V času vojne in sporov med kralji neke pokrajine se je razširila govorica, da bo tisti, ki bo uspel pridobiti Ašarafov meč, zmagal v bitki ter bo zagospodoval nad muslimanskimi deželami. Seveda ni bilo lahko priti do meča. Kdor bi zvedel, kje je, bi moral prvi prispeti tja in zmagati v težkem boju, kajti mnogi so si prizadevali, da bi meč osvojili.

Po številnih prigodah in naporih je končno nekemu kralju uspelo dobiti čudežen meč. Ko se je prepričal, da je to res Ašarafov meč, se je takoj odpravil v krvavi boj proti drugim kraljem. Vedel je, da je nepremagljiv in komaj je čakal, da bi pokazal moč, ki jo je dobil z mečem. Toda stvari niso potekale tako, kakor je pričakoval. Že v prvi bitki je bil poražen in ubit in sicer ga je prebodel meč, ki naj bi mu prinesel zmago. Umrl je z bolečim izrazom na obrazu, kakor bi razočaran spraševal, kako se je to moglo zgoditi.

Podobno presenečenje so odražali obrazi zmagovalcev, ki so mu meč pazljivo izdrli. Natančno so si ga ogledali. Kmalu so razvozlali skrivnost. Komaj so ga očistili krvi, je meč zasijal v vsej svoji lepoti in pokazal se je napis, ki je bil vgraviran vanj v arabski pisavi: "Nikdar se ne bojuj z mečem. S slogo in razumevanjem boš pridobil brate." To je bilo sporočilo zmagujočega meča. Njegov novi lastnik ga je razumel. Prenehal je z nasiljem, sklenil mir in drugi kralji so mu sledili v bratski povezanosti.

***

Življenje je polno sporočil: govorijo nam predmeti, dogodki imajo svoj pomen, okoliščine nam razodevajo skrivnosti, ki nas bodo vodile v zmago. Toda mi hitimo in površno poslušamo, beremo, "dešifriramo kode". Slišimo za meč in mislimo, da ga lahko uporabimo samo za boj. Nespametno se takoj podamo v bitko in ravnamo ravno nasprotno od tega, kar nas učita meč in vgravirani napis na njem. Slišali smo pripoved in naša domišljija se močno vznemiri. Ljudje govorijo o meču, moramo ga dobiti, še preden bi prišli do njega naši nasprotniki. Uporabiti pa ga moramo, še preden bomo odkrili njegove skrivnosti.

Toda, počakaj za trenutek! Premisli. Dobro si oglej meč, ki ga držiš v rokah. Meč je lahko vsaka dejavnost, vsak delovni načrt, vsaka zamisel, vsaka reklama, vsako geslo. Dobro si ga oglej, preden začneš z njim ravnati. Preberi si sporočilo, ki je vgravirano na njem. Ne ustavi se samo na površini. Ali je mogoče, da meč ni namenjen bojevanju, ampak prav nasprotnemu delovanju. Nauči se pravilno brati! Nauči se razbirati sporočila, ki prihajajo do tebe po ljudeh in dogodkih. Naj ti spregovorijo okoliščine. Odpri svoje čute za znamenja časov. Poslušaj. Premisli. Naj zgodovina šepeta v tvoja ušesa modrost stoletij. Celo življenje je kakor sveti hieroglifi, umetniški in tajni, ki jih je treba brati počasi, trenutek za trenutkom. Če sporočilo razberemo še v pravem času, lahko rešimo kraljestvo.

* Ašaraf pomeni po arabsko plemenit, odličen.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 6 (2003), 38-40.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 12-13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

izbira in pripravlja Marko Čuk

pripravlja MČ

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Bog je najbolj ustvarjalno bitje. Svoje ustvarjalnosti pa ne ohranja zase. Z njo nas na številne načine osrečuje in v nas zbuja hrepenenje po lepem, novem, očarljivem. Bog je človeka ustvaril ustvarjalnega. Zakaj bi bila torej naša molitev suhoparna, dolgočasna, sama sebi namen, če pa je Bogu všeč razgiban in po naših merah prikrojen čas Zanj?

Greš kdaj na kavo z Jezusom? Jezus si namreč želi na zmenek s tabo. Ne, takšno razmišljanje ni fanatično, niti krivoversko ne. Najboljša molitev je namreč točno takšna, kot je všeč tebi, kajti prav tista bo najbolj doživeta, pa čeprav morda sploh ni podobna molitvi, kot si jo predstavljaš. Sveto pismo pravi: »Približajte se Bogu in se vam bo približal« (Jak 4,8a). Na meni je torej, da naredim prvi korak. Bog ima vedno čas zame in se me veseli. Si upam to verjeti?
Nelli Bangert v knjigi za punce Ti si Božja zamisel, ki je izšla pri Ognjišču, piše takole: »Biti povabljen na zmenek z bitjem nasprotnega spola je vznemirljivo! A zmenki niso omejeni samo na fante … Si vedela, da hoče Bog hoditi na zmenke s teboj osebno? Morda si zdaj zmedena: Zmenki? Bog? Jaz? Da – absolutno! Bog hoče s teboj na zmenek! Morda povezuješ srečevanje z Bogom le z branjem Svetega pisma in molitvijo ter si misliš: Ah, joj, vedno isto, to je takšen dolgčas. Toda ali si kdaj pomislila, da bi bilo vredno ta posebni čas z Bogom tudi drugače oblikovati? To je konec koncev srečanje s Stvarnikom vesolja, s tistim, ki te je ustvaril, s tvojim nebeškim Očkom. In on si želi s teboj deliti resnično intimen čas, ko ti bo čisto blizu.«

IN KAKŠEN NAJ BO TAK ZMENEK?
Poskusi različne stvari, ki so ti všeč. Morda lahko pomisliš, kaj bi ti bilo všeč početi s fanti, recimo:

• »Prižgi slavilno glasbo, pogovarjaj se z Bogom in mu ustvari sliko. Naslikaj, kako je videti tvoje srce, kako ti trenutno gre, kakšna vprašanja imaš, kaj te pravkar boli, kako hočeš naprej. Slikaj in moli. Kdo ve, kaj boš medtem doživela. 
• Morda nisi takšna umetnica, ampak raje uživaš. Zakaj si ne pripraviš majhne košare za piknik, se usedeš na vrt in Bogu napišeš pisma? Uživaj čas, ko si čisto sama z nebeškim Očkom, in pusti, da ti besede lijejo iz srca. Preprosto napiši vse – on te ljubi in te razume. Če želiš, lahko kaj prebereš iz Svetega pisma. Kdo ve, kaj ti ima povedati.
• Si morda ljubiteljica narave? Vzemi Sveto pismo in se odpravi ven. Mogoče imaš v bližini svoj najljubši kotiček, kjer lahko uživaš mir, moliš in bereš Sveto pismo.«

Tako se bodo tvoja srečanja z Bogom spremenila, gotovo med molitvijo ne boš več zaspala in Zanj ne bo dovolj le ena minuta pred spanjem, hotela boš več. Zakaj se to zgodi?
Ker ti je Bog v srce položil ustvarjalnost. Ustvarjalnost je eden od načinov, kako ti izkazuje svojo ljubezen, in hkrati magnet, s katerim te privablja k sebi.

KAJ PA, KO SEM PREVEČ ZMEDENA ZA MOLITEV?
Takrat preprosto reci: Dragi Bog, rada bi ti kaj lepega izročila, pa je vse, kar imam, zmeda v moji glavi. Ampak ti si vsemogočen in tudi iz zmede gotovo lahko narediš nekaj dobrega. Želim, da sva v tem skupaj.
»Molitev je povezanost mojega srca z Bogom. Z Bogom se lahko pogovarjam na zelo različne načine. Včasih Jezusa obsipam s svojimi mislimi in vprašanji, mu pripovedujem, kaj se pri meni pravkar dogaja, kaj doživljam in kaj čutim. Drugič preprosto mislim na Boga in že sama misel Nanj povzroči, da moje srce zapoje in se smeji. Tudi to je molitev! Potem so trenutki, ko sem v skupnosti in Jezusu pojem slavilne pesmi. So pa tudi obdobja, ko mi zmanjka besed, ko trpim, sem notranje okamenela in preprosto nimam kaj povedati. Takrat se usedem in molčim ob Jezusu. Da, tudi to je molitev!«

BOG TI POŠILJA SPOROČILA (PO WHATSAPPU?)
»Moj pametni telefon ima mojo pozornost stalno, vsak dan. Mogoče veliko več kot druge stvari v mojem življenju. Kaj bi se pravzaprav zgodilo, če bi se prav tako močno osredotočila na Boga, če bi vsako WhatsApp sporočilo od Boga takoj prebrala in nanj odgovorila? Kajti vedno znova mi pošilja sporočila. Kako bi se spremenilo moje življenje in življenje ljudi ob meni, če bi množico Božjih SMS-ov bolj upoštevala? On uporablja najrazličnejša sredstva, da bi stopil v stik z menoj: besede v Svetem pismu, druge ljudi, izkušnje, ki si jih nabiram v vsakdanu, pogosto uporabi celo reklamni plakat, pesem na radiu ali mavrico, da bi mi poslal sporočilo.«
Bog nam prav vsak dan sporoča, a težko je včasih zaznati in prepoznati, preko katerega »kanala« nam govori (je to klic prijateljice, nenavaden »slučaj«, modra misel, svetopisemski citat, pomenljiv pogled sošolca …?). Božja sporočila namreč ne zacingljajo. Veliko bolj raznolika so. Tudi zato je smiselno molitev oblikovati tako, da bomo pri njej sproščeni in predvsem, da bo časa, ki ga namenimo Bogu, več – saj je to hkrati čaš, ko se učimo prepoznavanja in razvozlavanja Božje komunikacije z nami. Več Boga v življenju pa pomeni več miru, zdrave odnose, tisti notranji občutek, da je vse prav in dobro. Je to sreča? Morda zadovoljstvo?

KAJ PA, KO PRIDEJO TEŽAVE?
Ko pridejo težka obdobja, nam hoče biti Bog še posebej blizu. Bog namreč ve in razume, da je takrat težko moliti. Zato od nas ne pričakuje dolgih meditacij, dovolj je že, če ga povabimo zraven v svoje nevihte. Miselnost »vse zmorem sam« zamenjajmo za »Bog, potrebujem te, naredi nekaj.« Še en korak dlje pa je prošnja za tolažbo. Ali si upaš Boga prositi, da te potolaži? On osebno.
»Ultratežko je v takšnih časih iskati, kako in kje nas hoče Bog opogumiti. A ko si drzneš storiti korak upanja in Boga prosiš, naj te v težkem obdobju sreča, boš presenečena nad spodbudo in veseljem. Kadar si pozorna, boš njegove tolažilne poljube doživela na najrazličnejše načine. Mogoče neposredno pri branju Svetega pisma. Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo, piše v Pismu Hebrejcem 10,35. Ali pa: Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo (Mt 5,4). Da, lahko nas potolaži Bog osebno! Morda nam izkaže tolažbo z lepo kartico od prijateljice. Ali z objemom ljubega človeka. S sončnim vzhodom, ki je tako čudovit, da ti stopijo solze v oči. Ali z močnim občutkom, ki te nepričakovano preplavi in po katerem slutiš, da ti je Bog čisto blizu. Ali pa tudi z mirom v srcu, ki je tako globok, da si lahko kljub nespremenjenim okoliščinam popolnoma mirna. Bog skrbi zate in ve za težko obdobje. Prav tedaj ti hoče biti blizu in te potolažiti, poljubiti in narediti nekaj dobrega zate! Ko si ravno v takem obdobju, prosi Boga za konkretne tolažilne poljube. In jih začni iskati. V Svetem pismu, v vsakdanjiku, v naravi … Tukaj so, le videti jih moraš.«

OPOGUMLJAJ TUDI TI!
Ko sam doživiš tolažbo od Njega osebno, si želiš, da bi jo lahko delil med vse. Te je strah biti »posrednik« med Bogom in človekom v stiski? Pomisli, morda nekdo pravkar potrebuje tvojo tolažbo. Dovoli Bogu, da po tebi nagovarja in tolaži. Biti v takšni »vsakdanji« Božji službi ni naloga – ampak je način življenja. To v praksi pomeni hoditi z Bogom skozi življenje. Odkrivati njegove sledi in z njim ustvarjati sledi za druge ljudi. Tudi to je ustvarjalno krščansko življenje.

KAJ PA KO SE KLJUB MOLITVI NIČ NE SPREMENI?
Takrat je še najtežje. Zakaj bi vztrajala, če pa Bog nič ne naredi oz. naredi tako, kot se njemu zdi najbolj prav? Se tudi ti kdaj zapleteš v takšne brezupne misli? Podvomiš v smisel molitve? Nelli Bangert v knjigi Ti si Božja zamisel pravi, da je eden zelo pomembnih vidikov molitve dejstvo, da pri Bogu ni nič nemogoče: »Je stvarnik celotnega vesolja in ima zato moč, da spremeni brezizhodne okoliščine. Zato ga rada oblegam z vsemi svojimi skrbmi, ne popuščam in pričakujem, da mi bo pomagal. Ta knjiga me je zelo spodbudila, da vztrajam pri molitvi, tudi če se okoliščine ne spremenijo takoj na bolje. Močno verjamem, da bomo doživljali čudeže, če se bomo v molitvi borili in Jezusa vedno znova oblegali z neko stvarjo, ki nam je zelo pomembna in pri kateri pričakujemo od njega pravo spremembo. Rada bi te spodbudila, da v okoliščinah, ki se zdijo brezizhodne, moliš. Vedno znova. Ne odnehaj! Pri Bogu ni slepih ulic in tudi brezupnih primerov ne. Pridi vedno znova in znova zaupljivo do Jezusa. Z možem sva v svojem stanovanju preoblikovala majhno sobo (ki je bil sprva mišljena kot shramba) v molitveni prostor. Tja sva postavila stol in položila molitveni seznam, na katerem so vedno najine prošnje. Sicer v sobici stojita še likalnik in likalna deska, vendar nama prazen prostor pomaga, da naju pri molitvi nič ne zmoti. Vsak dan poskušava molitveni prostor obiskati vsaj za deset minut. Včasih se izide, včasih tudi ne. Vendar se vedno znova vzajemno spodbujava, da to storiva. Želiva si Boga obsipati z vsemi najinimi prošnjami – in dano nama je doživeti, da poseže vmes ter okoliščine popolnoma spremeni. Na nekaterih področjih sva že doživela neverjetna uslišanja molitev. Uslišanja si zapisujeva pod seznam prošenj, zato da imava stalno pred očmi, kako Bog deluje. Čudovito je doživeti, da nas Bog, ki nas je ustvaril, pozorno posluša in posega v naše življenje! Tudi ti lahko to doživiš! Spodbujam te: odpravi se na pot in uporabljaj molitveni zaklad. Videla boš, kako te bo Bog obdaroval s čudovitimi molitvenimi izkušnjami in trenutki!«
Če se ti zazdi, da ti pa že nisi vredna čudeža, to misel pošlji Bogu s pripisom: Vzemi in ne dovoli, da se vrne, prosim. Kajti ta misel ni od Boga, ampak od hudega. Pri Bogu smo vsi vredni enako, zato moli za čudež in deležna ga boš. Ne pozabi, ti – ja, prav ti – si Božja zamisel!

KO JE VSEGA PREVEČ: SPROŠČANJE Z JEZUSOM
Vsi hočejo nekaj od mene, učitelji, starši, prijatelji … Ne vem, kje se me drži glava! In v tej zmedi naj bi še molila?!? Ampak hej, edino Bog ti v tem trenutku lahko pomaga. Kako? Tako, da boš občutila mir. On je namreč Gospod miru (2 Tes 3,16).
»Skrivnost je v tem, da se naučimo v stresnih obdobjih ozreti na Boga – in ne k stvarem, ki nas cukajo za rokav ali nam želijo nagnati strah v kosti. Kadar imamo svoje sidrišče v Jezusu Kristusu, nas ne bo tako hitro prevrnilo. Takrat dobimo sposobnost, da spet jasno vidimo, ločimo nepomembno od pomembnega. Ravno v stresnih okoliščinah je nujno, da pridemo k Bogu po mir. 
Bog ve, kako mir deluje, in on sam nam ga lahko podari. Neskončno globok mir, ki je povsem neodvisen od zunanjih okoliščin. Mir sredi razburkanih in kaotičnih časov. Slišim zgodbe, kako pogumno in mirno živijo kristjani svojo vero v drugih deželah, čeprav se podajajo v veliko nevarnost, ko se srečajo pri bogoslužju ali imajo pri sebi Sveto pismo. Ali se nič ne bojijo? So res tako neustrašni? Bolj verjamem, da se vedno znova pustijo Bogu obdariti z globokim mirom.« In ta mir je za vse. Ne zmanjka ga.
Tudi jaz se še vedno učim, da me stresne situacije ne spravijo v skušnjavo – da bi še bolj hitela. Namesto tega vadim, da se v takih trenutkih obrnem na Boga in rečem: Živjo, očka, zdaj sem pri tebi. Vadim se v tem, da sem samo pri njem in uživam njegovo toplino, ljubezen in bližino. Učim se, kako počakati, da se v srce naseli res globok mir. Opažam, da je to najboljši način, da se ne izgubim v nemiru. Kadar si v stresu, malo premisli, kaj bi ti pomagalo, da bi se sprostila: morda pogovor s prijateljico, topla kopel, dobra glasba ali sprehod. Predvsem pa pridi k Jezusu – pusti se mu obdarovati z mirom. Kajti zatrdno je obljubil: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« (Jn 14,27)
Eno od mnogih močnih sporočil knjige je, da ozavestimo dejstvo: Jezus mi želi biti blizu tukaj in zdaj. Jezus mi želi pomagati tukaj in zdaj. Komu? Meni, ki sem tega vreden!

 PEZDIR KOFOL, Marjetka (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2022) 2, str. 52-56.
citati so vzeti iz knjige Neli Bangert: Ti si Božja zamisel

Kategorija: MP Tema meseca

Neki mož se je sprehajal ob reki, ko je zagledal človeka, ki je hotel vreči v vodo majhnega otroka. Ta se je v strahu neznansko drl. “Zakaj hočeš vreči otroka v vodo?” je vprašal mimoidoči. “Njegov oče je izredno dober plavalec,” mu je odgovoril mož.

Prizadevanje, da bi dosegli svobodo, je čisto osebno in neprenosljivo. Ni dedno. So ljudje, ki bi nas radi prepričali, da je dovolj, da se zatečemo k guruju ter mu zaupamo, da bomo dosegli odrešenje, dovolj je, da se mu predamo, prepustimo, da smo mu pokorni. Guru vse ve, guru zna delati, guru je že prišel tja, kamor bi mi radi prišli. On nas bo povlekel za seboj, kakor lokomotiva vleče za seboj vagone, če mu bomo zvesti. Guru je najboljši plavalec. Ni se ti treba bati. Morda nas guru prepričuje: “Ne boj se!” A če ne znam plavati in me bodo vrgli v reko, bom utonil.

Za moderne sekte in številna novodobska gibanja je še posebej značilno, da nastanejo okrog “karizmatičnih” voditeljev, ki trdijo, da poznajo edinoveljavni recept za odrešenje.

Pripadniki slepo sledijo njihovim besedam. Grozljiv primer take “poslušnosti” je “katastrofa v Jonestownu”: več kot devetsto pripadnikov sekte Ljudstvo templja z voditeljem Jimom Jonesom je naredilo “revolucionaren samomor, da bi protestiralo zoper nehumano stanje v svetu”. Pod načelnim razglasom se je odigrala grozljiva žaloigra; kajti v smrt so šle cele družine z otroki vred. Izkazalo se je tudi, da samomor nekaterih članov ni bil ravno prostovoljen...  (Prim. Alenki Goljevšček: New Age in krščanstvo, Ognjišče 1992, 149). Koliko ljudi se zateče k bioenergetiku ali “šlogarici” misleč, da bo ta v trenutku odpravil(a) njegove težave.
Prava duhovnost pa je realna in ne obljublja takojšnjih čudežnih rešitev. Duhovni človek ne bo oznanjal sebe, ampak bo kazal na Boga, na Tistega, ki ga oznanja. Nikoli ne bo trdil za samega sebe, da je duhoven in nikoli ne bo poudarjal svoje pomembnosti, svojih odlik in sposobnosti. Drugi bodo pokazali nanj in drugi bodo rekli: “To je pa duhoven človek.” Pravi duhovni voditelj bo “sprejel” človeka tam, kjer je in mu bo stal ob strani, da bo “shodil” iz tistega stanja. Ne bo ničesar vsiljeval in drugih ne bo primoral, da nekaj storijo, ampak bo učil. Bolj z življenjem kot z besedo. Če bo njegova beseda že imela veliko moč, jo bo zato, ker jo potrjuje s svojim življenjem.
Skratka: pravi duhovni učitelj me bo naučil plavati.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 9 (2004), 30-32.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 67-69.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Jezus je imel v svojem zemeljskem življenju človeško naravo. To pomeni, da je delal vse, kar delamo ljudje in pripada naši človeški naravi. Jezus je torej bil lačen, žejen, ga je zeblo, mu bilo vroče, občutil žalost in veselje, bolečino, se jokal ... Ali lahko kje v Svetem pismu zasledimo, da se je tudi smejal, bil kdaj ironičen, imel smisel za humor. Evangelij je veselo sporočilo, verjamem, da ga je Jezus tako (veselo) tudi oznanjal. Zakaj tega evangelisti niso nikjer omenili?
Albert

Jezus se je gotovo tudi smejal
Ena izmed temeljnih resnic krščanske vere, ki je bila jasno izražena na kalcedonskem koncilu (451), je verovanje, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek. S tem je bilo poudarjeno, da ni kakšen pol bog in pol človek, ampak da je ohranil povsem neokrnjeno Božjo in prav tako neokrnjeno človeško naravo, ki sta se pa združili tako, da od učlovečenja naprej ne moreta delovati več ločeno. Iz te resnice lahko pričnemo odgovarjati tudi na vprašanje o tem, ali je imel Jezus čustva in kakšna so bila in seveda tudi ali se je smejal ali ne.

Jezusova čustva
Kot pravi človek, torej ne okrnjeni in tudi ne nadčlovek, je Jezus živel, doživljal in čutil povsem enako kot vsi ljudje. Ob prebiranju evangelijev moremo zaznati tudi njegov povsem človeški lik, tudi njegovo čustveno doživljanje. Morda bi si kdaj želeli celo kaj več podrobnosti. A že to, da je ob Lazarjevem grobu jokal, da se je na svatbi v galilejski Kani veselil, ali da je čutil sočutje z materjo, ki ji je umrl sin, da se je v templju tudi ostro odzval ... in da se je v nekem trenutku razveselil v duhu, nam zadošča, da moremo z gotovostjo sklepati, da so bila njegova čustva povsem in v celoti človeška čustva. Da mu ni bilo tuje nobeno človeško doživljanje, da je doživljal tako pozitivna čustva kot negativna (ne moralno vrednostno). Tako je tudi kot Bog postal solidaren z vsakim človeškim doživljanjem, nobeno mu ni tuje: znal se je smejati in jokati, čutil je privlačnost in odpor ...
Ker pa je Kristus bil hkrati tudi Bog, lahko sklepamo, da je skozi človeška čustva v njem sijala Božja ljubezen. V njem se je Bog približal človeku tudi na človeško čustveni način. Tudi to spada k prepričanju, da je v Kristusu Bog postal nam podoben v vsem, razen v grehu. Ker si ne moremo predstavljati, da bi v tem sobivanju Božja narava kakorkoli okrnila človeško, lahko samo sklepamo, da je vse, kar je bilo človeškega v Jezusu, prav zaradi te osebne povezave z Božjo naravo delovalo v vsej možni polnosti. Preprosto bi lahko rekli, da je Jezusovo čustveno življenje bilo najbolj prečiščeno in zato tudi najbolj pretanjeno človeško čustveno dojemanje. V njem so čustva delovala tako, kot bi naj v vsakem človeku po Božji zamisli, seveda če posledice greha ne bi ovirale tega delovanja.
Seveda je po svoje zanimivo, da evangelisti niso bolj podrobno opisovali dogodkov, v katerih se je Jezus smejal ali povedal kakšen dovtip. Očitno se jim je zdelo to tako samo po sebi umevno, da so se osredotočili samo na bolj nenavadna in bistvena sporočila. Da je veselje, seveda ne veseljačenje, osrednje sporočilo evangelija, pa izraža že ime samo, saj evangelij pomeni prav veselo, dobro, radostno sporočilo.

Veselje v evangelijih
Že ob Jezusovem rojstvu je sporočilo jasno: »Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo!« (Lk 2,10). Še več, Jezusovo učlovečenje in delovanje na svetu je veselje tudi za nebeškega Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3,17; 17,5). Veselje nato srečamo tudi na obrazih glavnih akterjev v zgodovini odrešenja: Elizabeta, Zaharija, Marija, Janez Krstnik ... Delež na Jezusovem veselju imajo dalje vsi, ki hodijo za njim, saj mora Jezus njihovo veselje celo ‘braniti’ pred farizeji z razlago, da se svatje ne morejo žalostiti, dokler je ženin pri njih. Ko je Jezus opisoval Božje kraljestvo, je pravzaprav vse osredinil okoli veselja in to velikega veselja. Ko Luka opisuje, kako je Jezus pripovedoval tri prilike o Božjem kraljestvu, o izgubljeni ovci, drahmi in sinu (Lk 15), je osrednje sporočilo vseh treh v velikem veselju, ki je nastalo ob najdenju oz. vrnitvi, in ki so ga deležni delili še z drugimi. Ali tista primera o zakladu: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in spet skril. Od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo« (Mt 13,44). Vrhunec sporočila o veselju, ki ga nič ne more zaustaviti, niti trpljenje, pa Jezus postavi v deveti blagor, ki je povzetek vseh osmih: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,11–12). Janez pa še doda, da jim je Jezus vse povedal, da bi bilo njegovo veselje v njih in bi bilo njihovo veselje dopolnjeno (15,11). In končno, poročila o vstajenju so polna pričevanj o velikonočnem veselju: »Hitro sta zapustili grob ter s strahom in velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem« (Mt 28,8).
Podobno poročilo o veselju prvih krščanskih skupnosti najdemo tudi v Pavlovih spisih. On pripisuje pravo veselje delovanju Svetega Duha v kristjanih, ko v njih pušča med drugimi sadovi tudi veselje (Gal 5,22–23). Tudi Pavel pričuje celo o veselju v trpljenju: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ...« (Kol 1,24). In povzame novozavezno misel o veselju Filipljanom: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se« (4,4). Da pa so nebesa predstavljena kot veselo bivanje, pa tudi ni skrivnost: »Zato se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih!« (Raz 12,12).
Mislim, da vsega tega sporočila o veselju v Novi zavezi ne bi moglo biti, če učenci Jezusa nikoli ne bi videli veselega ali nasmejanega. Zatorej velja verjetno bolj nasprotno, da so doživeli, da njegovega veselja nič ni moglo ogroziti ali izničiti.

Odpirati Jezusu svoja čustva
Ker je Jezus živ, se mi zdi pomembneje od poznavanja kakšnih smešnih drobcev iz njegovega življenja, da se naučimo vabiti Jezusa Kristusa, naj vstopi v naša čustva. To se mi zdi pomembno predvsem tam, kjer so naša čustva velikokrat blokirana, kjer so razbolela, preprosto ranjena in nam otežujejo življenje, predvsem odnose s soljudmi, ker je v nas premalo pristnega veselja. Ni mogoče, da bi prišli skozi katerokoli dobo našega življenja in bi nam ne ostajala iz njega kakšna boleča izkušnja, kakšna rana, ki lahko usodno zaznamuje nadaljnje življenje. Še posebej čustva zamere, neodpuščanja, prizadetosti, užaljenosti ... je treba znova in znova v molitvi odpirati pred Kristusom, ki razume vsa naša čustva; ga povabiti, naj On sam vstopi v bolečino, ki jo čutimo. In njegovo vstopanje je zdravilno, tolažilno, odrešilno; kjer se pojavlja on, se uresničuje odrešenje, se širi novo življenje, se dogaja prerojenje in se naseli celo veselje. Seveda je prav tako normalno, da ga vabimo tudi v pozitivna čustva, ki jih tudi prečiščuje, potrjuje, krepi ter blagoslavlja.

TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2013) 11, str. 52

Kategorija: Pisma

Nekoč je živel grof, ki je dočakal visoko starost, ker se je znal veseliti življenja. Nikoli ni odšel od doma, ne da bi spravil v desni žep pest fižola. To je delal zato, da je z njim zaznamoval lepe trenutke dneva in jih znal bolje ceniti. Za vsako prijetno malenkost, ki jo je v teku dneva doživel – na primer prisrčen klepet na cesti, smehljaj ženske, ki jo je srečal, kozarec dobrega vina – za vse, kar ga je razveselilo, je preložil eno fižolovo zrno iz desnega žepa svojega suknjiča v levega. Zvečer je doma sedel za mizo in preštel fižole iz levega žepa. To so bili zanj slovesni trenutki. Pred oči si je priklical, koliko lepega je spet doživel tisti dan in se je veselil. Tudi če je bil v levem žepu en sam fižol, je bil dan uspešen, se je splačalo živeti. (sč).

Kategorija: Iskrica

Guba tu, guba tam, trebuh, porisan s strijami, siv las ali dva. Po štiridesetem se telo intenzivno spreminja. Družba nam vsiljuje popolnost, a Bog nas je ustvaril unikatne po svoji najunikatnejši podobi. Odriniti na globoko danes pomeni sprejeti svoje telo – da bomo sproščeni na zasluženem dopustu. Predvsem pa zaradi vzgoje: bodimo srečni v svojih telesih, pa bodo tudi naši otroci imeli dober temelj za svojo samopodobo.

Hodimo po muzejih in občudujemo dela velikih mojstrov. Med njimi so kipi – sama lepa telesa. In slike, na katerih so upodobljene podobe gospode v različnih zgodovinskih obdobjih. Ko sem bila študentka, sem se s prijateljem zgodovinarjem sprehajala med slikami, na katerih so bile upodobljene gospe z baročnimi oblinami in mi je rekel: »Vidiš, od nekdaj so bila lepa vsa ženska telesa. Ve se pa sedaj tako zelo obremenjujete za vsak gram, za katerega mislite, da ga imate preveč. Pa saj ženska, ki želi biti mama, ne more imeti nikoli nobenega kilograma preveč.« Vse življenje sem mu hvaležna za te besede, čeprav na nas gleda že iz nebes in gotovo tam še bolj jasno vidi, kako nesmiselna je današnja propaganda popolnih in suhljatih teles. Tako ženskih kot moških. 
Po zadnjih raziskavah narašča odstotek trpečih zaradi motenj hranjenja pri obeh spolih. Zakaj? Raziskovalci pravijo, da zato, ker smo podvrženi hudim medijskim pritiskom, ki izrisujejo podobe popolnih suhljatih ali pa mišičastih teles.
Pisali smo že o varni navezanosti, zaradi katere se v odnosih čutimo brezpogojno ljubljeni, objeti, sprejeti. Če otrok (in najstnik) te brezpogojne ljubljenosti in sprejetosti s strani mame in očeta ne doživlja, tudi ne ponotranji notranjega občutka ljubljenosti in sprejetosti, ampak je hitro lahko nagnjen k presojanju sebe, svojega videza in telesa s strani drugih. Pritiski virtualnega sveta na mlade so danes izjemni. Vsi smo bili zgroženi ob kroženju posnetkov medvrstniškega nasilja v Celju. Vendar pa starši pogosto spregledamo, koliko neprimernih opazk dobijo mladi fantje in dekleta v zvezi s svojim videzom in telesom v medsebojnih odnosih v živo ali po medmrežju.

BESEDE IMAJO MOČ
»A ti imaš pa samo te tri majice, ki jih nosiš?« je lahko povsem nedolžno vprašanje sošolke. »Uau, kolk imaš ti špeha na trebuhu,« komentar druge sošolke. In najhujši: »Kolk si pa ti debela, glej, da boš shujšala, če hočeš fanta dobit,« komentar dobronamernega očeta odraščajoči hčerki. Vse tri izjave zarežejo v dušo mladih deklet in res se moramo pred vsako izjavo vprašati, ali je spoštljiva ali ne. Spoštovanje do telesa drugih ne pomeni samo, da se delov telesa drugih ne dotikamo: ne trepljamo mladih odraščajočih po zadnji plati, jim ne stiskamo ličk in podobno. Spoštovanje telesa odraščajočih mladih pomeni tudi, da o njihovih telesih vedno govorimo lepo in spoštljivo. Ne uporabljamo besed: debel/a, zamaščen/a, okrogel/okrogla, zalit/a, špehnat/a ... To mladega odraslega žali, ponižuje, razvrednoti. In ko enkrat v sebi nosi ta sram, se ga težko otrese tudi v zrelejših letih.
»Kam greste pa vi letos na dopust?« – »V gore.« – »O, lepo. Letos pa nič na morje?« – »Ne, poglej, kako zelo sem se zredila. Zamaščena sem kot šunka.«
Pogovor je resnična zgodba mame treh otrok, ki ji je njena mama kar naravnost povedala, da tako debela pa letos res ne sme v kopalke, saj bo naredila sramoto sebi pa tudi za moža ne bo več lepa …
Drage bralke in bralci – ne dovolimo si tega! Telo te mame, sveto in od Boga dano telo, je nosilo, donosilo in rodilo tri čudovite otroke. To edino sveto, od Boga dano telo je v vseh nosečnostih doživljalo hormonski tornado. To edino sveto in od Boga dano telo je dojilo te otroke. Telo ženske iz telesa najstnice preoblikovalo v telo mame. Bogu hvala za ta dar in čudež! Hvala vsaki mami, ki je pripravljena sprejeti vse te telesne spremembe, zato da se lahko rodi otrok. Ni lahko. Ni preprosto. In ni samo po sebi umevno. Ženska se odloči, da bo izpolnila svoje materinsko poslanstvo s svojim telesom. Spoštujmo to! Zato je prav vsako žensko telo še posebej sveto in blagoslovljeno. In vsaka mama lahko s ponosom obleče kopalke in skoči po nekaj sprostitve v morje, jezero, reko, bazen ... Ni prostora za sram. Zamenja naj ga zavest o pogumni zavestni odločitvi za dar materinstva. Zakaj? Ker si mame zaslužimo dopust in ker smo s tem tudi zgled spoštovanja in ljubezni do svojega telesa svojim otrokom. Igrajmo se z njimi, uživajmo ob malčkih in divjajmo z najstniki – v kopalkah! V svojem čudovitem materinskem telesu.

RAZUMETI DEKLETA IN FANTE
Žensko telo se začne pripravljati na dar rojstva otrok že zelo zgodaj v najstniških letih, ko hormonske spremembe vplivajo na rast prsi, oblikovanje menstrualnega cikla, širjenje bokov. To je čas velikih telesnih in čustvenih sprememb, ko mora vsa družina, ne samo mama, ampak tudi oče in bratje, z velikim spoštovanjem sprejemati spremembe v telesu dekleta. Spoštovanje, ki ga bo dala družina odraščajoči deklici, se bo globoko usidralo vanjo in bo varen pristan v nevihtah in neurjih komentarjev nespoštljivih vrstnikov, primerjanja, pritiskov medmrežja in medijev. Enako velja za odnos do odraščanja fantov. Tudi nanje preži nevarnost pritiska suhljate ali mišičaste lepote, ki prihaja od zunaj. Spoštljiv odnos družine, očeta, mame, sester bo fantom dal samozavesti in poguma za soočanje z izzivi okolice. Ob spoštovanju družine bodo tudi fantje vedeli, da so lepi, sprejeti in ljubljeni v svojih telesih. S tem spoštovanjem do svojega telesa bodo vstopali v odnos z dekleti in bodo znali biti spoštljivi tudi do njih. 
»Ne grem v kopalke.« – »Ne razumem, zakaj ne?« – »Nimam mišic, vse punce se mi bojo smejale, ker sem taka slamica.« – »Vsi sošolci imajo radiatorčke, samo jaz ne.« Kako dragocena je očetova podpora, ko fant ubesedi svojo stisko. Kako močne so očetove besede: »Dobro izgledaš, ne primerjaj se z drugimi …« In mame: »Zame si lep, najlepši!«
Pozorni moramo biti tudi na dinamiko in komunikacijo med sorojenci. Da se sestre ne norčujejo zaradi puhka na bradi ali mozoljev po čelu. Vsaka beseda lahko zareže kot puščica v dušo in ranjeni odraščajoči fant bi kot odrasel moški branil svojo ranjeno samopodobo tako, da bo zabrusil ženi: »Zavaljena si kot ...« Ne bo ji rekel, naj ne gre v kopalke. Ne, to naredi osramočena žena; osramočen moški se bo norčeval iz ženinega telesa. Tistega telesa, ki je donosilo in rodilo skupne otroke. 

TUDI OČETOVO TELO NOSI TEŽO SEDANJEGA ČASA
Tudi očetje so lahko v času odraščanja otrok pridobili nekaj kilogramov. Pa ne zato, ker so leni in ne telovadijo dovolj. Ampak ker je življenje za marsikaterega očeta postalo boj: boj za preživetje družine. Iskanje in ohranjanje zaposlitve, službene obveznosti, položnice, zagotavljati družini vse, kar potrebuje, zidanje hiše … Vse to prispeva k stresu, zaradi katerega se razvijajo maščobna tkiva. Ni lahko.
Pogumna sta, da sta se odločila biti oče in mama. Zato letos: pogumno v kopalke in na dopust. Naj ljudje govorijo, kar hočejo. Zaslužimo si ga. 
Naj bo letošnje poletje čas za odločitev, da bomo pobožali svoja ranjena telesa, ki morda ne ustrezajo družbenim normam. Telesa, ki so jim naši bližnji v preteklosti izrekali neprimerne opazke. Naj bo poletje čas zahvale za dar očetovstva in materinstva, ki sta preoblikovali naša telesa.

C. Breznikar Ruparčič, Priloga, v: Ognjišče 7 (2023), 42-48.

 

OBJEMI SE!
Naše telo potrebuje nežen, sočuten in sprejemajoč objem. Ni nikogar, ki bi nam ga poklonil? Lahko ga poklonimo sami sebi. Precej čudno se tole bere, kajne? Da bi objemali sami sebe … Ampak telo se odzove z boljšim hormonskim in čustvenim počutjem, če tudi mi sami sebe nežno pobožamo po obrazu, položimo svoj obraz v svoje roke; kot takrat, ko jokamo in sami sebi rečemo: dovolj je bilo kritiziranja same/ga sebe. Utrujen/a sem od celega leta naporov. Res sem dal/a vse od sebe. Nimam niti atoma energije več. In moje telo je v tem letu garalo in če sem pridelal/a kakšen kilogram več, kako gubico na obrazu več, siv las, nič hudega. Lahko se samo pobožamo po rokah, kot ko nas zebe. Lahko res tudi sami sebe objamemo na način, da nam je prijetno. Lahko si naredimo kopel z dišečimi mili, lahko se po kopanju nežno in ljubeče obrišemo s posebej mehko brisačo, kot so nas včasih po kopanju brisale naše mame … V mehkobi te brisače damo tudi svojemu telesu nežnost. Zavedajmo se, da so to naše roke, noge, glava, trup. Bog nas je ustvaril v to telo. To telo je že marsikaj doživelo. Če je bilo kaj hudega in težkega, jokajmo. Dovolimo si jokati in dovolimo telesu, da ječi pod težo bolečine. Po tem pa ga nežno namažimo s prijetno kremo in se zavedajmo, da je to naše telo sveto. Da je morda že rodilo otroke in dojilo. Bogu hvala za to. Da ste očetje ure in ure nosili svoje otroke. Bogu hvala za to. Zdaj pa ste utrujeni. Telo je utrujeno. Marsikaj to telo že boli. Nežno pobožajmo točke bolečine in recimo sebi, kot bi rekli svoji hčerki ali sinu ali najboljši prijateljici: vse je ok. Samo boli te. Ampak vse je ok. Če boste jokali, jokajte. In naj te solze odplaknejo vso kritiko vašega telesa. Vaše telo je lepo. Čudovito. Božansko. Sveto. Samo utrujeno. Razboleno. Nekaj let starejše. Nežno si namažite roke, noge, stopala, trebuh, obraz in si oddahnite. Bodite nežni do sebe, kot ste bili do svojih majhnih otrok, ko so bili dojenčki. Če imate ob sebi koga, ki mu/ji lahko rečete, naj vas objame, ga lahko prosite za objem … Lahko je čas samo vaš. Kristin Neff, ki raziskuje sočutje do samega sebe, povzema raziskave, ki so ugotovile, da tako sočuten odnos do svojega telesa poveča oksitocin v telesu, zmanjša krvni pritisk in ima številne druge blagodejne učinke na telo. Po njenem mnenju bi vsi morali redno izvajati tudi vaje čuječnosti, v katerih z ljubečim in neobsojajočim opazovanjem spremljamo dogajanje v naših telesih. Z rednimi vajami ljudje povsem odpravijo samokritičen in obsojajoč odnos do samih sebe in svojih teles.
Za začetek pa naj pomaga vprašanje: Ali bi to, kar izrekamo kot kritiko sebi in svojemu telesu, izrekli tudi svoji najboljši prijateljici? Ne bi? Kaj pa bi ji rekli?
No, sedaj to povejmo tudi sami sebi. V podporo samim sebi pa to poletje lahko preberemo še knjigo Brene Brown: Darovi nepopolnosti.

 

BAJ, BAJ, SUPERJAZ
O popolnih poletnih fotkah
Ne, ne morem. Poskusila sem, pa ne gre. Ne morem in nočem se pogrezniti v svet nenehnega fotografiranja sebe, svoje družine, psov, hiše, vrta, dela, dopusta ... vsega svojega dosega. Ne lažem si, da je to fotkanje za spomin. Tako je bilo včasih, ko smo fotke razvili. To zdaj je nekaj drugega. Vseprisotnost pametnih mobilnih igračk s to foto-obsesijo razgalja človekov strah: strah pred nevrednostjo sebe, če nimaš za vsak trenutek česa otipljivega pokazati.
Ali imam z objavljanjem »popolnih« fotk na spletu problem? Ja, imam ga. Veliko slik je lepih in pričujejo o lepoti (družin, parov, posameznikov, dojenčkov in še vsega mogočega), toda pravijo mi tudi: »Kakšna je tvoja popolna različica? Ali je nimaš? Naredi jo, da dosežeš zapovedane norme.«
Slikajte se spet zase!

NAJSTNICA ZA VEDNO?
Povejte mi: Zakaj bi si v Kristusovih letih in kasneje želela najstniški videz? Na spletu se počutim, kot da sem spet v srednji šoli. V številkah se merijo všečki. Komentarji so najstniški (Omg, kok si hud(a)!) ali pa se komentatorji prepirajo kot otroci. Spoštljivo nestrinjanje ni zaželeno. Na ta nivo se nočem spustiti. Ustvarjanje osebnostnih kultov na spletu se mi ne zdi preveč kul. Vem, da je vse samo igra, ki pa se nadaljuje v našo resničnost. Nočem biti kul(t). To ne pelje v globino, v tisto zdravo, žareče prajedro ranljive človeške snovi. Dobro premišljen narcisoizem ne hrani duha. Vsaj ne na dolgi rok. Namesto samoreklame si želim samoresnice. O sebi, nas samih, o družbi in njenih problemih.

ZACELJENA
Na glas sem zavriskala, ko sem zagledala starejše, že zelo zgubane manekenke v Liscinih reklamah za kopalke. Pa osivelo skodrano Andie MacDowell na hollywoodski rdeči preprogi. Dragi moški, kaj je narobe s sivo žensko v zrelih letih? Zakaj si tudi vi ne utapljate las v kemiji? Generacija mojih tet preprosto noče osiveti.
Kaj pa pomaga moškemu srednjih let, da pride bolj samozavesten na plažo? Visoko cenovna sončna očala, fensi športna ura, havajska srajca, ogromen tatu na mišicah ali rebrasta spodnja majica? Ženski pomaga obleka, ki ravno prav poudari in zakrije postavo. Pa vsaj malo porjavela koža in postava v obliki peščene ure (tako se menda reče obliki postave Kim Kardashian). Če pripleše mimo kakšna huda zarjavela bejba v beli pleteni oblekici, si še vedno kdaj potegnem kiklo čez poporodne krčne žile in bela stegna. Potem pa preverim, kam gleda moj mož. Zdaj sva že toliko stara, da se ob tem na glas zasmejeva in pomisliva na Adijevo zimzeleno.
Videz je naš izraz. Vsako telo je umetnost samo po sebi. V mrzličnem sledenju mainstream-popolnosti se izčrpa – nima nič več zares svojega. Bom kmalu edina na plaži brez tatuja in s samo dvema uhanoma? Sem zato neizrazita? Bi mi piercing, zabrita glava in tatu dali občutek divjosti in svobode? Le zakaj? Divji si, ko postaneš cel. Iz svoje ranjenosti se cel-imo vsi. »Telo Kristusovo, zveličaj me,« molimo po prejemu njegovega telesa. Obljuba našega poveličanja me noro vznemirja. Kako bo izgledalo »vstajenje mesa«, ki ga izgovarjamo v apostolski veri? Do takrat skušam (vz)ljubiti in (o)hraniti to zemljo, ki je moje telo: pokrajina, ki se spreminja iz leta v leto – jaz pa v njej živim razburljivo potovanje skozi svoje letne čase.
Marta Novak

 

Kategorija: Priloga

Jezus je rekel: »Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel.« (Jn 16,20-22)

OGLEDALO
Kako prepoznate kristjana na zunaj? Moramo biti pošteni in si naliti čistega vina: če bi kdo naredil tako raziskavo, bi verjetno prišel do izsledkov, ki bi mu navrgli, da je povprečen kristjan bolj grenkega videza od ostalih ljudi, resnejši in se manj smeje. Tako sklepam po pogledu po marsikateri cerkvi. Ali pa si namesto zakmašne obleke dandanes raje nadenemo resnejši videz. Tako bi moralo biti, tako se spodobi.
Vse razumem, človek pač živi življenje, ki je za vsakogar zahtevna stvar, vsak nosi svoj križ in za vsakogar je križ nekaj težkega. Vendar pa je za nas, ki sledimo »dobri, veseli novici«, če je evangelij res nekaj takega, malce nenavadno, da nam pogled tako hitro obvisi na težavah, namesto da bi zrli onkraj njih, namesto da bi kljub njim radi živeli, ne tako, da bi jih razumeli, ne da bi jih odmislili, ampak da bi se ob njih vendarle znali smejati. Kristus je resda trpel, a Kristus je tudi vstal. Tega našega veselja nam nihče ne bo vzel. Razen če si ga bomo vzeli sami.

BESEDA
Nekaj, kar mi je podaril Gospod, je moj glasni smeh. Rad se smejem, zelo rad, čim bolj in čim večkrat. Pa ne zato, da bi s tem pozabil ali prezrl svoje probleme ali probleme ljudi okoli sebe, sploh ne. Saj smeh nikakor ne uniči problemov. Rad se smejem, ker so problemi po smehu drugačni. Drugače jih živim. Drugače jih rešujem. Drugače trpim.
Če se smejem, še nisem človek brez problemov. Tudi ne mislim, da so ljudje, s katerimi želim deliti svoj smeh, brez težav. Nasprotno. Mislim, da prav človek s problemi najbolj potrebuje smeh, najbolj potrebuje veselega človeka. Poglejte si film Zdravnik s srcem z Robinom Williamsom v glavni vlogi, potem boste razumeli, kaj mislim, in boste razumeli, kako dragocen je v življenju smeh – posebno za trpeče ljudi. A to je težko razumeti in sprejeti. Vajeni smo, da trpeče ljudi pomilujemo, da jim govorimo, kako ubogi so. Tudi samega sebe. Pa ne vem, če s tem pomagamo, če s tem komurkoli prižigamo luč. Menda bi se morali več smejati. Ne sami, ampak skupaj s tistimi, ki trpijo. Ker smeh ni norčevanje iz težav, ampak drugačen pogled na življenje v teh istih težavah. In prav to vsi potrebujemo. Tako pokažemo, da je lepo, dobro, da je ljubezen našega Boga močnejša od preizkušenj tega življenja. To je velikonočna vera!
Zato smeh sploh ni lahka stvar. Smeh je napor. Križ, ki ga nosimo za Jezusom. Smeh zahteva, da vidimo in verjamemo v dobro in lepo, potem ko smo izkusili črnino in grdobijo. Potem je smeh pravi. Potem je res zdravilo, potem je res luč. Potem je res vstajenjski. Kot so kristjani. Smo res?

M. Rijavec, Uvodnik mladinske priloge, v: Ognjišče 7 (2021), 54.

Kategorija: MP Živeti vero

Slovenija je ena tistih držav, kjer obstaja visoka verjetnost okužbe s povzročitelji bolezni, ki jih prenašajo klopi. Najpogostejša med njimi sta lymska borelioza in klopni meningoencefalitis, proti kateremu se lahko učinkovito zaščitimo s cepivom.

Klopi prezimijo v listju, v skorji drevesnih debel in površinskih zemeljskih plasteh. Ko se temperatura tal poviša, postanejo aktivni. Aktivnost klopov je odvisna od zunanje temperature, zato so v naših podnebnih razmerah najbolj aktivni od februarja pa vse do novembra. Dobimo jih predvsem v gozdni podrasti, v grmovju vlažnih mešanih gozdov, v travi in celo na vrtu. Največ klopov živi do nadmorske višine 600 m, v višjih legah jih je manj.
Klopi, ki so prenašalci borelije, so razširjeni po vsej Sloveniji, klopi, okuženi s povzročiteljem klopnega meningoencefalitisa pa so razširjeni na Gorenjskem, Koroškem in v ljubljanski regiji.

BORELIOZA
Lymska borelioza je v Sloveniji daleč najbolj pogosta in razširjena bolezen, ki jo prenašajo klopi. Povzročitelji so bakterije, ki se imenujejo borelije: Borellia burgdorferi sensu lato, Borellia afzelli, Borellia garinii, Borellia burgdorferi sensu stricto in Borellia spielmani. Borellia burgdorferi sensu lato je povzročiteljica lymske borelioze pri ljudeh. V Sloveniji letno beležijo več kot 6000 novih primerov bolezni in sodimo med najbolj ogrožene populacije v svetu.
Cepiva proti lymski boreliozi pri ljudeh ni. Pred okužbo se lahko zaščitimo le s primernimi oblačili, uporabo repelentov ter odstranjevanjem prisesanih klopov. Klopa pravilno odstranimo z uporabo koničaste pincete, tako da klopa primemo čim bližje koži in ga z enakomernim gibom izvlečemo. Pri tem ne smemo vrteti pincete levo ali desno, ampak potegnemo naravnost navzgor. Za odstranjevanje klopov s kože ne uporabljamo olja, kreme, petroleja ali drugih mazil.

ZNAKI IN POSTAVITEV DIAGNOZE
Borelioza običajno poteka v treh fazah. V prvi fazi bolezni (3-32 dni po ugrizu okuženega klopa) se pojavijo značilne spremembe na koži. Na mestu vboda nastane rdečina, ki se postopno veča, začne na sredini bledeti in dobi obliko obroča, ki se širi navzven. Kožna sprememba traja od nekaj dni do več mesecev, običajno nekaj tednov. Če se rdečina pojavi takoj ali v prvih 24 urah po vbodu klopa, je verjetno posledica alergičnega ali toksičnega odziva na pik in ne odraz lymske borelioze, pri kateri od vboda do začetka izpuščaja, praviloma poteče nekaj dni. Kožna sprememba je lahko ena sama ali pa jih je več na različnih delih telesa. Kožne spremembe niso vedno prisotne.
V drugi in tretji fazi bolezni (lahko tudi več mesecev ali let po okužbi) se pokažejo znaki prizadetosti številnih organov ali organskih sistemov: kože, živčevja, sklepov, mišic, tudi oči in srca.
Nekatere vrste borelij npr. Borrelia miyamotoi povzročijo vročinsko bolezen, izpuščaj oziroma rdeči kolobar okoli mesta ugriza klopa se običajno ne pojavi, zato je težko prepoznati to obliko borelioze. Posledice nezdravljene bolezni so lahko zelo hude in vodijo v hude poškodbe živčnega sistem brez tipičnih znakov okužbe z borelijo, to je brez kolobarja. Podobno kot pri povratni mrzlici traja povišana temperatura nekaj dni, stanje se izboljša, potem se vročina povrne in ponovno traja nekaj dni.

LABORATORIJSKI TESTI
Laboratorijsko se lahko okužba dokaže neposredno, z dokazom povzročitelja, ali posredno, z dokazom protiteles proti boreliji. Protitelesa proti Borellii burgdorferi sensu lato nastajajo zelo počasi. To je razlog da je odstotek pozitivnih testov odvisen od časa trajanja okužbe. V začetnem obdobju, ko je prisotna rdečina, je pozitivna le četrtina bolnikov. Pri kronični obliki, pa so pozitivni skoraj vsi bolniki. Nekateri bolniki pa se na okužbo ne odzovejo s tvorbo specifičnih protiteles. Diagnostično je pomemben le test, pri katerem so protitelesa v dovolj visokih koncentracijah (titer protiteles). V endemičnih krajih so lahko protitelesa prisotna v nižji koncentraciji tudi v krvi zdravih ljudi.

ZDRAVLJENJE
Boreliozo se zdravi z različnimi vrstami antibiotikov.

PATOFIZIOLOGIJA BORELIOZE
Na mestu prisesanja
Klopova slina vsebujejo snovi, ki zavirajo imunski odziv gostitelja na mestu ugriza. To ustvari zaščitno okolje za borelije, da se lahko razmnožujejo. Borelije nato potujejo navzven od tega mesta in vnetni odziv gostitelja na bakterijo povzroči značilno spremembo na koži. Zaradi zavrtega delovanja krvnih celic, ki so pomembni pri imunskem odzivu, to so levkocitov nevtrofilci, borelije preživijo in se nemoteno razmnožujejo ter potujejo v različne dele telesa.
V krvnem obtoku
V dnevih ali tednih po ugrizu se borelije raznašajo preko krvnega in limfnega obtoka po drugih organih, kot so srce in sklepi ter obkrajno in osrednje živčevje, kjer povzročijo različne simptome diseminirane okužbe. V primeru nezdravljenja so lahko bakterije prisotne v telesu več mesecev ali celo let v sklepih, koži in živčevju.
V živčevju
V možganih lahko borelije sprožijo okvaro živčevja. Izločajo lahko kvinolinsko kislino in različne citokine (beljakovine, ki delujejo kot posredniki v imunskem sistemu), kar se klinično odraža kot utrujenost in slabost.
Okužbe z borelijo lahko povzročijo kronično izločanje stresnih hormonov, kar vodi do zmanjšanega učinka živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev) in povzroči moteno izločanje stresnih hormonov, ki je povezan z nevropsihiatričnimi simptomi pri nekaterih osebah z Lymsko boreliozo.

BORELIJSKI LIMFOCITOM
Je modrikasto-rdečkasta, nekaj cm velika zatrdlina, sestavljena iz limfocitov-celic imunske obrambe. Pri otrocih se največkrat pojavi na ušesni mečnici, pri odraslih tudi drugje.
Povzročiteljica borelijskega limfocitoma naj bi bila ena od vrst borelije (B. afzelii ali B. garinii). Iz limfocitomskega tkiva so največkrat osamili B. afzelii.

KAKO OKUŽENI KLOPI VPLIVAJO NA NAŠE ŽIVLJENJE?
V poznem stadiju borelioze, ki se lahko razvija nekaj mesecev ali let, pride do kronične prizadetosti živčevja, sklepov, kože (acrodermatitis chronica atrophicans), mišic, srca, oči, hude utrujenosti in kroničnega glavobola.V

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 07, str. 94.

Kategorija: Narava in zdravje