Bila sta brata. In to složna brata. Združena v življenju in združena v smrti.
Zato ni čudno, da je verno ljudstvo krške fare, ki sta ji patrona in zavetnika, združila tudi vajini imeni, in vaju menda tako kličejo kar za “Kozmijana”!
In mene ta vajin vzdevek potegne v višave: v kozmos med kozmonavte. Ne le zato, ker je Cerkev, ki ji pripadam katoliška, torej vesoljna, temveč tudi zato, ker smo verujoči svojevrstni vesoljci, saj – po Jezusovih besedah – nismo od tega sveta (glej Jn 15,19). Živimo sicer v in na tem svetu, a smo po krstu in zaradi krsta z eno nogo že v nebesih. Prav v tistih nebesih, ki jih kozmonavti nekdanje Sovjetske zveze, ki je ljudem obljubljala nebesa na zemlji, niso našli med svojimi številnimi poleti v vesolje.
Lepa, stara slovenska beseda za vesolje je vsemirje, ki – se mi zdi – je v bistvu ne le vesoljno katoliška, ampak predvsem krščanska, saj govori o miru, ki ga ta svet ne more dati (glej Jn 14, 27). Res pa je, da mi spletni slovar Fran, pri katerem sodeluje edini Kozma, ki ga poleg tebe, ljubi moj sveti Kozma, sploh poznam – in gospoda Ahačiča na tem mestu pozdravljam in se mu zahvaljujem za ves trud, ki vlaga v to, da bi Slovenci prav, lepše in tudi pametneje govorili – pove, da se ta beseda uporablja bolj knjižno kot pogovorno. Ljudje pa menda vse manj beremo, in je te sorte tudi Damijan, ki ga imam med potomstvom, in te prosim, ljubi moj sveti Damijan, da vržeš svoje oko kdaj pa kdaj čez njegova pota. Jaz jim le s težavo sledim.
Vidva, ljuba moja sveta Kozmijana, sta bila bojda zdravnika. In tudi te imamo navadni smrtniki – poleg svetnikov seveda – za vesoljce.
Tudi zdravniki se naokrog sprehajajo v snežno belih oblačilih, kot ste menda oblečeni svetniki v nebesih. Vi ste svoja oblačila sicer oprali v Jagnjetovi krvi (glej Raz 7, 14), za zdravniške halje pa poskrbijo pralni prašek in čistilnica.
Tudi na zdravnike se, kot na vas, svetnike, obračamo, ko smo v stiski, ko boli, in tudi od njih, kot od vas, pričakujemo takojšnjo pomoč. In je zamera, če te ni. Če še vedno boli.
Ne vem kakšne sorte napisi so na znamenitih nebeških vratih za katerimi ‘kofetkate’ svetniki, a se mi zdi, da se ne morejo dosti razlikovati od tistih, ki jih lahko berem na vratih ordinacij: “Ne trkajte! Vstopajte samo na poziv! Vstopajte posamič!”
In se mi zdi – rahlo pa se tudi bojim – da bodo zdaj, ko je papež Frančišek spisal svoje apostolsko pismo o bogoslužju v Cerkvi, ki ji z veseljem in po krstu pripadam, zdravnike kar po vrsti razglasili za svetnike, saj se jim bodo ordinacije napolnile z latinščine željnim in žejnim vernim ljudstvom, ki bo tja poromalo po diagnozo.
Res me zanima ali Nebeški Oče govori in sliši vse jezike, ali pa mu je vzdihe vernega in grešnega ljudstva treba prevajati v latinščino. Morda pa v nebesih nimate zgolj svojega jezika, ampak tudi svojo pisavo, podobno kot jo imajo zdravniki in ki jo znajo prebrati samo lekarnarji.
Ljuba moja sveta Kozma in Damijan. Vidva sta zaradi svoje vere pretrpela raznovrstno mučenje kot piše: nadeli so vama verige, vaju vrgli v morje, dali na grmado, pribili na križ, posuli s kamenjem in na koncu obglavili. Tudi z našimi zdravniki smo, vsaj v preteklem – covidnem in cepilnem letu – , ravnali podobno. Seveda v prenesenem pomenu besed, a ne dvomim, da je prav tako bolelo.
Ljuba moja sveta Kozmijana. Obilo žegna ob vajinem godu. Pa ga razlijta na nas, da se bomo zavedali, da je edini pravi zdravnik Bog, a da je najpoprej treba prositi za zdravo pamet.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 98.

Kategorija: S svetnikom na TI

Na ljubljanski avtobusni postaji sva si pomahali v slovo. Sošolka Tanja se je odpeljala proti svojemu domu na Vipavskem, sama pa sem odpotovala proti domačim hribom.
»V soboto torej prideš!« mi je rekla ob slovesu. »V nedeljo pa naju čaka izpolnitev obljube!«
Pritrdila sem ji in ponovno so se mi v glavi odvrteli spomini na zadnje mesece pred maturo. Profesor, ki nas je poučeval enega od strokovnih predmetov, nas je seznanil, da bomo konec maja pisali obsežen test. Vprašanja bodo vsebovala snov iz vseh letnikov. Novica je kot mora legla na nas, saj smo komaj čakali zaključka šolanja. Profesor je bil znan po svoji strogosti in doslednosti pri delu. Vedno je poudarjal, da moramo na poklicno pot oditi z dobrim teoretičnim znanjem. Kadar smo ga dijaki jezili s svojim pomanjkljivim poznavanjem snovi, se je z nekoliko ironije v glasu spraševal, kaj se je slovenski narod pregrešil, da bo dobil tako slabe zdravstvene delavce.
S sošolko Tanjo sva si delili tudi sobico v internatu. Takoj po najavi testa sva mrzlično iskali zapiske in drugo strokovno gradivo, da bova lahko obnovili vso snov. Celo za konec tedna sva ostali v Ljubljani in se poskušali učiti. Toda zunaj je cvetela pomlad in vabila na sprehode.
»Ne bo šlo!« sem obupano rekla nekega večera. »Pa saj se moram učiti tudi ostalo. Saj ni samo ta predmet na maturi! Kar pustila bom vse skupaj!«
Tanja je zavzdihnila in rekla: »Prav imaš! Le čudež naju lahko reši!«
»Čudež? Čudež bi se zgodil, če bi profesor utrpel kompliciran zlom obeh nog in ne bi uspel priti v šolo!« sem rekla in mu v srcu privoščila kakšno nesrečo, ki bi ga onesposobila za nekaj mesecev.
»Kaj pa, če se zaobljubiva, da bova naredili nekaj dobrega, če nama uspe pri testu dobiti pozitivno oceno?« je glasno razmišljala sošolka. »Ali pa, če prosiva Marijo s Svete Gore, da nama pomaga premostiti to težavo.«
»Če nama uspe uspešno zaključiti šolanje, bova prvi prosti teden poromali k Mariji na Skalnico,« sem rekla. Podali sva si roko in s tem potrdili, da bova obljubo držali.
Očitno nama je Božja Mati stala ob strani, saj sva obe dobili prav lepo oceno pri preverjanju znanja in tudi matura nama ni povzročala težav.
Na prvo prosto soboto po zaključenem šolanju sem se odpravila do sošolkinega doma. Pri večerji sva naredili načrt za naslednji dan, pripravili nahrbtnika in naravnali budilko. Tanjina nonica je z zanimanjem spremljala najine priprave na peš romanje. »O pupke moje,« je rekla v narečju, značilnem za te kraje, »jutri bo dež. Me trga po kosteh … Le kako bosta zmogli pot do Svete Gore?« V upanju, da se njena vremenska napoved ne bo uresničila, sva legli k počitku.
Naslednje jutro smo se zbudili v siv dan. Močan veter je po nebu podil debele oblake in dež je neusmiljeno padal. »Tako vreme ni primerno za na pot. Saj bo Mati Božja razumela, da nista mogli priti!« naju je opominjala sošolkina mama.«Toda mi dve sva obljubili!« sva dopovedovali in iskali primerna oblačila za neugodno vreme.
Ko je Tanjin tata videl, da naju ne bo nič odvrnilo od najine namere, je rekel: »Peljal vaju bom z avtomobilom. Tako bosta obljubo izpolnili. In naša mama ima prav, ko pravi, da Mati Božja vse razume.«
Kmalu smo se vozili med gručastimi vasicami Vipavske doline. Promet je bil redek, saj v takem vremenu gredo ljudje na pot le, če je nujno potrebno. Počasi in previdno je tata usmerjal svoje vozilo po vijugasti cesti proti vrhu Svete Gore.
Srečno smo prispeli pred mogočno baziliko. Kljub nevihtnemu vremenu sva s Tanjo dosegli cilj. Stopili sva v cerkev. Sedli sva v eno od klopi blizu oltarje, se srečno nasmehnili in se nato potopili vsaka v svoje misli.
Zrla sem v milostno podobo naše nebeške Mame in se v mislih preprosto pogovarjala z njo. Zahvalila sem se ji za srečno preživeta leta v Ljubljani, za uspešno zaključeno šolanje, za veselje, uspehe, pa tudi za žalosti, ko ni šlo tako, kot bi si želela … S hvaležnostjo sem pomislila na starše, ki so me podpirali pri iskanju poklicne poti. Molila sem za oba brata, za sorodnike in prijatelje. Nenadoma pa se mi je v misli prikradel spomin na najstrožjega profesorja. Zdelo se mi je, kot da mi neki glas šepeta, naj molim tudi zanj. “To pa že ne!” sem si potiho rekla. “Tega ni vreden. Preveč je meni in ostalim grenil dijaška leta in preveč strahu pred njegovimi strogimi ukrepi sem doživela.” Pogledala sem gor k Mariji, kot bi čakala, da pritrdi mojim mislim.
“Daj, preusmeri misli!” sem si prigovarjala. Poskušala sem moliti zase, za srečo v nadaljnjem življenju. Toda spet je v meni neki nekdo rekel, da je vendarle naš profesor želel, da v poklic odidemo vsaj malo pripravljeni na pasti in zanke, ki bodo postavljene pred nas. Da bomo velikokrat potrebovali moč in pogum, saj bomo s sočlovekom v trenutkih njegove največje nemoči in bolečine. “Ali mi bo to romanje res pokvarilo nenehno spominjanje na tega neprijetnega moža?” sem bila jezna sama nase.
***
Potem se je pričela sveta maša. Pater, ki je pridigal, je govoril o hvaležnosti za ljudi, ki so nam kot svetilniki na našem potovanju skozi čas. Je bil strogi profesor kot svetilnik? Naj se vendar zahvalim Bogu tudi zanj, me je vabil notranji glas. “Morebiti pa bom potem mirna in bo utonil med spomine,” sem pomislila. Z molitvijo Pod tvoje varstvo sem Božjo Mamo prosila, naj ga vodi in naj uredi,da bo nekoliko bolj usmiljen pri delu z dijaki.
Ob vračanju proti Tanjini domači vasi je bilo vreme že bolj prijazno. Proti večeru je izza oblakov posijalo sonce. S poslednjimi žarki tistega dne je pobožalo strehe hiš in zvonikov razsejanih po Vipavski dolini. V nastajajoči mrak se je oglasila pesem zvonov. S Tanjo sva opazovali svet pred sabo in bili srečni, da sva izpolnili obljubo.
»Ma veš, da sem se na Sveti Gori spomnila tega zmaja od profesorja. Upam, da se ne boš smejala, ko ti bom povedala, da sem za njega zmolila en očenaš!«
»A tudi ti!« sem začudeno vzkliknila in ji povedala, kako sem se borila sama s sabo, da tega ne bi storila.
***
Desetletja službe so tekla zelo hitro in prinašala različne dogodke. Velikokrat mi je znanje, ki mi ga je posredoval tisti srednješolski profesor, prišlo zelo prav. Molitev zanj ni bila več težka. Pred pol leta sem v časopisu zasledila, da je končal zemeljsko potovanje. Želim, da mu bo Največji med profesorji naklonil uživati srečno večnost.

HVALA, Irena. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 27-28.

Kategorija: zgodbe

Jezikoslovje lahko danes po­jasni skoraj vse, kar nas zanima o jeziku. Vsaki slovenski besedi lahko sledimo daleč nazaj v preteklost in opazujemo, ali se je razvila iz praslovanskega jezika (npr. sonce) ali je bila izposojena iz kakega drugega (npr. miza iz latinske besede mensa). Vemo, da so svetovni jeziki med seboj praviloma tesno povezani in da jim lahko s posebnimi formulami, zelo podobnimi matematičnim, sledimo tudi v čas, ko se še niso zapisovali.
Pri vprašanju, kako je nastal jezik, pa smo nemočni. Vemo, kako bi lahko nastal, več pa ne.

DOKAZI
Nevrolingvisti so ugotovili, kje v možganih je center za govor in kako deluje, paleoantropologi so odkrili materialne dokaze, na podlagi katerih lahko sklepamo o (ne)razvitosti govornih sposobnosti pri najstarejših najdenih ljudeh. Pa tudi tu ne najdemo ničesar, na kar bi se lahko zares naslonili. Nekateri tako menijo, da se je jezik pojavil skupaj z nenadnim razvojem človeške kulture pred 40–50.000 leti, spet drugi, da človek ni nikoli obstajal brez jezika; da je jezik celo starejši od vrste, ki ji rečemo homo sapiens.

NAJVERJETNEJŠI TEORIJI
Jezikovna zmožnost pri človeku bi se namreč lahko razvijala postopoma – od prvih besed, podobnih krikom do zapletenejšega jezika. A to ni nujno res, saj danes ne poznamo nobenega primera, ki bi kazal na možnost nekakšne vmesne stopnje pri razvoju jezika: ali se sporazumevamo z nekaj besedami oziroma kretnjami (psi in druge domače živali, šimpanzi, ljudje, kadar ne znamo jezika drug drugega, manjši otroci) ali pa v logično oblikovanem jeziku. Vmesne stopnje ne poznamo.
Tudi zato mnogi menijo, da je do jezika pri ljudeh prišlo nenadoma, v trenutku, ko se je v možganih vzpostavila ustrezna povezava (znanstveniki so natančno določili, za katero povezavo gre). Menijo celo, da osnovna vloga jezika ni bila nikoli komunikacija, ampak način, kako urediti miselne procese. Na to kaže dejstvo, da se v različnih jezikih že najosnovnejši pomeni izražajo z metaforami, ki so od jezika do jezika različne.

PA SMO SPET PRI SVETEM PISMU
Zanimivo je, da se ta teorija popolnoma sklada s simbolnimi opisi iz prvih poglavij Stare zaveze. Bog namreč ustvari svet s stvariteljskim miselnim govorom (»Bog je rekel«, 1 Mz 1), ki je povezan tako s stvarjenjem in blagoslovom človeka (»Bog ju je blagoslovil in jima rekel«) kakor z Jezusovim prihodom (»V začetku je bila Beseda«, Jn 1). Prva človekova raba jezika ni pogovor, ampak samogovor: »Tedaj je človek rekel: “To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala možinja, kajti ta je vzeta iz moža.”« (1 Mz 2). Prvi pogovor v Svetem pismu pa je pogovor med hudičem (kačo) in ženo ter človekom in Bogom (1 Mz 3). Šele nato začneta prva človeka komunicirati tudi med sabo.

IN DANES?
Nastanek jezika s pojavom sodobnih znanstvenih pristopov dolgo ni veljal za stvar, ki bi jo bilo vredno raziskovati. Leta 1866 je jezikoslovno društvo v Parizu celo uradno označilo takšne raziskave kot neznanstvene. Resno raziskovanje vprašanja nastanka jezika se je začelo šele pred nekaj desetletji. Odtlej imamo vsako leto več podatkov o začetkih človeškega jezika. Da bi prišli do dokončnega znanstveno utemeljenega odgovora, pa je malo verjetno.

K. Ahačič, Sproščena slovenščina, v: Ognjišče 7 (2017), 125.

Kategorija: Sproščena slovenščina

»Ne vem več, kako in kaj,« je potožil mlad mož svojemu najboljšemu prijatelju. »Že trikrat sem zamenjal študijsko smer, toda nič me ne navdušuje …« – »Zakaj pa potem študiraš?« ga je vprašal prijatelj. »Ker to od mene pričakujejo starši. Moj oče je profesor in moja mati je zdravnica.« – »Kaj bi bil tvoj sanjski poklic?« »Mizar!« je ustrelil mladi mož. »Potem se pojdi učit,« je odvrnil prijatelj. Mladi mož je s težavo prepričal svoje starše, da bo študij opustil. Toda ko danes dela ob stružnici, sijejo njegove oči. (sč).

Kategorija: Iskrica

Sem zvesta bralka mesečnika Ognjišče in se oglašam z vprašanjem. Redno vsak dan prebiram Hvalnice in večernice, ki so mi zrasle k srcu. Včasih mi ostanejo v spominu kakšni odlomki:
Iz zlata in srebra so maliki ljudstev, / človeške roke so jih izdelale. / Usta imajo, pa ne govorijo, / oči imajo, pa ne vidijo. / Ušesa imajo, pa ne slišijo, / ni diha v njihovih ustih. / Nespametni so tisti, ki jih delajo, / nespametni vsi, ki vanje zaupajo.
Ali smo mi katoličani/kristjani kaj drugačni? Molimo in častimo malike/svetnike, ki so jih izdelale človeške roke. Imajo ude, ki jih našteva psalm, s katerimi pa se ne odzovejo. Zgodovina gre dalje in se največkrat ponavlja. Mislim da ni nobene razlike med takratnimi našimi predniki in med nami, današnjimi kristjani.
Tončka

Vaše razmišljanje in sklepanje je zelo zanimivo, ob romanju kipa Fatimske Matere Božje po Sloveniji, ob katerem se zbirajo številni verniki, še posebej aktualno, po svoje pa tudi kar precej radikalno. Zato bo dobro delo, če stvari malo postavimo na svoje mesto in pogledamo, kako nas glede tega uči naša mati Cerkev.
Razveseljujoče je prebrati, da vsak dan molite hvalnice in večernice, saj se tako povezujete v molitev Cerkve tistega dne po vsem svetu. V psalmih in še drugod v besedilih stare zaveze res ne moremo spregledati zelo jasne prepovedi upodabljanja Jahveja, torej živega Boga Izraela. To določilo je treba razumeti iz danih takratnih okoliščin. Ker so Izraelci živeli sredi poganskih ljudstev, ki so za bogove imeli idole, malike – in tudi sami so prej bili takšni ‘pogani’ –, je bilo razumljivo, da so se morali primerno zavarovati, da ne bi podlegli njihovim vplivom in se vrnili k ‘starim’ bogovom. Zato je Mojzes prejel božje naročilo o prepovedi upodabljanja Boga, saj Boga nihče nikoli ni videl in ga videti ne more. Je pa seveda res, da si je Bog sam izbiral načine, kako se je tudi posredno ‘vidno’ približal posameznikom in ljudstvu: ognjeni grm, palica, ognjeni in oblačni steber, oblak ... Končno si je izbiral v ta namen tudi posamezne ljudi kot Abrahama, Mojzesa, preroke in druge.

Ko iz vidika nove zaveze razmišljamo o tej starozavezni prepovedi, nam postane jasno, da ni bila dana samo zaradi poganskih bogov, ampak je Bog želel prihraniti svoj človeku vidni izraz le za edino pravo svojo podobo, ki je Jezus Kristus, učlovečeni Bog. On je edina resnična ‘ikona’ Boga. Od tod tudi ime Veronika za ženo, ki ji je Kristusu na križevem potu v potni prt vtisnil svojo podobo, saj pomeni ‘vera ikona’ (prava, resnična podoba). In po tej Božji podobi, Jezusu, smo vsi ustvarjeni, saj nam razodetje zagotavlja, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi in podobnosti. In od učlovečenja Boga v Jezusu, ni več nevarnosti, da bi edino podobo Boga pomešali z različnimi podobami bogov. In Cerkev je od takrat naprej nedvoumno razumela, da ni druge podobe Boga kot Jezus Kristus. Pavel je pomenljivo zabeležil to vero prve Cerkve, ko je pogumno zapisal, da v Kristusu prebiva “vsa polnost Božanstva telesno” (Kol 2,9). Ta ‘Podoba’ je umrla in vstala od mrtvih ter sedaj tudi v svoji telesni naravi, ki je ta podoba, biva ‘pri Očetu’; in zato so se od vsega začetka krščanstva pričele pojavljati simbolne podobe Jezusa, Odrešenika, ki jih verniki nikoli niso jemali kot nadomestilo za Jezusa, ampak le kot simbolni pripomoček človekovi naravi, da je lažje duhovno stopila v stik z Vstalim. Kot je Cerkev jasno spoznala in določila, da sta v Jezusu Kristusu bili Božja in človeška narava sicer neločljivo združeni, ne pa pomešani (kalcedonski koncil, 451), da torej Jezus v človeški naravi ni imel božjih sposobnosti in da njegove Božje narave ni ovirala človeška v njenem delovanju, tako je tudi razumela, da nobena upodobitev ne more zamenjati te čudovite Božje geste ljubezni do človeka, da je postal človek. Nas pa podobe lahko vedno znova na to spomnijo in nam pomagajo, da se v duhu združimo z nevidno navzočim Kristusom. Končno nam je pustil svojo stvarno in bistveno navzočnost tudi pod podobo kruha in vina. Kasneje so si kristjani kot ‘pripomoček’ v svojem verskem življenju pričeli upodabljati na različne načine najprej Marijo, nato še mučence in druge svete može in žene. Vse v jasni zavesti, da to niso maliki ali idoli, ampak samo pomoč na poti do živega osebnega stika s Sveto Trojico. In to imenujemo ‘češčenje podob’. Torej to češčenje ne pomeni zamenjavo oseb s podobami in tudi ne, da bi Jezusa Kristusa, Očeta ali Svetega Duha, nadomestili z Marijo ali drugimi svetniki. To je v pravem krščanstvu praktično nemogoče, saj so vsi svetniki, z Marijo na čelu, že v življenju nujno in izključno vodili h Kristusu in po njem k Očetu v Svetem Duhu, ne pa k sebi; in tako mora ostati tudi ob njihovih upodobitvah. Določene upodobitve so se pokazale bolj sposobne ljudi prebuditi za Božjo navzočnost in tam so nastali romarski kraji in tako so določene upodobitve posebej ‘zaslovele’. A ta ‘sloves’ ne gre podobi, marveč Bogu, ki po njej podeljuje čudovite darove svoje žive navzočnosti. Tudi čudežev ne delajo podobe ali svetniki, ampak Bog.

Res je pa tudi, da se lahko ta ‘uporaba’ zatemni in privede do napačnega pojmovanja ali celo zavajanja nekaterih vernikov. Lahko pridemo tudi do povsem ‘magične’ uporabe svetih podob ali predmetov (npr. rožni venec ...), ko ljudje verjamejo, da bodo zaradi prisotnosti določene podobe rešeni tega ali onega. Takšno držo lahko začasno ‘zlorabi’ tudi hudi duh in navidezno ‘pomaga’, a dolgoročno bo gotovo škodoval. Zato so se večkrat v zgodovini krščanstva pojavile tudi pobude, da bi prepovedali češčenje podob. Najbolj znano imenujemo ‘ikonoklazem’ (boj proti ikonam, razbijanje ikon) iz 8. stol. Po več kot stoletje trajajočem ‘boju’ je Cerkev na to dilemo odgovorila z osmim vesoljnim cerkvenim zborom, imenovanim 2. nicejski koncil (787). Na njem so zavrnili to zmoto in razglasili: »Mi sprejemamo tudi češčenje svetih in častitljivih podob: mi to češčenje pozdravljamo in ga sprejemamo, v skladu s starodavnim izročilom svete katoliške Božje Cerkve. To učijo naši sveti očetje, ki so tudi sprejemali te reči in jih utrdili v najsvetejši Božji Cerkvi ter na vseh mestih svojega vplivanja. Te častitljive in častivredne podobe, kot smo že dejali, mi častimo in pozdravljamo ter spoštljivo slavimo. Pod tem razumevamo podobo učlovečenja našega velikega Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa, podobo brezmadežne Device in presvete Matere Božje, od katere je izvolil sprejeti telo (meso), da bi nas rešil in zveličal od brezbožnega malikovanja. Častimo torej podobe svetih in netelesnih angelov, ki so se nam prikazovali v človeški podobi. Na podoben način častimo tudi kipe in upodobitve bogomilih in hvalevrednih apostolov, kakor tudi o Bogu govorečih prerokov, pa tudi bojujočih se mučencev in svetih mož. Po njihovi priprošnji in posredovanju bomo lahko tudi mi premišljevali in se spominjali njihovega zgleda ter postali deležni njihove svetosti.«
Kadar na tak način svete podobe služijo naši pravi pobožnosti, bi težko govorili, da smo danes katoličani, ko uporabljamo svete podobe in jih častimo, podobni svojim poganskim in malikovalskim ‘prednikom’. Priznam pa, da je vedno treba biti čuječ in buden, da ne zapadeš v napačen odnos do določene podobe. Naloga staršev in dušnih pastirjev je, da že otroke, pa tudi odrasle, vedno znova spominjamo na pravi namen podob in da jim pomagamo razviti pravilen duhovni odnos do njih.
Ker Stvarnik pozna človeka, saj ga je ustvaril, tudi ve, da človek potrebuje telesne izraze za duhovne resničnosti. Zato je tudi sam uporabil telesne resničnosti, vse do človeške narave v učlovečenem Sinu, da lahko razvija z nami odnos vere, upanja in ljubezni. Še lažje to dojamemo, če se spomnimo, da tudi v pristnih odnosih med ljudmi ne gre drugače kot po tem istem principu. Najglobljih stvari, naklonjenosti, ljubezni, dobrote ..., ljudje ne moremo izraziti drug drugemu ‘direktno’, ampak vedno posredno preko besed, dejanj, znamenj, simbolov ... Starši in otroci si izražajo ljubezen z dotiki, objemi, poljubi, darili ... In ko gre za resnične izraze, to tudi čutimo. Kakor tudi začutimo, če kdo s temi izrazi ‘laže’, ker si želi nekaj pridobiti zase, ne izraziti ljubezen drugemu. Lahko pa se kdo tako naveže na izraze, da pozabi na pravo vsebino – takrat počasi odnos prične slabiti in propada.
Torej, potrudimo se, da bo naše slavljenje svetih podob resnično v duhu Cerkve, takrat nam bodo odlična pomoč, da se bomo lahko odprli Bogu in njegovemu delovanju in prepričan sem, da ne bo nevarnosti, da bi postali malikovalci.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma) Ognjišče (2016) 09, str. 48

Kategorija: Pisma

Bila sta brata dvojčka, rojena v Arabiji. Prejela sta krst in se izučila za zdravnika. Svoj plemeniti poklic sta opravljala v Siriji. Smatrala sta ga za Božji dar, zato sta zdravila zastonj. Njuno največje plačilo je bilo, če so ozdravljeni bolniki postali kristjani. Umrla sta mučeniške smrti pod cesarjem Dioklecijanom (leta 303). Krščanski Vzhod ju je začel častiti kmalu po njuni smrti. Upodabljajo ju kot mlada zdravnika. V roki držita stekleničko z zdravili in zdravniško orodje ali Merkurjevo palico z dvema kačama, ki je bila od nekdaj znamenje zdravnikov. (sč)

Sveta brata sta pri nas zavetnika devetih cerkva (3 žup. in 6 podr.). Štiri stojijo v KP škofiji: v Koštaboni (1) žup., v Malovšah (4) (Črniče), v Vel. Bukovici (5) (Il. Bistrica) in v Podbrjah (6) (Podnanos). Tri cerkve stojijo v NM škofiji: žup. in romarska je na Krki na Dol.(2), podr. pa na Dolžu(7) (Stopiče) in v Gor. Gradišču (8) (Šentjernej). – V MB škofiji je p. c. sv. Kozme in Damijana v Stražišču (9) (Prevalje); v MS škofiji pa stoji njuna ž. c. v Kuzmi.(3) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 9, str. 99.

Kategorija: Svetniški domovi

Zgodba

Rad bi postal general

Prvi dan pouka je ravnatelj stopil k enemu od prvošolcev in ga vprašal: »Kaj boš postal, ko boš zrastel?«
»V vojsko bom šel,« je odgovoril otrok.
»Torej hočeš postati vojak?« je nadaljeval ravnatelj.
»Ne, gospod,« je odkimal prvošolček, »hočem postati general!«.

 

Misel

Zaupanje vase imamo takrat, ko se počutimo gotovi in verujemo v svoje sposobnosti.
Včasih je zelo dobro, da se človek zaveda, kaj zmore, in bodimo prepričani, da z vztrajnim prizadevanjem lahko marsikaj še dosežemo.
Ko smo ustrezno pripravljeni in se znamo pravilno spopasti z nastalim položajem, je naše zaupanje vase pravilno.
Moramo se potruditi, da to zaupanje z dejanji še okrepimo. To nam pomaga, da radi delamo za druge, hkrati pa tudi v svoje zadovoljstvo in v večjo Božjo slavo.

 

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam krepiti zaupanje vase.
Naj nas samozavest
ne vodi v ošabnost in v podcenjevanje drugih,
saj bi to bilo napačno zaupanje,
ki bi naredilo več škode kot koristi.
Zaupanje, ki ga navdihuje napuh, je bolestno.
Utrdi mi zaupanje vase, v moje sposobnosti in tvoje darove.
Naj se vedno zavedam,
da vse naše dobro prihaja od tebe.
Vse je tvoj dar.
Naj vse vedno sprejemamo s ponižnim srcem
in v nas ne bo nikdar zavladal napuh.
Zaupanje, ki ga polagamo vate
naj ozdravi naše napačno zaupanje vase,
da ohranimo zaupanje vase tudi sredi temin in nemoči,
da nas ne premaga obup.

 

Iskrica

Naredil sem najboljšo violino, kar jih je mogoče. Nemogoče je narediti boljšo.
(Besede, ki jih je Stradivari izrekel z zaupanjem v svoje izdelke, ne v svoje mojstrstvo)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 65.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

 

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Poznam dekle, ki je bila krščena in pri svetem obhajilu, od takrat pa ni bila nikoli več pri maši. Zanima me, ali je smiselno otroke siliti k zakramentom, če otrok nima svete maše za največjo daritev Jezusa za naše odrešenje. Otrok, ki ne hodi v cerkev, se ne more prilagoditi občestvu, ne ve, da je to kraj molitve, ne pozna osebnih drž v Gospodovi hiši. Zdaj je to dekle pred birmo? Ali je prav, da prejme ta zakrament nekdo, ki mu sveta maša ni vrednota in Bog ni smisel njegovega življenja?
Zanima me še to: zakaj pravimo, da nekateri zakramenti vtisnejo neizbrisen pečat?
Ingrid

Aktualnost vaših vprašanj je nedvomna. Podobnih primerov je v zadnjih desetletjih vedno več. Seveda so lahko zelo različni in je treba vsak primer posebej obravnavati. Na načelni ravni ni težav, a življenje je večkrat bolj pestro, kot so zgolj objektivna merila ali zahteve. Vaše konkretno vprašanje se tiče dekleta, ki je pred birmo, a od prvega obhajila ni več obiskovala nedeljske svete maše, kar po vaše kaže, da svete maše nima za vrednoto in da Bog ni smisel njenega življenja. Najprej se mi zdi to previsok kriterij za dovoljenje za prejem zakramenta svete birme. Po moje večina birmancev, ki so med sedmim in devetim razredom, tudi tistih, ki poleg verouka še redno obiskujejo nedeljsko sveto mašo, še ni sposobna imeti svete maše za vrednoto in Boga za smisel svojega življenja. So še na poti, da do tega pridejo z našo skupno pomočjo in seveda s svojim prizadevnim sodelovanjem. Tudi zakrament svete birme, postavljen v dobo odraščanja, ima vlogo pomoči pri tem zorenju in vedno bolj zavestnem življenju iz vere, ki še nastaja. Še bolj je to vidno pri pravoslavnih kristjanih, ki skupaj obhajajo vse tri zakramente uvajanja v krščanstvo: krst, birmo in sveto obhajilo, tudi ko krstijo dojenčka. Ker ima zakrament svete birme značaj trajnosti, računajo, da bo deloval postopno, kot bo pač posameznik sposoben z njim sodelovati. Obe praksi, vzhodna in zahodna, sta torej možni. Obe predpostavljata tudi dejstvo vere, da zakramenti po eni strani delujejo sami po sebi v moči Božjega delovanja, po drugi strani pa tudi po meri človekovega sodelovanja, kolikor je delovanje Boga odvisno od svobodnega sodelovanja človeka. V vašem konkretnem primeru je seveda pomembno tudi, zakaj dekle po prvem svetem obhajilu ni več hodila k sveti maši. Koliko je torej sama za to odgovorna, koliko pa je to vpliv staršev, okolice ... Seveda pa je pristop, ko se za sveto birmo odloči odrasel človek, nujno drugačen. Pri njem se za resnost priprave zahteva tudi utrjen način vsaj minimalnega praktičnega krščanskega življenja, saj je pri njem vse odvisno od njegove odprtosti za Božje delovanje.
Nujno pa se mi zdi, da pri zakramentalni praksi upoštevamo tudi različnost zakramentov. Krst je temelj vseh drugih zakramentov in za zveličanje nujno potreben. To čutite tudi vi, ko iščete pojasnilo o neizbrisnem pečatu ali neizbrisnem znamenju, ki ga vtisnejo nekateri zakramenti. To so sveti krst, sveta birma in sveti red (mašniško posvečenje). To pomeni, da se s podelitvijo tega zakramenta zgodi v prejemniku globoka sprememba, neka duhovna sled, ki je ni mogoče na noben način izbrisati, niti s smrtnim grehom ne. Teh treh zakramentov zato tudi ni mogoče ponavljati, oz. večkrat sprejeti. Seveda smrtni greh onemogoči, da bi milostni dar teh zakramentov mogel aktivno delovati. Se pa ne izniči. Medtem ko za milosti drugih zakramentov velja, da jih lahko povsem izgubimo in jih zato lahko tudi s ponovnim vrednim obhajanjem zakramenta pridobimo nazaj ali pa milostne darove še pomnožimo. Konkretno to pomeni tudi neko razliko pri pastoralni pripravi na te zakramente. Po moje je treba pri osnovnih zakramentih, kar zakramenti uvajanja prav gotovo so, imeti širše kriterije, kot pri drugih. Najbolj velja to za zakrament svetega krsta. O neizbrisnem značaju zakramentov lepo piše Kompendij katekizma katoliške Cerkve v točkah 227, 163, 268, 328 in 335.
V primeru dekleta, ki ga vi opisujete, bi bilo treba že v vmesnih letih vključiti celotno občestvo, zlasti sošolce in prijatelje ter prijateljske družine, da bi ji pomagale k vsaj občasnemu obisku svete maše. Moramo pa tudi računati, da zakrament birme lahko prične delovati tudi po več letih, ko bo kot odrasla imela gotovo nove priložnosti za utrditev svoje povezanosti z občestvom Cerkve. Če v tem času tudi k verouku ne bi hodila in bi želela k zakramentu svete birme kar tako, brez resne priprave, bi pa to ne bilo mogoče.
Še eno vprašanje ostaja: koliko je sploh smiselno otroke siliti k zakramentom? Ni lahko odgovoriti. Načelno se k zakramentom nikdar ne sme siliti; za nekatere velja, da so lahko zaradi določene prisile celo neveljavni (npr. zakrament svetega zakona, zakrament svetega reda). Zatakne se že, ko želimo bolj opredeliti ‘siljenje’. Recimo: če otrok ne hodi rad v šolo, kar se verjetno vsaj občasno zgodi vsakemu, a vseeno mora hoditi, je to ‘siljenje’? Je ‘siljenje’, da moramo Slovenci imeti kot materni jezik slovenščino? Kako naj otroka prepričamo, da je učenje poštevanke na pamet smiselno, dokler je ne zna in je ne prične uporabljati v vsakdanjem življenju? To pa je mogoče šele, ko ga ‘silimo’, da se je nauči. Verjetno je največ odvisno od okolice, v kateri otrok živi, in kako ta pojmuje zakramente. Tam, kjer starši in vsa širša okolica zakramente živi in jih visoko ceni, z obiskom nedeljske svete maše vred, bodo otroci morda zelo kratek čas udeležbo pri maši doživljali kot ‘siljenje’, a bodo kmalu dojeli njeno vrednost in smisel. In obveznost kmalu ne bo več obveznost, ampak pravica; velika čast, da so lahko skupaj z vso župnijo navzoči pri tako čudovitem izrazu Božje ljubezni do nas. V nasprotnem primeru pa gotovo ne bodo prišli do takšnega doživljanja nikoli ali pa precej pozneje po drugi poti.
Toliko v razmislek, saj ste morda začutili, da je problematika vaših vprašanj zelo obsežna in nanja ni mogoče na kratko odgovoriti. Se pa je o teh vprašanjih vredno veliko pogovarjati.
Marjan Turnšek, Pisma. Ognjišče (2012) 09, str. 54

Kategorija: Pisma