ima drugo namen doseči moč, oblast, prevlado nad drugimi. In je zato prva težja od drugega, saj zahteva imeti oblast nad seboj namesto nad drugimi. Ukrotiti moramo namreč svoj strah, da ne bi prešel svojih meja in se spremenil v nasilje, torej držati ga na vajetih, da se ta spremeni v pogum, zaradi katerega se bomo sposobni boriti za pravico.
Da ob pojavu novega razkazovanja mišic v svetovni politiki nekateri v zanosu že kričijo, da je tretja svetovna vojna tako rekoč pred vrati, ne pomaga k miru, prav nasprotno, vsi so začeli rožljati z orožjem. Ampak to je pač jezik našega sveta, jezik strahu in posledično jezik nasilja. Prvi utemeljuje drugega, zato je vse tako zelo povezano in se nas vseh tako zelo nezavedno polašča. Vsega se je treba bati: vlada svari pred mračno opozicijo, ta straši s požrešno vlado, Rusija pravi, da se je treba bati Zahoda, Zahod Rusije, Kitajske, Irana, tudi migrantov se je treba bati, pa Trumpa, Izraela, Jezusa na cestnih nadvozih, Palestincev, še z vremenom nas strašijo, tako da zaradi navadne nevihte že zvonijo vsi alarmi.
In kjer se vsega bojimo, tam ni prostora za razum, za zdravo pamet, če želite. Spomnite se samo dni, ko je v trgovinah zmanjkalo kvasa in toaletnega papirja. Ko nad nami kraljujejo čustva, se nikoli ne izcimi nič dobrega. Ko je v nas preveč strahu, se ta začne razlivati navzven. Čisto potiho in na skrito nas prevzame, da se potem podamo v dejanja, ki naj bi ga odpravila, pa ga le še poglabljajo. V dejanja, ki se nam takrat zdijo povsem nekaj pravilnega. To naredi strah: slabo spremeni v nekaj navidez dobrega. Še vsaka vojna se je rodila iz tega, še vsak prepir; iz prepričanosti, da delamo nekaj dobrega, ko drugemu vsiljujemo svoje mnenje, ker njegovo po naše ni pravilno. To je tisto, zaradi česar bi nas moralo biti najbolj strah – strahu.
Jezusova reakcija na strah učencev je zato njegov velikonočni pozdrav: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19). Oznanilo, pa tudi naloga. Ker je mir edino pravo nasprotje strahu. In ker je mir sad zdrave pameti, preudarnosti, razsodnosti, samoobvladovanja, stvari, ki smo jih v navalu liberalizma nekoliko zanemarili. In ker je mir sad spoštovanja svojih in meja drugih, zavedanje o svetosti vsakega človeka, tudi tako, da mu pustimo, da je, kdor je. Zato mir ni nikakršen ceneni pacifizem (tj. gibanje, ki izhaja iz etične obsodbe uporabe vsake sile in nasprotuje vojni ne glede na njene vzroke, cilje in okoliščine), v katerem bi vse ljudi zanemarili, ne, sad ljubeče agresivnosti je, v katerem drugega zaščitim pred seboj tako, da ne dopustim, da bi se ga začel bati.
V naših brzdah je usoda sveta.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče, 5 (2024), 3.

Te dni so nam posebej pred očmi rane, tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu. Mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj.
Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti. Nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje.
Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo že siti vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno jemljejo pozornost. Morda smo jih tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki jo nosi, mora prizadeti tudi tistega, ki jo je povzročil. A tudi tistega, ki jo samo vidi, ker se namreč s tem pokaže njegova občutljivost, ki je bistvena stvar, zaradi katere smo ljudje še ljudje. Da nas rane prizadenejo, zato to poveličevanje njegovega ranjenega telesa, zato velikopetkovi poljubi, prikloni, pokleki. Človeka mora bolečina zaboleti, sicer je konec z njim. Ni zaman bolečina najboljši zdravnik, zaradi nje sploh čutimo, da je nekaj narobe – in da je zato treba nekaj spremeniti. Zato častimo križ, zato si ga obešamo okrog vratu in nad mizo; povsod visi Kristus na križu, povsod, da ne bi pozabili, da je njegovo ranjeno telo še danes bičano in križano in da je kri tudi na naših rokah. Da bi zato obsodili zlo, da bi svojim dejanjem rekli: »To ni prav!« Da bi se zlu zaradi teh ran spet in še enkrat odpovedali. Ne zato, da bi si naprtili krivdo, ne da bi se imeli za nekaj ničvrednega. Za limbar tvoj, zato je treba gledati rane, se ob njih jokati, se zaradi njih trkati na prsi, ker se v njih začenja naša pomlad.
Gre pač za to, da so rane razodetje, namig, pot –, kajti tako in nič drugače se na veliko noč spozna vstalega Kristusa. Ne po glasu in ne po stasu, po ranah: »In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda« (Jn 20,20). Tako je stopil v sredo svojih učencev, tako je premagal smrt: z ranami. Tam je bil in nikjer drugje, sredi zlomljene, osramočene skupnosti, znotraj ran, ki smo jih prizadejali Njemu in vsem njegovim najmanjšim bratom. »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25).
Kdor vtakne svoj prst tja notri, v sredo svojega greha, bo našel Kristusa. Vstalega Kristusa, ki premaguje smrt, ki je močnejši od vsakega mojega greha, saj njegove ljubezni ne more premagati še tako veliko hudodelstvo. A najprej je treba stopiti v te rane, v grob, se jih dotakniti, od gnusa nad tem, kar smo storili, zajokati. Za limbar tvoj. Takrat bomo slišali glas enega izmed starešin, ki stojijo pred njegovim prestolom: »Ne jokaj! Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu« (Raz 5,5).

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče,4 (2024), 3.

»Kaj se vam zdi? Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla? In če se mu posreči, da jo najde, resnično, povem vam, se je veseli bolj kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.« (Mt 18,12-14)

Ne izplača se. Ena ovca od stotih je samo en odstotek. In zaradi enega odstotka se ne izplača tvegati ostalih devetindevetdeset.
Danes je to prva stvar, na katero smo pozorni, ko kaj delamo, ko se za kaj trudimo, ko se za kaj odločimo: če se to izplača. Vprašanje, ali je kaj prav ali narobe, danes pri našem odločanju ni več bistveno. Vse je tako obremenjeno s koristnostjo, ta je postala glavno merilo vrednosti neke stvari, nekega človeka: vreden si toliko, kolikor si koristen. Naš način razmišljanja je v zadnjem času postal zelo tehničen in temelji na računanju. Tako je zato, ker mora vsakdo izmed nas, ki deluje znotraj tehnične družbe, delati, kar mu je ukazano, tudi če je to narobe, sicer izgubi službo. Če pa je tako, potem ne vemo in nas niti ne zanima več, kaj je lepo, dobro, pravično, kaj je ljubezen, samo še, ali je kaj koristno ali ne. In pomembne stvari, ki se po navadi ne izplačajo, tako izgubljajo svojo vrednost. Poleg ostalega tudi človekovo življenje samo.
Morda imamo zato težave, kam z vsemi starimi ljudmi, ki ležijo na posteljah in so zato – ekonomsko gledano – izredno nekoristni, celo finančno potratni, morda je zato evtanazija danes spet tako zaželena. Morda se zato ne odločamo za sicer pomembne poklice, ki pa so preslabo plačani, namesto poklicanosti raje izpolnjujemo preskrbljenost. Morda imamo zato tudi tako malo otrok, ti so prav tako eno samo finančno breme, pedantni Nemci so izračunali, da starši za enega otroka do 18. leta povprečno porabijo okoli 150.000 evrov. Za eno samo ovco – cena ene hiše!
Škoda denarja. Razen če je ta ena ovca najpomembnejša. Potem se vse obrne v drugo smer. Če vemo, da bi jokali, če je ne bi bilo, če vemo, da bi jo pogrešali, če vemo, da je nenadomestljiva, če vemo, da bi bilo naše življenje brez nje sicer lažje, a tako malo vredno, da je torej ta ovca enako pomembna kakor vseh ostalih devetindevetdeset skupaj, potem bi se odločili zanjo, bi jo šli iskat – tudi če bi to pomenilo, da bi zaradi svojega odhoda morda celo izgubili ostalih devetindevetdeset.
In zaradi nekoga, ki se je odločil, da bo tvegal svoje preživetje, da vam da priložnost, danes berete te vrstice. Nekomu ste bili pomembni, celo pomembnejši od lastnega življenja, da se je odločil, da bo poskrbel za vas, da vam bo dal možnost živeti. Da jih bo pustil devetindevetdeset, hišo, kariero, denar, parcele, v gorovju in šel iskat vas. Ne enkrat, večkrat, kar naprej pravzaprav, prvič z življenjem, drugič z odpuščanjem, tretjič s pomočjo, četrtič z novo torbo, violino, svinčnikom … in potem stotič, stoprvič z ne vem čim še, s čimer je pokazal, kako zelo ste mu vredni. Nekomu je uspel čudež pomembnosti, čudež odločitve, da vas bo imel rad – ljubezen pa ne gleda na koristnost, samo na to, kaj je pomembno in dobro in prav. Začenši z Bogom, ki vas je izgubljenega šel iskat.

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 4 (2024) 71.

Počasi so se spuščali po bregu. Pot se je vila med drevjem in po robu travnika, da se je od časa do časa odprl pogled na spodaj ležeče naselje in ravnino za njim vse do mesta. Toliko so počakali, da so se ljudje razšli, oni pa so pregledali, če je za njimi ostalo kaj smeti.
»Ste se vi spomnili postaviti ta križev pot?« je Žiga vprašal Simona, ko sta Gašper in Vasja odšla nekoliko naprej.
»Predlagal sem župniku, ki je bil takoj navdušen,« je bil Simon bolj skromen, kot bi lahko bili, saj je vse, od zamisli do izvedbe, naredil pravzaprav sam. Zato je bil toliko bolj vesel, ker je prišlo toliko ljudi, da se je vila dolga procesija od postaje do postaje.
»Zakaj pa ima petnajst postaj?« je vprašal Žiga.
Simon je bil presenečen. Ni si mislil, da mu bo trinajstletnik postavil takšno vprašanje.
»Pot Božjega Sina se ne more končati v grobu,« je po kratkem premisleku s trdnostjo v glasu odgovoril Simon.
»Ampak povsod ima križev pot štirinajst postaj!« je ugovarjal Žiga.
Dohitela sta Gašperja in Vasja, ki sta ravno še ujela zadnji del odgovora.
»Običajno jih je res štirinajst. Mene pa je to že nekaj časa motilo. Célo svojo pot s križem je Jezus pretrpel zaradi vstajenja, mi pa se ustavljamo ob grobu.«
»Meni to ni všeč. Vstajenje je … vstajenje je težko razumeti. Zakaj … nihče drug ni vstal od mrtvih,« je s težavo oblikoval svoje misli Žiga. Gašper in Vasja sta bolj ali manj odločno prikimavala.
»Stvar postaja zanimiva,« je dejal Simon z vedrim glasom. »Rad imam odkrit pogovor!« Fantje so bili presenečeni nad Simonovo zavzetostjo. »Če vas prav razumem, sprašujete, česa Bog ne more storiti,« je povzel njihove pomisleke Simon
Malo začudeno so se spogledali. »Ne ravno to,« so bili odločni.
»Saj je vseeno, kako postavim vprašanje. Pa vam ne bom odgovoril na vprašanje, ki sem vam ga pravkar postavil, ampak vas bom vprašal: Ali lahko karkoli nastane iz nič?«
»Ne,« so se strinjali vsi trije
»Čisto nič?« je vztrajal Simon.
»Čisto nič,« so zatrdili vsi trije.
»Se je torej lahko zgodil veliki pok pred milijoni leti, ne da bi prej obstajala neka energija ali materija?«
Odkimali so.
»Torej je nekdo ustvaril energijo ali naredil materijo. Materijo, ki zdaj obsega celo vesolje. Kakšna mora biti ta neskončna sila, ideja, energija … ki je sposobna to narediti?«
»Neskončna,« je dejal Žiga.
»Neskončna, vsemogočna, popolna, enkratna, večna … To so samo druge besede, s katerimi poimenujemo Boga. Me razumete?«
»Razen pri verouku nam vsi drugi govorijo le o velikem poku,« je dejal Gašper.
»Veliko resnih znanstvenikov se zadnje čase ukvarja s tem in pojavlja se vedno več vprašanj. Ne znajo pa odgovoriti, odkod ta silna energija in kdo je zapisal v materijo neverjeten red in zakonitosti.«
Žiga je napeto poslušal, Gašper in Vasja malo manj.
»Preskočili bomo milijone let,« je nadaljeval Simon. »Ali ste se v šoli učili, da je že pračlovek iskal stike z njemu neznanimi silami, rekli bi, božanstvi, častil ogenj in grom, da je daroval bogovom in da o tem pričajo najdbe in tudi slike, ohranjene po votlinah?«
»Smo. In da so se predvsem vsega bali,« je Vasja potegnil na dan nekaj svojega znanja.
»Bojimo se tistega, česar ne poznamo. Za nas je pomembno dejstvo, da so ljudje vseskozi čutili, da je nekaj nad njimi. Prave predstave o tem, kakšna so ta božanstva ali eno samo božanstvo, pa niso imeli nikoli. Potem pa se je Bog približal izraelskemu narodu. Postopoma se mu je razodeval. Kako močna je postala ta vez med Bogom in človekom, pričuje deset božjih zapovedi. Mojzes jih je zapisal kot ustavo za vse človeštvo. Te ustave do danes še ni bilo treba spreminjati, ker je zapisana v srca ljudi.« Kar presenečen je bil, da so ga fantje tako zavzeto poslušali. »Po dolgih stoletjih pričakovanja in priprav je Bog prišel med ljudi kot Dete v betlehemskem hlevu. Bog je postal človeški otrok, da bi človek postal božji otrok. Ali je Bog to lahko storil?«
»Lahko. Saj se je Jezus rodil kot Bog in človek,« je hitel Žiga.
»Ko je Jezus odrasel, je začel okoli sebe zbirati učence ter nje in vse ljudi učiti, kako naj živijo, da bo njihovo življenje polno in smiselno. Da bi dokazal, da njegov nauk ni človeško modrovanje, ampak božja resnica, je delal čudeže. Kje je naredil prvega?«
»V Kani,« so vedeli vsi trije. »Vodo je spremenil v vino.«
»In zakaj jo je lahko spremenil?«
»Saj je vendar Bog!« je bil Vasja skoraj ogorčen.
»Je potem lahko tudi obudil Lazarja?«
Malo so pomislili. »Seveda!«
»Kaj mislite: zakaj je Bog posegel v zgodovino človeštva? Predstavljajte si najsodobnejši avtomobil z vsemi mogočimi in nemogočimi elektronskimi dodatki. Pa se voznik zaleti in je motor skoraj uničen. Kdo ga lahko popravi?«
»Mehanik,« so vedeli vsi trije.
»Vsak mehanik?«
»To pa ne. Samo tisti, ki se na to spozna.«
»Torej avto lahko popravi samo tisti, ki je motor naredil ali tisti, kogar je o njegovem delovanju poučil. Nekaj temu podobnega je bilo Jezusovo poslanstvo. Ko je s svojim trpljenjem in vstajenjem premagal greh in smrt, je 'popravil' človeka in mu vrnil prvotno lepoto in čast.«
Prišli so do prvih hiš. »Hvala za prijetno družbo in pogovor,« se je Simon poslovil od fantov. Ti so pohiteli vsak proti svojemu domu, sam pa je malo počakal, nato pa se napotil nazaj. Ko je počasi hodil od postaje do postaje, je mislil na fante, na svoje in na njihove izrečene, posebno pa še na neizrečene misli in besede. Pri nekaterih postajah je postal in molil. Najdlje pri petnajsti postaji. Obšla ga je misel, ki jo je v svojih razmišljanjih ob križevem potu izpovedal Branko Bohinc: »Zadnja postaja je prva: Kristus je vstal in z njim rod poveličanih.«
Janko Jarc Smiljan

Ognjišče (2012) 04, str. 36

Pomlad na koledarju, pomlad v vejah dreves, med travnimi bilkami, v nasmehu mojih učencev. Pomlad kot vsako leto. Pa vendar drugačna pomlad. Za eno leto smo starejši, zrelejši, pogumnejši.
Zdaj jo nosimo v srcih, v očeh, na dlaneh in ponujamo svoje sanje. Hrepenenja in želje ostajajo v skritih kotičkih. Morda se izpolnijo prav to pomlad. Kdo ve. Morda ve veter, ki v tihih majskih nočeh stresa bele listke s cvetočih dreves, morda vedo pisani metulji, ki se razposajeno pode po tratah, ali beli oblaki, ki jih veter cefra v oblačke...
V naših srcih se prebuja, prepeva in odmeva do vseh, ki znajo prisluhniti tihim vzdihom osamljenih src.
Pomlad je v njenih očeh, njenih kretnjah, krepi njeno voljo, s katero se vsak večer z vozička dvigne na hoduljo in naredi krog okoli zavoda. Da ohrani kondicijo, da se ji misli za leto dni vrnejo nazaj, ko jo je na tej vsakodnevni poti spremljal Peter. Zdaj jo opravi sama. Peter je že lep čas doma. Vsak drugi večer se pokličeta po telefonu, saj je Peter strašno len za pisanje. Še kartice ji ne utegne poslati. Zato pa si vse in še več povesta po telefonu...
Pomlad čuti kot napad virusa Lidija. Tako zelo si želi doživeti, občutiti, dajati ljubezen. Tisto pravo, najnežnejšo, skrivnostno, najlepšo prvo ljubezen.
Za Manco so vsi letni časi enako dolgi, lepi in brezskrbni; tisti, ki jih preživi v zavodu, poletje pa... Takrat mora domov. In tja se ne vrača rada - čuti, da je odveč mami, sestrama, ki jo vidita samo v poletnih počitnicah, in ne more z njima na bazen, za Savo, še po stopnicah na dvorišče bloka ne... Zato Manca ne mara preveč pomladi. Saj za pomladjo pride poletje...
Vsi jo čutimo in doživljamo: kot upanje, zaupanje, kot nekaj lepega, velikega - in tudi kot utrujenost v kosteh in včasih tudi v mislih...

Zdenka, (zgodbe) Ognjišče (2006) 05, str. 62.