Sveti Ani se priporočajo naše sestre, ko iščejo poštenega moža, matere se zatekajo k njej v dneh pričakovanja in nato ji izročajo svoje otroke v varstvo. Ljubimo jo kakor drugo nebeško mater, kakor nebeško babico, ki nam je rodila Najčistejšo med ženami - Mater samega Boga.
Prav na njen praznik je umirala mlada mati v naši vasi. Tako lepo so peli zvonovi iz daljave, romarji so hiteli mimo nas in nihče ni vedel, da preži smrt nekje za oknom ene izmed hiš, da se že bliža njenemu pragu, da že odpira vrata izbe, da steza roke proti postelji... Le mlada mati jo je videla in smrtni pot ji je stopil na čelo, otrok v zibelki, star komaj dva dni, pa je v sanjah zajokal.
Smrt se je bližala med pesmijo zvonov.
»O, sveta Ana, ne zapusti me, ne daj, da bi postal otrok sirota...«
Počasi je stezala smrt suhljato roko. Nič strašnega ni bilo v njenem obrazu, bila je le božja poslanka.
Toda zakaj ji je roka obstala, zakaj se ji je sloko telo sklonilo?
Sama smrt je pokleknila sredi izbe na tla.
Svetla žena je stala ob bolničinem vzglavju in roka ji je počivala na čelu mlade matere. »Pojdi v miru, božja smrt,« je rekla. »Tvoja ura še ni prišla.«
Bolnica je slišala njene besede in čutila njeno tolažečo dlan.
»Kdo si, ki si mi prihitela na pomoč?«
»Sveta Ana sem, zavetnica mater...«
In ni bilo več smrti v ubogi izbi, le nebeška svetloba in velik mir in daljno zvonjenje od romarske cerkve.
Otrok je odprl oči in ni zajokal.
Mati je bila rešena.
Če ne verjamete, poglejte v cerkvi svete Ane spominsko podobo, ki visi za velikim oltarjem. Tam je vse to naslikano.
In stari ljudje vam bodo to potrdili, če vas vera sama ne bo prepričala.
O, Marijina mati je velika priprošnjica pri Bogu!

Emilijan Cevc, zgodbe, v: Ognjišče (2008) 07, str. 60.

S sinom in nečakinjo smo se povzpeli na najvišji vrh v našem kraju. Z njega je čudovit razgled na našo dolino in še daleč naokrog. Ko se premakneš čez vrh na drugo stran, te čaka podobna slika sosednje doline. Pri tem premiku kar nekaj časa hodiš po gozdni poti. Ko smo se vračali, smo izbrali drugo pot.
Spuščali smo se po gozdni vlaki in na odcepu krenili desno na kolovoz, ki pa ga je bilo kmalu konec. Kam zdaj? Predlagala sem, da gremo nazaj, od koder smo prišli. Sin pa je vztrajal, da gremo kar naprej, povprek čez hrib.
»Ne zapuščajmo utrjenih poti!« sem bila odločna. Nič ni pomagalo, sin je trmasto vztrajal pri svojem. In smo se podali navprek. Nenadoma sem se zapletla v vejo, skrito v listju, in grdo padla. Močno me je zabolela noga, bala sem se, da je zlomljena, kar ob moji osteoporozi ne bi bilo nič čudnega.
Sin je prebledel in mi pomagal na noge. Pohlevno je sprejel moj predlog glede poti. Opirajoč se na močno palico sem odšepala nazaj, sin in nečakinja pa sta mi vsa zaskrbljena sledila. Prišli smo na utrjeno pot, ki smo jo prej zapustili, in po dobrih petih minutah smo prišli do našega avta.
Zvečer me je noga še precej bolela. Z ledom sem hladila buško in jo mazala. Zjutraj me ni skoraj nič več bolelo, sploh nisem  več šepala. Začela sem premišljevati, kako je mogoče, da je oteklina tako hitro uplahnila, da noga niti ni črna in ne boli.
Spomnila sem se! Na pobočju gore stoji cerkvica svete Ane. Ustavili smo se pri njej, ker se mi je zdelo, da sva pri mojih tolikih obiskih pri njej, z Marijino materjo že stari prijateljici.
Ko sem pri cerkvici kukala skozi ključavnico, sem govorila: »Vidiš, sveta Ana, pa sem po dolgih letih še enkrat prišla k tebi. Neštetokrat sem te gledala iz doline in te v težkih nosečnostih, ki se vse niso srečno končale, prosila za pomoč. Glej, danes me je moj sin pripeljal k tebi! Hvala ti zanj! Hvala ti za hčerko! Hvala tudi za moje angelčke, katerim sem z vsakim dnem bližje, in komaj čakam, da jih prvič vidim in objamem! Hvala ti za tvojo pomoč in tolažbo, ki je napolnila moje srce, ko sem pogledala na goro in med smrekami videla vrh zvonika. Včasih mi je ugoden veter prinesel na uho tudi glas zvona, ki mi je v tvojem imenu govoril: “Zaupaj, vse bo dobro. Ne smeš obupati in viharji življenja te bodo zlomili. Kolikokrat je v to mojo cerkvico udarila strela in jo poškodovala. Obnovljena stojim tukaj kot svetilnik. Stojim na kraju, kamor so se v tabor zatekali ljudje, ko so bežali pred Turki. Ljudje so trpeli, vendar so vztrajali, borili so se, zaupali v Boga ... Že več kot štiri stoletja poslušam molitve in prošnje ljudi obeh dolin in jih posredujem usmiljenemu in vsemogočnemu Bogu. Veruj in zaupaj tudi ti!”«
V ključavnico sem še zašepetala: »Sveta Ana, prosim te, da nas tudi danes srečno pripelješ domov, v dolino.«
In uslišala me je! Dopustila je, da sem se spotaknila ob tisti skriti veji in s tem omehčala sinovo trmo, da smo šli po poti, ki sem jo izbrala jaz, in smo kmalu prišli do avtomobila. Bog ve, kako bi se končalo, če bi obveljala njegova?
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 46.

Na koledarju je 26. julija god Joahima in Ane, staršev Device Marije, Jezusove Matere. O Jezusovem rojstvu, njegovem otroštvu in mladosti poročata evangelista Matej in Luka, ki pa ne omenjata Marijinih staršev. Od kod vemo zanju in celo za njuni imeni? (Lovrenc)
Sveto pismo o Joahimu in Ani, Marijinih starših, molči, o njiju govori Jakobov evangelij, apokrifni (svetopisemskim knjigam podoben) spis iz srede 2. stoletja. Izhaja iz pripovedi o Jezusovem rojstvu in mladosti ter pripoveduje zgodbo njegovih starih staršev Joahima in Ane. Bila sta brez otrok, po vztrajni in zaupni molitvi sta na stara leta dobila hčerko Marijo, ki je bila od Boga izbrana za mater našega Odrešenika Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina. Hčerke nista vzgojila zase, ampak za Boga. Po poročilu Jakobovega evangelija in legend iz okoli leta 150 sta jo triletno izročila v varstvo oskrbnikov templja. Njuno češčenje se je v vzhodni Cerkvi uveljavilo že v 6. stoletju, na Zahodu pa v 8. stoletju. Ana je postala simbol materinstva, Joahim pa očetovstva. Njun god po novem koledarju (1969) obhajamo skupaj 26. julija; prej je bil spomin sv. Joahima 16. avgusta. (sč)

ČUK, Silvester, Ognjišče (2011) 7, str. 48

Jakobov protoevangelij, apokrifni spis (ok. 150), poroča o Joahimu in Ani, starših Jezusove matere Marije, o njenem rojstvu, otroštvu in zaroki vse do Jezusovega rojstva. Po novem svetniškem koledarju, veljavnem od leta 1969, Joahim in Ana godujeta skupaj 26. julija, prej smo se očeta Joahima spominjali 16 avgusta. Sveti Ani je na Slovenskem posvečenih nad 60 župnijskih cerkva in podružnic, sv. Joahimu pa le podružnica v Jasenu, župnija Ilirska Bistrica. Joahim in Ana sta bila potomca Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Hčerka Marija se jima je rodila na stara leta. Pri sebi sta jo imela le tri leta, potem sta jo po zaobljubi izročila templju. Ime Ana v hebrejščini pomeni milost, ljubezen, molitev. K sveti Ani, Marijini materi, so se zatekale matere in nerodovitne žene. Umetniki Ano navadno upodabljajo, kako mali hčerki Mariji razlaga Sveto pismo; mnogo podob in kipov pa jo kaže kot Ano ‘Samotretjo’: v naročju velike svete Ane sedi mala Marija, v Marijinem naročju pa je mali Jezus, (sč)

Na sliki: V. Metzinger, Družina svete Ane, olje na platno, 1747, Ljubno ob Savinji, ž. c. sv. Elizabete.

Sv. Ani je pri nas posvečenih 67 cerkva (12 župnijskih in 55 podružničnih) ter štiri kapele. – Največ ž. c. sv. Ane je v LJ nadškofiji (4): Dobovec (1),  Gozd, Javor (2)  in romarska v Tunjicah (spodaj),  poleg teh pa imajo še 13 p. c.: Koželjek (Begunje/Cerknici), Šemnik (Izlake), Žažar (Podlipa), Šentan (Preserje) (3),  Mala Gora (Ribnica), Podlož (Stari Trg/Ložu), Butajnova (Šentjošt nad Horjulom) (4),  Češnjice (Šentvid/Stični), sv. Ana-kapucini (Škofja Loka), Zg. Jablanica (Šmartno/Litiji), Ljubelj (Tržič), sv. Ana v Višnji Gori in Ledinica (Žiri). – V KP škofiji so tri ž. c. sv. Ane: Batuje, Cerkno (5) in Grahovo ob Bači (6); osem pa je p. c.: Magozd (Drežnica), Hrašče (Hrenovice), Dolenje (Jelšane), Bač (Knežak) (7), sv. Ana-frančiškani (Koper) (9),  Nova Sušica (Košana), sv. Ana (Ponikve), Razguri (Vrabče) in kapela v Kanalu. – V NM škofiji je sv. Ani posvečena ž. c. v Toplicah (8) in kar 17 p. c.: Vrh nad Boštanjem (Boštanj), Vimol (Črmošnjice), Šmaver (Dobrnič), Tanča Gora (Dragatuš), Hrib in Koprivnik (Kočevje), Mokri Potok (Kočevska Reka), sv. Ana (Leskovec/Krškem), Vidošiče (Metlika) (13), Debenec (Mirna), Graben (NM-Sv. Lenart), Peščenec (Osilnica), Beli Kamen (Stara Cerkev), Ledeča vas (Šentjernej), Korenitka (Šentlovrenc), Gradišče nad Vrhpečjo (Velika Dolina) ter kapela v Kostanjevici na Krki (župnišče) – V MB nadškofiji sta dve ž. c. sv. Ane: Fram (12) in Sv. Ana v Slov. Goricah (11), 10 pa je p. c.: sv. Ana (Koprivna), Stari Grad (Makole), Ribniško selo (MB-Sveta Marija), sv. Ana (Pameče), Leše (Prevalje), sv. Ana (Slovenske Konjice), Veliki Vrh  (Sv. Barbara v Halozah – Cirkulane) (10), Orlica (Sv. Marija v Puščavi), Pungart na Pohorju (Št. Ilj pod Turjakom) in Drakšl (Velika Nedelja). – V CE škofiji je Marijini materi posvečena ž. c. na Prevorju (15),  Anine pa so p. c.: Šmarje (Sevnica), Babna Gora (Sv. Štefan/Žusmu), Vrhe (Teharje) in Tinsko (Zibika) (14),  in dve kapeli: sv. Ana-zdravilišče (Rog. Slatina) in sv. Ana-pokop. (Solčava). – V MS škofiji je ž. c. sv. Ane v Bakovcih (17),  p. c. pa so v Boreči (Gor. Petrovci) (16),  na Podgradju (Ljutomer) in v Gomilici (Turnišče). (mč)

Čuk S. in Čuk M., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 7, str. 131.

Slavni irski dramatik George Bernard Shaw, se je malo pred smrtjo pogovarjal z nekim novinarjem. Ta ga je vprašal: »Gospod Shaw, v življenju ste se srečali s številnimi znanimi ljudmi. Spoznali ste kronane glave, svetovno znane pisatelje, igralce in druge umetnike … Če bi vam bilo dano še enkrat živeti in bi lahko izbirali, katera od teh osebnosti bi radi bili?«
»Če bi lahko izbiral,« je odgovoril Shaw, »potem bi rad bil pravi George Bernard Shaw, kar doslej nisem bil.«

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 32.

V gledališču liku, ki je vedno ‘zraven’, nikoli pa v središču pozornosti, tako v šali rečemo, da je “bratranec glavne vloge”!
In to si ti, ljubi moj Jakob, dejansko bil: Jezusov bratranec. Bratranec glavnega protagonista odrešenjske drame! Pa tudi: vedno zraven, a nikoli pod žarometi. Pa ne zato, ker žarometov takrat še ni bilo, temveč vedno nekoliko v senci svojega mlajšega brata Janeza, ki se je razglasil za Jezusovega najljubšega učenca, in apostola Petra, ki ga je Jezus razglasil za prvaka.
Verjamem, da ti ni bilo lahko … Biti v senci. Biti v ozadju. S tvojim karakterjem. Kajti v evangelijih lahko preberem, da si bil ambiciozen, saj si se – čisto dobesedno – zanimal za stolček … za ‘položaj’ v božjem kraljestvu (Mr 10, 35-41). In berem, da si bil nagle jeze in vročekrven (Lk 9, 51-56). Jezus je tebe in tvojega brata imenoval kar ‘sinova groma’! In je bil tvoj mlajši brat iste sorte, samo da se je njemu uspelo pririniti v ospredje, ti pa si ostal zadaj. A je temu tvojemu bratu treba seveda tudi priznati, da je skupaj z vajino mamo stal v ospredju tudi pod križem, medtem ko si ti bridko dogajanje opazoval od daleč … (Jn 19 in Lk 23). Malo predrzno pa lahko tudi zaključim, da svojega prvotnega poklica nisi opravljal z največjim veseljem, saj si ob Jezusovem povabilu takoj odvrgel mreže in šel za njim, ne da bi pospravil mreže in ne da bi se poslovil od očeta (Mr 1, 19-20).
Morda me zato tako zelo vleče, da bi se odpravil na znameniti ‘Camino’ … da bi poromal k tebi v Compostelo … ker sva si tako podobna:
Tudi jaz sem namreč popustil prvotni poklic. In ko odprem usta, običajno grmi! Saj sem tudi jaz nagle jeze. Tudi jaz sem ambiciozen ( kar dobro skrivam ). Tudi jaz sem bil v teatru vedno ‘bratranec’ in ‘druga violina’. In tudi jaz, ko bi se bilo treba izpostaviti za kaj pomembnega in svetega, rad poiščem ‘senco’ in ‘distanco’ …

Senco pa iščem tudi zaradi svoje frizure. Bolje rečeno, zaradi pomanjkanja le-te … zaradi moje pleše, ki jo že najnežnejši žarki sonca ožgejo, da se zablešči kot svetniška avreola. A sem še daleč od nje. In sem v izogib njeni tuzemski različici začel nositi raznovrstna pokrivala … najraje klobuke. In ti, moj ljubi Jakob, si zavetnik klobučarjev. Pa sva spet vkup!
Bil si ob Jezusu na gori spremenjenja, ko si zijal široko odprtih oči in bil si ob Jezusu v Getsemaniju, ko nisi mogel držati svojih oči odprtih. In kot si se ob Jezusovem križanju zbal za svoje življenje, si po Jezusovem vstajenju to življenje zanj zastavil in prvi od apostolov pretrpel mučeniško smrt … medtem, ko je tvoj mlajši brat, božji ljubljenček, mirno zaspal v visoki starosti. Čudna so pota Gospodova, a midva, moj ljubi sveti Jakob, se ne dava!
Resnično upam, da mi te uspe obiskati. Predvsem pa, da se srečava na ‘oni’ strani! Prišparaj mi en stolček v nebeškem kraljestvu, zdaj, ko si svojega nedvomno zasedel. Ambicije gor ali dol.
Ljubi moj sveti Jakob. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 114.

Ali ste nedavno naredili kaj z navdušenjem? Na to vprašanje je v reprezentativni raziskavi nad 50 let starih prebivalcev Slovenije vsak tretji (31,87 %) odgovoril, da nič. To pomeni, da četrt milijona od 750.000 prebivalcev Slovenije, ki smo te starosti, v ničemer ne doživlja življenjskega veselja, radosti in navdušenja – živijo in se starajo v duševni, socialni in duhovni puščobi.
To je zelo slabó za njihovo zdravje. Če človek ne doživlja veselja, mu slabí odpornost; če zboli, se slabše zdravi; kronične bolezni se razvijajo z več zapleti. Radost in navdušenje sprožata v možganih takšno kemično prenašanje informacij, da človek uspešneje dela, se bolje zapomni, sami možgani pa se pri tem razvijajo. Na ta način veselje, radost in navdušenje preprečujejo starostno pešanje razuma.
Ljudje, ki so puščobni sami v sebi, so večinoma pusti in težavni tudi v sožitju z bližnjimi. Razpoloženje je bolj nalezljivo kakor virusi. Od drugega spontano prevzamemo njegovo prijetno razpoloženje; še lažje pa slabo, turobno ali jezno, v katerem se ne da uspešno sodelovati in ne živeti v lepem odnosu.
To so trdna in trda dejstva o človekovem zdravju in medčloveškem sožitju. Trd je tudi podatek, da četrt milijona starajočih se Slovencev živi v doživljajski puščobi. Ob vsakem od njih pa dva in več svojcev ali sodelavcev, ki se lahko prej ‘nalezejo’ pustega razpoloženja od njega, kakor on od njih dobrega. Trdno in trdo je tudi dejstvo, da nihče ni imun pred notranjo puščobo in bivanjsko praznoto – vsakdo jo doživi prej ali slej, v blažji ali hujši obliki. Na mestu je torej vprašanje: Kaj lahko pomaga, da se ob stiku navdušenega človeka z razočaranim prej ‘naleze’ drugi od prvega veselja, radosti in navdušenja, kakor prvi od drugega puščobnosti in slabe volje? To vprašanje uspešno rešujejo mnogi, ki se tedensko srečujejo v skupinah za kakovostno staranje; metoda skupinskega socialnega učenja, ki jo razvijamo za delo v teh skupinah, kar dobro odgovarja na to življenjsko vprašanje.
Toda ostanimo pri temi naše rubrike Duhovnost in Slovenci. Tudi tukaj je vprašanje zelo zanimivo in pomembno: Kakšne možnosti ima za svoj duhovni razvoj človek, ko doživlja duhovno puščobo in bivanjsko praznoto?
Pri iskanju odgovora sezimo po varnem načinu: kaj o tem povedo izkušnje? Pred nami se vrstijo največji duhovni velikani, ki so živeli dolgo v hudi duhovni ali verski praznoti: mistik in svetnik Janez od Križa, ki je o tem napisal knjigo Temna noč, slavna cerkvena učiteljica Terezija Velika, Mala Terezika, Mati Terezija, brat Roger in nešteti drugi. Njihova dobra izkušnja je: vztrajati v rednem ritmu smiselno zastavljenega vsakdanjega življenja. In ne zgubiti zaupanja v to, da je življenje večje od naše pameti in našega počutja. Če je tunel še tako dolg, se pride na njegovem koncu na svetlo. Sam tunel pa ima trdna tla in človeku je dana zmožnost, da kljub majavemu koraku hodi po njegovem dnu proti svetlobi. Zgodbe ljudi iz taborišč in golih otokov, nekdanjih zasvojencev in izgubljenih na družbenem robu so dokaz, da vztrajna hoja v temni noči pelje proti jutranji zarji.
Verska duhovnost zaupa v Boga – ve, da se pri plovbi v megli in temi enako približujemo pristanišču, kakor če ga v soncu vidimo pred seboj. Izkušnjo razočaranja in notranje zapuščenosti ‘preživlja’ tudi Bog v Jezusu. Množice so bile navdušene nad kruhom in ribami, do Njega – kruha življenja pa brezbrižne in odklonilne. Učenci in apostoli ga niso razumeli. Versko vodstvo ga je ob sklicevanju na Boga smrtno sovražilo. Na križu je doživljal zapuščenost od Boga, od Očeta. Na veliko soboto je bil povsem mrtev v zemlji – kakor vsak človek, ko pokopamo njegovo truplo ali pepel. Toda tretji dan je od mrtvih vstal. In iz njegovih prestrašenih učencev in apostolov je zrasla Cerkev po vsem svetu. Današnji kristjani nismo ne boljši ne slabši kakor množica, ki ga je poslušala ter se najedla njegovega kruha in rib; kakor učenci in apostoli, ki so hodili z njim, ga gledali in poslušali ter razumeli v ozkih mejah svojih zmožnosti.
Vsakdo pride kdaj v duhovno puščavo, ko ne doživlja ne veselja ne navdušenja. Pogosto se to dogaja starim ljudem. Kakor smo ugotavljali, da je navdušenje hrana vsakdanje duhovnosti in da je razočaranje možnost za izhod iz slepe ulice zgrešene duhovnosti, tako ugotavljamo, da je tudi doživljajska puščobnost del poti pri človeškem in duhovnem zorenju. Zelo nevaren in obetaven del. Zato je dobro iz srca moliti s starajočim se Davidom, ko je ob vseh svojih dobrih izkušnjah, zmotah in krivdi duhovno otopeval: Vrni mi veselje …! (Ps 51)

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 7 (2020), 29.

Nekega dne sem v cerkvi sedel v klopi. Verujem, da je Jezus resnično živ in navzoč v tabernaklju v tisti mali hostiji. Pred seboj sem za trenutek uzrl (ne vem kako razložiti, menda ste že vsi videli podobo skušnjave podobo, da gledam v tla in vidim da sem z levo nogo v cerkvi in z desno nogo pa korak zunaj. To pišem, kot odgovor na eno od pisem v Ognjišču, ko je nekdo zapisal, da je katoličan, ampak ne verjame tega, kar Cerkev uči. Zdi se mi, da se to dogaja, ko je nekdo tik pred tem, da bo po malih korakih sam sebe izločil iz Cerkve. Nevarno je, da se pustimo omamiti delu hudobnega duha. Sam sem že okusil, kako so se razni malenkostni navdihi premaknili v moji notranjosti celo do tega, da nisem več molil rožnega venca in sem se znašel v globinah napuha. V Ameriki celo mnogi kristjani in katoličani (!) ne zavračajo splava, a vemo, da je sveta Mati Terezija rekla, da je splav največji uničevalec miru. Prepričan sem, da ne morem reči “da Bogu” in hkrati “da grehu”. Preveč si dovolimo igrati z besedo zvestoba (do Boga, do žene, do moža itn.)! Najhuje pa je to, da nas sploh ni strah to početi. Hvala za odgovor.
Zvezdan

V vašem besedilu odkrivam teme, ki so vredne, da se ob njih vedno znova zaustavimo in jih premišljujemo. Iz celote pa veje neko ‘svetobolje’ nad stanjem v svetu in Cerkve v njem. A krščanstvo v vse situacije prinaša veselo oznanilo, saj gre Bog za človekom do konca, nad njim nikoli ne obupa. Kar seveda ne pomeni, da se človek v svoji svobodi tudi ne more dokončno odreči Bogu. A jaz zaupam, da je usmiljeni Oče Jezusa Kristusa zares “močni Bog”.
V pismu so omenjene skušnjave, ki se vtihotapijo v človeka z malenkostnimi navdihi. Skoraj neopazno. Pravzaprav so skušnjave ena izmed taktik hudobnega duha, s katerimi odkriva človekovo duhovno stanje, da ga spozna in izkoristi. Deluje kot dober strateg v vojni, ki najprej dobro opazuje sovražnika, ga tu in tam z raznimi provokacijskimi akcijami izziva, da vidi, kako se odziva, in pri tem morda pokaže kakšne svoje šibke točke. In ko jih ugotovi, tam skoncentrira svoj napad. Pravzaprav podobno, a na nezavedni ravni, delujejo tudi vsi virusi, bacili in bakterije; napadajo in, če je odpornost organizma dovolj velika, nimajo uspeha. Če pa v nekem trenutku presenetijo organizem, ki ima oslabljen imunski sitem, prodrejo vanj in ga pričnejo uničevati. Torej je pomembno ohranjati duhovno odpornost. A skušnjave nas odkrivajo tudi nam samim. Ta premislek nas vabi, da bi se vadili v čuječnosti, v pozornosti na notranje vzgibe, na navdihe, želje, hrepenenja … in na razločevanje teh vzgibov glede na to, ali jih giblje dobri ali hudobni duh. Ko jih tako prepoznamo, pa verjemimo, da imamo dovolj svobode in Božje pomoči, da se slabim upremo, dobre pa uresničimo.

JEZUSOVE IN NAŠE SKUŠNJAVE
Nadvse zgovoren zgled nam je lahko sam Jezus, ki je v svoji človeški naravi moral dobojevati tudi takšne duhovne bitke in se odločiti za Očetovo verzijo, ki je bila povsem drugačna od vseh ponujenih; pa naj je bilo to v puščavi ali v Getsemaniju ali celo na križu. In v skušnjavah ni nikoli izbral možnosti, da bi probleme na zemlji reševal s čudežnimi rešitvami (da bi delal iz kamnov kruh zase ali da bi stopil s križa), ampak je z zgledom učil, da so vse dobrine last vseh, ne le ‘moje’ in da to lahko odpravi lakoto na svetu; ni izbral možnosti, da postane lastnik hudičevih kraljestev – tega sveta, ampak se je odločil, da bo slavil Očeta in ne samega sebe; ni izbral atrakcij in izsiljevanj Očeta, da bi moral služiti njegovim kapricam in ga v njih varovati, ampak da bo kot človek sledil poti človeka, ki mora v tem svetu tudi skozi trpljenje in smrt. Tako je Jezus tudi kot človek ohranjal svoje srce čisto; v skušnjavah je izbral odločitev, ki je bila v skladu z Očetovo ljubeznijo do njega in do vseh ljudi.
Torej, ne se bati skušnjav. So nekaj normalnega v našem življenju in nam lahko pomagajo prav živeti, saj nas sproti opozarjajo, kje smo trenutno šibki, kajti prav tam se pojavijo, in ko to vemo, lahko pokličemo na pomoč bližnje in Boga. Potem se pa nam ni treba bati duhovnega boja. Zahteva pa ponižnost, da priznamo skušnjavo, jo tudi povemo, seveda na glas, in se borimo do prave odločitve s pomočjo, ki smo jo poklicali. Zatorej le na plan s skušnjavami, če jih bomo držali zase, je veliko večja verjetnost, da bodo zmagale one in z njimi on, ki nas skuša, kot je Jezusa.

ZAKAJ OSTATI V CERKVI?
Nadalje je v pismu izpostavljena dilema “biti na pol v Cerkvi in na pol zunaj nje”; reči “da Bogu” in hkrati “da grehu”. Tudi to ni položaj, ki bi nam bil tuj. Še tako ‘trdnim’ kristjanom se dogaja kaj podobnega. Pomislil sem na Petra in Juda v tistem prvem velikem četrtku. Kdo si upa reči, da ne nosi v sebi tega Petra, ki je nedvomno Jezusov učenec, a je že v naslednjem trenutku z ‘eno nogo’ zunaj tega kroga, ko Jezusa pred deklo in drugimi zataji.
Dandanes je veliko razlogov, da z eno nogo izstopaš iz Cerkve. Potrebo obrniti hrbet Cerkvi danes ne čutijo več samo ljudje, katerim je vera Cerkve postala tuja in se jim Cerkev zdi preveč zaostala, srednjeveška, skoraj sovražna svetu in življenju; ampak to čutijo tudi ljudje, ki ljubijo Cerkev, njeno bogoslužje z njegovo nadčasnostjo in skrivnostnostjo, saj vidijo v njej odsev nebeškega bogoslužja. Mnogi med njimi menijo, da Cerkev izdaja svojo istovetnost, da se ravna preveč po modi in s tem izgublja svojo dušo; spet drugim so v veliko oviro škandali v Cerkvi. Kakor da ti ljudje doživljajo izdajo velike ljubezni in jim ne ostane drugega, kot da ji obrnejo hrbet.
A hkrati odkrivajo tudi razloge, da ostajajo v Cerkvi. Zanimivo je, da ne želijo ostati v njej le tisti, ki v polnosti verjamejo v njeno poslanstvo, in oni, ki se jo oklepajo zaradi lepe, stare navade – čeprav le tu in tam, ampak v njej ostajajo tudi tisti, ki zavračajo njeno bistvo in bi iz nje radi naredili nekaj bolj modernega; a se ne pustijo izgnati iz nje, ampak si prizadevajo spremeniti jo po lastni predstavi. Skratka vsak bi želel imeti Cerkev po ‘svoji meri’. Spet nič novega. Že Pavel se ‘bode’ s Korinčani, med katerimi so eni Pavlovi, drugi Kefovi, spet drugi Apolovi ali Barnabovi, kdo pa Kristusov … Vsak bi rad imel Cerkev po svoji zamisli. Pavel pa jih skuša pripeljati do spoznanja, da je temeljno, da se za vsemi temi človeškimi potezami vendarle skriva ena in edina Cerkev, ki je Kristusova. Čeprav ima lahko tudi različne zunanje obrise. Še kot profesor je zaslužni papež Benedikt XVI. razložil, zakaj kljub vsemu ostaja v Cerkvi: »V Cerkvi ostajam, ker verujem, da prej in slej za “našo Cerkvijo” živi “Njegova Cerkev”, ki je mi ne moremo odpraviti. Pri Gospodu ne morem biti drugače kakor tako, da sem pri in v Njegovi Cerkvi. V Cerkvi sem zato, ker kljub vsemu verujem, da v jedru ni naša, ampak “Njegova” Cerkev. Povedano povsem konkretno: Cerkev nam kljub vsej človeškosti ljudi v njej daje Jezusa Kristusa. Samo po njej moremo sprejeti Kristusa kot živo, pooblaščeno resničnost, ki me tukaj in zdaj kliče in obdarja.« Zato je dilema “Kristus da, Cerkev ne” umetna, površinska in v sebi puhla in prazna.

ZVESTOBA – KRŠČANSKA KREPOST
Še ena misel me v pismu vznemirja. Misel o zvestobi. To je res ena izmed kreposti, ki je danes zelo ogrožena; vsekakor ni moderna, po drugi strani pa jo bi vsi radi izkusili, saj je pisana človeku na kožo. Pa naj gre za zvestobo prijatelja, zakonsko zvestobo, politično ali v pogodbah … Ko razmišljam o vsebini zvestobe, jo vedno bolj jasno zaznavam kot “ljubezen v trajanju”. Kot se z ljubeznijo ni mogoče igrati, se tudi z zvestobo ne sme igrati. Preveč boli, če se pokaže, da je le igrana, da je v resnici ni. Koliko bolečin manj bi bilo v ločenih zakoncih, njihovih otrocih in sorodstvu … če bi zvestoba zmagala in omogočila pot sprave in ozdravitve odnosov. Če obe strani želita, je ozdravitev vedno mogoča, saj jo podpira tudi Bog. In kristjani smo poslani svetu, ne samo da ugotavljamo, kaj ni prav in kaj gre narobe, ampak da kažemo možno pot obnove, sprave in novega življenja.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 7 (2020), 44-46.