V Lukovem evangeliju (6,6-11) je opisana Jezusova ozdravitev moža s suho roko. V enem od apokrifnih evangelijev (Cerkev jih ne priznava za pristne) piše, da je bil mož, ki mu je Jezus ozdravil roko, kamnosek. Prišel je k Jezusu s prošnjo: »Bil sem kamnosek in sem si služil kruh s svojimi rokami. Jezus, prosim te, ozdravi me, da mi ne bo treba s sramoto beračiti za vsakdanji kruh.«

Ta mož je želel delati. Bog blagoslavlja ljudi, ki si služijo vsakdanji kruh s poštenim delom.

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2010), 19.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Jože je naložil suha drva v peč in veselo je zaprasketalo. Ni še bilo tiste prave pomladi, da bi ogrela stare kosti. Bog pomagaj, vse ga boli! Vendar je srečen. Kar vriskal bi, saj je bil danes v Božji hiši in je prejel Jezusa v svoje srce. Na največji praznik!
Vonj po sveži potici je priplaval do nosu in s hvaležnostjo je pomislil na sosedo Polono, ki ga je peljala v cerkev in pripeljala domov. Ped odhodom je pustila na mizi zlato zapečeno potico.
Misli so se mu razživele, ko je glavo naslonil na oguljeno blazino. Pomislil je svojega malega prijatelja Naceta. Rad je prihajal k njemu. Nanosil mu je drva k peči in mu pomagal, kolikor je mogel. Tudi danes ga je pričakoval. Obljubil je. Danes, ko je največja in najlepša nedelja v letu!!! Seveda bo prišel!
Toliko mu je Nace pripovedoval, kaj se dogaja. Tako slikovito, da je Jože živel z njim. V tem svetu, ki ga včasih, tako se mu je zdelo, ne razume več. Pripovedoval mu je o svoji sošolki Tjaši, ki jo vsi občudujejo. Ona je lepa, ona je pridna, ona ima najlepšo pričesko. Vsi sošolci so zaljubljeni vanjo. Pa kaj! Tudi ko ji ne uspe biti naj naj, kul in mega, ji ploskajo. In ploskajo tudi, ko samo obrne tiste krasne, velike oči ...
Ta moj deček se trudi. Pa pravi, da tega nihče ne opazi. Sošolci se mu posmehujejo, ker ima pegice na obrazu in tudi mozolji se že kažejo. Pa kaj, mu reče Jože. Ti imaš zlato srce. Ne dovoli, da te take malenkostne reči potrejo.
Sestra Ema, mu pripoveduje Nace, je z veroučenci v postu pripravila nastop za starše ter dedke in babice. Kar na stopnišču Doma za starejše. Otroci so peli, poslušalci so ploskali. Bilo je lepo. Po nastopu so poslušalce postregli s čokoladnimi bomboni, ki so se jim ves teden odpovedovali. Ni bilo lahko, je povedal. Nekaj slaščic je v košarici ostalo in Tjaša ne bi bila Tjaša, če ne bi vprašala sestre Eme, če lahko pojedo, kar je ostalo. Ne, je rekla sestra Ema, to je odpoved. Pa Tjaša spet ne bi bila Tjaša, če ne bi skrivaj vzela enega bombončka.
Molili so križev pot, je povedal Nace. Sestra Ema je igrala na kitaro. Jezusu je molil in pel iz vsega srca.
Potem jih je sestra pripravljala na velikonočno spoved. Lepo, je rekel Jože, Bog je neskončno usmiljen. Jezus nam je dal zakrament svete spovedi. In tudi zakrament svete evharistije. Ali je tudi Tjaša bila pri spovedi? Seveda! In danes pri sveti maši? Seveda!
Ob misli na trpljenje Jezusa Kristusa sta post poslala v večnost.
Danes pa je nedelja. Velika noč! Jezus je vstal in odrešil vse.
Vonj potice je lepšal praznik.
Pirhe sem pobarval, je rekel Jože. »A niso lepi ti moji pirhi?« je vprašal. Nace je prikimal in se smejal.
Ob pogledu na vesel obraz svojega prijatelja je postal tudi Jože mlad. Nič utrujen. Nič več molčeč.
»Pridi, greva pred hišo. Metala bova kovanec v pirh!«
Deček mu je pomagal čez prag, vzel stol in veselo sta igrala njegovo igro, igro iz Jožetovega otroštva. Ko se je v zvoniku cerkve svetega Florijana oglasil zvon, sta se pokrižala, se v molitvi zahvalila Odrešeniku za novo življenje in za hrano. Pojedla sta vsak svoj kos potice in bila zadovoljna, srečna.
Kristus je vstal za vse! Aleluja!

P. Bizjak, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 81.

V naši grabi cveti pomlad bolj kot kdajkoli. Ali pa se mi le zdi zaradi tega, ker sem že prestopila prag tiste mejne črte v življenju, ko se mi zdi vse bolj dragoceno. Vsak dan, vsaka pomlad. Nehote se sprašujem, koliko takšnih pomladi mi bo še dano doživeti. Življenje je dar, da doživiš, kar je najbolj dragoceno.
Spomladi vse kipi. V grmih, cvetlicah, travah. Še nebo se je ‘razcvetelo’ in vsa živa bitja so prepojena z novo močjo. Zdi se, da se v človeku prebudi vse, kar je čez zimo zaspalo. Dovolj je ena pomlad, da spoznaš vso lepoto narave in čudež ljubezni. Vse naslednje so le podoživljanje neke čudovite zgodbe.
V mojem življenju so bili ljudje, ki so pustili neizbrisne sledi. Prišli so in ostali mnogo dlje kot so imeli namen. Morda zato, ker sem sprejela, da so mi dali naj lepše, kar so imeli. Zaznamovali so moje življenje tako zelo, da bi mi brez njih manjkalo dragoceno izkustvo. Mnogi niso več živi, toda živ je ostal moj spomin nanje. Ena izmed njih je bila gospa Neli.
Velikokrat mi je rekla, naj ji ne pravim gospa. Toda do nje sem čutila tako veliko spoštovanje, da mi je ‘gospa’ kar zdrsnila z jezika. Bila je moja sovaščanka, toda vse na njej me je spominjalo na mestno gospo. Bila je zelo drugačna v razmišljanju, kulturi, oblačenju. Imela je umetniške roke. Zdi se mi, da ni bilo področja, kamor ne bi znala dati nekaj svojega, drugačnega. Imela je zelo pretanjen okus za urejanje stanovanja, verande, vrta.
Zelo rada sem zahajala k njej, čeprav je bila razlika v najinih letih zelo velika. Vedno sem našla kak vzrok, da sem se za nekaj minut oglasila pri njej. Sprejela me je z odprtimi rokami. Pri njej je bilo vse drugače kot pri nas doma. Rada sem jo spraševala o stvareh, na katere sama nisem vedela odgovora.
Velikokrat sva sedeli na verandi z bujno cvetočimi rožami. Ovalno mizo je pokrival kakšen nenavaden kvačkan prtiček. Na njem je bila vaza s cvetjem in kakšen krščanski simbol glede na praznike v letu. Vedno sem sedela na istem mestu, da sem imela razgled na vse okoli sebe. Svojega pogleda nisem mogla odtrgati od velike umetniške slike na steni.
»Lepa je,« sem rekla. »Kje ste jo kupili?«
Povedala mi je, kako je prišla do nje.
Veliko je pletla po naročilu. Čudovite puloverje, kakršnih nisem videla nikjer drugje. Takrat, v tistih mladih letih, sem tudi jaz nekaj že znala, a v primeri z njo sem bila uboga vajenka.
Nekoč me je prosila, da bi ji skvačkala brezrokavnik. Osupnila sem in jecljaje odgovorila: »Jaz … ne vem, ali bom znala narediti tako dobro kot vi …«
»Seveda boš!« me je opogumila, »Saj si tudi sebi že kvačkala. Veš, volna je temna in jaz že slabše vidim,« mi je razložila.
»Do kdaj pa mora biti narejen?« sem vprašala.
»Kakor boš utegnila.«
Po tehtnem premisleku sem izbrala vzorec. Čez dan skoraj nisem imela časa za to delo, zato sem zamujala. Končno je le prišel dan, ko sem brezrokavnik odnesla h gospe Neli. Vsa sem bila vznemirjena od pričakovanja, kaj bo rekla. Obenem pa sem bila v strahu, če ji ne bo všeč. Pomerila ga je in bila videti zadovoljna.
»Dobro si naredila,« me je pohvalila. »Koliko sem ti dolžna za delo?«
»Samo da vam je prav,« sem bila vesela.
»Na, vzemi in si shrani,« mi je stisnila v dlan dva bankovca.
»Preveč je!« sem se branila.
»Kje pa! S tem je veliko dela,« je bila odločna.
Bila sem zadovoljna, da ji je bil brezrokavnik všeč. Poleg tega pa še takšno plačilo! Kako mi je pelo srce.
Nekoč kasneje je pri meni odkrila risarski talent. Izrazila je željo, da ji po lastni zamisli narišem sliko. Verjetno je opazila, kako sem včasih dolgo strmela v umetnino v njeni dnevni sobi. »Vem, da bo dobro, kar koli boš narisala,« mi je rekla.
Njeno priznanje me je spodbudilo in njeno zaupanje v moj talent me je opogumilo. Res sem ji narisala sliko. In bila ji je všeč.
Bilo je pred veliko nočjo. V našem kraju obstaja tradicija praskanja pirhov. Mojstri, ki jih izdelujejo, so precej iskani. Gospa Neli jih je podpirala, da se ta običaj ohrani.
»Meni so zelo všeč motivi iz narave. Praskanje pirhov je zanimivo delo,« sem ji omenila, ko sva si ogledovali pirhe iz prejšnjih let. »Poskusi, pa mi prinesi enega pokazat,« mi je rekla.
Kupila sem potrebne barve za pirhe in jih skušala pobarvati vsaj malo podobno, kot delajo mojstri. Praskanje mi je šlo veliko bolje od rok. Delala sem počasi, a na koncu sem bila presenečena nad svojim izdelkom.
Tisto veliko noč je na ovalni mizi pri gospe Neli med drugimi bil v košarici tudi moj pirh. Postavila ga je na vidno mesto. Srečna sem bila, da mi je uspelo ustvariti skoraj pravi pirh. In hvaležna gospe Neli.
Ob svojih srečanjih z njo sem ji nekoč zaupala, da tudi pišem. Pogledala me je in pomenljivo rekla. »Nadaljuj s tem.« Takrat mi je tudi ona razkrila svojo dušo. Šla je po svoje pesmi in mi jih dala prebrati. Bile so polne tenkočutnosti, hrepenenja in bolečine, o kateri ni nikoli spregovorila. Plemenita in žlahtna, kakršna je bila, jo je skrila in zaprla vase. Le redko koga je spustila v svojo zaprto kamrico. Meni jo je odprla.
K njej sem se hodila sončit in razkrivat svojo dušo. Sredi mojega sveta in dela je bila sončna oaza. Ovrednotila je vse tisto moje bistvo, v katerem sem bila najbolj ‘jaz’. Pri njej sem našla košček tistega sveta, katerega sem si predstavljala samo v sanjah. Ali sem ga videla samo jaz? Kdo ve. Ob pogledu na njeno prazno verando me stisne pri srcu. Pogrešam jo tudi to pomlad.
Ostaja mi v spominu, kot da se mi je zgodila pravljica. Pravljica, ki je izrisala sanjski lik žene. Žene, ki čuti na tisočere načine, ki ljubi in ima sočutje z bolečino. In spomin nanjo je blagoslovljen in neizbrisen.
BOHAR, Štefka (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 28.

Selitve se je petletni Vilko veselil, pa tudi bal. Komaj je čakal, da zapustijo majhno, temačno in vlažno stanovanje, vedel pa je, da tam ne bo ne velikega dvorišča ne delavnice. Po njej sta se s Tinkom podila, se skrivala in lovila, da so ju delavci iz strahu pred nesrečo podili proč. In čutil je, da bosta izgubila še tisto malo otroške družbe, ki sta jo imela tukaj. V bližini hiše, za katero je oče garal leta in leta, da jo je lahko kupil, ni bilo otrok.
Mama in oče sta dejala, da se morajo čimprej preseliti, ker bo Tinko čez nekaj dni začel hoditi v šolo.
Potem je Tinko vsako jutro odhajal od doma solznih oči, ko je sam korakal proti šoli. Jokal je tudi, ko je prišel iz šole. »Ničesar ne znam!« je obupaval. »Kadar znaš, dvigni roko in boš vprašan,« ga je spodbujala mama. »Saj jo dvignem, pa me učiteljica ne vpraša.«
Mama je šla v šolo in že drugi dan je učiteljica opazila dva drobna prstka, ki sta se plašno dvigala. Poklicala ga je in Tinko je gladko odgovoril na zastavljeno vprašanje. Pohvalila ga je. Ko se je to zgodilo še drugič in tretjič, so izginile solze v njegovih očeh.
Ko je on hodil v šolo, se je Vilko igral na kupu peska, ki so ga navozili na travnik poleg njihove hiše. Da bodo začeli graditi hišo, mu je povedala mama. Ko je dobila hiša streho, se ob njej začeli graditi še drugo. Ko sta bili hiši čez dobri dve leti zgrajeni, so se najprej vselili Žnidarjevi s tremi deklicami, nato pa Gorjančevi s tremi dečki. In nabralo se je toliko otrok, da so se lahko igrali.
Čeprav so bili dečki v večini, je o vsem odločala najstarejša deklica, Tinka. Če so otroci predlagali, da bi se skrivali, je Tilka odsekala: »Ne, gremo se ristanc!« »Ne, to smo se šli že včeraj!« so ugovarjali. »Ne, jaz se ne mislim skrivat! Grem pa domov! Dora, Silva, gremo!« je poklicala mlajši sestri. »Jaz ne bi šla,« je prosila Dora. »Prav, bom pa povedala očiju, da me ne ubogaš!« »Prav, pa pojdimo se zemljo krast,« so hitro popustili otroci.
Od Gorjančevih fantov so se največ družili z Janom. Urban je bil kar nekaj let nekaj let starejši in večji. Bil pa je nagle jeze, da so se ga vsi bali. Nagajal jim je in jih dražil, da so se sprli, on pa se jim je smejal. Bal se je le očeta, ki je včasih z njim prav grobo obračunal. Po enem takem obračunu je pobegnil od doma. Otroci so bili sicer veseli, da so imeli mir pred njim, toda že sama misel, da je nekdo pobegnil od doma, jih je navdajala z negotovostjo. Čez kakšna dva tedna so ga pripeljali domov policisti. Oče mu je spet naložil nekaj krepkih, Urban pa mu je rekel, da bo pobegnil od doma za zmeraj.
Jan ni bil bogve kako nadarjen za šolo, bil pa je spreten: znal je narediti ali popraviti stvari, da so ljudje kar strmeli. Najprej je popravljal otroške vozičke pa razmajana kolesa, nazadnje se je lotil starega motorja. Razdrl ga je, iskal rezervne dele in ga cele mesece sestavljal. Vsi so se mu smejali, ko je umazan hodil naokoli. Toda na začudenje vseh je motor nazadnje zaropotal in je deloval!
Najmlajši Filip se je rad učil in starša sta bila nanj zelo ponosna. In rad je ministriral. Pogosto je spremljal ostarelega župnika, ko je šel maševat na podružnico dobra dva kilometra stran. Župnik je bil že v letih in je postajal vedno počasnejši. »Zamudila bova,« je nekoč opomnil župnika, ko je ura v zvoniku že odbila osem, a sta imela pred seboj še kos poti. »Jaz nikoli ne zamudim!« mu je odvrnil župnik in tega Filip še dolgo ni razumel.
Urban je kaj kmalu uresničil svojo napoved in spet pobegnil. »Se bo že vrnil,« je menil oče. Toda ni ga bilo čez teden, čez mesec in tudi čez pol leta ne. Dekle, s katero sta se menda rada videla, je dobila pismo, da odhaja v Avstralijo.
Blizu njihove hiše je stala majhna hiša, v kateri je živela Mojca z mamo in s staro mamo. Ko je Vilko svojo mamo vprašal, zakaj Mojca nima očeta, mu je rekla, da je oče pač nekam odšel. »Kako? Kar odšel je?« se je čudil. »Saj ju pride včasih pogledat,« je dodala mama.
Mojca je bila prijetna deklica. Nikoli ni silila v ospredje. Vse ji je bilo prav, predvsem pa se je rada smejala fantovskim šalam, kar jim je še posebej ugajalo.
Nasproti Mojčine hiše sta v pritličju stanovala Korenova fanta Silvo in Tone. Silvo je bil zelo miren in tih. Da ni posebno zdrav, jima je povedala mama. Mlajšemu Tonetu so otroci nadeli ime Tonči. Ko je šel k prvemu obhajilu, sta ga Tinko in Vilko vprašala, kaj si želi za darilo. »Da mi ne bi več rekli Tonči. »To ni darilo,« sta menila, »darilo se mora kupiti.« Ampak Tone je vztrajal. Nekaj časa so upoštevali njegovo željo, potem pa so nanjo pozabili.
Morda je od takrat minilo kakšno leto, ko so Silva odpeljali v bolnišnico. Njegova mama je vsa potrta hodila k njemu na obisk in z njuno mamo sta se tiho pogovarjali, da nista slišala skoraj nič. Le toliko sta razumela, da je z njegovo glavo nekaj narobe.
Nekega večera je prišla k njim Silvova mama, Brez besed je sedla na stol v kuhinji. Z mamo sta se samo spogledali, potem pa obe zajokali. »Silvo je umrl,« jima je čez čas povedala mama. »V nebesa je šel,« je dodala Korenova mama. »Bolje, da ga je Bog zdaj poklical k sebi, ko se ga še ni dotaknilo gorje tega sveta,« je dejala njuna mama, Silvova pa je z olajšanjem prikimala.
Vilko ni mogel razumeti, kaj je hotela s tem povedati mama. »Saj je ta svet vendar ena sama igrivost, razposajenost, varnost! Kaj se ga potem še ni dotaknilo? Verjetno je to rekla samo zaradi Silvove mame, da bi jo potolažila,« je premišljeval.
Z leti so jim postajale nekatere igre preotročje, po vrtovih in med hišami pa so se vedno težje lovili, saj je vsako leto zrasla kakšna ograja. So se pa ob večerih vse pogosteje dobivali pod cestno svetilko in klepetali dolgo v noč. Toliko drobnih skrivnosti so si imeli povedati! Tedaj se je njihova Mala ulica spremenila v cvetoč vrt, poln pričakovanja in upanja.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 5 (2013), 54.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Sv. Sigismund je bil burgundski kralj; leta 516 je nasledil svojega očeta, umrl je leta 524. Skrajšana oblika njegovega imena je Žiga.

Svetniku je posvečena p. c. na Polhovici (Šentjernej – NM).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Druga Internacionala je leta 1889 razglasila prvi maj za mednarodni praznik dela, ki je imel proticerkveno ost. Cerkvi so očitali, da zanemarja delavstvo (proletariat). Ali je bil ta očitek upravičen in kako je Cerkev nanj odgovorila? (Polde)

Očitek je bil dokaj upravičen, kajti Cerkev je življenjske razmere delavstva, ki ga rodila industrijska revolucija v prvi polovici 19. stoletja, predolgo zanemarjala. Odgovor na ta očitek je bila okrožnica Rerum novarum (1891), v kateri je vprašanje dela in delavstva obravnaval v luči Božjega razodetja. Bog Stvarnik je človeku zaupal svet, da ga s svojim delom izpopolnjuje in tudi varuje. Z njo je postavil temelj katoliškega socialnega nauka, ki so ga s svojimi okrožnicami bogatili in utemeljevali papeži za njim, do sv. Janeza Pavla II. Zavzetost za probleme, s katerimi se soočajo delavci, kažejo tudi dokumenti drugega vatikanskega koncila. Uvod v spravo med Cerkvijo in delavstvom naj bi bil praznik sv. Jožefa Delavca, ki ga je uvedel papež Pij XII. in ga postavil na prvi maj: na praznik dela naj bi verni delavci imeli pred očmi svojega vzornika – tesarja Jožefa, varuha nazareške družine. Prvič so ga obhajali 1. maja 1955. (sč)

Praznik sv. Jožefa Delavca so prvič praznovali 1. maja 1955. Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na nekaj, kar je v redu odrešenja zelo velikega pomena: na socialni položaj tistega svetega moža, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oče je bil delavec – ‘tesar’. In Cerkev kaže nanj kot na zavetnika in vzornika vseh delavcev, predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok. Spomin in češčenje velja čisto določenemu delavcu, ‘tesarju’ sv. Jožefu, ki pa ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Tega preprostega, toda pravičnega moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega Božjega Sina, dokler ne bi dorastel. Tudi tukaj pa nam Cerkev pove, da se versko češčenje ne sme ustaviti ob osebi sv. Jožefa in da gre vse poveličevanje navsezadnje le Jezusu, ki mu je bil sv. Jožef nadvse skrben varuh in hranitelj. Bogoslužne molitve današnjega praznika se začenjajo s povabilom: »Pridite, molimo Kristusa Gospoda, ki je hotel veljati za delavčevega sina.«
Praznik sv. Jožefa Delavca ni praznik, ki slavi delo, temveč delavca, človeka. »Saj končno ni pravega bogastva razen bogastva človeka samega,« je dejal sv. Pavel VI., ko je v začetku junija 1969 obiskal sedež Mednarodne organizacije dela v Ženevi. »Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca! Temveč vedno delo za delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!«

Na Slovenskem imamo sedem cerkva (šest ž. c. in ena p. c.) in tri kapele, ki so posvečene sv. Jožefu delavcu. Župnijske cerkve so v Ivančni Gorici (LJ), Idriji (KP), Pesnici in Račah (MB) ter na Frankolovem in na Ljubečni (CE), p. c. pa v Josipdolu (Ribnica na Pohorju); kapele so v MS škofiji (Strehovci, Prosenjakovci in Brezovica).

Idrija

Godovni dan sv. Jožefa Delavca nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.

Ivančna Gorica

Frankolovo

Rače

Ljubečna

Pesnica

vremenska pregovora
Kadar pride mesec maj, vpraša, je li še v koči kaj.
Meseca maja mora biti tri dni mrzlo, če ni v začetku meseca, je pa na koncu.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 03, str. 115.

Zgodba

Lenariti
Nekega ponedeljka zjutraj je mlad mož, ko je šel na delo, sam pri sebi takole razmišljal: »O, da bi bil bogat! Potem mi ne bi bilo treba na delo.«
Ura je bila šele sedem, pa se je do takrat moral že umiti, obriti, si pripraviti zajtrk in delovno obleko, jo lepo položiti v torbo, to pa skrbno pritrditi na motorno kolo ter se pripeljati na delo.
Tam je bil nekoliko prej kot drugi delavci. Tako je lahko opazoval njihove »dolge« in zaspane obraze.
Ob tem je razmišljal: »Brez dela bi na svetu vladal nered. Ne bi imeli vode, mila, kruha, hrane, obleke, obutve in ne mopeda!« To mu je pomagalo, da je bolj vesel in srečnejši stopil v tovarno.
»Kaj se dogaja s tabo? Ali si zadel na loteriji? Ali kaj?« so ga spraševali sodelavci.
»Sploh ne gre za denar, samo premišljeval sem, kako neznosno bi bilo življenje, če nam ne bi bilo treba delati, ampak samo ležati in lenariti.«

Misel

Vsi moramo delati in si vsak s svojim delom zaslužiti sredstva za življenje. Vsakdo se mora truditi, da s svojim delom izboljšuje razmere v družbi.
Delo ne pomeni samo napora kmetov ali fizičnih delavcev. Tudi študentje delajo. Njihovo delo je študij.
Študentje in dijaki »delajo«, tudi s tem, ko se trudijo, da so šolski prostori čisti. Lahko se vključujejo tudi v druge šolske dejavnosti. Mladi ljudje lahko delajo tudi doma, če pomagajo kuhati, pospravljati, čistiti in likati ali pri drugih hišnih ali kmečkih opravilih. S tem si pridobijo dragocene delovne navade.
Predvsem ne pozabimo, da s svojim delom sodelujemo s Stvarnikovim načrtom za našo zemljo.

Molitev

Gospod Bog,
zahvaljujemo se ti,
ker nam daješ moč,
da lahko delamo
ter smo zadovoljni,
ko delo končamo.
Naj ti bomo hvaležni tudi za to,
da imamo delo in da z njim
lahko osrečujemo druge ljudi.
Zahvaljujemo se ti za številne koristi,
ki smo jih prejeli po delu drugih.
Naj bo vse naše delo
v službi ljudi in Božjega kraljestva
ter Tebi v slavo.

Iskrici

Dejstvo je, da sem čisto običajen človek; če sem kakorkoli uspel, je to sad trdega dela. (Louis Mountbatten)

Dobrotljivost Gospoda naj bo nad nami
in delo naših rok nam podpiraj,
da, delo naših rok nam podpiraj. (Ps 90,17)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 89-91.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.